Članki za dušo

15.015 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   20. avgusta, 2020 at 12:47

   NEDVOMNO LAHKO UPAMO, DA BOMO OD BOGA DOBILI ENO OD DVEH STVARI: DA NAM BO DAL TISTO ZA KAR PROSIMO, ALI TISTO ZA KAR VE, DA JE ZA NAS KORISTNEJŠE! (sv. Bernard)

   Danes praznujemo god sv. Bernarda, cerkvenega učitelja, velikega Marijinega častilca. Bil je dober govorec, ki je imel sposobnost navdušiti poslušalce in jih pritegniti v samostanski red, pod njegovim vodstvom pa se je ustanovilo veliko novih samostanov. Na našem ozemlju so nastali trije cistercijanski samostani, in sicer v Stični (leta 1135), Vetrinju (leta 1142) in v Kostanjevici na Krki (leta 1234).

   Več o življenju sv. Bernarda na:
   http://svetniki.org/sveti-bernard-opat-cerkveni-ucitelj

   »Nedvomno lahko upamo, da bomo od Boga dobili eno od dveh stvari: da nam bo dal, za kar prosimo, ali tisto, za kar ve, da je za nas koristnejše. Mi namreč niti ne vemo, kaj je treba prositi; on pa je usmiljen do naše nevednosti in milostno sprejema molitev, vendar nam ne daje tistega, kar za nas sploh ni koristno, niti tistega, česar nam ni treba dati takoj; naša molitev nikakor ne bo brezplodna« (sv. Bernard).

   Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, ti si živa Beseda. Hvala, ker nas nenehno učiš, kako naj molimo; kako naj te slavimo, častimo, hvalimo; kako naj te prosimo. Nauči tudi nas tako moliti, kakor si naučil svoje učence:

   Oče naš, ki si v nebesih,
   posvečeno bodi tvoje ime.
   Pridi tvoje kraljestvo.
   Zgôdi se tvoja volja
   kakor v nebesih tako na zemlji.
   Daj nam danes naš vsakdanji
   kruh; in odpústi nam naše dolge,
   kakor smo tudi mi odpustili
   svojim dolžnikom; in ne vpelji
   nas v skušnjavo, temveč reši nas
   hudega. (Mt 6, 9-13)

   Priporočimo se sv. Bernardu in ga prosimo, naj nam pri Bogu izprosi potrebnih milosti, da bo sonce Božjega usmiljenja ogrelo vse, ki zaupajo Vanj, še zlasti trpeče, ki se priporočajo v molitev, v rubriki »Prosim za molitev«, v prošnjah pod: Hana, andreja, molilka, Irena, Jasna, Hvala, Kras, Janez, Angelvaruh, Jana, Sija, janez, MamiM, Žametna vrtnica, Mirjam, Primož, Andreja, brezposelna, Andraž, Igor, Simona … Zgodi se presveta Božja volja!

   MOLIMO: SPOMNI SE, O PREMILA DEVICA MARIJA
   (sv. Bernard)

   Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar
   ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod
   tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji
   priprošnji priporočal. S tem zaupanjem hitimo k tebi,
   o devic Devica in Mati, k tebi prihajamo in pred
   teboj zdihujoči grešniki klečimo (stojimo). Nikar ne
   zavrzi, o Mati Besede, naših besed, temveč milostno
   nas poslušaj in usliši. Amen.

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
   Brezmadežno Marijino Srce, prosi za nas!
   Sv. Bernard, prosi za nas!

   Odgovori
2. Janez says:

   20. avgusta, 2020 at 10:23

   NEKATERE MISLI O HVALEŽNOSTI BOGU IN OPTIMIZMU
   Hvaležnost je izraz srca, ki je usmiljeno, dobro, pozorno, ljubeče in odprto za ljudi. Hvaležen človek vidi jasneje; zna se veseliti, odkriva in potrjuje vrednost tistega, kar mu je dano, sprejema ljudi in ceni njihovo vrednost ter prinaša Luč Odrešenja in Radosti evangelija med ljudi. Hvaležnost je v našem površnem svetu tista priložnost, da bi videli vse kar se dogaja širše in globlje in se zahvaljevali Bogu in ljudem za vse lepo, kar prejemamo od Boga in bližnjih, pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune ter rastlin in živali … in bi hvaležnost osvetljevala vsa pota našega življenja.. Hvaležnost je krepost, vrlina, ki vzbuja pozitivne misli in čustva in ki širi ljubezen in dobroto. Čutimo večkrat hvaležnost za to, kar smo prejeli od Boga, drugih ljudi … zato prinaša hvaležnost notranji mir in tiho srečo ter odpira srca ljudem. Če gledamo na hvaležnost v luči krščanske vere, potem vidimo, da je zahvaljevanje v središču naše vere. Evharistija namreč pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu za vse kar nam je dal in daroval, da smo in da obstajamo. Hvaležnost je povezana tudi z veseljem, … veselje privre iz hvaležnega srca.« Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti, srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. »Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja.« V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane to edina nekaj vredna pot: odgovor na njegovo veliko ljubezen. Hvaležnost tako postaja najgloblji način, kako do medsebojne ljubezni, omogoča nam, da ljubimo druge in Boga … ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.

   Hvaležnost dobi svojo pravo moč tedaj, ko jo človek izpove v besedah … pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da jo ubesedi in svoje čutenja zlije v besede. In knjiga Spomin srca prinaša besede, misli, ki jih je navdihnila hvaležnost …
   Hvaležnost je predsoba etične vrednosti zahvale. Izraziti priznanje pomeni potrditi vrednost tega, kar ti je dano od ljudi in od Boga, in česar prej nisi imel. Zahvaljevanje je nekaj nujnega in postane sinonim za blagoslavljanje. (papež Frančišek)

   Hvaležnost je temeljna krepost za bitje, ki se zaveda samega sebe. Ob njej se spomnimo na Stvarnika, od »katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17). (Benedikt XVI.) Zakrament evharistije je znamenje hvaležnosti vsega stvarstva za obisk Stvarnika na Zemlji in za darovanje in smrt Jezusa na križu na Golgoti: Bog je postal človek, ker je prevzel človeško telo od brezmadežne Marije Device, da bi nas znova povzdignil k Očetu, da bi nas napravil za božje sinove … Kako čudovit je, ko hoče, da ga objamemo, ljubimo in častimo s človeško razsežnostjo vere pod podobo kruha in vina. (sv. Janez Pavel II.)

   Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam,
   kar sem in kar upam,
   kar vem in kar znam.
   Zahvalim Te za svoje skrbi,
   za kruh vsakdanji in pokoj noči. (Ivan Pregelj)

   Hvaležnost dobroto razveseli. (slovenski pregovor)
   Kdor prosi, sladka usta nosi; kdor vrača, hrbet obrača. (slovenski pregovor)
   Dober človek vedno prijazno govori o hiši, v kateri je prenočil. (berberski pregovor)

   Bog je pripravil sprejem za glavne kreposti. Med pogostitvijo so se pogovarjale kot stare prijateljice. Pri mizi pa sta sedeli tudi dve, za kateri se je zdelo, da se ne poznata. Kot dober gostitelj ju je Bog predstavil. Poklonil se je prvi in dejal: »To je gospa Dobrota.« Potem se je poklonil drugi in rekel: »To je gospa Hvaležnost.« Ženi sta si veseli segli v roke. Že dolgo sta se želeli spoznati, a se od stvarjenja sveta nista nikoli srečali.

   Vsaka stvar, ki jo doživimo ali srečamo je v Življenju za vse nas nekaj dobra, saj na globlji telesni, duhovni in verski ravni obstaja razlog za vse, kar se zgodi, saj se nobenemu nič ne zgodi brez Božje Volje. Vera je tako naše goreče in iskreno verovanje v nevidno Božjo skrivnost in zaupanje v Njegovo Usmiljenje in Dobroto, ki jo razodeva v Svetem pismu in v raznih duhovnih znakih in navdihih ter signalih v naši okolici. To je zaupanje, da ne glede na to, kaj težkega in izkušamo, prihaja nekaj drugačnega in boljšega v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Ljubeznijo, ki vidi daleč naprej in ve, kaj je dobro in še boljše za nas. Mi dostikrat tega ne vidimo in Boga tudi ne razumemo. Če smo v duši pripravljeni sprejeti božjo Milost in da je je ta obstoj le majhen sestavni del neskončne velikosti naše duše, potem razumemo, da nas verovanje v nekaj večjega od naše trenutne izkušnje (tudi naših misli in občutkov in vere) neposredno povezuje z Bogom, ki nas neskončno Ljubi in nam hoče le vse dobro. Ali znamo utihniti in prisluhniti tihemu Božjemu glasu, ki nam nenehno govori in nam pripoveduje preko ljudi, narave in dotikov ter nagovorov v duši, kaj hoče in kaj pričakuje od nas da stprimo?

   Zato se odpovejmo opravljanju, godrnjanju, kritiziranju, šimfanju in grdemu neslanemu govorjenju, odpovejmo se vlogi pametnjakoviča ki vse ve, odpovejmo se vlogi sodnika/razsodnika, vsevedneža, modreca, ubogega nemočnega zateženega bolnika, oboge žrtve zaradi neljubih dogodkov, bolezni in trpljenja. Prevzemimo raje po vzoru Jezusa pobudo in bodimo raje tisti verniki, ki prevzamnejo pobudo v svoje roke, ki so na strani rešitev ne problemov in ki tolažijo ter pomagajo, ki prevzemajo odgovornost za svoje življenje v svoje roke in dejavno pomagajoi drugim in služijo drugim tako, kot Jezus, svetniki in misijonarji. Vse bolezni in težave, ki nas mučijo, so tu, ker smo si jih npr. lahko sami priklicali, čeprav morda nezavedno in so dostikrat nastale tudi zaradi genskih razlogov in nezdravega sloga žiuvljenja, kar vse lahko ozdravimo z Božjo pomočjo in s pomočjo zdravnikov, ki zdravijo telo in duševne bolezni. Ugotovimo zato s pomočjo zdravnikov in strokovnjakov, kje se skriva vzrok našim težavam. Preverimo in prewmislimo, kaj lahko sami postorimo in kdaj rabimo pomoč zdravnikov, duhovnika in strokovnjakov. Potem jih začnimo odpravljati z rehabilatacijskimi in sanacijskimi ukrepi in drugačnim življenjem (zdravila, prehrana, post, šport, fizično delo, dopust, krščanska meditacija idr.) ter molitvijo. Vzrok ponavadi tiči v naši omejeni miselnosti in zakoreninjeni resignirani dogmatični veri, da je temu pač tako. Spremenite svoje misli, svoja prepričanja, verujte in zaupajte v Boga in spremenili boste svoje življenje, molite in prosite ter delajte dobro vsem in bodite veseli ter upajte na rešitev. Bog bo pomagal, ko verujemo vanj in ko ga sprejmemo k sebi in ga prosimo. Kadar ste obteženi in pesimistični ter brezvoljni je dobro, da ste nekaj časa pozorni nase in na ljudi v svoji okolici; koliko časa se pogovarjate z drugimi o tem, kaj ni v redu, kaj je slabo, kako je hudo in težko? Takrat molimo še posebej iskreno in goreče, da se umirimo in vse v miru premislimo. Koliko časa o tem razmišljate sami? Prenehajmo z brezciljnim pesimizmom in kaj pozitivnergga pokrenimo. Z vsakim pritoževanjem namreč znižamo svojo pozitivno vibracijo, ki pomaga z Božjo pomočjo in s svetlobo prinašati upanje, ljubezen in ozdravljenje. Pritoževanje je lahko dostikrat znak, da ne sprejemamo sebe kakrđšnih smo, stvari takšnih kakršne so, in s tem zapademo v vlogo nemočne žrtve brez vere in brez izhoda. Takratz potrebujemo molitev. Vloga žrtve pa po zakonu privlačnosti zaradi pesmimizma privede lahko vedno znova do podobnih situacij, nad katerimi boste ponovno razočarani in negativizem se bo pomnožil. Pritoževanje je stara in trdovratna navada, ki se ji težko izognemo, saj jo prakticirajo skoraj vsi, čeprav pravijo, da verujejo v ozdravitev in Božje Usmiljenje.

   Pa vendar lahko sami naredimo in pokrenemo marsikaj, da bo doslej nekaj drugače. Zavestno se odločimo, da se bomo, kolikor se le da, izognili pritoževanju in godrnjanju ter pesimizmu brez vere in upanja na rešitev. Ko naslednjič želimo spet tarnati nad drugimi, nad dogodki v življenju ali nad seboj … najdimo z Božjo Pomočjo z molitvijo in prošnjami novo perspektivo, nove rešitve, nova pota nove možnosti tako, da prosimo Boga in Marijo ter svetnike za pomoč in vodstvo! Poiščite raje nekaj dobrega v tej osebi ali dogodku, molite za to osebo in za druge, zavedajte se svoje odgovornosti do svojih bližnjih in tega, da se vse zgodi z določenim namenom ter nam prinaša določeno učenje in lekcije po Božji Volji. Kar sejemo to tudi v življenju žanjemo! In to perspektivo delite z drugimi, prijazno, strpno in z vero, da bo obrodilo sad Božjega blagoslova. Majhen korak, ki lahko prinese veliko razliko in jer na strani prinašanja rešitev in veselja med ljudi. Bodimo zato dobri in hvaležni. Bodimo veseli, da smo zdravi, da imamo ljudi okrog sebe, ki nas imajo radi, da imamo službo, delo, otroke, starše, prijatelje, znance, dobre sosede idr. Cenimo jih, ne grajajmo, nasmejmo se ljudem in povejmo jim kaj lepega in spodbudnega. Povejmo jim da jih imamo radi, tako kot je to povedal in pokazal Jezus. Življenje je darilo Boga ljudem na Zemlji, izkoristimo ga zase in v večjo Božjo Slavo. Carpe Diem. Izkoristi dan!

   Acta non verba ali od besed k dejanjem! Našo Vero, Dobroto in Usmiljenje pokažimo tudi v našem vsakdanjem življenju. Preberimo si duhovno sporočilo objavljenem v Ognjišču spodaj od patra dr. Karla Gržana. Ni dovolj le filozofirati, treba je konkretno Ljubiti, delovati in prinašati Luč Usmiljenja in Dobrote ljudem. Zastonj smo prejeli vse od Boga, zastonj dajajmo vse naprej in prinašajmo Radost in Veselje med druge ljudi, ki potrebujejo bodrilno besedo Tolažbe in Usmiljenja to je vsem trpečim, bolnim in osamljenim. Zakaj njih je Nebeško kraljestvo, kot pravi Jezus v Govoru na Gori. In kerkoli boste storili kateremukoli mojih najmanjših boste storili Meni, pravi Jezus, naš Odrešenik in Učenik. Vera brez dobrih dela je namreč mrtva.

   Medmrežje Ognjišče, lastni razmisleki in druga študijska literatura (dopolnjeno in že objavljeno)
    

   Odgovori
   • Miro says:

     20. avgusta, 2020 at 12:55

     »HVALA BOGU ZA NJEGOV NEOPISLJIVI DAR!« (2 Kor 9,15)

     Odgovori
3. Janez says:

   20. avgusta, 2020 at 10:09

   Odprimo (si) vrata k sreči, pater dr. Karel Gržan

   Človek je bitje z neustavljivim hotenjem po več. In nemirno je naše srce (celo telo ne najde dokončne potešitve in globina duha ne umiritve), dokler ne prodremo v razsežnost, ki je Presežnost. In v njej je Jezus Pot, Resnica, saj je Življenje samo. Po/v Njem je tista (po)polnost, po kateri neustavljivo težimo … in težimo sebi in bližnjim, dokler ne najdemo in dodamo k svojemu življenju tisto V/vredno. Ob svetovnem dnevu bolnikov bi želel vzeti v premislek, kako pomembno je živeti (ob domačih) v navezi z nekom, ki živi v stiski življenja in nas k njemu pokliče L/ljubezen. Že nekaj časa izkustveno spoznavam, kako nas Bog prepleta v mrežo sočutno prebujenih navez. Nihče izmed nas ne more rešiti sveta, a so posamezniki v stiski življenja, ob katerih doživimo notranjo obvezo, da se sklonimo k njihovi stiski (ne mislim le materialne) in zastopamo Boga kot (od)rešujočo bližino.

   Pred kratkim sem bil v Ljubljani. Povabili so me na snemanje oddaje o sočutju. Mimo neštetih sem hitel proti radiu. Čeprav sem imel misli usmerjene k temi pogovora, me je poklicala v pozornost gospa, ki je sredi zime sedela na mrzli klopci. “Ne, ni brezdomka,” sem hitro ugotovil, pa me je vendarle nekaj (bil je Nekdo) pritegovalo, da pristopim. Klic Ljubezni sem zavrnil z izgovorom, da nimam časa. A božjega (po)klica ni mogoče zadušiti – z zavrnitvijo se zapleteš v duhamorna počutja. In potem, ko sem tam na radiu pometoval o sočutju, me je vznemirjala misel: “Ja, veliki blefer, ki naklada o sočutju, beži pa mimo konkretnih stisk, v katere je poklican.” Po snemanju sem pohitel in, Bogu hvala, še ne zamudil gospe na klopci. Če bi je ne našel, bi natrgal božanske vezi Sočutja, v sebi po niti duhovnega ravnovesja. Vrata k sreči in zadovoljstvu bi ostala zaprta.

   Ja, ‘gospa sreča’ ne more vstopiti k nam, če ne odpremo srca k trpečim, h katerim nas kliče Ljubezen. Odprto srce ji omogoči vstop v obe smeri: ljudem v stiski in k nam samim. V S/sočutju prebujena B/bližina je edina, ki (nas) notranje (po)teši in (u)miri. Niti Bog ne more (od)rešiti sebičnežev, tistih, ki pestujejo le sebe in se odvračajo od bolečine bližnjih (ne le ljudi – tudi živali, pa matere zemlje …), h katerim so poklicani. So kot nabuhla zvezda, ki se slej ko prej sesuje sama vase in doživi osebni kolaps.

   Vredno in potrebno je sestopati s piedestala lastnih ugodnosti in se sklanjati k tistim, h katerim nas priteguje Bog sam. Kako pomenljivo nam s svojimi ravnanji pričuje to papež Frančišek. Kot njegov zavetnik Frančišek Asiški stopa k ljudem v stiski, ki tavajo na rimskih cestah, v izgubljenosti Zahodne civilizacije. Nadškof Krajewski ni zanikal, da se mu papež Frančišek, oblečen v navadno duhovniško oblačilo, večkrat pridruži na nočnih obiskih revnih. Ja, papež je v L/ljubezni pogumen in iznajdljiv. – Sva tudi midva?

   Pater dr. Karel Gržan, Ognjišče

   Kdor je zvijačnega srca, ne bo našel sreče, kdor je lažnivega jezika, bo padel v hudobijo. Pridigar »Ni se vam treba nenehno zahvaljevati, delajte tudi vi dobro in pomagajte. Kar je narobe z našim svetom je to, da smo pozabili, kako drug drugega ljubiti. Kajti, ne pozabimo: sočutje spreminja svet na bolje, pa naj bo v še tako majhnih količinah.« Neznani avtor.

   Bog je Ljubezen in je tam, kjer se Ljudje Ljubijo, si Odpuščajo in se medsebojno Razumejo in si Pomagajo. In smisel Življenja je, da zgradimo Božje kraljestvo med nami na Zemlji in živimo v medsebojni Ljubezni tako, kot nas Uči Jezus. Amen. Janez

   Odgovori
4. Miro says:

   19. avgusta, 2020 at 19:37

   GOSPOD, OHRANI V MOJEM SRCU PODOBO USMILJENEGA BOGA, KI NAREDI VSE ZA MOJE DOBRO!

   BOŽJA BESEDA: »Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹ Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.« (Mt 20,1-16)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+20%2C1-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Gospodar da delavcem pravično plačilo. Tiste, ki so prišli kasneje, pa nagradi z zaslužkom prvih. Čudna je ta logika, vendar edina, ki resnično preživi. Bog se zanima zame in mi pomaga, da grem naprej. Znam biti tega vesel, se mu zahvaljujem, sem odgovoren in odprt za nove možnosti? Gospod, ohrani v mojem srcu podobo usmiljenega Boga, ki naredi vse za moje dobro (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava, tebi Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Božje pravičnosti in Božjega usmiljenja! Hvala Ti za vse milosti in darove, katere mi podarjaš v življenju; hvala Ti tudi za tisto, kar ni v skladu z mojo preračunljivo logiko; trdno verujem, da je tudi to odraz Tvoje neizmerne ljubezni in v skladu z Božjo voljo, ki nam prinaša nepredstavljivo srečo božjih otrok!

   V hvaležnosti Bogu za vse, kar prejemamo iz neizčrpnih studencev Božje ljubezni, vztrajno molimo za vse trpeče sestre in brate! Naj Božje usmiljenje obilno objame vse preizkušane osebe in njihove prošnje v rubriki »Prosim za molitev« – molilka, Jasna, a., Hvala, Kras, Janez, Angelvaruh, Jana, Sija, janez, MamiM, Žametna vrtnica, Mirjam, Primož, Andreja, brezposelna, Andraž, Igor, Simona … Zgodi se presveta Božja volja!

   MOLITEV ZA ŽIVLJENJE USMILJENJA
   (Molitev sv. Favstine Kowalske, št. 136)

   V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ves se želim spremeniti
   v tvoje usmiljenje, da bi bil živi odsev tebe, o Gospod. Naj ta največja
   božja lastnost, to je brezmejno božje usmiljenje, skozi moje srce in
   mojo dušo dospe k bližnjim.

   Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje oči usmiljene, da bi nikoli ne
   sumničil in ne sodil po zunanjosti, ampak iskal to, kar je v dušah mojih
   bližnjih lepo, in jim pomagal. Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj sluh
   usmiljen, da bi se sklanjal k bližnjim v potrebah, da bi moja ušesa ne bila
   brezbrižna ob bolečini in vzdihljajih bližnjih.

   Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih
   nikoli ne govoril zaničljivo, pač pa da bi imel za vsakega besedo tolažbe
   in odpuščanja.

   Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del,
   da bi svojim bližnjim znale delati le dobro in bi nase sprejemal težja in
   napornejša opravila.

   Pomagaj mi, da bi moje noge bile usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno
   hitele na pomoč, ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost. Služenje
   bližnjim je moj pravi počitek.

   Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutil vse trpljenje
   bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca. Iskreno se bom srečeval tudi
   s tistimi, za katere vem, da bodo zlorabljali mojo dobroto, toda sam se bom
   zaprl v Srce usmiljenega Jezusa.

   O svojem trpljenju bom molčal. Moj Gospod, naj se tvoje usmiljenje odpočije
   v meni. Moj Jezus, spremeni me v sebe, kajti ti zmoreš vse.

   Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in
   vselej in vekomaj. Amen!

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si se razodelo v stvarjenju nebeških duhov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     19. avgusta, 2020 at 19:53

     Naknadno še prosim, da v molitve svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja vključimo tudi prošnjo gospe Irene, ki prosi za svojega sina, da bi sprejel Jezusa v svoje srce in se rešil odvisnosti od drog. Jezus, Kralj usmiljenja, pridi z močjo Svetega Duha in ga reši spon odvisnosti, da bi bil osvobojen hudega in deležen milosti in sreče v Bogu!

     Odgovori
5. Miro says:

   19. avgusta, 2020 at 14:55

   SV. JANEZ EUDES O DELU, KI NAM GA JE NALOŽIL BOG, DA GA NEPRESTANO OPRAVLJAMO!

   »Naša neprestana želja, naša stvar, naše glavno opravilo mora biti v samem sebi upodobiti Kristusa; narediti, da njegov duh, njegova pobožnost, njegove želje in volja živijo in kraljujejo v nas. Vse naše pobožne vaje morajo biti usmerjene k temu cilju. To je delo, ki nam ga je naložil Bog, da ga neprestano opravljamo« (sv. Janez Eudes).

   Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Nebeškega kraljestva! Hvala Ti, ker nas po Preblaženi Devici Mariji, svetnikih, Cerkvi … spodbujaš in nam vlivaš potrebnih milosti in moči, da bi se vsak dan upodabljali po Tebi, s Teboj in v Tebi, da bi tako združeni s Teboj, z Devico Marijo in sveto Cerkvijo srečno prispeli v nebeško Kraljestvo. Slava tebi, Jezus, zdaj in vekomaj. Amen.

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
   Sv. Janez Eudes, prosi za nas!

   Odgovori
6. Janez says:

   19. avgusta, 2020 at 13:52

   MOLITEV K USMILJENEMU BOGU
   Oče, kralj nebes in zemlje, častimo te v Kristusu, tvojem velikem razodetju
   in prvem pričevalcu tvojega usmiljenja do ljudi in sočutja z njimi.
   Če bi bilo naše življenje nenehna hvala tvojega usmiljenja in tvoje ljubezni,
   bi se bistveno spremenilo.
   Tedaj bi bili zares tvoja resnična podoba, s Kristusom in v Kristusu.
   Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu
   in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
   Usmiljenje, s kakršnim te je razodel tvoj Sin, ni bilo prazno čustvo, ampak resnično dejanje.
   V Jezusovem imenu te prosimo, o Oče,
   naj bomo usmiljeni kakor ti in zedinjeni s teboj v ljubezni.
   Osvobodi nas težnje po obsojanju in zaničevanju drugih.
   Svojega Sina nisi poslal zato, da bi nas sodil, ampak da bi nas zveličal.
   Če verujemo in molimo v njegovem imenu,
   se ne bomo izogibali nadležnežev, ne bomo se imeli za vzvišene nad drugimi.
   Vsakomur se bomo približali z razumevajočo ljubeznijo,
   kakor je to delal Jezus Kristus, božji zdravnik, dobri Pastir.
   Daj, da ne bomo zvesti samo abstraktnim, včasih nejasnim načelom,
   ampak tvojemu Imenu, kakor nas je učil tvoj Sin:
   Bodite torej usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih.
   Avtor Bernhard Häring

   GOSPOD DAJ MI PLEMENITO IN DOBRO SRCE
   Jezus, daj mi plemenito srce, da ti bom bolje služil.
   Močno srce, da bom iskal visoke cilje,
   ne povprečnih izbir.
   Požrtvovalno srce za delo,
   da bom gledal v njem poslanstvo
   in ne breme.
   V trpljenju veliko srce, da bom dober vojak
   pred svojim križem in čuteč Cirenejec
   za križe drugih.
   Veliko srce za svet,
   razumevanje za njegove krhkosti,
   pa nedotakljivost za njegove ideje in mike.
   Veliko srce za ljudi, zvesto in pozorno,
   zlasti pa uslužno srce,
   predano malim in ponižnim.
   Srce, ki ne bo zagledano vase,
   ki se bo vedno opiralo nate,
   srečno v služenju tebi in bratom, Gospod,
   vse dni mojega življenja.
   Avtor Ignacio Larañaga

   POMAGAJ MI GOSPOD,
   da bi bile moje oči usmiljene,
   da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti,
   ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala;
   da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah,
   da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihih bližnjih;
   da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo,
   temveč imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja;
   da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del;
   da bi bile bile moje noge usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitela na pomoč,
   ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost;
   da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih …
   Molitev svete Favstine Kowalske

   Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča (Georges Bernanos).

   Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti Zveličanje. Drugi pa ga dosežejo z Usmiljenjem in Dobroto do teh nesrečnih (Friderik Baraga).

   Vsi bi usmiljenje hoteli za sebe, malo pa je takih, ki bi usmiljenje hoteli izkazovati. O človek, kako si drzneš zahtevati, časar sam nisi pripravljen dati? Na tem svetu mora biti usmiljen, kdor želi biti deležen usmiljenja v nebesih (sveti Cezarij iz Arlesa).

   Ko se v tvojem srcu rodi sočutje in usmiljenje, se je Bog zganil v tebi kot bi bil otrok. (Giosy Cento)

   Če se ne naučimo, kaj pomeni usmiljenje, tako da ga izkazujemo drugim, ne bomo nikoli resnično spoznali, kaj se pravi ljubiti Kristusa. (Thomas Merton)

   Usmiljenje in ljubezen sta večji od pravičnosti. Ljubezen zahteva pravičnost, pravičnost služi ljubezni. Prvenstvo in moč ljubezni nad pravičnostjo se kaže prav v Božjem Usmiljenju, ker nas Bog Ljubi. Usmiljeno delovanje Boga Odrešenika izvira iz njegove ljubezni do vseh ustvarjenih bitij. Ko se Bog sreča z zlom in hudobijo, še posebno z grehom – se pravi, ko na njegovo ljubezen človek ne odgovori z ljubeznijo – takrat Bog ne trpi, ker ne more trpeti, ampak LJUBI, ker drugače ne more, saj je BOG LJUBETEN, KI NE MINE NIKDAR! Božja ljubezen ostane usmiljena ljubezen. Na ta način se Božje Usmiljenje kaže kot končni odgovor Boga na zlo in greh. (Že objavljen ta skrajšani povzetek o Božjem Usmiljenju)

   Božje Usmiljenje, Božja Dobrota, Božja Ljubezen, Vate zaupamo!

   Odgovori
7. Hvala says:

   19. avgusta, 2020 at 13:41

   V priloženem članku preberite o Marijinem trpljenju skozi življenje, pa poglejmo kot piše , če poznamo koga, ki bi slutil o trpljenju pa bi rekel v redu je, OK, se popolnoma dal Gospodu na voljo?.

   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-36-MladiVal-2

   Odgovori
8. Miro says:

   19. avgusta, 2020 at 12:02

   SV. JANEZ EUDES: MOLITEV JE SPOŠTLJIVO IN LJUBEČE POVZDIGOVANJE NAŠEGA DUHA IN SRCA K BOGU – V MOLITVI DUŠA BOGA HVALI, LJUBI IN SLAVI, SE MU DARUJE …

   Sv. Janez Eudes, katerega god danes obhajamo, je bil duhovnik in velik apostol božjega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega. Bil je eden izmed preroditeljev verskega življenja v 17. stoletju. Svoje bogato življenje je sklenil tako, da je umirajoč klical Jezusovo in Marijino ime.

   Več o življenju sv. Janeza Eudesa na: http://svetniki.org/sveti-janez-eudes-duhovnik

   Priporočimo se sv. Janezu Eudesu, naj za nas, še zlasti za najbolj trpeče sestre in brate (prošnje v rubriki »Prosim za molitev«) posreduje pri Jezusovem presvetem Srcu in pri Marijinem brezmadežnem Srcu!

   Molimo tako kot nas po vzoru Jezusove molitve uči moliti sv. Janez Eudes! »Molitev je spoštljivo in ljubeče povzdigovanje našega duha in srca k Bogu. Je ljubeč pogovor, sveto in čudovito občevanje krščanske duše s svojim Bogom. V molitvi duša gleda in zre Boga v njegovih božjih popolnostih in v njegovih delih. V njej ga moli in hvali, ljubi in slavi, se mu daruje in se ponižuje pred njim spričo svojih grehov in nehvaležnosti, ga prosi usmiljenja, se uči biti mu podobna s posnemanjem njegovih božjih kreposti in popolnosti ter ga končno prosi vseh stvari, ki jih potrebuje, da mu more služiti in ga ljubiti« (sv. Janez Eudes, Jezusovo kraljevanje v nas).

   Jezusovo presveto Srce, usmili se nas!
   Marijino brezmadežno Srce, prosi za nas!
   Sv. Jožef prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
   Sv. Janez Eudes, prosi za nas!

   Odgovori
9. Janez says:

   19. avgusta, 2020 at 9:39

   KAJ JE DUHOVNA RAST ZA KRISTJANE?
   Duhovna rast je proces, v katerem postajamo vse bolj podobni Jezusu Kristusu. Ko začnemo verovati v Jezusa, Sveti Duh začne proces, v katerem nas dela bolj podobne Jezusu, nas spreminja v skladu z njegovo podobo. Duhovna rast je morda najbolje opisana v Drugem Petrovem pismu 1,3–8, ki nam govori, da imamo po Božji moči »vse, kar je potrebno«, da bi živeli pravo pobožno življenje, ki je cilj duhovne rasti. Bodite pozorni na to, da kar je potrebno, prihaja »prek spoznanja tistega Gospoda Jezusa«, kar je ključ, da dobimo kristjani vse, kar potrebujemo. Naše spoznanje njega izhaja iz Božje besede, ki nam je dana za naše duhovno izgrajevanje in rast. V Pismu Galačanom 5,19–23 sta dva seznama. Vrstice 19–21 naštevajo »dela mesa«. To so stvari, ki so bile značilne za naše življenje, preden smo prišli h Kristusu po odrešitev. Dela mesa so dejanja, ki jih moramo priznati, se jih pokesati in jih, z Božjo pomočjo, premagati. Ko izkušamo duhovno rast, bodo »dela mesa« vse manj vidna v našem življenju. Drugi seznam je »sad Duha« (v. 22–23). To so lastnosti, ki naj bi bile značilne za naše življenje, potem ko smo izkusili Odrešitev v Jezusu Kristusu. Duhovno rast prepoznamo po sadovih Duha, ki postajajo vse bolj vidni v življenju vernika.

   Ko pride do odrešitve, se začne duhovna rast. Sveti Duh prebiva v nas (Evangelij po Janezu 14,16–17). Smo nova stvaritev v Kristusu ali latinsko HOMO NOVUM (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Stara, grešna narava v nas se začne umikati NOVI NARAVI, PODOBNI JEZUSU KRISTUSU Kristusu (Pismo Rimljanom 6–7). Duhovna rast je vseživljenjski proces, ki je odvisen od našega preučevanja Božje besede in njenega prenašanja v prakso (Drugo pismo Timoteju 3,16–17) ter naše hoje v Duhu (Pismo Galačanom 5,16–26). Ko si prizadevamo za duhovno rast, bi morali moliti k Bogu in ga prositi za modrost glede področij, na katerih želi, da rastemo. Boga lahko prosimo, naj poveča našo Vero in spoznanje Njega, da hodimo za Jezusom. Bog želi, da duhovno rastemo, in dal nam je vse, kar potrebujemo, da bi izkusili duhovno rast. S pomočjo Svetega Duha lahko premagamo greh in postajamo vse bolj podobni našemu Odrešeniku, Gospodu Jezusu Kristusu.

   KAJ POMENI HODITI V DUHU ZA KRISTJANE?
   Kristjani imamo Kristusovega Duha, upanje Slave, v sebi (Pismo Kološanom 1,27). Ko se ponižno in skromno predamo hoji v Duhu, bomo vsak dan napredovali v osebni svetosti. To se zgodi, ko se zavestno odločimo po veri, da se bomo zanašali na Svetega Duha, da nas bo vodil v mislih, besedah in dejanjih (Pismo Rimljanom 6,1–14). Hoditi v Duhu pomeni živeti vredno klica, s katerim smo bili poklicani h Kristusovemu evangeliju (Pismo Efežanom 4,1–4; Pismo Filipljanom 1,27–30). Vidi se v praktičnih značilnostih odnosov v telesu kristjanov, ko trdno stojimo in skupaj delamo v enotnosti Duha. Vemo lahko, da hodimo v Duhu, če naše življenje kaže sad Duha, ki je ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladanje (Pismo Galačanom 5,22–23). Biti napolnjen z Duhom oziroma hoditi v Duhu se vidi predvsem v svetih odnosih med vsemi člani lokalne cerkve (Pismo Kološanom 3,12–17). Hoditi v Duhu je disciplina posameznika, ki se uresničuje (oziroma praktično vidi) v krščanski skupnosti bratov in sester v Kristusu, ki jih Vodi in navdihuje in podučuje Sveti Duh.

   Hoja v Duhu se kaže, ko kristjani bratsko poučujemo in opominjamo drug drugega v modrosti in skupaj častimo Boga v veselem petju s hvaležnostjo v medsebojnem podrejanju (Pismo Efežanom 5,18–20; Pismo Kološanom 3,16). IN prvbi bodo zadnji in zadnji bodo prvi je namreč rekel Jezus apostolom. Zato bodimo pravični, skromni in ponižni, ko prosimo in molimo Boga. Božje otroke vodi Božji Duh po poti postopnega posvečenja; postajamo vse bližji Bogu, našemu Očetu (Pismo Rimljanom 8,12–17). Nekateri kristjani se občasno odločijo, da ne bodo hodili v Duhu, zato grešijo in ga žalostijo (Pismo Efežanom 4,30). To ni običajno vedenje za kristjane in dobro je, da lahko kristjani to popravijo, tako da priznajo svoje grehe in se pokesajo zanje (Prvo Janezovo pismo 1,5–2,2). »Hoditi v Duhu« pomeni predati svoje telo vodenju Duha. Bistvenega pomena je, da »hodiš v Duhu«, tako da mu dovoliš, da vodi tvoje korake in preobraža tvoj um (Pismo Rimljanom 12,1–2). Tako kot nas je Bog po Svetem Duhu opravičil po veri v Kristusa, nam zapoveduje, naj hodimo v Njem po Veri skozi vseživljenjski proces posvečenja, ki bo dosegel svoj vrh v našem večnem poveličanju (Pismo Rimljanom 8,28–30)!

   Medmrežje gotquestions et altro

   Addendum
   Nenehno izpovedovanje grehov in kesanje kristjane varuje pred Gospodovo vzgojo (Pismo Hebrejcem 12,4–11). Če ne priznamo greha, nas bo gotovo doletela Gospodova vzgoja, dokler ga ne priznamo. Ob odrešenju Jezusa na Golgoti so nam bili vsi naši človeški grehi odpuščeni (pozicijsko odpuščanje oziroma Bog nam je to Milostno naklonil ), toda ohranjati moramo dobro vsakodnevno občestvo z Bogom (relacijsko odpuščanje – to je odnos z Bogom). Resnično občestvo z njim ni mogoče, če vztrajamo v nepriznanem grehu (Prvo Janezovo pismo 1,5–10). Zato moramo greh priznati, čim se ga zavemo; tako ohranjamo tesno relacijsko občestvo z Bogom. Z grehom žalimo Božjo Ljubezen do nas, ki nas je ustvaril nam vse daroval in ki hoče, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in hodili po Poti h Kristusu s tem, da bomo živeli tako kot Jezus Učenik in Odrešenik. Ko grešimo, se oddaljujemo od Božje Ljubezni in Usmiljenja. Prosimo Boga odpuščanja in se pokesajmo, saj Bog Ve koliko tehtamo in česa vse smo sposobni! Ve da smo ubogi grešniki, zato nas Ljubi in je do nas Usmiljen in nam odpušča, ko se pokesamo in prosimo odpuščanja!

   Odgovori
10. Janez says:

    19. avgusta, 2020 at 8:49

    V GLOBINI
    V globini svojega srca želim čutiti Te.
    V globini svojega razuma želim zavedati se.
    V globini svoje duše želim častiti Te.
    V globini svojega duha želim podati Ti roko.
    Negotovost zamenja naj svetla pot.
    Obup prelevi naj se v daljni spomin.
    Iz strahu izkorenini mi žareče žeblje, ki me preganjajo v pogubo.
    Osvobodi me mojih okov, reši me lastne mreže, odvrni me od mojega sovraštva.
    Preden me očistiš, preden
    Tvoj glas predrami moje bistvo, me varuj, vodi in brani pred zlom,
    ki ga je poln svet, polno nebo in polna zemlja.
    Kje domuješ, mi pokaži, da spoznam Te, kot poznaš Ti mene.
    Tja, kjer trpiš, me popelji in nauči me častiti trpljenje.
    Tja, kjer se hraniš, me odvedi, da naučil se bom hraniti.
    Tja, kjer počivaš, me povedi, da se bom učil življenja.
    Če pade mrak mi na oči, če obup se v moji duši dogodi, vem, da boš prišel mi naproti.
    Vem, da rešile me bodo Tvoje roke, vem, da potolažil me bo Tvoj glas.
    In vem, da si Resnica v resnici, Ljubezen v ljubezni, Tolažba vseh tolažb.

    (Molitev Sveti Gvido)

    ČUJ, MARIJA, KLIC SRCA
    Čuj, Marija, klic srca, bodi nam usmiljena! Ti mogočna, sveta Mati, moreš vedno pomagati. Ko nikjer ni več pomôči, si nam zvezda v temni noči. Ne presliši prošnje glas, ljuba Mati, reši nas! Glej, otroci Tvoji smo, Tebi vse zaupamo. Ti nam moreš pomagati, o, pokaži, da si naša draga Mati! Amen.

    Molitev skupnosti krščanskega življenja.

    MOLITEV OČE NAŠ
    Oče naš, ki si v nebesih …
    Ustvaril si nas po svoji podobi in pri svetem krstu si nas sprejel za svoje otroke, da bi prišli v nebesa, kjer boš Ti sam naše plačilo.

    Posvečeno bodi Tvoje ime …
    Da bi se Tvoje ime nikdar ne sramotilo, temveč častilo in hvalilo. Vsi ljudje na zemlji naj bi Te častili in hvalili s pravičnim in krščanskim življenjem Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja kot nas Uči Jezus.

    Pridi k nam Tvoje kraljestvo …
    Razširjaj na zemlji svoje kraljestvo, po smrti pa nas sprejmi k sebi v svoje Nebeško kraljestvo.

    Zgodi se Tvoja volja …
    Da bi spolnjevali Tvojo voljo, kakor jo spolnjujejo angeli in svetniki v nebesih. Podpiraj nas, da bi se v Tvojo voljo vdajali tudi v trpljenju in bridkostih ter vseh boleznih in preizkušnjah.

    Kakor je v nebesih, tako na zemlji.
    Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge,
    Odpusti nam prosimo vse naše grehe.

    Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom in ne vpelji nas v skušnjavo …
    Obvaruj nas vseh skušnjav ter hudobije in nam daj prosimo Božjo milost in Moč, da bi jih premagali.

    Temveč reši nas hudega …
    Obvaruj nas hudobije, smrtnega greha in večnega pogubljenja, obvaruj pa nas tudi raznih bolezni, preizkušenj in nesreč, če je to dobro za naše duše in prav v Tvojih Božjih Očeh. Amen.

    Tako bodi. Bog, usliši naše prošnje!

    Molitev skupnosti krščanskega življenja

    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). In to je naša rešitev, da verujemo v Jezusa Učenika in Odrešenika Sveta.

    Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Pridi Jezus k nam in nas Vodi in Uči, da nikoli ne zaidemo s Poti k tebi. Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje in Božja Dobrota vate zaupamo. Naj pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni in Miru. Amen.

    Odgovori