Članki za dušo

14.958 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   29. maja, 2020 at 10:18

   KJE NAJDEŠ SREČNE LJUDI?
   Med optimisti.
   Le oni so lahko srečni,
   ker znajo videti dobre strani življenja.
   Nikoli nisem srečal srečnega pesimista.
   Pesimisti sedijo v temi.
   Vse jim je sivo in oni ne morejo videti skozi meglo.
   Optimisti odpirajo svoja okna za svetlobo, za sonce.
   Zavedajo se, preprosto vedo, da je pri ljudeh veliko trpljenja, veliko nejevolje in temne mračnosti.
   Ali oni v najtemnejših nočeh odkrivajo zvezde.
   Optimisti verujejo v dobro.
   Oni verjamejo v smisel življenja.
   Oni so dokaz, da je človek več od velikih številk raznih pojavov,
   več od ročice v avtomatskem aparatu za kavo.
   Oni verujejo v prijateljstvo med ljudmi.
   Širijo ozračje zaupanja, ustvarjajo klimo radosti.

   P.s.: in tako z dobro voljo in veseljem širijo blagovest Odrešenja in Božje Ljubezni med ljudmi v Evangeliju, ki je Veselo Oznanilo vsem ljudem na Zemlji.

   Phil Bosmans, belgijski duhovnik in pesnik ter dobrotnik pomoči potrebnim

   Odgovori
2. Janez says:

   29. maja, 2020 at 10:03

   ČLOVEK ODPRI SVOJE SRCE VESELJU
   Kdor hoče razveseljevati ljudi,
   mora veselje imeti v sebi.
   Kdor želi v svet prinesti toplino,
   mora v sebi nositi ogenj.
   Kdor hoče pomagati ljudem,
   mora imeti srce, polno ljubezni.
   Kdor hoče na zemlji ustvariti mir,
   mora najprej najti mir v svojem srcu.

   ČUDOVITO IN PREPROSTO JE BITI ČLOVEK
   Čudovito je biti preprosto človek in preprosto živeti.
   Zazreti se v nebo in videti sonce, opazovati cvetje in zvezde ponoči.
   Gledati otroke, se igrati in smejati z njimi.
   Delati, kar te veseli.
   Sanjati. Pustiti domišljiji prosto pot.
   Biti zadovoljen.
   Tedaj postane življenje praznik.

   Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim (Bund ohne Namen)

   Odgovori
3. Janez says:

   28. maja, 2020 at 23:07

   Tomaž Kempčan – Ljubezen se ne utrudi
   Ljubezen se ne utrudi,
   ne misli na težave,
   si prizadeva doseči, kar presega njene moči,
   ne izgovarja se na nemogoče…
   Zato se zmore spoprijeti s čimer koli,
   marsikaj dokonča in zagotavlja uspeh tam,
   kjer bi tisti, ki ne ljubi,
   izgubil pogum in podlegel.
   Ljubezen je budna in ne zapravlja čas s spanjem.
   Čeprav je trudna, ne opeša,
   čeprav pritiskamo nanjo, se ne izravna,
   čeprav je vznemirjena, ni zbegana,
   temveč si kot živi plamen in goreča bakla
   utira pot navzgor in varno vse prestane.
   Amen.

   Kjer so zbrani dva ali trije v Mojem imenu, sem sredi med vami, pravi Jezus v Evangeliju. Hvala Ti gospod na Vekov Veke. Amen.

   Odgovori
4. Miro says:

   28. maja, 2020 at 19:23

   MENIHI SO GODRNJALI, KER JE ZMANJKALO KRUHA, SV. GERMAN PA JE ZAČEL ZAUPNO MOLITI K BOGU ZA POMOČ! IN KOMAJ JE NEHAL MOLITI …

   »Potem si povzdignem zvestega duhovnika, ki bo delal po mojem srcu in po moji duši« (1 Sam 2,35). Te besede veljajo tudi za sv. Germana, današnjega godovnjaka. Njegov god nam kliče: »Srečni smo, kadar osrečujemo druge!« Ta preprosta modrost naj prešine tudi naša srca in naše življenje. V ta namen pa potrebujemo Božjo pomoč. Da je bomo deležni in da bomo sveto mašo vredno obhajali, najprej obžalujmo vse, kar smo dobrega opustili ali slabega storili (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   Zgodilo se je, da nekega dne v samostanu ni bilo več niti koščka kruha, ker ga je opat German vsega razdal revežem. Menihi so začeli godrnjati, German pa se je tiho umaknil v svojo celico in zaupno molil k Bogu za pomoč. Komaj je nehal moliti, sta se pred samostanskimi vrati že ustavila dva vprežna konja …

   Več o tem na:
   https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/0247CE1AE505D873C1256FFD00275CE6

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
   Sv. German, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   28. maja, 2020 at 11:41

   KADAR KOLI PREMIŠLJUJEŠ TO SKRIVNOST IN PREJEMAŠ KRISTUSOVO TELO, DELAŠ ZA SVOJE ODREŠENJE!

   Ko se poglabljamo v skrivnosti svete evharistije, naj nas obilno spremlja pomoč Svetega Duha!

   Ideja oltarnega zakramenta je notranje
   povezana z Jezusovim učlovečenjem:
   v Kristusu se je Bog hotel
   spustiti med ljudi, da bi med njimi
   za zmeraj ostal na viden način.
   (Edith Stein)

   Evharistija je izvir in vrhunec
   celotnega krščanskega življenja.
   (Dogmatična konstitucija o Cerkvi)

   Na vidnem oltarju je čudovita žrtev,
   ki se daje v dar, oltar miloščine pa ima
   še eno čudovito stvar več:
   sestavlja ga žrtev sama, ki ponuja dar.
   (Janez Zlatousti)

   Kadar koli premišljuješ to skrivnost
   in prejemaš Kristusovo telo,
   delaš za svoje odrešenje in postajaš
   deležen vsega Kristusovega zasluženja.

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Janez says:

   28. maja, 2020 at 11:11

   KDAJ, ZAKAJ IN KAKO NAS BOG VZGAJA, KADAR GREŠIMO?
   Božja vzgoja je življenjsko dejstvo, za katerega se kristjani pogosto ne menijo. Pogosto se pritožujemo nad okoliščinami svojega življenja, ne da bi spoznali, da so to posledice našega lastnega greha in so del Gospodove ljubeče, milostne vzgoje, ki smo je zaradi tega greha deležni. Ta vase zaverovana nevednost lahko prispeva k temu, da se v življenju verujočega utrdi ponavljajoč se greh, ki za seboj potegne še več Božje vzgoje svojih Otrok z raznimi podučnimi lekcijami, da bi nehali grešiti in da bi se poboljšali. Bog nam hoče dobro, vendar ne dopusti greha, s katerim žalimo Njegovo Ljubezern in Usmiljenje do nas, saj nam je vse dal in daroval.

   Božje vzgoje ne smemo zamenjevati z brezčutnim kaznovanjem. Božja vzgoja je izraz Božje ljubezni do verujočih in njegovega posvečujočega dela, s katerim Bog vse nas pripelje k svetosti tako, da se poboljšamo in spreobrnemo in živimo po Božji Volji. »Ne zametuj, sin moj, GOSPODOVE vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen. Kajti kogar GOSPOD ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu.« (Pregovori 3,11–12; glej tudi Pismo Hebrejcem 12,5–11.) Bog uporablja preizkuse, preizkušnje in različne druge težavne okoliščine, da bi svojega samovoljnega otroka skesanega pripeljal nazaj k sebi. Cilj Božje vzgoje je zoreča vera in poglabljajoč se odnos (Jakobovo pismo 1,2–4), s tem ko Bog uničuje oblast posameznih grehov nad nami. Gospodova vzgoja v našem življenju deluje v naše dobro in v njegovo slavo. Bog želi, da živimo v svetosti in v svojem življenju odražamo novo naravo, ki nam jo je dal: »Kot otroci poslušnosti se ne prilagajajte prejšnjim željam, ki ste jih imeli v svoji nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet.« (Prvo Petrovo pismo 1,14–16)

   Ali je Bog ustvaril zlo? Zakaj se nekatere preizkušnje in hudobija dogajajo dobrim ljudem?
   Sprva se morda zdi, da če je Bog ustvaril vse, kar obstaja, potemtakem je moralo tudi zlo biti ustvarjeno od Boga. Zlo samo zase pa ni “reč” kot recimo kamen ali elektrika. Ne moreš imeti skodelice zla. Zlo samo zase ne obstaja, ker je v bistvu odsotnost dobrega. Luknje, na primer, so resnične, obstajajo, ampak le v nečem drugem. Odsotnosti zemlje lahko rečemo luknja, ampak ker le ta ne more biti ločena od zemlje same, le ta v bistvu ne obstaja. Ko je Bog vse ustvaril, je bilo torej vse stvarstvo dobro. Ena izmed dobrih stvari, ki jih je Bog ustvaril, so bila bitja, ki so imela svobodo, da si izberejo dobro. Za to, da bi lahko imela ta bitja resnično možnost izbire, je Bog moral dovoliti, da je obstajala tudi odsotnost dobrega. Bog je torej ustvaril svobodne ljudi in angele, ki so imeli svobodo, da so se odločili za dobro ali pa so dobro zavrnili (kar bi lahko imenovali slabo ali zlo). Ko obstaja slaba vez med dvemi dobrimi rečmi, mi to okličemo kot slabo ali zlo, a na koncu koncev ta zla vez ne postane “reč”, ki jo je Bog po nujnosti ustvaril.

   Morda bo pomagala slednja ilustracija. Če oseba reče: “Ali mraz obstaja?” bi lahko bil odgovor pritrdilen. Odgovor bi bil sicer napačen. Mraz namreč ne obstaja. Mraz je odsotnost toplote. Na podoben način tema ne obstaja, je namreč odsotnost luči. Zlo je zatorej odsotnost dobrega, ali morda drugače, zlo je odsotnost od Boga. Bog ni ustvaril zlega, pač pa je dovolil, da obstaja odsotnost dobrega. Bog ni ustvaril zlega, ampak ga dovoljuje. Če bi bil Bog ne dovolil možnosti zla (kot odsotnosti dobrega), potem bi oboji, človeštvo in angeli, služili Bogu iz obveznosti, prisile, ne pa izbire iz Ljubezni do Boga. Bog ni želel “robotov”, ki preprosto delajo tisto, kar on želi, ker jih je tako “programiral.” Bog je dovolil možnost zla zato, da bi imeli resnično svobodno voljo, da se svobodno odločimo, če mu želimo služiti ali pač ne. To je naša prosta odločitev, za kar obstajajo posledice.

   Kot omejena človeška ustvarjena bitja nikoli ne moremo v resnici razumeti neomejenega večnega Boga (Rimljanom 11,33–34). Časoma mislimo, da razumemo zakaj Bog nekaj dela, nakar kasneje ugotovimo, da je v bistvu delal nekaj povsem drugega, kot smo najprej menili. Bog gleda na stvari iz svete, večne perspektive. Bog ima za vse Božji Načrt. Mi, kot ljudje, pa na stvari gledamo iz tuzemeljske, človeške, grešne in časovno omejene perspektive in pameti. Zakaj je Bog postavil človeka na zemljo, ko je vedel, da bosta Adam in Eva gotovo grešila, in zatorej prinesla zlo, smrt in trpljenje za vse človeštvo? Zakaj nas preprosto ni ustvaril in nas pustil v Nebesih, kjer bi gotovo bili popolni in bi ne trpeli? Ta vprašanja ne morejo biti ustrezno odgovorjena na tej strani stvarnosti. Lahko pa vemo, da karkoli Bog naredi, je sveto in popolno in bo na koncu Njemu v Čast in Slavo. Bog je dovolil možnost zlega za to, da bi nam lahko dal resnično svobodno izbiro, če si želimo biti ob njem in ga slaviti ali ne. Bog ni ustvaril zla, ampak ga je dovolil. Ko bi ga ne bil dovolil, bi ga mi slavili in častili pod prisilo zaradi obveznosti in obligacije, ne pa zaradi naše lastne izbire. Bog nas Ljubi in nam odpušča, ko se skesamo in ga prosimo Odpuščanja pod pogojem, da verujemo v Kristusa. Veseli se in dovoli nam, da se vrnemo kot izgubljeni Sin/Božji Otroci nazaj k Očetu, ko se pokesamo in ko nam odpusti.

   Jezus, luč sveta, je edini, ki lahko razsvetli temo hudobije in ki je prinesel Luč Odrešenja za vse ljudi. Jezus sam je vrata k zadovoljivemu življenju in odpuščanju vseh naših grehov. Jezus je prijatelj in pastir, ki te išče in Ti želi Pomagati. Kliče tebe, ga slišiš? Jezus je življenje tega sveta in onostranstva (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je pot odrešenja! Razlog, da se počutimo duhovno lačne, izgubljene v temi, razlog, da ne moremo sami najti pravega smisla življenja je to, da smo zaradi greha in naše nepopolnosti ločeni od Boga. Sveto pismo nazorno pravi, da smo vsi ljudje grešili in smo zato ločeni od Boga. »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil (Pridigar 7,20), saj smo vsi grešili in smo brez Božje slave« (Pismo Rimljanom 3,23). Praznina, ki jo čutimo brez Boga v srcu, je praznina življenja brez Boga, njegove Ljubezni, Miru in Usmiljenja. Ustvarjeni smo bili, da bi imeli razmerje z Bogom in živeli po Božji Volji in Načrtu. Toda zaradi naših grehov nismo upravičeni do tega razmerja. »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši« (Izaija 59,2). Še huje; greh je vzrok, zaradi katerega smo duhovno mrtvi in bomo večno ločeni od Boga na tem in na drugem svetu. (Pismo Rimljanom 6,23a; Pismo Efežanom 2,1). Moramo se spokoriti in prositi Boga odpuščanja grehov.

   Kdo nas lahko reši tega problema (Pismo Rimljanom 7,24-25)? Jezus je edina prava pot! Samo Jezus nas lahko reši. Jezus je umrl na križu, ker je nase prevzel vse grehe Svojega ljudstva, ki verujejo Vanj kot Gospoda in Zveličarja od božjega srda proti grehu. Zanje se je namesto njih prostovoljno žrtvoval, da bi poplačal ves njihov dolg greha (Evangelij po Janezu 3,36; Drugo pismo Korinčanom 5:21). Na križu je Jezus nase prevzel kazen za grehe božjih izbranih ljudi—Svoje ovce, ki jih on sam kliče k sebi (Evangelij po Janezu 10,3-5.11.27-28; Pismo Rimljanom 5,8). Umrl je namesto nas in tri dni kasneje vstal od mrtvih ter premagal greh in smrt (Prvo pismo Korinčanom 15,3-4; Pismo Rimljanom 6,4-5). Zakaj je to storil? Na to vprašanje odgovarja Jezus sam: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Evangelij po Luku 15,1-32. 19,10; Prvo pismo Timoteju 1,15). Jezus je umrl, da bi odkupil svoje izgubljeno ljudstvo od greha (Pismo Titu 2,14). Kadar koli se človek pokesa od greha nevere in začne verovati v Jezusa ter zaupati v Njegovo smrt kot popolno plačilo za svoje grehe, je to dokaz, da ga je Bog Sveti Duh že duhovno prebudil od mrtvih in odrešil. Je bil že na novo rojen od zgoraj (Evangelij po Janezu 3,3. 8. 14-16). Njegovi grehi so že odpuščeni in oprani, ter zato veruje (Prvo pismo Korinčanom 6,9-11). Tudi njegova duhovna lakota je potešena. Prižgale so se luči. Ima popolno življenje (Evangelij po Janezu 5,24, 6,47). Spozna njegovega resničnega Prijatelja in Pastirja. Ve, da ga po smrti čaka večno življenje—življenje vstajenja, na veke z Jezusom!

   »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). In to je naša rešitev, da verujemo v Jezusa Učenika in Odrešenika Sveta.

   Psalm 42
   Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«
   Ps 42,2-3; 43,3-4
   Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu,
   kdaj pridem in se prikažem pred tvojim obličjem?
   Kako sem v množici hodil k Božji hiši
   med radostnim petjem v prazničnem zboru.
   Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«
   Pošlji svojo luč in svojo zvestobo:
   ti dve naj me vodita
   in me pripeljeta na tvojo sveto goro,
   v tvoje šotore.
   Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«
   In pristopil bom k Božjemu oltarju,
   k Bogu, ki je moje veselje in moja radost,
   in te bom hvalil s citrami,
   o Bog, moj Bog!
   Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«

   In rekel jim je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju« (Lk 4,24).

   Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Čeprav se morda zdi, da nasilje prevladuje, je resnica ta, da bolj kot je sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni učinkovita, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča za vse ljudi. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Ljubimo Boga, ljudi in vse kar nas obkroža, saj nikoli nismo sami, ker je Bog vedno z nami!
   Amen.

   Odgovori
   • Janez says:

     28. maja, 2020 at 11:25

     Če je Bog vedel, da se bo hudič uprl, zakaj ga je ustvaril? Težko vprašanje in še težji je odgovor s človeško pametjo
     To je vprašanje iz dveh delov. Prvi del je: »Ali je Bog vedel, da se bo hudič uprl?« Iz Svetega pisma vemo, da je Bog vseveden, kar dobesedno pomeni, da vse ve. Job 37,16; Psalm 139,2–4; 147,5; Pregovori 5,21; Izaija 46,9–10 in Prvo Janezovo pismo 3,19–20 ne puščajo dvoma, da je Božje védenje neskončno in da ve vse, kar se je zgodilo v preteklosti, kar se dogaja zdaj in kar se bo zgodilo v prihodnosti. Presežniki v teh vrsticah – »popoln v spoznanju,« »njegovo razumevanje je brez meja,« »vse ve« – jasno povedo, da Božje védenje ni le veliko večje od našega, ampak je neskončno večje. Ve vse stvari v celoti. Če Božje védenje ni popolno, potem je v njegovi naravi pomanjkljivost. Kakršnakoli pomanjkljivost v Božji naravi pa pomeni, da ne more biti Bog, saj sámo Božje bistvo zahteva popolnost vseh njegovih lastnosti. Zato je odgovor na prvo vprašanje: »Da, Bog je vedel, da se bo hudič uprl.«

     Odgovoriti na vprašanje: »Zakaj je Bog ustvaril hudiča, če je vnaprej vedel, da se bo uprl?« je malo težje, ker je to vprašanje »zakaj«, na katerega Sveto pismo in bogoslovje običajno ne daje dovolj izčrpnih odgovorov. Kljub temu lahko pridemo do zadovoljivega, a omejenega razumevanja. Bog je vseveden in vsemogočen. Ker je Bog vedel, da se bo hudič uprl in padel iz nebes, a ga je vseeno ustvaril, mora to pomeniti, da je bil hudičev padec del Božjega suverenega, vnaprej določenega in odločenega načrta iz pretekle večnosti. Noben drug odgovor ni smiseln glede na to, kar vemo do zdaj. Najprej moramo razumeti, da védeti, da se bo hudič uprl, ni isto kot prisiliti hudiča, da se bo uprl. Angel Lucifer je imel svobodno voljo in se je sam odločal (Izaija 14,12-15; Ezekiel 28,15-16). Bog ni ustvaril Luciferja kot hudiča; ustvaril ga je dobrega (Prva Mojzesova knjiga 1,31; Ezekiel 28,11-19).

     Ko skušamo razumeti, zakaj je Bog ustvaril hudiča, ko je vedel, da se bo uprl, moramo upoštevati tudi naslednja dejstva:

     1) Lucifer (angel luči) je imel dober in popoln namen pred padcem. Ezekiel 28,16 o njem v prispodobi govori kot o »kerubu varuhu«. Luciferjev upor ne spremeni Božje izvirne namere iz nečesa dobrega v nekaj slabega.

     2) Božja suverenost sega do hudiča, celo v njegovem padlem stanju. Bog lahko uporabi hudičeva hudobna dejanja, da na koncu uresniči svoj sveti načrt (gl. Prvo pismo Timoteju 1,20 in Prvo pismo Korinčanom 5,5). V okviru Božje dopustne volje Bog uporabi hudičevo svobodno voljo, da doseže svojo vnaprej določeno dokončno odločilno voljo. Papež pravi npr. da je Satan orodje Boga v naloženih preizkušnjah za človeštvo, ker smo grešili in žalili Boga.

     3) Božji načrt odrešitve je bil določen v pretekli večnosti (Apostolska dela 4,27-28; Razodetje 13,8). Odrešitev zahteva nekaj, česar bi bili rešeni, zato je Bog dovolil hudičev upor in širjenje greha. Božja odločilna volja in dopustna volja popolno delujeta skupaj.

     4) Trpljenje, ki ga je hudič prinesel na svet, je pravzaprav postalo sredstvo, po katerem je Jezus v svoji človeškosti postal izpopolnjen in popoln Odrešenik vseh odrešenih: »On, za katerega je vse in po katerem je vse, je namreč veliko sinov pripeljal v slavo. Zato se je spodobilo, da je tistega, ki je začetnik njihovega odrešenja, izpopolnil s trpljenjem« (Pismo Hebrejcem 2,10). Na ta način je Božja vnaprej določena volja izpolnjena z njegovo dopustno voljo.

     5) Od pretekle večnosti je Božji načrt v Kristusu vključeval uničenje hudičevega dela (gl. Prvo Janezovo pismo 3,8). Jezus bo premagal hudobijo in Odrešil vse ljudi in svet pred hudičem.
     Addendum: Če je Bog vedel, da se bo hudič uprl, zakaj ga je ustvaril? Ali Bog dopušča zlo ali ne?

     Ljudje z našo pametjo ne moremo popolnoma razumeti, zakaj je Bog ustvaril hudiča, če je vedel, da se bo uprl. Nekateri Božji odloki in odločitve so skriti pred nami in jih ne moremo popolnoma spoznati (Peta Mojzesova knjiga 29,28). Obstaja skušnjava, da bi predpostavljali, da bi bilo »boljše«, če hudič ne bi bil nikoli ustvarjen, ali da bi rekli, da bi moral Bog drugače ravnati. A takšne predpostavke in izjave so nespametne v luči naših omejitev kot padlih bitij. Pravzaprav pomeni, da bomo, če trdimo, da vemo bolje od Boga, kako voditi svoje vesolje, padli v hudičev greh, ko se je povzdignil nad Najvišjega (Izaija 14,13–14). O Bogi vemo premalo, da bi lahko kaj sklepali in razumeli. Marsikaj je Božja Skrivnost, ki jo s človeško pametjo brez Božjega navdiha in modrosti ne moremo razumeti. Nekoč ko bomo uzrli v Nebeški domovini Boga in Marijo pa bomo marsikaj razumeli, kar danes ne moremo razumetzoi s svojo tuzemeljsko pametjo in dojemanjem.

     Ljubimo Boga Očeta, kajti človeški upor proti Bogu je nesmiselen, kar dokazuje Božja kazen za vse uporne in hudobne angele, ki so bili sprva ustvarjeni kot dobri angeli Bogu v Čast in Veselje.

     Gotquestions et altro; že objavljen in nekoliko dopolnjen prispevek v razmislek.

     Odgovori
7. Janez says:

   28. maja, 2020 at 10:55

   OBVLADOVANJE MESENOSTI KRISTJANA
   Je pravi kristjan lahko mesén in usmerjen v materialno in čutno življenje z manj duhovnosti? Beseda »mesén« je prevedek grške besede sarkikos. S to besedo so opisani kristjani v Prvem pismu Korinčanom 3,1–3. Apostol Pavel te Korinčane naslavlja kot »brate«; to je izraz, s katerimi sicer Pavel označuje skoraj samo kristjane. V nadaljevanju jih opisuje kot »mesene«. Zato lahko sklepamo, da so bili pravi kristjani lahko meseni. Sveto pismo nedvoumno pravi, da noben kristjan ni brez greha (Prvo Janezovo pismo 1,8–10). Kadar koli ljudje grešimo, ravnamo meseno in je prav da se mesenosti zavedamo in jo obvladujemo z odpovedjo, z delom, z voljo in molitvijo ter obenem spoštovati Božjo Voljo tako, da molimo, beremo Sveto pismo in prosimo Boga za blagoslov in vodstvo.

   Pravilno pojmovanje je torej takšno: čeprav kristjan le občasno ravna meseno, pravi kristjan ne ostaja pretežno mesen ves čas. Nekateri pojem »mesen kristjan« tolmačijo napačno, saj trdijo, da lahko prenovljen človek živi tudi povsem meseno, ne da bi kar koli v njegovem življenju kazalo, da je bil ta človek na novo rojen oziroma da je nova stvaritev ali Homo Novum (Drugo pismo Korinčanom 5,17), kar ni krščansko in svetopisemsko pojmovanje. Iz Jakobovega pisma 2 je več kot jasno razvidno, da iz prave vere vznikajo dobra dela. V Pismu Efežanom 2,8–10 je zapisano, da smo sicer odrešeni samo z milostjo, samo po veri, samo v Kristusa, da pa odrešenost vedno privede do dobrih del posvečenosti. Ali je možno, da se kristjan v obdobju neuspeha in/ali uporništva vede meseno? Da. Ali bo pravi kristjan ostal neskesano mesen in v tem vztrajal? Ne. Prav je, da se zavesamo in pokesamo svoje človeške mesenosti in jo obvladujemo z odpovedjo, z voljo in molitvijo ter da nas ta pretirano ne prevzame in postane težko obvladujoča. Mesenost moramo kristjani voljno obvladovati, se spokoriti in upoštevati Božjo Voljo! Telesna ljubezen med možem in ženo v krščanskem zakonu je namenjena krepitvi njuni ljubezni, sožitju, razumevanju in rojstvu otrok ter da se nadaljuje Božja Ljubezen v krščanski skupnosti moža in žene. Naj bo ljubezen in razumevanje v naših krščanskih družinah, Saj je Bog tam, kjer se imajo ljudje radi!

   Sveto pismo uči doktrino, ki jo lahko poimenujemo vztrajnost svetih (Pismo Rimljanom 8,28–30). Ker je večna varnost svetopisemsko dejstvo, je po Jezusu Kristusu rešen celo kristjan, ki se vede meseno. Odrešenja ni mogoče izgubiti, saj je naše odrešenje po Jezusu Kristusu brezplačno Božje darilo, ki nam ga Bog ne bo odvzel (gl. Evangelij po Janezu 10,28; Pismo Rimljanom 8,37–39; Prvo Janezovo pismo 5,13). V prvem pismu Korinčanom 3,15 je rečeno, da bo kristjan, ki ravna meseno, zagotovo odrešen. »Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj.« Vprašanje ni, ali je človek, ki se razglaša za kristjana, a živi meseno, odrešenje izgubil; vprašanje je, ali je bil ta človek sploh res odrešen (Prvo Janezovo pismo 2,15–19). Vztrajna, neprestana, neskesana grešna mesenost je znak, da človek sploh ni bil rojen in obnovljen na novo (kot Homo Novum) in da se v njem še ni naselil Sveti Duh, ki naj bi spodbudil krščansko duhovnost, da bi prevladala in nad človeško mesenostjo in materialno usmerjenostjo vernika tako, da bi materialno mesenost z voljo in molitvijo ter delom obvladovali in postali bolj duhovni.

   Kristjani, ki se začnejo vesti preveč meseno in so preveč materialistično usmerjeni, morajo pričakovati, da jih bo Bog ljubeče discipliniral (Pismo Hebrejcem 12,4–11) in jih tako obnovil v svetosti, pravičnosti in poslušnosti Bogu, saj Bog ljubi ponižne, skromne, pobožne, pravične in usmiljene vernike, ki molijo, izkazujejo usmiljenje, delajo dobro in živijo duhovno. Pravi kristjani postopoma rastejo v svetosti (Pismo Rimljanom 12,1–2), pri čemer postajajo vse bolj duhovni in vse manj meseni – to je proces, ki mu pravimo posvečevanje in postopno odmikanje od materialne mesenosti. Dokler nismo popolnoma in dokončno rešeni svojega grešnega mesa v smrti ali v Kristusovi vrnitvi, se soočamo z občasnimi izbruhi mesenosti; zato molimo in prosimno Boga za Vodstvo in Poduk, kaj je prav in kaj ne. Za pravega kristjana pa so ti meseni izbruhi občasna izjema, ne pravilo, saj smo se z mesenimi nagoni rodili in je prav da jih obvladujemo!. Z vztrajanjem v veri njihova moč in pogostost postopoma upadata, zato v molitvi in duhovnosti ponižno prosimo Boga, da nas Vodi, da ne zaidemo v pretirano materialno čutnost brez zadostne krščanske duhovnosti tako, da to z branjem Svetega pisma, z delom, močno voljo in molitvijo obvladujemo. Naj se naša medsebojna ljubezen nesebično in bogato prelije tudi na druge člane krščanske družine in na okolje, kjer živimo in delamo. Bog Stvarnik že ve, zakaj nam je poleg duhovne Ljubezni in Usmiljenja daroval tudi telesno ljubezen med krščanskima zakoncema, da jo z Njegovim blagoslovom rabita za krepitev svoje ljubezni v zakonu. In Ljubezen med nami je najvišja zapoved, kot nas je učil Odrešenik in Učenik Jezus Kristus.

   Gotquestions et altro

   Odgovori
8. Miro says:

   28. maja, 2020 at 9:15

   STO TISOČ POZDRAVOV JAZ HRANIM ZA TE, MARIJA, KER LJUBI TE MOJE SRCE (iz pesmi)

   John Henry Newman je še kot anglikanec zelo častil Marijo. Ko je bil univerzitetni profesor v Oxfordu, je pri njem stanoval njegov mlajši brat, ki je obiskoval predavanja na univerzi. V sobi, ki jo je bratu določil, je dal obesiti Marijino sliko. Ko se je študent zaradi tega pritožil, mu je Newman odvrnil, da so anglikanci pozabili na angelov in Elizabetin pozdrav: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj! Blagoslovljena ti med ženami!«

   Sv. Bernardin Sienski je že v zgodnji mladosti razodeval posebno ljubezen do brezmadežne Device. Matere ni imel. Zanj je lepo skrbela mačeha. V fantovskih letih se je po cele ure umikal v bližnji gozd. Ker se je fantovo početje mačehi zdelo nenavadno, ga je vprašala, kaj dela v gozdu. Bernardin je skrivnostno odgovoril: »Čaka me moja draga.« Ker je mačeho skrbelo, kdo je ta »draga«, je skrivaj poslala svojo hčerko, Bernardinovo polsestro, naj svojega polbrata opazuje. Začudena opazi, kako v skritem kotičku gozda ves zatopljen v molitev kleči pred kipom svete Device. »Moja draga« je bil njegov naziv za Devico Marijo vse življenje.

   (iz knjižice: Nauči nas moliti 4, p. Anton Nadrah)

   O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!
   Sv. John Henry Newman, prosi za nas!
   Sv. Bernardin Sienski, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   27. maja, 2020 at 21:26

   PRIPOROČIMO SE SVETEMU DUHU IN SE SKUŠAJMO POGLOBITI V NEKATERE POMEMBNEJŠE ODGOVORE, KI SO V ZVEZI Z BOŽJIM NAČRTOM NA KRATKO PODANI V KOMPENDIJU KATEKIZMA KATOLIŠKE CERKVE!

   PRIDI, SVETI DUH!

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih
   in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo
   in prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in vselej radi sprejemali njegove spodbude. Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   KAKŠEN JE BOŽJI NAČRT ZA ČLOVEKA?
   Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti božjega življenja. Ob dopolnitvi časov je Bog Oče poslal svojega Sina kot Odrešenika in Zveličarja ljudi, ki so padli v greh. Sklical jih je v svoji Cerkvi, da po delovanju Svetega Duha postanejo njegovi posinovljeni otroci in dediči njegovega blaženega življenja (Kompendij KKC, 1).

   KAJ BOG RAZODEVA ČLOVEKU?
   Bog se v svoji dobroti in modrosti razodeva človeku. Z dejanji in besedami razodeva samega sebe in svoj dobrotni načrt, ki ga je v Kristusu od vekomaj naprej določil v blagor človeštva. Ta načrt obstaja v tem, da po milosti Svetega Duha napravi deležne božjega življenja vse ljudi, ki so njegovi posinovljenci v njegovem edinem Sinu (Kompendij KKC, 6).

   KAKO MARIJA SODELUJE Z ODREŠENJSKIM NAČRTOM?
   Marija je po božji milosti ostala brez vsakega osebnega greha vse svoje življenje. Je “milosti polna” (Lk 1,28), “vsa sveta”. Ko ji angel oznani, da bo rodila “Sinù Najvišjega” (Lk 1,32), svobodno izreče svojo privolitev s “poslušnostjo vere” (Rim 1,5). Marija sama sebe v celoti izroči osebi in delu svojega Sina Jezusa, ko z vsem srcem sprejme odrešenjsko božjo voljo (Kompendij KKC, 97).

   ZAKAJ KRISTUSOVA SMRT SPADA V ODREŠENJSKI BOŽJI NAČRT?
   Da bi vse ljudi, zapisane smrti zaradi greha, spravil s seboj, se je Bog iz ljubezni odločil poslati svojega Sina, da bi se izročil smrti za grešnike. Jezus je umrl, “kakor je v Pismih”. Njegova smrt je bila napovedana v Stari zavezi, zlasti kot daritev trpečega služabnika (Kompendij KKC, 118).

   KAKŠNO MESTO IMA EVHARISTIJA V BOŽJEM ODREŠENJSKEM NAČRTU?
   V stari zavezi je evharistijo naznanjal zlasti vsakoletni velikonočni obed, ki so ga Judje vsako leto obhajali z opresniki (nekvašeni hlebi kruha) v spomin na naglico ob osvoboditvenem odhodu iz Egipta. Jezus naznanja evharistijo v svojem nauku in jo postavi med obhajanjem velikonočnega obeda s svojimi učenci pri zadnji večerji. Cerkev, zvesta Gospodovemu naročilu: “To delajte v moj spomin!” (1 Kor 11,24), je evharistijo vedno obhajala, zlasti v nedeljo, na dan Jezusovega vstajenja (Kompendij KKC, 276).

   KAKŠNO MESTO IMA ZAKRAMENT SVETEGA REDA V ODREŠENJSKEM BOŽJEM NAČRTU?
   Predpodobe tega zakramenta so v stari zavezi služenje levitov kakor tudi Aronovo duhovništvo in postavitev sedemdesetih “starešin” (4 Mz 11,25). Te predpodobe najdejo svojo spolnitev v Jezusu Kristusu, ki je s svojo daritvijo na križu “edini srednik med Bogom in ljudmi” (1 Tim 2,5), “veliki duhovnik po Melkizedekovem redu” (Heb 5,10). Eno samo Kristusovo duhovništvo postaja navzoče po službenem duhovništvu (Kompendij KKC, 324).

   KAKŠEN JE BOŽJI NAČRT ZA MOŽA IN ŽENO?
   Bog je ljubezen. Človeka je ustvaril iz ljubezni in ga poklical k ljubezni. Ker ju je ustvaril kot moža in ženo, ju je poklical h globokemu občestvu življenja in medsebojne ljubezni, tako da “nista več dva, ampak eno” (Mt 19,6). Bog ju je blagoslovil in jima rekel: “Bodita rodovitna in se množita” (1 Mz 1,28) – Kompendij KKC, 337).

   ČEMU JE BOG USTANOVIL ZAKON?
   Zakonsko zedinjenje moža in žene, ki ga je utemeljil Stvarnik in ga obdaril z njenimi lastnimi zakonitostmi, je po svoji naravi usmerjeno na občestvo in blagor zakoncev, kakor tudi na roditev in vzgojo otrok. Po prvotnem božjem načrtu je zakonsko zedinjenje nerazvezljivo, kakor potrjuje Jezus Kristus: “Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje” (Mr 10, 9) – (Kompendij KKC, 338).

   KAKŠNA JE NARAVA DRUŽINE V BOŽJEM NAČRTU?
   Mož in žena, združena v zakonu, sestavljata skupaj s svojimi otroki družino. Bog je ustanovil človeško družino in jo obdaril z njeno temeljno zgradbo. Zakon in družina sta naravnana na blagor zakoncev ter na roditev in vzgojo otrok. Med člani iste družine se vzpostavijo osebni odnosi in prvobitne odgovornosti. V Kristusu družina postane domača Cerkev, ker je skupnost vere, upanja in ljubezni (Kompendij KKC, 456).

   Zahvalimo se: Gospod Jezus, hvala Ti za vse, kar nam milostno razodevaš glede odrešenjskega načrta v luči Svetega Duha!

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

   Odgovori
10. Hvala says:

    27. maja, 2020 at 20:36

    JEZUSOVO UMIRANJE NA KRIŽU (Z medicinskega stališča je podrobnosti zbral DR. C. TRUMAN DAVIS-Priredba Andrej Justinek _prenova)
    ———————————————————————————————————————————————————

    KRIŽANJE JE METODA POČASNE IN FATALNO BOLEČE SMRTI, KJER JE ŽRTEV PRIVEZANA ALI PRIKOVANA (PRIBITA) NA VELIK LESEN TRAM IN TAKO VISI VEČ DNI, DO KONČNE SMRTI ZARADI IZČRPANOSTI IN ZADUŠITVE.

    DOMNEVNO SO KRIŽANJE “IZUMILI” PERZIJCI LETA 300 PRED KRISTUSOM, IZPOPOLNILI PA SO GA RIMLJANI OKOLI
    LETA 100 PRED KRISTUSOM.

    MILIJONI KRISTJANOV V ČASU VELIKE NOČI RAZMIŠLJAJO O BOLEČINAH JEZUSA KRISTUSA, KO JE UMIRAL NA KRIŽU.

    Z MEDICINSKEGA STALIŠČA JE PODROBNOSTI KRIŽANJA ZBRAL DR. C. TRUMAN DAVIS IN OBJAVIL V REVIJI NEW WINE MAGAZINE.

    STROKOVNO NAVAJANJE DEJSTEV NAM OMOGOČA, DA RESNIČNO DOJAMEMO, KAJ JE JEZUS STORIL ZA NAS IN KAKŠNA JE VELIČINA BOGA.

    KRIŽANJE- ANATOMSKE IN FIZIOLOŠKE PODROBNOSTI SMRTI NA KRIŽU
    ——————————————————————————————————————————————————–

    V 55. TOČKAH JE OPISANO TO UMIRANJE JEZUSA NA KRIŽU.

    V 49. TOČKI OPISUJE: DA BI UPOČASNILI PROCES SMRTI, SO VOJAKI NA KRIŽ PRITRDILI MAJHEN LESEN SEDEŽ, KI JE JEZUSU DAL “PRIVILEGIJ”, DA NOSI SVOJO TEŽO NA KRIŽNI KOSTI.

    POSLEDICA TEGA JE, DA UMIRANJE NA KRIŽU LAHKO TRAJA DO DEVET (9) DNI.
    ———————————————————————————————————————————————————

    TOČKA 51 : KADAR SO RIMLJANI ŽELELI POSPEŠITI SMRT, BI ŽRTVI PREPROSTO ZLOMILI NOGE, ZARADI ČESAR SE ŽRTEV V NEKAJ MINUTAH ZADUŠI.

    TO SE JE IMENOVALO CRUCIFRAGRUM.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    Ne vem , če si mi zares lahko predstavljamo to grozovito, strašno , sramotno, boleče umiranje JEZUSA NA KRIŽU, ki ga je daroval za vse nas.

    JEZUS , ZAHVALJUJEMO SE TI ZA TVOJE STRAŠNE BOLEČINE ZA NAS, ODPUSTI NAM NAŠE GREHE, SLAVA TI NA VEKOMAJ!

    https://drive.google.com/file/d/1xESoStos-3dXriBmVLnkrvFzTIBKk8w2/view

    Odgovori