Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.876 Responses to Članki za dušo

  1. janez says:

    Papež Frančišek: Homilija, torek, 2. februar 2021 Svečnica

    Simeon – piše sv. Luka – je »pričakoval Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25). Po tem, ko je vstopil v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa, v naročje sprejme Mesija. Tisti, ki v Detetu prepozna luč, ki je prišla, da bi razsvetlila pogane, je ostareli mož, ki je s potrpežljivostjo pričakoval izpolnitev Gospodovih obljub.

    Simeonova potrpežljivost. Poglejmo pobliže Simeonovo potrpežljivost. Vse življenje je bil v pričakovanju in je udejanjal potrpežljivost srca. V molitvi se je naučil, da Bog ne prihaja v izrednih dogodkih, ampak dopolnjuje svoje delo v navidezni enoličnosti naših dni, v včasih utrujajočem ritmu dejavnosti, v majhnih stvareh, s katerimi vztrajno in ponižno nadaljujemo v prizadevanju, da bi izpolnili Njegovo voljo. Simeon je hodil potrpežljivo in ni dopustil, da bi ga čas, ki je mineval, izčrpal. Je mož, obtežen z leti, vendar kljub temu plamen v njegovem srcu še vedno gori; v svojem dolgem življenju je bil včasih ranjen in razočaran, a ni izgubil upanja; s potrpežljivostjo ohranja obljubo, ne da bi dopustil, da bi ga izčrpala zagrenjenost zaradi časa, ki je minil, ali zaradi sprijaznjene malodušnosti, ki se pojavi ob zatonu življenja. Upanje pričakovanja se je v njem spremenilo v vsakdanjo potrpežljivost tistega, ki je kljub vsemu ostal čuječ, vse dokler njegove oči niso končno videle zveličanja (prim. Lk 2,30).

    Kje se je Simeon naučil te potrpežljivosti? Prejel jo je preko molitve in življenja svojega ljudstva, ki je v Gospodu vedno prepoznalo Boga, ki je usmiljen in milostljiv, »počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi.« (2 Mz 34,6); Očeta, ki se ne naveliča niti pred zavračanjem in nezvestobo, »ampak ima potrpljenje mnoga leta« (prim. Neh 9,30), da bi dal vsakič priložnost za spreobrnjenje.

    Simeonova potrpežljivost je torej ogledalo potrpežljivosti Boga. Iz molitve in zgodovine svojega ljudstva se je Simeon naučil, da je Bog potrpežljiv. Sveti Pavel trdi, da nas s svojo potrpežljivostjo »navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Rad se spomnim Romana Guardinija, ki je dejal: potrpežljivost je način, s katerim Bog odgovarja na našo šibkost, da bi nam podaril čas, da bi se spremenili (prim. Glaubenserkenntnis, Würzburg 1949, 28). In predvsem Mesija, Jezus, ki ga Simeon vzame v naročje, nam razodeva potrpežljivost Boga; Očeta, ki je usmiljen z nami in nas kliče vse do zadnje ure, ki ne zahteva popolnosti, ampak polet srca, ki odpre nove možnosti tam, kjer se vse zdi izgubljeno, ki skuša znotraj nas narediti špranjo tudi takrat, kadar je naše srce zaprto; ki pusti rasti dobro seme, ne da bi iztrgal ljuljko. To je razlog našega upanja: Bog nas čaka, ne da bi se kadarkoli naveličal. Ko se oddaljimo, nas pride iskat, ko pademo na tla, nas ponovno dvigne; ko se vrnemo k njemu po tem, ko smo se izgubili, nas čaka z odprtimi rokami. Njegova ljubezen se ne meri na tehtnici naših človeških preračunavanj, ampak nam vedno vliva upanje, da bi ponovno začeli.

    Naša potrpežljivost. Poglejmo na potrpežljivost Boga in Simeona za naše posvečeno življenje. In se vprašajmo: kaj je potrpežljivost? Ni preprosto toleriranje težav ali sprijaznjeno prenašanje nasprotovanj. Potrpežljivost ni znamenje šibkosti: je moč duha, ki nas usposablja, da nosimo težo osebnih težav in težav skupnosti; zaradi nje moremo sprejeti različnost drugega, pomaga nam, da ostajamo na poti tudi tedaj, ko nas napadata naveličanost in lenobna otopelost. Želim nakazati tri »področja«, kjer se udejanja potrpežljivost.

    Prvo je naše osebno življenje. Nekega dne smo odgovorili na Gospodov klic in smo se Mu podarili z zanosom in velikodušnostjo. Na poti smo skupaj s tolažbami prejeli tudi razočaranja in nezadovoljstva. Včasih želeni rezultat ne ustreza našemu navdušenemu delu, zdi se, da naša setev ne obrodi primernih sadov, molitvena gorečnost oslabi in nismo več odporni na duhovno sušo. V našem življenju posvečenih oseb se lahko zgodi, da se upanje razblini zaradi razočaranih pričakovanj. Biti moramo potrpežljivi s samimi seboj in zaupno čakati Božje čase in načine: On je zvest svojim obljubam. Če se tega spominjamo, moremo ponovno premisliti o poteh in okrepiti svoje sanje, ne da bi zapadli v notranjo žalost in nezaupanje.

    Drugo področje, kjer se udejanja potrpežljivost, je življenje v skupnosti. Človeški odnosi, posebej kadar gre za podelitev življenjskega načrta in apostolskih dejavnosti, niso vedno mirni. Včasih nastanejo spori in se ne more zahtevati takojšnje rešitve niti se ne sme prenagljeno soditi oseb ali situacij: potrebno je znati vzeti primerno razdaljo, si prizadevati, da ne bi izgubili miru, počakati na boljši čas za razjasnitev v dejavni ljubezni in resnici. V naših skupnostih je potrebna ta vzajemna potrpežljivost: prenašati, to je nositi na lastnih ramah življenje brata ali sestre, tudi njegove slabosti in napake. Zapomnimo si tole: Gospod nas ne kliče, da bi bili solisti, ampak da bi bili del zbora, ki je včasih neuglašen, vendar pa mora vedno poskušati peti skupaj.

    Nazadnje, tretje »področje«, potrpežljivost v odnosu do sveta. Simeon in Ana v srcu gojita upanje, ki so ga napovedovali preroki, čeprav odlaša z uresničenjem in počasi raste znotraj nezvestob in razvalin sveta. Ne pritožujeta se nad stvarmi, ki ne gredo, ampak potrpežljivo pričakujeta luč v temi zgodovine. Potrebujemo to potrpežljivost, da ne bi ostali sužnji pritoževanja: »Svet nas ne posluša več,« »nimamo več poklicev,« »živimo v težkih časih« … včasih se zgodi, da se mi potrpežljivosti, s katero Bog obdeluje zemljo zgodovine in našega srca, zoperstavljamo z nepotrpežljivostjo tistega, ki vse takoj sodi. In tako izgubimo upanje.

    Potrpežljivost nam pomaga gledati sebe, naše skupnosti in svet z usmiljenjem. Lahko se vprašamo: ali sprejemamo potrpežljivost Duha v našem življenju? Ali v naših skupnostih nosimo izmenjaje drug drugega na ramenih in kažemo veselje bratskega življenja? In v odnosu do sveta, ali nadaljujemo s svojim služenjem v potrpežljivosti ali ostro sodimo? To so izzivi za naše posvečeno življenje: ne moremo ostati nepremični v nostalgiji po preteklosti ali se omejiti na to, da ponavljamo stvari, ki smo jih vedno delali. Potrebujemo pogumno potrpežljivost, da bi hodili, odkrivali nove poti, da bi iskali, kaj nam predlaga Sveti Duh.

    Zrimo potrpežljivost Boga in prosimo za Simeonovo zaupljivo potrpežljivost, da bi tudi naše oči mogle videti luč zveličanja in jo ponesti vsemu svetu.

    Papež Frančišek Homilija 2. februarja 2021

  2. janez says:

    Pridiga: 2.2.2025 4. navadna nedelja: Jer 1,4−5.17−19; 1 Kor 12,31−13,13; Lk 4,21−30

    4,21 In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
    22 Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?«
    23 On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.«
    24 In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.
    25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi.
    26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem.
    27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.«
    28 Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli.
    29 Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad.
    30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

    Naša poklicanost
    Sodobna družba postaja vedno bolj pomasovljena. Izvirnost ni dovolj nagrajena in ne zaželena. Starši se težko sprijaznijo z drugačnim in samosvojim otrokom. Učitelji hočejo, da se učenci učijo le tisto, kar zahtevajo šolski programi, zato jih natrpajo z množico podatkov. Tako otroku onemogočijo lastno ustvarjalnost. Teže je otroke voditi in spremljati v njihovi izvirnosti kot v njihovi stereotipnosti. Resnici na ljubo je treba povedati, da nekateri otroci mislijo, da so izvirni takrat, ko motijo pouk. Bog je izvirnost sama. On vse ustvarja in navdihuje. Bog ne dela masovnih izdelkov, ampak tako kot preroka Jeremija tudi nas oblikuje vsakega posamič, ne na slepo, ampak po načrtu, ki ga za vsakega izdela že pred njegovim spočetjem in ga v skladu s tem vodi in kliče po čisto svoji poti skozi življenje, ker ima za vsakega svojo službo in poslanstvo.

    Kathleen O`Chonnell v knjigi z naslovom Zakaj je regrat plevel v zgodbi z istoimenskim naslovom opisuje, kako sta z možem urejala trato okoli hiše. Izkopavala sta vse, kar ne bi smelo rasti na trati, in to so bili tudi lepi rumeni regratovi cvetovi. Njun triletni Jon pa tega ni razumel, zato je pobiral cvetove, ki jih je oče izkopaval, in jokal: »Mami, ati bo izkopal vse rože!« »To niso rože, to je plevel,« mu je odgovarjala mama. »Zakaj je regrat plevel?« je hotel vedeti otrok. Ker mu mama ni vedela takoj prav odgovoriti, mu je rekla, naj se gre igrat. Kmalu je prišel nazaj jo prijel za nogo in ji rekel: »Mama, zdaj vem, zakaj je regrat plevel.« Ker mami še ni bilo jasno, ga je vprašala: »Zakaj?« »Zato, ker ne raste tam, kjer ti hočeš.«

    Mi hočemo, da bi bilo vse v skladu z našimi nazori, merili, strukturami in predstavami. Kar od tega odstopa, nas moti in vznemirja. Življenje pa je najčudovitejše prav v svoji množini pestrosti in raznolikosti. Ta izhaja iz božjega stvariteljskega načrta. Bog hoče, da na svetu mrgoli življenje po njegovih vrstah in da je človek, kot njegova krona, ne samo bogat v svojih kulturah, jezikih, rasah in narodih, ampak tudi enkraten v svoji osebnosti.

    Grešniki so vsi enaki, ker vsi strežejo svojim nagonom. Svetnik pa je vsak drugačen, ker izpolnjuje božji načrt. Nekdo je rekel, da je življenje lepo, ker ga vsak po svoje pokvari. Za nekoga je lahko izvirnost napaka. Bog, ki je velik, pa je tako hotel razliti bogastvo v naša življenja. Naša enkratnost nam včasih boljše, včasih slabše uspeva. Pridejo dnevi, ko se imamo kar za enega izmed množice. Takrat tudi opravičujemo svoja dejanja z besedami: »Saj vsi tako delajo.« Delček množice smo, ker nam je težko izstopiti iz anonimne povprečnosti v samosvojo poklicanost in božansko posebnost. To so naši slabi časi. Bojimo se izpostaviti s svojo drugačno besedo, s svojim načinom življenja in obnašanja. Ko nam gre dobro, pa z veseljem pokažemo svojo posebnost, čeprav nas lahko zavrnejo in mučijo tako kot Jeremija in Jezusa.
    Jeremija je živel v času, ko je v Izraelu vladala največja korupcija. Njej so zapadli tudi lažnivi preroki. Od zunaj so Izrael stiskale vojaške supersile. Vse to je Jeremija bolelo, ker je ljubil svoj narod in svojo državo. Verjetno ga je tudi zato Bog poklical za preroka. V času, ko je bilo najteže biti prerok, je bil ta poklic najpotrebnejši. Jeremija je vedel, kaj ga čaka, zato se je poklicu naprej upiral, potem pa je začel oznanjati: »Edina rešitev je spreobrnjenje, drugače boste pokončani in odpeljani v sužnost.« Ljudem njegova pridiga ni bila prijetna: »Kdo pa misli, da je, ta Jeremija, da obsoja svoj lastni narod!« Zato so ga enkrat javno bičali, drugič so ga dali v klado, tretjič so ga vrgli v prazno vodno cisterno, da se je pogreznil v blato in bi tam umrl. Tudi Jezusa so zavrgli njegovi domači in njegov narod.

    Prava vera ni samo zaupanje kljub nerazvidnosti, ampak je delovanje kljub težavam. Delovanje v naši božanski enkratnosti je smisel naše vere, čeprav poraja spopad z družbo, ki ne mara izjem. Šele to delovanje nas lahko popelje v skrivnost našega osebnega odnosa z Bogom. Moramo imeti dovolj poguma, da smo enkratne osebnosti, kakršne je hotel Bog, ko nas je ustvaril in k čemur nas tudi danes kliče. Dolžni smo govoriti in delati po pravici, ne glede na to, kako se bo odzivala družba. Dolžni smo biti najbolj mi sami.

    Ali to pomeni, da se moramo izogibati skupnosti? Ne, ravno nasprotno. Skupnost smo dolžni ustvarjati. Ustvarjati smo dolžni tako skupnost, v kateri bodo lahko posamezniki izražali in živeli svojo božansko enkratnost. To je imel v mislih apostol Pavel, ko je govoril o skupnosti kot o telesu, v katerem imajo različni člani različne naloge, vse pa povezuje ljubezen. Kristjani se zbiramo v majhna občestva, ker želimo drug z drugim deliti svojo božansko enkratnost in ker želimo uživati božjo navzočnost. Te skupnosti ne vsrkavajo posameznikove posebnosti, ampak jo razvijajo.

    Tudi sam ne maram biti kopija duhovnika, ki so jo ustvarili ljudje, ampak hočem in se trudim biti tak, kot me hoče Bog. Nočem biti tak duhovnik, kot ga prikazuje televizija. Nočem uresničevati predstav nekoga drugega, ampak samo Boga. Sovražim greh, kajti greh je kopija slabega, je kliše. Všeč mi je, ko imam pogum biti tak, kakršnega me je Bog ustvaril, in biti to, za kar me je ustvaril. Takrat najbolj uživam božjo bližino in veselje nad svojim življenjem.
    Ali se zavedamo, da Bog še nikoli ni ustvaril takega človeka, kot smo mi, in ga tudi nikoli ne bo? Naše enkratno življenje je delček božanske popolnosti. Ljudje, ki so zmogli kljub velikim nasprotovanjem ohraniti svojo enkratno bogopodobnost in iz nje tudi delovat, so svetniki. Tudi mi smo poklicani, da v tem svetu teme svetimo kot zvezde za vso večnost. Amen.

    Župnik Joško Tomažič, župnija Šempas in Osek

    ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹Mt 25,40

  3. janez says:

    Petek, 31. januar 2025: Božje kraljestvo je kakor seme vrženo v zemljo

    Dve preprosti oznaki božjega kraljestva lahko najdemo v današnjih prilikah. Ko Jezus govori o božjem kraljestvu, ga najprej primerja s človekom, ki vrže seme v zemljo. Ne glede na to, ali spi ali vstaja, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne ve kako. Dozori ob svojem času, ne da bi pri tem mogel kaj dosti vplivati nanj. Druga prispodoba govori o gorčičnem zrnu, ki je tako drobno, da se zdi praktično neuporabno, da ne služi ničemur, nazadnje pa zraste iz njega veliko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice neba.

    Kakšno je torej božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in za vse. In prav ti dve oznaki nam največkrat nista prav nič ljubi. Življenje imamo radi pod nadzorom. Radi vemo, kaj bo jutri. Radi bi vedeli, kaj še moramo storiti, da bo vse prav.

    Vera ni v preračunljivosti, vera je v zaupanju. Zaupanje pa raste prav v nepredvidljivosti, kjer kljub popolni negotovosti rečemo: Bog ti veš, ti vse vodiš, hočem te ljubiti, hočem ti služiti. Radi bi vedeli, koliko naj vložimo, da bo zraslo to in ono. Jezus pa nas vabi, da zastavimo vse svoje življenje, naj ga izročimo njemu, on ga bo vodil. Naše vprašanje naj ne bo, koliko naj vložimo – vedno vse, ne kaj bo zraslo – to vodi Bog! Narediti vse, kar je mogoče, prizadevati si za dobro, do svojih meja – rezultat prepuščati Bogu! Naš cilj torej ni rezultat, naš cilj je pot. Pot, ki je v izpolnjevanju božje volje.

    Kmet, ki v gredi seje seme, se zaveda, koliko je truda in skrbi, koliko dela in načrtovanja, ki ga vloži v kmetovanje. Ve pa tudi, da je odločilnih mnogo drugih stvari, na katere sploh nima vpliva, kot sta vreme in okolje , ki pa sta za dobro letino nujno potrebna. Ljudje, ki so zelo povezani z naravo in so neposredno odvisni od tega, kar jim rodi zemlja, imajo izostren čut za to, da si najboljšega, najlepšega in najžlahtnejšega ne morejo pridelati sami, da si tega ne morejo pridobiti zgolj z lastnim trudom in delom, ampak da jim je to podarjeno. Človek si sicer lahko izbere najboljši in najprimernejši čas za setev, kontrolira lahko kvaliteto semena, zorje njivo, pognoji in pripravi zemljo, a seme mora rasti samo, ali pa v najslabšem primeru sploh ne raste. Niti velikost semena ni odločilna za bogastvo in obilno žetev.

    To je prispodoba božjega kraljestva. Povabljeni smo, da vsak doprinese svoj delež za rast božjega kraljestva, v semenu pa skrivnostno biva že vsa rast, podarjena od Boga. On je tudi tisti, ki v svoji dobroti vse dopolni. Kakšno zaupanje ima Bog do nas. In hkrati kakšna razbremenitev za nas, v zavesti, da ni treba vsega storiti nam samim. Trudimo se po svojih močeh, v trdnem zaupanju v Boga, da On dopolni, česar mi ne zmoremo.

    Tako Jezus pokaže, da božje kraljestvo, ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.

    Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati.

    Božje kraljestvo je nepredvidljivo in za vse, ga hočemo graditi?

    pripravil: Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2025/01/31/petek-31-januar-2025-bozje-kraljestvo-je-kakor-seme-vrzeno-v-zemljo/

  4. janez says:

    Papež Frančišek: S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali drugim
    S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali »V evangeliju (glej Mr 13,24-32) Jezus želi poučiti svoje učence o prihodnjih dogodkih. To ni najprej govor o koncu sveta, ampak je prej povabilo k dobremu življenju v sedanjosti, k čuječnosti in stalni pripravljenosti, da bomo polagali račun o našem življenju, ko bomo k temu poklicani. Jezus pravi: ‘Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba’ (Mr 13,24-25).

    Edina luč bo Gospod Jezus
    Pri teh besedah pomislimo na prvo stran Prve Mojzesove knjige, kjer se nahaja pripoved o stvarjenju: sonce, luna, nebesna telesa, ki od vsega začetka svetijo v skladu s svojo ureditvijo in dajejo luč, kar je znamenje življenja, so v današnjem evangeljskem odlomku opisane v svojem propadanju, kako padajo v temo in kaos, kar je znamenje konca. Luč pa, ki bo sijala v tistem zadnjem dnevu, bo edina in nova: to bo luč Gospoda Jezusa, ki bo prišel v slavi z vsemi svetniki. Ob tistem srečanju bomo končno videli njegovo obličje v polni luči Trojice; obličje, ki žari v ljubezni in pred katerim se bo v celotni resnici pokazalo tudi vsako človeško bitje.

    Cilj je končno srečanje z Gospodom
    Zgodovina človeštva in tudi osebna zgodovina vsakega med nami, ne more biti razumljena kot preprosto sosledje besed in dejanj, ki nimajo nobenega smisla. Prav tako se je ne more razlagati v luči neke fatalistične vizije, kakor da bi že vse bilo določeno glede na usodo, ki odvzema vsak prostor svobode in s tem preprečuje izbire, ki so rezultat dejanske odločitve. V evangeliju Jezus pravi, da imata zgodovina ljudstev in zgodovina posameznikov cilj, ki ga morata doseči: končno srečanje z Gospodom. Ne poznamo ne časa ne načina, kako se bo to zgodilo. Gospod je poudaril, da tega ‘ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin’ (Mr 13,32). Vse je varovano v skrivnosti Očeta. Pa vendar poznamo temeljno načelo, s katerim se moramo soočiti. Jezus pravi: ‘Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle’ (Mr 13,31). Dejanska ključna točka je tole: tisti dan bo vsak med nami moral dojeti, če je beseda Božjega Sina razsvetlila njegovo osebno življenje ali pa ji je obrnil hrbet in raje zaupal svojim lastnim besedam. Bolj kot kadarkoli prej bo to trenutek, da se dokončno prepustimo Očetovi ljubezni in zaupamo v njegovo usmiljenje.

    S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali
    Nihče ne more ubežati pred tem trenutkom. Zvijačnost, ki jo pogosto uporabimo pri našem obnašanju, da bi potrdili podobo, ki jo hočemo dati, ne bo več uporabna. Na isti način, moč denarja in ekonomskih sredstev, s katerimi mislimo, da lahko kupimo vse in vsakega, se ne bo več mogla uporabiti. S sabo ne bomo imeli ničesar drugega kot to, kar smo uresničili v tem življenju, ko smo verjeli njegovi besedi: vse in nič od tistega, kar smo živeli ali opustili. S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali.

    Zatecimo se k priprošnji Device Marije, da nas spoznanje naše začasnosti na zemlji ne pahne v tesnobo, ampak naj nam bo poziv k odgovornosti do nas, do bližnjega in do celotnega sveta.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 18.11.2018)

  5. janez says:

    Naredi tudi kaj sam za svojo srečo in obenem prosi Njega z molitvijo, da te blagoslovi in ti pomaga
    1. Pojdi v družbo veselih ljudi in se napolni z vedrino in veseljem
    Strokovnjaki pravijo, da se nesreča prenaša. Če si preživel čas z nekom, ki je prepričan, da se je cel svet obrnil proti njemu, je to način razmišljanja, ki se ga zelo hitro nalezeš. Take družbe, kjer se pritožujejo in kritizirajo in obrekujejo druge se skušaj izogniti ali se je najhitreje rešiti, saj je tam preveč negativne energije. Bodi veder, saj si kristjan, ki ima Odrešenika in Prijatelja, ki te nikoli na zapusti samega. Bodi dober in strpen in se veseli življenja. Veseli se vsega, kar pride, saj vse prihaja od Boga. Upaj in veruj, da je Jezus naš Odrešenik in Učenik, ki nam bo pomagal.
    2. Nasmej se večkrat in daruj smeh in radost tudi drugim
    Raziskave kažejo da je smeh nalezljiv in da ljudje na smeh reagirajo z nasmehom. Tako boš boljše volje ti in vsi ljudje okoli tebe. Delaj na tem, da se ne boš ukvarjal le s sebaj, ampak kaj naredil tudi za druge ljudi. Nasmejani in pozitivni ter dobri ljudje so luč vedrine in živijo dlje kot pesimisti. Bodimo vedri in optimistični ljudje in kristjani!
    3. Uči se iz svojih napak in napak drugih
    Čim prej se znebi že ustaljenega izgovora “tak pač sem”. Opazuj ljudi okoli sebe, uči se iz napak in slabih izkušenj in si z njimi skušaj pomagati v prihodnosti. Predvsem pa se sproti vsak dan pogovori z Bogom in ga prosi odpuščanja ter ga prosi za pomoč v stiskah. Prosi ga tudi za vodstvo in pomoč, da boš dober človek in dober kristjan. Errare humanum est. Motiti se je človeško, ko se iskreno trudim in delam, da bi nekaj prav naredil. Iz napak se učim in duhovno rastem!
    4. Verjemi v svoja dejanja
    Če si vnaprej prepričan, da ti ne bo uspelo, potem ti pač ne bo uspelo. Postavi si jasne in razumne cilje in prav v vsako dejanje, ki ga storiš, verjemi. Če je Gospod z nami, kdo je potem proti nam? Bodi skromen in zadovoljen s tem kar pač imaš. To je Božja Volja. On že ve zakaj. Bodimo prinašalci Božje Luči med ljudi in Božje Ljubezni med ljudi. Bodimo Usmiljeni in Dobri Samaritani, Pomagajmo kjer je treba bolnim in trpečim ter drugim, ki potrebujejoi našo pomoč.

    5. Živi v sedanjosti tukaj in zdaj
    Ne glej nazaj v preteklost in se nikar ne počuti krivo za nekaj, česar ne moreš več spremeniti. Ne vemo kakšna bo prihodnost in kaj nam je Bog namenil v svoji Presveti Božji Volji. Za boljše življenje skušaj vse gledati s pozitivne strani, ki zagotovo, ampak res zagotovo, obstaja. Danes je tukaj in zdaj, zato lahko marsikaj popraviš, kar se da in dobrega narediš brez izgovorov. Ora et labora. Gospod pomagaj mi, da bom vztrajal na Poti k Tebi. Pomemben je ta trenutek tukaj in zdaj. Vse drugo bo še prišlo, zato si nikdar ne ustvarjajmo skrbio na zalogo, temveč živimo Zdaj in Tukaj ter Verujmo v Božjo Ljubezen in božje Usmiljenje!

    6. Obdaj se z lepoto
    V stanovanju vzgajaj rože, ukvarjaj se z vrtom, sadnim drevjem, domačimi živalmi, beri spudbudne knjige in pojdi v gozd ali v Naravo ter se razveseli lepote Božjega stvarstva. Prijateljuj z ljudmi. Obdaj se z ljudmi, ki nate delujejo pozitivno, spodbudno, kreativno in se čim prej znebi tistih, ki ti energijo jemljejo z pritoževanjem in kritiziranjem. Najboljša odločitev, ki jo lahko sprejmeš je ta, da boš v svoje lastno življenje vnesel lepoto, veselje in srečo, ter da te bi to napolnilo z lepoto navznoter in da boš to širil tudi navzven. V sebi bodi zadovoljen, spokojen in srečen ter poln Njegovega miru in blagoslova. Kdor ima Dar Svetega Duha v sebi, Veruje v Jezusa, kdor ima pravično in ponižno Držo v Bogu se mu to pozna na obrazu, v drži telesa in v govorjenju. Njegove oči sijejo radost, telo stoji pokončno in ponosno, njegov obratz odseva Ljubezen, Notranjo Duhovno Mirnost in Milino ter Dobroto, ki prežarja vse okoli sebe. V miru moli, prosi, delaj in pomagaj drugim ter Zaupaj v Božjo Milost in Dobroto.

    7. Moli h Gospodu in ga prosi za pomoč in Vodstvo
    Molitev iz srca k Njemu, da nas vodi in razsvetli s Svetim Duhom ter nam podeli blagoslov v življenju. Predvsem, da bomo Ljubili, Odpustili in za druge in zase kaj Dobrega Naredili z Njegovim blagoslovom. Da bomo na strani rešitve in ne problemov na svetu. Da bomo Bogu v veselje kot dobri kristjani in dobri ljudje. Da bomo prelili našo Vero v Jezusa, naše molitve in prošnje, Nauke Evangelija, vse naše znanje in talente, našo moč in energijo v življenje tako, da bomo vse darovali drugim ljudem in tako Slavili Boga!

    8. Veruj v Gospoda, da vse pride in vse mine. Tudi vse težko in hudo, kar se ti dogaja bo prešlo. Ker nas je Gospod na križu Odrešil. Ker nas ljubi in nam hoče le vse dobro.

    Izpiski in lastna razmišljanja so povzeta iz študiranja različne domače in tuje duhovne in psihološke literature (npr. prof. dr Anton Trstenjak, Joyce Meyer Ministries, John Powell, Anthony de Mello, Anthony Robins, Dalajlama et altri).

    Janez

  6. janez says:

    Papež Frančišek: Imejmo vero in molimo ponižno, kajti Bog sliši naše prošnje

    »Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: ‘Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!’ In odšel je z njim. […] Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: ‘Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?’ Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: ‘Ne boj se, samó veruj!’« (Mr 5,22-24.35-36)
    Kateheza: Gotovost, da Bog sliši naše prošnje

    »Dragi bratje in sestre, dober dan!

    Obstaja radikalen ugovor proti molitvi, ki izhaja iz opažanja, ki ga imamo vsi: molimo, prosimo, pa vendar se včasih zdi, da naše molitve ostanejo neuslišane: kar smo prosili – zase ali za druge – se ni uresničilo. Velikokrat imamo takšno izkušnjo. Če je bil razlog, zaradi katerega smo molili, plemenit (kot je lahko prošnja za zdravje bolnika ali za konec vojne), se nam neuslišanost zdi pohujšljiva. Na primer, za vojne: molimo, da bi se končale vojne na različnih koncih sveta, pomislimo na Jemen, Sirijo, države, ki so že leta in leta v vojni, mučene, in mi molimo, a se ne nehajo. Kako to? ‘Nekateri celo nehajo moliti, ker – tako mislijo – njihova prošnja ni uslišana’ (Katekizem katoliške Cerkve, 2734). Če je Bog Oče, zakaj nas ne posluša? On, ki nam je zagotovil, da daje dobre stvari otrokom, ki ga prosijo (prim. Mt 7,10), zakaj ne odgovori na naše prošnje? Vsi imamo to izkušnjo: molili smo, molimo za ozdravitev nekega prijatelja, za očeta, za mamo, in potem umre. Bog nas ni uslišal. To je izkušnja vseh nas.

    Katekizem nam ponuja dober povzetek tega vprašanja. Opozarja nas na nevarnost, da ne bi živeli pristne izkušnje vere, ampak bi odnos z Bogom spremenili v nekaj čarobnega. Molitev ni čarovniška palica, ampak je dialog z Gospodom. Ko molimo lahko dejansko zapademo v nevarnost, da nismo mi tisti, ki služimo Bogu, ampak pričakujemo, da bo On služil nam. To je molitev, ki vedno zahteva, ki hoče usmerjati dogodke po našem načrtu, ki ne priznava drugih načrtov razen naših želja. Po drugi strani pa je Jezus z veliko modrostjo na naše ustnice položil ‘Oče naš’. Kot vemo, je to molitev samih prošenj, a prve, ki jih izgovorimo, so vse na strani Boga. Prosijo, naj se ne uresniči naš načrt, ampak njegova volja za svet. Bolje je, da to prepustimo Njemu: ‘Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja’ (Mt 6,9-10).

    Apostol Pavel nas opominja, da niti ne vemo, kaj je treba prositi (prim. Rim 8,26). Prosimo za svoje potrebe, za stvari, ki jih želimo. Vendar, ali je to res potrebno ali ni? Ko molimo, moramo biti ponižni. To je prva drža pri molitvi. Kakor je na mnogih krajih navada, da si žene, ko gredo molit v cerkev, na glavo dajo tančico, ali pa sežemo po blagoslovljeni vodi preden začnemo moliti, tako moramo pred molitvijo reči tisto, kar je najbolj potrebno, da mi Bog da tisto, kar je najbolj treba, On ve. Ko molimo, moramo biti ponižni, da bi naše besede bile dejansko molitev in ne govoričenje, ki ga Bog zavrača. Molimo lahko tudi iz napačnih razlogov: na primer, da bi premagali sovražnika v vojni, ne da bi se vprašali, kaj si Bog misli o tej vojni. Na prapor je lahko napisati ‘Bog je z nami’; mnogi hočejo panično zagotoviti, da je Bog z njimi, a le redki se potrudijo preveriti, če so oni sami dejansko z Bogom. V molitvi je Bog tisti, ki mora spreobrniti nas, nismo mi tisti, ki moramo spreobrniti Boga. To je ponižnost. Jaz grem molit, a ti, Gospod, spreobrni moje srce, da bom prosil to, kar je treba, kar je boljše za moje duhovno zdravje.

    A vendarle ostaja pohujšanje: ko ljudje molijo z iskrenim srcem, ko prosijo za dobrine, ki ustrezajo Božjemu kraljestvu, ko mama moli za bolnega otroka – zakaj se včasih zdi, da jih Bog ne posluša? Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba v miru premišljevati evangelije. Pripovedi o Jezusovem življenju so polne molitev: mnoge osebe, ranjene v telesu in duši, ga prosijo, naj jih ozdravi; nekdo ga prosi za prijatelja, ki ne more več hoditi; imamo očete in matere, ki prinašajo bolne sinove in hčere … Vse to so molitve, prežete s trpljenjem. Gre za ogromen zbor, ki kliče: ‘Usmili se nas!’

    Vidimo, da je Jezusov odgovor včasih takojšen, v drugih primerih pa časovno odložen. Zdi se, da Bog ne odgovarja. Pomislimo na kanaansko ženo, ki Jezusa prosi za svojo hčerko: ta žena je morala dolgo vztrajati, da je bila uslišana (prim. Mt 15,21-28). Bila je tudi ponižna, da je sprejela Jezusove besede, ki se zdijo žaljive: kruha ne moremo metati psom. A tej ženi ni pomembno ponižanje, pomembno ji je hčerkino zdravje. In nadaljuje: ‘Ja, a tudi psi jedo, kar pade z mize.’ In to je Jezusu všeč. Pogumno pri molitvi. Ali pa pomislimo na hromega, ki so ga prinesli njegovi štirje prijatelji: Jezus mu najprej odpusti grehe in šele pozneje ga ozdravi na telesu (prim. Mr 2,1-12). V nekaterih primerih torej rešitev težke situacije ni takojšnja. Vsak od nas ima to izkušnjo tudi v svojem življenju. Spominjamo se, kolikokrat smo prosili za milost, čudež in se ni nič zgodilo. Potem pa so se s časom stvari uredile na Božji način in ne kakor smo mi hoteli v tistem trenutku. Čas Boga ni naš čas.

    S tega vidika si posebno pozornost zasluži ozdravitev Jairove hčere (prim. Mr 5,21-33). Oče na vso moč hiti: z njegovo hčerjo je zelo hudo in zato Jezusa prosi za pomoč. Učitelj takoj pristane, a se na poti proti domu zgodi še ena ozdravitev, zatem pa pride novica, da je deklica umrla. Zdi se, da je konec, a Jezus reče očetu: ‘Ne boj se, samo veruj!’ (Mr 5,36). ‘Še naprej imej vero’. Kajti vera je tista, ki podpira molitev. In Jezus zares prebudi tisto deklico iz spanja smrti. A Jair je nekaj časa moral hoditi v temi, samo s plamenom vere. ‘Gospod, daj mi vero. Naj moja vera raste.’ Prositi za milost, da bi imeli vero. Jezus v evangeliju pravi, da vera premika gore. A resnična vera. Jezus je pred vero svojih ubogih, svojih ljudi, premagan, čuti posebno nežnost pred to vero in posluša.

    Tudi za molitev, ki jo Jezus v Getsemaniju nameni Očetu, se zdi, da ostane neuslišana: ‘Oče, če je mogoče, oddalji od mene to, kar me čaka.’ Zdi se, da ga Oče ni uslišal. Sin bo moral do konca izpiti kelih trpljenja. A velika sobota ni zadnje poglavje, saj tretji dan, v nedeljo, pride do vstajenja. Zlo je ‘gospod predzadnjega dne’, to si zapomnite. Zlo ni nikoli ‘gospod zadnjega dne’; predzadnjega, ko je noč najbolj temna, tik pred svitom. Na predzadnji dan je skušnjava, ko nam zlo hoče dati vedeti, da je zmagalo: ‘Si videl? Jaz sem zmagal.’ Zlo je gospod predzadnjega dne, zadnji dan pa je vstajenja. Zlo ni nikoli gospod zadnjega dne. Bog je Gospod zadnjega dne. Ta namreč pripada samo Bogu. In to je dan, ko se bodo izpolnila vsa človeška hrepenenja po odrešenju. Naučimo se te potrpežljive ponižnosti, da čakamo Gospodovo milost, čakamo zadnji dan. Velikokrat je predzadnji dan zelo težak, kajti težko je človeško trpljenje. A Gospod je tam. Zadnji dan On vse reši.«

    Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco; Vatikan, 26.5.2021

  7. Miro says:

    NICEJSKI KONCIL ZA VSE KRISTJANE – EKUMENSKI POMEN PRAZNOVANJA 1700. OBLETNICE NICEJSKEGA KONCILA

    V LETU, KI SE JE PRAVKAR ZAČELO, OBELEŽUJEMO 1700. OBLETNICO EKUMENSKEGA KONCILA V NICEJI, KI SE JE ODVIJAL V PRVIH MESECIH LETA 325.

    Veroizpoved, ki jo je določil ta koncil, je temelj vere, ki združuje kristjane vseh Cerkva, tako zgodovinskih – katoliške, pravoslavne, luteranske, kalvinistične, anglikanske – kot različnih denominacij, ki se imenujejo »evangeličanske« in »binkoštne« cerkve. V tem je ekumenski pomen praznovanja stoletnice. Ponuja nam edinstveno priložnost, ki jo lahko izkoristimo le v tem zgodovinskem trenutku, da skupaj izpovemo in praznujemo vero, ki združuje vse verujoče v Kristusa.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/nicejski-koncil-za-vse-kristjane-ekumenski-pomen-praznovanja-1700-obletnice-nicejskega-koncila

  8. Miro says:

    JEZUSA PRIZNAVAJO CELO HUDOBNI DUHOVI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 3,7-12)

    Tisti čas se je Jezus s svojimi učenci umaknil k morju. Spremljala ga je velika množica iz Galileje; pa tudi iz Judeje, Jeruzalema, Idumeje, z one strani Jordana, iz okolice Tira in Sidona je prišla k njemu velika množica, ko so slišali, kolika dela je izvrševal. Rekel je svojim učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da bi ga ne stiskali. Mnogo jih je namreč ozdravil; zato so tiščali za njim, da bi se ga dotaknili, kateri so bili v nadlogah. Kadar so ga videli hudi duhovi, so padali predenj in vpili: »Ti si Božji Sin.« In zelo jim je zabičeval, naj ga ne razglasijo.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mr%203%2C7-12

    • Miro says:

      HUDI DUHOVI JEZUSA PRIZNAVAJO

      DANES SMO SLIŠALI V EVANGELIJU: TUDI HUDI DUHOVI SO JEZUSA PRIZNAVALI. PRAV JE, DA RAZMIŠLJAMO TUDI O TEM KAKO HUDI DUHOVI NAPADAJO NAŠE ŽIVLJENJE.

      Hudi duhovi – kako pogosto se moramo boriti z njimi. Kako pogosto jih poskušamo premagati. Naša jeza, nevoščljivost, zaničevanje drugih. In kaj je Jezus storil s hudimi duhovi? Zapovedal jim je: »Umolkni!« In utihnil je. Tako preprosto je to. Vsekakor za Jezusa.

      Hudi duh sramoti Boga in Jezusa. Zakaj? V igri je veliko sovraštva, zavisti ali zaničevanja, do Jezusa. Pomembno pa je vedeti: Jezusovo oznanjevanje so ovirali hudi duhovi. Tudi on se je moral pričkati. Imel pa je pomoč. Pomagalo mu je njegovo popolno zaupanje v Boga. Pri nas bi to bilo težje. Poskusimo pa vendar lahko. Boga lahko prosimo, da nas vedno znova očiščuje sovraštva, zavisti in zaničevanja. Prosimo lahko. Povsod. Samo veliko zaupanja v Božjo pomoč moramo imeti.

      Bistvo hudega duha je uničevati neposredno, s pregrehami ali z vojnami, ali pa na vljuden način, ki vodi v posvetno življenje.

      Ko se hudi duh naseli v srce nekega človeka, ostane tam, kakor da bi bil v svoji hiši in noče oditi. Ko Jezus izganja hude duhove, ti hočejo uničiti človeka in mu tudi fizično škodovati. Jezus je velikokrat izganjal hude duhove. Boj med dobrim in hudim se včasih zdi preveč abstrakten. Ta boj se odvija znotraj nas. Vsak med nami je sredi boja, morda se tega niti ne zavedamo, a smo sredi boja.

      Bistvo hudega duha je uničiti. To je njegov namen – uničiti Božje delo. Hudi duh dejansko uničuje in ko ne more uničiti iz oči v oči, ker se znajde pred Božjo močjo, ki brani človeka, postane bolj zvit kot lisjak in išče način, kako bi si prilastil tega človeka.

      Hudi duh je tudi posvetni duh, duh sveta. Hudi duhovi uničujejo lahko neposredno s pregrehami, z vojnami, z direktnimi krivicami ali pa uničujejo vljudno, diplomatsko. Ne delajo hrupa, spoprijateljijo se, prepričajo te … povedejo te na pot povprečnosti, naredijo te mlačnega na cesti posvetnosti.

      Hudič tako v našem življenju dela počasi, spreminja naše kriterije ter nas tako vodi v posvetnost. Zakrinka se z našim načinom delovanja, da mi to s težka opazimo. In to je to, kar hoče hudič, torej posvetnost.

      Posvetnost je korak naprej v hudičevo obsedenost, saj je očaranje, zapeljevanje, kajti on je oče zapeljevanja. Ko hudi duh tako nežno, ‘vzgojeno’ vstopi ter se polasti naših drž, bodo naše vrednote prešle iz služenja Bogu v služenje posvetnosti. Tako postanemo mlačni, posvetni kristjani. Vse to pa oddaljuje od Gospoda. Kaj torej storiti, da ne pademo v to, ali pa, da iz tega pridemo ven? Biti buden in ne smemo se prestrašiti, biti moramo mirni.

      ‘Biti čuječ’: pomeni za trenutek se ustaviti, ter izprašati si življenje. Moje življenje je krščansko ali pa je posvetno? Recept apostola Pavla je : gledati Kristusa križanega. Posvetnost lahko prepoznamo in jo uničimo samo pred Gospodovim križem. Pravi namen križanega pod katerega se postavimo, je, da nas rešuje navezanosti, ‘obsedenosti’, ki nas vodijo v posvetnost.

      Zato se varujmo padca v »duhovno povprečnost, v duha sveta«, ki nas hoče pokvariti od znotraj. Velikokrat se sprašujem: Kaj je slabše v življenju človeka – očiten greh ali pa živeti v duhu posvetnosti?

      Jezus je med molitvijo pri zadnji večerji, Očeta prosil, naj učence brani pred duhom sveta.

      Bodimo čuječi in mirni in si odgovarjajmo na vprašanja sem mlačen, povprečen, posveten kristjan?

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2025/01/23/cetrtek-23-januar-2025-hudi-duhovi-jezusa-priznavajo/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      • Miro says:

        MAGDALENA GORNIK – MISTIKINJA, KI JE 47 LET ŽIVELA BREZ ZEMELJSKE HRANE

        IZ ŽIVLJENJA …

        Marija Magdalena Gornik se je rodila 19. julija 1835 na Gori nad Sodražico v preprosti kmečki družini kot tretji od sedmih otrok. Sprva je bila povsem običajna deklica, ki je pomagala pri delu in se družila z vrstnicami.

        Bog pa je na poseben način posegel v njeno življenje spomladi leta 1847. Tedaj je na njivi zagledala neznano ženo, ki se ji je predstavila kot Jezusova mati in ji naročila, naj Jezusa ljubi. Pri prvem sv. obhajilu je začutila Jezusovo ljubezen. Močneje ko je čutila Jezusovo bližino, bolj slabotna je postajala telesno. Zbolela je tako močno, da je morala nekaj časa ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Čudežno je ozdravela avgusta 1848, ob drugem Marijinem prikazanju. Marija ji povedala, da bo ob trdni veri v Boga od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi; hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo. Magdalena je imela vsak dan nenavadna doživetja (zamaknjenja, videnja, stigme, mistično obhajilo).

        47 let je živela brez zemeljske hrane; pogosto je doživela zamaknjenja. Na svojem telesu je nosila znamenja Kristusovih ran – stigme. Med zamaknjenji je prejemala mistično obhajilo in skrivnostno jed, od katere je tudi živela. Ti zunanji darovi pa so se v njenem življenju prepletali z izrednim, mističnim trpljenjem, s katerim je zadoščevala za žalitve Božje ljubezni.

        Umrla je 23. februarja 1896 v sluhu svetosti.

        Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/magdalena-gornik-47-let-brez-hrane/2025-02-23/

        • Miro says:

          MOLIMO K BOŽJI SLUŽABNICI MAGDALENI GORNIK

          Vsemogočni Bog, Oče luči,
          od tebe prihaja vsak dober dar.
          Svojo služabnico Magdaleno Gornik
          si obdaril s čudovitimi darovi
          mističnih milosti in bogoljubnega življenja.
          Usliši naše molitve in poveličaj jo,
          da bo pred vesoljno Cerkvijo
          prišteta k zveličanim.
          Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

          Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu …

          Dobri Bog, po priprošnji Magdalene Gornik
          mi podeli milost …

          Božja služabnica Magdalena Gornik, prosi za nas!

          https://www.magdalenagornik.com/beatifikacija

          • Miro says:

            Se opravičujem, ker sem pomotoma objavil ta zapis že danes, en mesec prej. Spominski
            dan božje služabnice MAGDALENE GORNIK je namreč 23. februar (dan njene smrti). K njej pa seveda lahko molimo kadarkoli. Prosim za razumevanje.

  9. Miro says:

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    BOŽJA BESEDA: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli,
    sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih.« (Mt 6,1)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1633&t=5#O+pravi+molitvi

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  10. Miro says:

    SAMO SKRALOVNIK O POMENU SVETEGA LETA V SVETEM PISMU

    POD VEČERNO OSVETLITVIJO MARIBORSKE SINAGOGE JE SINOČI, V TOREK, 21. JANUARJA, POTEKALA POGLOBLJENA RAZPRAVA O POMENU SVETEGA LETA V SVETEM PISMU. DOGODEK JE PRIVABIL OBISKOVALCE, KI SO ŽELELI POGLOBITI SVOJE RAZUMEVANJE TEOLOŠKEGA POMENA JUBILEJNIH LET. GOST VEČERA JE BIL PRIZNANI STROKOVNJAK DR. SAMO SKRALOVNIK.

    Skralovnik je priznan strokovnjak na področju svetopisemskih študij in misijonar upanja v mariborski nadškofiji, sicer pa docent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer deluje pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo.

    ČAS ODPUŠČANJA, SPRAVE IN OBNOVE

    Gost večera je osvetlil pomen svetega leta v Svetem pismu, njegove teološke in zgodovinske vidike ter aktualnost za sodobni čas. Poudaril je, da jubilejno leto v Svetem pismu predstavlja čas odpuščanja, sprave in obnove. V stari zavezi so ta leta pomenila osvoboditev sužnjev, odpuščanje dolgov in vračilo zemljišč, v novi zavezi pa Jezus razkriva globlji pomen teh dejanj, ko napoveduje leto Božje milosti.

    Več o tem na: https://www.druzina.si/clanek/samo-skralovnik-o-pomenu-svetega-leta-v-svetem-pismu

    • Miro says:

      MOLIMO

      Nebeški Oče,
      vera, ki si nam jo dal v
      tvojem Sinu Jezusu Kristusu, našem bratu,
      in plamen ljubezni,
      ki ga je Sveti Duh izlil v naša srca,
      naj v nas prebujata blagoslovljeno upanje
      v prihod tvojega kraljestva.

      Naj nas tvoja milost preobrazi,
      da bomo marljivo gojili seme evangelija,
      ki bo prekvasilo človeštvo in ves svet,
      ko zaupno pričakujemo
      novo nebo in novo zemljo,
      v katerem bodo premagane sile zla
      in se bo za vselej razodela tvoja slava.

      Naj milost jubileja
      v nas, romarjih upanja,
      oživlja hrepenenje po nebeških dobrinah
      in na ves svet izliva
      veselje in mir
      našega Odrešenika.

      Tebi, blagoslovljeni in večni Bog,
      bodi hvala in slava na veke vekov.
      Amen.

      Jubilejna molitev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja