Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.876 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    ALI SE SME V SOBOTO DOBRO STORITI, ALI HUDO STORITI? ŽIVLJENJE REŠITI, ALI POGUBITI?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 3,1-6)

    Tisti čas je Jezus spet stopil v shodnico in tam je bil človek s posušeno roko. Opazovali so ga, če ga bo ozdravil v soboto, da bi ga zatožili. Rekel je možu, ki je imel suho roko: »Stopi v sredo.« Njim pa reče: »Ali se sme v soboto dobro storiti, ali hudo storiti? Življenje rešiti, ali pogubiti?« Ti pa so molčali. Srdito jih premeri in žalosten nad slepoto njih srca reče človeku: »Stegni roko!« Stegnil jo je in roka je bila ozdravljena. Nato so farizeji odšli in se zoper njega posvetovali s herodovci, da bi ga umorili.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mr%203%2C1-6

    • Miro says:

      OZDRAVLJEN MOŽ S SUHO ROKO

      Sobota je bila za Izraelce dan hrepenenja in želje po Bogu. Bila jim je kot obljubljena dežela, v kateri je obilica življenja ali kot vrnitev v izgubljeni raj, ki si ga človek želi, a ga ne more doseči. Ves teden je bil naravnan k soboti, ko naj bi človek počival in okušal Božje delo. Z eno besedo: to, kar si najbolj želi človeško srce, je Izraelcem pomenila sobota. Niti na misel jim ni prišlo, da bi v soboto delali kaj prepovedanega.

      Zdaj pa pride ta Nazarečan s svojimi učenci in se meni nič, tebi nič, postavi nad soboto. Kakšno opravičilo ima za to?

      Jezus sam je izpolnitev vseh tistih hrepenenj, ki jih je Izraelcem predstavljala sobota. Obljubljena dežela, izgubljeni raj, se pravi polnost Božjega življenja, je zdaj prišla k ljudem kot dar. Ali naj zaradi starodavnih predpisov daru ne sprejmejo? Saj so vendar predpisi in zakoni dani v dobro človeku, ne pa v njegovo škodo.

      Jezus je pokazal, da je prišlo Božje kraljestvo. Težko pričakovani dar je prišel do človeka. Ali naj ga ne sprejme, se ga ne veseli, ga ne uživa?

      V današnjem evangeliju vidimo, da tega daru ni lahko sprejeti.

      Pred nami je mož s suho roko. Suha roka je brez življenjske moči. Ne more se odpreti in sprejeti daru, ne more ga ohraniti in deliti z drugimi. Odkar smo zaradi satanove laži stegnili roko po drevesu dobrega in hudega, smo zaprti v svoji lažni samozadostnosti. Suha roka je podoba našega trdega, neobčutljivega in nezaupljivega srca.

      “Iztegni roko!” je vzkliknil Jezus. Vse njegovo delo je naravnano k temu: želi nam ozdraviti roko, da bo lahko sprejela dar življenja.

      Pri tem čudežu gre za življenje ali smrt: “Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?” Če nas Jezus ozdravi, smo rešeni; če ne, je kakor bi nas usmrtil, kajti pustil bi nas v smrti. Ni dovolj, da nam daje dar, ozdraviti nam mora tudi roko, da bomo dar mogli sprejeti. Sicer bo padel na tla. Ko nam ozdravi roko, nam v resnici prebudi željo, da si dar zaželimo.

      Človek, ustvarjen za ljubezen, je po svoji naravi želja. Vedno mu manjka bistveno. To, kar sam proizvede, ga ne zadovolji. Ker je ustvarjen za drugega, ga ne more proizvesti, ampak ga lahko le sprejeme. Želja ničesar ne stori, toda more sprejeti vse, tudi Boga. Vzeti človeku željo je kot odrezati ptiču peruti.

      Jezus je s čudežem, roko osvobodil bolezni in tako pokazal, pot svobode in pot upanja. Svoboda in upanje sta vedno povezana. Kjer ni upanja, tudi ne more biti svobode. Jezus je s svojim dejanjem človeka osvobodil in naredil življenje novo. Prav to pa je tudi povod za naše upanje. To upanje ne razočara, kajti On je zvest, ne more zatajiti samega sebe.

      Žalostno je videti ljudi brez upanja. Človek, ki pride do konca življenja z upanjem, je tisti, ki se oprijema Jezusa Kristusa. Božje ljudstvo potrebuje, da zlasti mi duhovniki dajemo to znamenje upanja v Jezusa, ki vse dela novo, da ga živimo.

      Gospod, ki je upanje slave, ki je središče, ki je celota, naj nam pomaga na tej poti dajanja upanja.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2025/01/22/sreda-22-januar-2025-ozdravljen-moz-s-suho-roko/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      • Miro says:

        SVETI VINCENCIJ: ZAVETNIK VINOGRADNIKOV

        SV. VINCENCIJ IZ SARAGOZE, DIAKON IN MUČENEC V ČASU CESARJA DIOKLECIJANA, JE ZAVETNIK VINOGRADOV IN VINOGRADNIKOV. TA DAN V VINOGRADIH ZAČNE Z REZJO VINSKE TRTE.

        Sv. Vincencij, prosi za nas!

  2. Miro says:

    PROF. DR. BOGDAN DOLENC: EKUMENIZEM KOT IZMENJAVA DAROV

    KOMENTAR PROF. DR. BOGDANA DOLENCA OB LETOŠNJEM TEDNU MOLITVE ZA EDINOST KRISTJANOV

    “Verovati v Kristusa pomeni hoteti edinost kristjanov,” je zapisal sveti papež Janez Pavel II., ki je odšel od nas pred dvajsetimi leti (2005). »Hoteti edinost« pa je več kot imeti pobožne želje. Pomeni moliti in delati za ta veliki cilj. Zato tudi letos od 18. do 25. januarja obhajamo teden molitve za edinost, kot že vsa leta po 2. vatikanskem koncilu. Letos bo minilo šestdeset let od njegovega sklepa (8. decembra 1965).

    Letos kristjani obhajamo tudi 1700. obletnico prvega vesoljnega cerkvenega zbora v Niceji (325), katoličani pa hkrati redno sveto leto. Obletnica je priložnost, da vnovič skupaj izpovemo nicejsko-carigrajsko veroizpoved (mašno vero), ki so jo sestavili na tem koncilu in dopolnili na naslednjem (Carigrad, 381), da o njej premišljujemo in se zanjo Bogu zahvaljujemo. Gre za svetinjo, za našo skupno dediščino, za veroizpoved, ki je skupna vsem kristjanom.

    Po srečnem naključju bomo letos vsi kristjani na Vzhodu in Zahodu praznovali veliko noč na isto nedeljo (20. aprila). Pravoslavna velika noč je navadno teden kasneje kakor pri nas, včasih pa tudi štiri ali pet tednov kasneje. Izjemoma datum sovpada. Željo, da bi skupno praznovanje postalo stalna praksa, je že večkrat izrazil papež Frančišek. Pridružujeta se mu tudi carigrajski patriarh Bartolomej I. in koptski patriarh Tavadros.

    Ekumenizem je bistvena sestavina sinodalnega procesa, ki poteka v Katoliški Cerkvi in mu je dala nov zagon pred kratkim končana sinoda škofov v Rimu. Sinoda pomeni »skupno hojo« ali »skupno pot« tistih, ki verujemo v Jezusa Kristusa, ki je sebe imenoval »Pot«. Ekumenska misel je vseskozi spremljala razmišljanja udeležencev. Švicarski kardinal Kurt Koch, prefekt Dikasterija za edinost kristjanov, je na tiskovni konferenci 10. oktobra lani svoje misli takole povzel: »Sinodalna pot je hkrati ekumenska pot in ekumenska pot ne more biti drugačna kakor sinodalna.« Zato k ekumenizmu spada »izmenjava darov, pri čemer se drug od drugega učimo v prepričanju, da nobena Cerkev ni tako bogata, da ne bi potrebovala prispevka drugih Cerkva, in nobena tako revna, da ne bi mogla ničesar nuditi«.

    Kardinal je zanikal, da bi šlo za krizo ekumenizma, gotovo pa se srečuje z različnimi izzivi. Žalosti nas predvsem vojna v Ukrajini in izjave ruskega patriarha Kirila, ki podpira vladajočo politiko. Po letih zbliževanja in ekumenskih prizadevanj je nevarnost, da ta vojna za dolgo obdobje poglobi prepad in zabije klin v medsebojne odnose. Leta 2016 sta se na Kubi srečala papež Frančišek in patriarh Kiril. Papež je upal, da bo v naslednjih letih iz Moskve prejel povabilo na obisk, a ga ni bilo. Ta vojna je hud udarec ekumenizmu. Prinesla je tudi razdor znotraj pravoslavnega sveta, predvsem med rusko in carigrajsko Cerkvijo.

    Andrea Riccardi, ustanovitelj Skupnosti sv. Egidija v Rimu, je zapisal: »Ekumenizem pomeni mir in vsaka vojna je poraz za Cerkve.« Carigrajski patriarh Atenagora pa je v 60. letih izrekel načelo, ki govori o še nedoseženem idealu: »Cerkve med seboj sestre, ljudstva pa bratje.«

    Kristjani si v svetem letu kličemo v spomin, da smo »romarji upanja«. Logotip jubileja prikazuje ljudi, ki se oklepajo križa, znamenja vere in hkrati upanja, saj se spodnji del križa nadaljuje v sidro. Tudi kardinalove besede ob sinodi vzbujajo upanje, ki ne razočara: »Ekumensko gibanje se odvija s tem, da hodimo skupaj, molimo skupaj in sodelujemo. Jezus učencem edinosti ni ukazal, ampak je zanjo molil. Tudi mi ne moremo storiti ničesar boljšega, kakor da molimo, da se edinost uresniči kot dar Svetega Duha.«

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/prof-dr-bogdan-dolenc-ekumenizem-kot-izmenjava-darov

    • Miro says:

      MOLIMO

      Nebeški Oče,
      vera, ki si nam jo dal v
      tvojem Sinu Jezusu Kristusu, našem bratu,
      in plamen ljubezni,
      ki ga je Sveti Duh izlil v naša srca,
      naj v nas prebujata blagoslovljeno upanje
      v prihod tvojega kraljestva.

      Naj nas tvoja milost preobrazi,
      da bomo marljivo gojili seme evangelija,
      ki bo prekvasilo človeštvo in ves svet,
      ko zaupno pričakujemo
      novo nebo in novo zemljo,
      v katerem bodo premagane sile zla
      in se bo za vselej razodela tvoja slava.

      Naj milost jubileja
      v nas, romarjih upanja,
      oživlja hrepenenje po nebeških dobrinah
      in na ves svet izliva
      veselje in mir
      našega Odrešenika.

      Tebi, blagoslovljeni in večni Bog,
      bodi hvala in slava na veke vekov.
      Amen.

      Jubilejna molitev

  3. Miro says:

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    GOSPOD NAM GOVORI: »PAZÍTE VENDAR, KAKO POSLUŠATE!
    KDOR NAMREČ IMA, SE MU BO DALO, IN KDOR NIMA, SE MU BO
    VZELO TUDI TO, KAR SE MU ZDI, DA IMA.« (Lk 8,18)

    MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

  4. janez says:

    ALI NAJ BI BILI KRISTJANI SOČUTNI IN STRPNI DO ATEISTOV IN VERSKIH PREPRIČANJ DRUGIH LJUDI?

    V našem času »(ne)strpnosti« se moralni relativizem slavi kot najvišja vrednota. Vse filozofije, ideje in verski sistemi imajo enako vrednost, pravi relativist, in so vredni enakega spoštovanja. Tisti, ki so bolj naklonjeni enemu verskemu sistemu v primerjavi z drugimi ali – še huje – ki trdijo, da poznajo absolutno resnico, veljajo za ozkosrčne, nerazsvetljene ali celo fanatične. Seveda različna verstva zagovarjajo medsebojno izključujoče trditve in relativist ne more logično uskladiti popolnih nasprotij. Na primer, Sveto pismo trdi: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, potem pa pride sodba« (Pismo Hebrejcem 9,27), medtem ko nekatera vzhodna verstva učijo o reinkarnaciji. Torej, ali umremo enkrat ali velikokrat? Obe učenji ne moreta biti resnični. Relativist v bistvu ponovno definira resnico, da bi ustvaril paradoksalen svet, kjer lahko soobstajajo mnogovrstne, nasprotujoče si »resnice«.

    Jezus je namreč rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Kristjan je sprejel Resnico, in sicer ne samo kot koncept, ampak kot osebo Jezusa Kristusa. To priznavanje Resnice oddalji kristjana od današnje tako imenovane »odprtosti«, ker sledi Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Kristjan javno priznava, da je Jezus Umrl na križu na Golgoti in vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 10,9–10). Če resnično verjame v vstajenje, kako je lahko »odprt« za nevernikovo trditev, da Jezus ni nikoli vstal od mrtvih? Če bi kristjan zanikal jasno učenje Božje besede, bi s tem izdal Boga in ne bi sledil Nauku Jezusa Kristusa.

    Bodimo pozorni na to, da smo v naših primerih do zdaj navedli temelje krščanske vere. O nekaterih stvareh (na primer o Jezusovem telesnem vstajenju) se ne da razpravljati, ker so temelj krščanske Vere in naše Odrešitve. Druge stvari so morda odprte za razpravo, na primer: kdo je napisal Pismo Hebrejcem ali kakšna je bila narava Pavlovega »trna v mesu«. Izogibati pa bi se morali vključevanju v razprave o stvareh, ki so drugotnega pomena (Drugo pismo Timoteju 2,23; Pismo Titu 3,9).

    Tudi ko kristjan razpravlja oz. se pogovarja o pomembnih naukih, bi moral obvladovati samega sebe in izkazovati spoštovanje drugim, ki imajo svoja verska prepričanja in se po njih ravnajo in tiho ter pravično živijo. Nekaj je, če se ne strinjaš z nekim mnenjem; nekaj drugega pa je, če omalovažuješ človeka. Kdo pa sem jaz, da bom sodil, ker sodil bo Bog, ne mi grešni ljudje! Prav je, da smo sočutni, razumevajoči in strpni do drugih ljudi in jih spoštujemo, kljub razlikam! Trdno pa se moramo oklepati naše krščanske Verske Resnice, kot jo Uči Jezus Kristus, obenem pa izkazovati strpnost in usmiljenje tistim, ki dvomijo vanjo. Kot Jezus moramo biti polni milosti in resnice (Evangelij po Janezu 1,14). Izkazujmo našo Vero v Jezusa Kristusa s svojim Pravičnim, Bogaboječim in Usmiljenim Življenjem z gorečo Vero v Boga, z Molitvijo, Dobroto in služenjem Ubogim v Ljubezni do Boga.

    Peter je našel dobro ravnotežje med pravim odgovorom in ponižnostjo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (Prvo Petrovo pismo 3,15–16). Bog je na križu umrl za vse ljudi! Brez razlik! Marsikaj kar je prav v človeških očeh pa ni prav v Božjih Očeh, kar je za nas Skrivnost! Za marsikaj, kar je nam s človeško pametjo nerazumljivo, lahko obstaja kakšen Skrivnosten razlog za različen verski nagovor ljudi, ki ga pozna le Bog, ki je Usmiljen, Vsemogočen in Vseveden. Bog ljubi vse ljudi, ker drugače ne more. Bodimo podobni Jezusu tudi mi! Izkazujmo krščansko Vero v Boga z našim življenjem, Vero in Molitvijo, z Dobroto in Usmiljenjem! Ne sodimo in ne kritizirajmo nikogar, ker skrivnostna so Gospodova Pota! In ljudje razumemo marsikaj po človeški pameti, ki je subjektivna in ni vseobsegajoča, pravična in zato pravilna! Prosimo v molitvi k Bogu, da nas Poduči, kaj jke Božja Volja! Prinašajmo na svet Mir, Ljubezen in Božjo Luč, da bomo pričevali in Oznanjali Jezusov Nauk konkretno z zgledi.

    Častimo in Slavimo ter Ljubimo Boga in se mu nenehno za vse ponižno zahvaljujmo!

    Gotquestions, lastni doprinos premislekov et altro

    Addendum
    Tudi ateisti so lahko dobri ljudje, če dobro delajo, je poudaril papež Frančišek, ki je še enkrat pozval vse verujoče in neverujoče ljudi, naj stopijo skupaj. Poglavar Rimskokatoliške cerkve ponavadi vernike nagovori v pridigi po jutranji maši v svoji rezidenci, kjer ponavadi nastopi brez vnaprej pripravljenega govora. V tej pridigi pa je poudaril, da je Jezus odrešil tudi ateiste.”Tudi njih, vsakogar,” je poudaril po poročanju vatikanskega radija. “Vsi moramo delati dobro.” “Samo delajte dobro in prepričan sem, da bomo našli skupno točko,” je bil jasen papež Frančišek. V svojem odnosu do ateistov se novi papež močno razlikuje od svojega predhodnika, papeža Benedikta XVI., ki je zaradi svojih stališč do drugače verujočih izzval številne kritike. Papež Frančišek zbuja pozornost znotraj Cerkve in zunaj nje. Razprava analizira značilnosti njegove osebnosti, prav tako pa tudi poudarke, ki jih daje papeški službi in pastoralni dejavnosti. V komunikaciji z ljudmi daje prednost človeku, njegovim potrebam in pričakovanjem. Številna znamenja kažejo, da je (bil) in da ostaja vedno blizu današnjemu človeku, zlasti ubogemu, bolnemu, osamljenemu, revnemu in zapostavljenemu. Cerkev je poklicana prepričljivo oznanjati človeštvu »veselje evangelija« in »radost ljubezni«, kakor pričujeta njegovi apostolski spodbudi. Prizadevati si mora za pastoralno spreobrnjenje in iskati novih načinov za služenje človeku. Sprejela je misijonsko poslanstvo: oznanjati evangeljsko veselje, ki ga prinaša Božja beseda, z uboštvom duha služiti ubogim, v dialogu sprejemati današnjega človeka in ga spremljati na poti k Bogu, prenavljati pastoralne strukture in iskati nove poti k človeku. Ljubimo Boga in ljudi in delajmo Dobro! Bog bo sodil ne mi grešni ljudje, ki bodimo Dobri, Usmiljeni in Ponižni ter izžarevajmo Jezusa, kamor gremo ali kjer smo z Gorečo Vero in Molitvijo! Tudi izkazovanje Usmiljenja in Dobrote ter samaritanska pomoč in služenje ubogim in bolnim je Molitev!

    Papež Frančišek in Rafko Valenčič, Bogoslovni Vestnik 11/2016

  5. Miro says:

    GOSPOD NI V TABERNAKLJU ZARADI SEBE, AMPAK ZARADI NAS!

    MEDTEM KO SO JEDLI, JE JEZUS VZEL KRUH, GA BLAGOSLOVIL, RAZLOMIL, DAL UČENCEM IN REKEL: »VZEMITE, JEJTE, TO JE MOJE TELO.« NATO JE VZEL KELIH, SE ZAHVALIL, JIM GA DAL IN REKEL: »PIJTE IZ NJEGA VSI. TO JE NAMREČ MOJA KRI ZAVEZE, KI SE PRELIVA ZA MNOGE V ODPUŠČANJE GREHOV.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+26%2C26-28&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

    Duhovna misel: »Gospod ni v tabernaklju zaradi sebe, ampak zaradi nas, ker je rad blizu človeškim otrokom. Poleg tega pa ve, da potrebujemo njegovo navzočnost.« (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  6. janez says:

    Odlomki: Papež Frančišek o Božjem kraljestvu

    Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta
    Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«

    Božje kraljestvo je utemeljeno na ljubezni
    Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.

    Kaj je nebeško kraljestvo?
    Jezus se ne trudi, da bi to razložil. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Tudi danes je blizu. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno preko delovanja gospodarja, kralja, desetih devic… Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majhno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo. Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.

    Kako najti Božje kraljestvo?
    Vi bi me lahko vprašali; lahko bi me kdo vprašal: ‘Toda oče, kako najti Božje kraljestvo?’ Vsak od nas ima posebno pot. Vsakdo ima v življenju svojo pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano, kakor je predstavljeno v priliki o trgovcu, ki kroži po svetu, da bi našel nekaj vrednega. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju, kakor v priliki o kmetu. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je namreč rekel: ‘Kadar ste zbrani v mojem imenu, sem jaz med vami.’ Gospod je tukaj, je z nami, je med nami. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju ljudem.

    Papež Frančišek

    • Miro says:

      MOLIMO

      Nebeški Oče,
      vera, ki si nam jo dal v
      tvojem Sinu Jezusu Kristusu, našem bratu,
      in plamen ljubezni,
      ki ga je Sveti Duh izlil v naša srca,
      naj v nas prebujata blagoslovljeno upanje
      v prihod tvojega kraljestva.

      Naj nas tvoja milost preobrazi,
      da bomo marljivo gojili seme evangelija,
      ki bo prekvasilo človeštvo in ves svet,
      ko zaupno pričakujemo
      novo nebo in novo zemljo,
      v katerem bodo premagane sile zla
      in se bo za vselej razodela tvoja slava.

      Naj milost jubileja
      v nas, romarjih upanja,
      oživlja hrepenenje po nebeških dobrinah
      in na ves svet izliva
      veselje in mir
      našega Odrešenika.

      Tebi, blagoslovljeni in večni Bog,
      bodi hvala in slava na veke vekov.
      Amen.

      Jubilejna molitev

  7. janez says:

    Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni

    Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.

    Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan

    Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

    1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

    Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.

    Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

    2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

    Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

    Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-04/sveti-oce-izkazano-nam-je-bilo-usmiljenje-postanimo-usmiljeni.html

  8. Miro says:

    SOBOTA JE USTVARJENA ZARADI ČLOVEKA IN NE ČLOVEK ZARADI SOBOTE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 2,23-28)

    Zgodilo se je, ko je Jezus v soboto šel skozi setve, da so njegovi učenci spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto! To ni dovoljeno.« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je prišel v stisko in je bil lačen sam in kateri so bili z njim; kako je ob času velikega duhovnika Abjatarja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, katerih ni bilo dovoljeno jesti drugim kakor duhovnikom, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Rekel jim je: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospod tudi sobote.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mr%202%2C23-28

    • Miro says:

      SOBOTA JE ZARADI ČLOVEKA

      V današnjem odlomku ima Jezus znova težave s farizeji in to zaradi smukanja žita v soboto. Judovska postava je bila zelo jasna: v soboto tega ne smeš početi. Jezus pokaže, da je zakon glede sobote napačen . Zakoni in pravila niso dobri sami po sebi. Zakoni so zaradi tega, ker ljudje ne živimo odgovorno in ne spoštujemo pravic in dostojanstva drugih.

      Vsi zakoni (verski, civilni) ter celo družinska pravila morajo biti v službi dobrega, moralnega in obvezujočega. Drugače podležemo farsi, rekoč, zakon ubogamo zato, ker je zakon. Jezus pokaže, da noben zakon ne more biti v vseh primerih uporabljen na isti način. Zakon naj bi bil v službi človeškosti, upošteval naj bi naše potrebe. Potrebno ga je razumno in spretno upoštevati.

      Jezus je nasprotoval slepi pokorščini verskim zakonom in pravilom. Ali ne bi bilo tragično, če bi se Kristus ob srečanju z nami razjezil nad nami in postal žalosten, ker smo bili tako zasvojeni s pravili in nepopustljivi pri verskih zakonih? Molimo in si prizadevajmo za potrebne spremembe pri sebi (v svojem življenju) in v življenju Cerkve, da se Jezusu ne bo treba jeziti in žalovati nad nami, ko se bomo srečali iz obličja v obličje.

      “Potrebujete dan počitka enkrat na teden?” Verjetno bo večina ljudi pritrdilno odgovorila na to vprašanje. Razprava o smiselnosti in nesmiselnosti dneva za počitek enkrat na teden je v ospredju današnjega evangeljskega odlomka.

      Za časa Jezusa je imela zapoved sobote v judovskem verovanju poleg obrezovanja največji pomen za identiteto ljudstva, tako veliko, da so nekateri razvoji sobotnih praks vodili do nečloveških izpolnjevanj.

      Jezus se osredotoči na človeka in ne na zapovedi! Na celoto in dostojanstvo. Jezus ponazori dvoje: po eni strani, da vsako dobesedno in pretirano izpolnjevanje sobotne zapovedi vodi ljudi v novo suženjstvo, ki sprevrača smisel sobote v njeno popolno nasprotje. Po drugi pa se pokaže kot tisti, ki želi s svojo besedo in dejanji ponovno dati soboti svoj pravi, od Boga dani pomen. Za Jezusa se to sovpada z Božjo voljo, delati dobro in lajšati stisko ravno na soboto! “Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.”

      Bolj jasno tega ne bi mogli povedati, da ima pri izpolnjevanju zakonov in lastnih pravil splošno dobro ljudi absolutno prednost! Nikoli se ne sme interpretirati navodil in pravil tako, da bi njihovo izpolnjevanje drugim škodilo ali pa jih česa prikrajšalo!

      Za nas Kristjane je nedelja in dan vstajenja zamenjala soboto kot prvi dan tedna. Vendar je njen pomen za nas podoben. Podarjena nam je kot dan počitka, dan svobode, kot dan, ki ga moramo imeti za svetega. Kot dan, ki je svet, ker se razlikuje od drugih, ker nas lahko obdari z močjo, mirom in novim pogledom na stvari.

      Vendar ta dan ni sam od sebe poseben dan – ponujen nam je kot darilo, vendar ga moramo mi narediti posebnega. Ta dan potrebuje čas in kraj, kjer damo prostor svetemu.

      Nam Kristjanom je ta svetost dana v srečanju z Vstalim – v Božji besedi, v molitvi, v zakramentih, v srečanju s soljudmi. Če nam uspe na ta način živeti našo nedeljo, lahko svojo moč izžarevamo skozi ves teden. Ne dovolimo si vzeti tega dragocenega dne!

      Resnični počitek ne pomeni prenehanja, ampak dopolnitev delovanja; počitek torej že na zemlji postaja predokus nebes, če ga pravilno živimo. Prazniki, nedelje, dopusti in počitnice so torej izredne priložnosti, da »pridemo k sebi«, da najdemo in poglobimo sozvočje z Bogom. V duhu Božje besede lahko razumemo globoko resnico naših prednikov, ki so življenjske izkušnje strnili v pregovor: Kakršna nedelja, takšna smrt.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2025/01/21/torek-21-januar-2025-sobota-je-zaradi-cloveka/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  9. Miro says:

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    »Zahvaljujem se Gospodu z vsem srcem
    v krogu pravičnih, v skupnosti.
    Velika so Gospodova dela,
    preiskujejo jih vsi, ki imajo veselje z njimi.«
    (iz psalma 111)

    Daljši svetopisemski odlomek na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Ps%20111%2C1-2.4-5.9-10

    BOŽJE USMILJENJE, KI NAS NAPOLNJUJEŠ Z MILOSTJO, ZAUPAMO VATE!

  10. janez says:

    Odslej bom ljubil Tebe in Bližnje Gospod Jezus in Zvesto hodil po Poti za Teboj

    Molitev je odgovor, ki ga spodbudi beseda, s katero se na nas obrača Bog. On je prvi, On vedno prevzema pobudo, ker nas ljubi prvi (prim. 1 Jn 4,19). Molitev, če je resnična, je vedno ljubeč odgovor na Njegovo besedo ljubezni. Če naša molitev ne izhaja in nas ne vodi k poslušanju Boga, njegove besede, ostajamo zunaj molitve, samo na njeni lupini. Toda, samo z lupinami se ne moremo nahraniti. »Poslušanje« je ključ do Svetega pisma. Glagol »poslušati« najdemo 1100-krat v Stari zavezi in 445-krat v Novi zavezi.

    Bog nas torej vedno znova spodbuja, da postanemo poslušalci Njegove Božje besede. Temu poslušanju oziroma slišanju Božje besede pa naravno sledi naš odgovor molitve in ljubezni, pokorščine Božji besedi in njeno uresničenje. V biblično-krščanskem kontekstu ima molitev svoje mesto po poslušanju Božje besede, to je po njenem branju in meditaciji, premišljevanju. Je tisti pomemben pogovor z Bogom, ki prevzema pobudo in pričakuje naš odgovor. Poslušanje Boga je torej srce molitve. In Bog nam pri molitvah in poslušanju Božje Bosede pove, kaj je prav in kaj ne in kaj hoče od nas. Božja beseda je Njegova Navzočnost, je konkretna obstoječa Božja Oseba, ki je Vsemogočna in Vseprisotna povsod, česar s svojo človeško pametjo ne zumfrem razumeti! Vabi nas, da vstopimo z vero in ljubeznijo v živo občestvo z Njo in da vedno ostanemo skupaj v dobrem in v slabem. Premišljevanje ni sicer nepomembno.

    Je celo zelo pomembno, toda preseči ga mora naslednji korak, ki vodi globlje, korak dejavne in goreče vere in spolnjevanje Božje Volje in Naukov Evangelija, ki Slavi Boga in se mu Zahvaljuje, ko vsak dan izžarevamo Kristusa in ljudem prinašamo Luč Odrešenja in Veselje Božje Ljubezni. Ko berem Sveto pismo berem namreč pismo Božjega prijatelja, ki je včasih precej oddaljen, včasih pa zelo blizu nas, ki je ko pride, pri meni in v meni, v drugih ljudeh in v Naravi, ki me obkroža. Sem sposoben le gledatri ali tudi prisluhniti in tudi videti ter se čuditi?! Pri sebi, v srcu imam tudi njegovo sliko, ki mi na poseben človeški način oživlja Njegove Besede in nauke, njegove vrstice iz Svetega pisma. Berem. Gledam. Znova berem. Molim. Premišljujem. Molim. Prosim. Delam. Služim in pomagam.

    Truden zvečer omahnem in zaspim z mislijo Nanj. In zjutraj vstanem z mislijo Nanj. Koliko spominov na vsa leta skupnega dela, veselja in problemov se odpira in ponavzoči v mislih in srcu! Vsaka beseda v Njegoverm Svetem pismu, vsak Nauk in Vsaka Njegova Beseda mi ljubeznivo in ljuberče prikliče trenutke, situacije in poteze njegove Božje Ljubeče in Usmiljene Osebnosti, ko so izpuhtele negativne misli, skrbi in teržkoče in me je napolnila in me Nagovorila lahna Ljubeča Usmiljenost. Nepričakovano zazvoni spet Včasih Nekdo pri vratih. Žal mi je, da sem prekinjen prav v tem trenutku dialoga in molitve. Grem odpret … Neverjetno! Pred mano je prav On, moj Prijatelj, ki mi je poslal sporočil in mi pisal pred nekaj dnevi, da bo spet prišekl k meni na obisk. Kako se veselim in kako neučakan sem, da spet pride in se naseli v meni Božji Mir, ki ga ni nikjer! Nepopisno veselje … Odložim Sveto pismo, ki ga imam v rokah, kajti sedaj sem z Njim, ki je osebno navzoč in me Učii in me Vodi ter me nežno usmerja kako in kaj, ko se, zašel in se iščem. Prenesimo to izkušnjo na našo molitev in branje Svetega pisma ter na dobra dela in služenje drugim.

    Kadar beremo Sveto pismo in se ustavimo v premišljevanju ob Božji besedi, smo na poseben način pred živo navzočim Bogom. Ko pomagamo drugim pa pomagamo sebvi in dobimo neslišne komaj sluteče impulze Božje Dobrote in Njegove Miline. On sam je tu, da nam spregovori in nas Vodi. Besede, ki jih beremo in premišljujemo, nas morajo »zagrabiti« in nas stanovitno voditi v navzočnost Njega, ki jih je povedal in ki jih govori sedaj nam, meni osebno, tukaj in zdaj. In Jezus hoče, da vse Njegove svete Nauke in Božjo Besedo prelijemo v vsakdanje življenje dejavne Vere v Jezusa Odrešenika in Učenika, da smo ponižni in goreči, ko je treba hoditi za Jezusom in spolnjevati Božjo Voljo v vsem, kar Bog hoče od nas! Svobodna volja je prečudoviti dar, ki pa ga spremlja tudi naša človeška neznanska odgovornost. Potrebujemo Boga ob sebi. Lahko se odločimo, da bomo Boga ljubili, lahko pa tudi, da se bomo od njega odvrnili ali se mu odzvali kasneje. Vsak dan smo poklicani k odločitvam, majhnim in velikim, in vse zaznamujejo nadaljnji potek našega življenja. Kako pa je z nami? Jezus bo danes poklical tudi nas. Sveti Duh nam bo spregovoril na tak ali drugačen način. Kako se bomo odločili? Bomo oklevali spregovoriti o svoji veri sosedu ali sodelavcu v težavah? Bomo za en dan vse preložili in opravili svojo spoved ali spravo z nekom, ki smo ga užalili ali pa se bomo spokorili in popravili krivico in škodo z opravičilom in dobrim delom in dali dober zgled?

    Ali se še ne bomo spreobrnili in se poboljšali? Bog nas Čaka da pridemo nazaj k Njemu! Bodimo raje kakor misijonarji in apostoli, ki so prišli k Jezusu takoj, ko jih je poklical in ki so šli in razširjali Božje Oznanilo med ljudi. Bodimo kakor tisti, ki ni hotel iti za Kristusom šele naslednji dan, ampak ki je odšel per takoj. Brez Izgovorov. Ne zamudimo nobene priložnosti in se še danes odločimo, da bomo hodili za Jezusom po običajnih pa tudi neobičajnih poteh. Vse imamo, če Vanj Verujemo in mu Zaupamo. Dal nam je vse Darove in Talente, da sprejemamo od Boga in tudi da Dajemo drugim naprej. Ko bodo drugi videli naš zgled, bodo tudi oni radi pohiteli k Jezusu; spoznali bodo, da je sedaj »čas milosti … in dan rešitve« (2 Kor 6,2). Živimo skromno, bodimo ponižni in pravični, Usmiljeni in Dobri, prinašajmo Božjo Luč in Upanje, molimo zase in za druge in dajajmo drugim ljudem tihi zgled.

    Razne misli in premisleki ter lastni doprinos

    Molitev
    Za Teboj bom odslej hodil Gospod, kamor greš. Odslej bom ljubil le Tebe Gospod Jezus, sledil bom le Tebi, le Tebi sem pripravljen služiti, saj je le to, da ti vladaš, pravično. Hočem biti pokoren in ubogljiv Tvoji Volji Gospod. Naroči, prosim te, ukaži vse, kar hočeš; le ozdravi me egoizma, egocentrizma, materialne zaslepljenosti, odpri mi ušesa, da bom poslušal in slišal tvoje besede; ozdravi, odpri mi oči, da bom videl Tvojo voljo. Prosim Poduči me in Vodi me, da bom končno razumel, kaj hočeš od mene Ljubeči in Usmiljeni Gospod. Odženi od mene neurejenost misli in duha, da Te bom prepoznal in Ti sledil ter spolnjeval Tvoje Nauke in zahteve. Povej mi, kako naj si prizadevam s Tvojom Pomočjo in se trudim, da Te bom videl: Upam, da bom znal izpolniti vse tvoje zapovedi in ukaze. Sprejmi me grešnika, prosim te, svojega begajočega grešnega sina, o Gospod, najbolj Usmiljen in Najbolj Dober in najboljši Oče med vsemi očeti in dobrotniki. Amen.

    SVETI AVGUŠTIN.
    Psalm 25,10: Vse GOSPODOVE steze so dobrota in zvestoba za tiste, ki ohranjajo njegovo zavezo in njegova pričevanja.  

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja