Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   6. septembra, 2025 at 10:30

   BOŽJA LJUBEZEN, BOŽJE USMILJENJE IN BOŽJA PRAVIČNOST
   Božje Usmiljenje služi Božji pravičnosti, privede jo do uresničitve, da je Usmiljenje Bogu lastna pravičnost, ker je Bog Ljubezen, ki nas ljubi vedno, saj drugače ne more. Odpušča in oprošča pa lahko samo tisti, kateri nima zahtev čiste stroge legalistične pravičnosti ampak sočutno milostno Sočutno Dobrotno Usmiljenje, ker Bog ve koliko tehtano in nas pozna kaj zmoremo. Bog ve, da brez Njega ne moremo storiti NIČ. Prav je, da se tega zavedamo tudi ljudje! Zato Bog skesanim grešnikom, ki se spokorijo odpušča grehe sedemkrat do sedemdesetkrat v svoji neskončni Božji Ljubezni omogoča po Božjem Usmiljenju grešnikom, ki se spokorijo in opravičijo Bogu Očetu, odpuščanje in nov začetek. To zmore samo Bog, ki je Vsemogočen in Usmiljen. To spada k njegovemu bistvu. Božja pravičnost in Božje usmiljenje postajata podobna, ker je pravičnost tako kot usmiljenje utemeljena v Božji Resnici in Božji Ljubezni.

   Ljudje zaupamo in verjemo v Boga, ker je Dober in Usmiljen. Na koncu vedno zmaga Božje Usmiljenje. Smisel kazni za grešne ljudi, ki se kesajo in spovedo Bogu se smatra kot očiščenje in ne uničenje ljudi ter odpuščanje zaradi Božje Dobrote in Božjega Usmiljenja. Ker je Bog usmiljen in milostljiv, mora tudi človek biti pravičen in bogaboječ ter spolnjevati Božjo Voljo in spolnjevati Jezusov Evangelij. Človek mora imeti harmonični odnos z Bogom, s samim seboj, z drugimi bližnjimi in s celotnim Stvarstvom. Pravičnost in usmiljenje imata pomemben cilj v Božjem Načrtu, da se ljudje po Božji Milosti zveličajo. Pravičnost odkriva razodeta Božja pričakovanja, usmiljenje pa odkriva brezpogojno in zaradi tega nerazumljivo Božjo ljubezen, ker nas Bog ljubi vedno, tudi takrat ko grešimo in s tem žalimo Božjo Ljubezen.

   Po Jezusovem darovanju na križu in Vstajenju smo grešniki odkupljeni za svoje grehe, ker je Bog tako hotel. Da Kristusovo trpljenje človeka osvobaja, ustreza tako Božjemu usmiljenju kot tudi Božji pravičnosti. Pravičnosti zato, ker je s svojim trpljenjem na križu Kristus zadostil za grehe človeškega rodu, tako da je bil človek osvobojen po Kristusovi pravičnosti; usmiljenju pa zato, ker je Bog, ko je videl, da človek ne more sam zadostiti za grehe vsega človeštva, iz Neskončne Božje Ljubezni in želji po spravi z človekom daroval svojega Sina, da bi zanje zadostil. Takšno Božje Usmiljenje je bilo večje, kot če bi človeku Bog odpustil grehe brez zadoščenja.

   Tomaž Akvinski meni, da je usmiljenje največja krepost, človek se namreč v njej podarja drugim, je radodaren. Pomaga tudi drugim v njihovih slabostih. Ta lastnost je najbolj človeška in z njo najbolj izhajamo iz sebe k drugim, to se pokaže v radodarnosti do drugih in v pomaganju v njihovih slabostih. Usmiljenje se najbolj pokaže pri drugih, z njimi in zanje. Pokaže se vzajemnost: slabost drugih prenašamo, ker smo slabotni sami in ker je v nas želja, da tudi nam drugi prenašajo naše slabosti. Tomaž ugotovi, da je usmiljenje Božja lastnost, to pa zaradi tega, ker se v usmiljenju najbolj razodeva vsemogočnost Boga. Mogočnost Boga je v tem, da se ne boji drugega, povsem se daruje nam, povsem nosi in prenaša našo slabotnost. Usmiljenje do drugih nam kaže, kako smo močni in na podlagi tega podobni Bogu v njegovem usmiljenju. »Božje usmiljenje ni v protislovju s pravičnostjo, ampak jo celo dopolnjuje, kolikor se kaže bolj temeljno kakor pravičnost.

   Usmiljenje in ljubezen sta večji od pravičnosti. Ljubezen zahteva pravičnost, pravičnost služi ljubezni. Prvenstvo in moč ljubezni nad pravičnostjo se kaže prav v Božjem Usmiljenju, ker nas Bog Ljubi. Usmiljeno delovanje Boga Odrešenika izvira iz njegove ljubezni do vseh ustvarjenih bitij. Ko se Bog sreča z zlom in hudobijo, še posebno z grehom – se pravi, ko na njegovo ljubezen človek ne odgovori z ljubeznijo – takrat Bog ne trpi, ker ne more trpeti, ampak LJUBI, ker drugače ne more, saj je BOG LJUBEZEN, KI NE MINE NIKDAR! Božja ljubezen ostane usmiljena ljubezen. Na ta način se Božje Usmiljenje kaže kot končni odgovor Boga na zlo in greh. BOŽJE USMILJENJE JE LJUBEZEN DO VSEGA USTVARJENEGA, ki se upira sami korenini ZLA v naši zgodovini – grehu in smrti« Božje usmiljenje je lastnost Vsemogočnosti Boga. Božje Usmiljenje je resničnost, Bog z njo razodeva svojo ljubezen (očetovsko in materinsko). To je ljubezen Boga, ki je nežen, sočuten, prizanesljiv in odpušča. V Svetem pismu je usmiljenje označeno kot Božje delovanje do nas ljudi. Božje usmiljenje ni omejeno v izkazovanju ljubezni, je vidno in tudi otipljivo. Božje usmiljenje je odgovornost Boga do nas. Bog nas želi videti, da smo srečni, veseli, vedri. Bog nam želi vse dobro in najboljše in želi, da vsi Božji Otroci pridemo k Njemu! Človek išče Boga, a Bog še bolj išče človeka, ki ga je ustvaril in ga neskončno ljubi takega kot je. Bog je Ljubezen in Usmiljenje. Premišljujem naslednji Jezusov stavek: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad« (Jn 15,16). Premišljujem tudi, kako Bog hrepeni po tem, da bi vstopil v odnos z vsakim od svojih Otrok, kako hrepeni, da bi se nam podarjal in bil naše najvišje Dobro, da bi bili veseli kristjani. Zato ostajam pod Božjim pogledom, zaupam v njegovo Ljubezen in Usmiljenje, ga prosim, da me pritegne k sebi, da me vodi in uči, kaj je prav in kaj ne, da pride k meni in da vstopi v mene in ostane v meni za vekomaj.

   Pripravljajmo se s pravičnim in Bogaboječim Življenjem, kakor da bo jutri Jezusov Drugi prihod, Živimo pa tako kot nas Uči Jezus in sicer, kakor da bomo še dolgo na Zemlji, Slavili in Častili Boga vsak dan in se Veselili Odrešenja! Hvala Gospod za vse kar si nam Daroval! Veselimo se saj smo Odrešeni, ker nas Bog Ljubi in nam Odpušča.

   Addendum
   Gospod, dobro je, da sem Te iskal in našel,
   vendar čisto drugačnega, kot sem pričakoval.
   Naj prosim med nama spet vzcveti Ljubezen, toda večja kakor prej.
   Prosim dodaj globini še širino in višino, kar mi je doslej manjkalo.
   Priznam, premalo sem Ljubil in doslej sem Te gledal le v sebi.
   Prosim poslej naj Te vidim Gospod predvsem v drugih ljudeh in v Slavi Očeta.
   In končno naj Te iz Ljubezni in Dobrote spoznam takšnega kot Si!
   Razum je pomemben, ampak Ljubezen je najpomembnejša!
   Fernand Lelotte (skrajšano).

   Odgovori
2. janez says:

   6. septembra, 2025 at 10:19

   Misli Benedikta XVI.

   Ko smo prisluhnili današnjemu evangeliju in Gospodu, ki v njem govori, smo se prestrašili. »Kdor se ne odpove vsej lastnini in ne zapusti vseh družinskih vezi, ne more biti moj učenec«. Radi bi mu ugovarjali; Gospod, kaj pa to govoriš? A ne potrebuje svet ravno družino? Ne potrebuje morda očetovsko in materino ljubezen, ljubezen med starši in sinovi, med možem in ženo? Nimamo morda potrebe po ljubezni do življenja, potrebe po veselju do življenja? In še, niso morda tudi potrebne osebe, ki vlagajo v dobrine tega sveta za izgradnjo zemlje, ki nam je bila dana, da lahko vsak prejme del njenih darov? Ni nam morda bila zaupana naloga, da skrbimo za razvoj zemlje in njenih dobrin? Če bolje prisluhnemo Gospodu in predvsem, če prisluhnemo vsemu temu, kar On pravi, v celoti, bomo razumeli, da Jezus ne zahteva od vseh istih stvari. Vsak ima svojo nalogo in zanj načrtovan način hoje za Gospodom.

   V današnjem evangeliju Jezus govori naravnost o tem, kar ni naloga tistih številnih, ki so se mu pridružili pri romanju proti Jeruzalemu, temveč je posebna poklicanost dvanajsterih. Ti bodo najprej morali iti preko pohujšanja križa in bodo morali biti pripravljeni v resnici pustiti vse in sprejeti na videz nesmiselno poslanstvo iti do skrajnih meja zemlje s svojo skromno kulturno izobrazbo in oznanjati svetu polnem lažne učenosti ter resnične ali navidezne formacije, kakor tudi seveda še posebej ubogim in preprostim, evangelij Jezusa Kristusa. Na širnih poteh sveta bodo morali biti pripravljeni osebno pretrpeti mučeništvo v pričevanje za evangelij križanega in vstalega Gospoda. Čeprav je Jezusova beseda na romanju proti Jeruzalemu, kjer ga spremlja velika množica, predvsem namenjena Dvanajsterim, pa njegov klic seveda sega onkraj zgodovinskega trenutka do vseh časov. V vseh časih kliče osebe, ki naj se zanesejo samo Nanj, pustijo vse ostalo in so popolnoma njemu na razpolago in s tem tudi drugim. S tem se ustvarjajo v svetu, v katerem se zdi, da veljata samo oblast in denar, oaze nesebične ljubezni.

   Če se sedaj ponovno posvetimo evangeliju, bomo opazili, da Gospod ne govori samo o nekaj izbranih ter njihovih posebnih nalogah, saj bistvo Njegovega sporočila velja za vse. O čem pravzaprav gre izrazi Jezus v nekem drugem trenutku: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,24-25). Kdor hoče posedovati svoje življenje, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme življenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde življenje. Ljubezen pa vedno zahteva, da gremo ven iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira nazaj, da bi iskal samega sebe in želi imeti drugega samo zase, izgubi ravno na ta način sebe in drugega. Brez tega globljega izgubiti sebe, ni življenja. To je to središčno, kar nam hoče Gospod sporočiti v na videz tako trdem evangeljskem odlomku današnje nedelje. S svojo besedo nam daje gotovost, da lahko računamo na njegovo ljubezen, na ljubezen Boga, ki je postal človek. Spoznati to, je modrost, o kateri govori današnje prvo berilo. Tudi za to namreč velja, da vse znanje sveta nič vredno, če se ne naučimo živeti, če ne dojamemo, kaj je tisto, kar v življenju v resnici nekaj velja.

   Papež Benedikt XVI.

   Odgovori
3. janez says:

   6. septembra, 2025 at 10:17

   Misli papeža Frančiška: Angel Gospodov, 8. september 2013
   »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,27)
   Ne dajati prednosti ničemur pred ljubeznijo do Njega, nositi svoj križ in hoditi za Njim. To so pogoji, da bi bili Jezusovi učenci. Hoditi za Jezusom ne pomeni sodelovati pri zmagoslavnem sprevodu! Pomeni biti soudeležen pri njegovi usmiljeni ljubezni. Jezusovo delo je prav delo usmiljenja, odpuščanja in ljubezni. Gre za univerzalno odpuščanje, usmiljenje, ki pa gre preko križa. Jezus želi v to poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče, vključiti tudi nas, zato je svoje učence po vstajenju poslal oznanjevat po svetu. Jezusov učenec se odpove vsem dobrinam, ker je v Njem našel največje Dobro, v katerem vse drugo dobi svoj pravi pomen in vrednost. Kristjan se loči od vsega in ponovno najde vse v logiki evangelija, logiki ljubezni in služenja.
   Jezus sam to med drugim razloži s priliko o kralju, ki se pred vojskovanjem pozanima, če se more s številom svojih mož postaviti po robu nasprotniku. Jezus tu ne govori o temi vojne, pa vendar se nas ta prilika dotika na poseben način v tem trenutku, ko molimo za mir. Pravi nam, da se moramo vsi boriti proti neki globlji vojni. Moramo se pogumno odločiti za odpoved zlu in njegovim zapeljivostim ter izbrati dobro. To pomeni hoditi za Kristusom, nositi svoj križ. Ničemur ne služi vojskovati se, če nismo sposobni tega globokega boja proti zlu, ki zaobjema tudi »reči ne« bratomornemu sovraštvu in lažem, nasilju v vseh njegovih oblikah, širjenju orožja in nelegalnemu trgovanju z njim. Kot je izpostavil sveti oče, obstaja dvom, če do nekaterih vojn ne pride zgolj zaradi trgovine z orožjem in ne zaradi problemov.
   Homilija med kanonizacijo Matere Terezije, 4. september 2016
   Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13). To vprašanje iz Knjige modrosti, ki smo ga slišali v prvem berilu, nam prikaže naše življenje kot skrivnost, katere ključ za razumevanje ni v naši lasti. Protagonista zgodovine sta vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa ljudje. Naša naloga je, da zaznamo Božji klic in potem sprejmemo njegovo voljo. Toda, da bi jo sprejeli brez oklevanja, se vprašajmo: kakšna je Božja volja v mojem življenju?«
   V istem modrostnem odlomku najdemo odgovor: »Ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji (Mdr 9,18). Da bi preverili Božji klic, se moramo vprašati in razumeti, kaj mu je všeč. Preroki tolikokrat oznanjajo, kaj je všeč Gospodu. Njihovo besedilo najde posrečeno sintezo v izrazu: »Usmiljenja hoče in ne daritve« (Oz 6,6; Mt 9,13). Bogu je všeč vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obličje Boga, ki ga nihče ne more videti (prim. Jn 1,18). Vselej, kadar se sklonimo k potrebam bratov, damo jesti in piti Jezusu; oblečemo, podpiramo in obiskujemo Božjega Sina (prim. Mt 25,40).
   Poklicani smo torej, da v oprijemljivo govorico prevedemo to, kar kličemo v molitvi in izpovedujemo v veri. Dobrota nima alternative. Vsi, ki vstopijo v službo bratov – pa čeprav se tega ne zavedajo –, ljubijo Boga (prim. 1 Jn 3,16-18; Jak 2,14-18). Vendar pa krščansko življenje ni zgolj pomoč, ki jo nudimo v trenutku potrebe. Ko bi bilo tako, bi bilo to seveda lépo čutenje človeške solidarnosti, ki prinese neposredno olajšanje, bilo pa bi jalovo, ker bi bilo brez korenin. Zavzetost, ki jo zahteva Gospod, je – nasprotno – klic k dobroti, s katero vsak Kristusov učenec postavi v njegovo službo vse svoje življenje, da bi vsak dan rasel v ljubezni.
   V evangeliju smo slišali, da »so z Jezusom potovale velike množice« (Lk 14,25). Danes te »velike množice« predstavlja širni svet prostovoljstva, ki se je zbral tukaj ob jubileju usmiljenja. Vi ste tista množica, ki hodi za Učiteljem in ki njegovo oprijemljivo ljubezen do vsakega človeka dela vidno. Ponavljam vam besede apostola Pavla: »Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so se srca svetih odpočila« (Flm 7). Koliko src potolažijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obrišejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, ponižno in nesebično služenje! Tako hvalevredno služenje ponudi glas veri in izrazi usmiljenje Očeta, ki se tako približa tistim, ki so v potrebi.
   Hoditi za Jezusom je resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odločitve in pogum, da prepoznamo božanskega Učitelja v najbolj ubogem in da stopimo v njegovo službo. Zato prostovoljci, ki služijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pričakujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so našli pravo ljubezen. Kakor mi je Gospod prišel naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa živijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k družinam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in pregnancem, k šibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepuščenim sebi, pa tudi k zapuščenim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomoč, da bi se človek postavil na noge, tam moramo biti navzoči, tam mora biti navzoča Cerkev, ki podpira in daje upanje.
   Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja, saj je bila vsem na voljo, tako da je sprejemala in branila človeško življenje, tudi nerojeno, zapuščeno in zavrženo. Zavzela se je za obrambo življenja, ko je nenehno oznanjala, da je »tisti, ki še ni rojen, najšibkejši, najmanjši, najbolj potreben usmiljenja.« Sklanjala se je nad umirajoče, ki so jih pustili umirati na robu ceste, in jim priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog; njegov glas je dala slišati mogočnikom tega sveta, da bi priznali svojo krivdo za kriminalno revščino, ki so jo ustvarili oni sami. Usmiljenje je bilo zanjo »sol«, ki daje okus vsakemu njenemu delu, in »luč«, ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli več niti solza, da bi objokovali svojo revščino in trpljenje.
   Njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih življenja ostaja v naših dneh kot zgovorno pričevanje Božje bližine najrevnejšim med revnimi. Danes izročam to vidno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero. Mati Terezija je rada rekla: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Nosímo v srcu njen nasmeh in ga dajmo vsem, ki jih srečamo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in nežnost.
   Papež Frančišek

   Odgovori