Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.044 Responses to Članki za dušo

  1. janez says:

    Sreda, 10. september 2025: Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili

    Današnji evangelij bi povzel kar v Jezusovi trditvi: Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ….. kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.

    Zakaj bi nas morali ljudje sovražiti. Verjetno se, kadar nas ljudje ne marajo in o nas grdo govorijo, vprašamo, kaj smo naredili narobe. Vsi si želimo, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Zakaj naj bi ljudje o Jezusovem učencu slabo govorili? Zakaj je bil Jezus preganjan? Ker je vedno govoril resnico, tudi takrat ko ni bila ljuba, tudi takrat ko bi se lahko skril. Temeljni razlog zakaj so Jezusa pribili na križ je nepopustljivo vztrajanje pri resnici o grehu in odrešenju, o slabem in dobrem. Torej Jezus v blagrih pravi, da bodo tudi njegovi učenci deležni istega: preganjanja!

    Običajno slediti Jezusu ne pomeni biti deležen čudežev, temveč posmeha, ker tisto kar od nas pričakuje, ni ravno v navadi in na videz pametno. Logično je, da bodo ljudje o nas slabo govorili, če bomo zvesti resnici in če bomo hodili zvesto za njim, ko nam naroča, naj delamo nekaj, kar bo deležno prezira s strani tega sveta.

    Kdo bi bil rad deležen posmeha in prezira? Nihče! Če ljudje govorijo slabo o nas, bi običajno radi dokazali, da nismo krivi. Radi bi, da o nas govorijo dobro ali pa vsaj slabo ne. Vendar Jezus pravi: Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Če hočemo vztrajati v razmišljanju in delovanju, ki nam ga naroča Bog, je nujno imeti pred seboj večnost.

    Najbrž nam je razumljivo, kaj od nas pričakuje Bog. Vendar se nam v temelju upira. Nihče ne bi rad bil grd. Kako naj zdržimo s preziranji? Vztrajati v evangeliju je sicer norost za ta svet. Ne prinaša takojšnjega zadovoljstva, ne poteši naših potreb in želja, ohranja pa živa naša hrepenenja. Hrepenenja pa nam govorijo o večnosti. Do večnosti je daleč. Človek je vendarle ustvarjen z željo po sprejetosti. Želimo biti ljubljeni. Jezus pozna naša hrepenenja po sprejetosti. In kakšen je njegov odgovor nanje? Zbral je učence in jih povezoval. Ko jih je poslal med ljudi, jim je rekel: Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Vendar jih je pošiljal v paru, po dva in dva! Ko so se vrnili, jih je spet zbral in spodbujal. Ustanovil je Cerkev!

    Živo občestvo je pravzaprav odgovor na logiko blagrov. Če jo živimo, bomo prezirani, zato potrebujemo zavetje, oporo. Dom, v katerem se bomo čutili sprejete in ljubljene. V evharistiji nam nudi svojo oporo in moč. Če pogledamo na Cerkev danes, bomo opazili, da je v krizi oboje. Tako občestvo kot evharistija. Zakaj? Mogoče prav zato, ker premalo tvegamo biti drugačni. Naša vera je postala prazna. Utopili smo se v tem svetu z željo, da bi bili sprejemljivi in sprejeti. V ugajanju smo se poslovili od resnice. Ne tvegamo ne besed ne dejanj v zvestobi Bogu. Posledično pa ne potrebujemo opore. In ker ni živega občestva ne moremo prinašati drugačnosti temu svetu.

    Današnji evangelij lahko razumemo kot povabilo k razmišljanju o naši zvestobi resnici. Ali v nje vztrajamo kljub nasprotovanju? Jezus nas vabi tudi k zvestobi v dejanjih, čeprav bomo izpadli smešni. In ne nazadnje nas z blagri vabi k dvojemu: k vprašanju ali živimo za plačilo, ki je v nebesih. Če je odgovor pritrdilen, potem najbrž potrebujemo živo občestvo in če ga ne potrebujemo, nam najbrž govori o tem, da smo postali prazni. Naj bodo blagri naše vodilo!

    Pridi in Poglej: Ervin Mozetič

  2. janez says:

    Četrtek, 11. september 2025: Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo

    Jezusove besede, ki jih je spregovoril s križa, so bile močnejše od sovraštva in žaljivk, s katerimi so ga obkladali. V najhujših urah svojega življenja je naš Gospod pokazal odziv, o katerem je učil svoje učence: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. … Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,27–28, 36).

    Ta neverjetni pristop je mogoč samo, če mogočna ljubezen – ki nam jo je dal Jezus, deluje v nas – ljubezni, ki je močnejša od najglobljega sovraštva. Grki so za najvišjo vrsto ljubezni označili Agape. Ta vrsta ljubezni je za vsakega najpomembnejša. Gre za nesebično, brezpogojno ljubezen. Mnogi jo imenujejo duhovna ljubezen, pri kateri gre za neskončno sočutje in empatijo. Je najčistejša oblika ljubezni brez želja in pričakovanj, ki traja ne glede na pomanjkljivosti in napake. Agape poznamo kot božansko resničnost: ljubezen, ki sprejema, odpušča in verjame v najboljše.

    Najpomembnejša lastnost pravega čaščenja Boga, ki ga tako loči od drugih oblik čaščenja, je prav Agape ljubezen. Jezus je zato upravičeno takole navedel največji zapovedi: »Prva je: . . . ,Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem z vso dušo in z vsem mišljenjem. ‘Druga je tej enaka: ,Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‘ Večje od teh ni druge zapovedi.« (Marko 12:29-31) Apostol Pavel je sploh poudaril ljubezen.

    Zatem ko je prikazal, da je ljubezen najpotrebnejša lastnost, je sklenil: »Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen.« (1. Korinčanom 13:13) Jezus je podaril, da bo ljubezen razpoznavni znak njegovih sledilcev (Janez 13:35). Apostol Pavel je o ljubezni v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom, v vrsticah 4 do 8, naštel devet reči, kaj ljubezen ni, in sedem, kaj je. Tako ljubezen ni “nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice,”

    Ljubezen (agape) je res najodličnejša lastnost, ki jo moramo kristjani, gojiti — glede na oboje, kaj to ni in kaj je. Ljubezen nam je namreč izlita v srce. “Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.” (Rim 5:5) Kot Božji otroci bi morali vedno sodelovati s Svetim Duhom, da bi bila v naših življenjih ljubezen razvidna kot sad Božjega Svetega Duha. Tako bomo podobni Bogu, saj, ne pozabimo: »Bog je ljubezen.«

    Pridi in Poglej: Ervin Mozetič

  3. janez says:

    Petek, 12. september 2025: Bruno in iver v očesu

    Če želimo biti iskreni, ponižni in pravični, to od nas zahteva krotkost in usmiljenje. Pogosto pa je lažje in udobneje opaziti ter obsoditi pomanjkljivosti in grehe drugih ljudi, kakor se zavedati lastnih napak. Preden obsojamo druge, se moramo zazreti v lastno notranjost. Na ta način se bomo odzivali verodostojno in ponižno ter pričevali z dejavno ljubeznijo do bližnjega.

    Lastne napake običajno raje prikrivamo, pogosto tudi sami pred seboj, in pojavi se skušnjava, da smo do sebe prizanesljivejši, druge pa ostro obsojamo. Vedno je koristno pomagati bližnjemu z modrimi nasveti, toda ko opazujemo in popravljamo napake svojega bližnjega, se moramo zavedati tudi lastnih pomanjkljivosti. Kdor je dober, jemlje iz svojega srca in svojih ust dobro, kdor je slab, pa jemlje ven slabo.

    Če o drugih grdo govoriš, začneš vojno. To je korak do vojne, do uničevanja. Drugega uničiti z besedami je tako, kot bi odvrgel jedrsko bombo. Zato je prav da, premišljujejo o tem, kako ravnamo z drugimi ljudmi.
    Pravi izvedenci smo za to, da v drugem vidimo slabo, v samem sebi pa ne. Lažnim govoricam o drugih ljudeh se moramo izogibati povsod, v lastnem domu, ulici, mestni četrti, na delu, v šoli, v župniji – kajti te povsod lahko pripeljejo do »vojne«.

    Lažne govorice in klevetanje spodbuja hudič. Imamo dve sredstvi za boj proti temu: eno je molitev – za drugega in tudi zase, da bi nam uspelo molčati. Če nam to ne uspe, potem je še to: »Ugriznite se v jezik. Otekel vam bo in sploh ne boste mogli govoriti.«
    Za Slovence je značilno, da radi govorimo o drugih predvsem slabe stvari. Žal, pred tem nismo imuni niti kristjani. Marsikdaj se dogaja, da tudi takrat, ko pridemo od svete maše, že takoj začnemo koga opravljati ali celo obrekovati. To pomeni, da nismo razumeli, zakaj smo sploh bili pri maši. Poleg tega pa smo s takšnim načinom ravnanja v pohujšanje drugim.

    V Sloveniji smo zelo razdeljeni na »vaše« in »naše«, na »bele« in »črne«, itd. Razdeljenost ne prihaja od Boga, ampak od njegovega nasprotnika, hudiča. Prava krščanska drža je v tem, da se ne spušča v prepire in neproduktivne debate, ampak, da v vsakem človeku, tudi v tistem, ki nam odkrito ali prikrito nasprotuje, vidi kaj dobrega. Predvsem pa se je potrebno vprašati ali je naše življenje zares takšno, kjer drugi spoznavajo Božjo navzočnost? Prav zato, se je potrebno vedno znova ozirati v samega sebe in v t.i. črne luknje spuščati Božjo ljubezen. Večja kot bo ljubezen v naših srcih, manjši bo razdor med nami in manjši bo razdor v naši družbi.

    Pridi in Poglej: Ervin Mozetič

  4. janez says:

    Povišanje sv. Križa, katehetska nedelja, praznik

    »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,17)

    Misli Benedikta XVI. za praznik Povišanje sv. Križa
    Ko smo prisluhnili današnjemu evangeliju in Gospodu, ki v njem govori, smo se prestrašili. »Kdor se ne odpove vsej lastnini in ne zapusti vseh družinskih vezi, ne more biti moj učenec«. Radi bi mu ugovarjali; Gospod, kaj pa to govoriš? A ne potrebuje svet ravno družino? Ne potrebuje morda očetovsko in materino ljubezen, ljubezen med starši in sinovi, med možem in ženo? Nimamo morda potrebe po ljubezni do življenja, potrebe po veselju do življenja? In še, niso morda tudi potrebne osebe, ki vlagajo v dobrine tega sveta za izgradnjo zemlje, ki nam je bila dana, da lahko vsak prejme del njenih darov? Ni nam morda bila zaupana naloga, da skrbimo za razvoj zemlje in njenih dobrin? Če bolje prisluhnemo Gospodu in predvsem, če prisluhnemo vsemu temu, kar On pravi, v celoti, bomo razumeli, da Jezus ne zahteva od vseh istih stvari. Vsak ima svojo nalogo in zanj načrtovan način hoje za Gospodom.

    V današnjem evangeliju Jezus govori naravnost o tem, kar ni naloga tistih številnih, ki so se mu pridružili pri romanju proti Jeruzalemu, temveč je posebna poklicanost dvanajsterih. Ti bodo najprej morali iti preko pohujšanja križa in bodo morali biti pripravljeni v resnici pustiti vse in sprejeti na videz nesmiselno poslanstvo iti do skrajnih meja zemlje s svojo skromno kulturno izobrazbo in oznanjati svetu polnem lažne učenosti ter resnične ali navidezne formacije, kakor tudi seveda še posebej ubogim in preprostim, evangelij Jezusa Kristusa.

    Na širnih poteh sveta bodo morali biti pripravljeni osebno pretrpeti mučeništvo v pričevanje za evangelij križanega in vstalega Gospoda. Čeprav je Jezusova beseda na romanju proti Jeruzalemu, kjer ga spremlja velika množica, predvsem namenjena Dvanajsterim, pa njegov klic seveda sega onkraj zgodovinskega trenutka do vseh časov. V vseh časih kliče osebe, ki naj se zanesejo samo Nanj, pustijo vse ostalo in so popolnoma njemu na razpolago in s tem tudi drugim. S tem se ustvarjajo v svetu, v katerem se zdi, da veljata samo oblast in denar, oaze nesebične ljubezni.

    Če se sedaj ponovno posvetimo evangeliju, bomo opazili, da Gospod ne govori samo o nekaj izbranih ter njihovih posebnih nalogah, saj bistvo Njegovega sporočila velja za vse. O čem pravzaprav gre izrazi Jezus v nekem drugem trenutku: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,24-25). Kdor hoče posedovati svoje življenje, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme življenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde življenje. Ljubezen pa vedno zahteva, da gremo ven iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira nazaj, da bi iskal samega sebe in želi imeti drugega samo zase, izgubi ravno na ta način sebe in drugega.

    Brez tega globljega izgubiti sebe, ni življenja. To je to središčno, kar nam hoče Gospod sporočiti v na videz tako trdem evangeljskem odlomku današnje nedelje. S svojo besedo nam daje gotovost, da lahko računamo na njegovo ljubezen, na ljubezen Boga, ki je postal človek. Spoznati to, je modrost, o kateri govori današnje prvo berilo. Tudi za to namreč velja, da vse znanje sveta nič vredno, če se ne naučimo živeti, če ne dojamemo, kaj je tisto, kar v življenju v resnici nekaj velja.

    Na dan, ko v Cerkvi obhajamo praznik Povišanja svetega križa, nas evangelij spomni na pomen te velike skrivnosti: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se ljudje zveličali (prim. Jn 3,16). Božji Sin je postal ranljiv tako, da je prevzel podobo služabnika ter postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu (prim. Flp 2,8). Po njegovem križu smo bili zveličani. Orodje mučenja, ki je na veliki petek razodelo sodbo Boga nad svetom, je postalo vir življenja, odpuščanja in usmiljenja ter znamenje sprave in miru. Ko dvigamo oči h Križanemu, častimo Njega, ki je prišel, da bi vzel nase greh sveta ter nam podaril večno življenje.

    Cerkev nas zato vabi, da ponosno dvignemo ta slavni križ, da bo svet lahko videl, kam je pripeljala Križanega ljubezen do ljudi. Prav tako nas vabi, da se zahvalimo Bogu, da je z drevesa, ki je prinašalo smrt, izšlo novo življenje. Na tem lesu nam Jezus razodeva svoje najvišje gospostvo. Razodeva nam, da je povišan v slavo. Da, ‘Pridite, počastimo ga!’ Med nami je On, ki nas je tako ljubil, da je dal za nas svoje življenje, On, ki vabi vsako človeško bitje, da se mu z zaupanjem približa.

    Cerkev je prejela poslanstvo, da kaže vsem to obličje Boga, ki ljubi in ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Bomo zmogli razumeti, da nam je bilo v Križanem na Golgoti naše dostojanstvo Božjih otrok, zatemnjeno zaradi naših grehov, ponovno povrnjeno? Obrnimo naš pogled na Kristusa. On nas osvobaja, da bomo lahko ljubili, kakor nas On ljubi ter gradili spravljeni svet. Kajti na tem križu je Jezus sprejel nase težo vsega trpljenja in krivic našega človeštva. On je tako prenašal ponižanja, razlikovanja ter mučenja, ki jih iz ljubezni do Kristusa prenašajo številni bratje in sestre. Izročamo jih Mariji, Jezusovi in naši Materi, ki je navzoča pod križem.«

    Benedikt XVI. je katehezo o Psalmu 22 zaključil z besedami: »Ta psalm nas je popeljal na Golgoto, pod Jezusov križ, da bi podoživeli njegovo trpljenje in bili deležni rodovitnega veselja vstajenja. Pustimo se torej preplaviti svetlobi velikonočne skrivnosti tudi kadar se zdi Bog odsoten in ko molči. Kot učenca iz Emavsa se naučimo razločevati pravo resničnost onstran zunanjosti. Prepoznajmo pot poveličanja prav v ponižanju in najvišje razodetje življenja v smrti, na križu. Tako, ko vse naše zaupanje in upanje položimo v Boga Očeta, ga lahko tudi mi v vsaki bridkosti prosimo z vero in naš krik na pomoč se bo preoblikoval v hvalnico.«

    Benedikt XVI. med apostolskim potovanjem v Libanonu: »Dokument Cerkev na Bližnjem vzhodu želi s svojimi svetopisemskimi in pastoralnimi usmeritvami, svojim povabilom k duhovni in cerkvenostni poglobitvi, priporočeno liturgično ter katehetično prenovo in svojimi pozivi k dialogu zarisati pot, ki bi ponovno prepoznala bistveno: hojo za Kristusom, in sicer v zapletenem ter včasih bolečem kontekstu, v katerem se lahko porodi skušnjava, da se ne bi zmenili ali da bi pozabili na zmagoslavni križ.

    Med križem in vstajenjem obstaja neločljiva vez, ki je kristjan ne more pozabiti. Če bi nanjo pozabili, bi povišanje križa pomenilo upravičenje trpljenja in smrti. A nasprotno za kristjana povišanje križa pomeni pričevati o brezpogojni Božji ljubezni do človeka; pomeni želeti si, da bi živeli in razodevali celotnost te ljubezni. In navsezadnje povišanje križa vodi k prizadevanju, da bi bili glasniki bratskega in cerkvenega občestva, izvira pravega krščanskega pričevanja. Tako gre pri tem za dejanje vere, ljubezni in upanja. Amen

    Benedikt XVI.

  5. janez says:

    BOŽJA LJUBEZEN, BOŽJE USMILJENJE IN BOŽJA PRAVIČNOST
    Božje Usmiljenje služi Božji pravičnosti, privede jo do uresničitve, da je Usmiljenje Bogu lastna pravičnost, ker je Bog Ljubezen, ki nas ljubi vedno, saj drugače ne more. Odpušča in oprošča pa lahko samo tisti, kateri nima zahtev čiste stroge legalistične pravičnosti ampak sočutno milostno Sočutno Dobrotno Usmiljenje, ker Bog ve koliko tehtano in nas pozna kaj zmoremo. Bog ve, da brez Njega ne moremo storiti NIČ. Prav je, da se tega zavedamo tudi ljudje! Zato Bog skesanim grešnikom, ki se spokorijo odpušča grehe sedemkrat do sedemdesetkrat v svoji neskončni Božji Ljubezni omogoča po Božjem Usmiljenju grešnikom, ki se spokorijo in opravičijo Bogu Očetu, odpuščanje in nov začetek. To zmore samo Bog, ki je Vsemogočen in Usmiljen. To spada k njegovemu bistvu. Božja pravičnost in Božje usmiljenje postajata podobna, ker je pravičnost tako kot usmiljenje utemeljena v Božji Resnici in Božji Ljubezni.

    Ljudje zaupamo in verjemo v Boga, ker je Dober in Usmiljen. Na koncu vedno zmaga Božje Usmiljenje. Smisel kazni za grešne ljudi, ki se kesajo in spovedo Bogu se smatra kot očiščenje in ne uničenje ljudi ter odpuščanje zaradi Božje Dobrote in Božjega Usmiljenja. Ker je Bog usmiljen in milostljiv, mora tudi človek biti pravičen in bogaboječ ter spolnjevati Božjo Voljo in spolnjevati Jezusov Evangelij. Človek mora imeti harmonični odnos z Bogom, s samim seboj, z drugimi bližnjimi in s celotnim Stvarstvom. Pravičnost in usmiljenje imata pomemben cilj v Božjem Načrtu, da se ljudje po Božji Milosti zveličajo. Pravičnost odkriva razodeta Božja pričakovanja, usmiljenje pa odkriva brezpogojno in zaradi tega nerazumljivo Božjo ljubezen, ker nas Bog ljubi vedno, tudi takrat ko grešimo in s tem žalimo Božjo Ljubezen.

    Po Jezusovem darovanju na križu in Vstajenju smo grešniki odkupljeni za svoje grehe, ker je Bog tako hotel. Da Kristusovo trpljenje človeka osvobaja, ustreza tako Božjemu usmiljenju kot tudi Božji pravičnosti. Pravičnosti zato, ker je s svojim trpljenjem na križu Kristus zadostil za grehe človeškega rodu, tako da je bil človek osvobojen po Kristusovi pravičnosti; usmiljenju pa zato, ker je Bog, ko je videl, da človek ne more sam zadostiti za grehe vsega človeštva, iz Neskončne Božje Ljubezni in želji po spravi z človekom daroval svojega Sina, da bi zanje zadostil. Takšno Božje Usmiljenje je bilo večje, kot če bi človeku Bog odpustil grehe brez zadoščenja.

    Tomaž Akvinski meni, da je usmiljenje največja krepost, človek se namreč v njej podarja drugim, je radodaren. Pomaga tudi drugim v njihovih slabostih. Ta lastnost je najbolj človeška in z njo najbolj izhajamo iz sebe k drugim, to se pokaže v radodarnosti do drugih in v pomaganju v njihovih slabostih. Usmiljenje se najbolj pokaže pri drugih, z njimi in zanje. Pokaže se vzajemnost: slabost drugih prenašamo, ker smo slabotni sami in ker je v nas želja, da tudi nam drugi prenašajo naše slabosti. Tomaž ugotovi, da je usmiljenje Božja lastnost, to pa zaradi tega, ker se v usmiljenju najbolj razodeva vsemogočnost Boga. Mogočnost Boga je v tem, da se ne boji drugega, povsem se daruje nam, povsem nosi in prenaša našo slabotnost. Usmiljenje do drugih nam kaže, kako smo močni in na podlagi tega podobni Bogu v njegovem usmiljenju. »Božje usmiljenje ni v protislovju s pravičnostjo, ampak jo celo dopolnjuje, kolikor se kaže bolj temeljno kakor pravičnost.

    Usmiljenje in ljubezen sta večji od pravičnosti. Ljubezen zahteva pravičnost, pravičnost služi ljubezni. Prvenstvo in moč ljubezni nad pravičnostjo se kaže prav v Božjem Usmiljenju, ker nas Bog Ljubi. Usmiljeno delovanje Boga Odrešenika izvira iz njegove ljubezni do vseh ustvarjenih bitij. Ko se Bog sreča z zlom in hudobijo, še posebno z grehom – se pravi, ko na njegovo ljubezen človek ne odgovori z ljubeznijo – takrat Bog ne trpi, ker ne more trpeti, ampak LJUBI, ker drugače ne more, saj je BOG LJUBEZEN, KI NE MINE NIKDAR! Božja ljubezen ostane usmiljena ljubezen. Na ta način se Božje Usmiljenje kaže kot končni odgovor Boga na zlo in greh. BOŽJE USMILJENJE JE LJUBEZEN DO VSEGA USTVARJENEGA, ki se upira sami korenini ZLA v naši zgodovini – grehu in smrti« Božje usmiljenje je lastnost Vsemogočnosti Boga. Božje Usmiljenje je resničnost, Bog z njo razodeva svojo ljubezen (očetovsko in materinsko). To je ljubezen Boga, ki je nežen, sočuten, prizanesljiv in odpušča. V Svetem pismu je usmiljenje označeno kot Božje delovanje do nas ljudi. Božje usmiljenje ni omejeno v izkazovanju ljubezni, je vidno in tudi otipljivo. Božje usmiljenje je odgovornost Boga do nas. Bog nas želi videti, da smo srečni, veseli, vedri. Bog nam želi vse dobro in najboljše in želi, da vsi Božji Otroci pridemo k Njemu! Človek išče Boga, a Bog še bolj išče človeka, ki ga je ustvaril in ga neskončno ljubi takega kot je. Bog je Ljubezen in Usmiljenje. Premišljujem naslednji Jezusov stavek: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad« (Jn 15,16). Premišljujem tudi, kako Bog hrepeni po tem, da bi vstopil v odnos z vsakim od svojih Otrok, kako hrepeni, da bi se nam podarjal in bil naše najvišje Dobro, da bi bili veseli kristjani. Zato ostajam pod Božjim pogledom, zaupam v njegovo Ljubezen in Usmiljenje, ga prosim, da me pritegne k sebi, da me vodi in uči, kaj je prav in kaj ne, da pride k meni in da vstopi v mene in ostane v meni za vekomaj.

    Pripravljajmo se s pravičnim in Bogaboječim Življenjem, kakor da bo jutri Jezusov Drugi prihod, Živimo pa tako kot nas Uči Jezus in sicer, kakor da bomo še dolgo na Zemlji, Slavili in Častili Boga vsak dan in se Veselili Odrešenja! Hvala Gospod za vse kar si nam Daroval! Veselimo se saj smo Odrešeni, ker nas Bog Ljubi in nam Odpušča.

    Addendum
    Gospod, dobro je, da sem Te iskal in našel,
    vendar čisto drugačnega, kot sem pričakoval.
    Naj prosim med nama spet vzcveti Ljubezen, toda večja kakor prej.
    Prosim dodaj globini še širino in višino, kar mi je doslej manjkalo.
    Priznam, premalo sem Ljubil in doslej sem Te gledal le v sebi.
    Prosim poslej naj Te vidim Gospod predvsem v drugih ljudeh in v Slavi Očeta.
    In končno naj Te iz Ljubezni in Dobrote spoznam takšnega kot Si!
    Razum je pomemben, ampak Ljubezen je najpomembnejša!
    Fernand Lelotte (skrajšano).

  6. janez says:

    Misli Benedikta XVI.

    Ko smo prisluhnili današnjemu evangeliju in Gospodu, ki v njem govori, smo se prestrašili. »Kdor se ne odpove vsej lastnini in ne zapusti vseh družinskih vezi, ne more biti moj učenec«. Radi bi mu ugovarjali; Gospod, kaj pa to govoriš? A ne potrebuje svet ravno družino? Ne potrebuje morda očetovsko in materino ljubezen, ljubezen med starši in sinovi, med možem in ženo? Nimamo morda potrebe po ljubezni do življenja, potrebe po veselju do življenja? In še, niso morda tudi potrebne osebe, ki vlagajo v dobrine tega sveta za izgradnjo zemlje, ki nam je bila dana, da lahko vsak prejme del njenih darov? Ni nam morda bila zaupana naloga, da skrbimo za razvoj zemlje in njenih dobrin? Če bolje prisluhnemo Gospodu in predvsem, če prisluhnemo vsemu temu, kar On pravi, v celoti, bomo razumeli, da Jezus ne zahteva od vseh istih stvari. Vsak ima svojo nalogo in zanj načrtovan način hoje za Gospodom.

    V današnjem evangeliju Jezus govori naravnost o tem, kar ni naloga tistih številnih, ki so se mu pridružili pri romanju proti Jeruzalemu, temveč je posebna poklicanost dvanajsterih. Ti bodo najprej morali iti preko pohujšanja križa in bodo morali biti pripravljeni v resnici pustiti vse in sprejeti na videz nesmiselno poslanstvo iti do skrajnih meja zemlje s svojo skromno kulturno izobrazbo in oznanjati svetu polnem lažne učenosti ter resnične ali navidezne formacije, kakor tudi seveda še posebej ubogim in preprostim, evangelij Jezusa Kristusa. Na širnih poteh sveta bodo morali biti pripravljeni osebno pretrpeti mučeništvo v pričevanje za evangelij križanega in vstalega Gospoda. Čeprav je Jezusova beseda na romanju proti Jeruzalemu, kjer ga spremlja velika množica, predvsem namenjena Dvanajsterim, pa njegov klic seveda sega onkraj zgodovinskega trenutka do vseh časov. V vseh časih kliče osebe, ki naj se zanesejo samo Nanj, pustijo vse ostalo in so popolnoma njemu na razpolago in s tem tudi drugim. S tem se ustvarjajo v svetu, v katerem se zdi, da veljata samo oblast in denar, oaze nesebične ljubezni.

    Če se sedaj ponovno posvetimo evangeliju, bomo opazili, da Gospod ne govori samo o nekaj izbranih ter njihovih posebnih nalogah, saj bistvo Njegovega sporočila velja za vse. O čem pravzaprav gre izrazi Jezus v nekem drugem trenutku: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,24-25). Kdor hoče posedovati svoje življenje, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme življenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde življenje. Ljubezen pa vedno zahteva, da gremo ven iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira nazaj, da bi iskal samega sebe in želi imeti drugega samo zase, izgubi ravno na ta način sebe in drugega. Brez tega globljega izgubiti sebe, ni življenja. To je to središčno, kar nam hoče Gospod sporočiti v na videz tako trdem evangeljskem odlomku današnje nedelje. S svojo besedo nam daje gotovost, da lahko računamo na njegovo ljubezen, na ljubezen Boga, ki je postal človek. Spoznati to, je modrost, o kateri govori današnje prvo berilo. Tudi za to namreč velja, da vse znanje sveta nič vredno, če se ne naučimo živeti, če ne dojamemo, kaj je tisto, kar v življenju v resnici nekaj velja.

    Papež Benedikt XVI.

  7. janez says:

    Misli papeža Frančiška: Angel Gospodov, 8. september 2013
    »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,27)
    Ne dajati prednosti ničemur pred ljubeznijo do Njega, nositi svoj križ in hoditi za Njim. To so pogoji, da bi bili Jezusovi učenci. Hoditi za Jezusom ne pomeni sodelovati pri zmagoslavnem sprevodu! Pomeni biti soudeležen pri njegovi usmiljeni ljubezni. Jezusovo delo je prav delo usmiljenja, odpuščanja in ljubezni. Gre za univerzalno odpuščanje, usmiljenje, ki pa gre preko križa. Jezus želi v to poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče, vključiti tudi nas, zato je svoje učence po vstajenju poslal oznanjevat po svetu. Jezusov učenec se odpove vsem dobrinam, ker je v Njem našel največje Dobro, v katerem vse drugo dobi svoj pravi pomen in vrednost. Kristjan se loči od vsega in ponovno najde vse v logiki evangelija, logiki ljubezni in služenja.
    Jezus sam to med drugim razloži s priliko o kralju, ki se pred vojskovanjem pozanima, če se more s številom svojih mož postaviti po robu nasprotniku. Jezus tu ne govori o temi vojne, pa vendar se nas ta prilika dotika na poseben način v tem trenutku, ko molimo za mir. Pravi nam, da se moramo vsi boriti proti neki globlji vojni. Moramo se pogumno odločiti za odpoved zlu in njegovim zapeljivostim ter izbrati dobro. To pomeni hoditi za Kristusom, nositi svoj križ. Ničemur ne služi vojskovati se, če nismo sposobni tega globokega boja proti zlu, ki zaobjema tudi »reči ne« bratomornemu sovraštvu in lažem, nasilju v vseh njegovih oblikah, širjenju orožja in nelegalnemu trgovanju z njim. Kot je izpostavil sveti oče, obstaja dvom, če do nekaterih vojn ne pride zgolj zaradi trgovine z orožjem in ne zaradi problemov.
    Homilija med kanonizacijo Matere Terezije, 4. september 2016
    Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13). To vprašanje iz Knjige modrosti, ki smo ga slišali v prvem berilu, nam prikaže naše življenje kot skrivnost, katere ključ za razumevanje ni v naši lasti. Protagonista zgodovine sta vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa ljudje. Naša naloga je, da zaznamo Božji klic in potem sprejmemo njegovo voljo. Toda, da bi jo sprejeli brez oklevanja, se vprašajmo: kakšna je Božja volja v mojem življenju?«
    V istem modrostnem odlomku najdemo odgovor: »Ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji (Mdr 9,18). Da bi preverili Božji klic, se moramo vprašati in razumeti, kaj mu je všeč. Preroki tolikokrat oznanjajo, kaj je všeč Gospodu. Njihovo besedilo najde posrečeno sintezo v izrazu: »Usmiljenja hoče in ne daritve« (Oz 6,6; Mt 9,13). Bogu je všeč vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obličje Boga, ki ga nihče ne more videti (prim. Jn 1,18). Vselej, kadar se sklonimo k potrebam bratov, damo jesti in piti Jezusu; oblečemo, podpiramo in obiskujemo Božjega Sina (prim. Mt 25,40).
    Poklicani smo torej, da v oprijemljivo govorico prevedemo to, kar kličemo v molitvi in izpovedujemo v veri. Dobrota nima alternative. Vsi, ki vstopijo v službo bratov – pa čeprav se tega ne zavedajo –, ljubijo Boga (prim. 1 Jn 3,16-18; Jak 2,14-18). Vendar pa krščansko življenje ni zgolj pomoč, ki jo nudimo v trenutku potrebe. Ko bi bilo tako, bi bilo to seveda lépo čutenje človeške solidarnosti, ki prinese neposredno olajšanje, bilo pa bi jalovo, ker bi bilo brez korenin. Zavzetost, ki jo zahteva Gospod, je – nasprotno – klic k dobroti, s katero vsak Kristusov učenec postavi v njegovo službo vse svoje življenje, da bi vsak dan rasel v ljubezni.
    V evangeliju smo slišali, da »so z Jezusom potovale velike množice« (Lk 14,25). Danes te »velike množice« predstavlja širni svet prostovoljstva, ki se je zbral tukaj ob jubileju usmiljenja. Vi ste tista množica, ki hodi za Učiteljem in ki njegovo oprijemljivo ljubezen do vsakega človeka dela vidno. Ponavljam vam besede apostola Pavla: »Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so se srca svetih odpočila« (Flm 7). Koliko src potolažijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obrišejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, ponižno in nesebično služenje! Tako hvalevredno služenje ponudi glas veri in izrazi usmiljenje Očeta, ki se tako približa tistim, ki so v potrebi.
    Hoditi za Jezusom je resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odločitve in pogum, da prepoznamo božanskega Učitelja v najbolj ubogem in da stopimo v njegovo službo. Zato prostovoljci, ki služijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pričakujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so našli pravo ljubezen. Kakor mi je Gospod prišel naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa živijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k družinam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in pregnancem, k šibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepuščenim sebi, pa tudi k zapuščenim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomoč, da bi se človek postavil na noge, tam moramo biti navzoči, tam mora biti navzoča Cerkev, ki podpira in daje upanje.
    Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja, saj je bila vsem na voljo, tako da je sprejemala in branila človeško življenje, tudi nerojeno, zapuščeno in zavrženo. Zavzela se je za obrambo življenja, ko je nenehno oznanjala, da je »tisti, ki še ni rojen, najšibkejši, najmanjši, najbolj potreben usmiljenja.« Sklanjala se je nad umirajoče, ki so jih pustili umirati na robu ceste, in jim priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog; njegov glas je dala slišati mogočnikom tega sveta, da bi priznali svojo krivdo za kriminalno revščino, ki so jo ustvarili oni sami. Usmiljenje je bilo zanjo »sol«, ki daje okus vsakemu njenemu delu, in »luč«, ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli več niti solza, da bi objokovali svojo revščino in trpljenje.
    Njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih življenja ostaja v naših dneh kot zgovorno pričevanje Božje bližine najrevnejšim med revnimi. Danes izročam to vidno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero. Mati Terezija je rada rekla: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Nosímo v srcu njen nasmeh in ga dajmo vsem, ki jih srečamo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in nežnost.
    Papež Frančišek

Dodaj odgovor za janez Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja