Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.970 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    25. novembra, 2024 at 15:15

    Dalajlama – kako biti sočuten – nekaj dodatnih misli za razmislek in duhovno prenovo
    Vse v našem življenju teče in se spreminja ali Pantha Rei po grško. To nam ni enostavno. Če pa naletite na težave z umirjenim in bistrim umom, popolnoma oboroženi z duhovno prakso, lahko marsikaj premagate. Ko pa možgane zamegli sovraštvo in sebičnost, ljubosumje in jeza, ne samo prenehamo nadzorovati sebe, ampak tudi izgubimo sposobnost razuma. V teh minutah lahko storimo karkoli. Destruktivna čustva onesnažujejo naš pogled na svet in onemogočajo zdravo življenje. Zato je treba z modrostjo in sočutjem očistiti notranji vid. Ko nas obvladajo zatemnitve, izgubimo eno svojih največjih vrlin – neodvisnost. Vsaj zaenkrat je naš um nemir, v katerem trpi trdna presoja. Ker smo ujetniki poželenja ali sovraštva, ne razmišljamo, ali se je vredno obnašati tako ali drugače; govoriti neumnosti, delati čudne kretnje. Potem, ko se ozremo nazaj, se nam zdi nerodno: kaj je našlo na nas? Medtem ko smo bili pod vplivom močnih čustev, se sposobnost razlikovanja dobrega od slabega, ustreznega od neprimernega ni mogla pokazati. Jasno je, da je treba premagati neugodne razmere. Ko pa jih s sovraštvom poskušajo premagati, se pojavijo nove težave, saj sovraštvo ne zna videti situacije pravilno in nepristransko. Premagovanje mora iti skozi analizo: upoštevanje dejstev in ugotavljanje resničnega stanja. Potem ne bo negativnih stranskih učinkov.

    Samo ljudje imajo sposobnost razuma: posledice razumemo in razmišljamo na dolgi rok. Ljudje so sposobni tudi neomejene ljubezni, medtem ko so živali sposobne le omejene ljubezni. Ko pa se ljudje razjezijo, ves ta potencial izgine. Niti en sovražnik, ne glede na to, kakšno orožje ima, ne more uničiti teh lastnosti. In jeza to zmore. Je uničevalec. Kadar živali delujejo iz jeze ali poželenja, jih imajo začasno in površno, saj niso sposobne različnih oblik uničenja in vse bolj uničujočega delovanja. Ljudje imamo bogatejše priložnosti: svoj intelekt lahko uporabljajo ne le za veliko dobro, ampak tudi za veliko zlo. Ključ je um. Samodestruktivne težnje se pojavljajo ne same od sebe, ampak zaradi nevednosti. Uspeh je tudi v nas samih. Sreča in mir izhajata iz samodiscipline, samozavedanja in jasnega razumevanja slabih posledic jeze in dobrih posledic prijaznosti. Recimo, da se hitro razjezite. Če gojite jasno razumevanje in jasno zavedanje v sebi, se bo razdražljivost najprej zmanjšala in nato popolnoma izginila.
    Če dovolimo, da jeza prevlada nad ljubeznijo in sočutjem, bomo žrtvovali najboljše, kar je v naši racionalnosti: modrost, sposobnost razlikovanja pravega od napačnega. Skupaj s sebičnostjo je jeza eden najresnejših problemov sodobnega sveta. Ima veliko vlogo pri stalnih konfliktih v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu ter med močno industrializiranimi in gospodarsko nerazvitim državami. Ti konflikti izhajajo iz nepripravljenosti razumevanja, koliko skupnega imamo. Ni jih mogoče rešiti z orožjem, pa tudi s čisto političnimi in tehnološkimi sredstvi. Težav, s katerimi se srečujemo, ni mogoče razložiti z krivdo ene osebe ali dejstvom enega dejavnika: soočeni smo z rezultatom lastne neodgovornosti. In poudarjanje tega, kar je skupnega med nami, je zelo pomembno. Sovraštvo in konflikti so še vedno prinašali srečo vsem, tudi zmagovalcem. Nasilje vedno povzroča nesrečo in je zato neproduktivno. Toda od kod prihaja sreča v svetu, polnem sovraštva in jeze? Če pogledate dolgo zgodovino pretresov, postane jasno: iskati moramo način, kako živeti drugače. Poskusi sil, da bi prevladali med seboj z oboroževalno dirko (bodisi jedrsko, kemično, biološko ali konvencionalno), ne vodijo v dobro. Prodaja orožja – na tisoče in tisoče orožja in streliva proizvajalcev v velikih državah – prispeva k nasilju, a sovraštvo, pomanjkanje sočutja in nespoštovanje pravic drugih je še nevarnejše kot puške in bombe. Zunanji svet je nemogoč brez notranjega sveta. Dokler v umu obstaja sovraštvo, resničnega miru ne bo. Težave je mogoče rešiti le z resnično mirnimi sredstvi: ne le s pogovorom o svetu, ampak z dejanji, ki temeljijo na mirnem umu in mirnem srcu. Le tako bomo naš svet naredili boljše. Kamor koli pogledamo, ni bolj nevarnih provokatorjev kot jeza in sebičnost. Pod egoizmom mislim na samoobsedenost, kar vodi v poskuse manipulacije drugih ljudi. Dokler nad nama vlada jeza, nimamo možnosti, da bi dosegli trajno srečo. Da bi našli mir, tišino in resnično prijateljstvo, je treba minimizirati jezo in razviti prijaznost, dobro srce. Če bomo postali boljši, bodo naši sosedje, prijatelji, starši, zakonci in otroci občutili manj jeze in to jim bo pomagalo, da bodo postali prijaznejši, bolj sočutni in bolj harmonični. Ozračje se bo izboljšalo, kar bo koristilo fizičnemu zdravju. To je način, kako spremeniti svet. Čas je, da se vsi, tudi svetovni voditelji, naučimo razmišljati širše in razumemo, da smo vsi, ne glede na raso, kulturo in ideologijo, v isti barki. To je pomembno za vsako posamezno osebo posebej ter za družine, skupnosti, narode in svet kot celoto. Države, ki so dosegle velik materialni napredek, začnejo razumeti, da sta stanje družbe in naše fizično počutje tesno povezana s stanjem našega uma. S tem bi se morale začeti resne spremembe. Vsakdo si mora prizadevati za spremembo svojega osebnega položaja. In to zahteva duhovno delo. Spremeniti se moramo, da drugače dojemamo druge ljudi in sebe.

    Zakaj sta pomembna sočutje in strpnost
    Obstajajo različne ravni sreče. Fizična sreča je pogosto povezana z materialnimi stvarmi, duševna sreča pa z notranjim in duhovnim razvojem. Ker je naš občutek “jaz” dvofizični in duševni vidik, je potrebna pozornost obeh strani.

    Ravnotežje je pomembno za dobro človeške družbe.
    Svetovni razvojni načrti temeljijo na temeljni želji po doseganju sreče in olajšanju trpljenja. Vendar je dolgoročno razmišljati pomembno ne le z vidika varstva okolja. Potrebna je tudi notranja strategija, ki je usmerjena daleč v prihodnost. Delo na zunanjih rešitvah je plemenit vzrok, vendar ne bodo prinesli želenega uspeha, dokler um in vladavina sovražnosti vladata v umu. Če živimo v družbi, moramo deliti trpljenje sosedov, biti strpni in usmiljeni ne le do tistih, ki nam sočustvujejo, ampak tudi do sovražnikov. In moramo biti zgled s svojim vedenjem – samo pogovori nas ne bodo prepričali v pravilnost naših vrednot. Treba je živeti v skladu z visokimi standardi etike in žrtvovanja, za katere navdihujemo ostalo. Potrebna je moralna moč. Najvišji cilj toka sočutja je služiti ljudem, prinašati jim dobro. Zelo pomembno je skrbeti za srečo in mir vseh bitij brez izjeme in za to brez notranjih sprememb ne morete.
    V našem življenju se nenehno pojavljajo neugodne okoliščine: eno, drugo, tretje … Če boste prepuščali čustva, poželenje, sovraštvo in zmeda bodo prinesli samo novo trpljenje. Ljudje, ki zavračajo prakse, da bi se spremenili, običajno v jezi in poželenju ne vidijo nič slabega, teh uničujočih čustev ne štejejo za strup, ampak si dovolijo, da jih vodijo ti občutki. Nasprotno pa tisti, ki uporabljajo te prakse, razumejo potrebo po izogibanju poželenju in jezi. Takšni ljudje so večinoma bolj mirni in srečnejši. Ne strinjam se s širokim mnenjem, da za etiko ni prostora v politiki in da duhovnost zahteva beg pred svetom. Tak koncept odraža nerazumevanje človekovega mesta v družbi in vloge sočutja v našem življenju. Da, religije pogosto pozivajo ljudi, naj se znebijo svoje navezanosti na svet. Vendar to ne pomeni, da duhovna oseba ne more prispevati k pozitivnim spremembam. Leta 1954 sem se odpravil v Peking, da bi se srečal z Mao Zedong. In med našim zadnjim srečanjem leta 1955 je rekel: “Religija je strup iz dveh razlogov. Prvič, škoduje zdravju naroda. Drugič, zmanjšuje število prebivalstva. ” Verjel je, da če bo marsikdo postal menih, bo to vplivalo na rodnost. V zadnjem času pa je jasno, da prav Kitajska s svojo prenaseljenostjo povečanje števila menihov ne bi škodila! Na splošno Mao ni razumel, kaj je religija. Nisem razumel, da je njegovo bistvo skrb za druge ljudi. Etično vedenje politiki ne škodi. Še več, ko politiki in vladarji pozabijo na moralna načela, to ne vodi v nič dobrega. Ne glede na to, ali verjamemo v Boga ali v karmo (pomen naših dejanj in njihove posledice), so močne moralne vrednote podpora družbe, temelj vsakodnevnega življenja. Kljub temu pa dobre namere katere koli religije in filozofije same ne zadostujejo: vsak dan jih moramo prevajati v družbene akcije. Šele takrat v celoti spoznamo vrednost teh naukov.
    Ko razviješ željo, da prispevaš k sreči drugih, postaneš bolj človek. Najvišji cilj spreminjanja misli je ravno pomoč drugim in za to je treba ostati v družbi, narediti vse, kar je mogoče za ljudi. Ko bo vaša notranja rast napredovala, boste lahko prinesli vedno več koristi.

    Upreti se uničenju
    Vsi si želimo sreče in ne želimo trpljenja. In ker je bolečina, ki se ji želimo izogniti, predvsem posledica nepravilnega stanja duha, je treba ugotoviti, ali lahko kaj nasprotujemo destruktivnim čustvom. Če recimo jeza povzroči trpljenje, je treba najti protistrup. Jeza in sočutje sta nasprotna načina gledanja na isto resničnost. To so diametralno nasprotna stanja duha. Če je soba prevroča, lahko oslabite toploto le tako, da pustite hlad v sobi. Tako kot sta vročina in mraz drug drugemu v nasprotju, tako sta tudi jeza in sočutje. Bolj ko eno razviješ, manj postane drugi. Tu je pot do premagovanja in na koncu odprave kontraproduktivnih stanj duha. Protidoti obstajajo. Treba jih je le najti in uporabiti.
    Če želite bolje razumeti svoje težave, si predstavljajte, da ste bolnik, ki trpi zaradi treh nevarnih bolezni: poželenja, sovraštva in nevednosti. Transformacijske prakse so kot zdravila. Iz teh notranjih tegob nosijo zdravljenje. Praksa sočutja je droga iz usodne fiksacije nase. Edini vir miru znotraj nas, znotraj naše družine, države in sveta kot celote, sta ljubezen in sočutje. Vsi želimo živeti smiselno, živeti za nekaj. In ko dobimo dobro srce, ko postanemo prijatelj vsem živim bitjem, naše življenje le najde namen in smisel. Altruizem je zdravilo, saj je resnično življenje.

    Kako si pomagati
    Treba je živeti altruistično, živeti ne samo za svoje dobro, ampak tudi za dobro družbe. Kot sem rekel, če bo zunanje počutje združeno z notranjo prijaznostjo, bo to samo po sebi življenje bolj izpolnilo. To pomeni, da je treba skrbeti za svet kot celoto: graditi šole, bolnišnice, tovarne itd. Ker pa sreča izhaja predvsem iz notranjih odnosov, pomoč drugim ne bi smela biti omejena na zagotavljanje hrane, oblačil in zavetišča. Treba je nadomestiti osnovne vzroke trpljenja z osnovnimi vzroki za srečo. Potegnimo analogijo: če z državo upravljamo racionalno, se ljudem omogoči izobrazba, ki jim bo omogočila boljše upravljanje v življenju. Podobno je z altruizmom. Eden najboljših načinov, kako ljudem pomagati, je razložiti, katero vedenje bo prineslo dobro in katero bo uničevalno.

    Ljudje se morajo naučiti videti, kakšna je pot do lastne sreče.
    Vsak od nas je odgovoren za celotno človeštvo in za neposredno okolje, v katerem živi. Moramo videti brata in sestre drug v drugem, skrbeti za dobro počutje drug drugega. Treba je poskušati zmanjšati trpljenje drugih. Namesto da vložite vse napore v obogatitev, je pomembno narediti nekaj polnega pomena, nekaj koristnega. In za to je treba razumeti, da je ves svet del nas samih. Budale mislijo samo nase in to ne vodi v dobro. Modreci mislijo na druge, pomagajo jim z vsemi močmi. In srečni so! Ljubezen in sočutje osrečujeta ne samo tiste, ki jim jih dajemo, ampak tudi sebe. S prijaznostjo do ljudi naš um in srce pridobiva mir. Če bomo pridobili notranji mir, bo to povečalo enotnost, harmonijo in sodelovanje v našem okolju. Če nato postopno razširite to ognjišče sveta, lahko s skupnimi napori ustvarite medsebojno zaupanje, medsebojno spoštovanje, iskreno komunikacijo na planetu in na koncu rešite svetovne težave. Vse to je popolnoma resnično. Toda prvi korak je, da se spremenite. Zdaj pa se pogovorimo o napakah, ki jih pogosto delamo, in kako jih odpraviti. Najprej se bomo lotili problema jeze, nato pa poželenja (pogosto stoji za jezo). To nas bo posledično pripeljalo do analize pretiravanj, na katerih temeljijo samouničevalna čustva. Orisal bom nekaj tehnik, za katere upam, da bodo pomagale ublažiti vaše težave in gojiti prijaznejši pristop, ki bo lahko koristil tako vam kot ljudem okoli vas. Če se vam zdijo te tehnike koristne, jih uporabite. Če ne, jih za zdaj odložite. Mogoče bodo kasneje prišli prav.

    Napaka: uporabite jezo za boj z jezo
    Mogoče je, da če ste skromna, poštena in nezahtevna oseba, bodo to uporabili nekateri vaši prijatelji in znanci, sodelavci in tekmovalci. Če ga vržete sami, bo lahko šel na bok vam, vaši družini ali komu drugemu. Toda jeze ni mogoče premagati z jezo. Če se človek jezi na vas in mu odgovorite enako, bodo posledice slabe. Če gojite sovraštvo v sebi, ne boste srečni niti sredi razkošja. In nasprotno, če boste svojo jezo preverjali in razvijali ljubezen in sočutje, potrpežljivost in strpnost, potem ne boste samo sami na svetu, ampak se bo jeza do drugih ljudi postopoma zmanjševala. Kot vsi vedo, jeza blokira pot svetu. Miren um dosežemo le s prijaznostjo in ljubeznijo. Čeprav jeza lahko vodi do začasnega uspeha in zagotavlja kratkotrajno zadovoljstvo, dolgoročno le povzroča nove težave. (Ni treba naštevati, kolikokrat se je to zgodilo v zgodovini, tudi v 21. stoletju.) Z jezo se vse zgodi hitro. Ko težave rešujemo z resnično skrbjo za druge ljudi, uspeha morda ne bomo dosegli takoj. Vendar pa bo bolj trpežna. Recimo, da vas nekdo želi užaliti. Najprej morate razumeti, da ste tudi oseba in tudi on ima pravico do sreče. Če imate do njega spoštovanje in sočutje, lahko izberete pravo vedenje v skladu z okoliščinami. Morda boste morali ravnati odločno, najpomembneje pa je, da ne izgubite sočutja. Poleg tega problema brez sočutja sploh ni mogoče rešiti: jeza in razdraženost jo bosta samo poslabšala. Seveda, če se človek počuti ogroženega ali če te boli, sočutje morda ni lahko. Vendar poskusite znova in znova in videli boste, da se lahko načeloma odzovete, pri tem pa ne izgubite ljubezni. Pomembno opozorilo: jezo je treba nadzorovati, ne pa skrivati. Zavedati se morate svojih reakcij, sicer bo sočutje površno. Če se nekdo obnaša grdo ali nizko z vami, je zanj sočutje težko, vendar je to deloma podobno kot odnos med starši in otroki. Kadar otrok ne uboga ali se vede neumno, mora mati to vedenje prenehati. Morda ga bo zgražala ali celo kaznovala, a zagotovo bo čutila sočutje do njega. To je način, kako rešiti težavo. Knjiga duhovnega voditelja tibetanskega ljudstva štirinajstega dalajlame Tenzina Gyatsoja je zbirka preprostih in hkrati globokih misli, ki jih je avtor trpel v svoji budistični in samostanski karieri. Njegova svetost trdi, da je vse, kar potrebujemo v življenju, v sebi, samo razumeti moramo svojo lepoto in lepoto drugih ljudi, možnosti resnične sreče in miru tukaj in zdaj. Poziv k razumnosti in prijaznosti, ki ga v našem svetu tako primanjkuje, se izraža v preprostih dostopnih besedah, zaradi česar je nujnost tega klica še bolj očitna. Štirinajsti dalajlama, odkar je Tibet leta 1959 zasedla Tibet s strani komunistične Kitajske, je svoje življenje posvetil spodbujanju sočutja in razumevanja. Dalajlama ne nverjame v moč nasilja temveč v strpnost in sočutje. Posebno pozornost posveča medverskemu dialogu in znanosti. Neumorno iskanje mirnega reševanja konflikta v domovini je prineslo Dalajlami svetovno prepoznavnost. Tako kot Gandhi uporablja mirolčjubne poti nenasilja. Leta 1989 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Dalajlama živi v Dharamsali v Indiji. Dalajlama uči, naj kristjani ostanejo zvesti krščnskemu Bogu Jezusu Kristusu in muslimani svojemu Milostnemu Bogu Alahu inm vztrajajo v Ljubezni, Usmiljenju, Dobroti in Odpuščanju drug drugemu za boljši svet.

    Kdo je Tenzin Gyatso
    Njegova svetost Dalajlama trdi, da je vse, kar potrebujemo v življenju, v sebi, samo razumeti moramo svojo lepoto in lepoto drugih ljudi, možnosti resnične sreče in miru tukaj in zdaj. Poziv k razumnosti in prijaznosti, ki ga v našem svetu tako primanjkuje, se izraža v preprostih dostopnih besedah, zaradi česar je nujnost tega klica še bolj očitna. Štirinajsti dalajlama, odkar je Tibet leta 1959 zasedla Tibet s strani komunistične Kitajske, je svoje življenje posvetil spodbujanju sočutja in razumevanja. Posebno pozornost posveča medverskemu dialogu in znanosti. Neumorno iskanje mirnega reševanja konflikta v domovini mu je prineslo svetovno prepoznavnost. Leta 1989 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Dalajlama živi v Dharamsali v Indiji.

    Bog nam govori na tisoče različnih načinov, le umiriti se moramo in mu v tišini, zbranosti in molitvi zbrano prisluhniti! Slava Bogu na Višavah in na Zemlji Mir ljudem!

    Odgovori
    • Miro says:
      25. novembra, 2024 at 16:01

      MOLIMO K SVETEMU DUHU

      O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
      preplavi svoje vernike v globino,
      izlij polnost milosti
      v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

      Ti si tolažnik in zagovornik,
      ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
      živi vir, ljubezen, ki vžiga,
      maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

      Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
      ti, prst Gospodove desnice,
      ki izpolnjuješ obljube prerokov
      in obdarjaš ustnice z novo besedo.

      Osvetli, oživi ume,
      v srca izlij voljo ljubiti,
      okrepi naše utrujene ude
      s tvojo zvesto, milo močjo.

      Poženi v beg starega sovražnika,
      hitro podeli mir z veseljem,
      tako da se bomo od tebe vodeni
      k pravemu življenju
      izognili čaru zla.

      Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
      v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
      in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
      naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.

      Amen.

      Odgovori
  2. Miro says:
    25. novembra, 2024 at 14:14

    TA UBOGA VDOVA JE VRGLA VEČ KO VSI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,1-4)

    Tisti čas se je Jezus v templju ozrl in videl bogatine, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl je pa tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi; kajti vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega obilja, ona pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%2021%2C1-4

    Odgovori
    • Miro says:
      25. novembra, 2024 at 14:15

      RAZLAGA BOŽJE BESEDE

      VDOVA

      Današnji evangelij nam pokaže kako lahko združimo ponižnost, uboštvo in ljubezen. Na začetku nas Gospod posvari pred skušnjavo iskanja časti pri ljudeh. Pismouki so namreč iskali čast pri ljudeh tudi pri bogoslužju: prva mesta v sinagogah in dolge molitve. Resnično češčenje Boga pa je ponižnost.

      Želeti si, da me drugi spoštujejo ni zlo, je normalno, če pa vse delamo le za to, pa nismo več vredni spoštovanja. Postajamo sebičneži in napuhnjenci, ki si pišejo svojo obsodbo.

      Ljubezen, ki je všeč Bogu, je polna ponižnosti in brez samovšečnosti. Ponižnost in ljubezen sta namreč združeni. Ljubezen varuje ponižnost, ta pa služi ljubezni.

      Jezus v evangeliju hvali ubogo vdovo, ki so jo vsi zaničevali. Gospod namreč ne meri darov po količini denarja, ampak po velikodušnosti srca.

      Bog vidi ponižno srce, ki je hvaležno in ne pričakuje pohvale s strani ljudi. Tisti, ki da veliko denarja, takoj prejme povračilo v obliki zahvale in pohvale, ker je bogat in velikodušen.

      Vdova je podoba Kristusa, ki je podaril samega sebe v celoti vsakomur izmed nas. Miloščina, ki jo je izkazal, nas osvobaja od smrti in nas očiščuje grehov.

      Izročimo Gospodu svoje bogataško srce, ki daje od tega, kar ima viška in je velikokrat oholo in samovšečno. Naj tvoje in moje srce postane kot srce uboge vdove, ki daje vse kar ima: sebe, prvi dar, ki smo ga prejeli od Gospoda, da bi ga podarjali.

      Vsako obdobje ima svoje skrbi. Izročati Bogu vse, kar potrebujemo za življenje, je velika modrost zaupanja. Izvira iz hvaležnosti, prinaša veselje in daje svobodo. Tega danes še kako potrebujemo.

      Bogu izročiti vse, kar potrebujemo za življenje, pomeni zaupati Bogu svoje življenje. Od njega smo ga prejeli kot dar in samo On lahko resnično poskrbi za nas. Če bomo po farizejsko stavili nase, se postavljali s svojo močjo, bomo razočarani. Če bomo gojili zaupanje, nas Bog zagotovo ne bo razočaral. Nadaljujmo torej vajo v hvaležnosti. Naj nas hvaležnost utrjuje v zaupanju. Izročajmo Bogu vse, on bo poskrbel za nas.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/11/24/ponedeljek-25-november-2024-vdova/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  3. janez says:
    25. novembra, 2024 at 12:28

    Gotquestions: KAKO NAJ V SVOJEM KRŠČANSKEM ŽIVLJENJU DOŽIVLJAM VESELJE ?

    Vsi hrepenimo po veselju, a včasih se zdi, da je veselje le težko ohranjati. Doživljanje veselja naj bi bilo v življenju vsakega kristjana prisotno čedalje bolj, saj je del sadu Svetega Duha, ki prebiva v nas (Pismo Galačanom 5,22–23). Zato je to posledica Božjega dela v nas in del Božje volje za verujoče. Vemo, da celo najzrelejši kristjani doživljajo obdobja brez veselja. Tako si je na primer Job želel, da bi bil ob rojstvu umrl (Job 3,11 isl.). David je molil, da bi lahko ubežal svojim težavam (Psalm 55,6–8). Elija je celo po tem, ko je bil priča čudežni Božji moči (Prva knjiga kraljev 18,16–46), zbežal v puščavo in prosil Boga, naj mu vzame življenje (Prva knjiga kraljev 19,3–5).

    Če so se ti veliki možje vere spoprijemali z obupom, le kako bi se torej lahko v krščanskem življenju nenehno veselili mi? Najprej moramo razumeti, da je veselje dar od Boga. Grška beseda za veselja je kara, ki je sorodna besedi karis ‘milost’. Veselje je tako Božji dar kot tudi naš odziv na Božje darove. Veselje izvira iz zavedanja o Božji milosti in iz hvaležnosti zanjo. Zato doživljamo veselje sredi preizkušenj, ko se osredotočamo na Božjo dobroto do nas (Jakobovo pismo 1,2–8). Namesto da bi bili za veselje prikrajšani, s tem ko tuhtamo o neprijetnosti težav, s katerimi se vsi soočamo, se raje razveseljujemo v razmišljanju o Božjih blagoslovih. To ne pomeni, da moramo svoja razočaranja ali negativna čustva zanikati. Če namreč sledimo zgledu številnih psalmistov, lahko stiske svojega srca izlijemo Bogu.

    Lahko mu brez olepševanja povemo vse, kar nas teži. In ko ta bremena v veri izročimo Bogu – v zavedanju, kdo on je – se v njem razveselimo. Dobre primere tega najdemo v Psalmih 3, 13, 18, 43 in 103.

    Pismo Filipljanom veliko govori o veselju, zlasti ker je Pavel pismo napisal iz ječe. V vrsticah 4,4–8 najdemo nekatere smernice za doživljanje krščanskega veselja: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. … Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« Tu znova vidimo, kako pomembno vlogo ima molitev k Bogu pri doživljanju veselja.

    Če se zavedamo, da je Gospod blizu, nas to vodi k molitvi o naših stiskah, boleznih in preizkušnjah in nam pomaga, da ostajamo v mislih osredotočeni na Božjo dobroto do nas v Jezusu. Veselje občutimo, kadar se v mislih osredotočimo na vzvišene, pravične, čiste, ljubeznive, častne, krepostne in hvalevredne Kristusove blagoslove in evangeljske nauke, tudi ko smo preizkušani z Božjo Lekcijo. Bog nas Ljubi in hoče da se spokorimo in spreobrnemo, ker smo ga z grehom žalili.

    David je napisal, da nam Božja beseda prinaša veselje (Psalm 19,9). Veselje nas navdaja, če cenimo in ubogamo Božje ukaze in zapovedi. V Evangeliju po Janezu Jezus uči, da nas stanovitnost v njem in poslušnost njemu razveseljujeta. Rekel je: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Evangelij po Janezu 15,9–11) Eden od ključnih dejavnikov veselja je življenje v poslušnosti Bogu. Še en vir veselja za kristjana je, da uresničuje evangelij v skupnosti svetih, v lokalni cerkvi (Prvo Janezovo pismo 1,1–4). V Pismu Hebrejcem 10,19–25 pa je zapisano: »Bratje … Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.«

    Božja milost nas uči, kako naj se v zaupanju in molitvi približamo Bogu (Pismo Hebrejcem 10,19), s tem ko se zavedamo, da smo očiščeni grehov (Pismo Hebrejcem 10,22). V Kristusu smo bili pripeljani v novo občestvo, v družino verujočih. Prek povezanosti z drugimi kristjani nas Bog trdno ohranja v veri, iz tega pa vznika radostno zaupanje v njegov značaj. V radostnem upanju tudi drug drugega spodbujamo k vztrajanju v zvestobi. Kristjani ne pripadajo temu svetu (Evangelij po Janezu 17,14–16; Pismo Filipljanom 3,20). Življenje je lahko polno osamljenosti in malodušja. Hrepenimo, da bi bili že v nebesih s Kristusom, dokončno obnovljeni tako, kot smo bili prvotno zasnovani.

    V lokalni krščanski cerkvi nam drugi verujoči pomagajo misliti na resničnost našega prihodnjega večnega veselja v Nebeški Domovini. V nas raste veselje, ko drug drugemu nosimo bremena in se spodbujamo k vztrajnosti (Pismo Galačanom 6,10; Pismo Kološanom 3,12–14). Resnična radost je znak pravega krščanskega življenja, saj je to sad Svetega Duha, dar od Boga. Darila veselja smo deležni, ko cenimo Božjo besedo – Sveto pismo, se osredotočamo na resnico o tem, kdo je Bog in kako nas je blagoslovil, vztrajamo v Odrešeniku in Učeniku Jezusu Kristusu, s tem ko spolnjujemo Božjo Voljo, ubogamo Božje zapovedi, ter se zanašamo na Jezusov Evangelij v skupnosti verujočih – v lokalni krščanski cerkvi, ki jo je on zasnoval. Zakaj ni med kristjani več radosti in veselja, če imamo Boga Odrešenika, Upanje, Božjo Milost, Sveto pismo in Božjo Odpuščanje in Božjo Ljubezen? Vse razloge imamo in pogoje za Hvaležnost in Veselje v Bogu. Zahvalimo se Gospodu, ker je Dober.

    2 Kor 3,4: Tolikšno zaupanje v Boga imamo po Kristusu.

    gotquestionskrscanskoveselje

    MOJE VESELJE V BOGU
    Gospod, moje Veselje in Upanje ter Zahvala se dvigajo k Tebi, kot ptica pod nebo!
    Nočne zvezde z luno na nebu so odletele v daljave in na Obzorju se svita jutro;
    veselim se Gospod Tvoje Luči Dneva.
    Tvoje Sonce Gospod je posušilo roso s trav in prineslo Toploto in Upanje Ljudem.
    Tvoja Milost je obrisala solze trpečih Src, ki zdihujejo in trpijo ter te prosijo za pomoč.
    Vse, kar je okoli nas, vse kar je v nas, je v tem Jutru Vstajenja ena sama zahvala Tebi Gospod.
    Gospod, to jutro sem srečen, miren in spokojen.
    Začutim Tvojo Neskončno Milostno Dobroto in Veselje, ki je napolnila Zemljo in vse Nas.
    Angeli in ptice pojo in tudi jaz prepevam v svojem Srcu pesem Hvalnico Vesolju in Tebi.
    Vse živali in rastline se prebudijo v gozdovih, gorah in savanah in
    ves Svet in vsa naša Srca so Odprta Tvoji Milosti in Dobroti, ko nam pošlješ Blagoslov.
    Čutim svoje telo, hvala Ti Gospod.
    Čutim kako nas imaš rad in kako si dober do mene in do vseh nas, hvala Ti Gospod.
    Daruješ nam hrano, vodo, sonce in vse drugo za naše Življenje na Zemlji,
    da živimo Tebi v Veselje in te Slavimo vekomaj, ki si naš Oče.
    Gospod veselim se vsega Tvojega Stvarstva in Tvoje Neskončne Ljubezni, s katero vzdržuješ Svet.
    Veselim se, da si z nami Gospod in ob nas ter v nas, da nas vodiš in poživljaš po Svetem Duhu.
    Psalmi pojo o Tvoji neskončni Ljubezni človeštvu,
    preroki in apostoli razglašajo Tvojo Milost in Tvojo Dobroto in Usmiljenost do vseh Ljudi na zemlji.
    Gospod hvala Ti, za vse čudeže in lepote Življenja, ki jih gledamo pa včasih ne vidimo.
    Gospod hvala Ti za Odrešenika, ki nam je dal postave in vesela oznanila v Evangelijih,
    da si nam daroval svoj Mir in nam pokazal Pot Odrešenja, ki je v Jezusu Kristusu Našem Gospodu.
    Gospod, hvala Ti za vse,
    moje Veselje, moje Upanje in moja Zahvala, se dvigajo k Tebi kot ptica v Nebo in
    moja Duša se raduje v Tebi Gospod Bog, ki si naš Oče, naš Stvarnik in naš Odrešenik.
    Amen.

    Moje veselje se dviga k tebi; izbor molitev, Ognjišče 1974.

    Odgovori
  4. Miro says:
    24. novembra, 2024 at 18:31

    »ČE PA KOMU OD VAS MANJKA MODROSTI,
    NAJ JO PROSI OD BOGA, KI JO VSEM RAD DAJE
    IN NE SRAMOTI – IN DANA MU BO.« (Jak 1,5)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. janez says:
    24. novembra, 2024 at 18:11

    Kateheza papeža Frančiška: Bog ni povzročitelj skušnjav. Je Naš Dobri Oče. Nikoli nas ne pušča samih. Je vedno z nami

    Bog ni povzročitelj skušnjav. Je naš Dobri Oče. Nikoli nas ne pušča samih.
    »Očenaš se začne na veder način. Zbuja nam željo, da bi se med nami lahko izpolnil velik Božji načrt. Zatem nam obrne pogled na življenje in nas usmeri k prošnji za tisto, kar potrebujemo vsak dan, to je vsakdanji kruh. Molitev se zatem posveti našim medosebnim odnosom, pogosto skvarjenim zaradi egoizma; prosimo za odpuščanje in se trudimo, da bi odpustili. S tem predzadnjim vzklikom pa naš pogovor z nebeškim Očetom vstopi v notranjost drame, na področje soočanja med našo svobodo in pastmi hudobca.

    Bog je Naš Dobri Oče in svojim otrokom ne nastavlja pasti
    Kot vemo, je težko ohraniti točen pomen originalnega grškega izraza, ki je v evangelijih, zato moderni prevodi tukaj nekoliko šepajo. A v zvezi z enim elementom smo lahko soglasni. Kakor koli se razume besedilo, izključiti moramo, da je Bog protagonist skušnjav, ki pretijo človeku na poti. Kakor da bi Bog pripravljal zasedo in svojim otrokom nastavljal vabe in pasti. Takšna razlaga je v nasprotju predvsem s samim besedilom in je daleč od podobe Boga, ki nam jo je razodel Jezus. Ne pozabimo, da se Očenaš začne z besedo Oče. Je Oče, ki svojim otrokom ne nastavlja pasti. Kristjani nimajo ničesar opraviti z zavistnim Očetom, ki tekmuje s človekom ali pa se zabava, ko ga preizkuša. To so podobe mnogih poganskih božanstev. V pismu apostola Jakoba beremo takole: ‘Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati, pa tudi sam nikogar ne skuša’ (Jak 1,13). Če že, je ravno nasprotno: Oče ni avtor zla, nobenemu otroku, ki prosi za ribo, ne bo dal kače (glej Lk 11,11), kakor nas uči Jezus. In ko se v človekovem življenju pojavi zlo, se bori na njegovi strani, da bi se ga človek lahko osvobodil. Bog se vedno bori za nas, ne proti nam. Je Oče! In v tem smislu mi molimo Oče naš.

    Bog je vedno z nami in nikoli nismo sami
    Ta dva elementa, preizkušnja in skušnjava, sta bila skrivnostno navzoča v življenju samega Jezusa. V tej izkušnji je Božji Sin postal v celoti naš brat. In to na način, ki skorajda pohujšuje. A ravno ti evangeljski odlomki nam kažejo, da so najtežji vzkliki Očenaša, s katerimi se besedilo zaključuje, že bili uslišani. Bog nas ne pušča samih, ampak se v Jezusu razodene kot Bog-z-nami, vse do skrajnosti. Z nami je, ko nam da življenje, z nami je tekom življenja, z nami je v veselju, z nami je v preizkušnjah, z nami je v žalosti, z nami je v porazih, z nami je, ko grešimo – vedno je z nami, saj je Oče in nas ne more zapustiti.

    Jezus je že izboril zmago
    Če smo v skušnjavi, da bi povzročili slabo, s tem pa zanikali bratstvo z drugimi in hoteli imeti absolutno oblast nad vsem in vsemi, se je Jezus za nas že bojeval s to skušnjavo. To nam izpričujejo prve strani evangelijev. Takoj zatem, ko ga je Janez krstil sredi množice grešnikov, se Jezus umakne v puščavo in je preizkušan s strani satana. A Jezus zavrne vsako skušnjavo in iz njih pride kot zmagovalec. Matejev evangelij ima zanimivo potezo, s katero sklene dvoboj med Jezusom in sovražnikom: ‘Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli’ (Mt 4,11).

    Bog, ki človeka prosi bližine
    Tudi v času največje preizkušnje nas Bog ne pušča samih. Ko se Jezus umakne v Getsemani, da bi molil, njegovo srce napolni neizrekljiva tesnoba. Doživlja osamljenost in zapuščenost (…) Preizkušnja je tako zelo silovita, da se zgodi nekaj nepričakovanega. Jezus nikoli ne išče ljubezni zase, pa vendar v tisti noči čuti, da je njegova duša žalostna do smrti. In tako svoje učence prosi za bližino: ‘Ostanite tukaj in bedite z menoj’ (Mt 26,38). Kot vemo, učenci, obteženi z otrplostjo zaradi strahu, zaspijo. Bog v trenutku agonije prosi človeka, naj ga ne zapusti, a človek spi. V trenutku, ko človek spozna svojo preizkušnjo, pa Bog bdi. V najtežjih, najbolj trpečih in najbolj tesnobnih trenutkih našega življenja, Bog bdi ob nas, se z nami bori in nam je vedno blizu, ker je Oče – Oče pa nikoli ne zapusti svojih otrok. Tista noč Jezusove bolečine in boja je zadnji pečat učlovečenja: Bog nas pride iskat v naša brezna in muke, s katerimi je posuta zgodovina.

    V uri preizkušnje nam je v tolažbo vedeti, da tista dolina, odkar jo je prehodil Jezus, ni več zapuščena, ampak je blagoslovljena z navzočnostjo Božjega Sina. On nas nikoli ne bo zapustil!

    Odvrni torej od nas, o Bog, čas preizkušnje in skušnjav. A ko bo za nas prispel ta čas, Oče naš, pokaži nam, da nismo sami. Ti si Oče, pokaži nam, da je Kristus že vzel nase tudi težo tega križa. Pokaži nam, da nas Jezus kliče, naj ga nosimo z Njim in se zaupno izročimo Očetovi ljubezni.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 1.5.2019)

    Odgovori
  6. Miro says:
    24. novembra, 2024 at 12:57

    PAPEŽ FRANČIŠEK V HOMILIJI NA PRAZNIK KRISTUSA KRALJA O OBTOŽBAH, KONSENZU IN RESNICI

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA NEDELJO SLOVESNEGA PRAZNIKA NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA, KRALJA VESOLJA IN NA 38. SVETOVNI DAN MLADIH V VATIKANSKI BAZILIKI SV. PETRA PREDSEDOVAL SVETI MAŠI.

    Pred sklepom je sledil tradicionalni prenos simbolov Svetovnega dneva mladih, s čimer se je začelo njihovo romanje proti Seulu 2027. V baziliki je bila prisotna delegacija okoli sto mladih Portugalcev, ki so predali križ svetovnega dneva mladih in ikono Maria Salus populi romani delegaciji okoli sto Korejcev.

    HOMILIJA PAPEŽA FRANČIŠKA

    Ob sklepu bogoslužnega leta obhaja Cerkev slovesni praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesolja. Vabi nas, naj gledamo Njega, Gospoda, ki je vir in dopolnitev vsakršne stvari (prim. Kol 1,16-17), katerega kraljestvo ne bo nikoli uničeno (Dan 7,14).

    Gre za zrenje, ki povzdiguje in navdušuje. Če pa se zatem ozremo naokoli, se to, kar vidimo, prikaže drugačno in v nas se lahko porodijo vznemirljiva vprašanja. Kaj poreči o vojnah, nasilju, ekoloških katastrofah? In kaj si misliti o problemih, s katerimi se morate vi dragi mladi soočiti, če gledate na prihodnost: pomankanje delovnih mest, ekonomska negotovost in ne samo to, ločitve in neenakosti, ki polarizirajo družbo? Zakaj se vse to dogaja? In kaj lahko storimo, da nas ne bo potrlo? Res je, gre za težka vprašanja, a so pomembna.

    Zato bi danes, ko vse Cerkve obhajajo Svetovni dan mladih, želel predlagati v luči Božje Besede, zlasti vam mladim, razmišljanje o treh vidikih, ki nam lahko pomagajo iti pogumno naprej na naši poti skozi izzive, ki jih srečujemo. Ti vidiki so: obtožbe, konsenz in resnica.

    Prvi: obtožbe. Današnji evangelij nam predstavlja Jezusa kot obtoženca (prim. Jn 18, 33-37). Je, kot se reče, »napaden« na sodišču. Pilat ga zaslišuje, ki je predstavnik Rimskega imperija, v katerem lahko vidimo predstavljene vse oblasti, ki so skozi zgodovino z močjo orožja tlačile ljudi. Pilata Jezus ne zanima. Toda ve, da ljudje hodijo za njim in ga imajo za voditelja, učitelja, Mesijo in zato kot prokurator ne more dovoliti, da kdo ustvarja nered in vznemirjenje vojaško ustvarjenega miru v njegovem distriktu. Zato zadovolji močne sovražnike tega nezaščitenega preroka. Sodno ga preganja in mu grozi, da ga bo obsodil na smrt. In On, ki je vedno in samo pridigal o pravičnosti, usmiljenju in odpuščanju, se ne pusti ustrahovati in tudi se ne upira. Jezus ostane zvest resnici, ki jo je oznanjal, zvest vse do žrtvovanja življenja.

    Dragi mladi, morda se tudi vam lahko zgodi, da vas postavijo pod »obtožbo« zaradi dejstva, da hodite za Jezusom. V šoli, med prijatelji, na krajih, ki jih obiskujete, je lahko kdo, ki vam želi dati čutiti, da se motite, ker ste zvesti evangeliju in njegovim vrednotam, ker ne odobravate in se ne upognete, kot vsi drugi. Vi pa ne imejte strahu pred »obtožbami« in ne skrbite za to. Slej ko prej kritike in lažne obsodbe padejo in površne vrednote, ki jih podpirajo, se pokažejo takšne kot so, slepila.

    Drage mladenke, dragi mladeniči, pazite, da se ne pustite opiti iluzijam. Prosim, bodite konkretni. Realnost je konkretna. Bodite previdni do iluzij. To kar ostane, kakor nas uči Kristus, je nekaj drugega. To so dela ljubezni. To je to, kar ostane in napravlja življenje lepo! Ostalo ne šteje. Dejanja konkretne ljubezni. Zato vam ponavljam: ne bojte se »obtožb« sveta. Nadaljujte s tem, da ljubite! Toda ljubite v Gospodovi luči, dajte življenje za pomoč drugim.

    Prihajamo k drugi točki: konsenz. Jezus je zatrdil: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 18,36). Kaj je hotel Jezus reči s tem? Zakaj nič ne stori, da bi si zagotovil uspeh, se prikupil mogočnikom, da bi dosegel podporo svojega programa? Zakaj tega ne stori? Kako lahko misli, da bo kot »poraženec« spremenil stvari? Jezus se zato tako obnaša, ker zavrača vsako logiko moči (prim. Mr 10, 42-45). Jezus je pred tem popolnoma svoboden!

    Tudi vam bo dobro delo posnemati njegov zgled in se ne pustiti okužiti hlepenju, ki je danes tako zelo razširjeno, da vas vidijo, odobravajo in hvalijo. Tisti, ki se pustijo ujeti v te fiksacije, na koncu živijo v težavah. Gre za »komolčenje«, tekmovanje, pretvarjanje, sklepanje kompromisov, razprodajo svojih idealov, da bi imeli malo odobravanja in prepoznavnosti. Prosim, bodite previdni glede tega. Vaše dostojanstvo ni naprodaj. Ni naprodaj! Bodite previdni.

    Toda Bog vas ljubi takšne kot ste in ne takšne kot se zdite. Pred njim vaše čiste sanje veljajo več kot uspeh in ugled, saj iskrenost vaših namenov velja več kot konsenz. Ne pustite se preslepiti tistim, ki vas s tem, ko vas mamijo z jalovimi obljubami, pravzaprav le želijo izkoristiti, vplivati na vas in vas izrabljati za svoje interese. Bodite previdni, da ne boste izkoriščeni. Bodite previdni. Pazite, da ne boste pogojeni. Bodite svobodni, a svobodni v skladu s svojim dostojanstvom. Ne zadovoljite se s tem, da ste »zvezde za en dan«, zvezde na družbenih omrežjih ali v katerem koli drugem kontekstu! Nekoč, se spominjam mlade ženske, ki je želela, da bi jo videli – bila je lepa – v moji deželi. In za odhod na zabavo je bila popolnoma naličena. Pomislil sem: »Kaj ostane po ličenju?«. Ne ličite si duše, ne ličite si srca; bodite takšni kot ste: iskreni, transparentni. Ne bodite »zvezde za en dan« na družbenih omrežjih ali katerem koli drugem kontekstu.

    Nebo, na katerem ste poklicani, da boste svetili, je veliko večje. Gre za nebo ljubezni, gre za Božje nebo, na katerem Očetova neskončna ljubezen odseva v naših številnih malih lučeh: v zvesti ljubezni poročenih, v skrbi za ostarele, v velikodušnosti posvečenih, v dejavni ljubezni do revežev, v poštenosti na delu. Razmislite o teh stvareh, ki bodo vse vas mlade naredile močnejše. Te lučke: zvesta naklonjenost zakoncev – nekaj lepega -, nedolžno veselje otrok – to je lepo veselje! -; navdušenje mladih, bodite navdušeni vsi; skrb do ostarelih. Vprašanje: ali skrbite za starejše? Ali greste na obisk k starim staršem? Bodite velikodušni v svojem življenju in karitativni do revnih v poštenosti svojega dela. To je pravi nebeški svod, na katerim žarite na svetu kakor zvezde (prim. Flp 2, 15). Prosim vas, ne poslušajte tistega, ki vam govori nasprotno! Ne bodo konsenzi rešili svet, niti nas napravili srečne, ampak zastonjskost ljubezni. To kar rešuje svet je zastonjskost ljubezni. Ljubezni ni mogoče kupiti, ni na prodaj, saj je zastonjska, ker gre za podaritev samega sebe.

    In tako smo prišli do tretje točke: resnice. Kristus je prišel na svet, »da bi pričeval za resnico« (Jn 18,37), in to tako, da nas je učil ljubiti Boga in brate (prim. Mt 22,34-40; 1 Jn 4,6-7). Pravzaprav šele tam, v ljubezni, naše bivanje najde luč in smisel (prim. 1 Jn 2,9-11). V nasprotnem primeru ostajamo ujetniki velike laži. In katera je velika laž? Laž samozadostnega »jaza« (prim. 1 Mz 3,4–5), ki je korenina vseh krivic in nesreč. »Jaz«, ki naslavlja samega sebe: jaz, jaz, z mano, vedno »jaz«, ki nima sposobnosti videti druge, se pogovarjati z drugimi. Bodite previdni na to bolezen »jaza«, ki je obrnjenost k sebi.

    Kristus, ki je pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6), slečen vsega in umre nag na križu za naše zveličanje, nas uči, da lahko samo v ljubezni tudi mi živimo, rastemo in cvetimo v svojem polnem dostojanstvu (prim. Ef 4,15-16). Sicer pa, kot je blaženi Peter Jurij Frassati zapisal prijatelju – mladeniču, kot si ti – ne živi se več, ampak »životari« (glej Pismo Isidoru Boniniju, 27. februarja 1925). Želimo živeti, ne životariti, zato si prizadevamo pričevati resnico v dejavni ljubezni, tako da ljubimo drug drugega, kot nas je Jezus učil (prim. Jn 15,12).

    Sestre in bratje, ni res, kot nekateri mislijo, da so dogodki sveta »ušli« Bogu iz rok. Ni res, da zgodovino krojijo nasilneži, objestneži, ošabneži. Mnoga zla, ki nas pestijo, so človeško delo, prevara Hudega, a vse je na koncu podvrženo sodbi Boga. Tisti, ki uničujejo ljudi, ki vodijo vojne, kakšen bo njihov obraz, ko se bodo postavili pred Gospoda? »Zakaj ste se borili v tej vojni? Zakaj si ubil?« In kaj bodo odgovorili? Razmislimo o tem. Tudi nam, ki se ne vojskujemo, ne ubijamo, bo zastavljeno, ker sem naredil to, to, to,… Ko nam bo Gospod rekel: »Zakaj si to storil? Zakaj si bil pri tem nepošten? Zakaj si zapravil ta denar v svoji nečimrnosti?« Gospod nas bo vprašal tudi te stvari. Gospod nam pušča svobodo, a nas ne pusti samih. Čeprav nas popravlja, ko pademo, nas nikoli ne neha ljubiti in nas, če hočemo, spet dvigne, da lahko nadaljujemo svojo pot.

    Ob koncu te evharistije bodo mladi Portugalci mladim Korejcem zaupali simbole Svetovnega dneva mladih: križ in ikono Marije Salus Populi Romani. Tudi to je znamenje, je povabilo za vse nas, da živimo in prinašamo evangelij na vse konce zemlje, ne da bi se ustavili in obupali, vstali po vsakem padcu in nikoli ne prenehali upati, kot je sporočilo tega Dneva, ki pravi: Tisti, ki zaupajo v Gospoda, hodijo, pa ne omagajo (prim. Iz 40,31). Vi, mladi Korejci, boste prejeli križ, Gospoda, križ življenja, znamenje zmage, vendar ne samega. Prejeli ga boste z mamo. Marija je tista, ki nas vedno spremlja k Jezusu; Marija je tista, ki je v težkih trenutkih ob našem križu, da nam pomaga, ker je Mati, je mati. Ona je naša mama. Mislite na Marijo.

    Imejmo oči uprte v Jezusa, v njegov križ in v Marijo, našo Mater. Tako bomo tudi v težavah našli moč, da gremo naprej, brez strahu pred obtožbami, brez potrebe po konsenzu, s svojim dostojanstvom, z lastno gotovostjo, da ste odrešeni in da vas spremlja mati Marija, brez sklepanja kompromisov, brez duhovnega ličenja. Vašega dostojanstva ni treba ličiti. Pojdimo naprej, veseli, da smo za vse, da smo v ljubezni in da smo priče resnice. In prosim, ne izgubite veselja. Hvala.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-11/papez-francisek-v-homiliji-na-praznik-kristusa-kralja-o-obtozbah.html

    Odgovori
  7. Miro says:
    24. novembra, 2024 at 12:54

    PRAZNIK KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA

    CERKVENO LETO SE V KATOLIŠKI CERKVI SKLENE S PRAZNIKOM KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, KI JE LETOS V NEDELJO, 24. NOVEMBRA 2024.

    Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.

    POMEN PRAZNIKA

    Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.

    KRISTUS KRALJ – HVALOSPEV

    To kraljevanje je Božji dar – milost. Začelo se je uresničevati z Jezusovo smrtjo in poveličanjem, v vsem sijaju in moči pa se bo izkazalo in uveljavilo ob koncu časov. To Božje kraljevanje izredno lepo izraža praznični hvalospev:

    Svojega edinorojenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,
    si mazilil za večnega duhovnika in kralja vesoljstva,
    da bi se na oltarju križa daroval
    kot brezmadežna in spravna žrtev
    ter izvršil skrivnost človeškega odrešenja.
    Vse stvari bo uklonil svojemu vladarstvu
    in izročil tvojemu neizmernemu veličastvu
    večno in vesoljno kraljestvo:
    kraljestvo resnice in življenja,
    Kraljestvo svetosti in milosti,
    kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.

    ZGODOVINA PRAZNIKA

    Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo.

    Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve. Praznik kot zadnja nedelja bogoslužnega leta bolje izraža aktualno tematiko kot prva adventna nedelja, in to je: pričakovanje drugega Kristusovega prihoda, vesoljna sodba, prenovitev vesolja, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu, in bo Bog vse v vseh.

    Vir: https://katoliska-cerkev.si/praznik-kristusa-kralja-vesoljstva-2015

    Odgovori
  8. janez says:
    24. novembra, 2024 at 11:34

    Nemški benediktinec Anselm Grün: Neuspeh v ljubezni, poklicna neuspešnost, razočaranost nad sabo … Neuspeh plaši. Čeprav se je vedno težko soočiti z njim in ga sprejeti, se lahko izkaže kot čudovit trampolin, ki nas pelje do sreče. Pod določenimi pogoji, seveda
    Iz sprejemanja neuspeha ne bi smeli ustvarjati ideologije. Prav nič ni potrebno, da nam spodleti, da bi bili srečni. Dejstvo pa je, da nam neuspeh ne uide. Neuspeh je kot neka bistvena lastnost človeškega bitja. Za nemškega benediktinca Anselma Grüna je ta boleča izkušnja v resnici lahko prava priložnost za preobrazbo, odprtje proti Bogu, da začnemo znova in postanemo resnično srečni.
    Kako definirate neuspeh?
    V nemščini beseda scheitern (neuspeti) izhaja od Scheit (poleno, kos lesa) in od scheiden (rezati, ločiti). Ne uspeti pomeni ločiti, kar je bilo eno. Enotnost se razdvoji, celota razpade na koščke, prvotni načrti se ne uresničijo in padejo v vodo. Beseda scheiden se na primer uporablja pri neuspešnem zakonu: partnerja se ločita, razideta. To besedo najdemo tudi v besedi Abschied, slovo: vsak neuspeh pomeni tudi slovo idealni sliki, ki smo si jo ustvarili o življenju in o nas samih. In v besedi verscheiden, ki pomeni umreti, ima neuspeh povezavo s smrtjo. Umre nekaj, v kar smo polagali vse naše upe. V moji ljubezni, moji službi in pri mojih podvigih ne dobim, kar sem upravičeno pričakoval, temveč prav nasprotno – negativen rezultat in nesrečo. Sanje so strte.
    Pod katerimi pogoji je ta nesreča lahko priložnost za rast?
    Če jo sprejmemo, če se ob njej ustavimo in če se vprašamo: mar ni bil vse do danes naš življenjski načrt preveč enostranski in omejen? Ko smo nesrečni, se moramo odločiti, katero novo pot bomo ubrali. Poleg tega moramo znati razločevati in razčleniti, zakaj nam je spodletelo, kako bomo na novo zlepili koščke in vstopili v novo življenje. Neuspeh nas lahko spodbudi, da zberemo delčke svojega življenja na način, da postanemo tista unikatna oseba, ki jo je Bog želel ustvariti iz nas. Zame sreča ni samo biti v skladu s samim seboj, temveč tudi biti v skladu s to avtentično in izjemno sliko, ki si jo je Bog ustvaril zame. Tako neuspeh kaže na to, da smo to božansko sliko zamenjali z drugo, ki bolj ustreza našim predstavam kot pa Božji volji.
    Veliko ljudi se po neuspehu sesuje vase in nimajo več priložnosti, da bi se pobrali …
    Res je. Ne moremo jih obsojati. Mnogo ljudi ima zelo težko življenje in ne vem, ali bi sam imel moč vzdržati, če bi bil na njihovem mestu. Vidim pa tudi take, ki se izgubljajo v svojem trpljenju, ker niso pripravljeni odpraviti napačnih idej, ki so si jih ustvarili o življenju. Tako so zagrenjeni in razočarani nad Bogom, da se odpovejo upanju. Pa vendar je prav v neuspehu treba najti vero v Boga, v tega Boga, ki obuja mrtve in ki si me želi dvigniti iz grobnice mojih temin in mojih neuspehov.
    Vsak neuspeh spremljajo občutki krivde. Ni to še ena ovira na poti do sreče?
    Krivda lahko paralizira, muči in trpinči. Globoko v srcu – naj bo to zveza, ki se izpridi, redovnik, ki zapusti svoj red, ali pa duhovnik svojo službo – mislimo, da bi morali uspeti, da bi morali vztrajati. Mar nismo podlegli egoizmu? Se nismo pustili vplivati duhu časa, ki ne govori o drugem kot o samouresničenju? Ne bi morali do konca slediti poti, na kateri nosimo bremena kot križ? Vendar ničemur ne služi odklanjanje krivde: moramo ji pogledati od blizu v obraz.
    Niso včasih občutja krivde kot alarmi, ki opozarjajo, da smo v slepi ulici?
    Res nas lahko spomnijo na dejstvo, da pozabljamo nase. Torej je to povabilo, da živimo bolj verodostojno. Krivda lahko prinaša razodetje, če smo se zmožni zoperstaviti obtoževanju in izogibanju odgovornosti. Občutja krivde nam dokazujejo, da ni mogoče iti skozi življenje, ne da bi si umazali dlani. Kažejo, da nismo popolni in da ne moremo biti. Uničijo našo nepreklicno samozavest, da bi Bog lahko vstopil v naše srce. Svoje napake moramo izročiti Gospodu in verjeti v njegovo odpuščanje. Takrat bomo lahko oprostili sami sebi in se osvobodili teh občutij krivde. Spoved je pri tem v dragoceno pomoč.
    Ali lahko neuspeh drugih uniči našo srečo?
    Prispeva k naši nestabilnosti. Sili nas, da pod vprašaj postavimo avtentičnost našega življenjskega načrta, naš strah, da bi spremenili življenje. Vzpodbuja nas, da sledimo nasvetom svetega Pavla: “Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade,” (1 Kor 10,12).
    Ko v vsej iskrenosti razčlenjujemo naše življenje, najdemo situacije neuspeha, razbite iluzije, slepe ulice. Bitja smo, ki jim je spodletelo. Pa vendar bi morali v neuspehu ohraniti vero v te besede svetega Pavla: “Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati,” (1 Kor 10,13).
    Kako definirate srečo v zvezi z notranjim mirom?
    Zame je sreča izraz notranjega miru: občutek, ki me preveva, ko sem v miru s seboj. V nemščini sreča pomeni življenjski uspeh, izraz izpolnjenega življenja. Sreče ne moremo “ustvariti”, nasprotno pa lahko ustvarimo Mir: lahko prispevam k doseganju tega Miru, ki me bo osrečil. Mir pomeni, da rečem da samemu sebi. V latinščini beseda pax pomeni govoriti svojim sovražnikom. Govoriti moram sovražnikom svoje duše. Ti sovražniki lahko postanejo prijatelji, če se znam spraviti z njimi. Takrat se jih ne bojim več. V Miru sem s seboj.
    Kakšni so po vašem mnenju pogoji za pravo notranjo srečo?
    Kot rečeno, reči da samemu sebi. Erazem pravi, da je sreča “biti tisti, ki si želimo biti”. Drugi pogoj je živeti z vsemi čuti, živeti intenzivno, vzeti življenje v svoje roke. Ko vse teče, sem srečen. Ampak to zahteva, da odvržem svoj narcistični ego in da se obrnem k drugim.
    Katera je po vašem mnenju poglavitna ovira do sreče?
    Pretirana pričakovanja do življenja. Iluzija, da mora vse vedno biti kar najboljše možno. Vendar pa biti srečen pomeni sprejeti, da sem človek kot vsi. Iluzije ustvarjajo strah: strah, da ne bomo dosegli svojih idealov, strah, da nas bodo obsojali, strah, da Bogu ne bomo ugajali. Tako vlečemo za sabo naš ideal kot topovsko kroglo in smo nesrečni. Druga ovira pa se mi zdi potrošništvo, kot da se vse lahko kupi, celo sreča …
    Ali smo lahko v polnosti srečni na tem svetu?
    Ne, nikoli v polnosti. Celo če občutimo v delčku sekunde veliko srečo, odkrijemo v nas gorečo željo po še večji sreči. V resnici lahko samo Bog izpolni našo potrebo po sreči in po življenjskem uspehu. Ko doživljamo Boga, se počutimo popolnoma srečni. Tako kot Terezija Avilska lahko rečemo, da “Bog sam zadostuje”. Vendar že naslednji trenutek znova občutimo odtujitev od Boga in nezadovoljstvo. Ne samo nezadovoljitev naših želja po sreči, ampak tudi razočaranje, ki prihaja s to uresničitvijo, nas obračata nazaj k Bogu. Konec koncev ne bomo odkrili prave sreče prej kot ob srečanju s smrtjo.
    Neuspeh je torej priložnost za srečo?
    Lahko je za tiste, ki sprejmejo, da nimajo ničesar. V taki opustitvi se nam Bog lahko prikaže kot tisti, ki se je spustil na dno naše ničevosti po svojem sinu Jezusu Kristusu. Sveti Janez od Križa je prepričan, da podoba križanega ne more označevati drugega kot tistega, ki je izpraznjen vsega. Ta, ki ne uspe, pogosto preživlja to “smrt samega sebe”, o kateri govorijo mistiki, ne da bi bila za to potrebna vaja. Z razstopitvijo ega izgubi svojo gotovost in ne ostane mu nič več. Prav iz dna samega niča občuti Boga na nov način. Ko nima več ničesar trdnega, na čemer bi lahko gradil, se mu Bog prikaže kot pravi temelj njegovega življenja. Ne more se več zanašati na svoje profesionalno življenje, na svojega partnerja, na svoje redovno življenje … Vse mu je odvzeto, znajde se kot brez oblačil, popolnoma gol. In prav ta golota mu razkrije Boga kot avtentični ogenj, ki zažge grm. Goreč grm lepo prikazuje duhovno izkušnjo neuspeha: izguba vseh gotovosti lahko vodi k skrivnosti Božje ljubezni. Mojzes se ima za nekoga, ki ni uspel, počuti se neuporabnega, in prav v trenutku, ko nima ničesar več, se rodi njegova velika preroška poklicanost. Vendar je bilo potrebno, da se sezuje, da bi se približal skrivnosti Boga …

    Avtor intervjuja z patrom Anselmom je Luc Adrian. Objavljeno 06/01/2020

    Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.

    »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37b).

    Odgovori
  9. Miro says:
    24. novembra, 2024 at 10:03

    KRISTUS SPRIČUJE, DA JE RES KRALJ

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 18,33-37)

    Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Jn%2018%2C33-37

    Odgovori
    • Miro says:
      24. novembra, 2024 at 10:05

      RAZLAGA BOŽJE BESEDE

      KRISTUS KRALJ

      Evangelij o Jezusu pred rimskim upraviteljem Poncijem Pilatom ponuja nenavadno podobo Kristusa Kralja. Nima ne podložnikov, ki bi ga zagovarjali, ne vojske, ki bi ga branila, pa tudi kraljestva ne, ki bi mu vladal. Pa vendarle Jezus ne zanika, da je Kralj – tudi potem ne, ko ga Pilat ponovno vpraša: »Torej si vendarle kralj?«

      Kakšen Kralj je in kakšno je njegovo kraljestvo? Iz evangelija izvemo, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in da v njem vlada resnica.

      Kaj, kje in kakšno je potem Jezusovo kraljestvo? Mnogi so bili prepričani, da ga je bilo konec s Pilatovo obsodbo Jezusa na smrt s križanjem. Verni pa verjamemo, da s smrtjo Jezusa kot človeka ni umrl Jezus – Bog, pač pa še naprej živi in kraljuje na Očetovi desnici in bo od tam prišel sodit žive in mrtve; tako molimo celo v veroizpovedi.

      Njegovo kraljestvo ni določeno z zemeljskimi mejami, pač pa s pripadnostjo. Kraljuje tistemu, ki ga sprejme za kralja. Zato Pilata sprašuje: »Praviš sam od sebe, da sem Kralj?« Kakor bi hotel reči, da se mora sam odločiti, ali je Kristus kralj njegovega življenja ali ne. V kraljestvih običajno vlada denar in vojaška moč, v Jezusovem pa resnica, ki jo je Pilat s svojo sodbo zavrnil. S tem dejanjem se je odločil, v kakšno kraljestvo in v kakšnega kralja verjame.

      Ko praznujemo nedeljo Kristusa Kralja, je tudi nam namenjeno vprašanje: »Praviš sam od sebe, da je Kristus zate Kralj ali so ti drugi povedali?« Drugače povedano: sprejemaš Kristusa za vodnika in kralja svojega življenja in želiš, da ti vlada resnica, pravičnost, mir, ljubezen … ? Ali pa ne potrebuješ takšnega kralja in se prepuščaš kakšnemu drugemu, ki daje prednost osebni koristi, denarju, moči, izkoriščanju, uživanju brez meja, spletkarjenju … ?

      Sam izberi, kakšnega kraljestva si želiš in kdo naj ti vlada – pa ne samo za štiri ali pet let, pač pa za vse življenje, sedanje in večno.

      Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico. Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: ‘Bog je ljubezen’ in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost.

      Jezus nas danes prosi, naj pustimo, da bo On postal naš kralj. Kralj, ki nas je s svojo besedo, s svojim zgledom ter s svojim življenjem žrtvovanim na križu, rešil iz smrti. Ta kralj kaže pot izgubljenemu človeku, da novo luč našemu bivanju, zaznamovanemu z dvomi, s strahom in z vsakodnevnimi preizkušnjami. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim ‘kraljem’.

      Marija naj nam pomaga sprejeti Jezusa kot kralja našega življenja in širiti njegovo kraljestvo tako, da bomo pričevali za resnico, ki je ljubezen.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/11/23/nedelja-24-november-2024-kristus-kralj/

      JEZUS KRISTUS, KRALJ VSEGA STVARSTVA, USMILI SE NAS!

      Odgovori
  10. Miro says:
    23. novembra, 2024 at 11:45

    ZARES, TI MI PRIŽIGAŠ SVETILKO, O GOSPOD;
    MOJ BOG MI RAZSVETLJUJE TEMO.
    (Ps 18,29)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za janez Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja