Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   25. julija, 2020 at 11:02

   KAJ POMENI STRAH BOŽJI ZA VERUJOČE KRISTJANE?
   »Strah božji ne pomeni, imeti strah pred Bogom, pravi papež Frančišek. Dobro vemo, da je Bog Oče tisti, ki nas ljubi in želi naše odrešenje; vedno nam odpušča, vedno! Zato nimamo razloga za strah pred Njim. Strah božji je dar Svetega Duha, ki nas spominja, kako majhni smo pred Bogom in njegovo ljubeznijo, in da je naše dobro v izročitvi v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Ravno to je strah Božji: izročitev dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad. Za neverujočega pa je strah Božji lahko tisti strah pred Božjo sodbo in večno smrtjo, ki je večna ločenost od Boga (Evangelij po Luku 12,5; Pismo Hebrejcem 10,31). Za verujočega pa je strah Božji nekaj zelo drugačnega. Strah verujočega je strahospoštovanje do Boga. Pismo Hebrejcem 12,28–29 je dober opis tega: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je Njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« Spoštovanje in strah sta točno to, kar pomeni strah Božji za kristjane. To je motivacijski dejavnik za nas, da se predamo Stvarniku vesolja in ga kot Očeta ubogamo in spoštujemo ter ga Ljubimo.

   Vrstica Pregovori 1,7 pravi: »Strah Gospodov je začetek znanja.« Dokler ne razumemo, kdo je Bog, in dokler ne razvijemo strahospoštovanja in ubogljivosti do njega, ne moremo imeti prave modrosti. Prava modrost izhaja samo iz razumevanja, kdo je Bog in da je Bog svet, pravičen in pošten ter Ljubeč. Peta Mojzesova knjiga 10,12.20–21 pravi: »In zdaj, Izrael, kaj zahteva od tebe GOSPOD, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš GOSPODA, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš GOSPODU, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo. GOSPODA, svojega Boga, se boj, njemu služi, njega se dŕži in pri njegovem imenu prisegaj! On je tvoja Hvalnica, on je tvoj Bog, ki ti je storil velike in strašne reči, ki so jih videle tvoje oči.« Strah Božji je osnova za našo hojo po njegovih poteh, za služenje Njemu in za našo ljubezen do njega. Nekateri po novem definirajo strah Božji za verujoče kot »spoštovanje« do njega. Čeprav je spoštovanje nedvomno vključeno v strah Božji, je več kot le to. Svetopisemski strah Božji za verujočega vključuje razumevanje, kako zelo Bog sovraži greh, in strah pred njegovo sodbo zaradi greha – celo v življenju verujočega. Pismo Hebrejcem 12,5–11 opisuje Božje vzgajanje verujočega, da ostane stanoviten v Veri in spolnjevanju Božje Volje. Čeprav Bog vzgaja v Ljubezni (Pismo Hebrejcem 12,6), je to še vedno nekaj strašnega. Ko smo bili otroci, nam je strah pred kaznijo staršev nedvomno preprečil kakšne hudobije, ker nas je to odvračalo od greha. Enako bi moralo biti v našem odnosu z Bogom. Bati bi se morali njegovega discipliniranja in si prizadevati, da bi živeli tako, kot mu je všeč in kot nas Oče Uči. Verujoči kristjani naj se ne bi bali Boga, saj je Naš Oče. Nimamo razloga, da bi se ga bali. Bog nas Neskončno Ljubi. Tudi takrat, ko nas preizkuša v trpljenju in bolezni. Imamo obljubo, da nas ne more nič ločiti od njegove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Imamo njegovo obljubo, da nas ne bo nikoli zapustil ne pozabil (Pismo Hebrejcem 13,5). Imeti strah Božji pomeni imeti takšno strahospoštovanje do Boga, da ima to velik vpliv na naš način življenja. Strah Božji pomeni, da ga spoštujemo, smo mu poslušni, se podrejamo njegovemu discipliniranju in ga s strahospoštovanjem častimo. Nikoli ne prenehajmo moliti k Bogu in Upati na Božje Usmiljenje in Božjo Ljubezen. Spokorimo se, spovejmo se Bogu, prosimo ga Odpuščanja, molimo iskreno in goreče za Božjo Milost, Odpuščanje in Odrešitev ter prosimo Boga za pomoč, da se spreobrnemo in poboljšamo.

   Ko smo prežeti s strahom Božjim, smo po papežu Frančišku usmerjeni v sledenje Gospodu s ponižnostjo, poslušnostjo in pokorščino. A ne z držo predaje in pasivnosti, ampak z aktivnim delovnim čudenjem in veseljem; z veseljem Božjega otroka, ki vidi, kako mu Oče streže in ga ljubi. Strah Božji torej iz nas ne naredi boječe in popustljive ter boječe in mlačne kristjane, ampak daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo pokorni Gospodu iz strahu, ampak ker jih je ganila in osvojila njegova ljubezen. Biti osvojen z Božjo ljubeznijo, kar je nekaj zelo lepega. Pustiti se osvojiti tej ljubezni Očeta, ki nas zelo ljubi, ljubi nas z vsem svojim srcem. Strah božji pomeni tudi ‘alarm’ pred vztrajanjem v grehu. Ko oseba živi v slabem, preklinja Boga, ko izkorišča druge in jih tiranizira, ko živi samo za denar, nečimrnost, oblast ali ponos, takrat v nas strah božji povzroči alarm, preplah. Z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom in nečimrnostjo ne boš srečen. Nihče ne bo odnesel s sabo na drugo stran ne denarja ne oblasti ne ponosa, ničesar. Odnesemo lahko samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, gotovosti, ki smo jih z ljubeznijo sprejeli od Boga. Odnesemo lahko samo tisto, kar smo storili za druge. Svojega upanja ne polagajmo v denar, ponos, moč, saj nam te stari ničesar ne obljubljajo. Mislite, da bo pokvarjena oseba srečna na drugi strani? Težko ji bo pristopiti h Gospodu.

   Prosimo Gospoda Milosti, da bi svoj glas združili z glasom revnih, ubogih ter bolnih, sprejeli dar strahu Božjega in skupaj z njimi, napolnjeni z Božjim Mirom, Usmiljenjem in Ljubeznijo Boga, priznali, da je Bog naš Nebeški Oče.

   Medmrežje gotquestions, kateheza papeža Frančiška, druga krščanska verska gradiva in lastni premisleki

   Bog je Ljubezen in je tam, kjer se Ljudje Ljubijo, si Odpuščajo in se medsebojno Razumejo in si Pomagajo. In smisel Življenja je, da zgradimo Božje kraljestvo med nami na Zemlji in živimo v medsebojni Ljubezni tako, kot nas Uči Jezus. Amen. Janez

   Odgovori
2. Janez says:

   25. julija, 2020 at 10:32

   KRŠČANSKA SKRIVNOST PONIŽNOSTI IN USMILJENJA
   Spomnimo se Jezusovega evangelija: »Kadar te kdo povabi na svatbo ali praznovanje, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja? Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne Nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna. Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem napihovanje, ošabnost, razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

   Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega Božjega Usmiljenja in Ljubezni, ne zaradi naših zaslug in položaja ter veljave v družbi in bogastva. Če mi še vedno trmasto vztrajamo in delamo razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujemo s posebnimi častmi, s tem kažemo, da še vedno nismo spoznali in okusili zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo prijazno ponudbo celo zavrnemo. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen. Zato nas Jezusov evangeljski odlomek ne vabi, naj prosimo, da bi se naučili ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi nas, naj prosimo, da bi se naučili tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nam je darovana in dana v Jezusu, da bomo zaničevali vsako drugo stvar ali svojo namišljeno človeško veličino in pomembnost. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da nas bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nam bo pri srcu veličina vseh bližnjih. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem ljudem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike in ki je pravičen in ponižen in ki prinaša evangeljsko veselje in upanje med ljudi.

   Pater dr. Vili Lovše, živi in deluje Radlje ob Dravi na Koroškem

   Addendum h krščanski ponižnosti
   Ljubezen je največja krepost, toda vsi duhovni pisci se bodo strinjali, da je ponižnost temeljna vrlina. To zato, ker so bili prvi krščanski pisci menihi, ki so živeli bolj v miru, če so tekmovali v tem, kdo bo bolj ponižen, kot če so tekmovali v uspešnosti. In ponižnost je veliko laže živeti v samostanu med enako mislečimi kot v resničnem svetu, kjer se vsakdo preriva za prvo mesto. Ponižnost je krščanska krepost. Rimskim in grškim filozofom je ponižnost predstavljala le lastnost otrok in starčkov, ki so imeli za kaj biti ponižni. Drugače pa je ponižnost veljala za šibkost.Najbolj znano krščansko razpravo o ponižnosti je napisal sveti Benedikt v šestem stoletju. Natančno je opisal lestev ponižnosti, ki jo sestavlja 12 stopnic. Moderni filozofi so njegovo misel skrčili na 3 vidike ponižnosti: umiranje sebi, milost rešitve in posnemanje Kristusa. Poglejmo, o čem govorijo.Umirati sebi. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, zato smo nagnjeni k dobroti. Toda odkar so naši predniki padli v greh, se naravno gibamo k zlemu. Padec je bil posledica ponosa, ponižnost pa je ponosu nasprotna vrlina. Če je ponos prekomeren izraz iskanja sebe, potem je prostistrup nesebičnost, način umiranja sebi: ponižnost.Milost rešenja. Ko naravno željo po preživetju podpre še greh ponosa,posamezniki pričnejo verjeti, da si lahko sami pridobijo vse, kar potrebujejo. Lahko zapadejo v nesveto prepričanje, da lahko rešijo celo sami sebe. Ponižnost nam da zavedanje o moči greha in zato smo lahko hvaležni za milost ponižnosti, ki ve, da je Bog edini, ki me more (od)rešiti.Posnemanje Kristusa. Povsem jasno je, da je Jezus blagoslavljal revne, imel rad šibke otroke, da je pozdravljal ponižne in udrihal po bogatih in ponosnih. Še pomembnejše je to, da je bil tudi sam ponižen. In če nas Jezus uči ponižnosti, če nam je vzornik za moralno vedenje, potem moramo vsi, ki mu sledimo, posnemati njegovo ponižnost.

   Sveti Benedikt ima prav: Kristusova ljubezen nas spodbuja, da umremo sebi, se predamo milosti in posnemamo križanega Odrešenika. Papež Benedikt XVI. je izmed treh kreposti izpostavil predvsem velik pomen ponižnosti, kreposti, ki je sestavni del skupne hoje za Jezusom: »Ponižnost je predvsem resnica, živeti v resnici, spoznati resnico, spoznati svojo majhnost, ki je pravzaprav veličina.« Ponižnost pomeni prepoznati, da »sem sam misel Boga«, nenadomestljiv del v zgodovini človeštva, ki si jo je zamislil Bog. Velik samo v svoji majhnosti. Živeti to resnico je začetek krščanskega življenja. Ta krepost pomaga tudi sprejemati drugega v njegovi drugačnosti, brez nje ni edinosti. Ponižnost pa navsezadnje lahko še pomaga biti in ostati svoboden in pravičen z ozirom na prevladujočo miselnost, ne popustiti mnenjem tega sveta in mu ne poskušati ugajati. Iz tega razloga pa je potrebno znati sprejemati tudi vsakodnevna ponižanja in ostati krotak in ponižen, ker vemo kdo in kaj smo in da živimo pošteno in pravično v Božjih Očeh, pa naj ljudje porečejo o nas in naredijo kar hočejo. vir: http://celebrationpublications.org (skrajšan prevod)

   Odgovori
3. Janez says:

   25. julija, 2020 at 10:26

   Sobota, sv. Jakob, 25.7.2020, Mt 20,20-28 »Jezus jih je pa poklical k sebi in jim rekel: »…Kakor Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

   Jezus nas kliče in vabi, da spoznamo Njegovo slavo, ki je čisto drugačna od naše predstave. Jeza vseh učencev kaže na njihovo tekmovalnost in sebično dojemanje slave. Božja slava je človek, ki se ne izgublja v lastni sebičnosti. Učenci pa si želijo le slave posvetnih vladarjev. Mogočniki vladajo in zasužnjujejo, ne služijo in ne osvobajajo. Delajo nasprotno od Boga. Resnična oblast, ki nas dela podobne Bogu in razvija naše zmožnosti pa je ljubezen, ki služi vsem in nikogar ne zatira. Božja resnična slava in veličina je služiti drugim. Neuspeli stari človek pa druge zasužnjuje. Prvi sem, če služim in sem zadnji iz ljubezni, če moje delo pripada drugemu.

   Pater dr. Vili Lovše

   Odgovori
4. Miro says:

   24. julija, 2020 at 21:45

   SV. KRIŠTOFU SE PRIPOROČAJMO NE SAMO ZA BOŽJE VARSTVO V PROMETU, AMPAK NA VSEH NAŠIH ŽIVLJENJSKIH POTEH, DA NAS BODO VEDNO VARNO VODILE K NAŠEMU ODREŠENIKU JEZUSU!

   Pri Bogu je vse mogoče. Tako nas uči sveta vera, ki je varna vodnica skozi življenje. Njeno pomoč naj nam od Gospoda nebes in zemlje posreduje tudi sv. Krištof, mučenec, katerega god obhajamo in ga častimo posebej kot zavetnika šoferjev. Da pa bomo deležni pomoči pri sveti maši, najprej priznajmo svojo grešnost in jo obžalujmo … (Kristusove priče, Stanko Lorber).

   Več o sv. Krištofu na http://svetniki.org/sveti-kristof-mucenec

   MOLIMO ZA SREČNO VOŽNJO

   Dobri Bog,
   na priprošnjo svetega Krištofa
   nas varuj pred nevarnostmi in nezgodami.
   Utrdi v nas zavest odgovornosti
   in nas z vsake poti srečno pripelji domov.
   Po Kristusu, našem Gospodu. Amen

   Sveti angel, varuh moj,
   bodi vedno ti z menoj …

   Sv. Krištofu se večkrat priporočajmo za božje varstvo ne samo na cesti, ampak na vseh naših življenjskih poteh, da nas bodo vedno varno vodile k našemu Odrešeniku Jezusu!

   Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!
   Sv. Krištof, prosi za nas!

   Odgovori
5. Hvala says:

   24. julija, 2020 at 17:38

   OSAMLJENOST

   https://revija.ognjisce.si/povejmo-z-zgodbo/317-osamljenost

   Odgovori
6. Hvala says:

   24. julija, 2020 at 17:28

   Favstina Kowalska je napisala:

   MED NEKIM ČEŠČENJEM ME JE GOSPOD PROSIL, DA BI SE MU ŽRTVOVALA ZA POSEBNO TRPLJENJE, KI BO BOGU V ZADOŠČENJE, IN TO NE SAMO NA SPLOŠNO ZA GREHE SVETA, AMPAK POSEBEJ ZA NAPAKE, ZAGREŠENE V TEJ HIŠI. TAKOJ SEM OBLJUBILA. JEZUS MI JE DAL SPOZNATI, KAJ BOM TRPELA. TAKOJ SE JE PRED MOJIMI DUHOVNIMI OČMI PRIKAZALO IN ODVIJALO VSE TRPLJENJE, KI ME BO DOLETELO.

   PRVIČ- MOJI NAMENI NE BODO PRIZNANI; RAZNE OBDOLŽITVE IN NEZAUPANJE, RAZLIČNE VRSTE PONIŽEVANJA IN NASPROTOVANJA BODO- TU JIH VSEH NE NAŠTEVAM.

   VSE JE BILO PRED OČMI MOJE DUŠE KAKOR TEMNI NEVIHTNI OBLAKI, IZ KATERIH BODO VSAK TRENUTEK ZAČELE ŠVIGATI STRELE, KI SAMO ČAKAJO NA MOJO PRIVOLITEV. ZA TRENUTEK SEM SE PRESTRAŠILA. TAKRAT SE JE ZASLIŠAL ZVONEC ZA KOSILO. NEODLOČNO IN DRHTE SEM ZAPUSTILA KAPELO. PRED SABO SEM NEPRESTANO VIDELA ŽRTEV, KER SE JE NISEM ODLOČILA NITI SPREJETI NITI JE GOSPODU ODKLONITI. HOTELA SEM SE PREDATI NJEGOVI VOLJI. ČE MI JO JEZUS SAM NALOŽI, SEM ŽE PRIPRAVLJENA. TODA JEZUS MI JE DAL SPOZNATI, DA SE MORAM SAMA PROSTOVOLJNO ODLOČITI IN JO ZAVESTNO SPREJETI, KER BI SICER V TEM PRIMERU NE IMELA NOBENEGA POMENA.

   VSA MOČ ŽRTVE JE V MOJEM PROSTOVOLJNEM DEJANJU SPRIČO NJEGA, OBENEM PA MI JE GOSPOD DAL SPOZNATI, DA JAZ ODLOČAM , ALI BOM ALI NE BOM TEGA STORILA.

   TAKOJ SEM ODGOVORILA:” JEZUS , VSE SPREJMEM, KAR KOLI MI HOČEŠ POSLATI. ZAUPAM V TVOJO DOBROTO.” V TRENUTKU SEM ZAČUTILA, DA SEM S TEM DEJANJEM BOGU IZKAZALA VELIKO ČAST. OBOROŽILA SEM SE S POTRPEŽLJIVOSTJO . KO SEM ODŠLA IZ KAPELE , SEM SE SREČALA Z RESNIČNOSTJO.
   NE ŽELIM OPISOVATI TEGA PODROBNO, TODA BILO JE TOLIKO, DA SEM KOMAJ ŠE ZMOGLA PRENESTI, TUDI KAPLJICE VEČ NE BI ZMOGLA (Dn 190).

   Večkrat sem že poudarila, kako ljudje grešimo s svojimi komentarji o drugih, posmehovanjem, obtoževanjem, natolcevanjem, zaničevanjem itd, čeprav v srce človeka vidi samo Bog, mi pa komentiramo in obtožujemo. Bog je edini , ki ve pravo stanje človeka, ne potrebuje naših komentarjev. Zato lahko prosimo Jezusa, naj nas obvaruje grehov jezika.

   Odgovori
7. Miro says:

   24. julija, 2020 at 14:28

   USMILJENI JEZUS: »NE OZIRAJ SE TOLIKO NA SAMO POSODO MILOSTI, AMPAK BOLJ NA MILOST, KI TI JO DAJEM!« (Dn 1599)

   Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, po njej pa jih govori tudi nam (Dnevnik sv. Favstine Kowalske): »Moja hči, ne oziraj se toliko na samo posodo milosti, ampak bolj na milost, ki ti jo dajem. Kajti posoda ti vedno ne ugaja, tedaj pa tudi milosti pešajo. Tega te hočem obvarovati in želim, da bi se nikoli ne ozirala na posodo, v kakršni ti pošiljam svoje milosti. Naj bo vsa pozornost tvoje duše usmerjena k temu, da bi čimbolj zvesto odgovorila moji milosti« (Dn 1599).

   Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Priporočimo se Svetemu Duhu, da nas v globini srca razsvetli glede pravilnega umevanja omenjenih besed življenja, da bi čimbolj zvesto odgovorili Njegovi milosti. Naj žarki Božjega usmiljenja obilno objamejo vse trpeče sestre in brate, posebej tiste, ki še niso spoznali, kako dober in usmiljen je Gospod do nas grešnikov! V molitvi rožnega venca kličimo Božje usmiljenje tudi na vse osebe, ki se priporočajo v molitev v rubriki »Prosim za molitev«, v sporočilih pod: Mirjam, Žametna vrtnica, Janez, Klara K, Sija, Hvala, Jasna, Alenka, Brigita, Minako, Irena, Grega, Tjaša, Helena, Nadnu, Sofija, Slavica, Anna, Frančiška, Katarina, Kristina, Tanja, Ljubica, Sasa, Viktorija, Kristjan, Angelika, Boštjan, Klara … Zgodi se presveta Božja volja!

   ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILJENJA

   Na prvih treh jagodah:
   – Oče naš
   – Zdrava, Marija
   – Vera

   Pri vseh petih desetkah molimo:

   a) Pri velikih jagodah:
   Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

   b) Pri malih jagodah (desetkrat):
   Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

   Na koncu dodamo (trikrat):
   Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Hvala says:

   24. julija, 2020 at 13:47

   SAMOPOMILOVANJE JE SOČUTJE, KI JE BILO UGRABLJENO IN POKVARJENO!

   JE NENEHNA OSREDOTOČENOST NA NAS SAME, KO SE ODVRNEMO PROČ OD BOGA, KI JE LAHKO IN BI MORAL BITI PRAVO VESELJE NAŠIH SRC!
   ——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————
   KO SMO OBRNJENI VAS, SOVRAŽNIK ZAČNE ŠEPETATI V NAŠI TEMI IN NAM PRIPOVEDUJE, DA SMO ZAPUŠČENI, DA SMO DUHOVNE SIROTE IN ZA NAS NIHČE NE SKRBI.
   ——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————

   ČE SPREJMEMO TI DVE LAŽI, TO V NAS SPROŽI DVA STRAŠNA PROCESA!!!
   ——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————
   NAJPREJ SPROŽI ZAMERO DO TISTIH, KI SO NAM MORDA STORILI KRIVICO- NE GLEDE NA TO ALI TO DRŽI, ALI SI TO LE DOMIŠLJAMO.
   ZAMERA JE MATI MNOGIH OBLIK ZLA, ŠE POSEBEJ HUDOBIJE IN MAŠČEVANJA, KI IZ NAŠIH SRC PREGANJA LJUBEZEN.
   ——————————————————————————————————————————————————-
   DRUGIČ; SAMOPOMILOVANJE PRIPRAVI PROSTOR ZA IZGOVORE ZA NEBRZDANOST, KI NAS VODI V GREH.
   ——————————————————————————————————————————————————–

   SOVRAŽNIK NAM PRAVI:”DAJ ZASLUŽIŠ SI ! SAMO TOKRAT! ŽIVLJENJE NI POŠTENO IN EDINO PRAV JE, DA MORALNI ZAKONI NE VELJAJO ZATE. ”
   ———————————————————————————————————————————————————
   KO PRISLUHNEMO TEMU STRUPENEMU GLASU, SMO NA TEM, DA ZNAMO OPRAVIČITI CELO NAJBOLJ S SRAMOTNE GREHE! (Aleteia) .

   Odpovejmo se v Jezusovem imenu duhu samopomilovanja! Odpovejmo se vsakršnemu strahu! To ni od Boga!
   Sovražnih- hudobec nas na vsakem koraku nagovarja in spušča strupene puščice v nas, da se ne bi veselili v Gospodu, ker ne mara nas, ker nas je Gospod ustvaril za življenje v izobilju, ne mara slišati o Usmiljenem Jezusu!. Na vse pretkane načina poskuša vsak dan uničiti človeka! Potopimo se v Gospodovo Usmiljenje!

   Odgovori
   • Hvala says:

     24. julija, 2020 at 14:06

     Pripis! Ne izgovarjamo besede, kot so: Veliko sem že pretrpel, zaslužim si boljše ; ali pa dosti imam tega trpljenja, celo življenje me zaničujejo, preveč trpim v bolezni, preveč trpim zaradi ……itd, itd…

     Odgovori
9. Hvala says:

   24. julija, 2020 at 13:08

   ZAKAJ JE SAMOPOMILOVANJE SMRTNONOSEN STRUP IN 3 ZDRAVILA ZANJ???!!!!

   SAMOPOMILOVANJE JE DALEČ NAJBOLJ ŠKODLJIVO NEKEMIČNO MAMILO: OD NJEGA SMO ODVISNI, DA NAM TRENUTNO ZADOVOLJSTVO IN ŽRTEV LOČI OD STVARNOSTI. POTREBNI SO VSE VEČJI IN POGOSTEJŠI ODMERKI SNOVI, OD KATERE SMO ODVISNI!!! (John Gardner _Aleteia).

   https://si.aleteia.org/2020/06/10/zakaj-je-samopomilovanje-smrtonosen-strup-in-3-zdravila-zanj/

   Odgovori
10. Hvala says:

    24. julija, 2020 at 12:59

    ČLOVEK ZORI V SVOJEM TRPLJENJU!

    https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/79-pismo-meseca/11222-clovek-zori-v-svojem-trpljenju

    Odgovori