Članki za dušo

15.014 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   9. avgusta, 2020 at 9:10

   JE SVETO PISMO ZA KRISTJANE RESNIČNO BOŽJA BESEDA? KAKO TO VEMO IN KAJ NAM TO DOKAZUJE?
   Odgovor na to vprašanje ne bo samo definiralo našega pogleda na Sveto pismo in njegovega pomena za naše življenje, ampak bo imelo tudi večen vtis na nas. Če je Sveto pismo resnično beseda Boga, potem jo moramo ceniti, jo preučevati, ubogati in ji konec koncev tudi zaupati. Zato, ker je Sveto pismo res Božja beseda, potem pomeni njena zavrnitev enako kot zavrnitev Boga samega. Dejstvo, da nam je Bog dal Sveto pismo, je dokaz in prikaz Njegove ljubezni do nas. Termin »razodetje« preprosto pomeni, da je Bog sporočil ljudstvu kakšen je in kako lahko imamo z Njim pravi odnos. To so stvari, ki jih brez svetega razodetja Boga skozi Sveto pismo ne bi mogli nikoli vedeti. Čeprav je Bog v Svetem pismu postopoma razkrival samega sebe skozi 1500 let, je Sveto pismo vseskozi vsebovalo vse, kar je človek moral vedeti, da bi lahko imel pravilen odnos z Njim. Če je Sveto pismo res beseda Boga, potem je to dokončna avtoriteta za vse stvari, ki se tičejo vere, verskih izkustev in morale, ter vedenja v cerkvi.

   Vprašati se moramo, kako lahko vemo, da je Sveto pismo resnično božja beseda in ne samo neka dobra knjiga. Kaj je edinstvenega v Svetem pismu in ga ločuje od vseh verskih knjig, ki so bile kdajkoli napisane? Je res kakšen dokaz, da je Sveto pismo Božja beseda? Obstajajo tipična vprašanja, ki jih je treba pregledati, če hočemo resno preiskati svetopisemske trditve, da je Sveto pismo prava božja beseda, božanstveno navdihnjena in popolnoma ustrezna za vse verske in izkustvene zadeve, ter vedenje v Cerkvi. Ni dvoma, da Sveto pismo trdi, da je le-to prava beseda od Boga. To je jasno razvidno po Drugem pismu Timoteju 3,15-17, ki pravi: »Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.«

   Da bi odgovorili na ta vprašanja, moramo pregledati vse zunanje in notranje dokaze, da je Sveto pismo res božja beseda. Notranji dokazi so v Svetem pismu samem in pričujejo njegov božji izvor. Eden prvih notranjih dokazov, da je Sveto pismo božja beseda, je njegova enotnost. Res je, da obstaja šestinšestdeset posameznih knjig, napisanih na treh kontinentih, v treh različnih jezikih in skozi obdobje skoraj 1500 let, z več kot 40 avtorji (z različnimi poklici). Vendar pa je tudi res, da Sveto pismo obstaja kot ena združena enota, brez kakršnihkoli protislovij od začetka pa do konca. Ta enota je edinstvena, je popolnoma drugačna od vseh ostalih knjig in je dokaz, da gre za božjo izvirnost, kajti Bog je vodil može v taki smeri, da so zapisali Njegovo pravo besedo (Drugo Petrovo pismo 1,19-21).

   Nekaj strani Svetega pisma vsebuje natančne prerokbe, ki so naslednji notranji dokaz, ki označuje Sveto pismo kot Božjo besedo. V Svetem pismu je na stotine natančnih prerokb, ki napovedujejo prihodnost posameznih narodov vključujoč Izrael, prihodnost določenih mest, prihodnost človeštva in prihod Mesije, rešitelja Izraela in vseh, ki jih Bog Sveti Duh kliče k veri v Jezusa. V nasprotju z ostalimi prerokbami v drugih verskih knjigah in tudi Nostradamusovimi prerokbami so svetopisemske prerokbe izjemno natančne in so se vedno uresničile. Že v sami Stari zavezi je okoli tristo prerokb v zvezi z Jezusom Kristusom. Ni bilo napovedano le kje se bo rodil in iz kakšne družine bo, pač pa tudi da bo umrl in tretji dan po tem vstal od mrtvih. Preprosto ni druge logične razlage o izpolnjenih prerokbah kot to, da Sveto pismo izvira iz božjega. Ni pa druge tako obsežne verske knjige ali pa tako natančnih prerokb kot jih vsebuje Sveto pismo.

   Tretji notranji dokaz božjega izvora Svetega pisma pa je razviden v edinstveni oblasti in moči. Čeprav je ta dokaz bolj subjektiven kot prva dva, ni zato nič manj močen. Sveto pismo ima edinstveno oblast, ki je nima nobena druga kdajkoli napisana knjiga. Ta oblast in moč sta najbolj razvidni iz neštetih življenj, ki so se spremenila zaradi Svetega pisma. Z njim so bili ozdravljeni odvisniki od drog, osvobojeni so bili homoseksualci, zavrženi in zapuščeni so bili spreobrnjeni, težki kriminalci so spremenili življenje zaradi Svetega pisma, grešniki so se spreobrnili in z branjem se je sovraštvo spremenilo v ljubezen. Sveto pismo zares vsebuje dinamično moč spreobrnitve, ki pa je mogoča samo zato, ker je to božja beseda.

   Poleg notranjih dokazov, da je Sveto pismo božja beseda, pa imamo tudi zunanje dokaze. Eden takih dokazov so zgodovinska dejstva Svetega pisma. Ker gre za natančno in pravilno navajanje dogodkov, ima Sveto pismo enako vrednost kot kakršenkoli drug zgodovinski dokument. S pomočjo arheoloških dokazov in drugih napisanih dokumentov je bilo Sveto pismo skozi čas znova in znova potrjeno kot natančno in pravilno. V bistvu ga vsi arheološki in rokopisni dokazi uvrščajo med najboljše dokaze vse od starodavnega sveta. Dejstvo, da Sveto pismo natančno in resnično priča o preverjenih dogodkih, je odlična naznanitev njegove resničnosti, kadar se ukvarjamo z verskimi stvarmi in potrditev, da gre res za božjo besedo.

   Drug zunanji dokaz, da je Sveto pismo res božja beseda, je celovitost človeških avtorjev. Kot smo omenili že prej, je Bog uporabil veliko različnih ljudi (ki so se ukvarjali z različnimi stvarmi), da bi zapisali Njegovo pravo besedo. Ob preučevanju življenj teh ljudi ni nobenega dvoma, da so bili pošteni in odkriti. Ob preučevanju njihovih življenj in dejstva, da so bili pripravljeni umreti (pogosto nasilne smrti) za tisto v kar so verjeli, nam postane jasno, da so ti navadni, vendar pošteni ljudje resnično verjeli, da je Bog govoril z njimi. Ljudje, ki so napisali Novo zavezo in še na stotine ostalih vernikov (Prvo pismo Korinčanom 15,1-8), so poznali resnico sporočil, ker so videli Jezusa Kristusa in z njim preživljali čas po tem, ko je vstal od mrtvih. To dejstvo je imelo na te može velikanski vpliv. Iz skrivanja v strahu so prešli na pripravljenost umreti za sporočila, ki jim jih je razkril Bog. Njihova življenja in smrt pričajo o tem, da je Sveto pismo zares božja beseda.

   Zadnji zunanji dokaz, da je Sveto pismo res beseda Boga, pa je njegova neuničljivost. Zaradi svoje pomembnosti in trditve, da gre resnično za pravo Božjo besedo, je Sveto pismo utrpelo več hudobnih napadov in poskusov uničenja kot katerakoli druga Knjiga vseh Knjig na svetu. Vse od Rimskega imperija, skozi komunizem in moderni ateizem ter agnosticizem ter pluralizem in liberalitzem je Sveto pismo doživljalo hude udarce, vendar je navkljub vsemu še vedno najbolj množično tiskana in zelo iskana in brana Sveta Božja knjiga na svetu. Res so Božje Modrosti, ki jih v svete tekste ni mogel napisati noben človek, ampak jo je narekoval svetopisemskim pisateljem sam Bog. Skozi čas so skeptiki videli Sveto pismo kot mit, toda arheologija ga je potrdila kot zgodovinsko knjigo. Nasprotniki so njegovo poučevanje označili kot primitivno in zastarelo, toda moralni in pravni koncepti pa tudi učenje je skozi zgodovino imelo pozitiven vpliv tako v družbi kot tudi različnih kulturah. Še vedno je napadano s strani raznih naravoslovnih in družboslovnih znanosti, psihologije in ateističnih političnih gibanj, vendar je kljub temu ostalo tako točno in resnično kot je bilo, ko je bilo prvič zapisano v Stari in v Novi Zavezi. To je knjiga, ki je v več kot 2000 letih spremenila nešteto življenj in kultur. Ne glede na to, kako zelo se nasprotniki trudijo napadati, uničevati in vzbujati dvome o Svetem pismu, bo vedno ostalo resnično in močno, kot je bilo zmeraj. Natančnost, ki je bila ohranjena kljub vsem napadom in onečaščenjem, je jasen dokaz, da je Sveto pismo prava in edina božja beseda. Ne sme nas presenečati, da ne glede na to, kako zelo je Sveto pismo napadano, vedno ostane nespremenjeno in nedotaknjeno. Konec koncev, kot je rekel Jezus: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Evangelij po Marku 13,31). Po pregledu vseh teh dokazov človek lahko reče edino: »Da, Sveto pismo je resnično božja beseda.« Ljubimo Boga in Ljudi in živimo tako kot je živel Jezus. Branje Biblije in Jerzusovih Evengelijev nam bo poleg Molitev in pravičnega življenja, Dobrote, Ljubezni ter Usmiljenja zelo pomagalo. Prelijmo pa vse to v naše Življenje. Bogu v Čast in Slavi Vekomaj. Naj nas blagoslovi Vsemogočni Bog in pride in ostane med nami vsemi.

   gotquestions et altro

   Odgovori
2. Janez says:

   9. avgusta, 2020 at 8:34

   9. nedelja med letom, 9.8.2020, Rim 9,1-5; Mt 14,22-33 Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.«

   Čemú so svetopisemska besedila tako zelo dramatična? Zato, da bi se najino srce lahko odprlo za srečanje z Bogom. Vsaka podrobnost svetopisemskega besedila je nabita s skrivnostjo Božjega razodevanja. Povabim te, da si skupaj ogledava današnji evangelij. Pripoved najdeva pri Mateju, Marku in Janezu. Vsak prispeva zelo pomenljive podrobnosti. Jezus je pravkar storil čudež pomnožitve kruha. Zakaj učencem takoj naroči, naj gredo pred njim na drugo stran jezera? Evangelist Janez pravi, da je Jezusov čudež v ljudeh zdramil njihove mesijanske fantazije: izgon okupatorja in materialno blaginjo. Ne pozabiva, da je Jezus sprejel razglasitev za kralja šele med trpljenjem pred Poncijem Pilatom in na križu. Delirij množice je moral zavrniti. Obvaroval je tudi učence.

   Odpusti množico in se umakne sam na goro molit, poroča evangelist Matej. Pravi, da je Jezus molil zelo poglobljeno in z natančno določenim ciljem. Na gori je bil sam. Učencem se spet pridruži tako, da hodi po vodi. S tem nama in njim razodeva delček svoje skrivnostne osebe.

   Matej nama nič ne pove, da bi se učenci mučili z veslanjem zaradi nasprotnega vetra. Pove nama, da je čoln premetavalo zaradi valov. V tem čolnu Peter in učenci izpovedo svojo vero. Ko v čoln sprejmejo Jezusa, nasprotni veter poneha. Vse te podrobnosti so simbolične. Čoln je Cerkev, ki se zaradi Jezusove navzočnosti ne boji več nobenega nasprotnega viharja. Vera učencev in Petra se razvija ter postaja vse bolj živa in celostna. V čolnu prepoznajo, da je Jezus Božji Sin. Pozneje bodo prepoznali, da je Jezus njihov Gospod.

   Evangelistovo pozornost pritegne zlasti apostol Peter. Njega Jezusov lik navdušuje in očara. Hoče hoditi za njim, vendar le s težavo sprejme Jezusa takšnega, kakršen je v resnici. Na njegovo povabilo hodi po vodi, a se prestraši in potone. Pri zadnji večerji mu ne pusti, da bi mu umil noge. V getzemanskem vrtu potegne meč. Ko Jezusa zgrabijo, gre Peter za njimi na prizorišče sodbe, a ga zaradi strahu zataji, enako kakor sebe in učence. Kljub temu se vrne k Jezusu. Hoče mu slediti. Po zatajitvi se bridko razjoče. Jezus ga potrdi v zvestobi. Njegova ljubezen Petra končno le osvoji, da dá svoje življenje zanj. Ali se kaj prepoznaš v Petru, spoštovani bralec ali bralka?

   Jezus gre sam na goro molit zato, da bi lahko v svojem telesu razodel Božji načrt in odrešujočo ljubezen. Ko gre učencem naproti in hodi po vodi, se dela, kakor da gre naprej, pravi evangelist Marko. Zakaj? Pri razumevanju nama lahko pomaga pripoved iz prvega berila o Božjem razodetju preroku Eliju na Hebronu. Kakor za Mojzesa tako je tudi za Elijo Bog tisti, ki gre mimo. Tudi Mojzes in Elija sta na gori in molita. V molitvi se vedno kaže pravo Božje obličje. Razodevanje Božjega obličja pa je hkrati poslanstvo do bratov in sester. Kajti če se Bog razodeva, se razodeva kot tisti, ki ljubi in rešuje ljudi.

   Jezus v Markovem evangeliju vzame nase podobo Boga, ki gre mimo. S tem pokaže, da je Boga mogoče spoznati le, če hodimo za Jezusom in upoštevamo njegovo besedo. In prav to poskuša delati Cerkev na tem svetu. Tudi midva sva povabljena, da hodiva za Kristusom, ki nama in svetu kaže sijaj Božje ljubezni. Le če bova hodila za Jezusom, bo najina ljubezen do ljudi tudi njim kazala, da je Bog sredi drobnih vsakdanjih opravil navzoč v tem svetu. S kakšno željo v srcu želiš preživeti današnjo nedeljo in ostanek svojih dni na tem svetu? Jezus, nauči me, da bom vsaj malo sodeloval s tvojo ljubeznijo do mene in vseh, ki jih vsak dan srečujem.

   Pater dr. vili Lovše, Radlje ob Dravi Koroška

   Odgovori
3. Janez says:

   9. avgusta, 2020 at 8:20

   ALI JE ODREŠITEV SAMO PO VERI ALI JE ODREŠITEV PO VERI IN Z DOBRIMI DELI ? Jakobovo pismo
   To je morda najbolj pomembno vprašanje v krščanski teologiji. To vprašanje je povzročilo protestantsko reformacijo, ki temelji predvsem na Svetem pismu. Stoletja, ki je znova razkrila evangelij Svetega pisma, ki ga je zgodnja cerkev oznanjala. To je ključno vprašanje med Svetopisemskim krščanstvom in vsemi drugimi krščanskimi verami. Je odrešitev samo po milosti preko vere v Jezusa ali je po veri z dejanji? Je človek odrešen že, ker verjame v Kristusa, ali mora za svojo odrešitev še nekaj dodatnega sam storiti? Ali je sprava z Bogom nekaj, kar se je zgodilo izven nas? Ali je Bog storil spravo popolnoma za nas v Kristusu, oziroma ali je odrešenje odvisno, vsaj delno od nas? Ali je krščanska pravičnost nam tuja (Lat. extra nos – zunaj), katero jo izvoljenim Bog pripisuje samo po milosti, samo preko vere, samo v Jezusa Kristusa, brez del? Ali moramo nekako zaslužiti Božje usmiljenje?

   Ob tem vprašanju se mnogi zmedejo, zato ker se ne zedinijo z vsem, kar Sveto pismo v celoti uči na tej temi in se ne sprijaznijo s celotnim sporočilom Svetega pisma. Izven sobesedila, neprevidno primerjajo Pismo Rimljanom 3,28; 5,1; Pismo Galačanom 3,24 z Jakobovim pismom 2,24 in domnevajo razliko med Pavlom (odrešeni smo samo po božji milosti, samo preko vere) in Jakobom (odrešeni smo po svoji veri in delih). V resnici sta se Pavel in Jakob dobro razumela in sta se strinjala drug z drugim, saj sta bila oba vodena po istem, nezmotljivem Svetem Duhu, kadar sta pisala Sveto pismo. Zaradi malomarnosti pri učenju Svetega pisma, nekateri ljudje trdijo, da je to edina točka nesoglasja v razmerju vere in del. Trdijo, da Pavel dogmatično govori, da je opravičenje le po božji milosti, preko vere (Pismo Efežanom 2,8-9) medtem, ko Jakob pravi, da je opravičenje ne le samo po veri, temveč tudi po dobrih delih (Jakobovo pismo 2,24). Ta površinski, navidezni problem rešimo, če natančno preučimo, kaj je pravzaprav Jakob rekel. Jakob izpodbija tezo, da ima človek odrešujočo vero, če se njegova vera ne vidi v dobrih delih (Jakobovo pismo 2:14-26). Jakob nagovarja, kako naj človek dokaže drugim ljudem (ne Bogu) svojo vero z dobrimi deli. Jakob poudarja, da bo resnično verovanje v Jezusa, ki človeka odrešuje od greha, vplivalo na spremenjeno življenje, označeno z dobrimi deli (Jakobovo pismo 2,17-18; 20-26). Vera naj pomaga kristjanom, da bodo boljši ljudje in dobri kristjani. Jakob ne pravi, da so kristjani opravičeni po veri plus dela, temveč da bo človek, ki je opravičen samo po milosti, samo preko vere, delal dobra dela, ker je nova stvaritev v Kristusu (poglej Drugo pismo Korinčanom 5,17-19). Če človek trdi, da je vernik pa njegovo življenje, ni označeno z dobrimi deli – potemtakem nima resničnega verovanja v Kristusa (Jakobovo pismo 2,14; 17; 20; 26). Jakob nam ne razloži, kako človek lahko zasluži spravo z Bogom, temveč kako, že na novo rojen človek dokaže ljudem, da je zares popolnoma opravičen po milosti preko vere.

   Pavel piše enako v svojih pismih. Sad Duha, ki ga bodo verniki imeli je napisano v Pismu Galačanom 5,22-23 (poglej Mihej 6,8; Pismo Rimljanom 6,22-23; Pismo Hebrejcem 13,20-21). Takoj, ko nam Pavel pove, da so božji ljudje odrešeni po milosti preko vere in ne po delih (Pismo Efežanom 2,8-9), nam razkrije, da so ustvarjeni, da delajo dobra dela (Pismo Efežanom 2,10). Prav tako kot Jakob pričakuje spremembo v življenju, jo Pavel pričakuje, »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (Drugo pismo Korinčanom 5,17) Jakob in Pavel se strinjata v poučevanju o odrešitvi, vendar prideta do istega sklepa z drugega zornega kota. Pavel vedno poudarja, da je odrešenje le po božji milosti, samo preko vere, samo v Jezusa Kristusa. Jakob, enako kot Pavel, pa močno poudarja dejstvo, da resnična krščanska vera v Kristusa brez izjeme proizvaja dobra dela. Korenita sprava z Bogom je samo božja milost, ki povzroča vero. Sad (dokaz) odrešujoče vere so dobra dela. Zveličanje v Kristusu je vedno samo po božji suvereni milosti preko darila vere, ki bo vedno sebe prikazala z dobrimi deli. Jakob pravi, da je vera brez dobrih del mrtva.

   Vera brez del je mrtva, Jakobovo pismo 2,14-24.26
   14 Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? 15 Ako sta brat in sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, 16 pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru, pogrejta se in se nasitita« – pa jima ne daste, kar je potrebno za telo, kaj to pomaga? 17 Tako je tudi z vero, če nima del: sama zase je mrtva. 18 Pa poreče kdo: Ti imaš vero in jaz imam dela. Pokaži mi svojo vero brez del, in jaz ti iz svojih del pokažem vero. 19 Ti véruješ, da je en Bog? Prav delaš; tudi hudi duhovi vérujejo, pa trepečejo. 20 Ali hočeš, nečimrni človek, spoznati, da je vera brez del prazna? 21 Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar? 22 Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da se je vera po delih dopolnila. 23 Spolnilo se je pismo, ki pravi: »Abraham je Bogu verjel in se mu je štelo v pravičnost« in je bil imenovan »prijatelj božji«. 24 Vidite, da se človek opravičuje iz del in ne samo iz vere. 26 Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.

   »Večno življenje je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3) Večina ljudi verjame v Boga, še celo Satan. Toda, da bi prejeli zveličanje, se moramo obrniti na Boga, imeti z njim poseben odnos ter mu slediti in se odreči grehu. Zaupati moramo v Jezusa, z vsem kar imamo in kar delamo. »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike.« (Rimljanom 3:22) Sveto pismo nas uči, da ni druge poti zveličanja kakor preko Kristusa. Jezus v Janezovem evangeliju 14:6 pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.«

   Jezus je edina Pot Zveličanja, ker je on tisti, ki je trpel zaradi naših grehov. (Rimljanom 6:23) Nobena druga religija ne uči globine in resnosti greha ter njegovih posledic. Nobena druga religija ne ponuja Odrešitve vseh ljudi, ki nam jo lahko nudi Jezus Kristus. V nobeni drugi religiji ni Bog postal človek in s tem odrešil svet. Jezus je moral postati Bog, da nas je lahko odrešil. Moral je postati človek, da je lahko umrl. Zveličanje je mogoče edino po veri v Jezusa Kristusa. »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« (Apostolska dela 4:12)

   Gotquestions et altro

   Odgovori
4. Janez says:

   8. avgusta, 2020 at 22:23

   SVETI DUH VODI ME
   Če se danes želimo izogniti prevari bogastva, materializma in samozadostnosti ateizma v Svetu,
   se moramo naučiti hoditi in slediti Bogu po Poti v Svetem Duhu.
   Duh Božje Dobrote in Ljubezni naj nas vodi,
   ne pa materializem egoističnega sveta in greh skušnjave mesa in bogastva,
   ki povzroča neenakost in revščino ljudi.
   Hudobnež vedno išče tiste neiskrene farizejske, legalistične in materialistične kristjane,
   ki se ravnajo po svoji glavi, po čustvih, znanju in po volji
   in poznajo vse Božje postave in Biblijo na pamet pro memoria, ki pa je ne živijo in ne živijo tako kot Jezus.
   Namesto, da bi se ravnali po Božji besedi in Duhu in ljubili in delali dobro,
   zbirajo materialne dobrine in denar, pametujejo, kritizirajo, dvomijo ter ne služijo drugim ljudem.
   Ljudje se ne moremo se ravnati po tem, kar čutimo ali pa ne čutimo.
   Zaradi Božjega kraljestva se moramo odpreti Bogu in se ravnati po Svetemu Duhu,
   da nas z molitvoijo vodi k Veri, da nas poduči in razsvetli ter pove kakšna je Božja Volja.
   Preveč si domišljamo, da vse vemo, vse zmoremo sami in vse lahko sami naredimo.
   Človeški razum in pamet hočeta namreč vse znati, vse razjasniti in vse razumeti.
   Vsako stvar v življenju hoče sodobni človek, z razvojem znanosti in tehnike,
   postaviti tako, da ima nek smisel in namen,
   saj ne maramo skrivnosti in neodgovorjenih vprašanj.
   Sveti Duh naj nas poživlja in nas vodi.
   Bog noče, da bi se mučili s težkimi vprašanji in z Božjimi skrivnostmi v naravi ali v nas.
   Noče, da bi se trudili s težkimi vprašanji in skrivnostmi
   ter se prekomerno ukvarjali z neodgovorjenimi vprašanji.
   Ko ne vemo odgovorov na skrivnosti, moramo zaupati Bogu ali pa
   v purgatoriju življenja nenehno grebsti v iskanju odgovorov na zagonetke in enigme življenja.
   Marsikaj v življenju človenku ostane skrivnost,
   ki nam jo Bog po svoji Milosti postopno razkrije in razodene iščočemu človeku.
   V nas je resda skrita radovednost, želja po raziskovanju skrivnosti,
   ukvarjanje z raznimi vedami in iskanje odgovorov na vprašanja.
   Vemo pa, da ko se učimo in iščemo vidimo, da imamo več vprašanj kot odgovorov.
   Zato vedimo pa, da človek pa ne more nič narediti sam brez Boga,
   še noben las na glavi mu ne zraste brez Njega na novo
   in nobena novost ali sprememba in drugačnost na zemlji se ne zgodi brez Njega, ki je naš Stvarnik.
   Zato je prav, da verujemo v Njega, da ga prosimo in da sledimo Njegovi Volji,
   ki je Dober in Vsemogočen Oče svojim Otrokom na Zemlji.
   Danes namreč v sodobnem svetu obstaja veliko hrepenje po Bogu,
   ki nam je vernikom znan ali pa v nekaterih stvareh neznan in skrivnosten.
   O Bogu ljudje zelo malo vemo, več vemo o tem kaj ne vemo.
   Pogosto nekateri neverni ljudje, ki so sebi v svoji moči in pameti zadostni,
   Boga ne uvidijo v naravi, ga ne prepoznajo in ga zato ne pripoznajo.
   Molimo zato za vse neverne in za tiste, ki iščejo Boga, da spregledajo.
   Vsekakor pa lahko sklenemo, da gre danes, kljub napredku in razvoju v svetu,
   za globok nemir v srcu sodobnega človeka,
   ki ga ne morejo potešiti nobene zemeljske dobrine in zemeljske vrednote.
   Osiromašeno neverno notranje življenje pelje sodobnega človeka
   enaindvajsetega stoletja k materializmu, pohlepu, boleznim, mamilom, bogastvu in revščini,
   grabljenju potrošnih dobrin in minljivih zunanjih doživetij, ki pridejo in minejo.
   Nemirno je moje srce, dokler ne počije v Tebi Gospod.
   Zato prosim za Tvojo Milost Gospod, da bom gledal svoje življenje,
   kot na Potovanje k Njemu, ki je Pot Učenja in Rasti,
   Pot Veselja in Žalosti, Pot Služenja Drugim,
   ko v tem potovanju končno odkrijem Smisel Življenja in vem,
   da je Bog vedno v meni in ob meni
   in da me v svoji ljubezni pusti, da se sicer sam prostovoljno odločam,
   da pa brez Njega ne morem živeti in nič sam narediti.
   Gospod Ti si moje vse. Pomagaj mi in mi Stoj ob Strani!
   Uči me in Vodi me, da bom v Veri in življenju podoben Jezusu!
   Gospod prosim naj se zgodi Tvoja Volja in ne moja Volja!
   Amen.

   Janez AKA Dichter Hansi dopolnjeno, že objavljeno

   Odgovori
5. Janez says:

   8. avgusta, 2020 at 22:06

   ALI LAHKO ČLOVEK ŽIVI BREZ BOGA? NE!
   V nasprotju s trditvami ateistov in agnostikov ter skeptikov skozi stoletja človek ne more živeti brez Boga. Človek ima lahko svoj obstoj brez priznavanja Boga, ampak ne brez dejstva o Bogu. Bog kot Stvarnik je ustvaril človeško življenje in Stvarstvo. Če rečemo, da lahko človek obstaja ločeno od Boga, je tako, kot da rečemo, da lahko ura obstaja brez izdelovalca ur ali roman brez pisatelja ali miza brez mizarja in obleka brez krojača. Vsakdo nekaj naredi! Svoj obstoj zato dolgujemo Bogu, po čigar podobi smo ustvarjeni (Prva Mojzesova knjiga 1,27). Naš obstoj je odvisen od Boga, najsi priznavamo njegov obstoj ali ne, »…kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno (ima svoj obstoj) vse…« (Pismo Kološanom 1,16-17).

   Bog kot Ohranjevalec življenja nenehno daje življenje (Psalm 104,10–32). On je življenje (Evangelij po Janezu 14,6) in Kristusova moč drži vse stvarstvo (Pismo Kološanom 1,17). Tudi tiste, ki zavračajo Boga, ohranja pri življenju: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Evangelij po Mateju 5,45). Če mislimo, da lahko človek živi brez Boga, je tako, kot da predpostavljamo, da lahko sončnica živi brez svetlobe ali vrtnica brez vode.

   Bog kot Odrešenik daje večno življenje tistim, ki verujejo. V Kristusu je življenje, ki je luč ljudi (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je prišel, »…da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Evangelij po Janezu 10,10). Vsem, ki verujejo izključno vanj, je obljubljena večnost z njim (Evangelij po Janezu 3,15–16). Da bi človek živel – resnično živel –, mora osebno poznati Jezusa Kristusa (Evangelij po Janezu 17,3).

   Brez Boga ima človek samo fizično življenje. Bog je posvaril Adama in Evo, da bosta tisti dan, ko ga bosta zavrgla, »gotovo umrla« (gl. Prva Mojzesova knjiga 2,17). Kot vemo, nista bila poslušna, a tistega dne nista fizično umrla; pač pa sta umrla duhovno. Nekaj v njiju je umrlo – duhovno življenje, ki sta ga poznala, občestvo z Bogom, svoboda, da sta uživala v Bogu, nedolžnost in čistost njune duše – vsega tega ni bilo več. Adam, ki je bil ustvarjen, da bi živel in imel občestvo z Bogom, je bil preklet s popolnoma mesenim obstojem. Bog je ustvaril Adama iz prahu za veličastvo v odnosu s seboj. Zdaj pa bo šel Adam, ločen od Boga, iz prahu v prah. Tako kot Adam človek brez Boga danes še vedno deluje v zemeljskem, fizičnem obstoju. Takšen človek izkusi neko minljivo srečo. Navsezadnje obstaja določena mera uživanja in užitka pod Božjo splošno milostjo za vse stvarstvo. Vendar celo to uživanje in užitki ne morejo biti v celoti in popolnoma uresničeni brez odnosa z Bogom. Nekateri, ki zavračajo Boga, živijo življenje zabave in razvedrila. Zdi se, da njihova mesena prizadevanja zagotavljajo brezskrben in zadovoljujoč obstoj. Sveto pismo pravi, da je v grehu določena mera uživanja (Pismo Hebrejcem 11,25). Problem je v tem, da je to začasno; življenje na tem svetu je kratko (Psalm 90,3–12). Prej ko slej hedonist, tako kot izgubljeni sin v priliki, ugotovi, da ga posvetni užitki ne morejo ohraniti pri življenju (Evangelij po Luku 15,13–15). Vendar ni vsak, ki zavrača Boga, nespameten iskalec užitkov. Obstaja mnogo neodrešenih ljudi, ki živijo disciplinirano, trezno življenje. Njihovo disciplinirano vedenje vodi v določeno mero sreče in izpolnitve. Sveto pismo uči določena moralna načela, ki bodo koristila vsakomur na tem svetu, kot so zvestoba, poštenost, samoobvladanje itd. Vendar če ponovimo, brez odrešujočega odnosa z Bogom ima človek samo ta začasni svet. Če gremo gladko skozi to umrljivo življenje s pridnostjo, zmernostjo itd., nas to ne pripravi na večno posmrtno življenje, ki mu sledi. Preberite si priliko o bogatem kmetu v Evangeliju po Luku 12,16–21 in Jezusov pogovor z bogatim (a zelo moralnim) mladeničem v Evangeliju po Mateju 19,16–23.

   Brez Boga je človek duhovno neizpolnjen, celo v svojem umrljivem življenju in hrepeni po nečemu večjemu. Človek nasprotuje sočloveku, ker nima miru s seboj in je duhovno prazen in brez Boga. Bog mi daje življenje, Bog mi daje dihati pravi pater Rotzetter. Človek se vojskuje v sebi, ker nima miru z Bogom in je nemiren na svojih človeških poteh, kjer je zataval in ne pozabil na Boga. Iskanje užitkov zaradi užitkov samih je znak notranjega nemira. Iskalci užitkov v zgodovini so vedno znova odkrili, da se začasna razvedrila v življenju umaknejo še globljemu obupu. Glodajočega občutka, da »je nekaj narobe«, se je nemogoče otresti. Kralj Salomon je preiskal vse, kar ponuja ta svet, in zapisal svoje ugotovitve v knjigi Pridigar.Salomon je odkril, da je znanje samo po sebi prazno (Pridigar 1,12–18). Ugotovil je, da sta užitek in bogastvo prazna (2,1–11), materializem je neumnost (2,12–23), bogastvo je minljivo (6. poglavje). Salomon zaključi, da je življenje Božji dar (3,12–13) in da je edini modri način življenja, da se bojimo Boga: »Končna beseda po vsem, kar si slišal: Boj se Boga in izpolnjuj njegove zapovedi, kajti to je za človeka vse! Bog namreč pripelje pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako zakrito, naj bo dobro ali húdo« (12,13–14). Z drugimi besedami, v življenju je več kot samo fizična dimenzija. Jezus to poudarja, ko pravi: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Evangelij po Mateju 4,4). Ne kruh (fizično), ampak Božja beseda (duhovno) nas ohranja resnično žive. Zaman je iskati v sebi zdravilo za svoje nadloge. Človek lahko najde resnično življenje in izpolnitev samo v Jezusu Kristusu (Evangelij po Janezu 10,10; 14,6). Bog vedno pričakuje človeka da se vrne nazaj!

   Brez Boga je človekova usoda pekel. Človek brez Boga je duhovno mrtev. Ko je fizičnega življenja konec, se sreča z večnim trpljenjem in je ločen od Božje milosti. V Jezusovi pripovedi o bogatašu in Lazarju (Evangelij po Luku 16,19–31) bogataš uživa v lahkotnem življenju, ne da bi pomislil na Boga ali druge, medtem ko Lazar v svojem življenju trpi. Šele po smrti bogataš resnično dojame, kako hudo je, da je zavrnil Jezusa Kristusa. Bogataš je prepozno spoznal, da je življenje več kot iskanje bogastva. Medtem pa je Lazar potolažen v raju. Za oba moža je kratko trajanje njunega zemeljskega obstoja zbledelo v primerjavi z večnim stanjem njune duše.

   Človek je edinstvena stvaritev. Bog je položil občutek večnosti v naše srce (Pridigar 3,11) in ta občutek brezčasne usode se lahko izpolni le v samem Kristusu. Bog nas Ljubi tudi takrat, ko grešimo in smo zašli, drugače ne more kot Ljubiti!. Prosimo ga za Pomoč in Vodstvo, da se Vrnemo k Njemu.

   Medmrežje gotquestions et altro

   Odgovori
6. Janez says:

   8. avgusta, 2020 at 21:53

   KAJ POMENI EVANGELIZIRATI?
   Evangelizirati pomeni za Cerkev prinašati veselo oznanilo v vse plasti človeštva in z vplivom tega oznanila od znotraj spreminjati in prenavljati človeštvo!

   Evangelij je treba oznanjati predvsem s pričevanjem. Zgled: kristjan ali skupina kristjanov znotraj človeške družbe, v kateri živi, razodeva, da zna razumeti in sprejemati druga, da zna z njim deliti življenje in usodo, da je solidaren z delom vseh za vse tisto, kar je plemenitega in dobrega… S takim pričevanjem brez besed ti kristjani prebujajo v srcih tistih, ki vidijo njihovo življenje, neustavljiva vprašanja: Zakaj so taki? Zakaj tako žive? Kaj ali kdo jih navdihuje? Zakaj so sredi med nami? Tako pričevanje je že tiho, vendar zelo močno in učinkovito razglašanje veselega oznanila.

   Vendar ostane to pričevanje vedno nezadostno; zakaj tudi najlepše pričevanje se v daljšem razdobju izkaže kot neučinkovito, če ga ne osvetli in utemelji to, čemur Apostol Peter pravi navedba „razloga za svoje upanje“ (prim. 1 Pt 3,15) – in če ni to pričevanje razvito z jasnim in nedvoumnim oznanilom o Gospodu Jezusu. Veselo oznanilo, ki ga razglašamo s pričevanjem življenja, je torej prej ali slej treba razglasiti z Besedo življenja in Dobrimi deli iz Vere v Jezusa. Ni prave evangelizacije, če ni oznanila o imenu, nauku, življenju, obljubah, kraljestvu in skrivnosti Jezusa iz Nazareta kot Božjega Sina, ki ne odseva tudi naše Dobrote, Ljubezni, Odpuščanja, Usmiljenja in služenja bližnjim.

   (Evangelii Nuntiandi – O evangelizaciji današnjega sveta)

   Ali je vaša vera Evangeljska ali je strupena zaradi farizejstva? Ste politični ali farizejski katoličan ali ste pravi Jezusov kristjan? (Ameriško medmrežje Aleteia)
   Preberite članek nekdanje ateistke in premislite o sporočilu?
   Poznam veliko ljudi, ki so precej osupli zaradi načina, kako papež Frančišek vsem katoličanom, skupaj z duhovniki, redovniki, redovnicami in cerkvenimi dostojanstveniki, postavlja izzive v vsakdanjem življenju. Zdi se nepošteno, če te na videz ostre izzive primerjamo z nežnostjo, s kakršno prihaja naproti vsem, ki so se znašli na obrobju Katoliške cerkve.
   Čeprav Frančiškove besede včasih razburijo tudi mene, pa razumem, zakaj se je odločil za takšen način govora. Osrednja tema njegovega pontifikata je evangelizacija in Frančišku je bila ta položena v zibelko. Podobno kot Jezus tudi on zelo dobro ve, kako se lotiti zadeve. ”Naši” ljudje, tisti, ki bi jim moralo biti vse jasno, so vedno deležni na videz ostrejše Jezusove kritike, z drugimi pa ravna občutno prijazneje. Gre za razliko med tem, kako oče ravna z odtujenim otrokom in kako ravna z otrokom, ki ve, da bi moral upoštevati očetov nasvet.

   Kaj je protistrup oziroma zdravilo?
   Papež Frančišek na vse to opozarja predvsem zato, ker mu je mar za naše duše. Ne želi si, da bi bila Cerkev polna “pobeljenih grobov”, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni ”mrtvaških kosti” (Mt 23,27). Poleg tega pa se zaveda, da sta med najmočnejšimi protistrupi za ljudi, ki so zapustili Cerkev, spreobrnjenje in svetost vernikov v cerkvenih klopeh. Kot nekdanja ateistka lahko povem, da je Bog uporabil že veliko svetih oseb, da bi me privedel nazaj v Cerkev. Nasprotno pa je hudič uporabil ljudi z “zastrupljeno vero”, da bi me od Cerkve odvrnil. In včasih je šlo za iste ljudi. Naše sposobnosti za evangelizacijo niso vrhunske, kajti vsi smo grešniki in v vseh nas so sledi zastrupljene vere. Če nas hudič že ne more spraviti iz Cerkve, si po svojih najboljših močeh prizadeva, da bi vsaj zastrupil naše versko življenje. Preberimo in se zamislimo ter ukrepajmo s spovedjo, molitvijo in spreobrnitvijo k Jezusu.

   Tule je nekaj znamenj strupene vere, ki jih opažam (in naj pojasnim: ne želim izpostavljati posameznikov, ampak vse skupaj, tudi samo sebe, spodbuditi k izpraševanju vesti).
   1. Neveseli katoličan: Ali se o verskih vprašanjih ne zmorete smejati skupaj z drugimi ali pa preprosto pozabiti na vse skupaj? Je vaša vera nadležna, drobnjakarska in malenkostna, ne pa velikodušna, radostna in odprta? Vprašajte se, kako komentirate in se odzivate na verske teme na družbenih omrežjih. Ali so vaši komentarji večinoma kritični, z grenkim prizvokom? Igrate vlogo ”katoliškega policista”, ne vloge “katoliškega evangelizatorja”? Ali na družbenih omrežjih sledite ljudem, ki so evangelizatorji ali policisti? Vera, ki ni prežeta z radostjo in mirom Svetega Duha, nikogar ne bo pritegnila h Kristusovi luči.
   2. Politični katoličan: Ali s težavo govorite o veri, ne da bi ob tem omenjali tudi politiko? Zdi se mi, da to mlade resnično odganja od Cerkve. Ljudje, ki so obsedeni s politiko, politične osebnosti predstavljajo kot nečloveške ideološke nasprotnike, ki uničujejo duhovno življenje samih sebe in vseh, ki jih obkrožajo. Politika je pomembna, ko pa jo izenačimo z verskimi vprašanji ali pa se zaradi nje vedemo povsem nekrščansko, stvari postanejo precej neuravnotežene.
   3. Farizejski katoličan: Ali vera za vas pomeni dolžnost, nalogo, ne pa notranjega spreobrnjenja? Ali takrat, ko govorite o veri, bolj izpostavljate “zunanje” stvari, ne pa toliko spreobrnjenja in molitve? To sicer ni nujno zastrupljanje, lahko pa zelo hitro postane strupeno. Kadar molitev in odnos nista središče vašega verskega življenja, si bo hudič prizadeval, da se boste osredinjali na zunanje stvari. To kmalu privede do napuha, začnemo soditi druge, naš odnos do Boga in ljudi pa se znajde pred oviro.
   4. Katoličani tipa ”Mi proti njim”: Ali se zmorete pogovarjati o veri, ne da bi uporabili izraza “levičarji” ali “desničarji” ali pa katere koli druge oznake, ki jo uporabljamo, če želimo omalovaževati vse tiste, ki se nam ne zdijo primerni za katoličane? Pogosto govorite o ljudeh ali skupinah, ki jih imate za svoje ideološke sovražnike? Če je naše versko življenje osredinjeno na ljudi, ki to počnejo narobe, potem smo mi tisti, ki počnemo nekaj napačnega. Če smo v verskih krogih vedno kritični in sovražni, to gotovo ne prihaja od Svetega Duha. Edinost je znamenje nečesa večjega, nadnaravnega. Če živimo v duhu edinosti (ter govorimo o resnici in ljubezni), bodo ljudje laže verjeli v Boga, ker bomo tako drugačni od sveta (Jn 17, 20-21).
   5. [Vstavite svoj pridevnik] katoličani: Ali več časa posvetite določenemu verskemu vprašanju kakor svojemu odnosu z Jezusom? Bog pričakuje, da si bomo na različnih področjih prizadevali za pravičnost. Ne prosi pa nas, naj katero koli vprašanje o ljubezni, resnici ali pravičnosti, ne glede na to, kako pomembno je, postane središče našega življenja. Nič ne bi smelo biti bolj središčno od našega odnosa z Bogom. Ali to drži za naše življenje, je razvidno iz tega, kako goreči smo do stvari, ki nam jih Bog polaga v srce, ter iz tega, kako ravnamo z bližnjimi ne glede na to, kdo so.
    
   Ali se prepoznate v katerem izmed teh opisov? Ali krščansko živite, molite in sledite Božji Volji in Jezusovem Evangeliju?
   Za trenutek se ustavite in prosite Boga, naj vam pri tem pomaga. O tem se naslednjič pogovorite s svojim spovednikom. Za nasvet prosite zaupnega prijatelja. In ne nazadnje, zaupajte, da v vas deluje Bog kot v vsakem izmed nas, pomaga nam prečiščevati našo vero, da bi mu postali bolj podobni. Le pri Bogu moramo ostati in On bo opravil večino dela za nas! Prosimo ga za Vodenje in Pomoč, Da spregledamo in se poboljšamo in da odslej živimo po Jezusovem Evangeliju, ki je Ljubezen.

   Medmrežje Aleteia 5 opozorilnih znakov toksične krščanske vere (ameriška Aleteia: 5 warning signs of a toxic faith)

   Odgovori
7. Janez says:

   8. avgusta, 2020 at 21:47

   JEZUS TI SI DRUGAČEN, ZATO TE LJUBIM IN VERUJEM VATE

   Verujem v Gospoda Boga, ki se je razodel v Svojem Sinu Odrešeniku Sveta in postal
   Pravi Vidni Bog in Pravi Človek na Zemlji, ki Nas je prišel Vse Ljudi brez izjem s Smrtjo na križu in Vstajenjem Odrešiti.
   Jezus je tisti Krščanski Bog, ki brezpogojno ljubi bolne, revne in grešne Ljudi
   in ki se jezi nad bogataši, farizeji, svetohlinci in hinavci.
   Jezus je tisti, ki je prešuštnico rešil pred kamenjanjem ljudi, ki so jo obsojali,
   čeprav nihče od njih ni bil brez greha.
   In ki vzame kot Dober Pastir izgubljenega otroka, ki je zašel s Poti k Bogu in se je izgubil v vrvežu
   in v grehu ter skušnjavah sveta ter ga stisnil v objem in ga Odrešil.
   Jezus je tisti, ki je poljubil Judeža, svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubil raj pri Očetu.
   Jezus se je zavzemal za revne, nemočne, grešne in bolne, ki jih je zdravil in dajal uteho z Blagri na Gori.
   Ugled duhovnikov in levitov ter drugih mogočnikov v Izraelu je spodkopal s priliko o usmiljenem Samaritanu, kot nazornim zgledom dejavnega Usmiljenja in Ljubezni.
   Spodkopal je tudi moč in avtoriteto verskih starešin v Izraelu, ki so bili farizeji in pismouki in ki so razlagali verske nauke ljudem.
   Prestopil je veljavne zakone in zdravil bolne in delal dobra dela in čudeže odrešenja v Soboto.
   Jedel je in pil z javnimi grešniki in cestninarji, ki so izkoriščali ljudi. Dal nam je prilike v Evangeliju.
   S kritiko bogatašev in mogočnikov je opozarjal na reveže in bolne, za katere nihče ni skrbel ter opozarjal na krivičnost.
   Jezus je odpustil Petru, ko ga je ta trikrat izdal in ko je petelin trikrat zapel.
   Jezus je molčal, ko so ga tepli in zasmehovali in šel v Smrt, ko so drugi Judje obhajali praznike.
   Nase je vzel vso krivdo Ljudi na Zemlji, ko so se vsi Učenci umaknili in ko so menili, da je vsega konec. Iin Tretji Dan je Vstal od Smrti in nas Odrešil. Prijatelj je tisti, ki da življenje za svoje prijatelje, je rekel.
   Jezus je prinesel nova vrednostna in druga merila in pravila za Ljudi, prinesel je Ljubezen, Upanje in Odrešenje ter pokazal Usmiljenje in Odpuščanje. Naučil nas je moliti k Očetu in Ljubiti ter Odpuščati.
   Jezus hvala Ti, ker si kot Bog in Človek prišel k nam in nas na Križu na Golgoti vse Odrešil.
   Gospod Ti nas vse Ljubiš pravične in krivične, tudi sovražnike, ki Ti nasprotujejo.
   Vedno si živel Gospod tako, kot si nas z zgledi, čudeži in v evangeliju učil.
   Ljubil si nas, ozdravljal si nas, odpuščal si nam grehe,
   bil si usmiljen do ubogih in odpustil si sovražnikom.
   HvalaTi, ker si tako drugačen, Dober in vse naše Ljubezni vreden.
   Zato Te Ljubim in Verujem Vate.
   Prosim pridi k nam Gospod in ostani pri nas.
   H komu pa naj gremo Uboge Grešne Stvari, Besede Večnega Življenja Imaš?
   Pomagaj nam, Podučuj nas, Vodi nas in Pomagaj nam prosimo, da bomo v vsem podobni Tebi.
   Prosimo Reši nas koronavirusa in daj nam Moč in Božjo Ljubezen, da se spreobrnemo ter
   začnemo graditi Božje kraljestvo Ljubezni, Usmiljenja in Dobrote že tu na Zemlji.

   Molitve in premišljevanja: Prihajam k Tebi, kapucini 1995. Razširjeno in dopolnjeno. Že objavljeno.

   Biti srečen pomeni živeti v miru.
   V miru pa živi tisti človek, če ima radost in dobroto v srcu,
   če ljudem veselje odrešenja prinaša in strahove ter hudo stran od ljudi izganja.
   (Prof. dr. Anton Trstenjak, nekdanji duhovnik in psiholog na TF Ljubljana )

   Odgovori
8. Janez says:

   8. avgusta, 2020 at 21:12

   KAJ JE KRISTUSOVA LJUBEZEN?
   Izraz »Kristusova ljubezen« se nanaša na ljubezen, ki jo ima Kristus do tistih, za katere je umrl, da bi jih rešil (Drugo pismo Korinčanom 5,14–21; Pismo Galačanom 2,20; Pismo Efežanom 3,14–19; 5,2.25; Prvo Janezovo pismo 3,16; Razodetje 1,4–6). »Kristusova ljubezen« je njegova pripravljenost, da žrtvuje svoje življenje kot odkupnino, da odkupi Božje izvoljence, ki si tega ne zaslužijo, kazni večne smrti za greh.

   Bog Sin, ki je obstajal od minule večnosti z Bogom Očetom (Evangelij po Janezu 1,1–4) in Svetim Duhom, je ljubeče privzel človeško telo in naravo (hipostatična združitev), zgodovinsko znano kot Jezus Kristus (Evangelij po Janezu 1,5–18). Motiviran z ljubeznijo je izpolnil vse zahteve Božje postave, tako da je živel popolnoma pravično življenje in umrl kot Božja nadomestna spravna daritev za kazen za greh, da bi osvobodil vse, ki verujejo samo vanj, prihodnje sodbe in večne kazni (Razodetje 20,11–15). Po »Kristusovi ljubezni« Bog, ki je pravičen in svet, odpusti grehe tistih, ki jim je po daru milosti dana vera v Jezusa (Pismo Rimljanom 3,21–26). »Kristusova ljubezen« je imela našo potrebo po Odrešeniku od greha, smrti in pekla za pomembnejšo kot svoje božanske privilegije (Pismo Filipljanom 2,1–8). »Kristusova ljubezen« je ravnala nesebično, ko se je odpovedala upravičeni časti in slavi, da bi dosegla utelešenje; to je vodilo v zavračanje, posmehovanje, izdajo, tepež in križanje, da bi spravil z Bogom tiste, ki so bili vnaprej določeni za posvojitev (Pismo Galačanom 4,1–7; Pismo Efežanom 1,3–6). To je potrdil, ko je tretji dan vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 4,23–25).

   Kristusova ljubezen sega do najnevrednejših upornikov (Prvo Petrovo pismo 3,18). »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5,6–8). »Kristusova ljubezen« pomeni, da je Jezus dal največ, kar je lahko, za tiste, ki so si to najmanj zaslužili! Žrtev je bistvo »Kristusove ljubezni«.

   »Kristusova ljubezen«, ki je izkazana grešnikom v zgodovini na križu in v vstajenju, je šele začetek. V sedanjosti Bog kliče in pritegne svoje ovce, naj zaupajo v Kristusa kot Odrešenika in Gospoda (Evangelij po Janezu 6,44.65; 10,3.26–30; Pismo Rimljanom 8,28–30; Pismo Galačanom 1,6; Pismo Hebrejcem 9,15; Judovo pismo 1,1). Sveti Duh, ki prebiva v njih, jih naredi za Božje posvojene otroke in sodediče z Jezusom (Pismo Rimljanom 8,12–17)! On je kristjanov zagovornik in svetovalec in tolažnik (Evangelij po Janezu 14,16–17.26; 15,26; 16,7–15). Ne glede na to, kaj preživljajo sveti, vedno vztraja, posreduje, vodi in ščiti (Pismo Rimljanom 8,26–39). Ker Jezus upravičeno vlada kot najvišji dobrohotni Kralj, Sveti Duh, ki prebiva v kristjanih, ljubeče spodbuja kristjane, da mu poslušno predajo položaj slave in vladanja, ki si ga zasluži (Drugo pismo Korinčanom 5,14–17). »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist« (Prvo Janezovo pismo 3,1–3).

   »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). In to je naša rešitev, da verujemo v Jezusa Učenika in Odrešenika Sveta.

   Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Pridi Jezus k nam in nas Vodi in Uči, da nikoli ne zaidemo s Poti k tebi. Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje in Božja Dobrota vate zaupamo. Naj pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni in Miru. Amen.

   Addendum
   Bog nam je svojo ljubezen resnično razodel …
   »Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.«18 »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«19
   Sveto pismo nam o Bogu govori, da je popoln in svet: »Bog je luč in v njem ni nobene teme.«20 Bog je poslal na svet svojega edinega sina zato, da bi le-ta ljudem omogočil odpuščanje svojega očeta, saj bi le tako lahko z nami vzpostavil čist in nedolžen odnos, ki si ga On kot popolno bitje želi. Jezusovo življenje je bilo moralno nesporno, a so ga kljub temu pretepli, mučili in križali, kot »plačilo« za vse krivične stvari, ki smo jih mi storili v mislih, besedah in dejanju (greh). Pravzaprav je umrl v našem imenu in namesto nas: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.«21 »Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, GOSPOD pa je naložil nanj krivdo [greh] nas vseh.«22 Bog nas ima tako rad, da je poslal svojega edinega sina, da je umrl namesto nas in plačal odkupnino za naše grehe. Bog si nas je tako zelo želel osebno spoznati, da je bil pripravljen za to narediti, karkoli bi bilo potrebno – potrebno pa se je bilo soočiti z našim grehom. Sedaj imamo ljudje možnost popolnega odpuščanja in lahko začnemo brezmadežni odnos z Bogom tako da živimo pravično po Evangeliju in spolnjujemo Božjo Voljo.

   Gotquestions et altro

   Odgovori
9. Miro says:

   8. avgusta, 2020 at 14:12

   JEZUSOVI UČENCI ZARADI PREMAJHNE VERE NE MOREJO IZGNATI DEMONA – JEZUS NAS VABI K VERI, ZAUPANJU IN VZTRAJNOSTI!

   BOŽJA BESEDA: Ko so prišli k množici, je nekdo stopil k njemu, se vrgel pred njim na kolena in rekel: »Gospod, usmili se mojega sina! Božjasten je in hudo trpi. Večkrat pade v ogenj in večkrat v vodo. Privedel sem ga že k tvojim učencem, pa ga niso mogli ozdraviti.« Jezus je odvrnil: »O neverni in pokvarjeni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Privedite mi ga sem!« Jezus mu je zapretil in demon je šel iz njega; deček pa je bil od tiste ure zdrav. Tedaj so se učenci približali Jezusu in mu na samem rekli: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« »Zato, ker imate malo vere,« jim je dejal. »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče« (Mt 17, 14-20).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+17%2C14-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Učenci ne morejo delati čudežev, ker imajo premajhno vero. Zato jih Jezus vabi k zaupanju in vztrajnosti. Za zgled jim da majhno gorčično zrno, ki zraste v veliko drevo. Z zaupljivo vero se bom boril proti dvomu nezaupanja in tako premagoval težave. Potem bo mogoče, kar prej ni bilo. Okrepi mi vero, da bo pogumna in trdna v naporu za rast Očetovega kraljestva na svetu (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   V močni veri in zaupanju v Gospoda Jezusa Kristusa, ki nam prinaša odrešenje v moči Svetega Duha, kličimo Božje usmiljenje na sestre in brate, ki se v raznih preizkušnjah in stiskah priporočajo v molitev! Še zlasti prosimo za osebe, omenjene v zapisih pod: Andreja, brezposelna, Andraž, Igor, Simona, Kras, Janez, Igor, AngelRafael, Jasna, Ana, Mojca, Angelvaruh, Tjaša, Irena, Vida in drugi prosilci Božje milosti v rubriki »Prosim za molitev«. Vztrajno molimo sveti rožni venec in rožni venec Božjega usmiljenja, naj Gospod Jezus vsem podari potrebne milosti v njihovih preizkušnjah; zgodi se presveta Božja volja – na priprošnjo Device Marije!

   GOSPOD, OZDRAVI NAS

   Ozdravi nas, o Bog,
   naših vsakdanjih bolezni,
   površnosti, praznih besed, prenagljenih sodb.
   Ozdravi nas in nam daj
   zanimanje drug za drugega,
   pripravljenost za pogovor, ter preudarnost pri delu.

   Ozdravi nas, o Bog,
   bolezni v medsebojnih odnosih:
   žalitev, trdote, odtujenosti, nezaupanja in nevere.
   Ozdravi nas in nam daj
   nežnosti in naklonjenosti,
   odprte oči in ušesa ter široka srca.

   Ozdravi nas, o Bog,
   naše obsedenosti, od lakomnosti in sovraštva,
   moči in denarja, zavisti in ugleda.
   Ozdravi nas in nam daj
   velikodušnosti in ljubezni,
   svobode in veselja, pozornosti in razumevanja
   in uči nas odgovornosti v odnosu do zemlje in med seboj.
   (Almut Haneberg)

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     8. avgusta, 2020 at 16:44

     KAKO OKREPITI VERO?

     Še enkrat se vrnimo k naslednjim Gospodovim besedam: »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče« (Mt 17,20). Kako okrepiti vero, saj na tem »vse stoji« ali »vse pade«? Če hočeš okrepiti svojo vero, je v knjigi Pot upanja zapisal Božji služabnik Frančišek Van Thuan, se moraš hraniti z evharistijo, kajti ta zakrament je »zakrament vere« in jo krepi!

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

     Odgovori
10. Miro says:

    6. avgusta, 2020 at 20:40

    GLAS IZ OBLAKA JE REKEL: »TA JE MOJ LJUBLJENI SIN, NAD KATERIM IMAM VESELJE; NJEGA POSLUŠAJTE!« (Mt 17,5)

    BOŽJA BESEDA: Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« (Mt 17, 1-9).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+17%2C1-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Evangelij pravi, da sta se ob spremenjenem Jezusu ‘prikazala Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim’ (Mt 17,3). Prvi predstavlja Postavo, drugi pa Preroke. Ob tem je Peter ves vznesen vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (Mt 17,4). Sv. Avguštin, ko to razlaga, pravi, da mi imamo samo eno bivališče: Kristusa. On je Božja Beseda, Božja Beseda v Postavi, Božja Beseda v Prerokih. Saj je tudi Oče sam rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). Med spremenjenjem se Jezus ni spremenil, temveč je razodel svoje božanstvo. Saj je njegovo bitje v intimnem prežetju z Bogom postalo čista luč . S tem, da je eno z Očetom, je Jezus Luč od Luči … (navedeno iz Misli Benedikta XVI., več o njegovem razmišljanju na: hozana.si).

    Koga v resnici poslušamo v svojem življenju? Ljubljenega Sina, nad katerim ima Oče veselje, ali morda koga drugega? V molitvi ponižno prosimo, da bi poslušali Očetovega ljubljenega Sina, to je Gospoda Jezusa, ki je pot, resnica in življenje! Molimo tudi za milostni objem Božjega usmiljenja za sestre in brate v stiski, ki se priporočajo v molitev (bodisi zase bodisi za njihove bližnje), glej v zapisih pod: Kras, Andraž, Janez, Igor, Simona, AngelRafael, Jasna, Ana, Mojca, Angelvaruh, Žametna vrtnica, Tjaša, Irena, Vida in še vrsta prosilcev Božje milosti, katerih imena so zapisana v samem Božjem srcu, kar je gotovo najpomembnejše.

    Gospod Bog pozna vsakega človeka in vse ljudi, ki jih je ustvaril, do zadnje potankosti. Ve popolnoma vse, tudi kaj mislimo, želimo, hočemo … še preden karkoli izrazimo. Kljub temu Gospod želi, da mu sami pripovedujemo o vsem, kar nas veseli, skrbi, žalosti … Želi, da ga obiščemo pred tabernakljem, pri sv. maši, pred Najsvetejšim zakramentom, kjer nam želi spregovoriti na srce. In to On, ki je stvarnik vseh in vsega, stvarnik nebes in zemlje, vesolja … Res nedoumljivo velika je ta Gospodova ljubezen do nas grešnikov. Še posebej ga prosimo za luč in moč, da bi sprejemali in spolnjevali presveto Božjo voljo!

    PRED TABERNAKLJEM – TI GOVORI JEZUS

    Spomni se v takih trenutkih,
    ko prihajaš pred tabernakelj.
    Jaz sem tvoj prijatelj in tovariš,
    na poti tvoj brat,
    ki deli s teboj žalost in veselje.
    Poišči me pogosto.
    Tudi jaz živim tukaj samotno,
    od ljudi pozabljeno življenje.
    Ti boš tolažil mene in jaz tebe.
    Prišel sem med svoje
    pa me moji niso hoteli sprejeti.
    Ta nehvaležnost ljudi
    mi neprestano povzroča žalost.
    Rad bi s teboj govoril,
    ti odkrival svoje skrivnosti
    in ti odkrival vrata svojega srca,
    a ko bi ti pridno pazil na moj prihod.

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo Vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori