Članki za dušo

14.947 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   1. marca, 2025 at 10:54

   Papež Frančišek: Potrpežljivo Božje usmiljenje
   Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.

   In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
   Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!

   Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame.
   (Papež Frančišek 7. aprila 2013)

   ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.

   Addendum: dodatek iz Vera v usmiljenega Boga (Pater dr. Viljem Lovše)

   Pravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

   Povzetek iz intervjuja s preizkušano ženo iz Dotik usmiljenja na Iskreni.net
   Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico in nepopolno. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti.

   Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal in mi bo tudi zdaj Pomagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam.

   To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

   »Kako veliko je Gospodovo usmiljenje, njegovo odpuščanje tistim, ki se obračajo nanj!« (Sir 17,29)

   Božje Usmiljenje ne preneha in nadaljuje kot SONCE, KI VEDNO SVETI. Vendar tudi sonce ne prodre tja, kjer so zazidali okna IN SE ZAGRADILI PRED SVETLOBO. Tomaš Špidlik (češki kardinal in avtor knjige Osnove krščanske duhovnosti)

   Odgovori
2. janez says:

   27. februarja, 2025 at 12:23

   Jutranja homilija papeža Frančiška: Razširimo svoje srce. Za milost ni treba plačevati. Je zastonj

   Razširimo svoje srce. Za milost ni treba plačevati. Je zastonj
   »Zastonjskost Boga naj spodbuja tudi našo držo zastonjskosti, bodisi pri pričevanju bodisi pri služenju. Razširimo svoje srce za milost. Milosti se ne kupuje. Kar smo prejeli gratis, dajmo gratis. Božjemu ljudstvu se služi – se ga ne poslužuje.

   Krščansko življenje je služenje in ne posluževanje
   Današnji evangeljski odlomek (glej Mt 10,7-13) govori o poslanstvu apostolov in torej o poslanstvu vsakega kristjana. Kristjan ne more ostati nepremičen. Krščansko življenje pomeni hoditi po poti, vedno. Jezusove so besede: ‘Spotoma pa oznanjajte in govorite: ‘Nebeško kraljestvo se je približalo.’ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.’ Ravno to je poslanstvo – pomeni življenje služenja. Krščansko življenje je služenje. Zelo žalostno je, ko najdemo kristjane, ki na začetku svojega spreobrnjenja ali ko ozavestijo, da so kristjani, služijo, so odprti za služenje, služijo Božjemu ljudstvu, a potem se začnejo posluževati Božjega ljudstva. To zelo boli, zelo boli Božje ljudstvo. Poklicanost je poklicanost k služenju, ne da se ‘poslužujemo nečesa’.

   Z Bogom se ne trguje
   Krščansko življenje je življenje zastonjskosti. V današnjem evangeliju Jezus poudari jedro odrešenja: ‘Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.’ Odrešenja ne moremo kupiti, ampak nam je dano zastonj. Bog nas rešuje zastonj, ne zaračunava nam. In kakor je Bog storil z nami, tako moramo tudi mi delati z drugimi. Ravno v tem je zastonjskost Boga. In to je ena najlepših stvari: Vedeti, da je Gospod poln darov, ki nam jih lahko da. A prosi za samo eno stvar: da se naše srce odpre. Ko mi pravimo ‘Oče naš’ in molimo, odpremo srce, da bi vanj prišla ta zastonjskost. Ni odnosa z Bogom izven zastonjskosti. Včasih, ko potrebujemo nekaj duhovnega ali neko milost, pravimo: ‘Sedaj se bom postil, delal bom pokoro, molil bom devetdnevnico …’ Kar je prav, a bodite pozorni: s tem ne ‘plačamo’ za milost, da bi ‘kupili’ milost; to je namenjeno razširitvi tvojega srca, da bi vanj prišla milost. Milost je zastonj. Vsi Božji darovi so zastonj. Problem je v srcu, ki se pomanjša, se zapre in ni sposobno prejeti zastonjske ljubezni. Z Bogom ni treba barantati, z Bogom se ne trguje.

   Razširiti srce za zastonjske milosti
   Zastonjskost je osrednja. In to je posebej pomembno za nas pastirje Cerkve, da ne bi prodajali milosti. Zelo namreč škoduje, ko naletimo na pastirje, ki trgujejo z Božjo milostjo. Gospodova milost je zastonj in ti jo moraš dati zastonj. V našem duhovnem življenju obstaja vedno ta nevarnost, da zdrsnemo na raven plačevanja. Vedno, tudi ko govorimo z Gospodom, kakor da bi mu hoteli dati neko podkupnino. A stvari ne potekajo na ta način, ne po tej poti. ‘Gospod, če ti storiš to, ti bom jaz dal to.’ Če naredim to obljubo, mi to razširi srce, da lahko prejmem tisto, kar je že zastonj za nas. Takšen odnos zastonjskosti z Bogom je to, kar nam bo pomagalo, da ga bomo imeli tudi v odnosu do drugih, tako pri krščanskem pričevanju kot krščanskem služenju, v pastoralnem življenju pastirjev Božjega ljudstva. Spotoma. Služite in dajajte ‘gratis’ to, kar ste ‘gratis’ prejeli. Naše življenje svetosti naj bo razširitev srca, da bodo Božja zastonjskost, Božje milosti, ki že so tam, ki so zastonj in nam jih On želi podariti, lahko prišle v naše srce. Tako bodi.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 11.6.2019)

   Odgovori
3. janez says:

   25. februarja, 2025 at 7:57

   Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla na 4. svetovni dan ubogih 16. 11. 2020: »Ponudi svojo roko siromaku«

   Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,14-30) »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« (Mt 25,21)

   Današnja prilika ni prilika v klasičnem pomenu, gre bolj za napoved: »Tako bo, tako se bo zgodilo!« (Mt 25,14).
   Talent je bila mera za težo, vrednost talenta pa zelo velika. S tem bogastvom se je dalo lepo živeti kar nekaj let. S tem želi Jezus podčrtati, kako velik je Bog Oče v svoji dobroti in svojem usmiljenju. Navadno, ko poslušamo razlago o talentih, se želijo podčrtati naše sposobnosti in darovi, pa čeprav, kot božji dar. Prilika jasno pove, da se je gospodar odpravljal na dolgo potovanje in je zato izročil svoje premoženje svojim služabnikom. Prilika tudi pove, da je razdelil talente vsakemu po njegovih zmožnosti.

   Kateri darovi so mišljeni kot talent?
   Na prvem mestu je Božje kraljestvo, ki ga Jezus oznanja in prinaša; to je Božje usmiljenje, ki je neskončen dar namenjen nam grešnikom. Ta dar je zastonjski in je namenjen nam, da bi postali novi ljudje, v katerih se pretaka božje življenje. Bog nam ta dar podarja, da bi med nami bilo vedno bolj vidno božje kraljestvo.Ta dar me vedno odpira za skupnost, za bližnjega. Božje kraljestvo, to božje življenje, je vedno občestveno življenje, je nekaj, kar me odpira za bližnjega in me z njim povezuje. To je sad, ki da Gospodar želi najti na koncu, ko se vrne, želi ga imeti, kot sad mojega prizadevanja in sodelovanja. Talent, ki ga gospodar zaupa, predstavlja poslanstvo, ki je zaupano vsakemu izmed nas. Vsako življenje ima smisel. Gospodar, ki ga Jezus opiše, ne pričakuje uspeh, ampak odgovornost v zaupanem poslanstvu. Ta odgovornost osmisli moje življenje. Jezusova logika se razlikuje od logike v kateri mi danes živimo, ko se vrednost meri po tem, kaj imaš in kaj si dosegel. Za Jezusa je življenje samo po sebi vrednota in zato nas vabi, da se ne utrudimo v rasti in zorenju tega življenja, kajti to nas osrečuje. Talent je bil podarjen meni, kot posamezniku, podarjen mi je zato, da postanem človek občestva, Cerkve. To, kar sem prislužil s podarjenim talentom je to, da sem postal človek za druge. To je pot, ki vodi v odrešenje. Zadnji služabnik tega ni bil sposoben. V njem je prevladal strah in misel, da Bog od nas zahteva nekaj nemogočega.

   Njegov problem je bil v tem, da ni bil sposoben narediti koraka k drugemu, da ni postal človek občestva, z drugo besedo ni vstopil v logiko božjega kraljestva. Papež Frančišek v Poslanici za 4. svetovni dan ubogih z naslovom: »Ponudi svojo roko siromaku«, ugotavlja, da se ne moremo dobro počutiti, kadar je nek član človeške družine odrinjen v ozadje in postane senca. Ponujena roka temu človeku pomeni, da je v nas sposobnost za dejanja, ki življenju dajejo smisel. Ponuditi roko pomeni znamenje, ki neposredno spominja na bližino, na solidarnost, na ljubezen. Papež nadaljuje: »V teh mesecih, ko je svet preplavil virus, ki prinaša bolečino in smrt, obup in zmedo, smo lahko videli veliko ponujenih rok, kot je ponujena roka zdravnika, bolniške sestre, tistih, ki delajo v administraciji, ponujena roka prostovoljca, ponujena roka duhovnika, redovnika ali redovnice…. Te ponujene roke so kljubovale kljub okužbi in strahu, samo, da bi tem, ki so v preizkušnji, nudile oporo in tolažbo«.

   Papež pravi, da je »čas, ki ga preživljamo, ugoden čas, ko moramo spet začutiti, da potrebujemo drug drugega, da smo odgovorni za druge in svet…« Papež Frančišek izpostavi tudi odnos tistih, »ki imajo roko v žepu in jih ne gane revščina, ki so je pogosto sami krivi.« To so ljudje, ki so pripravljeni narediti vse za svojo kariero, slavo, bogastvo. Da to dosežejo, so pripravljeni pohoditi ljudi ob sebi, zanemariti družino, izdati prijatelja. Tako komolčarji postanejo groza za ljudi okoli sebe. Dar, ki so ga prejeli, je za druge nesreča, zanje pa le ambicija, ki pa v globini srca ne osreči niti njih samih. Papež Frančišek zaključi svojo poslanico z mislijo, da smoter vsakega našega dejanja ne more biti nič drugega kot ljubezen. To je cilj, proti kateremu smo usmerjeni, in nobena stvar nas ne more odvrniti od njega. Ta ljubezen je podelitev, predanost in služenje, začenja pa se z odkritjem, da smo najprej sami ljubljeni in prebujeni za ljubezen. Smoter se pojavi v trenutku, ko se otrok sreča z maminim nasmehom in začuti, da je ljubljen zgolj zaradi tega, ker obstaja. Tudi nasmeh, ki ga izmenjamo z ubogim, je izvir ljubezni in omogoča, da živimo v veselju.« Če dar, ki sem ga prejel, postavim v službo bližnjega, skupnosti, Cerkve, lahko obrodi svoj sad. S tem ne bom nič izgubil, obratno, z veseljem v srcu bom čutil, kako sem podarjeni dar izkoristil in s tem osmislil svoje življenje. Prilika o talentih naj vse nas spodbudi, da bomo znali biti za vse darove hvaležni, jih odgovorno živeti v pozorni drži do bratov in sester.
   Amen.

   Msgr. Alojzij Cvikl DJ
   Mariborski nadškof metropolit in
   podpredsednik SŠK

   Odgovori
4. janez says:

   24. februarja, 2025 at 10:30

   Papež Frančišek: Jezus se umika na samotne kraje in moli

   »Evangeliji so nam izročili mnoge zelo žive podobe o Jezusu kot človeku molitve. Kljub pomembnosti njegovega poslanstva in zahtevam mnogih ljudi, Jezus čuti potrebo, da se umakne v samoto in moli. Markov evangelij nam o tem pripoveduje že na prvi strani, ko začne govoriti o Jezusovem javnem delovanju (glej Mr 1,35). Jezusov prvi dan v Kafarnáumu se je končal zmagoslavno. Ko je sonce zašlo, je množica bolnih prišla pred vrata, kjer je Jezus bival. Mesija oznanja in ozdravlja. Uresničijo se starodavne prerokbe in pričakovanja mnogih ljudi, ki trpijo: Jezus je Bog, ki je blizu, je Bog, ki rešuje. A tista množica je še vedno majhna, če jo primerjamo z mnogimi drugimi množicami, ki se bodo zbirale okoli preroka iz Nazareta. V nekaterih trenutkih gre za ogromno ljudi. Jezus je v središču vsega, pričakovan s strani ljudi, je odgovor na upanje Izraela. Pa vendar se jim Jezus izmakne. Ne ostane ujetnik pričakovanj ljudi, ki so ga že izvolili za vodjo. Nevarnost je, da se voditelji preveč navežejo na ljudi in ne ohranijo distance. In Jezus se tega zaveda. Že prvo noč v Kafarnáumu dokaže, da je zares izviren Mesija. Tik pred zoro učenci iščejo Jezusa, a ga ne najdejo, dokler ga Peter navsezadnje ne izsledi na samotnem kraju, popolnoma potopljenega v molitev. In mu pravi: ‘Vsi te iščejo’ (Mr 1,37). Zdi se, da se trditev nanaša na splošen uspeh, kot dokaz, da je njegovo poslanstvo uspelo. Jezus pa pravi svojim učencem, da mora iti drugam, da niso ljudje tisti, ki iščejo njega, ampak je On tisti, ki išče ljudi. Zato ne sme ostati, ampak mora neprenehoma romati po poteh Galileje (glej Mr 38-39). Je romar, ki gre proti Očetu, medtem pa moli. Vse to se zgodi v eni noči molitve.

   Kakor da vse vodi Jezusova molitev
   Na kakšni od svetopisemskih strani se zdi, da vse vodi Jezusova molitev, njegova bližina z Očetom. Tako bo predvsem v noči na vrtu Getsemani. Za zadnji del Jezusove poti, najtežji od vseh, ki jih bo prehodil, se zdi, da dobi svoj smisel v stalnem poslušanju, ki ga Jezus namenja Očetu. Zagotovo ni lahka molitev, ravno nasprotno, je dejanska agonija, pa vendar je molitev, ki je zmožna podpirati tisto pot križa. Bistveno je, da Jezus molil. Jezus je goreče molil v javnih trenutkih, ko je s svojim ljudstvom delil bogoslužje, a prav tako je iskal kraje zbranosti, ki so bili ločeni od vrveža sveta, kraje, ki so omogočili, da se je spustil v skrivnost svoje duše. Jezus je prerok, ki pozna kamne v puščavi in se vzpenja v višine gora. Zadnje Jezusove besede, preden je izdihnil na križu, so besede psalmov.

   Gospod, nauči me moliti
   Jezus je molil kakor vsak človek na svetu. Pa vendar njegov način molitve vsebuje skrivnost, nekaj, kar zagotovo ni ušlo pogledu njegovih učencev, če v evangelijih najdemo tako enostavno in neposredno prošnjo: ‘Gospod, naúči nas moliti’ (Lk 11,1). Videli so ga namreč moliti in so se njegovega načina želeli tudi sami naučiti. Jezus jih ne zavrne, ni ljubosumen na svojo bližino z Očetom, ampak je prišel ravno za to, da bi nas uvedel v ta odnos z Očetom. Tako svojim učencem postane učitelj molitve, kar zagotovo želi biti za vsakega med nami. Tudi mi torej moramo reči ‘Gospod, nauči me moliti. Nauči me.’ Čeprav morda molimo že mnogo let, se moramo molitve vedno učiti! Človekova molitev, to hrepenenje, ki se rodi na tako zelo naraven način v njegovi duši, je morda ena največjih skrivnosti vesolja. In niti ne vemo, če je molitev, ki jo namenjamo Bogu, zares tista, ki bi jo On hotel slišati. Sveto pismo nam govori tudi o neprimernih molitvah, ki jih Bog na koncu zavrne. Spomnimo se na priliko o farizeju in cestninarju. Samo cestninar se je vrnil opravičen domov, ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’ (Lk 18,14). Molitev je vedno treba začeti s ponižnostjo, kajti ponižno molitev Gospod sprejme. Zato je najprimerneje, da prosimo z besedami učencev: ‘Gospod, nauči nas moliti!’ In On zagotovo ne bo dopustil, da bi naša prošnja padla v prazno.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 5.12.2018)

   Odgovori
5. janez says:

   22. februarja, 2025 at 18:10

   Pridiga 23.2.2025: 7. navadna nedelja
   1 Sam 26,2.7−9.12−13.22−23; 1 Kor 15,45−49; Lk 6,27−38

   6,27 »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.
   28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami.
   29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani.
   30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj.
   31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.
   32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo.
   33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto.
   34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako.
   35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.
   36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!«

   Ne sodite
   37 »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.
   38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«

   Kdo je kdo?
   Med drugo svetovno vojno so se tudi nekateri ruski vojaki borili na nemški strani. To so delali v upanju, da se bodo na ta način rešili diktatorja Stalina in komunizma. Najslabše, kar se jim je lahko zgodilo je bilo, da so jih ujeli Rusi.
   V decembru leta 1943 se je zgodilo zanimivo srečanje. Sneg je pobelil vse stvari, zato so vojaki obeh strani nosili bele kombinezone in kape, da bi jih sovražnik težje odkril. Ko so se vojaki podili sem in tja po gozdovih so se med sabo malo pomešali.

   Dva vojaka, vsak z ene strani, sta se zatekla v kritje drug blizu drugega. Začela sta se pogovarjati in si potem tudi deliti, kar sta imela: strelivo, cigarete in čokolado. Čez nekaj časa sta, ker se je boj umiril, odložila svoji pokrivali. Na veliko začudenja sta ugotovila, da ima eden na svoji kapi nemškega orla, drugi pa rusko petokrako rdečo zvezdo. Takoj sta skočila na noge in zgrabila za pištoli, toda ti zaradi mraza nista delovali. Pograbila sta za njune cevi in začela kot z gorjačo udrihati drug po drugem. To ni bila stvar prepričanja, niti ljubezen do domovine, ampak želja po preživetju. Postala sta ujetnika uniforme in nezaupanja. Če jaz ne bom ubil njega, bo on ubil mene. Solženicin, ki je napisal to zgodbo ni nakazal njenega konca. V njej pa nam je posredoval nauk za življenje. Pokazal nam je kako hitro lahko sovražniki postanejo prijatelji. V mojem sovražniku je vedno nekaj, kar bom lahko takoj vzljubil in v mojem prijatelju tudi nekaj, kar bom lahko takoj zasovražil.

   Vojaka sta si bila v belih oblačilih blizu, bila sta prijatelja in brata, v uniformah pa narazen do smrti. Belo oblačilo je znak tudi našega krščanskega dostojanstva, ki smo ga prejeli pri krstu, ko smo postali božji otroci in zato bratje in sestre med seboj. Belo oblačilo božjega dostojanstva zabriše naše egoistične interese. Ljubezen je to božje pokrivalo, ki je sposobno vsakega človeka odeti v dostojanstvo božjega otroštva. Pred Bogom smo vsi njegovi otroci. Delitve na naše in vaše, na moje in na tvoje uničujejo vsako življenje. Psevdo − Dionizij Areopagit pravi: »Bolj univerzalno, bolj božje.«

   Jezusovo govorjenje o ljubezni v današnjem evangeliju se nam zdi blodnja. Nelogično se zdi nasilnežu nastavljati lice, dajati tistemu, ki te je že krivično oplenil; skratka ljubiti sovražnike. Če si pri zdravi naravni pameti tega ne boš storil. Takih dejanj si sposoben le, če ravnaš impulzivno − čustveno, po nagibih srca in ne razuma. Za tako početje − izkazovanje ljubezni sovražnikom − samo čustvo seveda ni dovolj, ampak je potrebna močna volja in božja pomoč. Bog ima v ozadju svojo logiko in računico. Zavezuje se, da bo On povrnil nepokrite račune. Torej se lahko zanesemo ne samo na srce, ampak tudi nanj.

   Posebnost Jezusovega načela: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31), ni samo pozitivna oblika recipročnosti, ampak naša pobuda v dobroti in ljubezni. Kristjani smo dolžni biti korak pred drugimi. Jezus nas vprašuje koliko smo boljši od drugih ljudi. K temu smo poklicani zaradi božje ljubezni, ki jo bolj kot drugi prejemamo in okušamo v božji besedi in v zakramentih.

   Čustva, ki jih imamo v svojem srcu, pa čeprav do sovražnika, so v nas in najprej vplivajo na nas same. V sovraštvu je nekaj satanskega, uničuje vse s čimer pride v stik. Vrednote, zdravje in gmotne dobrine se v njem topijo kot sneg na peči in vsi vpleteni si mislijo, da imajo prav. Če sovražnik ni vreden naše ljubezni in odpuščanja, pa je to dobro za naše mirno spanje in čisto dušo pred Bogom. Sovražniku v resnici nismo nič dolžni, dolžni pa smo sebi in svojemu zdravju in seveda neskončno pa smo dolžni Bogu od katerega smo vse zastonj prejeli in ki nam naroča, da nam bo tudi to ljubezen poplačal.

   P. Calagno ugotavlja, da življenje s konkretnimi sovražniki ni tako težko, kot z umišljenimi. Zlasti tisti, ki so nagnjeni k melanholiji, se spominjajo vsake besede, ki jih je prizadela in iz vsake žalitve izvajajo kakšne sklepe, da se jim zdi kakor bi živeli v levjem brlogu. Če se kam preselijo, jim je nekaj časa dobro, potem pa spet najdejo nekoga, ki da jim želi slabo. Takšni ljudje seveda trpijo bolj zaradi sebe kot zaradi drugih.

   Krščanska ljubezen zmore in mora preseči osebna, rasna, in državna sovraštva. Sovraštvo ima lahko skrivnosten izvor. Lahko se razvije iz čustvene antipatije, lahko ga povzroči telesna ali moralna nepopolnost bližnjega. Sprijazniti se moramo, da smo vsi nepopolni in da živimo v nepopolnem svetu, ki kot v porodnih bolečinah vzdihuje, ko pričakuje odrešenja. Na vse nas pa sije božje sonce ljubezni: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Psevdo − Makarij je to primerjavo razložil takole: stvari, na katere sije sonce, sonca ne spremenijo. Sonce se ne umaže, ko obseva močvirje. Tako tudi kristjan ne bi smel spreminjati izraza svojega obličja z ozirom na osebo, s katero govori; dobri moramo biti z verniki kot z nevernimi, s svetniki kot z grešniki. Apostol Pavel pravi: »Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde« (Flp 2,14−15). Bog je model našega ravnanja in kdo smo mi, da bi bližnjega sodili. »Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno« (Lk 6,37). Amen.

   Župnija Šempas in Ozeljan, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori
6. janez says:

   22. februarja, 2025 at 17:33

   Papež Frančišek o Božjem kraljestvu

   Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta
   Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«

   Božje kraljestvo je utemeljeno na ljubezni
   Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.

   Kaj je nebeško kraljestvo?
   Jezus se ne trudi, da bi to razložil. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Tudi danes je blizu. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno preko delovanja gospodarja, kralja, desetih devic… Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majhno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo. Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.

   Kako najti Božje kraljestvo?
   Vi bi me lahko vprašali; lahko bi me kdo vprašal: ‘Toda oče, kako najti Božje kraljestvo?’ Vsak od nas ima posebno pot. Vsakdo ima v življenju svojo pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano, kakor je predstavljeno v priliki o trgovcu, ki kroži po svetu, da bi našel nekaj vrednega. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju, kakor v priliki o kmetu. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je namreč rekel: ‘Kadar ste zbrani v mojem imenu, sem jaz med vami.’ Gospod je tukaj, je z nami, je med nami. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju ljudem.

   Papež Frančišek

   Odgovori
7. janez says:

   22. februarja, 2025 at 0:07

   SPREOBRNENJE
   Papež Frančišek: Spreobrnjenje je milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil

   Kaj pomeni beseda spreobrnjenje? V Svetem pismu to predvsem pomeni spremeniti smer ali usmeritev, kar tudi pomeni spremeniti način mišljenja. V moralnem in duhovnem življenju spreobrniti se, pomeni obrniti se od zla k dobremu, od greha k Božji ljubezni. To je to, kar je učil Krstnik, ki je v judejski puščavi »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (v. 4). Prejeti krst je bilo zunanje in vidno znamenje spreobrnjenja tistih, ki so poslušali njegovo pridiganje in so se odločili delati pokoro. Ta krst se je zgodil s potopitvijo v Jordan, v vodo, a je bil povsem nekoristen, bil je le znak, in je bil nekoristen, če ni bilo razpoložljivosti za kesanje in spremenitev življenja.

   Spreobrnjenje pa vsebuje tudi bolečino nad storjenimi grehi, željo, da se jih reši in sklep, da se jih zavedno izključi iz lastnega življenja. Za izključitev greha pa je potrebno zavrniti vse tisto, kar je z njim povezano. Stvari, ki so povezane z grehom je torej potrebno zavrniti: posvetno miselnost, pretirano cenjenje udobnosti, pretirano cenjenje užitkov, blagostanja, bogastva. Zgled te ločitve je ponovno iz evangelija lik Janeza Krstnika, ki je bil strog mož in se je odpovedal odvečnemu ter je iskal bistveno. Poglejte to je prvi vidik spreobrnjenja: ločitev od greha in posvetnosti. Začeti torej pot ločitve od teh stvari.

   Drugi vidik spreobrnjenja je namen poti, to je iskanje Boga in njegovega kraljestva. Ločitev od posvetnih stvari in iskanje Boga ter njegovega kraljestva. Zapustitev udobnosti in posvetnega mišljenja nista sama sebi namen, ni askeza samo, da se dela pokora, kristjan ni fakir. Je nekaj drugega. Ločitev ni sama sebi namen, ampak je usmerjena za dosego nečesa višjega, to je Božjega kraljestva, občestva z Bogom, prijateljstva z Bogom, dobri odnosi z ljudmi. Toda to ni lahko, saj so številne vezi, ki nas držijo v bližini greha, ne ni lahko… Skušnjava vedno vleče navzdol, vleče dol in vezi nas držijo v bližini greha. To so: nestanovitnost, malodušnost, zlohotnost, škodljivo okolje, slabi zgledi. Včasih je privlačnost, ki jo čutimo do Gospoda prešibka in se skoraj zdi, da Bog molči. Oddaljene in nerealne se nam zdijo njegove obljube tolažbe, kot na primer podoba pozornega in skrbnega pastirja, ki danes odmeva v Izaijevem berilu (prim. Iz 40,1.11). Tako si je skušan reči, da se je nemogoče resnično spreobrniti. Kolikokrat smo začutili to malodušnost? »Ne, ne bom zmogel. Začenjam, potem se vrnem nazaj in to je grdo.« Mogoče je, mogoče je. In ko pride ta misel, ki te napravi malodušnega, ne ostani tam, kajti to je »živi pesek«. Ta »živi pesek« je ravno povprečnost bivanja. To je povprečnost. Kaj se stori v takšnih primerih, ko kdo hoče, a čuti, da ne more? Predvsem se je potrebno spomniti, da je spreobrnjenje Milost dana od Boga. Nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Je milost, ki ti jo da Gospod, zato jo je potrebno z vso močjo izprositi od Boga. Prositi Boga, da nas on spreobrne, da se lahko spreobrnemo do tolikšne mere, s kakšno se odpremo Božji lepoti, dobroti in nežnosti. Da se spreobrnemo in poboljšamo in odpremo Božji Milosti. Da z Bogom sodelujemo! Pomislite na nežnost Boga. Bog ni grozen oče, zloben oče, ne. Bog ni kontrolor ali policaj , ki kaznuje. Ljubi nas. Odpušča nam sedemdesetkrat sedemkrat. Nežen je, zelo nas ima Očetovsko rad kot dobri Pastir, ki išče zadnjo ovco svoje črede, dokler je ne najde. Ljubezen je. Usmiljenje je. Dobrota je. Spreobrnjenje je Milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil, da si začel hoditi in videl boš, kako bo On prišel. Moli, hodi in vedno boš naredil korak naprej. In Vedi, da nikoli Nismo Sami, ker je Bog Vedno z Nami! Brez Boga nič ne moremo storiti. Zaupajmo in Verujmo v Boga ter ga prosimo Usmiljenja in Milosti, da bomo z Njegovo Pomočjo postajali vedno boljši ljudje in kristjani. In z vsem kar smo in premoremo bili Bogu v Veselje!

   Sveta Marija, Nebeška in Naša Mati, naj nam pomaga ločiti se za vedno od greha in posvetnosti ter se odpreti Bogu, njegovi Besedi, njegovi Milostni Ljubezni, ki prenavlja in rešuje.

   Papež Frančišek

   Odgovori
8. janez says:

   21. februarja, 2025 at 18:16

   Papež Frančišek: Če v našem srcu ni usmiljenja in veselja ob odpuščanju, nismo v občestvu z Bogom

   V 15. poglavju evangelija po Luku najdemo tri prilike, ki govorijo o usmiljenju. Prva pripoveduje o izgubljeni ovci, druga o izgubljenem denarju in tretja – najdaljša – o očetu in dveh sinovih: o „izgubljenem“ sinu in o sinu, ki se je imel za pravičnega. Vse tri prilike hkrati govorijo tudi o Božjem veselju.„Česa pa se pravzaprav Bog veseli?“ To vprašanje je papež Frančišek danes opoldne zastavil množici zbrani na Trgu sv. Petra v Vatikanu ob začetku nagovora pred molitvijo angelovega čaščenja.

   Papež Frančišek je prisotne povabil k razmisleku o Božjem veselju in na vprašanje, česa se Bog veseli, z gotovostjo kar sam odgovoril, da je Božje veselje v odpuščanju. Gre za veselje pastirja, ki znova najde svojo ovčico; za veselje žene, ki najde svoj kovanec ter za veselje očeta, ki zopet sprejme v svojo hišo sina, ki je bil izgubljen in kakor mrtev in je zdaj živ. Sveti oče je zatrdil, da je v omenjenem sporočilu zaobjet ves evangelij in vsa vsebina krščanstva. Usmiljenje namreč ni zgolj čustvo, temveč je usmiljenje resnična moč, ki more rešiti človeka in svet od „rakave tvorbe“, ki je greh, oz. moralno in duhovno zlo. Samo ljubezen zmore zapolniti praznine in žrela negativnosti, ki jih v srcih in v zgodovini odpira zlo.

   Jezus pa je samo usmiljenje, je Bog, ki je postal človek. Spoštuje naše svobodne odločitve in nam hkrati ostaja vedno zvest. Ko se znova vrnemo k njemu, nas sprejme v svojo hišo, saj nas vedno pričakuje z ljubeznijo. Bog, ki je veselje, se razveseli vsakega grešnika, ki se vrne k njemu in prosi za odpuščanje. Nato je sveti oče opozoril na nevarnost: „V čem pa je nevarnost? Nevarnost je v tem, da si domišljamo, da smo pravični in obsojamo druge. Obsojamo tudi Boga, ker mislimo, da bi moral grešnike kaznovati, obsoditi jih na smrt in jim ne odpuščati. Če je tako, potem smo dejansko v nevarnosti, da ostanemo zunaj Očetove hiše! ….Če v našem srcu ni usmiljenja in veselja ob odpuščanju, nismo v občestvu z Bogom, saj je prav ljubezen, ki odrešuje in ne samo izpolnjevanje predpisov. Ljubezen do Boga in do bližnjega daje polnost vsem zapovedim.“

   Če živimo po načelu “oko za oko, zob za zob”, se ne moremo osvoboditi ujetosti v zlo. Hudič je prebrisan in nas slepi z ukano, da lahko sebe in svet odrešimo samo s sovjo človeško pravičnostjo. Dejansko pa nas lahko reši samo Božja pravičnost; in ta Božja pravičnost se je razodela na Križu. Najvišje dejanje Božje pravičnosti je to, da je za nas dal življenje! S tem je enkrat za vselej premagal Satna. Jezus pa nas vabi, naj bomo usmiljeni, kakor je usmiljen naš nebeški Oče (prim. Lk 6,36). Pri tem naj nam pomaga Marija, ki je Mati Usmiljenja, je svoj opoldanski nagovor skleni sveti oče.

   Papež Frančišek Vatikan pridiga dne 15.09.2013

   https://radio.ognjisce.si/sl/146/aktualno/11659/video-papez-francisek-ce-v-nasem-srcu-ni-usmiljenja-in-veselja-ob-odpuscanju-nismo-v-obcestvu-z-bogom.htm

   Odgovori
9. janez says:

   21. februarja, 2025 at 10:07

   Ali bo Bog zagotovo uslišal mojo molitev? Kratek razmislek. Zaupajmo vse Bogu in vse bo prav!

   Jezus je vsem, ki so položili svoje zaupanje vanj, dal zelo velikodušno ponudbo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.« »Ostati« v njem in pustiti, da njegove besede ostanejo v nas pomeni, da moramo svoje življenje živeti v nenehnem spoznavanju njegove prisotnosti, da mu moramo zaupati in da moramo poslušati njegovo Besedo v Svetem pismu in moliti. Če bomo tako živeli, ga lahko prosimo, kar koli hočemo. Jezus je rekel: »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po Njegovi Presveti Božji volji.

   In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili.«6
   Kadar ga prosimo, da se vse uredi po Njegovi volji, nas bo slišal in uslišal (to pomeni, da bo naše prošnje uslišal v skladu s svojo modrostjo, ljubeznijo in svetostjo), ker je to v skladu z Božjim Načrtom za nas, ki prosimo in molimo. Ljudje se pogosto jezimo na Boga, saj si po človeško predstavljamo, da njegovo voljo poznamo. Nekaj se nam zdi popolnoma smiselno in smo zato prepričani, da je to edini »pravi« odgovor na našo prošnjo – tako predvidevamo, da poznamo Božjo voljo. In da vemo, kaj hoče Bog od nas! Duh veje kjer hoče in suverena Božja Volja je neodvisna od naših želja in pričakovanj! In tukaj se razmere lahko zapletejo. Ljudje živimo v določenem času in z omejenim znanjem; nimamo vseh informacij o konkretni situaciji in ne vemo, kako bi kakšna rešitev vplivala na našo prihodnost.

   Božje razumevanje pa nima meja, ker je neskončno in vse vidi in vse ve, ker je Omniprezenten (vsenavzoč) in Omnipotenten (Vsemogočen). Le on ve, kako se bo katera situacija zapisala v zgodovino ali kakšen vpliv bo imela na naše življenje. Njegovi cilji zrejo daleč v prihodnost in segajo tja, kamor naš človeški um ne more potovati. Tako Bog ne bo vsega naredil le zato, ker smo si zamislili, da mora biti takšna njegova volja.

   Zaupajmo Bogu in ga v molitvah prosimo, da nas bo Vodil in Podučil, kaj je prav v Božjih Očeh in ne kaj je prav, kar si želimo ljudje po človeško. Prosimo in molimo za navdih Svetega Duha, da bomo vedeli kaj je prava Pot k Jezusu. V Bogu in po Božji Milosti se Umiri Moje Srce in Duša in v Miru, kot pravi sveti Avguštin, z molitvijo in pravičnim, pridnim in bogaboječim Življenjem bom vreden Njegovega Odgovora in Vodstva. Ko hočem narediti kaj lepega in dobrega drugim, bom z Njegovim blagoslovom delal vse dobro in prav. Naj mi bo vse, kar počnem srčna molitev k Bogu, naj mi pravično krščansko življenje pomaga, da bom z veseljem delal dobro, pomagal in služil drugim, slavil in se zahvaljeval Bogu ter bil boljši človek in boljši kristjan, ter dajal tihi zgled ljudem in jim prinašal Božji Mir in Dobroto.

   Boljša je drobna lučka upanja kot tema brezvoljnosti in egoizma, da bomo ljudem prinašali kot pravični kristjani Njegovo LUČ in Veselo Oznanilo Jezusa Kristusa, ki je Nauk, Dobrota, Usmiljenje, Upanje in Božja Ljubezen do nas grešnikov. Naj Luč premaga temo. Naj Vera v Njega, naša Ljubezen in Usmiljenje premaga nevero in egoizem ter hudobijo in pripomore k boljšemu svetu tukaj in zdaj ter prispeva k Prihodu Božjega Kraljestva Ljubezni in Dobrote ter Usmiljenja med nas! Pridi k nam Gospod in nam Pomagaj, da se bo vse prav uredilo po Božji Volji! Bodimo tudi mi na strani Oznanjevanja Odrešenja Našega Boga in Dobrote tako, da bomo vedno Hodili po Poti k Jezusu. Božja Volja naj se zgodi.

   Slavimo in Častimo Boga in se mu nenehno Zahvaljujmo! Bodimo čimbolj podobni Jezusu. Prosimo Boga, da nam pri tem Pomaga in nas Uči in Vodi po Poti k Njemu!

   Janez

   Gospod nisem vreden da Prideš k Meni, ampak Reci ke Besedo in Ozdravljena bo Moja Duša. Naj me spremlja Božja Ljubezen in mi Pomaga, da bom vedno dober in pravičen ter Slavil Boga z vsem kar delam!

   Janez 14, 27.30 Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši.

   Odgovori
10. janez says:

    20. februarja, 2025 at 12:19

    Papež Frasnčišek med katehezo o Psalmu 51: Vsi potrebujemo Božje usmiljenje (Vir: Radio Vatikan)

    »Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi. Uporne bom učil tvojih potov, grešniki se bodo vrnili k tebi.« (Ps 51,12.15)

    Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco govoril o Psalmu 51 in tako sklenil niz katehez o usmiljenju v Stari zavezi. Izpostavil je, da je Bog večji od vsakega našega greha in da je tisto, kar zares potrebujemo v življenju, odpuščanje. »Dragi bratje in sestre,« je dejal, »Božje odpuščanje je tisto, kar vsi potrebujemo. Je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, je poklican, da ta dar podeli z vsakim bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi, ki jih je Gospod postavil ob nas, družinski člani, prijatelji, kolegi, župljani, vsi so kakor mi potrebni Božjega usmiljenja.«

    »Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti«
    Psalm 51, ki ima naslov Miserere, je spokorna molitev. Priznanju krivde sledi prošnja za odpuščanje. Molivec se pusti očistiti Gospodovi ljubezni in tako postane nova stvaritev, zmožen pokorščine, trdnosti duha in iskrenega slavljenja, je papež začel katehezo. Naslov Miserere, ki ga je psalmu dodelilo starodavno hebrejsko izročilo, se nanaša na kralja Davida in njegov greh, storjen z Batšebo, ženo Urije Hetita. Kralj David, ki ga je Bog poklical, da pase ljudstvo in ga vodi po poti pokorščine božji postavi, izda svoje poslanstvo. Zagreši prešuštvo z Batšebo in zatem dá umoriti njenega moža. Prerok Natan predrami njegovo krivdo in mu jo pomaga prepoznati. V tej izpovedi greha se po papeževih besedah nahaja »trenutek sprave z Bogom«. »Kdor moli s tem psalmom je povabljen imeti enaka čustva skesanosti in zaupanja v Boga, kakor jih je imel David, ko se je pokesal in se, čeprav kralj, ponižal. Ni ga bilo strah izpovedati krivde in pokazati lastno nesrečo pred Gospodom; obenem pa je bil prepričan v njegovo usmiljenje,« je dejal papež Frančišek.

    Psalm se začne z naslednjimi besedami:
    »Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti,
    v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!
    Popolnoma me operi moje krivde,
    mojega greha me očisti.«

    Odpuščanje – to, kar zares potrebujemo
    Prošnja je namenjena usmiljenemu Bogu, da bi se v svoji veliki ljubezni, kakor je ljubezen očeta ali matere, usmilil, podelil milost, z dobrohotnostjo in sočutjem izkazal svojo naklonjenost. »Je žalostna prošnja Bogu, ki edini lahko osvobodi greha.« Uporabljene so podobo kot: izbriši, umij me, očisti me. Kot je zatrdil papež, se v tej molitvi pokaže resnična človekova potreba: »Edina stvar, ki jo zares potrebujemo v svojem življenju, je to, da nam je odpuščeno, da smo osvobojeni hudega in njegovih posledic smrti.« Življenje nam veliko krat dá izkusiti takšne situacije, v njih pa moramo predvsem – kot je izpostavil sveti oče – zaupati v usmiljenje: »Bog je večji od našega greha … Njegova ljubezen je ocean, v katerega se lahko potopimo brez strahu, da bi bili premagani. Za Boga odpustiti pomeni dati nam gotovost, da nas On nikoli ne zapušča. Kar koli si očitamo, On je še vedno in je vedno večji od vsega.«

    Grešnik, ki postane novo bitje
    Frančišek je nadaljeval, da kdor moli s tem psalmom in išče odpuščanje, prizna svojo krivdo. In s tem, ko jo prizna, slavi Božjo pravičnost in njegovo svetost. Prav tako prosi za milost in usmiljenje. Psalmist se izroči Božji dobroti in vé, da je božje odpuščanje nadvse učinkovito, saj ustvarja to, kar pravi. Ne skriva greha, ampak ga uniči. Odstrani ga v njegovi korenini, odstrani ga v celoti. Zato spokornik tudi postane ponovno čist, vsak madež je odstranjen in on je bolj bel od neomadeževanega snega.

    Mi grešniki z odpuščanjem postanemo nova bitja, napolnjeni z duhom in polni veselja. »Zdaj se za nas začne nova stvarnost: novo srce, nov duh, novo življenje. Mi grešniki, ki nam je bilo odpuščeno, ki smo sprejeli božjo milost, lahko celo druge učimo, da ne bi več grešili,« je zatrdil papež. Spodbudil je, da kadar pademo zaradi greha, moramo stegniti roko k Očetu – Gospod nas bo prijel in nam pomagal vstati. To je dostojanstvo, ki nam je dano z Božjim odpuščanjem. Vedno nas postavlja na noge, kajti Bog je moškega in žensko ustvaril zato, da bi stala pokončno.

    Psalmist moli:
    »Čisto srce, o Bog, mi ustvari,
    duha stanovitnosti v meni obnovi …
    Uporne bom učil tvojih potov,
    grešniki se bodo vrnili k tebi.«

    Da bomo priče Božjega odpuščanja
    Papež Frančišek je ob koncu kateheze ponovno poudaril, da je to, kar zares vsi potrebujemo, Božje odpuščanje, ki je »največje znamenje njegovega usmiljenja«. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, pa je poklican, da ta dar podeli z bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi namreč potrebujemo Božje usmiljenje. Lepo je, ko nam je odpuščeno, a tudi mi moramo odpustiti drugim, je pripomnil sveti oče in sklenil z molitvenimi besedami: »Na priprošnjo Marije, Matere usmiljenja, naj nam Gospod pomaga, da bomo priče njegovega odpuščanja, ki očiščuje srce in spreminja življenje.«

    Več na: http://sl.radiovaticana.va/news/2016/03/30/papež_med_katehezo_o_psalmu_51/1218992
    dne 04. 04. 2016

    Odgovori