Članki za dušo

15.015 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   3. avgusta, 2020 at 9:25

   Kartuzijan Gabriel M. Fulconis: Revščina in usmiljenje
   Jezusu je ljubo, da me po spodrsljajih, ki jih zagrešim, a se jih pokesam, pogrezne v morje svoje neskončne usmiljenosti. Niso mu všeč nezaupljivosti in bojazni, ki vznemirjajo dušo, kajti on je Bog miru. Zato si moram tedaj, ko začutim v svojem duhu in v svojem srcu nemir in grenkobo zaradi svojih napak, iskreno reči: »To ni moj Bog, ni moj Jezus, ni prijatelj te duše, temveč njen sovražnik, ki hoče, da bi po prvem spodrsljaju, morda majhnem, zagrešila še druge, večje.« Zato se moram v globini ponižati ter mu s polnim zaupanjem reči: »Moj Bog, moj Odrešenik, moje vse – glej, tukaj sem pred teboj, s ponižnim in potrtim srcem, ki zaupa v tvojo neskončno usmiljenost. Da – zato ker si ti usmiljeni Bog, in zato, ker sem jaz usmiljenja vredni ubožec. Če ne bi bil tak, bi te ne mogel klicati s tem lepim imenom. Zato me vedno bolj združuj s seboj v goreči ljubezni; jaz pa ti obljubljam, da ti bom v prihodnosti vedno bolj zvest.«

   Neki Kartuzijan: Predanost brez pridržka
   Potrebujemo veliko potrpežljivosti v odnosu do lastne duše, da niti ne govorimo o telesu. Največje naprezanje naravne energije ne bo navrglo niti enega komolca naši višini, kot nam govori naš Gospod; in tudi ne bomo dosti spremenili značaja, s katerim smo obdarovani po naravi in po vzgoji – in ta značaj ostaja precej neotesan. Brez Boga nam ne zraste niti en las na glavi. Brez Boga ne moremo storiti nič! Potrebna je potrpežljivost in ponižnost, delo in molitev. Kdor pa pošteno priznava to, kar je, in s tem že izgubi skušnjavo, da bi kritiziral druge; kdor kljub temu priznanju ne preneha sleherni dan znova s svojimi napori, ne da bi se oziral na uspeh, pa vztraja zgolj zavoljo Boga in računa samo na njegovo dobroto – tak človek se bo več kot samo izboljševal: »opuščal« bo samega sebe in se brez pridržka prepuščal Bogu. Njemu namreč daje več slave ponižnost iz ljubezni kot pa kakršenkoli uspeh. Vsakdo mora ceniti svojo dušo, Božjo hčerko in nevesto; sprejemati mora delovanje Svetega Duha v njej skladno z načinom, ki je Njemu po volji. Duša je tako nežna, da se je more dotakniti le Bog. Zaprosimo presveto Devico Marijo, naj nam posreduje svojo blagost, kajti ta nas hrani za Boga in nas uvaja v čistost na najvišji stopnji, ko bomo prosti slehernega odpora in pripravljeni na Jezusov ponovni prihod. Ko molimo goreče in stanovitno, ko pomagamo in služimo drugim, ko smo ljubeči, usmiljeni in dobri ter tako izpričujemo v življenju svojo Vero v Boga, tedaj smo v vsem čimbolj podobni Jezusu, tedaj ko pozabimo nase in hodimo po Poti za Jezusom. Pridi k nam Božje kraljestvo, da bomo Bogu v Čast in Veselje.

   Virgo singularis, inter omnes mitis, nos culpis solutos, mites fac et castos. Amen! Služabniki vseh smo nežni, nežni in čisti. Amen!

   Kartuzijani L’ anima santa, Amour et silence et altro

   Odgovori
2. Janez says:

   3. avgusta, 2020 at 9:09

   Neznani kartuzijan: ENOTNOST BOŽJIH NAČRTOV (izvleček)
   Kadar motrimo skrivnosti Božje previdnosti in ljubezni, naj bo naš pogled enostaven. Bolj ko bodo naša pojmovanja preprosta, globlja bodo in resničnejša bodo. Zares – ravno po meri svoje preprostosti se bodo približevala Božjim zamislim. Bog – bodisi da ustvarja svet ali pa sedmi dan počiva, bodisi da odkupuje propadlega človeka ali mu daje v delež svojo slavo – se ne spreminja. Samo eno počne: je kot Bivajoči. V svoji Besedi, ki je speculum sine macula – zrcalo brez madeža (prim. Mdr 7, 26), zre in ljubi svojo bit. V Kristusu, ki je imago Dei invisibilis – podoba nevidnega Boga (prim. Kol 1, 15), z neskončnim veseljem opazuje svojo Besedo. V posvečenih dušah, ki so conformes imagini Filii sui – skladne s podobo njegovega Sina (prim. Rim 8, 29), gleda in ljubi svojega Maziljenca. Ko izreka Besedo, dela vse stvari – in v isti Besedi se one v Svetem Duhu vračajo v njegovo Božjo bitnost. Adam, ki je moral zapustiti Eden, je bil povrhu neki lik. Adam kot pralik (arhetip) in novi Adam – pristni človek, izdelek Boga – to je Kristus: Ecce homo – Glej, človek! (prim. Jn 19, 5). Njegov preljubi Sin, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov. On je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, najsi bodo prestoli ali gospostva ali vladarsva ali oblasti: vse je ustvarjeno po njem in zanj. In on je pred vsem in vse ima v njem svoj obstoj in on je glava telesu, Cerkvi; on je začetek, prvorojenec vstalih od mrtvih, da med vsemi zavzame prvo mesto. Kajti Bog je sklenil, da naj v njem prebiva vsa polnost in da s krvjo njegovega križa uresniči mir in tako po njem s seboj spravi vse, kar je na zemlji in kar je v nebesih (prim. Kol 1, 13-20). Tako je vse znova vzpostavljeno v Kristusu in znova povzeto v Besedi, ki se vekomaj pridružuje Očetu v dihanju Svetega Duha, v polnosti Bistva.

   Neznani kartuzijan: La Sainte Trinite et la vie surnaturelle.

   Odgovori
3. Janez says:

   3. avgusta, 2020 at 9:07

   Ponedeljek, 3.8.2020, – HRANA SEM “Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike” (Mt 14,13,-21).
   Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

   Jezus je deloval iz sočutja in vabil na Očetovo gostijo Božjega podarjanja vsem. V to možnost vabi tudi mene. Imam pa še drugo možnost: Herodovo gostijo, ki ubija s sekanjem glave in je beg pred življenjem. Usmrtili so namreč Janeza Krstnika na tej gostiji. Tudi take brezbožne gostije me vsak dan zavajajo s svojo bedo, ki se oblači v škrlat in sijaj. Jezus ima srce z mojo in tvojo bedo. Rad ima uboge in bolne. Čuti z nama kakor oče in mati in nas zato ozdravlja glavne bolezni: strahu in nezaupanja do Boga Očeta, ki je obenem tudi mati. On oznanja Očetovo materinsko ljubezen in ozdravlja vsakega izmed nas, ki te ljubezni ne zmoremo sprejeti kot Njegovi sogovorniki in sodelavci. Mi šibkost izrabimo za vzajemno zasužnjevanje na Zemlji, On pa za služenje: samega sebe nam podari kot Kruh večnega življenja zajetega v Očetovo brezpogojno ljubezen. Kaj se mi zdi? Ali ga hočem sprejeti in uživati? Sprejmimo Božjo Milost, molimo in se spokorimo ter prosimo Boga za našo spreobrnitev, da bomo čimbolj podobni Jezusu.

   Pater dr. Vili Lovše živi in deluje v Radljah ob Dravi na Koroškem

   Odgovori
4. Miro says:

   3. avgusta, 2020 at 8:02

   VEDRA MISEL KREPI SRCE IN STORI, DA ČLOVEK VZTRAJA V DOBREM!

   BOŽJA BESEDA: »Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem,
   večne radosti na tvoji desnici« (Ps 16,11).

   Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v
   kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselosti (sv. Filip Neri).

   Ohranite veselje ljubečega Boga, ljubečega Jezusa v svojem srcu in razdelite to veselje z vsemi,
   ki jih srečate (sv. Terezija iz Kalkute.

   Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, ti si Izvir resničnega veselja, ki ne
   mine! Hvala, ker nam Tvoja beseda daje luč in moč za globoko notranje veselje. Hvala, ker se po
   Tvoji milosti moremo veseliti s tistim veseljem ki nam ga nihče ne more odvzeti. Daj, Gospod,
   da bomo to veselje vedno delili z bližnjimi.

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   2. avgusta, 2020 at 22:49

   Kartuzijan Augustin Guillerand: Misli o ponižnosti

   Veličina Boga – ničnost človeka. Ta dvojna resničnost ureja sleherno bogoljubnost, oblikuje jo v enovito celoto, ki jo cementira in upravlja Božja ljubezen. Bog biva od nekdaj – človek ne biva, ampak je ustvarjen tako kot vse Stvarstvo. Bog in bit sta vse-edino. Človek pa biva samo tedaj, ko mu Bog posreduje bit in ga vzdržuje in ohranja iz Ljubezni in Usmiljenja. Bogoljubnost se poraja iz tega posredovanja. In molitev, ki je navsezadnje le bogoljubnost in actu, je gibanje duše, ki priznava, da prejema, da pa nima ničesar
   razen tega, kar je prejela. Izpoved tega dejstva je molitev v svojem bistvu – in to je ponižnost. Molitev, ki poteka v tem duhu, je pristna molitev. Ponižnost človeka je vključena v vero, v spoštljivo in skromno ter moledujočo podvrženost duše pri molitvi Bogu. Čutim, da se bom spet ponavljal. Poprej za to ne bi imel poguma. Menil sem, da s tem govorim, pa nič ne povem. Zdaj pa me pri tem doletevajo pomirjenost in neizmerne blagodati. Brez konca in kraja govorim o tem, kar ljubim, z Njim, ki ga ljubim. Zatorej rad ponavljam: Bog je velik; je Gospod prav tako kot Oče; v Njem je sleherna odličnost; vse popolnosti skupaj in podaljšane v neskončnost ne morejo izraziti bogastva njegove Biti, ene in polne; vse življenje, ki bi ga prebil v motrenju, v premišljevanju, v poglabljanju v te skrivnosti, v prizadevanju najti v njegovem delovanju podobe, ki bi mogle nuditi neko zamisel o njem – vse bi me pustilo daleč, zelo daleč, neskončno daleč od resničnosti. On je vedno iznad, daleč nad vsem, kar si moremo zamisliti ali izraziti. Odtod bo prišla iskrena in goreča ponižnost. Spričo te neizmernosti, ki presega vse čase, vse kraje, vsa bitja, vsa njihova svojstva in popolnosti – in tudi to minutico, ki jo imam za dolgost življenja, prostorček, ki ga zasedam, mejnike mojega bitja in moje dejavnosti, ob katere trčim vsak hip –, se utrjuje in prekipeva izkušnja moje slabotnosti, moje ničnosti. Spravlja me na moje mesto, dela me čisto majhnega v moji ničnosti, ki ji ona neizmernost omogoča biti. Dobri Bog ne želi ničesar bolj kot izkazovati usmiljenje in pomagati. On čaka – rekel bi nestrpno čaka, če bi bil On zmožen nestrpnosti – na trenutek, ko bo to mogel. Ime »Bit«, ki mu ga pridevam, je nepopolno. Ta Bit je Ljubezen sama, je dar samega sebe. Dajati se, razdajati se vedno in takoj z veseljem – to je njeno življenje. Ona dela samo to. Oče večno daje Sinu to neskončno Bit, katere izvir je On sam – ocean, počelo in cilj. Sin, navdan tem gibanjem, katerega mu izroča Oče, vrača svojemu Očetu – bolje, v svojem Očetu – ta dar, ki ju zedinja, vzajemno povezuje, ohranja drugega v drugem. Kot kako žareče ognjišče, ki bi bilo obenem neko brezmejno zrcalo, se Oče upodablja v Sinu in Sin upodablja Očeta; Ljubezen, ki ju zedinja, izhaja iz obeh, spet ju upodablja, osvetljuje in ju omogoča videti – nato pa odhaja iz njiju, da bi se razprostrla izven njiju, se posredovala bitjem, ki se bodo darovala, navdana z istim gibanjem, tako kot se darujeta onadva – ter bodo skozi to darovanje združena z njima in bodo vsa eno z njima.

   Duša, ki moli, ponižno prosi za to podelitev Duha ljubezni; prosi Boga, naj se ji daruje; prosi torej za tisto, česar si Bog brezmejno želi. Med to brezmejno željo Boga in molitvijo te duše obstaja torej soglasje, ubranost, popolno sporazumevanje. Ponižna duša priznava, da nima v sebi težnje po darovanju same sebe – težnje, ki je v bistvu božanska. Priznava, da je ne more imeti, če ji je ne podeli bistvena Ljubezen. Taka ponižnost potem zadene Boga v srce ter mu pridobi slavo, ki si jo Bog predvsem – in nadvse – želi. Od tod njena vsemogočnost, ki se ji ni moč upirati: Bog se ne upira. Spričo take molitve popusti, klone – če smem tako reči; premagan je, seveda premagan od samega sebe, od te ljubezni, te potrebe, da bi se podaril – potrebe, na katero se sklicuje duša kot ponižna prosilka. Zgledi te vsemogočne ponižnosti so neizpodbitno prepričljivi. Najprej seveda Jezus: njegovo ubogo, zlomljeno telo; njegovo obličje, pokrito s pljunki; vse njegovo bitje, izpostavljeno zasramovanju, tako da ni niti več podobno človeku, kar je postal, potem ko je bil preziran do skrajnega dna izničenja – in je zato bil, kot pravi sveti Pavel, povzdignjen nad vse in nad vsakogar. Za njim – ponižna Devica. Bog si jo je izvolil za Mater in ona govori: Ozrl se je na nizkost svoje dekle (prim. Lk 1, 48). Da, Bog je videl in vzljubil in slišal v njej ponižnost; saj je prav to, kar ljubi, kar išče, kar ga privlači in zadržuje, kar ga veže in obvezuje v odnosu do nas.

   Ta Božji pogled na dušo, ki se pred njim naredi čisto majhno, ta pogled, ki je posredovanje večne Luči in neskončne Ljubezni – kakšna milina in kakšna moč v molitvi! Ta je podpirala kananejsko mater pred nogami Odrešenika, podpirala je stotnika, ki je Jezusa goreče in v Veri prosil za čudež ozdravitve služabnika. Jezus se je vdal njuni ponižni prošnji, ki mu je tako rekoč na silo izvabila zaprošeno čudo in očarano čudenje rekoč, da toliko Vere še ni videl v Izraelu! Ponižni človek, ki prosi, se predstavlja s privlačnostjo
   praznine bitju, ki hoče to praznino napolniti. Ni mu treba zlomiti nobenega odpora; ni mu treba odstraniti nobene navzočnosti; ni mu treba izvesti nobenega preoblikovanja. Samo vstopiti, zavzeti svoje mesto, odgovoriti na neko pričakovanje in ga izpolniti. Ponižni človek je tisti ubožec, o katerem neprenehoma govorijo psalmist in svetopisemske knjige na splošno. Na razpolago mu je Božje bogastvo – pa ne na podlagi neke ozke in neljubeznive pravičnosti, temveč na sami podlagi najglobljega bistva Boga, ki je Ljubezen.

   Ni neplodnih molitev – pač pa so posušene duše. Molitev posušene duše ni molitev, ni vzpon k Bogu. Taka duša ni pred Božjim obličjem, ni na višini. Ostaja sama v sebi, vegetira in umira. Le ustnice brbrajo besede, ki bi mogle biti molitev – ali pa se lakti razpenjajo v kretnje, ki spominjajo na neko gibanje k nebesom. V globinah duha pa nič ne spremlja teh zlaganih zunanjih razkazovanj. Jezus govori: Njihove ustnice me častijo, a njihovo srce je daleč od mene. Nič mu ni bolj mrzko ko ta zlaganost. Razumem ga. Taka drža razbija enotnost v človeku. Telesu in duši, ki sta združeni podstati, daje dve razhajajoči se usmeritvi. Ponižuje nas izpod nas. Molitev farizeja v templju, molitev ošabnosti, ni dosti več vredna. Ne postavlja se pred Božje obličje, temveč pred lastni jaz – in zahteva od Boga, da naredi prav tako. Preneha biti v odnosu z neskončno Osebo, v kateri se dopolnjuje sleherna človeška oseba. Ostaja od Nje ločena. Je samo še »drugi« – tisti, ki se ni znal vzpostaviti, s tem da bi se rešil samega sebe in vstopil v Božjo resnico. Vendar ponižnost ni nezaupljivost, ampak prej njeno nasprotje. Je neka enačba: pravo razmerje – dojeto, sprejeto,
   vzljubljeno – do tega, kar je. To, kar je: Bog je Bit sama po sebi, mi pa smo le bitje v Njem. Molitev nezaupljive duše izreka samo polovico te resnice; pozablja pa na drugo polovico, tako bitno in tako milo. Bog ne more vtisniti svojih potez vanjo; taka duša ni prosojno zrcalo, v katerem bi mogel predstavljati svojo podobo in porajati. Na kratko rečeno: kadar molimo pri Gospodovih nogah, moramo biti Njegovi Ljubi Otroci in v molitvi prositi: Oče naš in ga Ljubiti z besedami, življenjem in vsem kar premoremo.

   Addendum:
   Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik, pravi Jezus. Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, odstrani; in vsako, katera rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika in usahne; in jih pobero, vržejo v ogenj in zgore. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci (Jn 15, 1-8).

   Kartuzijani, Ecrits spirituels, povzetek odlomkov.

   Odgovori
6. Janez says:

   2. avgusta, 2020 at 22:16

   Molitev k Božji materi Mariji za pomoč in izhod iz krize zaradi bolezni koronavirusa

   »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica.« V sedanjem dramatičnem položaju, ki je nabit s trpljenjem in stiskami, ki žalostijo ves svet, se zatekamo k tebi, Božja Mati in naša mati, in pribežimo pod tvoje varstvo. O Devica Marija, obrni torej svoje milostljive oči v nas v tej pandemiji koronavirusa in potolaži tiste, ki so se izgubili in jokajo zaradi smrti najdražjih, ki so jih ponekod pokopali zaradi epidemije in nevarnosti okužbe prisotnih na pogrebu tako žalostno, da človeka boli duša. Podpiraj prosimo tiste, ki so v stiski zaradi bolnikov, katerim ne morejo biti blizu, da ne bi širili okužbe v bolnicah in domovih starejših občanov, kjer manjka osebja in ločenih postelj za obolele, ki brez zdravstvene oskrbe umirajo. Vlij zaupanje v tiste, ki so v tesnobi zaradi negotove prihodnosti in zaradi posledic v gospodarstvu in na področju dela, brezposelnosti, finančnih problemov ljudi, ki imajo premalo denarja za preživljanje in ki so sami in bolni brez svojcev.

   Božja Mati in naša mati, izprosi nam od Boga, Očeta usmiljenja, da se ta huda preizkušnja konča in se na obzorje vrneta upanje in mir. Kakor v Kani stopi k svojemu Božjemu Sinu in ga prosi, naj potolaži družine bolnikov in žrtev in naj jim odpre srce za zaupanje. Obvaruj zdravnike, laborante, bolničarje, medicinske sestre, drugo zdravstveno osebje in prostovoljce, ki so v tem obdobju negotovosti v prvih negovalnih in zdravstvenih vrstah z bolniki in tvegajo svoje življenje, da bi reševali druga življenja. Spremljaj njihove junaške nesebične napore in jim dajaj moči, dobrote in zdravja ter Božje Ljubezni in Moči, da bodo vztrajali v Samaritanski službi.

   Bodi blizu tistim, ki noč in dan pomagajo bolnikom; bodi blizu duhovnikom, ki s pastirsko skrbjo in evangeljsko zavzetostjo skušajo pomagati vsem in vse podpirati ter prinašati Luč, Upanje, Dobroto, pomirjujočo Božjo besedo in evangelij med ljudi. Sveta Devica, razsvetli um znanstvenikov in zdravnikov, da bodo našli prave rešitve za cepiva in zdravila in premagali ta virus, ki se bo v drugi fazi letos jeseni povrnil in se moramo nanj dobro vsestransko pripraviti.

   Prosimo Marija podpiraj odgovorne v državni upravi, v gospodarstvu, v javnem sektorju in v politiki, da bodo delovali z dobroto, modrostjo, skrbjo in velikodušnostjo za ljudi, da bodo pomagali tistim, ki jim manjka življenjskih potrebščin, da bodo z daljnovidnostjo in v duhu solidarnosti začrtali socialne in ekonomske rešitve ter vztrajali v zdravstveni skrbi za vse državljane tako, da se koronavirus ne bo brez strokovne zaščite in zajezitve razširil med ljudi in povzročil obolelost in smrt med ljudmi.
   Presveta Mati, dotakni se vesti, da bodo neizmerne vsote, porabljene za kopičenje in izpopolnjevanje oborožitve, namesto tega namenili za pospeševanje ustreznega študija za preprečitev podobne katastrofe v prihodnosti, za zdravje, za hrano za lačne po svetu, ki umirajo, za uboge in siromašne brez doma in druge ki so bolni in osamljeni v svetu in potrebujejo našo pomoč.

   Preljuba Mati, prosim daj, da bo rasel v svetu čut pripadnosti eni veliki družini ljudi, ki smo bratje in sestre enega Boga, da se bomo zavedali vezi, ki vse povezujejo, da bomo v bratskem in solidarnem duhu priskočili na pomoč v tolikerih revščinah in bedah, lakoti, pomanjkanju, boleznih in osamljenosti. Okrepi trdnost v veri, vztrajnost v služenju, stanovitnost v molitvi.
   O Marija, Tolažnica žalostnih, objemi vse svoje preskušane otroke in izprosi od Boga, da nas bo s svojo vsemogočno roko osvobodil te strašne epidemije, tako da se bo lahko življenje v vedrini vrnilo v svoj običajni tek. Izročamo se tebi, ki siješ na naši poti kot znamenje rešitve in upanja, o milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija. Mati Marija prosimo Te, pomagaj nam vsem preizkušanim, utrujenim ter obolelim, da se nas Bog Oče usmili, da se bo preizkušnja koronavirusa končala in da se bomo ljudje pokesali grehov, se spreobrnili in poboljšali. Pomagaj nam Marija, da bomo z Božjo Pomočjo in Usmiljenjem ljudje vse spremenili in predrugačili v družbi in v nas tako, da bomo spolnjevali Božji Voljo in Božji Načrt in živeli pravično tako, kot nas je učil Odrešenik Jezus v Veselje in Slavo Nebeškega Očeta. Sliši in usliši nas prosim Mati Marija.
   Amen.

   Tebi, naša Mati, se danes v molitvi vsi skupaj posvetimo.
   Sprejmi nas v svoje varstvo in zaščito pred hudobijo in preizkušnjami.
   Pomagaj nam in obvaruj nas greha, bolezni in koronavirusa,
   Obolelim pa prosi Sina Jezusa za okrevanje in ozdravljenje.
   Prosimo Te Marija, da nas v naših prošnjah in molitvah izročiš in priporočiš svojemu Sinu Jezusu,
   našemu Odrešeniku, da se na Usmili, da nas Usliši in Reši vseh bolezni in preizkušenj.
   Brez Božjega Usmiljenja in brez Božje Pomoči se ne moremo rešiti.
   Bog pa nas po svoji Milosti lahko Reši in Ozdravi.
   Hvala Ti Devica Marija, ki si naša Draga Mati.
   Hvala Božji Sin Kristus, naš Učenik in Odrešenik, ki živiš in kraljuješ vekomaj, da nas boš Rešil.
   Amen.

   Odgovori
7. Hvala says:

   2. avgusta, 2020 at 15:02

   VSE JE ZASTONJSKI DAR BOGA, VSE JE MILOST, VSE JE DAR NJEGOVE LJUBEZNI DO NAS

   POSLEDICA TE LJUBEZNI, USMILJENJA IN BOŽJE MILOSTI, KI JE IZLITA V NAŠA SRCA, JE ENA SAMA: HVALEŽNOST.
   ——————————————————————————————————————————————————–

   NIHČE MED NAMI NE MORE KUPITI ODREŠENJA. ODREŠENJE JE ZASTONJSKI GOSPODOV DAR, KI PRIDE IN BIVA V NAS.
   ———————————————————————————————————————————————————KOT SMO ZASTONJ PREJELI, TAKO SMO TUDI POKLICANI DA ZASTONJ DAJEMO. PO ZGLEDU MARIJE, KI JE TAKOJ ZATEM, KO JE SPREJELA ANGELOVO OZNANILO, ODŠLA PODELIT TA DAR RODOVITNOSTI S SORODNICO ELIZABETO.

   ČE NAM JE BILO PODARJENO, MORA VSE BITI DAROVANO. IN SICER TAKO, DA PUSTIMO SVETEMU DUHU, DA IZ NAS NAREDI DAR ZA VSE, DA NAS NAREDI ZA ORODJA SPREMINJANJA, SPRAVE IN ODPUŠČANJA. ČE SE NAŠE ŽIVLJENJE PUSTI PREOBLIKOVATI GOSPODOVI MILOSTI, NE MOREMO OHRANJATI ZASE LUČI, KI PRIHAJA IZ NJEGOVEGA OBLIČJA, AMPAK JO PUSTIMO, DA RAZSVETLI TUDI DRUGE. UČIMO SE OD MARIJE, KI JE IMELA POGLED STALNO UPRT V SINA ; TAKO JE NJENO OBLIČJE POSTALO NAJBOLJ PODOBNO KRISTUSOVEMU (papež Frančišek_ Mirenski grad).

   http://www.mirenski-grad.si/brezmadezna-vse-je-milost

   Odgovori
8. Hvala says:

   2. avgusta, 2020 at 12:14

   PORCIUNKULA (2.8. )

   ZAHVALIMO SE VSEMOGOČNEMU BOGU ZA VELIKO MILOST, KI JO JE IZPROSIL SVETI FRANČIŠEK V MAJHNI CERKVICI V ASSISIJU PRED PRIBLIŽNO 800 LETI-TO JE MILOST POPOLNEGA ODPUSTKA , KI GA NA PRAZNIK 2.8. LAHKO PREJME VSAK .

   ZA VSE ČASE JE PRI TEDANJEM PAPEŽU FRANČIŠEK DOSEGEL , DA DOBI POPOLNI ODPUSTEK , KDOR SE V PORCIJUNKULSKI CERKVI 2. AVGUSTA SKESANO SPOVE.

   V KASNEJŠIH STOLETJIH SO PAPEŽI PODELILI PRAVICO PORCIJUNKULSKAGA ODPUSTKA VSEM CERKVAM FRANČIŠKANSKIH REDOV, LETA 1967 PA TUDI VSEM ŽUPNIJSKIM CERKVAM, DA V NJIH 2. AVGUSTA ALI NA DAN, KI GA DOLOČI ŠKOF, LAHKO DOBI PORCIJUNKULSKI ODPUSTEK VSAK VERNIK, KI V NJEJ IZPOLNI 3 POGOJE:

   – OPRAVI ZAKRAMENTALNO SPOVED, PREJME SVETO OBHAJILO IN MOLI V PAPEŽEV NAMEN.

   BOGU ZAHVALA IN SLAVA!

   http://jagnje.si/porciunkulski-odpustek-2-avgust/

   Odgovori
9. Miro says:

   2. avgusta, 2020 at 11:36

   MOČNA MOLITEV, KI SE NEPOSREDNO OBRAČA NA JEZUSOVO SRCE IN JO JE VSAKIČ MOLIL SV. PIJ IZ PIETRELCINE, KO JE ŽELEL ZA KOGA POSREDOVATI PRI BOGU!

   Ponovno bi rad opozoril na močno molitev, objavljeno na spletni strani Aleteia, ki jo je vsakič molil tudi sv. pater Pij, ko je želel za koga posredovati pri Bogu. To molitev je sestavila že sv. Marjeta Marija Alakok in je znana pod imenom Učinkovita devetdnevnica k Presvetemu Srcu Jezusovemu.

   https://si.aleteia.org/2018/05/16/ko-je-p-pij-za-koga-molil-je-uporabil-to-ucinkovito-molitev

   Po zgledu Jezusove molitve v vrtu Getsemani k vsaki prošnji za uslišanje pri Bogu dodajmo še najpomembnejše: Zgodi se presveta Božja volja! Kot izhaja iz Svetega pisma, še zlasti iz svetega Evangelija, je Božja volja daleč najbolj zdravilna in odrešujoča. Čeprav je ta včasih za človeka zelo grenka, mu v življenju zanesljivo prinaša najvišje dobro, to je odrešenje v moči Svetega Duha! Tega se je med številnimi svetniki močno zavedala tudi sv. Angela Merici, ki je nenehno vzklikala:

   O PRESVETA BOŽJA VOLJA, LJUBIM TE NADVSE!

   Odgovori
10. Janez says:

    2. avgusta, 2020 at 11:00

    V Svetem pismu je vse polno odlomkov, ki ponavljajo to globoko misel: Radost pravičnega je v Gospodu. – Kaj pa pomeni to: radost pravičnega? – Radost, ki je lastna pravičnemu, ki je njegova. Obstaja namreč neka radost pravičnega, in neka druga radost, ki ni radost pravičnega. Pacem relinquo vobis, pacem meam do vobis; non quomodo mundus dat, ego do vobis – Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz (Jn 14, 27). Tako govori Jezus Odrešenik. Ta radost pravičnega, ki mu je lastna, ki je njegova, ki je resnična radost, edina resnična radost, zato ker je edino ona skladna z Božjim redom – kje je ta radost?
    Kje jo zajemamo? Od kod prihaja? Kam gre? Kje ostaja? – In Domino, v Gospodu. Ona je v Bogu, zajemamo jo v Bogu; prihaja od Boga, prebiva v Bogu. On hoče biti, On sam, polni in neskončni izvir moje sreče. On me hoče storiti blaženega – v sebi in samo v sebi. In koliko in kako! On hoče použiti moje življenje v enotnost svojega življenja, hoče me na vekomaj obdarovati z očarljivostmi
    blaženega gledanja, hoče me opijati z bogastvi svoje hiše, me napajati v potoku svoje slastnosti (prim. Ps 35, 9 vg). Osrečenost bo tako polna, da bo ne le mogla vstopiti vame, ampak bom jaz stopil vanjo, zato ker me bo z vseh strani oblivala in nikjer ne bom dosegel njenih mejá. Intra in gaudium Domini tui – Stopi v veselje svojega Gospoda! (Mt 25, 21). S to neizrekljivo besedo bo pravični služabnik, ki Veruje v Boga in hodi za Jezusom povabljen na večno gostijo v Nebeško Domovino.

    Izvleček: Kartuzijani La vie interieure simplifiee

    Hvalnica Življenju
    Jaz sem tu, na robu brezdanjega globokega konca poti v neskončnost; ne morem se spustiti v ta neskončni labirint brezpotja in globočin drugače kot z zaprtimi očmi in z dušo, predano čaščenju. Tedaj daješ Ti mojim zaprtim očem neko novo luč, ki je tvoja lastna luč, Luč ljubezni, luč, ki razsvetljuje to skrivnostno življenje.

    Hvalnica neskončno dobremu Bogu
    Moj Bog, Ti si Neskončna Dobrota v njenem bistvenem izviru. Ti je ne prejemaš od nikogar, Ti jo poseduješ hkrati s svojo bitjo; ona je Tvoja bit sáma. Ti si dober: tak, kot si; toliko, kot si; tako dolgo, kot si; Ti si dober od vekomaj, na vekomaj, večno, nespremenljivo, neskončno dober. Pri Tebi je biti ter biti dober eno in isto: Dobrota je Tvoja bit in Tvoja bit je sama Dobrota. Sleherna končna dobrota prihaja od Tvoje neskončne Dobrote; je njena odvodnica, potoček, kapljica. Ona je samo to, kar ji Ti daješ biti; ona je samo tedaj, če se navezuje nate, in preneha, brž ko pretrga povezavo. Vse te končne dobrote me pritegujejo. Rad jih imam, hotel bi se jih polastiti, prizadevam si zanje, pa se izčrpavam pri teh prizadevanjih, ki so največkrat neuresničljiva. Če pa se uresničijo, me puščajo tako praznega in žejnega, pri tem pa zanemarjam Resničnost brez mejá, ki me edina more napolniti in ki se mi ponuja. In vendar v teh mešanih oblikah želim ter iščem Tebe. Rad jih imam edinole zato, ker mi predstavljajo nekaj Tvoje edine resnične dobrote. Ti si edini resnično ljubljeni in želeni; in gibanje bitij, ki izhaja iz te želje, bi prenehalo, če bi Ti prenehal biti Dobro, ki se daje. Dobrota je namreč podarjanje sebe. Neskončna Dobrota je celostno podarjanje sebe, brez mejá, brez pridržkov, bodisi v trajanju bodisi v prostoru bodisi v priobčevanju tega, kar ima, in tega, kar je. Dobrota se podarja, tako kot sonce sije, žarči in razsvetljuje; ogreva kot ogenj, razteza se kot izvir. In Ti si ta Dobrota, ta Dar samega sebe, ta Luč, ta Toplota, ta razsežni Izvir. Ti si me postavil pred svoje obličje, mene, prazno, hladno, mračno, sebično stvarco, zato da bi po zmožnosti svojega bitja sprejemala Tvojo bit, ki je vse in ki me hoče napolniti s seboj.

    Izvleček: Kartuzijani, Augustin Guillerand, Ecrits spirituels, izvlečki o hvaležnosti

    Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje? Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem (Lk 10, 25.27)

    Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici! (1 Jn 3, 18).

    Odgovori