Članki za dušo

14.971 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   28. novembra, 2024 at 17:50

   Četrtek, 28. november 2024

   NE BO OSTAL KAMEN NA KAMNU

   Današnji evangeljski odlomek vsebuje prvi del Jezusovega govora o poslednjih časih. Jezus ga je izrekel medtem, ko je bil pred jeruzalemskim templjem in je izhajal iz izrazov občudovanja ljudstva glede lepote svetišča in njegove okrasitve. Tedaj je Jezus rekel: ‘Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen’. Lahko si predstavljamo učinek teh besed na Jezusove učence! Toda On ne želi žaliti templja, ampak njim in tudi nam danes dati razumeti, da človeške zgradbe, četudi najbolj svete, minejo in zato ne smemo vanje polagati našo gotovost. Za koliko domnevnih gotovosti v našem življenju smo mislili, da so dokončne, a so se potem pokazale kot minljive! Po drugi strani pa, koliko problemov se nam je zdelo, da nimajo izhoda, a smo jih le prerasli!Jezus ve, da je vedno kdo, ki izkorišča človekovo potrebo po gotovosti. Zato je rekel: ‘Glejte, da se ne pustite zapeljati’ in nas je opozoril pred lažnimi mesiji – tudi danes so -, ki se bodo prav gotovo pojavili. In doda, naj se ne pustimo prestrašiti in zmesti ob vojnah, revolucijah in naravnih nesrečah, saj tudi to je del resničnosti tega sveta. Zgodovina Cerkve je polna primerov oseb, ki so z vedrino pretrpeli strašne muke in trpljenje, saj so se zavedali, da smo trdno v Božjih rokah. On je zvest in skrben Oče, ki nikoli ne zapusti svojih otrok. Bog nas nikoli ne zapusti! To gotovost nosimo v srcu.

   Ostati trdni v Gospodu, hoditi v upanju, delati za izgradnjo boljšega sveta, navkljub težavam in žalostnim dogodkom, ki zaznamujejo tako osebno kot družbeno upanje, je to, kar resnično velja, in to je krščanska skupnost poklicana početi, da bi šla naproti ‘Gospodovemu dnevu’.

   Jezus nas v evangeliju opominja, naj imamo v razumu in v srcu trdno zasidrano gotovost, da je Bog tisti, ki vodi našo zgodovino in ki pozna poslednji cilj stvari in dogodkov. Pod Gospodovim usmiljenim pogledom se odvija zgodovina s svojim negotovim tokom ter s svojim prepletanjem dobrega in zla. Toda vse to, kar se zgodi, je ohranjeno v Njem. Naše življenje se ne more izgubiti, saj je v njegovih rokah.

   Prosimo Devico Marijo, da nam pomaga skozi vesele in žalostne dogodke tega sveta ohraniti trdno upanje po večnosti in Božjem kraljestvu. Prosimo Devico Marijo, da bomo z vso globino razumeli, da Bog nikoli ne zapusti svojih otrok.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2024/11/27/cetrtek-28-november-2024-ne-bo-ostal-kamen-na-kamnu/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     28. novembra, 2024 at 17:54

     MOLIMO:

     POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

     Pod tvoje varstvo pribežimo,
     o sveta božja Porodnica,
     ne zavrzi naših prošenj
     v naših potrebah,
     temveč reši nas
     vselej vseh nevarnosti,
     o častitljiva in blagoslovljena Devica,
     naša gospa, naša srednica,
     naša besednica!
     S svojim Sinom nas spravi,
     svojemu Sinu nas priporoči,
     svojemu Sinu nas izroči!

     Odgovori
     • Miro says:

       28. novembra, 2024 at 17:59

       BOŽJE USMILJENJE, KI SI NAM DALO PRESVETO DEVICO MARIJO ZA MATER USMILJENJA,
       ZAUPAMO VATE!

       Odgovori
2. janez says:

   28. novembra, 2024 at 17:50

   KAKO NAJ KRISTJANI MOLIMO SREDI DANAŠNJEGA POSVETNEGA SVETA? (avtor: Bernhard Häring)
   Kadar govorimo o molitvi ali premišljanju, gre predvsem za to, kakšen smisel pripisujemo tem velikim besedam. Molitev ni nekaj dodatnega v našem življenju. Če nam je bil dan dar, da prav molimo, najdemo v molitvi vso resnico in vpogled v naše življenje. V molitvi diha naša vera, izpoveduje Božji otrok svojo ljubezen Bogu, ljubezen pa daje vsemu smisel in smer. V molitvi najdemo svoj počitek in praznik, dospemo k svojemu viru in cilju. Če se ne potrudimo za molitev, se odtujimo sami sebi in živimo na zemlji kot tujci, brez miru in počitka. Pod molitvijo razumem celotno usmerjenost našega življenja, rastočo zavest, kako močno smo odvisni od Boga, kako moramo z vsem bitjem uresničevati zamisel našega Stvarnika in Očeta. V molitvi potujemo z našim bratom Jezusom Kristusom k Očetu. Ko molimo, postopoma spoznavamo, da nas napolnjuje Sveti Duh in nam v ljubezni in zaupanju razodeva Boga, istočasno pa nas krepi, da vdano in odprto in dejavno ljubimo z Bogom, s tem nam pa podari nov odnos do sveta in ljudi. Molivci morejo soustvarjati in sorazodevati ter pričevati iz Vere Božjo ljubezen vsemu stvarstvu.

   Kadar pa molitev ne prihaja iz osebnega središča pri človeku in do tja sploh ne seže, more še toliko molitvenih obrazcev in še toliko molitvi posvečenih ur ostati le žalosten izraz odtujitve od Boga. Človek, ki ne moli ali brblja le molitvene obrazce, si gradi Boga po svoji zamisli in postane žrtev malikov, saj se je odtujil od Boga in ni v molitvi povezan z Bogom. Moliti je treba goreče iz srca ter izgovarjatiu molitvene besede počasi in premišljeno z našo duhovnostjo.

   Prva poglavja iz Geneze so živa teologija molitve, s tem pa tudi teologija življenja. Najgloblje bistvo človeka se nam odkriva kot ustvarjalna beseda božje ljubezni. Vse, kar je Bog ustvaril, je dar in sporočilo. »Bog je rekel in zgodilo se je.« Vse, kar je ustvarjeno, govori človeku, kako nas bog ljubi in kako smo ustvarjeni po njegovi podobi. Bog vedno počiva, vedno praznuje, vedno je doma v svoji ljubezni, nas ljudi pa vabi, da bi prišli k njemu iskat miru, veselja in ustvarjalne moči. Apostol narodov, sveti Pavel, posnema zamisel iz prvih poglavij Geneze v pismu Rimljanom. V človekovem odklanjanju, da bi molil, vidi končni razlog za ves narod: »Ker niso imeli za vedno, da bi se držali spoznanja, jih je Bog prepustil sprijenemu mišljenju, da so počeli, kar se ne spodobi« (Rim 1, 28).

   Bog pa le nikoli ni popolnoma odtegnil od ljudi svojega usmiljenja in jih pustil brez molitve. Sveto pismo nam priča o vrsti miroljubnih božjih otrok: Abelu, Setu, Henohu in drugih, ki so molili Boga v duhu in resnici, poleg njih pa o drugih, divjih in borbenih, ki niso hoteli moliti kot oni. V polnosti časov nam je Oče poslal svojega edinorojenega Sina, največjega mojstra molitve, da bi nas rešil naše izgubljenosti in odtujenosti ter vsemu našemu življenju podal novo smer, v hvalo in čast nebeškemu Očetu. V mišljenju in molitvi se človek usmerja v svoji celovitosti in svobodi. dojame duha celote. Prosi, da bi bil rešen trdosrčnosti in zaprtosti, površnosti in raztresenosti. Išče luči v boju s temnimi silami sovraštva in nasilja. Obrača se k vrelcu ljubezni v boju proti sebičnosti in egocentričnosti. Zaveda se, da ga samo Bog more rešiti iz poplave predsodkov in »ogroženega ozračja«, prepojenega z umazanijo in nasiljem. Kdor moli iz srca in je povezan z Bogom, ne bo nikoli postal suženj brezkončnih obredov in obrazcev. Nikoli ne bo obtičal v teologiji, ki se suče samo okoli besed. Prosil bo Božjega Duha resnice, da ga nauči moliti v duhu in resnici ter iskreno v pogovoru z Bogom. Moliti z vsem življenjem. Prosil bo Delivca vseh milosti, da mu podeli poguma in moči, s katerima bo vse zastavil za službo bližnjemu in s tem častil Očetovo ime.

   Tako vse najde v molitvi svoje težišče in Božji mir. Molitev postane življenje in življenje – molitev. Če resnično Božji Duh moli v nas in se mi zaupamo Božjemu Duhu, najde v nas ves svet svoj dom, svojo celost, odrešenje in smisel. Molitev naj bo kot kvas prošnje k Bogu sredi množice ljudi. Mišljenje in molitev k Bogu nas moreta tako prepojiti, da bomo bolj in bolj pripravljeni, izpolnjevati naše poslanstvo, biti kvas prenove in oznanjevanja Jezusa sredi posvetnega sveta. Zato za nikogar ne bomo mogli prenoviti osebne in skupne molitve, ne da bi se prej temeljito razgledali po znamenjih časa in spremembam v svetu. Pritrjevanje posvetnosti, splošna sekularizacija in desakralizacija so brez dvoma vidne značilnosti današnjega sveta. Zato nas skrb za duha celovitosti v življenju in molitvi sili k temu, da pozorno pregledamo odnose med sekularizacijo in pravim molitvenim življenjem. In potrebna je prenova in spreobrnitev Cerkve in Ljudi k Jezusu in Božji Volji tako, da bomo zajemali iz Božje Besede in Evangelija ter se spet približali Ljudem, ki iščejo smisel življenja in Boga. Bog nas kot Oče čaka, da Njegovi Otroci pridemo in ostanemo pri Njemu. Bog nas svoje Otroke vedno Ljubi in nam kot Dobri Usmiljeni Oče Odpušča, ko se spokorimo in vrnemo k Njemu, ga prosimo odpuščanja in se z Njegovo Pomočjo in Usmiljenjem poboljšamo.

   Avtor: Bernhard Häring, Gebet in einer weltlichen Welt, Ars sacra, München, 1972. Že objavljeno in dopolnjeno.

   MOLIMO K MATERI MARIJI
   O Marija kraljica, Presvetega Rožnega Venca, pomoč kristjanov in pribežališče človeškega rodu. Molimo in te prosimo, da se posvetimo in izročimo Tvojemu Brezmadežnemu Srcu. Sprejmi nas Devica Marija v svoje materinsko varstvo in nam pomagaj, da bomo po Tvojem zgledu vestno spolnjevali vse krščanske dolžnosti, živeli po Božjih in cerkvenih zapovedih, vdano nosili trpljenje in ostali do konca stanovitni v Veri in Zaupanju v Božjo Previdnost. Marija izprosi nam, da bomo stalno živeli v posvečujoči Milosti, ostali zvesti Tebi in Tvojemu Sinu Jezusu ter Te vso Večnost Slavili in častili ter Ljubili z vsemi angeli in svetniki. Amen.

   Kristjan Moli Družina 1982.

   TO JE MOJA PONIŽNA IN GOREČA MOLITEV K TEBI GOSPOD
   To je moja ponižna in goreča molitev k Tebi moj Gospod,
   ki jo molim danes preden zaspim, na jasen večer z luno in zvezdami na nebu.
   Gospod izročam Ti svoje trpeče srce, populi iz njega ves plevel in sežgi v njem vso umazanijo mojih grehov.
   Prečisti v njem vse nečiste misli in mojo nečisto kri ter pomagaj mi, da se bom poboljšal.
   Utišaj prosim v moji duši vse moje viharje in divje plamene ognja materialnih želja in hotenj.
   Veliko misli se mi podi po glavi a le eno je potrebno: Spolnjevati Božjo Voljo!
   Prosim postavi v moji duši spet vse na svoje mesto, da bom močan in pravičen.
   Da preneham razmišljati le po človeško in uveljavljati svojo človeško voljo.
   Prosim izkorenini moje slabosti v mojem srcu.
   Umiri prosim moje misli in srce, da bom videl jasneje.
   Prosim Oče, daj mi moč, da bom zlahka prenašal svoj bol in
   da bom rad trpel vse preizkušnje in se voljno prekalil in okrepil.
   Daj mi moč, da bom s svojo strpnostjo in ljubeznijo bolj ploden in da bom pomagal ubogim
   In da ne bom v strahu za položaj in službo pokleknil pred nadutim mogočnežem, ki dela krivico.
   Daj mi moč, da reveža ob poti nikdar ne bom prezrl in zatajil.
   Daj mi moč, da se bom s svojim duhom po Tvojem navdihu Gospod zavihtel
   visoko nad vsakodnevni semenj ničevosti in trgovino ljudi, ki tekmujejo in se bogatijo.
   Daj mi prosim moč, da se uklonim Tvoji Volji in pozabim na svojo Voljo.
   Gospod darujem Ti svoje srce, svoja usta, svoje misli, svoje življenje, sebe vsega.
   Darujem Ti svoje življenje, vzemi ga in vodi me po Poti k Tebi, da ne zaidem v labirintih življenja.
   Tvoja ljubezen in dobrota Gospod, tvoja Milost naj bo vedno v meni, da bo zmerom:
   v meni ogenj, ki me bo očiščeval in prečistil skušnjav in grehov;
   vsekdar tvoja Svetloba in Modrost Duha, ki me bo vodila po pravih poteh;
   potrpežljivost, s katero bom lažje premislil svoje odločitve;
   iniciativa pobud, s katerimi bom aktivno deloval,
   voljnost in ponižnost s katero te bom moj Bog in Deus Creator ubogal,
   volja, s katero se bom bojeval in trudil za Pravico in Mir med ljudmi na Zemlji
   in Umirjenost, ki ga lahko prinese molitev in Milost Božja ter Ljubezen med Ljudi.
   Ne zapusti me Gospod nikdar, potrebujem Te kot vodo, sonce, zemljo in zrak za življenje.
   Potrebujem Tvojo milost, Tvojo nenehno pomoč ko zaidem ali se izgubim, Tvojo Ljubezen!
   Ne zapusti me Gospod Bog nikdar, ker Ti si moje vse, kar premorem.
   Odpusti mi Gospod, ker sem Te z grehi žalil Tebe in Tvojo Ljubezen do vseh Božjih Otrok.
   Prosim pridi in ostani z menoj in v meni, Navdihni me, Vodi me, Poduči me, Varuj me,
   da nikoli ne zaidem s Poti Odrešenja, ki vodi k tebi Jezus.
   Pridi in nas/me odreši Gospod vseh težkih preizkušenj in bolezni, ki jih prelagam/o Nate Gospod
   ter podari nam Mir.
   Naj pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni, Miru in Usmiljenja. Amen

   Prihajam k tebi, molitve in premišljevanja, kapucini 1995.

   Odgovori
3. Miro says:

   28. novembra, 2024 at 17:38

   POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

   NAUČITE SE DELATI DOBRO, SKRBITE ZA PRAVICO. POMAGAJTE
   ZATIRANEMU, ZAGOVARJAJTE SIROTO, BRANITE VDOVO. (Iz 1,17)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
4. janez says:

   28. novembra, 2024 at 17:35

   Mag. Teologije Boštjan Hari (Zavod Kerigma): krajši povzetek intervjuja

   Zanimivo je, da ste svoje izkušnje in znanje zbrali tudi v knjigi »Božja ljubezen odpušča in ozdravlja«, ki je na neki način tudi priročnik za dobro spoved.

   Namen knjige oz. priročnika Božja ljubezen odpušča in ozdravlja je, da bi ljudje spoznali pravo podobo Boga, ki je brezpogojna ljubezen. Ko človek enkrat spozna in izkusi, da je od svojega Stvarnika brezpogojno ljubljen, se ga neha bati in se sramovati pred njim, potem ko (z)greši. Z zavestjo, da je brezpogojno ljubljen, si upa pred njim postajati vse bolj iskren, »nag«, ko mu priznava svoje grehe. Iskreno kesanje pred Bogom za vse slabo (brez iskanja izgovorov in opravičil) – to je vse, kar nasprotuje ljubezni do njega, sebe in bližnjega – je edina pot do duhovnega ozdravljenja. Ljudje se ne zavedamo, da je greh v našem telesu kot duhovna bolezen, kot duhovni virus ali bakterija, ki prej ali slej povzroči negativne posledice tudi na naši duševni oz. telesni ravni. Smo v kulturi kulta zdravja. Vse bi naredili za telesno in duševno zdravje, zanemarjamo pa temeljno in najpomembnejše, duhovno (sprava z Bogom), ki nam ga lahko podari le Bog v svoji odpuščajoči ljubezni, potem ko mu svoje »padce/stranpoti« iskreno in skesano priznavamo. Želim si, da bi priročnik vsem bralcem, kristjanom, katoličanom, pastoralnim delavcem, pomagal, da bi k zakramentu ozdravljenja – sprave pristopali z iskrenim, ponižnim in karseda skesanim srcem. Ob tem si želim, da bi vsak bralec spoznal katoliški pogled na sodobne ponudbe odrešenja, ki se skrivajo za mnogimi vzhodnjaškimi tehnikami (joga, reiki itd.), alternativnimi zdravilskimi tehnikami celostnega zdravja itd.; da bi odkrili zdravilno moč Božje odpuščajoče ljubezni, ki želi preko zakramenta sprave očistiti naša srca, jih ozdraviti ter nam dati moč, da se lahko borimo proti zlu v nas samih in okrog nas.

   Med vašimi področji je tudi notranje ozdravljenje. Med drugim ste doslej organizirali že kar nekaj seminarjev ob koncih tedna na to temo. Kaj dejansko pomeni notranje ozdravljenje?

   Notranje ozdravljenje je v bistvu čustveno ozdravljenje. Jezus je med drugim prišel zato, da ozdravi ranjena, pobita, zlomljena srca (prim. Iz 61,1; Ps 147,3). Vsi ljudje smo tako ali drugače ranjeni zaradi »nepopolnih« medosebnih odnosov. Eni bolj, drugi manj. Posledično so v našem srcu bolečine, ki jih mnogokrat ne znamo ubesediti ali pa se jih sploh ne zavedamo, in vplivajo na naše obnašanje in odzivanja v medosebnih odnosih. Velikokrat se počutimo in sprašujemo kot sv. Pavel: »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim« (Rim 7,15). Ti seminarji so vsebinsko sestavljeni iz dveh delov. V prvem delu se posvetimo predvsem podobi Boga in svojemu odnosu do njega, v drugem delu pa našim medosebnim odnosom. Udeleženci imajo možnost, da si vzamejo konec tedna samo zase, da sp(prep)oznajo svoje najgloblje bolečine in se z njimi soočijo, imajo čas za osebno refleksijo in molitev, osebni pogovor in dobro, poglobljeno spoved. Tistim, ki imajo resne duševne in telesne težave, je na voljo tudi zakrament bolniškega maziljenja. Ob tem pa program vsebuje tudi skupne molitve in prošnje k Bogu za ozdravljenje posameznega obdobja življenja. Namen seminarja je, da se posameznik spravi z Bogom, da se v srcu spravi z bližnjimi, ko jim odpušča in jih prosi odpuščanja, ob tem pa ima posameznik še čas za druženje z Jezusom, ki želi vstopiti v naša ranjena srca in jih ozdravljati. Menim, da bi moral vsak posameznik vsaj enkrat v življenju iti skozi takšen ali podoben program.

   Dandanes se govori o nekakšnem »trgu religij«, kjer je krščanstvo le ena od izbir, medtem pa v naš civilizacijski prostor prodira islam. Ali obstaja racionalen razlog, zakaj naj bi bil človek dejaven kristjan, ki vsak dan moli in bere Sveto pismo?

   Krščanstvo je za mnoge nekristjane, na žalost tudi prenekatere kristjane in ljudi »zunaj« cerkvenega življenja religija, ki jo dojemajo kot nekaj zastarelega, pravljičnega, nerealnega, neaktualnega, brez smisla za tukajšnje življenje, saj obljublja srečo in blagoslov šele v posmrtnem življenju. Še več, križ in križani sta mnogim v pohujšanje, ne v radost in blagoslov. Mnogi Jezusa doživljajo kot nekega starodavnega čudodelnika, zdravilca, človeka, ki je po krivici umrl in se bistveno ne razlikuje od drugih začetnikov svetovnih religij. Eden glavnih razlogov za takšno razmišljanje je zagotovo nepoznavanje Jezusa, Boga. Zaradi tega tudi danes doživljamo podobno kot Božje ljudstvo v SZ: Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja (Oz 4,6). Božje ljudstvo propada, ker ne pozna pravega Boga. Kristjan, ki ni »dejaven«, je kristjan, čigar življenje ne more dajati sadov, o katerih govori Sveto pismo (Gal 5,22). Nedejaven kristjan je tisti, ki sicer vsake toliko ali tudi pogosto (npr. vsako nedeljo) posluša Božjo besedo, a je ne uresničuje, zato je »podoben nespametnemu možu, ki zida hišo (svoje življenje) na pesku« (Mt 7,26). Ko pridejo težave, problemi, preizkušnje, v bibličnem jeziku, ko se »ulije ploha, pridre vodovje, zapihajo vetrovi«, se njegova hiša (življenje) zruši. »Dejavnost« kristjana je v tem, da črpa moč za življenje, za rast v življenju: 1) v zakramentih, kjer se srečuje z živim Bogom, ki vanj vliva svoje življenje; 2) v osebni, zaupni molitvi/pogovorom z Bogom; v branju in premišljevanju Božje besede; v druženju ter molitvi z drugimi kristjani, torej v občestvu. Brez tega ni krščanstva in tudi ne krščanskega življenja. Krščanstva ne moreš živeti sam, ampak le skupaj, zato je Jezus ustanovil Cerkev.

   Kaj pomeni beseda Kerigma?
   Kerigma – (grš. kerygma – razglas) evangelijsko oznanilo vere o Bogu, ki je postal človek in se je imenoval Jezus iz Nazareta. Nemški protestantski teolog Rudolf Bultmann je poudarjal razlikovanje med zgodovinskim Jezusom in takoimenovanim kerigmatičnim Jezusom Kristusom, ki obstaja kot Beseda (Logos) časovno pred Marijino zanositvijo (Jn 1.1-18 ). Grška beseda kérygma v pomenu »pomembnega javnega oznanila« (Danker 2009, 200) se pojavi v evangelijih v navezavi na Jonovo preroško oznanilo (Mt 12,41; Lk 11,32) in v Pavlovih pismih kot oznanilo Božjega odrešenja po Jezusu Kristusu (Rim 16,25, 1 Kor 2,4 itn.). Sicer pa je glagol kerýsso, iz katerega je izpeljan samostalnik kérygma, v Novi zavezi precej pogost, največkrat v smislu oznanila Božjega kraljestva in je pogosto semantično blizu samostalniku evangélion, »evangelij«, »dobro veselo oznanilo«. Naj o bogoslovnih zadevah s pomočjo Svetega Duha razmišljajo in razpravljajo pristojni kvalificirani duhovniki in teologi. Naj se zedinijo in povedo vernikom svoje sklepe, da bomo prav podučeni!

   Addendum: Misli Papeža Frančiška v premislek

   »Ni nujno verjeti tradicionalno v Boga, da bi bili sočuten, strpen, dober in pameten človek.
   Tradicionalno verovanje v Boga je v sodobnem svetu razvoja za nekatere morda malce zastarelo.
   Potrebna je prenova Cerkve in spreobrnitev Ljudi, da bodo podobni Jezusu v Ljubezni in Dobroti.
   Da bomo bolj spolnjevali Božjo Voljo in živeli po Jezusovem Evangeliju.
   Nekdo je lahko duhoven, ni pa obenem tudi religiozen in zati ni pravi verni kristjan.
   Nekdo vsebinsko živi po Božjih postavah, čeprav ni veren in je dober ter pravičen in moder človek.
   Njegovo vsebinsko Življenje je Vera v Dobroto, Poštenost,
   Molitev in spolnjevanje Jezusovih naukov iz Evangelija v Življenju,
   kar je vsebinsko pravo krščansko Življenje.
   Ni nujno iti v Cerkev, moliti in Cerkvi za obrede dajati le denar, če ni v srcu pristne Vere in Ljubezni vernikov.
   Za mnoge je lahko Cerkev tudi Narava in Ljudje, dobra dela, služenje bližnjim z Dobroto in Usmiljenjem.
   Nekateri najboljši ljudje v zgodovini niso nujno tradicionalno verjeli v Boga, čeprav so pravično živeli.
   Zato je Vera brez Ljubezni, dobrih del, služenja drugim, pravičnosti, odpuščanja in usmiljenosti prazna.
   Mnogi neverni ljudje so pošteno in pravično živeli in mnogo dobrega naredili,
   medtem ko so mnogi, ki so deklarativno verjeli v Boga, žal delali najhujše stvari v Njegovem imenu«.
   Papež Frančišek

   Bog pravi, da so zakoni in sveti spisi zaradi človeka, ni pa človek na svetu zaradi svetih spisov in zakonov. Ko je prišel na svet, je dopolnil nauke in predpise iz Stare zaveze, ni pa jih ukinil. Bodimo poduhovljeni in privzdignjeni nad formo in zasledujmo tudi evangelijsko vsebino, kjer nam govori Bog kaj hoče od nas. Prisluhnimo mu v molitvio in v tišini, da ga bomo slišali! In spolnjevali Njegove Nauke in Njegovo Sveto Voljo tako, kot hoče to od nas Bog, ne mi! Bog nam v tihi govorici govori in sporoča vse karv potrebujemo vedeti in znati. Prosimo Navdih Svetega Duha, da bomo prav razumeli vse, kar nam sporoča Bog, vsakemu na svoj način.

   Odgovori
5. Miro says:

   28. novembra, 2024 at 17:26

   PRIPOROČIMO SE SVETEMU DUHU ZA POTREBNO LUČ PRI POGLABLJANJU V BOŽJO BESEDO IN NAUK CERKVE. MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH …

   Katekizem katoliške Cerkve (KKC)

   KDO PRIPADA KATOLIŠKI CERKVI?

   836 “K tej katoliški edinosti božjega ljudstva … so poklicani vsi ljudje; na različne načine ji pripadajo ali so k njej naravnani bodisi katoliški verniki bodisi drugi, ki verujejo v Kristusa, bodisi končno prav vsi ljudje, ki jih božja milost kliče k zveličanju” (C 13):

   837 “V družbo Cerkve se popolnoma včlenijo tisti, ki, obdarjeni s Svetim Duhom, sprejemajo v celoti njeno ureditev in vsa odrešenjsko-zveličavna sredstva, katera so v njej postavljena, in se v isti vidni organizaciji z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvenega vodstva ter občestva povezujejo s Kristusom, ki Cerkev vodi po papežu in škofih. Vendar se ne zveliča, čeprav se včleni v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve ‘s telesom’, a ne ‘s srcem’” (C 14).

   838 “Cerkev ve, da je iz več razlogov povezana s tistimi, ki so po krstu deležni časti krščanskega imena, a ne izpovedujejo celotne vere, ali pa ne ohranjajo občestvene edinosti pod Petrovim naslednikom” (C 15). “Ti, ki verujejo v Kristusa in so bili pravilno krščeni, so namreč v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo” (E 3). S pravoslavnimi Cerkvami je to občestvo tako globoko, “da mu prav malo manjka do tiste polnosti, ki bi dovoljevala skupno obhajanje Gospodove evharistije” (Pavel VI., govor 14. decembra 1975; prim. E 13-18).

   Več na: https://marija.si/gradivo/kkc/iii-cerkev-je-katoliska/

   BOŽJE USMILJENJE, KI VEDNO IN POVSOD SPREMLJAŠ VSE LJUDI, ZAUPAMO VATE!

   Odgovori
   • Miro says:

     28. novembra, 2024 at 17:28

     MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

     Odgovori
6. janez says:

   28. novembra, 2024 at 17:16

   Ali je vaša vera Evangeljska ali je strupena zaradi farizejstva? Ste politični ali farizejski katoličan ali ste pravi Jezusov kristjan? (Ameriško medmrežje Aleteia)
   Preberite članek nekdanje ateistke in premislite o sporočilu?
   Poznam veliko ljudi, ki so precej osupli zaradi načina, kako papež Frančišek vsem katoličanom, skupaj z duhovniki, redovniki, redovnicami in cerkvenimi dostojanstveniki, postavlja izzive v vsakdanjem življenju. Zdi se nepošteno, če te na videz ostre izzive primerjamo z nežnostjo, s kakršno prihaja naproti vsem, ki so se znašli na obrobju Katoliške cerkve.

   Čeprav Frančiškove besede včasih razburijo tudi mene, pa razumem, zakaj se je odločil za takšen način govora. Osrednja tema njegovega pontifikata je evangelizacija in Frančišku je bila ta položena v zibelko. Podobno kot Jezus tudi on zelo dobro ve, kako se lotiti zadeve. ”Naši” ljudje, tisti, ki bi jim moralo biti vse jasno, so vedno deležni na videz ostrejše Jezusove kritike, z drugimi pa ravna občutno prijazneje. Gre za razliko med tem, kako oče ravna z odtujenim otrokom in kako ravna z otrokom, ki ve, da bi moral upoštevati očetov nasvet.

   Kaj je protistrup oziroma zdravilo?
   Papež Frančišek na vse to opozarja predvsem zato, ker mu je mar za naše duše. Ne želi si, da bi bila Cerkev polna “pobeljenih grobov”, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni ”mrtvaških kosti” (Mt 23,27). Poleg tega pa se zaveda, da sta med najmočnejšimi protistrupi za ljudi, ki so zapustili Cerkev, spreobrnjenje in svetost vernikov v cerkvenih klopeh. Kot nekdanja ateistka lahko povem, da je Bog uporabil že veliko svetih oseb, da bi me privedel nazaj v Cerkev. Nasprotno pa je hudič uporabil ljudi z “zastrupljeno vero”, da bi me od Cerkve odvrnil. In včasih je šlo za iste ljudi. Naše sposobnosti za evangelizacijo niso vrhunske, kajti vsi smo grešniki in v vseh nas so sledi zastrupljene vere. Če nas hudič že ne more spraviti iz Cerkve, si po svojih najboljših močeh prizadeva, da bi vsaj zastrupil naše versko življenje. Preberimo in se zamislimo ter ukrepajmo s spovedjo, molitvijo in spreobrnitvijo k Jezusu.

   Tule je nekaj znamenj strupene vere, ki jih opažam (in naj pojasnim: ne želim izpostavljati posameznikov, ampak vse skupaj, tudi samo sebe, spodbuditi k izpraševanju vesti).
   1. Neveseli katoličan: Ali se o verskih vprašanjih ne zmorete smejati skupaj z drugimi ali pa preprosto pozabiti na vse skupaj? Je vaša vera nadležna, drobnjakarska in malenkostna, ne pa velikodušna, radostna in odprta? Vprašajte se, kako komentirate in se odzivate na verske teme na družbenih omrežjih. Ali so vaši komentarji večinoma kritični, z grenkim prizvokom? Igrate vlogo ”katoliškega policista”, ne vloge “katoliškega evangelizatorja”? Ali na družbenih omrežjih sledite ljudem, ki so evangelizatorji ali policisti? Vera, ki ni prežeta z radostjo in mirom Svetega Duha, nikogar ne bo pritegnila h Kristusovi luči.
   2. Politični katoličan: Ali s težavo govorite o veri, ne da bi ob tem omenjali tudi politiko? Zdi se mi, da to mlade resnično odganja od Cerkve. Ljudje, ki so obsedeni s politiko, politične osebnosti predstavljajo kot nečloveške ideološke nasprotnike, ki uničujejo duhovno življenje samih sebe in vseh, ki jih obkrožajo. Politika je pomembna, ko pa jo izenačimo z verskimi vprašanji ali pa se zaradi nje vedemo povsem nekrščansko, stvari postanejo precej neuravnotežene.
   3. Farizejski katoličan: Ali vera za vas pomeni dolžnost, nalogo, ne pa notranjega spreobrnjenja? Ali takrat, ko govorite o veri, bolj izpostavljate “zunanje” stvari, ne pa toliko spreobrnjenja in molitve? To sicer ni nujno zastrupljanje, lahko pa zelo hitro postane strupeno. Kadar molitev in odnos nista središče vašega verskega življenja, si bo hudič prizadeval, da se boste osredinjali na zunanje stvari. To kmalu privede do napuha, začnemo soditi druge, naš odnos do Boga in ljudi pa se znajde pred oviro.
   4. Katoličani tipa ”Mi proti njim”: Ali se zmorete pogovarjati o veri, ne da bi uporabili izraza “levičarji” ali “desničarji” ali pa katere koli druge oznake, ki jo uporabljamo, če želimo omalovaževati vse tiste, ki se nam ne zdijo primerni za katoličane? Pogosto govorite o ljudeh ali skupinah, ki jih imate za svoje ideološke sovražnike? Če je naše versko življenje osredinjeno na ljudi, ki to počnejo narobe, potem smo mi tisti, ki počnemo nekaj napačnega. Če smo v verskih krogih vedno kritični in sovražni, to gotovo ne prihaja od Svetega Duha. Edinost je znamenje nečesa večjega, nadnaravnega. Če živimo v duhu edinosti (ter govorimo o resnici in ljubezni), bodo ljudje laže verjeli v Boga, ker bomo tako drugačni od sveta (Jn 17, 20-21).
   5. [Vstavite svoj pridevnik] katoličani: Ali več časa posvetite določenemu verskemu vprašanju kakor svojemu odnosu z Jezusom? Bog pričakuje, da si bomo na različnih področjih prizadevali za pravičnost. Ne prosi pa nas, naj katero koli vprašanje o ljubezni, resnici ali pravičnosti, ne glede na to, kako pomembno je, postane središče našega življenja. Nič ne bi smelo biti bolj središčno od našega odnosa z Bogom. Ali to drži za naše življenje, je razvidno iz tega, kako goreči smo do stvari, ki nam jih Bog polaga v srce, ter iz tega, kako ravnamo z bližnjimi ne glede na to, kdo so.
   Ali se prepoznate v katerem izmed teh opisov? Ali krščansko živite, molite in sledite Božji Volji in Jezusovem Evangeliju?

   Za trenutek se ustavite in prosite Boga, naj vam pri tem pomaga. O tem se naslednjič pogovorite s svojim spovednikom. Za nasvet prosite zaupnega prijatelja. In ne nazadnje, zaupajte, da v vas deluje Bog kot v vsakem izmed nas, pomaga nam prečiščevati našo vero, da bi mu postali bolj podobni. Le pri Bogu moramo ostati in On bo opravil večino dela za nas! Prosimo ga za Vodenje in Pomoč, Da spregledamo in se poboljšamo in da odslej živimo po Jezusovem Evangeliju, ki je Ljubezen.

   Medmrežje Aleteia 5 opozorilnih znakov toksične krščanske vere (ameriška Aleteia: 5 warning signs of a toxic faith)

   https://aleteia.org/2016/09/06/5-warning-signs-of-a-toxic-faith/

   Naša naloga kristjanov je pridobivati ljudi v Cerkev , ne pa da jih odvračamo, ker eno govorimo in učimo, drugače pa živimo. Od ateistov slišimo: “Pravite poslušajte nas, ne glejte nas!” Zato moramo pravično in bogaboječe živeti in moliti tako, kot da nas vedno gleda Odrešenik in Učenik Jezus. In prositi Boga Milosti, da nam bo daroval Moč in Vero, da bomo vsekozi hodili po Poti k Jezusu in bili čimbolj Podobnio Jezusu. Tedaj bodo utihnili kritiki. Tako kot utihnejo v primeru svete Matere Terezije iz Kalkute ali patra Pedra Opeke iz Madagaskarja, ko je tiha govorica Dobrote in Usmiljenja močnejša od vsake človeške pameti in kritike, kio se porazgubi in izgine nepovratno v zrak. Z Zgledom krščanskega življenja brez besed bomo odgovorili mnogim, ki dvomijo in ne verjejo ter kritizirajo. In bolj kot tisoče besed je Usmiljenje in Dobrota ter Samaritanska Pomoč bolnim, revnim in zapuščenim ljudem, ki nas potrebujejo. Takrat bo veselje in radost, ker bomo spolnjevali Njegovo sveto Voljo!

   Odgovori
7. Miro says:

   28. novembra, 2024 at 16:40

   JEZUS NAPOVEDUJE KATASTROFO NAD JERUZALEMOM IN GOVORI O ZNAMENJIH, KI BODO SPREMLJALA NJEGOV DRUGI PRIHOD

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,20-28)

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, védite, da je blizu njegovo razdejanje. Takrat naj bežijo v hribe, kateri so v Judeji; kateri so v mestu, naj gredo ven, in kateri so na deželi, naj ne hodijo noter; to so namreč dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano.

   Gorjé pa nosečim in doječim v tistih dneh! Velika stiska bo v deželi in srd nad tem ljudstvom; padali bodo pod mečem in v sužnost jih bodo vlačili med vse narode in Jeruzalem bodo teptali neverniki, dokler se ne dopolnijo časi poganov.

   Znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale.

   Takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko se bo pa to začelo goditi, se ozrite kvišku in dvignite glave: vaše odrešenje se približuje.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%2021%2C20-28

   MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

   Jezus napoveduje katastrofo nad Jeruzalemom in govori o znamenjih, ki bodo spremljala njegov drugi prihod. Učenci se ne smejo ustrašiti, ampak bo to znamenje, da prihaja rešitev. Kljub težavam in negotovosti bom veselo upal v Gospodov prihod in rešitev ter jo oznanjal drugim. Gospod, hvala, ker me krepiš v zaupanju in odpravljaš vse strahove, ki burijo ljudi.

   Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     28. novembra, 2024 at 16:41

     GODUJE SV. KATARINA LABOURE (1806-1876)

     V srcu Pariza je glavna ali materna hiša redovnic usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega, ki so pri nas znane pod imenom usmiljenke. Srce te hiše je kapela čudodelne svetinje, prostorna kot srednje velika cerkev.

     V njej se vsako leto zvrsti skoraj toliko romarjev kot v Lurdu. V tem svetem prostoru je današnja godovnjakinja sv. Katarina Laboure doživela več skrivnostnih srečanj z božjo Materjo Marijo. Pri drugem prikazanju, 27. novembra leta 1830, se je okoli nebeške Gospe prikazal napis:

     O MARIJA, BREZ MADEŽA SPOČETA, PROSI ZA NAS, KI SE K TEBI ZATEKAMO!

     Redovnici je Marija naročila, naj da izdelati svetinjice s podobo in z napisom, ki ju je bila videla.

     Več o tem na: https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1424-katarina-laboure-1806-1876

     Sv. Katarina Laboure, prosi za nas!

     Odgovori
8. Miro says:

   28. novembra, 2024 at 16:40

   JE ODREŠENJE MOŽNO ZA VSE LJUDI? (Aleteia, 26/09/21)

   SO NEBESA ODPRTA ZA VSE LJUDI? KAJ PA TISTI, KI SO ZUNAJ CERKVE? IN NEVERNIKI?

   V Katoliški cerkvi veliko govorimo o odrešenju, a večkrat ne razumemo, kaj natančno mislimo s tem. Znamo povedati, da nas je odrešil Jezus Kristus in da je bila za nas odrešilna njegova smrt na križu.

   Toda kaj je odrešenje? Pomeni, da smo bili rešeni nečesa, kar nas je prej bremenilo, težilo. Jezus nas je s svojo smrtjo na križu rešil večnega pogubljenja in omogočil, da lahko vsak človek doseže nebesa.

   Jezus je še pred svojo smrtjo na križu ustanovil Katoliško cerkev ter apostolu Petru kot prvemu papežu izročil oblast oziroma ključe nebeškega kraljestva. Kristus je apostolom ter njihovim naslednikom naročil, naj nadaljujejo delo odrešenja, ki ga je s svojim oznanjevanjem ter čudeži začel sam Kristus

   Odrešenje nam je dano po SEDMERIH ZAKRAMENTIH CERKVE. S krstom postanemo del Kristusovega skrivnostnega telesa Cerkve, z birmo smo potrjeni kot Jezusovi učenci, pri spovedi so nam odpuščeni grehi, evharistija nam daje moč za pobožno in sveto življenje, sveti zakon in sveti red nam kažeta, kako naj služimo Cerkvi, bolniško maziljenje pa nam lajša telesno trpljenje. Cerkev je tako razumljena kot orodje, po katerem dosežemo odrešenje, oziroma, kot pravi Katekizem, je Bog poslal narodom Cerkev, da bi bila vesoljni zakrament odrešenja. (KKC 849)

   Na podlagi tega se je izoblikoval znamenit latinski izrek, ki je kmalu postal eden od temeljnih delov učenja Cerkve: Extra Ecclesiam nulla salus. Zunaj Cerkve ni zveličanja. Prvi je ta izrek uporabil oziroma zapisal Ciprijan, škof iz Kartagine v 3. stoletju.

   Ciprijanov izrek bi v dobesednem prevodu lahko razumeli, da se nihče ne more rešiti zunaj Cerkve, čemur ne moremo oporekati, saj je sam Jezus Kristus ustanovil Cerkev, da nadaljuje delo odrešenja. Vendar je naloga Cerkve, kot nam poročajo že evangeliji, da naredi vse narode za Jezusove učence, da oznani evangelij do skrajnih mej sveta in vse ljudi prek zakramenta svetega krsta pripelje v Jezusov objem.

   Vendar so mnogi ta Ciprijanov izrek razumeli tudi drugače. Med najbolj znanimi razlagami je razlaga Karla Rahnerja, ki je govoril o t. i. anonimnih kristjanih – ljudeh druge vere, ki po svoji vesti pravično delajo in se trudijo za zgledno življenje. Čeprav je tudi to stališče naletelo na kritike, se Cerkev uradno ni opredelila do tega

   Katekizem Katoliške cerkve v členu 847 poudarja, da trditev, da zunaj Cerkve ni zveličanja, ne meri oz. ne cilja na tiste, ki brez svoje krivde ne poznajo Kristusa in njegove Cerkve. V naslednjem členu pa Katekizem pojasnjuje, da sicer take ljudi Bog po izrednih poteh in razsvetljenju lahko privede k veri, a to ne odvezuje Cerkve od dolžnosti, da vsem narodom oznani evangelij.

   Mnogi teologi pa ob tem tudi poudarjajo, da v 21. stoletju, ki je polno sredstev družbenega obveščanja, v sodobnem svetu težko najdemo ljudi, ki še niso slišali ali se srečali z Jezusovim oznanilom in učenjem Cerkve. Čeprav je Kristus odrešil vse ljudi, je za rajsko slavo treba prehoditi pot skupaj s Cerkvijo. Kot so poudarjali že mnogi svetniki in teologi, je ključnega pomena prejem zakramenta svetega krsta, ki nam odpre vrata oziroma pot do odrešenja.

   Kot se v gorah ljudje raje držimo ustaljenih in varnih poti, je tako tudi pri krščanskem življenju. Čeprav Božja moč nima meja in lahko Bog reši slehernega človeka, če bi mu bilo to po volji, pa je vendarle razumno, da se držimo redne, varne poti, ki nam jo kaže Cerkev. Bog s tem ni omejen, ampak vseeno blizu človeku, kjer mu izkazuje svojo ljubezen in usmiljenje.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2021/09/26/je-odresenje-mozno-za-vse-ljudi

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   28. novembra, 2024 at 12:06

   POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

   RAZKRITJE TVOJIH BESED RAZSVETLJUJE,
   NEVEDNIM DAJE RAZUMNOST. (Ps 119,130)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    28. novembra, 2024 at 11:53

    PRIPOROČIMO SE SVETEMU DUHU ZA POTREBNO LUČ PRI POGLABLJANJU V BOŽJO BESEDO IN NAUK CERKVE. MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH …

    Katekizem katoliške Cerkve (KKC)

    CERKEV JE KATOLIŠKA

    830 Beseda “katoliški” pomeni “vesoljen” v smislu “glede na celoto” oziroma “v celoti” ali “celostno”. Cerkev je v dveh pomenih katoliška:

    Katoliška je zato, ker je v njej navzoč Kristus. “Kjer je Kristus Jezus, tam je katoliška Cerkev” (sv. Ignacij Antiohijski, Smirn. 8,2). V njej obstaja polnost Kristusovega telesa, zedinjenega s svojo glavo (prim. Ef 1,22-23), v čemer je vključeno to, da Cerkev od Kristusa prejema “polnost odrešenjskih sredstev” (M 6), ki jih je on hotel: izpovedovanje pravilne in celotne vere, neokrnjeno zakramentalno življenje in cerkveno službo, posvečeno z zakramentom sv. reda znotraj apostolskega nasledstva. V tem temeljnem pomenu je Cerkev bila katoliška že na binkoštni dan (prim. M 4) in takšna bo vedno, prav vse do dneva paruzije (Kristusovega prihoda v slavi).

    831 Cerkev je katoliška tudi zato, ker jo je Kristus poslal v misijon vesoljnemu človeškemu rodu (prim. Mt 28,19):

    Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu. Zaradi tega se mora to ljudstvo, ki ostane eno in edino, razširjati po vsem svetu in skozi vse čase, da se spolni sklep božje volje; kajti Bog je v začetku ustvaril eno človeško naravo in je sklenil svoje otroke, ki so se razkropili, naposled zbrati v enoto … Ta pečat vesoljnosti, ki krasi božje ljudstvo, je dar Gospoda samega; z njim katoliška Cerkev učinkovito in trajno teži za tem, da bi pod Kristusovo poglavarstvo, v edinstvu njegovega Duha, povzela vse, kar je človeškega z vsemi človeškimi dobrinami (C 13).

    832 “Kristusova Cerkev je resnično navzoča v vseh zakonitih krajevnih občestvih vernikov, ki se, zedinjena s svojimi škofi, v Novi zavezi tudi sama imenujejo Cerkve … Oznanjevanje evangelija zbira vernike v teh občestvih in v njih se obhaja skrivnost Gospodove večerje … V teh občestvih, čeprav so pogosto neznatna in uboga ali pa žive razkropljeno, je navzoč Kristus, čigar moč povzroča, da je Cerkev ena, sveta, katoliška in apostolska” (C 26).

    833 Pod izrazom delna Cerkev, ki je škofija (ali eparhija), je mišljena skupnost krščanskih vernikov, ki so povezani v občestvu vere in zakramentov s svojim škofom, posvečenim v apostolskem nasledstvu (prim. Š 11; ZCP, kan. 368-369). Te delne Cerkve “so oblikovane po podobi vesoljne Cerkve; v njih in prek njih sestoji ena in edina katoliška Cerkev” (C 23).

    834 Delne Cerkve so v polnosti katoliške na podlagi občestva z eno izmed njih: z rimsko Cerkvijo, “ki predseduje ljubezni” (sv. Ignacij Antiohijski, Rom. 1,1). “Kajti s to Cerkvijo se mora zaradi njenega odličnejšega izvora nujno skladati celotna Cerkev, to je verniki od vsepovsod” (sv. Irenej, haer. 3,3,2: nav. 1. vatik. koncil: DS 3057). “V resnici so vse od sestopa učlovečene Besede med nas vse krščanske Cerkve od vsepovsod imele in imajo véliko Cerkev, ki je tukaj (v Rimu), za edino podlago in temelj, ker je po samih Odrešenikovih obljubah peklenska vrata nikoli niso premagala” (sv. Maksim Spoznavalec, opusc.).

    835 “Paziti moramo, da ne bi pojmovali vesoljne Cerkve kot vsoto ali, če smemo tako reči, kot bolj ali manj rahlo zvezo (federacijo) bistveno različnih delnih Cerkva. Cerkev, ki je po poklicanosti in poslanstvu vesoljna, ona je po Gospodovi zamisli tista, ki si v vsakem delu sveta privzema drugačno zunanjo podobo in izraz, ko poganja svoje korenine v različna kulturna, socialna in človeška tla” (EN 62). Bogata raznovrstnost cerkvenih disciplin, liturgičnih obredov ter teoloških in duhovnih dediščin, lastnih krajevnim Cerkvam, “še svetleje prikazuje katolištvo nedeljene Cerkve” (C 23).

    Več na: https://marija.si/gradivo/kkc/iii-cerkev-je-katoliska/

    BOŽJE USMILJENJE, KI VEDNO IN POVSOD SPREMLJAŠ VSE LJUDI, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
    • Miro says:

      28. novembra, 2024 at 11:55

      MOLIMO K SVETEMU DUHU

      O pridi, stvarnik, Sveti Duh,
      obišči nas, ki tvoji smo,
      napolni z rajsko milostjo
      srce, po tebi ustvarjeno!

      Ime je tvoje Tolažnik
      in Dar Boga Najvišjega
      Ljubezen, Ogenj, Živi vir,
      Duhovno pomaziljenje.

      Sedmero ti darov deliš,
      Desnice Prst Očetove,
      obljubil tebe Oče je,
      zgovorna Moč apostolov.

      Čutilom našim luč prižgi,
      ljubezen v naša srca vlij;
      v telesni bedi nas krepčaj,
      v slabosti vsaki moč nam daj.

      Odženi proč sovražnika
      in daj nam stanoviten mir,
      pred nami hodi, vodi nas
      in zla nas varuj vsakega.

      Po tebi naj spoznavamo
      Očeta in Sina Božjega
      in v tebe iz obeh Duha
      naj vedno trdno verujemo.

      Amen.

      Odgovori
      • Miro says:

        28. novembra, 2024 at 12:04

        BOGU HVALA za vse, kar nam milostno razodeva BOŽJA BESEDA in na njej temelječ NAUK CERKVE!

        GOSPOD JEZUS: »PAZÍTE VENDAR, KAKO POSLUŠATE! KDOR NAMREČ IMA, SE MU BO DALO, IN KDOR NIMA, SE MU BO VZELO TUDI TO, KAR SE MU ZDI, DA IMA.« (Lk 8,18)

        https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+8%2C18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

        Odgovori