Članki za dušo

14.958 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   26. maja, 2020 at 17:16

   BOG NAS NIKOLI NE NEHA LJUBITI! WKG Schweiz
   Ali morda veste, da je večini ljudi, ki verjamejo v Boga, včasih ob preizkušnjah in težavah ter krizah težko verjeti, da jih Bog ljubi? Ljudje si namreč zlahka zamislijo Boga kot Stvarnika in strogega Sodnika, toda strašno težko je kristjanom verjeti in videti Boga kot Tistega, ki jih neskončno ljubi, ki je skrben Oče, dober usmiljen in ki ga zelo skrbi, kako bo z nami. Toda resnica je, da naš dobri, neskončno ljubeči, ustvarjalni in popolni Bog ne ustvarja ničesar, kar bi mu nasprotovalo, kar je v nasprotju z njim samim. Vse, kar Bog ustvarja, je dobro, popolna manifestacija v vesolju njegove popolnosti, ustvarjalnosti in ljubezni. Kjerkoli najdemo nasprotno – sovraštvo, sebičnost, pohlep, strah in strah – to ni zato, ker je Bog na tak način naredil stvari. Kaj je zlo, razen tega, da je perverzna zloraba in preobrnitev nečesa, kar je bilo prvotno ustvarjeni kot Dobro in iz Ljubezni do Ljudi? Vse, kar je Bog ustvaril, vključno z nami ljudmi, je bilo izjemno dobro, toda zloraba ustvarjanja ustvarja zlo, ki je upor proti Bogu in Božji Volji. Zlo obstaja zato, ker ljudje uporabljamo svojo dobro svobodo, ki nam jo je Bog dal na napačen način tako, da se odmaknemo od Boga, ki je izvor našega bitja in Vesolja, namesto da bi se mu približali in ga Ljubili in mu bilim v Slavo in Veselje.
   Kaj to pomeni za nas osebno? Preprosto to: Bog nas je ustvaril iz globin svoje nesebične ljubezni, iz svojega neomejenega Vira popolnosti in neskončne ustvarjalnosti. To pomeni, da smo popolnoma dobro in dobro tako, kot nas je Bog ustvaril. Kaj pa naše težave, grehi in napake? Vse to je posledica naše oddaljenosti od Boga, človeškega videnja sebe kot glavnega vira našega bitja namesto Boga, ki nas je v Vesolju ustvaril in ki vzdržuje vsa naša življenja in bivanja Ljudi na Zemlji. Bog nam vedno hoče dobro in nam pomaga ko ga potrebujemo.

   Če smo se obrnili od Boga in se gibljemo v svoji lastni človeški smeri, stran od njegove ljubezni in dobrote, potem ne moremo videti in razumeti, kdo je v Bog resnici. Vidimo ga kot nekega strogega, strašnega sodnika, nekoga, ki se boji, nekoga, ki čaka, da nas v strogu vzgoji poškoduje, ali da se maščuje za vse napačne stvari, ki smo jih storili. Toda Bog ni tak. Vedno je dober in vedno nas ljubi. Vedno je pripravljen, da pridemo k Njemu nazaj in ostanemo pri Njem.

   Želi, da ga spoznamo, izkusimo njegov mir, njegovo veselje, njegovo bogato ljubezen. Naš Odrešenik Jezus je podoba Božjega bitja in vse svoje stvari nosi s svojo močno besedo (Hebr 1,3). Jezus nam je pokazal, da je Bog za nas, da nas ljubi kljub temu, da smo poskušali pobegniti od njega kot izgubljeni sin. Naš nebeški Oče želi, da se spovemo in da se pokesamo, da prosimo za odpuščanje z odvezo in da se vrnemo domov k Bogu.
   Jezus je povedal zgodbo o dveh sinovih. Eden od njih je bil tak kot ti in jaz. Želel je biti središče svojega vesolja in ustvariti svoj lastni svet zase brez Boga Očeta. Zato je zahteval polovico svoje dediščine in odšel v svet tako daleč, kot je lahko, in živel samo zato, da bi si vsega privoščil z Očetovim denarjem. Toda njegova predanost uživanju in samemu sebi ni delovala. Bolj ko je uporabil svoj dediščni denar zase, slabše se je počutil in nesrečen postal. Denarja mj je zmanjkalo in živel je v bedi in pomajkanju. Šel je vase in premuislil, kam je lahkomiselno zabredel brez Očeta.

   Njegove misli so se iz globin svojega izgubljenega življenja vrnile k njegovemu očetu in domu. Za kratek, svetel trenutek je razumel, da je vse, kar si resnično želi, vse, kar je resnično potrebno, vse, kar mu je dalo ljubezen, mir, dom, dobro počutje in srečo imel doma pri Očetu. Z močjo tega trenutka resnice se je v tem trenutnem neoviranem stiku z očetovim srcem iztrgal iz prašičjega korita, iz katerega je siromašen jedel in se odločil, da se vrne domov k Očetu.

   To je Evangeljska prilika v Luka 15 o Izgubljenem sinu, ki se vrne k Očetu. Ne samo, da ga je oče pričakoval, temveč je videl, da prihaja, ko je bil še daleč; dolgo in zvesto je Oče čakal na svojega izgubljenega sina. In tekel je ter ga je veselo objemal in ga preplavljal z isto ljubeznijo, kot jo je vedno imel do njega, čeprav je odšel od doma. Njegovo veselje je bilo tako veliko, da je bilo treba praznovati povratek in rešitev Izgubljenega Sina.

   Bil je še en brat, starejši. Tisti, ki je ostal s doma svojim očetom, ki ni pobegnil in mu ni oteževal življenja, temveč je pridno delal in očeta ubogal. Ko je ta starejši brat slišal za praznovanje doma, je bil jezen in grenak s svojim bratom in očetom in ni hotel iti na praznovanje v hišo. Toda njegov oče je šel k njemu, mu prigovarjal in iz iste ljubezni je govoril z njim in ga zasipal z isto neskončno ljubeznijo, s katero se je dotaknil svojega izgubljenega mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov k Očetu.

   Ali se je starejši brat končno obrnil in se pridružil praznovanju? Jezus nam tega ni povedal. Toda zgodovina nam pove, kaj moramo vsi vedeti – Bog nas nikoli ne preneha ljubiti. Želi nas, da se pokesamo in se mu vrnemo, in nikoli ni vprašanje, ali nam bo odpustil, sprejel in ljubil, ker je Bog naš Oče, katerega neskončna ljubezen je vedno ista. Je čas, da se ustaviš, ko lahkomiselno greš in pobegneš od Boga in se skesan vrneš domov k Očetu!? Bog nas je naredil popolne in celovite, čudovit izraz v njegovem čudovitem vesolju njegove ljubezni in ustvarjalne moči. In še vedno smo Njegovi Ljubi Otroci. Vse kar moramo storiti je, da se vrnemo in ponovno povežemo z našim Stvarnikom, ki nas še vedno ljubi, tako kot nas je ljubil, ko nas je poklical k obstoju in Življenju. Gospod Nas zvesto čaka na Obalah Večnosti in je vesel vsakega izgubljenega sina, ki se skesano vrne nazaj k Njemu in zaživi v Božjem Miru, ker nam je kot naš Oče vse odpustil. Oče je odpustil nam in izgubljenemu sinu, smo odpustili grehe in krivice tudi mi svojim bratom in sestram, da bomo vsi dobri in boljši ljudje in kristjani?

   Acta non Verba ali krenimo od Besed k Dejanjem, da bomo to kar govorimo tudi živeli in oznanjali ! Lažje je namreč o strmi Poti k Jezusu le modrovatri in govoriti, kot pa po njej zvesto hoditi in spolnjevati Božjo Voljo in Jezusov evangelij!

   Avtor Joseph Tkach, WeltweiteKircheGottes Schweiz (WKG)

   Odgovori
2. Hvala says:

   26. maja, 2020 at 17:10

   http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/0/59CEBEBC13DF120AC1257B180032980F/$FILE/BO_M.PDF

   SKOZI OKNO TRPLJENJA

   KRIŽA NE RAZUMEŠ, KO GA GLEDAŠ, RAZUMEŠ GA, KO GA MORAŠ SAM NOSITI.

   Odgovori
   • Miro says:

     26. maja, 2020 at 19:35

     V tehtnem članku Skozi okno trpljenja, izpod peresa zdravnice družinske medicine Janje Ahčin, so me še zlasti nagovorile naslednje besede, ki bi jih rad izpostavil z željo, da bi v njih vsi, ki se srečujemo na tej spletni strani, še zlasti najbolj trpeči, našli dovolj svetlobe za reševanje rešljivega trpljenja in sprejemanje nerešljivega trpljenja, v Božji luči in z Božjo pomočjo!

     »Človek ima vedno možnost izbire, da rešljivo trpljenje reši in nerešljivo trpljenje sprejme. Če nerešljivega trpljenja ne sprejme, zboli še za trpljenjem nesprejetja. Ali verjamem, da je mogoče odložiti prtljago rešljivega trpljenja in živeti z večjo radostjo? Pomembni zdravilni orodji za premagovanje trpljenja sta molitev in prejem zakramentov (spoved, bolniško maziljenje). Ali verujem, da je zakrament bližina Boga v situaciji trpljenja?«

     Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

     Odgovori
3. Hvala says:

   26. maja, 2020 at 17:03

   NIHČE SE NE MORE ZVELIČATI SAM!

   Izkušnja samote in osebno srečanje z Bogom je koristno le toliko, kolikor služi občestvu. Bog Oče nas vedno vabi v skupnost. Nihče se ne more zveličati sam, vedno smo soodgovorni za zveličanje bližnjih. Srečanje z Očetom nas podobno kot izgubljena sina vedno vrača v občestvo in nam nalaga odgovornost zanj. Marijina priprošnja naj nam pomaga, da se bomo vedno zavedali, da smo poklicani v skupnost in da smo zanjo soodgovorni (Mirenski grad).

   Odgovori
4. Hvala says:

   26. maja, 2020 at 16:41

   MISLI DNEVA Aleteia)

   1. VSE NAŠE ŽIVLJENJE JE DO NAJMANJŠIH PODROBNOSTI ZARISANO V NAČRTU BOŽJE PREVIDNOSTI,

   2. KAR ČLOVEK Z ENO ROKO DELI, TO MU BOG Z DRUGO POVRAČUJE,

   3. TRPLJENJE JE RADOST. ČE GA SKUPAJ SPREJEMAMO IN PRENAŠAMO. ZAPOMNITE SI, DA SE KRISTUSOVO
   TRPLJENJE VEDNO ZAKLJUČI Z RADOSTJO NJEGOVEGA VSTAJENJA,

   4. RESNIČNEGA ŽIVLJENJA IN POLNOSTI ŽIVLJENJA PO KATEREM HREPENIMO, NI BREZ CENE TRPLJENJA IN
   PREIZKUŠENJ. POCENI ODREŠENJA IN TUDI PRAVE RADOSTI NI.

   5. POTRPEŽLJIV ČLOVEK JE BOLJŠI KAKOR JUNAK.

   6. SVETOST JE SESTAVLJENA IZ OPRAVLJANJA MAJHNIH DOLŽNOSTI VSAKEGA TRENUTKA.

   Odgovori
5. Janez says:

   26. maja, 2020 at 16:41

   JEZUS ŽIVI! WKG Schweiz
   Če bi lahko izbrali samo en biblijski odlomek, ki bi povzel vaše celotno življenje krščanstva, kaj bi to bilo? Morda je ta najbolj citiran verz: “Kajti Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da kdor koli verjame v njega, se ne bi izgubil, temveč bo imel večno življenje?” (Jan 3, 16). Dobra izbira! Zato je naslednji verz najpomembnejša stvar, ki jo Biblija kot celota razume: “V tistem dnevu boste vedeli, da sem v Očetu in v meni in jaz v vas” (Jan 14,20). V noči pred njegovo smrtjo Jezus svojim učencem ni samo povedal, da so “na ta dan” dobili Svetega Duha, temveč so večkrat govorili tudi o tem, kaj bi se zgodilo z njegovo smrtjo, vstajenjem in vnebovzetjem. Nekaj tako neverjetnega bi se moralo zgoditi, nekaj tako neverjetnega, nekaj tako šokantnega, da se preprosto ne zdi mogoče. Kaj nas učijo ti trije mali stavki?

   Se zavedaš, da je Jezus v svojem očetu?
   Jezus živi po Svetem Duhu v intimnem, edinstvenem in zelo posebnem odnosu z Očetom. Jezus živi v naročju svojega očeta! “Nihče ni nikoli videl Boga, edini, ki je Bog in je v Očetovi maternici oznanil” (Jan 1,18). Učenec piše: “Biti v naročju nekoga mora biti v objemu nekoga, da ga napolni nekdo z najbolj intimno skrbjo in naklonjenostjo.” Jezus je tam: “V naročju svojega nebeškega Očeta”.

   Se zavedaš, da si v Jezusu?
   “Ti v meni!” Tri čudovite besede. Kje je Jezus? Pravkar smo izvedeli, da živi v resničnem in radostnem odnosu z Nebeškim Očetom. In zdaj Jezus pravi, da smo v njem, kakor so vinske trte (Jan 15,1-8). Ali razumeš, kaj to pomeni? Smo v istem odnosu, kot ga ima Jezus s svojim Očetom. Ne gledamo od zunaj in poskušamo ugotoviti, kako postati del tega posebnega razmerja. Smo del nje. Kaj je to? Kako se je vse to zgodilo? Poglejmo nazaj. Velika noč nas vsako leto spominja na smrt, pokop in vstajenje Jezusa Kristusa. Toda to ni samo zgodba o Jezusu, ampak tudi vaša zgodba! To je zgodba vsakega posameznika, ker je bil Jezus naš nadomestek in nadomestek. Ko je umrl, smo vsi umrli z njim. Ko je bil pokopan, smo vsi pokopani z njim. Ko se je povzpel na novo slavno življenje, smo se vsi zavzeli za to življenje (Rim 6,3-14). Zakaj je Jezus umrl? “Kajti Kristus je enkrat enkrat trpel za grehe, pravični Odrešenik za nepravične, da bi vas pripeljal k Bogu, in umrl je po mesu, a oživil v Duhu” (1, Petr 3,18). Na žalost si mnogi ljudje predstavljajo Boga kot osamljenega starega človeka, ki živi nekje na nebu in nas gleda od daleč. Toda Jezus nam pokaže ravno nasprotno. Jezus nas je zaradi svoje velike ljubezni združil s seboj in nas po Svetem Duhu pripeljal v Očetovo navzočnost. “In če grem, da vam pripravim prostor, bom ponovno prišel in vas odpeljal k meni, da bi tudi vi bili tam, kjer sem jaz” (Jn 14,3). Ali ste opazili, da to ne omenja, da moramo storiti ali narediti karkoli, da bi prišli v njegovo navzočnost? Ne gre za držanje pravil in predpisov, da bi se prepričali, da smo dovolj dobri. Smo že: “On nas je dvignil in nam pomagal v nebesih v Kristusu Jezusu” (Ef 2,6). Ta poseben, edinstven in intimen odnos, ki ga je Jezus za vedno imel s Svetim Duhom z Očetom, je postal dostopen vsem. Zdaj so tako tesno povezani z Bogom, kot so lahko, in Jezus je omogočil ta intimni odnos.

   Se zavedaš, da je Jezus v tebi?
   Vaše življenje je vredno veliko več, kot si lahko predstavljate! Ne samo, da ste v Jezusu, ampak je Jezus Odrešenik in Učenik tudi v vas. Širil se je v vas in živi v vas. Prisoten je v vašem vsakdanjem življenju, v vašem srcu, v mislih in odnosih. Jezus se oblikuje v vas (Gal 4, 19). Ko greste skozi težke čase, jih Jezus pripravi skozi vas in z vami. On je tista Božja moč v vas, ko pridejo do vas problemi, bolezen in razne težave. On je v edinstvenosti, šibkosti in krhkosti vsakega od nas in veseli se, da se njegova moč, veselje, potrpežljivost, odpuščanje izraža v nas in se kaže ter razsvetljuje skozi nas na druge ljudi. Pavel je rekel: »Ker je Kristus moje življenje in umiranje je moj dobiček« (Phil 1,21). Ta resnica velja tudi za vas: to je vaše življenje in zato je vredno, da se za to podate. Verjemi, da je Jezus on ki je v tebi. Jezus je v vas in vi ste v njem! Vi ste v tem ozračju in tam boste našli svetlobo, življenje in duhovno hrano, ki vas krepi. Tudi to vzdušje je v vas, brez njega ne bi mogli obstajati in bi umrli. Smo v Jezusu in On je v nas. On je naše vzdušje, naše celotno življenje. V visoki duhovniški molitvi Jezus to še bolj natančno razloži. “Posvetujem se zanje, da bodo tudi oni posvečeni v resnici, a ne samo za njih, ampak tudi za tiste, ki bodo po svoji besedi verjeli vame, da so vsi eni, kakor vi, oče v meni in jaz v tebi, tako bodo tudi v nas, da bi svet verjel, da si me poslal, in dal sem jim slavo, ki si mi jo dal, da bodo eno, tako kot mi smo eno, jaz v njih, in ti v meni, da so lahko eden in ves svet, da si me poslal in ljubil, kakor me ljubiš “(Jan 17,19-23). Kristjani zato je prav, da spoznamo našo enost v Bogu in enost Boga Jezusa v nas! To je naša največja skrivnost in darilo Boga vsem nam vernikom. Obnovimo in vračajmo svojo ljubezen do Boga z vso Vero, s svojo hvaležnostjo in Spolnjevanjem Božje Volje! V Jezusu imamo vse, kar potrebujemo! Zahvalimo se Gospodu Bogu, ker je Dober in Usmiljen! Gospod pridi in ostani z nami in v nas.

   Avtor Gordon Green, WeltweiteKircheGottes Schweiz (WKG)

   Odgovori
6. Miro says:

   26. maja, 2020 at 10:56

   PROSIMO PREBLAŽENO DEVICO MARIJO: VSE DUHOVNE SPREJMI V MILOSTNO SRCE!

   Sv. Maksimilijan Kolbe je bil kot otrok ozdravljen z lurško vodo. Ko je odraščal, je materi delal veliko preglavic. Vsi opomini niso nič zalegli. Nekoč je vzdihnila: »O, ti moj ubogi fant, kaj bo iz tebe?« Sam je mami kasneje pripovedoval: »Veš, ko si se tako žalostno spraševala, kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene. Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega. ‘Katerega hočeš?’ ‘Oba bi rad,’ sem odgovoril. Nato je izginila.«

   Devica Marija se je zavzela za fanta. Ob njeni pomoči je zrastel Kolbejev duhovniški in redovniški ter mučeniški poklic.

   Dne 22. avgusta 1856 je sv. Gabrijel od Žalostne Matere božje, star osemnajst let, ob pogledu na Marijino sliko dobil notranje razsvetljenje in se je nepreklicno odločil za strogi red pasionistov. Prej neprekosljiv športnik je zdaj postal špornik na duhovnem področju, v vaji krščanskih kreposti. Z njimi je hotel ugajati Mariji. V njeni šoli je hitro napredoval po poti popolnosti.

   Sv. Ludvik Grignon (Grinjon) Montfortski je že v zgodnjih otroških letih prisrčno ljubil in častil Marijo. Samo v njeni bližini se je počutil srečnega. Kot študent je bil v stiski, kakšen poklic naj si izbere. Pred Marijino podobo pri karmeličankah je iskal sveta za svojo odločitev. Razločno je spoznal, da bo Marija najbolj zadovoljna, če postane duhovnik. Zato se je odločil za ta poklic.

   Sv. Janez Eudes (Ed) je začetnik bolj zavzetega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca. V družini dolgo ni bilo otrok. Ko ga je mati končno rodila, ga je iz hvaležnosti, da jo je Bog uslišal, nesla v božjepotno Marijino cerkev in ga posvetila Bogu in Materi božji. Ko je postal član Marijine družbe, je s krvjo napisal zaobljubo vedne čistosti. Ostal je zaobljubi zvest, čeprav mu je oče že izbral nevesto. Odločil se je za duhovniški poklic.

   Povzeto po knjižici Nauči nas moliti 4, p. Anton Nadrah

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Janez says:

   26. maja, 2020 at 10:40

   BOG NAS NESKONČNO LJUBI. ALI PA SE ZARADI NAŠIH GREHOV BOG TUDI PREMISLI? NE, KER NAS LJUBI!
   Vrstica Malahija 3,6 pravi: »Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam, vi pa niste nehali biti Jakobovi sinovi.« Podobno nam Jakobovo pismo 1,17 pravi: »Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave.« Pomen vrstice iz Četrte Mojzesove knjige 23,19 ne bi mogel biti bolj jasen: »Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?« Ne, Bog se ne premisli. Te vrstice potrjujejo, da je Bog nespremenljiv, se ne spreminja. Kako potem razlagamo vrstice, kot je Prva Mojzesova knjiga 6,6: »GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu«? Prav tako vrstico Jona 3,10, ki pravi: »Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil.« Podobno Druga Mojzesova knjiga 32,14 pravi: »Tedaj je bilo GOSPODU žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu.« Te vrstice govorijo, da je bilo Gospodu »žal« za nekaj, in zdi se, kot da nasprotujejo nauku o Božji nespremenljivosti. Vendar natančno preučevanje teh odlomkov odkrije, da ti odlomki v resnici ne kažejo, da se Bog lahko spreminja. V izvirnem jeziku je beseda, ki se jo ponekod prevaja kot »kesal se je«, hebrejski izraz za »žal mu je bilo«. Biti nekomu žal za nekaj ne pomeni, da je prišlo do spremembe; pomeni preprosto obžalovanje nečesa, kar se je zgodilo.

   Poglejmo si vrstico Prva Mojzesova knjiga 6,6: »GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji.« Ta vrstica se celo nadaljuje z besedami »in bil je žalosten v svojem srcu.« Ta vrstica pravi, da je Bog obžaloval, da je bil ustvaril človeka. Vendar očitno ni spremenil svoje odločitve. Namesto tega je po Noetu dovolil človeku, da še naprej obstaja. Dejstvo, da smo danes živi, je dokaz, da se Bog ni premislil glede stvarjenja človeka. Poleg tega lahko iz sobesedila tega odlomka vidimo, da opisuje grešno stanje, v katerem je živel človek, in človekova grešnost je sprožila Božje obžalovanje, ne človekov obstoj. Poglejmo si še vrstico Jona 3,10: »Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil.« Ponovno je tukaj uporabljena ista hebrejska beseda, ki bi jo dobesedno prevedli kot »bilo mu je žal«. Zakaj je bilo Bogu žal za to, kar je načrtoval za Ninivljane? Ker so spremenili svoje srce in so zaradi tega spremenili svojo neposlušnost v poslušnost. Bog je popolnoma dosleden. Bog je nameraval soditi Ninivam zaradi njihove hudobije. Vendar pa so se Ninive pokesale in spremenile svoje poti. Zaradi tega se je Bog usmilil Niniv, kar je povsem skladno z njegovim značajem.

   Pismo Rimljanom 3,23 nas uči, da vsi ljudje grešimo in smo brez Božje slave. Pismo Rimljanom 6,23 pravi, da je posledica tega smrt (duhovna in telesna). Zato so si Ninivljani zaslužili kazen. Vsi smo v enaki situaciji enakem položaju; naše grešno uporništvo nas ločuje od Boga. Človek ne more narediti Boga odgovornega za svojo težavno situacijo. Zato bi bilo v nasprotju z Božjim značajem, da ne bi kaznoval Ninivljanov, če bi še naprej živeli v grehu. Vendar so Ninivljani postali poslušni in zato se je Gospod odločil, da jih ne bo kaznoval, kot je prvotno nameraval. Ali je sprememba v Ninivljanih obvezovala Boga, da mora storiti, kar je? Nikakor ne! Boga se ne da postaviti v položaj, ko bi bil človeku kaj dolžan. Bog je dober in pravičen in se je odločil, da ne bo kaznoval Ninivljanov zaradi njihove spremembe srca. Ta odlomek torej kaže dejstvo, da se Bog ne spreminja, saj če Gospod ne bi ohranil Ninivljanov pri življenju, bi bilo to v nasprotju z njegovim značajem.

   Naše človeške besede razmišljanj, ki se jih razlaga, kot da se Bog premisli, so človeška prizadevanja, da bi razložili Božja dejanja. Bog je nameraval nekaj storiti, toda namesto tega je storil nekaj drugega. Nam se to zdi, kot da se je premislil. Ampak za Boga, ki je vseveden in suveren, to ne pomeni, da se je premislil. Bog je vedno vedel, kaj bo dejansko storil. Bog dela, kar hoče, da bi človeštvo izpolnilo njegov popolni načrt. »… Od začetka oznanjam konec, od davnine to, kar se še ni zgodilo. Pravim: Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim. Kakor sem govoril, tako bom izpeljal, kakor sem oblikoval, tako bom to naredil« (Izaija 46,10–11). Bog je grozil Ninivam z uničenjem, a je vedel, da se bodo Ninive zaradi tega spreobrnile. Bog je grozil Izraelu z uničenjem, a je vedel, da bo Mojzes posredoval. Bog ne obžaluje svojih odločitev, vendar ga žalosti to, kar človek včasih stori kot odziv na njegove odločitve. Bog se ne premisli, ampak deluje v skladu s svojo besedo kot odziv na naša dejanja. Zahvalimo se za vse hvaležno Gospodu Našemu Svetemu Bogu in prosimo ga Božje Milosti in Usmiljenja, da nam bo pomagal k pravičnemu življenju in spolnjevanju Božje Volje v naši Hoji za Kristusom. Bog nas neskončno ljubi in nam pomaga ko ga prosimo in verjemo v Jezusa. Pa ljubimo tudi mi Boga z dejanji, življenjem, molitvijo in z z neizrečenimi besedami dobrote in usmiljenja, ki so znak naše Vere v Boga?!

   Gotquestions et altro

   NAŠA ZAHVALA GOSPODU BOGU
   Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov,
   obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.
   Obudil nam je mogočnega Zveličarja
   v hiši svojega služabnika Davida.
   Napovedal ga je po svojih svetih prerokih,
   ki so ga oznanjali od davnih vekov.
   Rešil nas bo naših sovražnikov,
   otel iz rok vseh, ki nas črtijo.
   Izkazal nam je usmiljenje,
   kakor je obljubil očetom,
   spomnil se je svoje svete zaveze.
   Prisegel je Abrahamu. našemu očetu,
   da bomo rešeni iz rok sovražnikov.
   Brez strahu bomo služili Gospodu
   v svetosti in pravičnosti vse dni življenja.
   In ti, dete, boš prerok Najvišjega,
   pojdeš namreč pred Gospodom,
   pripravljat mu pota.
   Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika,
   ki ga bo rešil njegovih grehov.
   Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega
   kakor toplo svetlo sonce, ki vzhaja z višave,
   kakor blagodejni dež, ki prinaša k nam na Zemljo rast in življenje.
   Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci,
   in naravnal na pot miru vse naše korake
   in nam prinesel Božji Mir in Usmiljenje.
   Slava Očetu in Sinu
   in Svetemu Duhu,
   kakor je bilo v začetku,
   tako zdaj in vselej
   in vekomaj.
   Amen.

   Gospod Bog, naj Te oznanjam brez pridiganja, ne le z besedami, ampak z molitvijo in z zgledom dobrih del in služenja, s to močno silo, s privlačnim vplivom tega kar delam, z očitno polnostjo ljubezni, ki je v mojem srcu Zate Gospod.

   Slava Bogu Očetu, ki me je ustvaril – ker me je ljubil.
   Slava Jezusu Kristusu, ki je umrl zame – ker me je ljubil.
   Slava Svetemu Duhu, ki živi v meni – ker me ljubi.
   Amen.

   Sveta Mati Terezija

   Odgovori
8. Janez says:

   26. maja, 2020 at 10:15

   KAJ JE BIL POMEN IN NAMEN JEZUSOVIH PREIZKUŠENJ IN SKUŠNJAV?
   Po krstu se je »Jezus vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal« (Evangelij po Luku 4,1–2). Tri skušnjave v puščavi so bile hudičev poskus, da uniči Jezusovo zavezništvo z Bogom Očetom (Evangelij po Mateju 4,1–11; Evangelij po Marku 1,12–13; Evangelij po Luku 4,1–13). Po teh skušnjavah v puščavi »se je [hudič] umaknil od njega do primernega časa« (Evangelij po Luku 4,13), kar nakazuje, da je Jezusa kasneje hudič spet skušal. V Evangeliju po Mateju 16,21–23 Peter pod vplivom hudiča skuša Jezusa, naj ne gre na križ, zaradi katerega je bil poslan. Mogoče je bil to »primerni čas«. Pomembno za nas kristjane pa je dejstvo, da se je Jezus kljub različnim preizkušnjam in skušnjavam hudobca tem izognil brez greha, zato je prav, da tudi mi tako delamo z Božjo Milostjo in Božjo Pomočjo, saj smo skušnjavam in zapeljivosti hudobca vsi ljudje izpostavljeni. Skušnjave sledijo trojnemu vzorcu, ki ga običajno izkusijo vsi ljudje (Prvo Janezovo pismo 2,16). Prva skušnjava se nanaša na poželenje mesa (Evangelij po Mateju 4,3–4), ki vključuje vse vrste fizičnih želja. Naš Gospod je bil lačen in hudič ga je skušal, da bi se odpovedal odvisnosti od Boga za svoje potrebe, tako da bi spremenil kamne v kruh brez Očetovega ukaza. Brez Boga se ne more zgoditi nič na Zemlji. Jezus je odgovoril z navajanjem vrstice iz Pete Mojzesove knjige 8,3. 3: Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz GOSPODOVIH ust. Druga skušnjava se je nanašala na napuh življenja (Evangelij po Mateju 4,5–7). Hudič je skušal uporabiti Sveto pismo proti Jezusu (Psalm 91,11–12). Gospod je ponovno odgovoril s Svetim pismom o nasprotnem (Peta Mojzesova knjiga 6,16) in rekel, da bi bilo napačno izkoristiti Božjo moč v posebnih primerih zaščite: Ne preizkušajte GOSPODA, svojega Boga, kakor ste ga preizkušali v Masi. Tretja skušnjava se nanaša na poželenje oči (Evangelij po Mateju 4,8–10). Hudič je skušal Kristusa k malikovalstvu s ponudbo vseh kraljestev sveta in njihove slave, ne da bi jih pridobil pravično s trpljenjem na križu. Hudič je imel nadzor nad kraljestvi sveta (Evangelij po Janezu 12,31; 14,30; 16,11). Hudič laže Božjemu Sinu Jezusu z obljubo, da mu bo dal ves svet v zameno za njegovo zvestobo (Evangelij po Janezu 8,44). Že sama misel na to je odvratna Gospodu Jezusu, kakor tudi vsakeršen greh, ki je žalitev Boga Očeta. Zato ostro odgovori hudobcu: »Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Evangelij po Mateju 4,10; Peta Mojzesova knjiga 6,13). Jezus je kljuboval vsem preizkušnjam in zvijačam hudobca, ker je resnično ljubil Boga Očeta in ostal stanoviten ter poslušen Bogu v vsem.

   Da je imel Bog Oče namen, ko je dovolil, da je bil njegov Sin Jezus skušan v puščavi, je jasno iz besed »Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi«. V nasprotju z izraelskim ljudstvom, ki ni prestalo preizkušnje zvestobe v puščavi (Druga Mojzesova knjiga), je Jezus, pravi in večji Izrael, uspel, tako da se je zanašal na Božjo besedo, kot bi se moralo izraelsko ljudstvo. Jezusova skušnjava je zgoščena ponovitev Izraelove izkušnje v izselitvi, razen da je Jezusu uspelo za Božje ljudstvo, medtem ko Božje ljudstvo ni. Jezus, naš pravi in večji Adam, zmagoslavna glava Božjih izvoljenih, je premagal hudiča namesto nas in za nas. V nasprotju z Adamom, ki je podlegel hudiču v udobju popolnoma bujnega vrta, ko je bil skušan, naj je od prepovedanega sadu (Prva Mojzesova knjiga 3), je Jezus, ki je stradal v puščavi, porazil hudiča, tako da se je uprl potešitvi lakote s kruhom. Jezusova zmaga nad hudičem nam zagotavlja: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha« (Pismo Hebrejcem 4,15). Človeška narava našega Gospoda mu omogoča, da sočustvuje z našimi slabostmi, ker je bil tudi on podvržen slabosti, vendar brez greha. »Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim« (Pismo Hebrejcem 2,18). Grška beseda, ki se prevaja kot ›preizkušan‹, tukaj pomeni ›dati na preizkušnjo, preizkusiti‹. Torej ko nas svet, naše meso in hudič preizkušajo, da bi grešili, smo lahko prepričani, da Jezus sočustvuje z nami kot nekdo, ki je pretrpel enake preizkušnje. Še več, zmagal je namesto nas in za nas. »Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim esrcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo. Oklepajmo se neomajne izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, zvest. Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan« (Pismo Hebrejcem 10,19–25).

   Vsak dan se srečujemo z mnogimi skušnjavami in naše meso je po naravi slabotno brez Boga. Vendar Bog ne bo dovolil, da bi bili skušani čez svoje človeške moči. Dal bo izhod tistim, ki ga iščejo (Prvo pismo Korinčanom 10,13–14). Slišal bo tiste, ki Verjuejo v Boga in ga prosijo in molijo za Milost in Pomoč. Ko se mu verujoči kristjani poslušno prepustimo, smo lahko hvaležno zmagoslavni v Gospodovi osvoboditvi od skušnjave. »Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost. Toda ne zavzema se za angele, temveč za Abrahamovo potomstvo. Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nanaša na Boga, pa zanesljivi véliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva. Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim« (Pismo Hebrejcem 2,14-18). Poleg tega se iz Jezusovega odziva na skušnjave učimo, kako točno naj se odzovemo – s Svetim pismom. Sile zla pridejo k nam s številnimi skušnjavami. Vse imajo tri ključne vidike: poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja (Prvo Janezovo pismo 2,16). Božji Duh nas bo spodbudil, da prepoznamo in premagamo te skušnjave, ko napolnjujemo svoj um s Svetim pismom. Bojna oprema krščanskega vojaka v duhovnem boju vključuje samo eno orožje za napad, meč Duha, ki je Božja beseda (Pismo Efežanom 6,17). Če dobro poznamo Sveto pismo, bomo imeli močan meč v rokah, za boj s hudobijo. S pomočjo Svetega Duha ga bomo zmagoslavno uporabljali nad skušnjavami.

   Molimo k Bogu in k Materi Mariji, da ostanemo stanovitni v Veri, da premagamo preizkušnje in skušnjave in da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja h Kristusu našemu Gospodu. Brez Boga ne moremo nič, z Njegovo Pomočjo pa lahko storimo Vse. Prosimo in molimo Boga in Mater Marijo, da nam bosta vedno stala ob strani in nam pomagala. Bog in Marija sta vedno z nami, zato nikoli nismo sami! Molil sem in prosil k tebi Gospod in Ti se me slišal in uslišal moje ponižne in goreče prošnje in molitve.

   Gotquestions et altro

   Odgovori
9. Janez says:

   26. maja, 2020 at 9:40

   Gospod prosim te, bodi mi blizu, bodi pri meni in v meni, ne zapusti me prosim brez vodstva Svetega Duha. Naj bo v meni Sveto spoštovanje do tebe, v srcu Vera v Jezusa, v dejanjih poštenost in pravičnost, v vedenju umirjenost, v delovanju dobrota in služenje bližnjim ki rabijo pomoč, da bom vreden reči, da živim kot Jezus Učenik in Odrešenik in da bom hodil po Poti Odrešenja. Gospod Usmili se nas grešnikov in nam odpusti grehe. Pomagaj nam, da odslej ne bomo več grešili. Kako šibki in nemočni smo brez Tebe Gospod Jezus. Brez Tebe ne moremo storiti Nič. S Teboj pa zmoremo vse. in s Tvojo Milostjo smo lahko prenovljeni in podobni Tebi. Amen. Janez

   Odgovori
10. Janez says:

    26. maja, 2020 at 8:39

    ON NI PRIMERJAL SVOJE LJUBEZNI
    Jezus je tako ljubil svet in… Naredil Se je gobavca, to nesrečno prizadeto osebo na cesti je naredil Sebe, zato, da Ga lahko vi in jaz ljubimo, da lahko vi in jaz nasitimo Njegovo lakoto po ljubezni in zato je ob smrtni uri rekel, da bo vam in meni sojeno – ne po velikih stvareh, ki smo jih storili, ampak po tem, kakšni smo bili do ubogih: do lačnega, do moža, ki je pravkar vstopil skozi vrata, do osamljenega, do slepca, ki hodi dol po ulici, do osamljenih, do tako nezaželenega, neljubljenega prav tu, v naši družini. Morda imam starega očeta, betežno mati, morda bolnega otroka pa nimam časa. Tako sem zaposlena, nimam časa. Nimam časa, da bi podarila nasmeh. Moja pohabljena hči, moja invalidna žena, moj bolni mož, nimam časa in to je Jezus v prikriti bolečini. To je lačni Jezus prav v moji družini, moja sestra in mi nimamo časa. Nimamo časa niti, da bi se nasmehnili drugemu, pa nas Jezus vseeno ljubi z večno ljubeznijo. In Jezus je rekel: »Ljubite, kot sem vas jaz ljubil.« Ne, On ni primerjal Svoje ljubezni z nobeno drugo.
    Sveta Mati Terezija

    DELIVEC UPANJA
    Kot ljubimo Boga, moramo ljubiti uboge v njihovem trpljenju. Ljubezen do ubogih je presežek naše ljubezni do Boga. Uboge moramo najti, jim služiti. In ko smo jih našli, moramo poskrbeti za njih v naših srcih. Našim ljudem dolgujemo največjo hvaležnost, saj nam omogočajo, da se dotaknemo Kristusa. Uboge moramo ljubiti tako, kot ljubimo Njega. Hindujec je povedal materi: »Vem, kaj počnete v Nirmal Hridayu, poberete jih s cest in odpeljete v nebesa.« Duhovnik z Irske je rekel: »Nirmal Hriday je zakladnica nadškofije.« Bog nas je izbral in nam dal privilegij, da delamo z ubogimi. Razlika med nami in socialnimi službami je v tem, da jim me nudimo širokosrčno prostovoljno službo zaradi Božje ljubezni. Na začetku, ko je mati pričela z delom, je dobila vročino in se ji je v sanjah prikazal sveti Peter. Rekel ji je: »Ne, zate tu ni prostora. Nobenih revnih četrti ni v nebesih.« »V redu,« mu je odvrnila mati: »potem moram delat naprej. Bom pripeljala ljudi iz revnih četrti v nebesa.«
    Sveta Mati Terezija

    VERA NAS MORA ZDRUŽITI ZA MIR IN LJUBEZEN
    Vera je Božji dar in nam pomaga, da smo eno srce polno ljubezni. Bog je naš Oče – in mi smo njegovi otroci – mi smo vsi bratje in sestre. Ne razlikujmo se po rasi, barvi kože ali vere. Ne uporabljajmo vere zato, da bi nas razdvajala. V vseh svetih knjigah vidimo, kako nas Bog poziva k Ljubezni. Karkoli storimo drugim, storimo Njemu, saj Bog je naš Oče. Vera je delo ljubezni – mora nas združevati, ne pa uničevati mir in edinost. Dela ljubezni so dela za mir – da bi ljubili, moramo poznati drug drugega. Če danes nimamo miru, je to zato, ker smo pozabili, da pripadamo drug drugemu – ta moški, ta ženska, ta otrok je moj brat, moja sestra. Ubogi morajo vedeti, da jih ljubimo, da so zaželeni. Oni sami ne morejo dati drugega kot ljubezen. Ukvarjamo se s tem, kako predati to sporočilo ljubezni in sočutja. Poskušamo prinesti mir na svet z našim delom. Ampak delo je Božji dar in dela ljubezni so dela miru in služenje ubogim. Če bi vsakdo lahko videl Božjo podobo v sosedu, mar mislite, bi še potrebovali puške in bombe ter vojne? Vera je mišljena kot delo ljubezni in služenja revnim in ubogim, ker Ljubimo Boga. Zato nas ne bi smela deliti in uničevati miru in edinosti. Uporabljajmo vero tako, da nam bo pomagala postati eno srce, polno ljubezni v srcu Boga. Z ljubeznijo do bližnjega bomo izpolnili razlog za naš nastanek – ljubiti in biti ljubljeni. Moji bratje in sestre, prosimo Boga, naj nas napolni z mirom, ki ga lahko le On da. Mir ljudem dobre volje – ki želijo mir in so se pripravljeni žrtvovati za dobro delo in izvajati dela miru in ljubezni. In Božjiu blagoslov vsem, ki Vero izkazujejo tako, da Jezusove Nauke prelivajo v dela usmiljenja in ljubezni in tako spolnjujejo Božjo Voljo.
    Sveta Mati Terezija

    Odgovori