Članki za dušo

14.906 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   19. februarja, 2025 at 15:52

   NEKATERE MISLI O DOBROTI V RAZMISLEK
   Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. (Flp 4,5).
   Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto. (sv. Janez Bosko).
   Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet Božja dobrota. (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein) .
   Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere: Božje Previdnosti. (sv. Pij iz Pietrelcine).
   Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič. (sv. Janez XXIII.).
   Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota sama. (Benedikt XVI.).
   Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka. (papež Frančišek).
   Majhna dejanja dobrote nas vsak dan odtegnejo sebi, a ne v odtujitev, marveč v pristno uresničitev v drži daru za drugega. (Marjan Turnšek).
   Kdor ima dobroto v srcu, nosi v sebi nebesa in jih izžareva v okolico. Dobrota je Božji dar, zato pravijo: kdor nosi v sebi dobroto, nosi Boga v sebi. (Anton Trstenjak).
   Nihče se ne more pogubiti, dokler je le še nekdo, ki veruje v njegovo dobroto. (Friedrich W. Foerster).
   Trdno verujte v dobroto v svetu. V srcu vsakega človeka so čudoviti zakladi: vaša naloga je, da jih spravite na dan. (Raoul Follereau).
   Dobrota je sredi srca doma. / Vse, kar je dobro, / dehteče dehti. / Dobrota ni sirota. / Dobrota ima veliko otrok. / Njihov prijatelj je Bog. (Berta Golob).
   Kdor dobroto izkaže, na svojo srečo kolo maže. (slovenski pregovor).
   Dober človek ima vedro srce. (finski pregovor).
   Bog je dal človeku roke, da bo delal dobro. (arabski pregovor).

   Vir: Ognjišče ZAKLADNICA MODROSTI – Zbirka Za luč in moč 2.

   Odgovori
2. janez says:

   18. februarja, 2025 at 19:52

   Papež Frančišek: »Kdor sodi svojega brata, je na napačni poti in bo na koncu tudi sam sojen na enak način. Edini sodnik je Bog. Tisti, ki se mu sodi, pa lahko vedno računa na obrambo Jezusa in Svetega Duha.

   Kdor si nasilno prisvoji neko mesto ali neko vlogo, ki mu ne pripada, je obenem poraženec, kajti na koncu bo žrtev lastnega pomanjkanja usmiljenja. Tako se bo zgodilo z osebo, ki sodi svojega brata. V današnjem evangeliju Jezus pravi, da naj najprej vzamemo bruno iz svojega očesa in šele nato iver iz očesa svojega brata. Oseba, ki sodi, se moti, kajti pomeša vloge in se postavi na mesto Boga, ki je edini sodnik.

   Jezusovo očitanje hinavstva, ki ga večkrat usmeri na pismouke, je namenjeno vsakemu med nami. Tudi zato, ker mi sodimo nemudoma, Bog pa si za sojenje vzame čas. Zato se tisti, ki sodi, moti preprosto zato, ker zavzame mesto, ki ni njegovo. In ne samo to, da se moti, ampak je tudi zbegan. Tako zelo je obseden s tem, da bi sodil neko osebo, da mu ta iver ne dá spati. Drugemu hoče vzeti iver iz očesa, a ne zaveda se, da ima v svojem očesu bruno. Zbegan je. Misli, da je njegovo bruno tista iver. Zamešal je realnost. Domišlja si stvari. Kdor sodi, bo poražen, slabo bo končal, kajti z isto mero se bo sodilo tudi njemu. Sodnik, ki pomeša mesto, ker se postavi na mesto Boga, je nadut, samozadosten, stavi na poraz. In kaj je poraz? To, da boš sojen z isto mero, s kakršno si sodil.

   Edini, ki sodi, je Bog in tisti, ki jim Bog dá oblast, da sodijo. Jezus je zgled, ki mu je treba slediti, predvsem kar se tiče tistih, ki se ne morejo vzdržati izrekanja sodb o drugih. Jezus pred Očetom nikoli ne obsoja. Ravno nasprotno: brani! Je prvi zagovornik. Poslal nam je tudi drugega zagovornika, to je Sveti Duh. Jezus je torej naš branilec. Tisti, ki obtožuje pa je hudobec, satan. Jezus bo res sodil, ob koncu sveta, a do takrat posreduje, brani. Kdor torej sodi, posnema vladarja tega sveta, ki nenehno hodi za osebami in jih obtožuje pred Očetom.

   Naj nam Gospod podeli milost, da bomo posnemali Jezusa – posrednika, branitelja, zagovornika, našega in od drugih; da ne bomo posnemali drugega, ki nas bo na koncu uničil. Če želimo hoditi po Jezusovi poti, moramo, bolj kot tožitelji, biti branitelji drugih pred Očetom. Takrat, ko vidim pri drugem nekaj slabega, pojdimo moliti zanj in ga braniti pred Očetom, kot to dela Jezus. Moliti zanj, ne pa soditi! Kajti če boš sodil, boš tudi ti sojen, ko boš storil kaj slabega. Dobro si to zapomnimo! Pomagalo nam bo v vsakdanjem življenju, ko bomo hoteli soditi druge ali o njih slabo govoriti, kar je tudi ena oblika sojenja.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 23.6.2014)

   Papež Frančišek: Ne soditi drugega, ampak ga po Jezusovem zgledu zagovarjati pred Očetom

   Gospod Bog prosim pridi in Pomagaj papežu Frančišku, ki je zbolel in je v bolnici, da se bo po Tvoji Milosti in Dobroti pozdravil. Varuj ga Gospod, da bo še naprej Služil Tebi in vernikom.

   Odgovori
3. janez says:

   18. februarja, 2025 at 11:06

   Dr. Danijel Brkič: Molitev je odnos z Bogom
   Molitev je več kot besede. Molitev je odnos z Bogom, ki je Oče, zato je vsaka molitev dar. Prava molitev spreminja mene, ne pa Božjih načrtov in sklepov Božje volje. Ni govor o Bogu, ampak je pogovor z Bogom. Cilj vsake molitve je Bog, ne pa odgovor na molitev. Kajti Boga ljubim zaradi njega samega, ne pa zaradi uslišanja molitve. Obstaja notranja molitev – naša želja po Bogu, zrenje Boga, naše poboženje. Ne gre za to, da se izenačimo z Bogom, ampak da nas povsem zapolni Božja svetloba. Kajti duša se želi osvoboditi vsega, kar ni Bog. Duša želi ljubiti vse, kar ljubi Bog. Če je naša želja po Bogu trajna, je trajna tudi naša molitev. Kdor si želi Boga, moli v srcu tudi takrat, ko je jezik tiho. Kdor pa si Boga ne želi, lahko vpije kolikor hoče, a je za Boga nem (Avguštin). Neprenehna molitev je izraz stalne odvisnosti od Boga. Je kot naše dihanje, ki je spontano, naravno in samodejno; tudi takrat, ko spimo. Moliti pomeni dihati zrak molitve.
   Krščanska molitev pozna tudi izkustvo tišine. Pred Bogom se moramo umiriti, kajti naša notranjost je podobna steklenici z motno vodo, polna skrbi, hrupa, vznemirjenosti in dvomov. Ko motna voda v steklenici nekaj časa stoji pri miru, se naredi usedlina, ostala voda pa se zbistri. Tako je tudi z našim srcem. Bog se razodeva v tišini, ker je prijatelj tišine. Zakaj takšna tišina ni mrtva? Zato, ker jo oplodi Božji Sveti Duh. Neki človek je verjel, da je molitev samo govorjenje. Končno je dojel, da je prava molitev poslušanje (Soren Kierkegaard). Kdor v molitvi vpije, misli, da je Bog daleč. Prava molitev raste tako, da prerašča v globino tišine, kajti manj ko imam za povedati Bogu, bolj mu prisluhnem. Bolj ko v meni raste Božja Beseda, bolj izginjajo in zmanjkujejo moje človeške besede (Avguštin). Tišina je Božji govor; vse drugo je slab, neustrezen in nezadosten prevod. Samo tišina v meni je sposobna ustvariti notranji prostor za Boga, da lahko v meni moli Sveti Duh, rekoč: Aba, Oče (Gal 4,6). Takrat se v meni nastani Božja ljubezen, kajti Sveti Duh je ljubezen ljubezni. Naučiti se moram, da je prava svetost notranja, ne pa zunanje moraliziranje.
   Ljudje smo lačni molitve. V bistvu smo molitvena bitja. Moliti se naučimo tako, da molimo. Za Boga je tudi kratka molitev dovolj dolga. Kajti pri molitvi je bolje imeti srce brez besed, kot pa besede brez srca.

   Dr. Danijel Brkič, pastor Cerkve Dobrega Pastirja Novo mesto in profesor protestantske teologije v Zagrebu

   Odgovori
4. janez says:

   16. februarja, 2025 at 18:43

   Jezus se umika na samotne kraje

   »Evangeliji so nam izročili mnoge zelo žive podobe o Jezusu kot človeku molitve. Kljub pomembnosti njegovega poslanstva in zahtevam mnogih ljudi, Jezus čuti potrebo, da se umakne v samoto in moli. Markov evangelij nam o tem pripoveduje že na prvi strani, ko začne govoriti o Jezusovem javnem delovanju (glej Mr 1,35). Jezusov prvi dan v Kafarnáumu se je končal zmagoslavno. Ko je sonce zašlo, je množica bolnih prišla pred vrata, kjer je Jezus bival. Mesija oznanja in ozdravlja. Uresničijo se starodavne prerokbe in pričakovanja mnogih ljudi, ki trpijo: Jezus je Bog, ki je blizu, je Bog, ki rešuje. A tista množica je še vedno majhna, če jo primerjamo z mnogimi drugimi množicami, ki se bodo zbirale okoli preroka iz Nazareta. V nekaterih trenutkih gre za ogromno ljudi. Jezus je v središču vsega, pričakovan s strani ljudi, je odgovor na upanje Izraela. Pa vendar se jim Jezus izmakne.

   Ne ostane ujetnik pričakovanj ljudi, ki so ga že izvolili za vodjo. Nevarnost je, da se voditelji preveč navežejo na ljudi in ne ohranijo distance. In Jezus se tega zaveda. Že prvo noč v Kafarnáumu dokaže, da je zares izviren Mesija. Tik pred zoro učenci iščejo Jezusa, a ga ne najdejo, dokler ga Peter navsezadnje ne izsledi na samotnem kraju, popolnoma potopljenega v molitev. In mu pravi: ‘Vsi te iščejo’ (Mr 1,37). Zdi se, da se trditev nanaša na splošen uspeh, kot dokaz, da je njegovo poslanstvo uspelo. Jezus pa pravi svojim učencem, da mora iti drugam, da niso ljudje tisti, ki iščejo njega, ampak je On tisti, ki išče ljudi. Zato ne sme ostati, ampak mora neprenehoma romati po poteh Galileje (glej Mr 38-39). Je romar, ki gre proti Očetu, medtem pa moli. Vse to se zgodi v eni noči molitve.

   Kakor da vse vodi Jezusova molitev
   Na kakšni od svetopisemskih strani se zdi, da vse vodi Jezusova molitev, njegova bližina z Očetom. Tako bo predvsem v noči na vrtu Getsemani. Za zadnji del Jezusove poti, najtežji od vseh, ki jih bo prehodil, se zdi, da dobi svoj smisel v stalnem poslušanju, ki ga Jezus namenja Očetu. Zagotovo ni lahka molitev, ravno nasprotno, je dejanska agonija, pa vendar je molitev, ki je zmožna podpirati tisto pot križa. Bistveno je, da Jezus molil. Jezus je goreče molil v javnih trenutkih, ko je s svojim ljudstvom delil bogoslužje, a prav tako je iskal kraje zbranosti, ki so bili ločeni od vrveža sveta, kraje, ki so omogočili, da se je spustil v skrivnost svoje duše. Jezus je prerok, ki pozna kamne v puščavi in se vzpenja v višine gora. Zadnje Jezusove besede, preden je izdihnil na križu, so besede psalmov.

   Gospod, nauči me moliti
   Jezus je molil kakor vsak človek na svetu. Pa vendar njegov način molitve vsebuje skrivnost, nekaj, kar zagotovo ni ušlo pogledu njegovih učencev, če v evangelijih najdemo tako enostavno in neposredno prošnjo: ‘Gospod, naúči nas moliti’ (Lk 11,1). Videli so ga namreč moliti in so se njegovega načina želeli tudi sami naučiti. Jezus jih ne zavrne, ni ljubosumen na svojo bližino z Očetom, ampak je prišel ravno za to, da bi nas uvedel v ta odnos z Očetom. Tako svojim učencem postane učitelj molitve, kar zagotovo želi biti za vsakega med nami. Tudi mi torej moramo reči ‘Gospod, nauči me moliti. Nauči me.’ Čeprav morda molimo že mnogo let, se moramo molitve vedno učiti! Človekova molitev, to hrepenenje, ki se rodi na tako zelo naraven način v njegovi duši, je morda ena največjih skrivnosti vesolja. In niti ne vemo, če je molitev, ki jo namenjamo Bogu, zares tista, ki bi jo On hotel slišati. Sveto pismo nam govori tudi o neprimernih molitvah, ki jih Bog na koncu zavrne. Spomnimo se na priliko o farizeju in cestninarju. Samo cestninar se je vrnil opravičen domov, ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’ (Lk 18,14). Molitev je vedno treba začeti s ponižnostjo, kajti ponižno molitev Gospod sprejme. Zato je najprimerneje, da prosimo z besedami učencev: ‘Gospod, nauči nas moliti!’ In On zagotovo ne bo dopustil, da bi naša prošnja padla v prazno.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 5.12.2018)

   Odgovori
5. janez says:

   16. februarja, 2025 at 12:01

   Papež Frančišek: Pet minut vsak dan za spremembo srca

   Pet minut vsak dan za spremembo srca
   »Ustaviti se, zavedati se svojih zgrešenosti ter vedeti, da konec lahko pride vsak trenutek in ne živeti ob ponavljanju, da je Božje sočutje neskončno – s tem opravičujemo to, da lahko delamo, kar hočemo. Tako nam svetuje današnje berilo iz Sirahove knjige in spodbuja k spremembi srca in k spreobrnjenju h Gospodu.

   Obvladuj strasti
   Modrost je za vsak dan. Porodi se iz premišljevanja življenja in iz tega, da se zaustavimo in premislimo, kako smo ga preživeli. Prihaja iz poslušanja nasvetov, kakor tistih Sirahovih, ki so podobna pojasnilom, ki jih oče da sinu, dedek vnuku. Ne slédi svojemu nagonu, svoji moči, odstrani strasti iz svojega srca. Vsi imamo strasti. Toda bodi pozoren in obvladuj strasti. Primi jih za roko, saj strasti ne bodo nekaj zlega, so, če tako rečemo, ‘kri’, s katero lahko peljemo naprej toliko dobrih stvari, a če nisi sposoben obvladovati svojih strasti, te bodo one obvladovale.

   Ne odlašaj s spreobrnitvijo
   Življenje je minljivo, kot pravi psalm: ‘Včeraj sem šel mimo in sem videl človeka, danes sem se vrnil in ni ga bilo več.’ Nismo večni, ne smemo misliti, da lahko delamo vse, kar hočemo in pri tem zaupamo v neskončno Božje usmiljenje. Nikar si toliko ne upaj in drzni misliti, da boš pobegnil. ‘Do sedaj sem ušel, tudi v prihodnje bom.’ Ne, si uspel uiti, a v bodoče ne veš… Nikar ne pravi: ‘Božje sočutje je veliko, odpustil mi bo številne grehe’ in greš naprej tako, da delaš kar hočeš. Ne govori tako. Poslednji nasvet tega očeta, tega dedka je: ‘Ne obotavljaj se spreobrniti h Gospodu’, ne obotavljaj se spreobrniti, spremeniti življenje, popraviti svoje življenje, odstraniti iz sebe tisto strupeno rastlino, vsi jo imamo, odstrani jo. ‘Ne obotavljaj se spreobrniti h Gospodu in ne prelagaj iz dneva v dan, saj bo nepričakovano izbruhnila Gospodova jeza.’

   Pet minut za spremembo srca
   Ne čakaj s spreobrnitvijo in ne odlagaj s spremembo svojega življenja, da se z roko dotakneš svojih zgrešenosti in neuspehov, ki jih vsi imamo. Ne ustraši se jih, da boš bolj sposoben obvladovati to, kar te prevzema s strastjo.

   Vsak dan opravimo to majhno spraševanje vesti, da se spreobrnemo h Gospodu in si jutri prizadevamo, da se to ne bo več ponovilo. Morda se bo to bolj ali manj zgodilo, a vendar si ti uspel obvladovati in ne da tebe obvladujejo strasti, tolike stvari, ki se zgodijo, saj nihče ni gotov, kako se bo končalo njegovo življenje in kdaj ga bo konec. Teh pet minut na koncu dneva nam pomaga, nam pomaga premisliti in ne odlašati s spremembo srca in s spreobrnjenjem h Gospodu. Naj nas Gospod uči s svojo modrostjo, kako iti naprej po tej poti.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 28.2.2019)

   Odgovori
6. janez says:

   15. februarja, 2025 at 7:50

   KO MOLIMO K BOGU, KAKO PA MOLIMO S SRCEM, IZ SRCA?
   Molitev je pogovor, zato s srcem molimo takrat, ko se polno zavedamo, s kom govorimo, s kom se pogovarjamo, komu pripovedujemo, koga poslušamo. Molitev iz srca ni ponavljanje ene same večne prošnje, čeprav si še tako želimo, da bi bili uslišani. Povemo jo na začetku molitve. Bog, Marija, svetniki, h katerim se zatekamo, že brez tega vedo, kaj nas tare. Vsekakor je prav, da povemo. Toda potem mora slediti pogovor, molitev obrazcev, ki jih imamo veliko in so lahko zelo lepi, če jih izgovarjamo zavestno in ob njih premišljujemo. Lahko pa molimo svojo molitev iz srca, ko sami povemo molitev po svojih besedah in Bog Oče nas bo razumel. Počastimo našega Očeta, našega Stvarnika, Svetega Duha, počastimo Božjo Mater in svetnike, posebej tiste, ki so nam ljubi. Na koncu pa naj bo spet pogovor, zahvale, tokrat s svojimi besedami; naj spregovori tudi naše srce in pove Bogu in Mariji vse in iskreno kot v pogovoru s Prijateljem. Pomembna je iskrenost in resničnost tega kar Bogu povemo, ne umetniški slog besed in molitev. Naj bo to bodisi zahvala za vsak preživet trenutek, za vsako srečanje; prijetno ali neprijetno, za naše skrbi, bojazni, probleme, zdravstvene težave, naše dvome in dileme, ki odražajo dogodke iz napega življenja. Avtorji krščanskega vzhoda pravijo, da je najpomembnejša molitev tista, v kateri prevladujejo »občutja srca«. Teofan Zatvornik, denimo, piše: »Ko izrečete svojo molitev, skušajte to storiti tako, da bo prišla iz srca. V svojem pravem smislu molitev ni drugega kot vzdih srca k Bogu; ko manjka ta polet, pa ne moremo govoriti o molitvi. Zato kristjani molimo goreče, darujmo Bogu vse došle urejene in neurejene misli, probleme in želje, dajmo sebe vsega v molitev, ki naj bo polna, iskrena in iz vsega Srca.«

   Skupnost krščanskega življenja

   Odgovori
7. janez says:

   14. februarja, 2025 at 14:43

   Kako vem, da me ima Bog res rad? Povzetek iz medmrežja Aleteia (Pravičnost)
   Odgovor na to vprašanje je zelo lahek in nedvomen: Jezus ljubi čisto vsakogar. Ne le, da nas ljubi, nor je na nas Božje Otroke! Tu so navedeni še drugi razlogi iz Biblije za Božjo Ljubezen do Nas.
   1) Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in Te ljubim, dam ljudi v zameno Zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje. (Iz 43,4).
   2) Gospod Tvoj Bog, je v Tvoji sredi, Tvoj močni Rešitelj. Veseli se nad Teboj v radosti, nemi v svoji ljubezno, vriska nad Teboj v prepevanju. (Sof 3,17).
   3) Te besede so se sicer nanašale na Jezusa, a veljajo za vsakogar izmed nas. In glej glas iz Nebes je rekel: »Ta je moj Ljubljeni Sin in nad Njim imam Veselje«.(Mt3,17).
   4) Poglejte,kakšn Ljubezen nam je podaril Oče: »Božji Otroci se imenujemo in to tudi smo (1Jn 3,1).
   5) Bog je Svet namreč tako Vzljubil, da je dal Svojega Edinorojenega Sima, da bi se nihče, kdor Vanj Veruje, ne bi pogubil, ampak bi imel Večno Življenje. (Jn 3,16).
   6) Bog pa izkazuje svojo Ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. (Rim 5,8).
   7) Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte Blaginje in ne Nesreče, da Vam dam Prihodnost in Upanje. (Jer29,11).
   Pregovori 28,13: Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje.
   Vir: https://si.aleteia.org/2018/07/05/kako-vem-ali-me-ima-bog-rad/
   Bog nas je ustvaril zato, ker nas Ljubi brezpogojno, vsakogar, ljubi tudi sovražnike in zoprneže. Imamo svobodno voljo, da gremo po Njegovi poti Odrešenja ali pa da lahko nekam zaidemo brez Evangelija in vodstva našega Boga. Iz prilike o Izgubljenem sinu pa zvemo, da se Bog razveseli vsakogar, ki se vrne k Njemu. Na nas je, da delamo Dobro, Ljubimo in Odpuščamo. In Bog to vidi in nam bo povrnil. S svobodno voljo se odločamo, ali gremo po Poti Odrešenja in sledimo Naukom Evangelija. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Milost.
   Doslej sem večkrat poudaril da smo vsi ljudje na Zemlji po Božji Ljubezni ustvarjeni in da imamo svobodno voljo ter se odločamo ali bomo sledili Bogu in Evangeliju ali pa bomo zašli na kriva Pota, kjer ni Boga. Bog nikogar ni določil vnaprej, da se bo izgubil ali zašel. Bog prezpogojno Ljubi vse ljudi in se veseli vsakogar, ki gre k Njemu in ki se zopet vrne k Njemu kot Izgubljeni Sin v Evangeliju. Mislim, da Bog nikogar ne sili v nekaj, vendar pomaga vsakomur, ki ga prosi pomoči in Božjega Vodstva, ko zboli, se izgubi, zaide na čudna pota ipd. Bog tudi poseže in spreobrne ljudi kot je npr. v Damasku preganjalca Kristjanov Savla, da je postal apostol Pavel in goreč kristjan. Na nas je, da spoštujemo deset Božjih Zapovedi in Evangelij našega Boga. Ker verniki nimamo dovolj teološke izobrazbe in kljub temu da lahko veliko beremo velja, da o Bogu vemo zelo zelo malo ali pa skoraj nič. Tudi v znanosti vemo, da so pravi znanstveniki zelo delovni in skromni, ker vedo, da zelo malo vedo. Ko odkriješ nekaj novega se nam odprejo nove dileme in tančice, ki zahtevajo nadaljnje delo in raziskovanje.

   O Bogu ve kaj le Tisti, ki ga je Bog sam o sebi po svoji Milosti s Svetim Duhom o tem podučil in razsvetlil. O Bogu vemo zelo zelo malo ali nič. Zato lahko rečemo tako mislimo ali verjemo, ne pa tako nujno je, ker je tako rekel nekdo, ki je neka avtoriteta. Kar je prav v Človeških Očeh ni nujno prav tudi v Božjih Očeh. velika Skrivnost je Bog naš Gospod, pa vendar nam je tako blizu, saj je pri nas cel čas. Čeprav mi včasih Nanj pozabimo, je On vedno za nami. Potrebno je zato Boga prositi in moliti za Milost, da nas razsvetli in poduči o vsem pomembnem. Sicer pa zakaj bi iskali Boga, če je že On ob Nas in mi v Njem, kot sem navedel v že objavljenem prispevku Anthony de Mello (jezuit v Indiji): Ptičja Pesem.

   Ptica je ptica takrat ko ima pesem in jo poje. Kristijan je kristjan takrat ko je Dober, Ljubeč, ko odpušča in ko hodi po Poti Odrešenja k Bogu na osnovi Evangelija kot Veselega Oznanila vsem Ljudem na Zemlji brez izjem. Bog je Ljubite se med Seboj. In dostikrat velja, da ne razlagamo ljudem v stiski postav, ampak ravnamo kot Samaritan, ki je tiho in takoj pomagal ranjencu, levit in pravoverni Jud pa sta odšla flegma po poti naprej. In poznala sta vse judovske postave le Ljubila nista, kot je rekel o njih Jezus.

   Dostikrat je boljša samaritanska pomoč, beseda utehe, ljubezen in objem tistega, ki je žalosten, osamljen in obtežen. Jezus že ve, zakaj je rekel, da zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi.In Bog je tam, kjer se ljudje imajo radi, si pomagajo in spolnjujejo Njegovo voljo ter prispevajo k prihodu Nebeškega kraljestvo k nam na Zemlji. In ki spolnjujejo Božjo Voljo vedno in povsod in ne svoje volje.

   Amen. Janez

   Odgovori
8. janez says:

   13. februarja, 2025 at 10:29

   ZAVRAČANJE JALOVEGA PESIMIZMA – Papež Frančišek

   Ena najresnejših skušnjav, ki dušijo vnemo in smelost, je občutek poraza, ki nas spreminja v nezadovoljne in zamorjene pesimiste z mračnim obrazom. Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente. Tudi če se človek boleče zaveda svojih slabosti, mora iti naprej, ne sme se vdati. Misliti mora na to, kar je Gospod rekel sv. Pavlu: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje« (2 Kor 12,9). Krščanska zmaga je vedno križ, a križ, ki je hkrati zmagoslavni prapor, ki ga nosimo z bojevito krotkostjo nasproti hudičevim napadom. Hudobni duh poraza je brat skušnjave, da bi predčasno ločili pšenico od plevela. Je sad tesnobnega, samozadostnega nezaupanja.

   Očitno je, da se je na nekaterih krajih zgodilo duhovno ‘opustošenje’. To je posledica načrtovanja družb, ki so se hotele graditi brez Boga ali pa so uničile svoje krščanske korenine. Tam »krščanski svet postaja nerodoviten in izčrpan kakor popolnoma izžeta tla« (J. H. Newman). V drugih deželah nasilno nasprotovanje zoper krščanstvo sili kristjane, da svojo vero živijo tako rekoč skrito v deželi, ki jo imajo radi. To je druga, zelo boleča oblika puščave.

   Tudi lastna družina ali lastno delovno mesto moreta biti to suho okolje, v katerem je treba ohraniti vero in jo skušati izžarevati. »A prav iz izkušnje puščave, iz te praznine moremo ponovno odkriti veselje vere, njen življenjski pomen za nas ljudi. V puščavi človek spet odkrije vrednost tega, kar je bistveno za življenje. Tako so v današnjem svetu nešteta, pogosto posredno ali negativno izražena znamenja žeje po Bogu, po zadnjem smislu življenja. V puščavi potrebuješ predvsem verujoče ljudi, ki s svojim življenjem kažejo pot v obljubljeno deželo in tako ohranjajo upanje« (Benedikt XVI.). V vsakem primeru smo v teh okoliščinah poklicani, da bi bili velike amfore (vrči z vodo), da bi drugim dali piti. Včasih se amfora spremeni v težak križ. A prav na križu se nam je Gospod, preboden s sulico, podaril kot vir žive vode. Ne pustimo si vzeti upanja!

   (Papež Frančišek, Veselje evangelija, gaudium evangelii točke 85-86).

   Premalo je upanja, radosti in veselja med nami, zato sem vesel vsake pozitivne misli in spodbude, ki pride od ljudi. Imamo Odrešenika, ki nam je prinesel Ljubezen, Odpuščanje, Mir in Odrešenje na Svet. Zato je prav, da smo bolj optimistični v dobroti in strpnosti, kot Ljudje in Kristjani. Da se Bogu za vse Zahvaljujemo in ga Slavimo! Veselimo se in Radujmo se v Veri in Zaupanju v Boga, saj nas je Gospod Jezus po Svoji Milosti in Dobroti Odrešil in nam hoče le vse Dobro.

   Odgovori
9. janez says:

   12. februarja, 2025 at 9:23

   KAKO SEM LAHKO PREPRIČAN, DA KOT KRISTJAN RES MOLIM V SKLADU Z BOŽJO VOLJO?

   Človekov glavni namen na svetu je, da z Dobroto in Hvaležnostjo goreče poveličuje Usmiljenega Boga in da za vedno uživa v njem (Pridigar 12,13; Prvo pismo Korinčanom 10,31). Poveličevanje Boga v vsem, kar delamo z dobroto, vključuje molitev v skladu z njegovo voljo. Najprej moramo prositi Boga za modrost, da bi pravilno molili. »Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo« (Jakobovo pismo 1,5). Ko prosimo za modrost, moramo zaupati Bogu, da je milosten in pripravljen uslišati naše molitve: »Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil« (Jakobovo pismo 1,6; gl. tudi Evangelij po Marku 11,24). Tako molitev v skladu z Božjo voljo vključuje prošnjo za modrost (da bi spoznali Božjo voljo) in prošnjo v veri (da bi zaupali Božji volji). Tukaj je sedem svetopisemskih navodil, ki bodo vodila vernika v molitvi v skladu z Božjo voljo:

   1) Moli za stvari, za katere Sveto pismo zapoveduje molitev. Zapovedano nam je, naj molimo za svoje sovražnike (Evangelij po Mateju 5,44); naj Bog pošlje misijonarje (Evangelij po Luku 10,2); da ne pademo v skušnjavo (Evangelij po Mateju 26,41); za oznanjevalce besede (Pismo Kološanom 4,3; Drugo pismo Tesaloničanom 3,1); za vlado in oblastnike (Prvo pismo Timoteju 2,1–3); za tolažbo v stiski (Jakobovo pismo 5,13); in za ozdravljenje sovernikov (Jakobovo pismo 5,16). Kjer Bog zapoveduje molitev, lahko molimo z zaupnostjo, da molimo v skladu z njegovo voljo.

   2) Posnemaj zgled Bogu predanih junakov v Svetem pismu. Pavel je molil za odrešitev Izraela (Pismo Rimljanom 10,1). David je molil za usmiljenje in odpuščanje, ko je grešil (Psalm 51,3–4). Zgodnja cerkev je molila za pogum v oznanjevanju (Apostolska dela 4,29). Te molitve so bile v skladu z Božjo voljo in podobne molitve danes so tudi. Tako kot Pavel in zgodnja cerkev bi morali tudi mi vedno moliti za odrešitev drugih. Zase bi morali moliti tako kot David, se vedno zavedati svojega greha in ga prinašati pred Boga, da ne bo oviral našega odnosa z njim in škodil našim molitvam.

   3) Moli s pravo motivacijo za dobroto. Bog ne bo blagoslovil sebičnih motivov. »Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade« (Jakobovo pismo 4,3). Moliti bi morali tako, ne da naše vzvišene besede slišijo drugi in nas vidijo kot »duhovne«, ampak večinoma na samem in na skrivnem, da nas bo naš nebeški Oče slišal na samem in nas odkrito nagradil (Evangelij po Mateju 6,5–6).

   4) Moli z duhom odpuščanja do drugih (Evangelij po Marku 11,25). Duh zagrenjenosti, jeze, maščevanja ali sovraštva do drugih bo preprečil našemu srcu, da bi molili v pravilni podrejenosti Bogu, tako kot nam je naročeno, naj ne prinašamo darov Bogu, dokler se ne spravimo z brati in sestrami v Kristusu.

   5) Moli z zahvaljevanjem (Pismo Kološanom 4,2; Pismo Filipljanom 4,6–7). Vedno lahko najdemo nekaj, za kar smo lahko hvaležni, ne glede na to, kako nas obremenjuje naša situacija ali potrebe. Najbolj trpeči človek, ki živi v odrešujoči Kristusovi ljubezni, ki ima zagotovilo odrešitve zdaj in ki ga pričakujejo nebesa, ima razlog, da je hvaležen Bogu.

   6) Moli z vztrajnostjo (Evangelij po Luku 18,1; Prvo pismo Tesaloničanom 5,17). Vztrajati moramo v molitvi in ne odnehati ali izgubiti potrpljenje, ker nismo dobili takojšnjega odgovora. Del molitve v skladu z Božjo voljo je, da verjamemo, da ne glede na to, ali je njegov odgovor »da«, »ne« ali »čakaj«, sprejmemo njegovo presojo, se podredimo njegovi volji in še naprej molimo.

   7) Zanašaj se na Božjega Svetega Duha v molitvi. To je čudovita resnica: »Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo« (Pismo Rimljanom 8,26–27). Bog Sveti Duh posreduje pred prestolom milosti za Božje ljudstvo. V trenutkih naše najgloblje depresije ali bridkosti, v trenutkih, ko se nam zdi, da sploh ne moremo moliti, imamo tolažbo v spoznanju, da Sveti Duh pravzaprav moli za nas! Kako čudovitega Boga imamo! Kakšno zagotovilo imamo, ko se trudimo hoditi v Svetem Duhu in ne v človeškem mesu! Imamo zaupnost, da bo Sveti Duh dokončal svoje delo poučevanja, kako naj molimo k Očetu po Sinu v skladu z Božjo voljo. Počivamo lahko v spoznanju, da bo Bog poskrbel, da nam bo vse pripomoglo k dobremu (Pismo Rimljanom 8,28). Kajti Bog bo slišal in uslišal naše molitve in prošnje, ki Vanj Verjemo in Zaupamo.

   Addendum:
   Pridi Sveti Duh Tolažnik, Vodi nas, navdihni nas, poduči nas, kaj je prav, da naredimo, ker vse to je prav v Božjih Očeh, ker je v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo. Gospod pomagaj nam, da bomo molili in spoznali, kaj želiš od nas, da ne zaidemo s človeškimi premisleki in pametjo. Naše Misli niso Tvoje Misli in Naše Želje niso Tvoje Želje. Pomagaj nam, da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja k Jezusu in poduči nas, kaj je prav v Božjih Očeh. Prosim pošlji nam Božjo Pomoč, da bomo vedno Spolnjevali Božjo Voljo in ne naše človeške volje.

   Amen. Janez

   1 Kroniška 16, 34: Zahvaljujte se GOSPODU, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.

   Vir: GotquestionsmolitevBozjavolja

   Odgovori
10. janez says:

    12. februarja, 2025 at 9:17

    Anja Kastelic: Kaj je Božja volja?

    Kolikokrat se sprašujemo o tem, kaj je Božja volja, jo vlačimo po ustnicah in zlorabljamo ob vsakem dogodku, ki se zgodi po ali ne po Njegovi volji? Kaj vse prilepimo na Boga in na koliko greha zalepimo etiketo: “taka je Božja volja”? Kam vse lepimo ta naziv – Božja volja!

    Greh, krivica, smrt nikoli niso bili in nikoli ne bodo Božja volja in samo naši načrti in naši projekti kot poskus samouresničitve tudi ne. Boga smo v marsičem začeli dojemati kot “urad za prejem dovolilnice”, da izpolnim svoj načrt, svoje ideje. In ko se te sesujejo, ker so pač človeške in ker kot take zmorejo pripeljati samo do velikega petka, začnemo iskati krivca. Kdo bi bolje ustrezal tej vlogi kot po naši meri skreiran “Bog” in njegova čudna volja?

    Naj bo dovolj te otročje vere, ki ni drugo kot navadna religija, ki v sebi ne nosi niti kančka življenja!
    On nam je že razodel skrivnost svoje volje, piše Pavel Efežanom.V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij vašega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. V nas je izlil milost z vso modrostjo in razumnostjo. To je torej Božja volja – da ostanemo v Kristusu. Da ostanemo to, kar smo, po njegovi krvi odrešeni in ukoreninjeni v Kristusovo telo. Tam je naše mesto in tam se da živeti samo kot sinovi in hčere. Takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje …, s katero nas je obdaril v ljubljenem Sinu.

    Mi se niti ne zavedamo tega, kar smo v krstu prejeli. To novo življenje, ne več kot individualisti, ampak kot osebe, ki živijo občestvo v njem, z njim in po njem, zraščeni, kot mladika na trti, ki prejema isti sok, isto ljubezen, ki je med Očetom in Sinom. To je Sveti Duh. In samo tisti, ki živi v Kristusu, ki živi občestvo Telesa, je lahko poslan. Jezus je dvanajstere najprej poklical k sebi, nato jih je poslal. Po dva in dva.

    Najprej jih je poklical v občestvo z Njim, jih spremenil iz individualistov v osebe, ki so sposobne daritve. S tem, ko jih je zbral v sebi, jih je naredil tudi brate med seboj, zato jih pošilja po dva in dva. Samo naši medosebni odnosi bodo tisti, ki bodo pokazali koliko in kako zares živimo odnos z Očetom. Vedno bo tako! Ker se odrešeni, svobodni in ljubeči odnosi ne morejo roditi nikjer drugje kakor v maternici Odnosa, v maternici Trojice.

    Zato bomo učenci samo toliko pričevali zanj, kolikor bomo živeli take odnose. Tam notri, med “dva in dva”, se namreč preverja Resnica. Pošilja jih brez vsega, njihov edini temelj mora biti On in ne oni sami ali kak drug nadomestek. Kdor ne živi Odnosa ne more biti poslan, lahko se le “avtopošlje”. Tak pa ne bo nikoli pričeval za Kristusa, ker bo moral nenehno dokazovati sebe in reševati sebe pred drugimi. Taki preroki delajo veliko škodo ne samo Cerkvi ampak celemu človeštvu.

    Izpolnjevati Njegovo voljo je torej ostajati v Njem, poslušni Njemu in izpraznjeni sebe. Kajti On dela drugače, kot bi storili mi. Mi delamo tradicijo, delamo na osebnem naporu in delu, delamo preroke, ki so sinovi prerokov, Gospod pa gre in vzame izza črede, izza smokve. Tam, kjer človek ni pripravljen, kjer je človek ubog in potrebuje Njega. Bog začne delati tam, kjer je “jaz s svojimi lepimi projekti” končno umrl.
    Tam, samo tam je v človeku prostor za Boga. Samo tam lahko pride do čudovite združitve človeškega in Božjega, samo tam se rodi nekaj, kar je pristno, ker je večno.

    https://portal.pridi.com/2021/07/08/15-nedelja-med-letom-kaj-je-bozja-volja/

    Vir: Blog Bom vrgla mreže (Anja Kastelic) Pridi in Poglej

    Odgovori
    • janez says:

      12. februarja, 2025 at 9:18

      Joyce Meyer: Veselite se Božje volje

      Izpolnjevati Tvojo voljo, moj Bog, me veseli; da, Tvoja postava je v mojem srcu. (Psalm 40,9)
      Če želimo slišati Božji glas in izpolnjevati Njegovo voljo, sem prepričana, da bi bila naša jutranja molitev podobna kot ta:
      »Bog, vse dni življenja želim živeti v Tvoji popolni volji. Ne želim Tvoje popustljive volje; ničesar nočem delati brez Tvojega odobravanja in blagoslova. Če poskušam delati nekaj, kar ni Tvoje najboljše zame, naj, prosim, občutim v svojem srcu oklevanje, potrebo, da preverim v svojem duhu, da me ohraniš na poti Tvojega načrta.

      Pomagaj mi, da se podrejam Tebi.
      Pomagaj mi, da ne bom trdovraten/-na.
      Pomagaj mi, da ne bom trmast/-a.
      Pomagaj mi, da ne zakrknem svojega srca.
      Bog, želim, da Tvoja volja polno deluje v mojem življenju. Dovolj sem okušal/-a sadove svoje volje, da vem, da se bo slabo izteklo, če vztrajam pri svojem, namesto da se podredim temu, kar Ti želiš. Pripravljen/-a sem Te ubogati, ampak, prosim, pomagaj mi, da jasno slišim, kar mi govoriš, naj naredim. Amen.«

      https://tv.joycemeyer.org/slovene/devotional/veselite-se-bozje-volje/

      Odgovori