Članki za dušo

15.005 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   11. julija, 2025 at 13:41

   Jutranja homilija papeža Frančiška: Razširimo srce. Za milost ni treba plačevati. Je zastonj
   Razširimo srce. Za milost ni treba plačevati. Je zastonj
   »Zastonjskost Boga naj spodbuja tudi našo držo zastonjskosti, bodisi pri pričevanju bodisi pri služenju. Razširimo svoje srce za milost. Milosti se ne kupuje. Kar smo prejeli gratis, dajmo gratis. Božjemu ljudstvu se služi – se ga ne poslužuje.

   Krščansko življenje je služenje in ne posluževanje
   Današnji evangeljski odlomek (glej Mt 10,7-13) govori o poslanstvu apostolov in torej o poslanstvu vsakega kristjana. Kristjan ne more ostati nepremičen. Krščansko življenje pomeni hoditi po poti, vedno. Jezusove so besede: ‘Spotoma pa oznanjajte in govorite: ‘Nebeško kraljestvo se je približalo.’ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.’ Ravno to je poslanstvo – pomeni življenje služenja. Krščansko življenje je služenje. Zelo žalostno je, ko najdemo kristjane, ki na začetku svojega spreobrnjenja ali ko ozavestijo, da so kristjani, služijo, so odprti za služenje, služijo Božjemu ljudstvu, a potem se začnejo posluževati Božjega ljudstva. To zelo boli, zelo boli Božje ljudstvo. Poklicanost je poklicanost k služenju, ne da se ‘poslužujemo nečesa’.

   Z Bogom se ne trguje
   Krščansko življenje je življenje zastonjskosti. V današnjem evangeliju Jezus poudari jedro odrešenja: ‘Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.’ Odrešenja ne moremo kupiti, ampak nam je dano zastonj. Bog nas rešuje zastonj, ne zaračunava nam. In kakor je Bog storil z nami, tako moramo tudi mi delati z drugimi. Ravno v tem je zastonjskost Boga. In to je ena najlepših stvari: Vedeti, da je Gospod poln darov, ki nam jih lahko da. A prosi za samo eno stvar: da se naše srce odpre. Ko mi pravimo ‘Oče naš’ in molimo, odpremo srce, da bi vanj prišla ta zastonjskost. Ni odnosa z Bogom izven zastonjskosti. Včasih, ko potrebujemo nekaj duhovnega ali neko milost, pravimo: ‘Sedaj se bom postil, delal bom pokoro, molil bom devetdnevnico …’ Kar je prav, a bodite pozorni: s tem ne ‘plačamo’ za milost, da bi ‘kupili’ milost; to je namenjeno razširitvi tvojega srca, da bi vanj prišla milost. Milost je zastonj. Vsi Božji darovi so zastonj. Problem je v srcu, ki se pomanjša, se zapre in ni sposobno prejeti zastonjske ljubezni. Z Bogom ni treba barantati, z Bogom se ne trguje.

   Razširiti srce za zastonjske milosti
   Zastonjskost je osrednja. In to je posebej pomembno za nas pastirje Cerkve, da ne bi prodajali milosti. Zelo namreč škoduje, ko naletimo na pastirje, ki trgujejo z Božjo milostjo. Gospodova milost je zastonj in ti jo moraš dati zastonj. V našem duhovnem življenju obstaja vedno ta nevarnost, da zdrsnemo na raven plačevanja. Vedno, tudi ko govorimo z Gospodom, kakor da bi mu hoteli dati neko podkupnino. A stvari ne potekajo na ta način, ne po tej poti. ‘Gospod, če ti storiš to, ti bom jaz dal to.’ Če naredim to obljubo, mi to razširi srce, da lahko prejmem tisto, kar je že zastonj za nas. Takšen odnos zastonjskosti z Bogom je to, kar nam bo pomagalo, da ga bomo imeli tudi v odnosu do drugih, tako pri krščanskem pričevanju kot krščanskem služenju, v pastoralnem življenju pastirjev Božjega ljudstva. Spotoma. Služite in dajajte ‘gratis’ to, kar ste ‘gratis’ prejeli. Naše življenje svetosti naj bo razširitev srca, da bodo Božja zastonjskost, Božje milosti, ki že so tam, ki so zastonj in nam jih On želi podariti, lahko prišle v naše srce. Tako bodi.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 11.6.2019)

   Dodatek: ko pomagamo in služimo drugim, si po Božji Milosti pomagamo tudi samemu sebi. Ker samaritanska pomoč in Ljubezen, razdajanje in služenje drugim je najboljše zdravilo in terapija za vse križe in težave. Ne jamranje in pritoževanje, kritiziranje, ampak aktivno krščanstvo, ko ljudem prinašamo Upanje, Božjo Ljubezen in Upanje, ko jim pomagamo in jih potolažimo. Spomnim se letos marca izredno lepega srečanja z župnikom v Brusnicah na Dolenjskem Tonetom Kerinom, nekdanjim misijonarjem na Madagaskarju cca 38 let, ki je kljub letom boleznim, drugim križem in težavam služil Bogu in ljudem, ki nam je na romanju položil na srce, da bodimo misijonarji in evangelizatorji Božje Dobrote in Ljubezni tako, da pomagamo ljudem. In papež Frančišek nas je spodbujal k temu. Janez

   Odgovori
2. janez says:

   11. julija, 2025 at 12:42

   Papež Frančišek med katehezo: S čim lahko druge obogatimo? Z Darovi in Talenti, ki nam jih je ob rojstvu Daroval Bog

   S čim lahko druge obogatimo?
   »[Ko je mož, ki je bil hrom] videl, da nameravata Peter in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil miloščine. Peter in Janez sta se zazrla vanj in Peter je rekel: »Poglej naju!« Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, vstani in hôdi!« (Apd 3,3-6)

   Temelj oznanjevanja ne le besede, ampak dejanja
   »Oznanjevanje evangelija v Apostolskih delih ne zaupa le besedam, ampak konkretnim dejanjem, ki izpričujejo resnico oznanila. Gre za ‘čudeže in znamenja’ (Apd 2,43), ki so se dogajali po apostolih in potrjevali njihovo besedo ter dokazovali, da delujejo v Kristusovem imenu. Tako se dogaja, da apostoli prosijo in Kristus deluje, deluje ‘skupaj z njimi’ ter besedo potrjuje z znamenji, ki so jih spremljala (Mr 16,20). Mnoga znamenja, mnogi čudeži, ki so jih storili apostoli, so bili prav izraz Jezusove božanskosti.

   Namen prvega ozdravljenja v Apostolskih delih je misijonarski
   Danes se nahajamo pred prvo pripovedjo ozdravljenja v knjigi Apostolskih del. Le-to ima jasen misijonarski namen, ki želi vzbuditi vero. Peter in Janez gresta molit v tempelj, ki je središče izkušnje vere Izraela in s katerim so prvi kristjani še vedno močno povezani. Prvi kristjani so molili v templju v Jeruzalemu. Luka zabeleži uro: deveta ura je, to je tri popoldan, ko je bila žrtvovana žgalna daritev kot znamenje občestva ljudstva z njegovim Bogom; to je tudi ura, v kateri je Kristus umrl, darujoč sam sebe ‘enkrat za vselej’ (Heb 9,12; 10,10). In pri tempeljskih vratih, ki se imenujejo ‘Lepa’, vidita berača, moža, ki je bil hrom od rojstva. Zakaj je bil tisti človek pri vratih? Ker je Mojzesova postava (prim. 3Mz 21,18) prepovedovala darovanje žrtev tistim, ki so imeli telesne hibe, saj so menili, da so le-te posledica določene krivde. Spomnimo se, da je ljudstvo o nekom, ki je bil slep od rojstva, Jezusa vprašalo: ‘Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?’ (Jn 9,2) Glede na njihovo miselnost, je razlog za pohabljenost vedno določena krivda. In nato jim je bil preprečen celo dostop do templja.

   Bog se vedno razodeva v odnosu
   Hromi, ki je paradigma za mnoge, ki jih družba izključuje in odmetava, je tam in, kakor vsak dan, prosi vbogajme. Ni smel vstopiti, ampak je bil pri vratih. Zgodi pa se nekaj nepredvidenega: prideta Peter in Janez in sproži se igra pogledov. Hromi ju gleda, da bi prosil vbogajme, apostola pa se zazreta vanj, ga povabita, naj ju pogleda na drugačen način, da bi prejel drugačen dar. Hromi ju pogleda in Peter mu reče: ‘Srebra in zlata nimam, dam pa ti, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, vstani in hôdi.’ (Apd 3,6) Apostola sta vzpostavila odnos, saj je to način, na katerega se Bog rad razodeva, v odnosu, vedno v dialogu, vedno v prikazanjih, vedno z navdihom srca: to so odnosi Boga z nami; preko resničnega srečanja med osebami, ki se lahko zgodi le v ljubezni.

   Berač ni dobil denarja, ampak je našel Ime, ki rešuje človeka
   Tempelj je bil poleg verskega središča tudi kraj ekonomskih in finančnih izmenjav: preroki in tudi sam Jezus so večkrat napadli tovrstno skrčenje pomena templja (prim. Lk 19,45-46). Kolikokrat pomislim na to, ko vidim kakšno župnijo, kjer se misli, da je denar pomembnejši od zakramentov! Prosim vas! Uboga Cerkev: prosimo za to Gospoda. Tisti berač s tem, ko je srečal apostola, ni dobil denarja, ampak je našel Ime, ki rešuje človeka: Jezusa Krisusa Nazarečana. Peter kliče Jezusovo ime, hromemu ukaže, naj se postavi na noge, v položaj živih – na noge – in se dotakne tega bolnega, oziroma ga prime za roko in ga dvigne.

   Podoba Cerkve, ki vidi tistega, ki je v težavah
   Gre za dejanje, v katerem Janez Zlatousti vidi ‘podobo vstajenja’ (Pridige o Apostolskih delih, 8). In tukaj se pokaže podoba Cerkve, ki vidi tistega, ki je v težavah, ne zapira oči, zna gledati človeštvu v obraz, da bi ustvarila pomenljive odnose, mostove prijateljstva in solidarnosti namesto pregrad. Pokaže se podoba ‘Cerkve brez meja, ki se čuti mater vseh’ (Veselje evangelija, 210), ki zna prijeti za roko in spremljati, da bi dvignila – ne da bi obsodila. Jezus vedno izteguje roko, vedno želi dvigniti, storiti, da bi ljudje ozdraveli, da bi bili srečni, da bi srečali Boga.

   Primimo Jezusovo roko in dopustimo, da nas dvigne
   Gre za umetnost spremljanja, za katero je značilna občutljivost, s katero se človek približa ‘sveti zemlji’ drugega, s svojim ravnanjem dá ‘zdravilen ritem bližine, s spoštljivim pogledom, polnim sočutja, ki hkrati ozdravlja, osvobaja in bodri k zorenju v krščanskem življenju.’ (prav tam, 169) In to storita ta dva apostola s hromim: pogledata ga, mu rečeta ‘poglej naju’, podata mu roko, ga dvigneta in ozdravita. Tako dela Jezus z vsemi nami. Pomislimo na to, ko smo v slabih trenutkih, v trenutkih greha, v trenutkih žalosti. Takrat nam Jezus pravi: ‘Poglej me: jaz sem tukaj!’ Primimo Jezusovo roko in dopustimo, da nas dvigne.

   Resnično bogastvo je v odnosu z Vstalim
   Peter in Janez nas učita, naj ne zaupamo v sredstva, čeprav so koristna, ampak v resnično bogastvo, ki je odnos z Vstalim. Saj smo – kakor bi rekel sv. Pavel – ‘ubogi, pa mnoge bogatimo; kakor nič ne bi imeli, pa imamo vse.’ (2Kor 6,10) Naše vse je evangelij, ki izraža moč Jezusovega imena, ki dela čudeže.

   Katero je naše bogastvo?
   In mi – vsak izmed nas – kaj imamo? Katero je naše bogastvo, kateri je naš zaklad? S čim lahko druge obogatimo? Prosimo Očeta za dar hvaležnega spomina, ko se spominjamo dobrot njegove ljubezni v našem življenju, da bi vsem dali pričevanje hvale in hvaležnosti. Ne pozabimo: vedno iztegnjena roka, da bi pomagali drugemu vstati; Jezusova roka je tista, ki preko naše roke pomaga drugim vstati.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI., 7.8.2019

   Odgovori
3. janez says:

   11. julija, 2025 at 8:49

   Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 10,7-15)
   »Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Gredé oznanjajte: ›Približalo se je nebeško kraljestvo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice. Delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pa pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete«.

   Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte
   Jezus s temi besedami nagovarja svoje učence, svoje “poslance”. Osebno je srečal izgubljeno človeštvo, ki trpi in se mu je zasmililo. Zato želi po apostolih pomnožiti svoje delo odrešenja, ozdravljenja in osvobajanja.

   A kaj so prejeli “zastonj”, da morajo to dajati naprej?
   Apostoli so ob Jezusovih besedah, dejanjih in izbirah ter ob zgledu vsega njegovega življenja izkusili Božje usmiljenje. Kljub svojim slabostim in omejenostim so prejeli novo postavo ljubezni in medsebojnega sprejemanja.
   Predvsem pa so prejeli dar, ki ga hoče Bog dati vsem ljudem: podarja nam samega sebe, svoje spremstvo na življenjskih poteh, svojo luč za vse odločitve. Ti darovi nimajo cene in presegajo vse naše sposobnosti za povračilo, res so “zastonjski”.

   Skozi ves evangelij nas Jezus vabi, naj dajemo: dajemo ubogim, tistemu, ki prosi, tistemu, ki želi posojilo; naj dajemo jesti tistemu, ki je lačen, plašč tistemu, ki prosi za obleko; naj dajemo zastonj … On sam je prvi dajal: zdravje bolnikom, odpuščanje grešnikom, življenje vsem nam. Nasproti sebičnemu nagonu po kopičenju postavlja velikodušnost; osredotočenju na lastne potrebe pozornost do drugega; kulturi posedovanja pa kulturo dajanja /…/
   Ljubezen nam bo omogočila nov pogled, da bomo zaslutili, kaj drugi potrebujejo, in jim ustvarjalno in velikodušno pomagali. In sadovi? Darovi bodo krožili, kajti ljubezen izzove ljubezen. Veselje se bo pomnožilo, ker je »večja sreča dajati kakor prejemati«

   Po Jezusovi in evangeljski logiki vedno prejemamo zato, da bi delili, nikoli zato, da bi stvari kopičili zase. To je vabilo vsem nam, da se zavemo tistega, kar smo prejeli, moči, darove, sposobnosti, gmotne dobrine, in z vsem tem služimo drugim. Kako torej oznanjati? Jezus pravi: »Zastonj! Najprej in predvsem je treba povedati tole: Bog je blizu. Bližina je ena od najpomembnejših stvari pri Bogu. Imamo tri pomembne stvari: bližina, usmiljenje in nežnost. Sprejeti Božjo ljubezen je težje, saj želimo biti vedno v središču. Bolj smo nagnjeni k temu, da delujemo, kot da se pustimo oblikovati, da govorimo, kot da poslušamo. Oznanjevanje mora dati prvenstvo Bogu, na prvem mestu mora biti Bog, drugim pa moramo dati priložnost, da ga sprejmejo in se zavedajo, da je On blizu. Jaz pa sem zadaj.

   pripravil: Ervin Mozetič, Pridi in Poglej, četrtek 10. julija 2025

   Odgovori
4. janez says:

   11. julija, 2025 at 8:03

   NEKATERE LEPE MISLI O DOBROTI V RAZMISLEK

   Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. (Flp 4,5).
   Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto. (sv. Janez Bosko).
   Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet Božja dobrota. (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein) .
   Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere: Božje Previdnosti. (sv. Pij iz Pietrelcine).
   Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič. (sv. Janez XXIII.).
   Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota sama. (Benedikt XVI.).
   Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka. (papež Frančišek).
   Majhna dejanja dobrote nas vsak dan odtegnejo sebi, a ne v odtujitev, marveč v pristno uresničitev v drži daru za drugega. (Marjan Turnšek).
   Kdor ima dobroto v srcu, nosi v sebi nebesa in jih izžareva v okolico. Dobrota je Božji dar, zato pravijo: kdor nosi v sebi dobroto, nosi Boga v sebi. (prof. dr. Anton Trstenjak).
   Nihče se ne more pogubiti, dokler je le še nekdo, ki veruje v njegovo dobroto. (Friedrich W. Foerster).
   Trdno verujte v dobroto v svetu. V srcu vsakega človeka so čudoviti zakladi: vaša naloga je, da jih spravite na dan. (Raoul Follereau).
   Dobrota je sredi srca doma. / Vse, kar je dobro, / dehteče dehti. / Dobrota ni sirota. / Dobrota ima veliko otrok. / Njihov prijatelj je Bog. (Berta Golob).
   Kdor dobroto izkaže, na svojo srečo kolo maže. (slovenski pregovor).
   Dober človek ima vedro srce. (finski pregovor).
   Bog je dal človeku roke, da bo delal dobro. (arabski pregovor).

   Vir: Ognjišče ZAKLADNICA MODROSTI – Zbirka Za luč in moč 2.

   Addendum o Dobroti:

   ČLOVEŠKA DOBROTA, ODSEV BOŽJE DOBROTE.- POVZETEK ( pisec brat Alojz iz Taizeja)
   »Ko pridobivaš dobroto, postajaš podoben Bogu. Ustvari si usmiljeno in dobrohotno srce, da boš oblekel Kristusa. (sv. Bazilij)«.

   Božja dobrota bo imela v življenju slehernega človeka zadnjo besedo. Da bi bila vera v Božjo dobroto prepričljiva, mora dobiti obliko, se utelesiti v preprostem življenju vzajemne delitve in zastonjskosti, kjer je odpuščanje v središču odnosov. Odkrivanje Božje dobrote postane klic za prebujanje dobrote v našem lastnem življenju. Poslušati evangeljski klic k dobroti ni enako temu, da si nekdo postavi visoko moralni cilj in ga nato skuša doseči. Božja beseda je živa: če pustimo, da klic pade v naša ušesa, bo to v naših srcih sprožilo spremembo, klic nas bo pritegnil in naša volja mu bo rada sledila.

   Božja dobrota poziva našo dobroto. Naša dobrota ne izvira iz nas, je samo odsev Božje dobrote. Naša dobrota je vselej pomanjkljiva in kaže na absolutno, na večjo dobroto. Njeno bistvo je v tem, da je znak Božje dobrote, pričevanje troedinega Boga. Če povežemo dve evangeljski vrednoti, dobroto in preprostost, se okrog njiju ustvari upanje. Dobrota, povezana s preprostostjo srca nas pripravi, da postanemo pozorni na obubožane, na trpeče, na stisko otrok. Dobrota preseneča in včasih izzove celo občudovanje… Dobrota sproži ali ojača odločitev zaupati v Boga. Če je preprostost en izraz dobrote, lahko rečemo, da je zastonjskost njen drugi izraz. Bog se nikdar ne vsiljuje,v njem ni nasilja. Želel je, da bi človek ljubil svobodno in zastonjsko… Zastonjskost pomeni biti brez osebnih interesov.

   Janez XXIII. je dobroti namenil častno mesto in pri tem je šlo za zavestno odločitev, ki so jo včasih imeli za naivnost in zato je zelo trpel. Dobrota še zdaleč ni slepa. Pomeni razločevanje in tudi notranji boj. »Bog nas na pot pošilja z iskro dobrote v naših dušah, ki samo čaka, da se razplamti.« Človek je za bližnjega vir veselja. »Moje veselje.« (sv Serafim iz Sarova).

   »Moram preveriti svoje prepričanje, da je dobrota globlja od najglobljega zla. In če vera, če vere imajo smisel, potem je njihov smisel v tem, da dobroti utrejo pot do ljudi, da jo iščejo tam, kjer je povsem poniknila… Dobrota ni le odgovor na zlo, ampak tudi odgovor na nesmisel. In mislim, da je oznanjanje dobrote temeljna hvalnica.« (Paul Ricoeur).

   Dobrota ni prazna beseda, ampak sila, sposobna preoblikovati svet. »Bog, ki nas ljubiš, premišljevanje tvojega odpuščanja postane izžarevanje dobrote v ponižnem srcu, ki se ti zaupno izroča.« (br. Roger iz Taizeja).

   Odgovori
5. Polona Golub says:

   6. julija, 2025 at 16:11

   Pozdravljeni

   Prosim za molitev za boleča oba kolena, kjer bolečina traja že pol leta. Zdaj imam preglede in naj me Bog usliši, da ni nič hudega. Prosila bi še za odtekla stopala in ukrivljene prste na nogah. Vesela bom vaše
   molitve in naj vam Bog vsem lepo povrni.

   Odgovori
   • Hvala says:

     7. julija, 2025 at 10:26

     Spoštovana Polona!

     Bom molila za vas in vse ostale, zelo lepo zahvalo ste napisala Gospodu, zahvaljujmo se Gospodu in ga slavimo!

     VSE DOBRO VAM ŽELIM!

     Pišite še, če želite!

     Odgovori
6. janez says:

   5. julija, 2025 at 17:08

   Papež Frančišek, pridiga 3. julija 2016

   Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnja evangeljska stran vzeta iz desetega poglavja Lukovega evangelija (vv. 1-12.17-20), nam da razumeti, kako pomembno je klicati Boga »Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (v. 2). »Delavci«, o katerih Jezus govori, so misijonarji Božjega kraljestva, ki jih je On sam klical in pošiljal »po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (v. 1). Njihova naloga je oznanjati sporočilo zveličanja namenjeno vsem. Misijonarji oznanjajo sporočilo zveličanja vsem. Ne samo misijonarji, ki gredo daleč, tudi mi kristjani, misijonarji, ki izrečemo dobro besedo zveličanja. In to je dar, ki ga da Jezus s Svetim Duhom. To oznanilo: »Približalo se vam je Božje kraljestvo« (v. 9), se izgovarja zato, ker je Jezus »približal« Boga nam, Bog je postal eden od nas. V Jezusu Bog kraljuje med nami, njegova usmiljena ljubezen premaga greh in človeško bedo.

   To je »blagovest«, ki jo morajo »delavci« ponesti vsem, torej sporočilo upanja in tolažbe, miru in dejavne ljubezni. Ko Jezus pošilja svoje učence pred sabo v vasi, jim naroča: »Najprej recite: ›Mir tej hiši!‹…. Ozdravljajte bolnike, ki so tam« (v. 5.9.). Vse to pomeni, da se Božje kraljestvo gradi dan za dnem in že tukaj na zemlji ponuja svoje sadove spreobrnjenja, očiščevanja, ljubezni in tolažbe med ljudmi. Nekaj lepega je graditi dan za dnem Božje kraljestvo, ne ga uničevati, graditi ga.

   S kakšnim duhom pa mora Jezusov učenec vršiti to poslanstvo? Predvsem se bo moral zavedati težke, včasih celo sovražne realnosti, ki ga čaka. Jezus ne molči o tem, temveč pravi: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (v. 3), zelo jasno, sovražnost je vedno na začetku preganjanja kristjanov, saj Jezus ve, da poslanstvo ovira hudič s svojim delovanjem. Zaradi tega si delavec evangelija prizadeva biti svoboden vsakršne človeške pogojenosti, tako da s seboj ne nosi denarnice ne torbe ne sandal (prim. v. 4), kakor je to priporočal Jezus z namenom, da bodo zaupali samo moči Kristusovega križa. To pomeni, pustiti ob strani vsak motiv za osebno bahanje, kariero ali oblast in postati ponižno orodje zveličanja, izvršenega po žrtvi Jezusa, ki je umrl in vstal za nas.

   Poslanstvo kristjana v svetu je nekaj čudovitega in namenjeno vsem, je poslanstvo služenja, iz katerega, nihče ni izključen. Za to je potrebno mnogo velikodušnosti, predvsem pa pogled in srce usmerjena v višave, da kličeta Gospodovo pomoč. Velika potreba je po kristjanih, ki v vsakodnevnem življenju z veseljem pričujejo evangelij življenja vsak dan. Učenci, ki jih je Jezus poslal, »so se vrnili polni veselja« (v. 17). Ko mi to storimo, je srce napolnjeno z veseljem. Ob tem pomislim, kako se Cerkev veseli, ko njeni otroci prejemajo ‘blagovest’ po posvetitvi tolikih moških in žensk, ki vsakodnevno oznanjajo evangelij: duhovniki, tisti čudoviti župniki, ki jih poznamo, sestre, posvečene osebe, misijonarke, misijonarji, in se sprašujem, prisluhnite vprašanju: »Koliko izmed vas mladih, ki ste danes tukaj na trgu, slišite Gospodov klic, hoditi za njim?« Ne bojte se! Bodite pogumni ponesti tudi drugim to plamenico apostolske gorečnosti, ki nam je bila po zglednih učencih dana.

   Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije, da ne bo v Cerkvi nikoli manjkalo velikodušnih src, ki bodo delala, da prinesejo vsem ljubezen in nežnost nebeškega Očeta.

   Papež Frančišek

   Odgovori
7. janez says:

   28. junija, 2025 at 13:06

   Misli papeža Benedikta XVI: Praznik apostolov Petra in Pavla

   »Danes rimska Cerkev obhaja praznik dveh svojih korenin, apostolov Petra in Pavla. Njuni relikviji hranita dve baziliki njima posvečeni, ki sta v okras celotnemu Mestu, ljubemu tako romarjem kot njegovim prebivalcem. V berilih dnevne maše beremo Petrovo izpoved vere o Jezusu: ‘Ti si Kristus, Sin živega Boga’ (Mt 16,16). Ta njegova izjava ni sad premisleka, temveč je Očetovo razodetje preprostemu galilejskemu ribiču, kot je to tudi potrdil Jezus sam, ko je rekel: ‘Kajti tega ti nista razodela meso in kri’ (Mt 16,17). Simon Peter je tako zelo blizu Gospodu, da je postal skala vere in ljubezni, na kateri je Jezus zgradil svojo Cerkev, da je postala, kakor pravi sv. Janez Zlatousti, ‘močnejša kot nebo’ (Hom. in Matthæum 54, 2: PG 58,535).«

   »Na Jezusovo vprašanje: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’ odgovori Peter: ‘Ti si Mesija, Sin živega Boga!’ (Mt 16, 15-16). Kot odgovor na to izreče Jezus slovesno izjavo, ki enkrat za vselej določi Petrovo vlogo v Cerkvi: ‘Jaz pa ti povem: Ti si Peter; Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev… Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih’ (Mt 16,18-19). Tri prispodobe, ki jih Jezus uporabi, so v sebi zelo razločne: Peter bo’skalnati temelj’, na katerem bo stala zgradba Cerkve; imel bo ‘ključe’nebeškega kraljestva, da ga bo za ljudi odpiral ali zaklepal, tako kot misli, da je prav za vsakogar; končno bo mogel ‘zavezovati’ in ‘razvezovati’, torej določati ali prepovedovati, kar bo ocenil kot nujno potrebno za življenje Cerkve, ki je in ostaja Kristusova Cerkev. Cerkev je vedno Kristusova in ne Petrova.

   Tako je v zelo nazornih podobah opisano to, kar bo v poznejšem teološkem premisleku označeno s pojmom ‘jurisdikcijsko prvenstvo’.«

   »Sveti Pavel pa je s pomočjo božje milosti širil evangelij in sejal Besedo resnice in zveličanja med poganskimi ljudstvi. Pavel je kot posebno nujno občutil vprašanje dostopa poganov k Bogu, ki v križanem in vstalem Jezusu Kristusu ponuja zveličanje vsem ljudem brez izjeme. Od prvega trenutka je razumel, da je bila to resničnost, ki ni zadevala le Jude ali določeno skupino oseb, marveč da je imela vesoljni pomen in je zadevala vse, ker je Bog Bog vseh. Izhodišče za njegova potovanja je bila občina v Antiohiji v Siriji, kjer je bil prvikrat evangelij oznanjen Grkom in kjer je nastalo tudi ime ‘kristjani'(prim. Apd 11,20.26). S tem so mišljeni tisti, ki verujejo v Kristusa. Od tam se je Pavel odpravil najprej na Ciper in je potem večkrat potoval v pokrajine Male Azije in pozneje v Evropo. Najpomembnejša mesta, ki jih je obiskal so bila Efez, Filipi, Solun, Korint, da ne pozabimo Berojo, Atene in Milet.«

   »Pavlovemu apostolatu ni bilo prizaneseno s težavami, ki jih je pogumno sprejemal nase. Sam omenja, da je ‘prenašal napore…, bil v ječi…, bil tepen, pogosto v smrtni nevarnosti: trikrat sem bil prebičan, enkrat kamenjan, trikrat prestal brodolom…’ (prim. 2Kor 11,23-28). Jasno je, da mu ne bi bilo mogoče’spopadati se’ s tako težavnimi in mnogokrat obupnimi položaji, če ne bi bilo temelja popolne vrednosti, spričo katerega je imel vse meje za premagljive. Za Pavla je ta temelj, kakor vemo, Jezus Kristus, o katerem piše: ‘Kajti priganja nas Kristusova ljubezen…, zato da živeči ne bi več živeli zase, marveč za Njega, ki je zanje’ za nas, za vse, ‘umrl in bil obujen’ (2Kor 5,14-15).«

   »Dva sveta zavetnika mesta Rima, čeprav sta prijela od Boga različni karizmi ter različni poslanstvi, sta oba temelja Cerkve, ki je ena, sveta, katoliška in apostolska, za vedno odprta za misijonsko in ekumensko dinamiko, saj je poslana v svet oznanjat in pričevat, udejanjat ter širit skrivnost občestva, ki je njeno ustanovno počelo«. Amen

   Papež Benedikt XVI

   Odgovori
8. janez says:

   28. junija, 2025 at 13:01

   Sveta Peter in Pavel : Apd 12,1−11; 2 Tim 4,6−18; Mt 16,13−19
   Peter izpove vero
   16,13 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«
   14 Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.«
   15 Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
   16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«
   17 Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.
   18 Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.
   19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹«
   20 Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

   Dva stebra
   Danes obhajamo praznik apostolskih prvakov in zavetnikov Cerkve Petra in Pavla. Vsak izmed njiju že ima svoj praznik. Spreobrnjenje apostola Pavla je 25. januarja in sedež apostola Petra 22. februarja. Zakaj ju častimo tudi skupno kot stebra Cerkve?

   Peter je bil apostol za Jude, Pavel za pogane. Nam se zdi to vseeno, vendar je bil v življenju prve Cerkve ključni dejavnik njene rasti, ko se je, tudi zaradi nesprejetja pri Judih, obrnila k poganom in zanje priredila oznanjevanje in versko prakso. Prvi cerkveni zbor v Jeruzalemu leta 50 je bil neprimerno bolj temeljit in sporen, kot drugi vatikanski. Sklenjeno je bilo, da novih spreobrnjencev ni treba podvreči Mojzesovi postavi z vsemi njenimi težkimi, čudnimi in zlasti za zveličanje nepotrebnimi predpisi. Peter je bil, kot se tega radi držijo vsi voditelji Cerkve še danes, konzervativen. Torej je nasprotoval spremembam. Pavel pa je bil revolucionar in karizmatik. Cerkev ni imela miru pred njim niti po njegovem spreobrnjenju, ampak šele, ko je odšel domov v svoj rodni Tarz.

   »Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti. Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz. Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha« (Apd 9,29−31). Pavel je bil ali vroč ali mrzel in v stiku s takim človekom nihče ne more ostati ravnodušen.

   Lahko imamo preveč romantičen odnos do življenja prve Cerkve, kakor je opisano v Apostolskih delih. Občudujemo, kako jim je bilo vse skupno in kako so se imeli radi. Vendar je iz te knjige tudi razvidno, da je bilo veliko različnih in bolečih odstopanj. Če danes ni edinosti v Cerkvi, lahko rečemo, da je nikdar ni bilo. Stebra Cerkve, ki sta po svojem značaju, po svoji izobrazbi in usmeritvi tako različna, nam to jasno izpričujeta. Lahko bi ugibali, kateri je bolj verodostojen Jezusov pričevalec − učenjak ali ribič, nosilec ključev ali meča. Na več mestih, po cerkvah in trgih sta oba skupaj popolnoma enakovredno upodobljena, čeprav bi pričakovali, da bo sv. Peter kot voditelj na prestolu, sv. Pavel pa pri vratih, ko se odpravlja na misijonsko potovanje. Cerkev je namreč odprta hiša, je svetovna ustanova – katoliška in v njej je enakovreden prostor za tradicijo in napredek, za preprosto vero in vprašujoč nemir.
   Peter je bil prvi poklican v Jezusovo službo, Pavel zadnji. Petra je Jezus zagledal, ko je ribaril, zanj je bil dovolj preprost pogled. Tudi takrat, ko ga je Peter zatajil, ga je Jezus samo pogledal in Peter je šel ven, se bridko zjokal in skesal. Pavla pa je bilo treba vreči s konja v prah. Le blisk vstalega Kristusa ga je mogel preusmeriti v njegovi premočrtnosti.

   Oba pa sta ostala zvesta ne samo Kristusu, ki ju je poklical, ampak tudi Bogu Očetu, ki ju je tako različna ustvaril. Med njima so se dostikrat kresale iskre in prav nič ali vsaj premalo sta se trudila, da bi jih prikrila.
   »Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja,« piše apostol Pavel v Galačanom (2,11). Peter piše s svoje strani, da ima težave s Pavlom. V njegovih pismih, »so nekatere težko umljive stvari, ki jih taki, ki niso poučeni, in so neutrjeni, zlorabljajo« (2 Pet 3,16). Vendar pa ga naziva »naš ljubi brat Pavel«. In poudarja, kako Pavel piše z »njemu dano modrostjo«. Prvi kristjani so vse to vedeli, vedeli pa so tudi, da se oba trudita, bodi prilično ali neprilično, da bi razširjala Kristusovo blagovest.
   Če je bila Petrova naloga, da je Cerkev ohranjeval in utrjeval, je bila Pavlova, da jo je razširjal na nove bregove. »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,22).
   V Rimu in drugod po svetu imata veliko veličastnih in dragocenih cerkva. Ne vem, kako bi vse to sprejela, če bi se pojavila danes v njih. Med njimi ima Peter tudi cerkev sv. Petra v vezeh v spomin na svetopisemski dogodek, ko ga je angel rešil iz ječe (Apd 12,1−11). Tudi apostol Pavel nam je danes predstavljen v vezeh, čeprav ga to nič ne žalosti, saj ve, da je uporabil svoje življenje za dobro stvar. V življenju smo tudi mi prepleteni z različnimi vezmi. S tistimi, ki nas usužnjujejo od znotraj, to je naš greh, in s tistimi, v katere nas vklepajo drugi, kot so oba apostola, vendar nista bila utesnjena. Petra je rešil angel, Pavel pa piše, kot da to nima nobenega učinka nanj, ampak se celo veseli, da sme za Kristusa trpeti. So pa tudi vezi, ki smo jih dolžni zavestno utrjevati, saj z njimi premagujemo nasprotja in različnosti. Samo tako smo sposobni ustvarjati skupnost. Če se vse to povezano še z Bogom, kot je v Cerkvi, nas nobena sila ne more uničiti. Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori