Članki za dušo

15.016 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   21. avgusta, 2020 at 10:21

   Bog nas ljubi neskončno bolj kakor roditelja na Zemlji oče in mati (sveta Mati Terezija)
   Mati Terezija je povedala: “Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: ‘Bog me ljubi.’ Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: ‘Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.’” Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni.

   V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5). Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.

   Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:
   “Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti” (Oz 11,1–4). Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal” (Iz 49,15 s). Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba. Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da “je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

   Bog ljubi prav vsakega človeka (pater Anton)
   Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo.

   Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu. Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: “Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja.

   Čudila sem se, ko sem premišljevala, s kako izrednimi dokazi svoje ljubezni je Bog obsipal celo velike grešnike: svetega Pavla, svetega Avguština, sveto Magdaleno in toliko drugih, ki jih je Bog tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegovo milost. Premišljevala sem o življenju svetnikov. A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti. Vpraševala pa sem se zopet, kako to, da umrje v poganskih deželah toliko ubogih ljudi, ne da bi bili kdaj slišali kako besedico o pravem Bogu. Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic. Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.”

   Pater Anton fejstbog

   Odgovori
2. Miro says:

   21. avgusta, 2020 at 10:08

   EVHARISTIJA S SVOJO VSEBINO PRESEGA VSE ČUDEŽE IN S SVOJIM TRAJANJEM JE NAD VSEMI!

   Naj si ne misli človek, da bo za svojo
   nenasitno lakoto po življenju našel drugo
   hrano razen obhajila Kristusa Gospoda.
   (Pavel VI.)

   Pristopiti moram k tebi, o Jezus,
   ki si navzoč v evharistiji, ne glede na to,
   v kakšnem stanju sem, v suhoti, v bolečini
   ali v skušnjavi. Zadošča, da pridem k tebi,
   in že najdem olajšanje!
   (Magdalena Canosse)

   Evharistija s svojo vsebino presega vse čudeže
   in s svojim trajanjem je nad vsemi.
   (Peter Julijan Eymard)

   Z evharistijo je človeku ponujena možnost,
   da izstopi iz vezi suženjstva in vseh
   njegovih posledic, ki ga danes postavljajo
   na rob vrtoglavega prepada
   popolnega uničenja.
   (Italijanska škofovska konferenca)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   21. avgusta, 2020 at 10:01

   KAJ JE BOŽJA VOLJA?
   Teologi vidijo tri različne vidike Božje volje v Svetem pismu: njegova suverena (dokončna) volja, njegova razodeta (objavljena) volja in njegova dispozicijska volja.

   Božja suverena ali dokončna volja se imenuje tudi njegova »skrita« volja. Je »suverena« v tem, da kaže, da je Bog absolutni vladar vesolja, ki predpisuje vse, kar se zgodi. Je »dokončna odločilna«, ker vključuje Božje odloke. Je »skrita«, ker se ne zavedamo tega vidika Božje volje, dokler se to, kar je odločil, ne zgodi. Ničesar ni, kar bi se zgodilo izven Božje suverene volje. Na primer, bila je Božja suverena volja, da so Jožefa odpeljali v Egipt, da je ostal v faraonovem zaporu, razložil kraljeve sanje in sčasoma rešil svoje ljudstvo pred lakoto ter so ga vsi spoštovali (Prva Mojzesova knjiga 37–50). Najprej se Jožef in njegovi bratje nikakor niso zavedali Božje volje v teh stvareh, ampak ob vsakem koraku na poti je bil Božji načrt jasnejši. Ko Pismo Efežanom 1,11 opiše Boga kot tistega, »ki vse uresničuje po sklepu svoje volje,« govori o Božji suvereni ali dokončni odločilni volji. O vsem, kar se zgodi, odloča Bog. Bog sam izrazi dejstvo svoje suverene volje v vrstici Izaija 46,10: »Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim.« Ker je Bog suveren, ne more biti njegova odločilna, vnaprej določena volja nikoli neizpolnjena.

   Suverena ali odločilna Božja volja se deli na njegovo neposredno, učinkovalno voljo in njegovo posredno, dopustno voljo. To je potrebno, ker Bog ne »povzroči« neposredno vsega, da se zgodi. Nekateri njegovi odloki so učinkovalni kar pomeni, da neposredno prispevajo k izpolnitvi Božje volje. Drugi njegovi odloki so dopustni, kar pomeni, da dovoljujejo posredno izpolnitev Božje volje. Ker je Bog suveren, najmanj vsaj »dopusti« vse dogodke, ki se zgodijo. Da Bog »dovoli« ali »dopusti« zlo, ne pomeni, da mu pritrdi v smislu, da ga odobrava. V okviru Božje suverene volje se odloči, da bo dopustil, da se zgodijo mnoge stvari, v katerih ne uživa. Na primer, Bog se je svobodno odločil, z dejanjem dokončne volje, da dovoli ugrabitev in zasužnjenost Jožefa. Čeprav ni povzročil, da so grešili, je Božja dopustna volja dovolila grehe Jožefovih bratov, da bi iz tega nastalo večje dobro (gl. Prva Mojzesova knjiga 50,20). Ob vsaki krivici, ki se je zgodila Jožefu, je imel Bog moč, da posreduje, vendar je »dopustil« zlo in v tem omejenem smislu suvereno dopustno »privolil«, da se to zgodi, da bi izpolnil svojo skrito, dokončno voljo.

   Božja razodeta ali objavljena volja ni skrita pred nami. Ta del Božje volje vključuje to, kar se je Bog odločil, da nam bo razodel v Svetem pismu – njegovi predpisi so jasno navedeni. »Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj GOSPOD hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom« (Mihej 6,8). Predpisana Božja volja je, kar Bog zahteva od nas, da storimo (ali ne storimo). Na primer, vemo, da je Božja volja, da govorimo resnico v ljubezni (Pismo Efežanom 4,15), se pokesamo grehov in se obrnemo k Bogu (Apostolska dela 3,19). Božja razodeta volja je, naj ne prešuštvujemo (Prvo pismo Korinčanom 6,18) in naj ne pijančujemo (Pismo Efežanom 5,18). Božja razodeta volja nenehno »nevednega dela modrega« (Psalm 19,8).

   Dolžni smo izpolnjevati Božjo razodeto ali objavljeno voljo; vendar smo zmožni, da je ne izpolnjujemo. Božja razodeta volja za Adama in Evo je bila, naj bosta rodovitna in se množita, skrbita za vrt, si podredita zemljo in ne jesta z določenega drevesa (Prva Mojzesova knjiga 1–2). Žal sta se uprla Božji razodeti volji (Prva Mojzesova knjiga 3). Posledice, ki sta jih trpela, kažejo, da nista mogla opravičiti svojega greha. Prav tako mi ne moremo trditi, da naš greh preprosto izpolnjuje Božjo suvereno voljo, kot da bi nas to rešilo krivde. Božja volja je bila, da Jezus trpi in umre, ampak tisti, ki so bili odgovorni za njegovo smrt, so še vedno nosili odgovornost (Evangelij po Marku 14,21).

   Božja dispozicijska volja se ukvarja z njegovo »držo«. Njegova dispozicijska volja je, kar mu je všeč ali kar mu ni. Na primer, Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (Prvo pismo Timoteju 2,4) in »noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje« (Drugo Petrovo pismo 3,9). To je izraz Božje drže do izgubljenih. Želi, da bi bili rešeni samo po milosti, samo po veri samo v Jezusa Kristusa. Čeprav si Bog želi, da bi bili vsi odrešeni, niso vsi odrešeni. Zato je razlika med Božjo dispozicijsko voljo in njegovo suvereno voljo. Božja volja ni, da bi bil v notranjosti naklonjen temu ali da bi se veselil, če bi bili ljudje za vedno pogubljeni v peklu. Bog ne uživa v smrti hudobnih (Ezekiel 18,23; 33,11). Vendar odloči nekaj, v čemer ne uživa. Namreč Bog bo odločno in za vedno uveljavil pravico nad zlobnimi kršitelji, ki bodo pogubljeni v svojih grehih. Zadovoljen je, ko se ohranja pravica in se spoštuje pravičnost, vendar osebno ne uživa v kaznovanju.

   Če povzamemo, Božja volja vključuje tri vidike: 1) Božja suverena volja je razodeta v njegovih nespremenljivih, vnaprej dokončnih, določenih odlokih. Rekel je, naj bo luč, in bila je luč (Prva Mojzesova knjiga 1,3) – primer njegovega učinkovalnega odloka. Dopustil je hudiču, da muči Joba (Job 1,12) – primer njegovega dopustnega odloka. 2) Božja razodeta (objavljena) volja se nahaja v njegovih predpisih. Dolžni smo jih ubogati v osebni svetosti. Imamo zmožnost (a ne pravico), da kršimo te zapovedi v svojo škodo. 3) Božja dispozicijska volja je njegova drža. Včasih Bog odloči nekaj, kar mu ne prinaša užitka, na primer smrt hudobnih (gl. Ezekiel 33,11).

   Addendum:
   Moram povedati, da sem se iskreno za lastno razumevanje in vedenje trudil pridobiti odgovor na vprašanje, kaj je spolnjevanje Božje volje, pri čemer sem na moja vprašanja od vprašanih duhovnikov in teologov dobil le od nekaterih delne in nepopolne odgovore. Tako sta mi odgovorila profesor evangeličanske teologije in salezijanec per takoj, drugi pa ne. Iskal sem in študiral naprej ter prosil Njega za pomoč, da bi kot laični vernik verske stvari bolje poznal, saj nisem teolog temveč ekonomist in matematik, ki ga te zadeve resnično zanimajo. Razumel sem, da je včasih tudi molk vprašanih odgovor. Kot vernik pa hočem vedeti. To je moja dolžnost in pravica. Posredujem zainteresiranim vernikom in drugim odgovor, ki je teološko zelo zahteven in je zgoraj podan zelo strokovno bogoslovno, morda celo preveč učeno. Nekaj pa bomo vsi skupaj vseeno odnesli in nekaj razumeli kaj je Božja Volja, saj je to zelo pomembno za Verne kristjane, ki dostikrat sledimo človeški pameti in človeški volji in ne Božji Volji!. Upam, da si bo zainteresiran lahko razširil versko obzorje in kaj več zvedel, za kar ima kot kristjan absolutno pravico. Slišim, da so naši duhovniki pri nas preobremenjeni, da bi nam podali v pridigah, v pastoralnem delu ali drugače več obrazložitev o Bogu in krščanski veri. Število študentov bogoslovja in posvečenih duhovnikov pri nas namreč upada in duhovnikov manjka. Ne glede na vse, pa moramo poznati kristjani Sveto pismo, Evangelij, Božje zapovedi in zahteve, da bomo pravilno spolnjevali Božjo Voljo in živeli kot nam zapoveduje Kristus tako, da bomo hodili po Poti Odrešenja za Jezusom. Bog nam je podal pravila in Božje zahteve, da jih poznamo in spolnjujemo vnaprej v jasni besedi. Žal sam nimam dovolj teološke izobrazbe, za gornje teološko zelo zahtevno vprašanje, zato sem posredoval najden odgovor na medmrežju. Vendar delam in ičem še naprej, da bom bolje poznal krščanstvo in našo vero v Boga. Vsak dan se po Njegovi Milosti nekaj novega naučim in vztrajam. Od Nemcev sem se naučil misel:: Kjer je Volja je tudi Pot ali Wo ist die Wille, es gibt auch den Weg. In če je Bog z nami, kdo je proti Nam?. V Njemu premorem vse, ki Mi daje MOČ. BVB. Janez

   Opomba: Že objavljeno in nekoliko dopolnjeno.

   Odgovori
   • Janez says:

     21. avgusta, 2020 at 10:12

     Dodatek k prispevku Kaj je Božja Volja

     Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Moramo pa razumeti, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne našo človeško voljo, kjer lahko zaidemo na stranpoti in zgrešimo Pot k Jezusu. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost, če se ne odpremo Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve in nam bo pomagal. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi s človeško pametjo lahko razumeli, Bog dobro ve, da nam bo moral pomagati in nas voditi po Poti k Sebi, saj brez Boga ne moremo storiti nič. Kar je prav v človeških očeh ni prav v Božjih Očeh. In On ve kaj je dobro za nas in kaj rabimo, še preden ga česarkoli prosimo. Zato ponižno prosimo in molimo za Božje Vodstvo, da bomo spolnili Božjo Voljo in Božji Načrt za nas ljudi. Prosimo ga, da pride k nam, ker verujemo Vanj.

     Ne pozabimo se obrniti naravnost na Boga, in sicer direktno kar mi sami, se pogovoriti z Njim v molitvi, prošnjah, branju Svetega Pisma, Evangelija in Psalmov. Tu je predlog: kako lahko prosimo Boga: »Gospod, prosim da bi imel odprto srce v tej stvari … Naj sprejmem vso Tvojo ljubezen in Svetega Duha. Gospod prosim poduči me, kaj je prav da naredim, da bom pravilno ravnal in se odločil in bo to v skladu s Tvojo Božjom Voljo in Načrtom zame« Seveda Mu lahko izrazimo vsa svoja vprašanja, čustva, pomisleke, negotovosti kako se naj prav odločimo, kam naj gremo in kaj naj storimo … Počasno branje dveh psalmov iz Svetega pisma nam lahko pomaga začutiti, kako nam Gospod hoče dobro: Psalm 23 (22) »Dobri pastir in gostitelj« in Psalm 139 (138) »Pred vsepričujočim in vsevednim Bogom«. Zavedajmo pa se po Sv. Avguštinu, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez nas, lahko reši le z nami, ki verujemo Vanj in z Njim uresniičujemo Božjo Voljo in Božji Načrt.

     Sklep: Odgovoriti na Božji načrt pomeni reči “da” veri v Boga, spolnjevanju Božje Volje, Ljubezni in Dobroti, Odpuščanju, Dobrim delom in služenju drugim, molitvam, krščanskemu življenju kot vrednoti. Pomeni tudi hrepeneti po svobodi odrešenja, postati Jezusov učenec, stopiti na pot krščanskega življenja in svetosti, pomeni, da me Vera v Jezusa prežarja, da ljudi, tudi nađe nasprotnike ljubimo tako, kot nas je on vse ljubil in nas na Golgoti vse Odrešil. Uresničiti lastno poklicanost pa za nas ljudi pomeni umreti sebi in uresničiti voljo Očeta tako, da v meni zaživi Kristus tako, da Verujem v Jezusa, molim zase in za druge, ljudem prinašam Luč, Ljubezen, Usmiljenje, Dobroto, Pomagam in Služim drugim in Spolnjujem Božjo Voljo ter Jezusov Evangelij kot Dober Človek in Dober Kristjan.

     Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje, Božja Dobrota Vate Zaupamo!

     Odgovori
4. Janez says:

   21. avgusta, 2020 at 9:38

   Ali lahko človek živi brez Boga?
   V nasprotju s trditvami ateistov in agnostikov skozi stoletja človek ne more živeti brez Boga. Človek ima lahko smrtni obstoj brez priznavanja Boga, ampak ne brez dejstva o Bogu. Bog kot Stvarnik je ustvaril človeško življenje. Če rečemo, da lahko človek obstaja ločeno od Boga, je tako, kot da rečemo, da lahko ura obstaja brez izdelovalca ur ali roman brez pisatelja. Svoj obstoj dolgujemo Bogu, po čigar podobi smo ustvarjeni (Prva Mojzesova knjiga 1,27). Naš obstoj je odvisen od Boga, najsi priznavamo njegov obstoj ali ne, »…kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno (ima svoj obstoj) vse…« (Pismo Kološanom 1,16-17).

   Bog kot Ohranjevalec življenja nenehno daje življenje (Psalm 104,10–32). On je življenje (Evangelij po Janezu 14,6) in Kristusova moč drži vse stvarstvo (Pismo Kološanom 1,17). Tudi tiste, ki zavračajo Boga, ohranja pri življenju: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Evangelij po Mateju 5,45). Če mislimo, da lahko človek živi brez Boga, je tako, kot da predpostavljamo, da lahko sončnica živi brez svetlobe ali vrtnica brez vode.

   Bog kot Odrešenik daje večno življenje tistim, ki verujejo. V Kristusu je življenje, ki je luč ljudi (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je prišel, »…da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Evangelij po Janezu 10,10). Vsem, ki verujejo izključno vanj, je obljubljena večnost z njim (Evangelij po Janezu 3,15–16). Da bi človek živel – resnično živel –, mora osebno poznati Jezusa Kristusa (Evangelij po Janezu 17,3).

   Brez Boga ima človek samo fizično življenje. Bog je posvaril Adama in Evo, da bosta tisti dan, ko ga bosta zavrgla, »gotovo umrla« (gl. Prva Mojzesova knjiga 2,17). Kot vemo, nista bila poslušna, a tistega dne nista fizično umrla; pač pa sta umrla duhovno. Nekaj v njiju je umrlo – duhovno življenje, ki sta ga poznala, občestvo z Bogom, svoboda, da sta uživala v Bogu, nedolžnost in čistost njune duše – vsega tega ni bilo več. Adam, ki je bil ustvarjen, da bi živel in imel občestvo z Bogom, je bil preklet s popolnoma mesenim obstojem. Bog je ustvaril Adama iz prahu za veličastvo v odnosu s seboj. Zdaj pa bo šel Adam, ločen od Boga, iz prahu v prah. Tako kot Adam človek brez Boga danes še vedno deluje v zemeljskem, fizičnem obstoju. Takšen človek izkusi neko minljivo srečo. Navsezadnje obstaja določena mera uživanja in užitka pod Božjo splošno milostjo za vse stvarstvo. Vendar celo to uživanje in užitki ne morejo biti v celoti in popolnoma uresničeni brez odnosa z Bogom. Nekateri, ki zavračajo Boga, živijo življenje zabave in razvedrila. Zdi se, da njihova mesena prizadevanja zagotavljajo brezskrben in zadovoljujoč obstoj. Sveto pismo pravi, da je v grehu določena mera uživanja (Pismo Hebrejcem 11,25). Problem je v tem, da je to začasno; življenje na tem svetu je kratko (Psalm 90,3–12). Prej ko slej hedonist, tako kot izgubljeni sin v priliki, ugotovi, da ga posvetni užitki ne morejo ohraniti pri življenju (Evangelij po Luku 15,13–15). Vendar ni vsak, ki zavrača Boga, nespameten iskalec užitkov. Obstaja mnogo neodrešenih ljudi, ki živijo disciplinirano, trezno življenje. Njihovo disciplinirano vedenje vodi v določeno mero sreče in izpolnitve. Sveto pismo uči določena moralna načela, ki bodo koristila vsakomur na tem svetu, kot so zvestoba, poštenost, samoobvladanje itd. Vendar če ponovimo, brez odrešujočega odnosa z Bogom ima človek samo ta začasni svet. Če gremo gladko skozi to umrljivo življenje s pridnostjo, zmernostjo itd., nas to ne pripravi na večno posmrtno življenje, ki mu sledi. Preberite si priliko o bogatem kmetu v Evangeliju po Luku 12,16–21 in Jezusov pogovor z bogatim (a zelo moralnim) mladeničem v Evangeliju po Mateju 19,16–23.

   Brez Boga je človek neizpolnjen, celo v svojem umrljivem življenju. Človek nasprotuje sočloveku, ker nima miru s seboj. Človek se vojskuje v sebi, ker nima miru z Bogom in je nemiren na svojih človeških poteh, kjer je zataval in ne pozabil na Boga. Iskanje užitkov zaradi užitkov samih je znak notranjega nemira. Iskalci užitkov v zgodovini so vedno znova odkrili, da se začasna razvedrila v življenju umaknejo še globljemu obupu. Glodajočega občutka, da »je nekaj narobe«, se je nemogoče otresti. Kralj Salomon je preiskal vse, kar ponuja ta svet, in zapisal svoje ugotovitve v knjigi Pridigar.Salomon je odkril, da je znanje samo po sebi prazno (Pridigar 1,12–18). Ugotovil je, da sta užitek in bogastvo prazna (2,1–11), materializem je neumnost (2,12–23), bogastvo je minljivo (6. poglavje). Salomon zaključi, da je življenje Božji dar (3,12–13) in da je edini modri način življenja, da se bojimo Boga: »Končna beseda po vsem, kar si slišal: Boj se Boga in izpolnjuj njegove zapovedi, kajti to je za človeka vse! Bog namreč pripelje pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako zakrito, naj bo dobro ali húdo« (12,13–14). Z drugimi besedami, v življenju je več kot samo fizična dimenzija. Jezus to poudarja, ko pravi: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Evangelij po Mateju 4,4). Ne kruh (fizično), ampak Božja beseda (duhovno) nas ohranja resnično žive. Zaman je iskati v sebi zdravilo za svoje nadloge. Človek lahko najde resnično življenje in izpolnitev samo v Jezusu Kristusu (Evangelij po Janezu 10,10; 14,6).

   Brez Boga je človekova usoda pekel. Človek brez Boga je duhovno mrtev. Ko je fizičnega življenja konec, se sreča z večnim trpljenjem in je ločen od Božje milosti. V Jezusovi pripovedi o bogatašu in Lazarju (Evangelij po Luku 16,19–31) bogataš uživa v lahkotnem življenju, ne da bi pomislil na Boga ali druge, medtem ko Lazar v svojem življenju trpi. Šele po smrti bogataš resnično dojame, kako hudo je, da je zavrnil Jezusa Kristusa. Bogataš je prepozno spoznal, da je življenje več kot iskanje bogastva. Medtem pa je Lazar potolažen v raju. Za oba moža je kratko trajanje njunega zemeljskega obstoja zbledelo v primerjavi z večnim stanjem njune duše.

   Človek je edinstvena stvaritev. Bog je položil občutek večnosti v naše srce (Pridigar 3,11) in ta občutek brezčasne usode se lahko izpolni le v samem Kristusu.

   Bogu hvala za vse kar smo po Božji Milosti in Ljubeztni do nas ljudi prejeli , kar smo in kar imamo, brez kakršnihkoli človeških zaslug. Zastonj smo prejeli, zastonj darujmo naprej drugim in bodimo drug drugemu v veselje in v pomoč. . Bogu Čast in Slava Vekomaj!

   Odgovori
5. Janez says:

   21. avgusta, 2020 at 9:34

   KAKO NAJ V SVOJEM KRŠČANSKEM ŽIVLJENJU DOŽIVLJAM VESELJE ?
   Vsi hrepenimo po veselju, a včasih se zdi, da je veselje le težko ohranjati. Doživljanje veselja naj bi bilo v življenju vsakega kristjana prisotno čedalje bolj, saj je del sadu Svetega Duha, ki prebiva v nas (Pismo Galačanom 5,22–23). Zato je to posledica Božjega dela v nas in del Božje volje za verujoče. Vemo, da celo najzrelejši kristjani doživljajo obdobja brez veselja. Tako si je na primer Job želel, da bi bil ob rojstvu umrl (Job 3,11 isl.). David je molil, da bi lahko ubežal svojim težavam (Psalm 55,6–8). Elija je celo po tem, ko je bil priča čudežni Božji moči (Prva knjiga kraljev 18,16–46), zbežal v puščavo in prosil Boga, naj mu vzame življenje (Prva knjiga kraljev 19,3–5). Če so se ti veliki možje vere spoprijemali z obupom, le kako bi se torej lahko v krščanskem življenju nenehno veselili mi? Najprej moramo razumeti, da je veselje dar od Boga. Grška beseda za veselja je kara, ki je sorodna besedi karis ‘milost’. Veselje je tako Božji dar kot tudi naš odziv na Božje darove. Veselje izvira iz zavedanja o Božji milosti in iz hvaležnosti zanjo. Zato doživljamo veselje sredi preizkušenj, ko se osredotočamo na Božjo dobroto do nas (Jakobovo pismo 1,2–8). Namesto da bi bili za veselje prikrajšani, s tem ko tuhtamo o neprijetnosti težav, s katerimi se vsi soočamo, se raje razveseljujemo v razmišljanju o Božjih blagoslovih. To ne pomeni, da moramo svoja razočaranja ali negativna čustva zanikati. Če namreč sledimo zgledu številnih psalmistov, lahko stiske svojega srca izlijemo Bogu. Lahko mu brez olepševanja povemo vse, kar nas teži. In ko ta bremena v veri izročimo Bogu – v zavedanju, kdo on je – se v njem razveselimo. Dobre primere tega najdemo v Psalmih 3, 13, 18, 43 in 103.

   Pismo Filipljanom veliko govori o veselju, zlasti ker je Pavel pismo napisal iz ječe. V vrsticah 4,4–8 najdemo nekatere smernice za doživljanje krščanskega veselja: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. … Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« Tu znova vidimo, kako pomembno vlogo ima molitev k Bogu pri doživljanju veselja. Če se zavedamo, da je Gospod blizu, nas to vodi k molitvi o naših stiskah, boleznih in preizkušnjah in nam pomaga, da ostajamo v mislih osredotočeni na Božjo dobroto do nas v Jezusu. Veselje občutimo, kadar se v mislih osredotočimo na vzvišene, pravične, čiste, ljubeznive, častne, krepostne in hvalevredne Kristusove blagoslove in evangeljske nauke, tudi ko smo preizkušani z Božjo Lekcijo. Bog nas Ljubi in hoče da se spokorimo in spreobrnemo, ker smo ga z grehom žalili.

   David je napisal, da nam Božja beseda prinaša veselje (Psalm 19,9). Veselje nas navdaja, če cenimo in ubogamo Božje ukaze in zapovedi. V Evangeliju po Janezu Jezus uči, da nas stanovitnost v njem in poslušnost njemu razveseljujeta. Rekel je: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Evangelij po Janezu 15,9–11) Eden od ključnih dejavnikov veselja je življenje v poslušnosti Bogu. Še en vir veselja za kristjana je, da uresničuje evangelij v skupnosti svetih, v lokalni cerkvi (Prvo Janezovo pismo 1,1–4). V Pismu Hebrejcem 10,19–25 pa je zapisano: »Bratje … Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« Božja milost nas uči, kako naj se v zaupanju in molitvi približamo Bogu (Pismo Hebrejcem 10,19), s tem ko se zavedamo, da smo očiščeni grehov (Pismo Hebrejcem 10,22). V Kristusu smo bili pripeljani v novo občestvo, v družino verujočih. Prek povezanosti z drugimi kristjani nas Bog trdno ohranja v veri, iz tega pa vznika radostno zaupanje v njegov značaj. V radostnem upanju tudi drug drugega spodbujamo k vztrajanju v zvestobi. Kristjani ne pripadajo temu svetu (Evangelij po Janezu 17,14–16; Pismo Filipljanom 3,20). Življenje je lahko polno osamljenosti in malodušja. Hrepenimo, da bi bili že v nebesih s Kristusom, dokončno obnovljeni tako, kot smo bili prvotno zasnovani. V lokalni krščanski cerkvi nam drugi verujoči pomagajo misliti na resničnost našega prihodnjega večnega veselja v Nebeški Domovini. V nas raste veselje, ko drug drugemu nosimo bremena in se spodbujamo k vztrajnosti (Pismo Galačanom 6,10; Pismo Kološanom 3,12–14). Resnična radost je znak pravega krščanskega življenja, saj je to sad Svetega Duha, dar od Boga. Darila veselja smo deležni, ko cenimo Božjo besedo – Sveto pismo, se osredotočamo na resnico o tem, kdo je Bog in kako nas je blagoslovil, vztrajamo v Odrešeniku in Učeniku Jezusu Kristusu, s tem ko spolnjujemo Božjo Voljo, ubogamo Božje zapovedi, ter se zanašamo na Jezusov Evangelij v skupnosti verujočih – v lokalni krščanski cerkvi, ki jo je on zasnoval. Zakaj ni med kristjani več radosti in veselja, če imamo Boga Odrešenika, Upanje, Božjo Milost, Sveto pismo in Božjo Odpuščanje in Božjo Ljubezen? Vse razloge imamo in pogoje za Hvaležnost in Veselje v Bogu. Zahvalimo se Gospodu ker je Dober.

   Gospod prosim pomagaj mi, da zberem vse Moči in se z Vsem Srcem in Očiščeno Dušo Hvaležno obrnem k Tebi Jezus. Svoje Srce naj obrnem k Svetemu Diuhu in postanem po Tvoji Milosti Nov Človek., ki je ustvarjen po Božji Milosti v resnični Pravičnosti in iz Božje Ljubezni do vseh Ljudi. Dobri Bog, poln Občudovanja , hvaležnosti in Vere bom razglašal dela Tvoje Ljubezni in odslej živel miolil in delal dobra dela in služil v Veselju, da sem v Kristusu Odrešen. Amen. Janez

   MOLITEV VESELJE V BOGU
   Gospod, moje Veselje in Upanje ter Zahvala se dvigajo k Tebi, kot ptica pod nebo!
   Nočne zvezde z luno na nebu so odletele v daljave in na Obzorju se svita jutro;
   veselim se Gospod Tvoje Luči Dneva.
   Tvoje Sonce Gospod je posušilo roso s trav in prineslo Toploto in Upanje Ljudem.
   Tvoja Milost je obrisala solze trpečih Src, ki zdihujejo in trpijo ter te prosijo za pomoč.
   Vse, kar je okoli nas, vse kar je v nas, je v tem Jutru Vstajenja ena sama zahvala Tebi Gospod.
   Gospod, to jutro sem srečen, miren in spokojen.
   Začutim Tvojo Neskončno Milostno Dobroto in Veselje, ki je napolnila Zemljo in vse Nas.
   Angeli in ptice pojo in tudi jaz prepevam v svojem Srcu pesem Hvalnico Vesolju in Tebi.
   Vse živali in rastline se prebudijo v gozdovih, gorah in savanah in
   ves Svet in vsa naša Srca so Odprta Tvoji Milosti in Dobroti, ko nam pošlješ Blagoslov.
   Čutim svoje telo, hvala Ti Gospod.
   Čutim kako nas imaš rad in kako si dober do mene in do vseh nas, hvala Ti Gospod.
   Daruješ nam hrano, vodo, sonce in vse drugo za naše Življenje na Zemlji,
   da živimo Tebi v Veselje in te Slavimo vekomaj, ki si naš Oče.
   Gospod veselim se vsega Tvojega Stvarstva in Tvoje Neskončne Ljubezni, s katero vzdržuješ Svet.
   Veselim se, da si z nami Gospod in ob nas ter v nas, da nas vodiš in poživljaš po Svetem Duhu.
   Psalmi pojo o Tvoji neskončni Ljubezni človeštvu,
   preroki in apostoli razglašajo Tvojo Milost in Tvojo Dobroto in Usmiljenost do vseh Ljudi na zemlji.
   Gospod hvala Ti, za vse čudeže in lepote Življenja, ki jih gledamo pa včasih ne vidimo.
   Gospod hvala Ti za Odrešenika, ki nam je dal postave in vesela oznanila v Evangelijih,
   da si nam daroval svoj Mir in nam pokazal Pot Odrešenja, ki je v Jezusu Kristusu Našem Gospodu.
   Gospod, hvala Ti za vse,
   moje Veselje, moje Upanje in moja Zahvala, se dvigajo k Tebi kot ptica v Nebo in
   moja Duša se raduje v Tebi Gospod Bog, ki si naš Oče, naš Stvarnik in naš Odrešenik.
   Amen.

   Dopolnjena in razširjena molitev je iz Moje veselje se dviga k tebi; izbor molitev, Ognjišče 1974.

   Božje Usmiljenje, Božja Dobrota in Božja Ljubezen Bate zaupamo!

   Odgovori
6. Miro says:

   21. avgusta, 2020 at 8:49

   GOSPOD, HVALA, KER MI RAZODEVAŠ BOGA, KI SE NAM GA NI TREBA BATI, AMPAK GA SMEMO LJUBITI!

   BOŽJA BESEDA: Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,34-40).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+22%2C34-40&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Farizej, učitelj postave, skuša Jezusa, kaj je najbolj pomembno v postavi. Jezus poudari zapoved ljubezni do Boga in prav tako ljubezen do bližnjega. Trudil se bom graditi življenje na tem temelju. Kakor bom ljubil bližnjega, bom ljubil tudi Boga, in čim bolj bom ljubil Boga, tem bolj bom ljubil bližnjega. Gospod, hvala, ker mi razodevaš Boga, ki se nam ga ni treba bati, ampak ga smemo ljubiti (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, v tvojem Presvetem Srcu je veličasten izvir Božje ljubezni! Edino pri tem studencu odrešenja se človek lahko naužije Žive vode, ki teče v večno življenje in nas more resnično odžejati. Jezus, hvala za Tvojo neizmerno ljubezen do nas grešnikov. Naj v moči Tvoje ljubezni ljubim Boga z vsem svojim bitjem in bližnjega kakor samega sebe!

   Gospodova ljubezen se milostno sklanja tudi k vsem sestram in bratom na tej spletni strani. Povežimo se z Gospodom Jezusom in Preblaženo Devico Marijo v molitvah svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja; naj Božje usmiljenje ljubeče objame vse preizkušane osebe in prošnje za uslišanje v rubriki »Prosim za molitev«, v zapisih pod – Hana, molilka, Irena, Jasna, Hvala, Kras, Janez, Angelvaruh, Jana, Sija, janez, MamiM, Žametna vrtnica, Mirjam, Primož, Andreja, brezposelna, Andraž … Zgodi se presveta Božja volja!

   GOSPOD, OZDRAVI NAS
   (Almut Haneberg)

   Ozdravi nas, o Bog,
   naših vsakdanjih bolezni,
   površnosti, praznih besed, prenagljenih sodb.
   Ozdravi nas in nam daj
   zanimanje drug za drugega,
   pripravljenost za pogovor, ter preudarnost pri delu.

   Ozdravi nas, o Bog,
   bolezni v medsebojnih odnosih:
   žalitev, trdote, odtujenosti, nezaupanja in nevere.
   Ozdravi nas in nam daj
   nežnosti in naklenjenosti,
   odprte oči in ušesa ter široka srca.

   Ozdravi nas, o Bog,
   naše obsedenosti, od lakomnosti in sovraštva,
   moči in denarja, zavisti in ugleda.
   Ozdravi nas in nam daj
   velikodušnosti in ljubezni,
   svobode in veselja, pozornosti in razumevanja
   in uči nas odgovornosti v odnosu do zemlje in med seboj.

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   20. avgusta, 2020 at 18:37

   »PONIŽNOST JE ŽIVLJENJE V RESNICI,« JE GOVORILA SVETA TEREZIJA VELIKA!

   V priloženi fotogaleriji so še drugi nasveti svetnikov, ki nam lahko pomagajo gojiti ponižnost.

   https://si.aleteia.org/2018/10/09/kako-se-otresti-napuha-in-postati-ponizen-svetniki-svetujejo

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   20. avgusta, 2020 at 18:10

   PONIŽNOST (skrajšani povzetek Žakelj)
   Ponižnost je v krščanstvu ena temeljnih Jezusovih drž. Če verujemo, da je Jezus Kristus resnično razodeti Bog, Božji Sin in pravi Človek na Zemlji, potem je jasno, da tudi ta Jezusova krepost ni nekaj, kar ni tako pomembno. Ponižnost je zelo pomembna in aktualna tudi danes za kristjane. Še več, je odgovor na naš nemiren svet. Poglejmo, kaj o njej pravi Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. … Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30). Ob tej Jezusovi drži, ob pogledu na ponižno srce, se spomnimo tudi na Svetega Vincencija Pavelskega, ki je Jezusa vzel za vodilo svojega življenja.

   Ponižnost je danes v krizi, v kolikor je v krizi pristna krščanska Vera v Boga. Biti ponižen, ne pomeni biti brez hrbtenice, ne pomeni biti strahopeten, ne imeti svojega stališča niti ne izogibanje pokončni drži, ki lahko privede tudi do konfliktov. Resnično ponižen je lahko le tisti, ki globoko v sebi ve, koliko je vreden in se zato ne potrebuje povzdigovati nad druge. Ponižnost torej ni ne potuhnjenost, ne nevera vase, ne osladnost, ne prilagodljivost zaradi sile mogočnežev. Ponižnost je globoka notranja moč in pomaga človeku da ostane pravičen in svoboden. Kitajska modrost pravi, da se v viharju travna bilka začasno ukloni in ko sunki vetra ponehajo se spet zravna, ker je močna in prilagodljiva ter stanovitna ne glede na jakost pihanja vegtra. Če si predstavljam vrhunskega pianista, ki ne dvomi v svoje sposobnosti in znanje, si težko mislim, da bi se moral povzdigovati nad učenca, ki mu delajo težave nekatere vaje na klavirju. Vsi pa smo najbrž kdaj imeli izkušnjo povprečnega učitelja ali prijatelja, ki nas je zaradi ogroženosti z viška podučil o tej ali oni stvari. Kdor ve in verjame vase, mu ni težko biti majhen in ponižen, kdor pa vase dvomi, se rad povzdiguje. Gnothi se authon (grško: γνώθι σε αυτόν) ali slovensko spoznaj sebe in ostani zvest svobodi, pravičnosti in resnici ter bodi kar si.

   Kje najti tisto gotovost, da bi bili lahko ponižni in mirni v sebi, da bi se ne povzdigovali nad druge? Jezus nam daje jasno navodilo: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Pred tem pa pove, da dela vse, kar dela Oče in da je vse, kar ima, najprej od Očeta. Jezus verjame, da je njegov Oče resnično dober, verjame, da ga ljubi in da mu daje prav vse, kar potrebuje. Ve pa tudi, da je njegovo veselje v tesni povezanosti z njim. Zato nikoli noče delati drugega, kot to, kar mu On naroča. Prava ponižnost se torej napaja v veri, da nas Bog ljubi in skrbi za nas. Kot pravi Jezus: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. 23 Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. 24 Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! 25 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec?« (Lk 12, 22-25) V tej zavesti, da je vse Božji dar, da sami od sebe ne moremo storiti pravzaprav ničesar, v nas raste zaupanje, iz zaupanja hvaležnost, iz hvaležnosti pa ponižnost.

   Jezus si je za svoje življenjsko vodilo pravzaprav vzel ponižnost, saj pravi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.« (Jn 4,34) Ponižnost je pravzaprav v samem središču Jezusovega delovanja in izbire poslanstva. Jezus se popolnoma podredi Očetu, ki ga vodi po Svetem Duhu. Sveti Duh ga pri krstu razglasi za ljubljenega Sina, vodi ga v puščavo, da se tam upre vsaki samovolji in izpove svojo popolno vdanost Očetovi volji, v Nazaretu pa razglasi, da je božji maziljenec, ki je v Duhu poslan, da prinese ubogim blagovest. Če povzamemo, lahko rečemo, da je Jezusov stil življenja: Služenje Očetu in ubogim, je življenje in delovanje v ponižnosti.

   Gotovo ni naključje, da je Vincencijeva pot podobna in da je ponižnost za Vincencija ena glavnih kreposti. Vincencijeva prva leta duhovništva so zaznamovana s skušnjavami, kakor jih je poznal Jezus. A Vincencij je podlegel. Imel je svoje načrte. Želel si je pomembne službe in upal, da bo našel položaj, v katerem bo dobro preskrbljeno zanj in za njegove domače. Duh pa ga je prek padcev v mladostnih skušnjavah vodil do spoznanj:

   – da življenje ni v tem, da uresničuje svojo voljo, ampak da posluša, kaj od njega pričakuje Bog;
   – da življenje ni v iskanju pomembnosti, ampak da se v ponižnosti podredi Božji previdnosti;
   – da življenje ni v skrbi za lastno ugodje, ampak v skrbi za bližnjega.

   Vincencijevo vodilo je postala ponižnost. Zanjo pravi: »Ponižnost je tako obsežna, tako težka in tako potrebna krepost, da bi morali nanjo stalno misliti, saj je krepost Jezusa Kristusa, krepost njegove svete Matere in največjih svetnikov; z eno besedo: to je tudi krepost misijonarjev.«

   Če povzamemo je ponižnost v krščanstvu tista krepost, v kateri najdemo pravo vrednost o sebi. Če smo ponižni odkrivamo Božji načrt, ki ga ima Bog z nami in samo ponižni smo sposobni spoštljivega ter ljubeznivega odnosa z bližnjim. Kot pravi papež Frančišek, se ponižnost odraža v preprostih besedah: »smem«, »hvala«, »oprosti«. Je globoka zavest, da smo med seboj bratje in sestre, nikomur ne gospodarji ne hlapci, kajti vsi smo Božji Otroci enega Boga Stvarnika. Ljubimo se med seboj in prelijmo našo Vero v dobra dela in služenje drugim!

   Povzetki in nekatere dodane dopolnitve misijonskega nagovora Petra Žaklja o Ponižnosti in grehu

   Odgovori
9. Janez says:

   20. avgusta, 2020 at 17:59

   Kako naj verujem, molim, delam in spolnjujem Božjo Voljo, da ne bom šel v pekel? Kaj pa Jezusovo Odrešenje?
   Ne iti v pekel je lažje, kot si misliš. Nekateri ljudje verjamejo, da morajo vse svoje življenje izpolnjevati deset zapovedi, da ne bi šli v pekel. Nekateri ljudje verjamejo, da se morajo udeleževati določenih obredov in izpolnjevati neke običaje, da ne bi šli v pekel. Nekateri ljudje verjamejo, da ne moreš nikakor zagotovo vedeti, ali boš šel v pekel ali ne. Sveto pismo zelo jasno pove, kako se lahko izogneš temu, da bi šel po smrti v pekel. Sveto pismo opisuje pekel kot strašen in grozen kraj večnega zavestnega mučenja. Pekel opisuje kot »večni ogenj« (Evangelij po Mateju 25,41), »neugasljivi ogenj« (Evangelij po Mateju 3,12), »sramoto in večno gnusobo« (Daniel 12,2), kraj, »kjer njihov ogenj ne ugasne« (Evangelij po Marku 9,44–49), in »večno pogubljenje« (Drugo pismo Tesaloničanom 1,9). Razodetje 20,10 opisuje pekel kot »jezero z ognjem in žveplom« (Razodetje 20,10). Očitno je pekel kraj, ki bi se mu morali za vsako ceno izogniti, to je kraj večnega trpljenja in večnega ognja, od koder ni izhoda. »Izgubite vsako upanje vsi vi, ki vstopate v Pekel, pravi Dante Allighieri v Božanski Komediji!«

   Zakaj pekel sploh obstaja in zakaj Bog pošlje nekatere tja? Sveto pismo nam pravi, da je Bog »pripravil« pekel za hudiča in padle angele, potem ko so se mu uprli (Evangelij po Mateju 25,41). Tisti, ki zavračajo Milost vere v Jezusa, odpuščanje, ki ga ponuja Bog grešnikom, bodo trpeli enako večno usodo kot hudič in padli angeli. Zakaj je pekel potreben? Vsak greh je navsezadnje proti Bogu (Psalm 51,6) in ker je Bog neskončno Ljubeče, Dobrotno in Večno Bitje, zadostuje le neskončna in večna kazen za tiste, ki Boga odklanjajo in grešijo naprej. Pekel je kraj, kjer se izvajajo Božje svete in pravične zahteve po pravičnosti. Pekel je kraj, kjer Bog obsodi greh in vse tiste, ki zavračajo Boga. Pekel je kraj, kjer ni Božje Ljubezni in Usmiljenja. Sveto pismo jasno pove, da smo vsi grešili (Pridigar 7,20; Pismo Rimljanom 3,10–23), zato si zaradi tega vsi zaslužimo iti v pekel. Vendar nas je Jezus s smrtjo na križu in vstajenjem Odrešil in nas po Božji Volji odkupil za vse naše grehe. Moramo pa se tudi mi prizadevati, da živimo pravično in z Božjo Pomočjo in Milostjo spolnjujemo Božjo Voljo in Evangelij tako, da hodimo po Poti za Jezusom in smo Jezusu podobni!

   Kako se lahko torej peklu izognemo? Ker zadostuje samo neskončna in večna kazen, mora biti plačana neskončna in večna cena. Večni Božji Sin je prevzel človeško telo in naravo v osebi Jezusa Kristusa. V Jezusu Kristusu je Bog živel življenje, kakor bi ga morali mi, nas učil, kdo je Bog, in napovedal prihod Božjega kraljestva – toda te stvari niso bile njegovo najvišje poslanstvo. Bog je postal človek (Evangelij po Janezu 1,1.14), da bi lahko umrl za nas. Jezus, Bog v človeški podobi, je umrl na križu namesto nas. Ker je bil Bog, je bila vrednost njegove smrti neskončna in večna, tako da je plačal vso ceno za greh (Prvo Janezovo pismo 2,2). Bog nam naroča, naj se predamo Jezusu Kristusu kot Gospodu in Odrešeniku, se spreobrnemo, to je odvrnemo od greha, in se zanašamo na njegovo smrt kot polno in pravično plačilo za naše grehe (Apostolska dela 17,30–31). Bog obljublja, da bo vsak, ki veruje v Jezusa (Evangelij po Janezu 3,16) in zaupa samo njemu kot Odrešeniku (Evangelij po Janezu 14,6), kljub grehom rešen, kar pomeni, da ne bo šel v pekel. Bog je daroval najvišjo, popolno in zadostno žrtev namesto nas grešnikov, ki smo nevredni Njegover Dobrote ter Usmiljenja žalili Ljubezen našega Boga. Če se želiš izogniti temu, da bi šel v pekel, predaj svoje življenje Jezusu kot svojemu Gospodu in Odrešeniku in živi pravično kot Jezus. Prosi ga za Vodstvo in Navdih ter Poduk, da ne zatavaš na stranpota, kjer ni Boga. Tako preprosto je to. Povej Bogu, da ga ljubiš in da se zavedaš, da si grešnik in da bi si zaslužil Božjo kazen. Povej Bogu, da zaupaš v Jezusa Kristusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Zahvali se Bogu za svojo odrešitev in osvoboditev od pekla. Če se spreobrneš, to je da se odvrneš od greha, veruješ in zaupaš v Jezusa Kristusa kot svojega osebnega Gospoda in Odrešenika, živiš tako kot Jezus, tedaj ne boš šel v pekel!

   Vera v Jezusa Kristusa kot Gospoda in Odrešenika je edini »korak« do naše Odrešitve. Sporočilo Svetega pisma je povsem jasno, Bog suvereno in nadnaravno spreobrača grešnike. Vsi smo grešili proti Bogu (Pismo Rimljanom 3,23). Zaradi svojega greha si zaslužimo večno ločenost od Boga (Pismo Rimljanom 6,23). Zaradi svoje ljubezni do nas (Evangelij po Janezu 3,16) je Bog prevzel človeško podobo in umrl namesto nas ter tako vzel nase kazen, ki si jo zaslužimo mi nevredni grešni ljudje (Pismo Rimljanom 5,8; Drugo pismo Korinčanom 5,21). Bog obljublja odpuščanje grehov in večno življenje v nebesih vsem, ki voljno sprejmejo, z milostjo po veri, Jezusa Kristusa za Gospoda in Odrešenika (Evangelij po Janezu 1,12; 3,16; 5,24; Apostolska dela 16,31). Pri odrešitvi ne gre za to, da bi morali slediti določenim korakom, da bi si zaslužili odrešitev. Nihče ne more storiti prav ničesar, da bi dosegel odrešitev brez Boga in Njegove Milosti. Da, kristjani se bodo v poslušnosti Kristusu dali krstiti. Da, kristjani bodo javno priznali Kristusa kot Odrešenika in Gospoda. Da, kristjani se bodo trudili zavestno odvrniti od greha. Da, kristjani bodo ponižno in v Veri v Jezusa predali svoje življenje poslušnosti Bogu. Vendar to niso koraki do odrešitve. To so rezultati Odrešitve. Zaradi svojega greha ne moremo nikakor zaslužiti naše odrešitve. Lahko bi sledili mnogim korakom, a še vedno ne bi bilo dovolj. Zato je moral Jezus umreti namesto nas na križu. Nikakor ne moremo Bogu plačati svojega dolga zaradi greha niti se ne moremo sami očistiti greha brez Boga. Samo Bog je lahko dosegel našo odrešitev in jo tudi je. Bog sam je v Kristusu izpolnil predvidene »korake« in tako spreobrnil in odrešil tiste, ki jih kliče k sebi in ki sprejmejo odrešitev, ki jo doseže v njih. Pri odrešitvi in odpuščanju grehov tako ne gre za sledenje korakom. Gre za to, da se z veseljem predaš Kristusu kot Odrešeniku in Gospodu, po veri verjameš, da je storil vse delo za nas. Bog doseže tisti korak v nas – ko sprejmeš Jezusa Kristusa za Gospoda in Odrešenika ter iskreno zaupaš samo njemu kot edini poti odrešitve. Da nam celo brezplačen dar vere, da verjamemo (Pismo Efežanom 2,8‒9) in Evangelij. Po tem se krščanska vera razlikuje od vseh drugih svetovnih religij, saj ima vsaka druga seznam korakov, ki jim moraš slediti, da bi si zaslužil odrešitev. Krščanska vera spoznava, da je Bog v Kristusu in Svetem Duhu za nas načrtno že izpolnil vse potrebne korake, vključno s tem, da nam je milostno dal vero, da verujemo vanj in veselo oznanilo v Evangeliju. Na vprašanje »kaj naj storim, da se rešim?« je Pavel odgovoril: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš« (Apostolska dela 16,30‒31). Bogu Čast in Slava Vekomaj! Naj pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni in Miru. Amen.

   »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). In to je naša rešitev, da verujemo v Jezusa Učenika in Odrešenika Sveta.

   Medmrežje gotquestions, razna verska gradiva et altro

   Odgovori
   • Miro says:

     20. avgusta, 2020 at 18:56

     Ponižno prosimo Gospoda za luč in moč, da bomo živeli tako, da bomo nekoč lahko slišali Njegovo odrešujočo besedo:

     »PRIDITE, BLAGOSLOVLJENI MOJEGA OČETA!«

     https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+25%2C+31-46&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

     Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, ti si naš Odrešenik! Hvala za Tvojo odrešujočo besedo, ki nam je dana zato, da nas vodi k Tebi, ki si pot, resnica in življenje!

     Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

     Odgovori
10. Hvala says:

    20. avgusta, 2020 at 12:50

    Človek v stiski ali pa ne v stiski, moli prosi Gospoda, prejema zakramente, izpolnjuje zapovedi, pomaga drugim itd….Če se kdo ne RODI OD ZGORAJ, ne more videti Božjega Kraljestva. (Jn 3 , 3). Jezus je rekel Nikodemu: “ČE SE KDO NE RODI IZ VODE IN DUHA, NE MORE PRITI V BOŽJE KRALJESTVO (Jn 3,5).

    Nekako sem začutila od Gospoda, kaj je TISTO BISTVO , ki bi ga morali izpolnjevati, razen vsega zgoraj omenjenega itd.

    Bistvo je POSLUŠNOST BOGU. Bog je rekel po preroku Jeremiji : “POSLUŠAJTE MOJ GLAS, TAKO BOM VAŠ BOG IN VI BOSTE MOJE LJUDSTVO. HODITE PO VSEJ POTI, KI VAM JO ZAPOVEDUJEM , DA VAM BO DOBRO!” Jer, 7, 23).

    Marija je rekla v Kani Galilejski na svatbi: “KARKOLI VAM POREČE MOJ SIN, TO STORITE”. Jezus je učil in naročal svojim učencem: “POJDI TAM, NAREDI TO IN ONO, VRZITE MREŽE, ITD, ITD,……POSLUŠNOST BOGU.

    Jezus je rekel, naj vzamemo svoj križ na rame in hodimo za Njim . To pomeni v vsakdanjem življenju, sprejemati situacije, dogodke, delati, živeti v medsebojnih odnosih itd….

    Gospodu mi lahko rečemo: “ZAUPAM VATE, POSLUŠAL TE BOM”, vendar, kako pa to dokažemo in izvršimo praktično , vsak dan 24 ur na dan?.

    Ker sami ne zmoremo, Ga prosimo: VSE ZMOREM V TEBI O BOG, KI MI DAJEŠ MOČ.

    Naj navedem svoj samo en primer, kako to zgleda v praksi.
    Bila sem dogovorjena z osebo za neko zadevo, zmenili smo se točno datum in uro. Ko sem se odpravila od doma, pa mi je telefon popolnoma zablokiral, ugasnil. Hotela sem urediti, pa ni šlo. Vedela sem, da sedaj ne bom mogla sporočiti osebi, da bom malo pozna, ker nimam telefona. Nisem vedela številke na pamet, zapisane nisem imela, ne morem poklicati, ker je shranjena v mojem telefonu, ki ne dela več.
    Kaj sedaj narediti sem rekla Gospodu?. Vedela sem, da ne bo enostavno, ker me bo ta oseba poklicala in ker se ne morem javiti, bo napačno razumela. Nekaj oseb sem prosila, če vstavijo mojo SIM kartico v svoj telefon, da mi pomagajo. Nekateri so hoteli, ampak niso mogli odpreti svojega telefona itd. Potem sem se spomnila, da mi tudi oni ne morejo pomagati, če imam slučajno shranjeno številko v telefonu, ne na SIM. Odšla sem v trgovino z telefoni, kjer so mi rešili situacijo.
    Potem sem poklicala to osebo, bilo je tako, kot sem predvidevala. Večkrat me je klicala in ker sem bila nedosegljiva, je padla OBTOŽBA, da se ne držim dogovora. Vendar se je vse srečno in lepo končalo, z malo več kot pol ure zamude.

    Iz tega dogodka sem ugotovila, kaj mi hoče Gospod povedati. Gospod pravi: NE BOJ SE, NE BOM TE ZAPUSTIL, POMAGAL TI BOM. Pa ugotovila sem, kako je pomembna POSLUŠNOST BOGU.
    Malo me je že bilo strah, ampak sem zaupala Gospodu, da mi reši to zadevo, kakor misli On da je prav.

    Če bi bila na začetku hoje z Gospodom, bi se vsa tresla od strahu, vzdihovala in ne vem kaj še počenjala. Ostala sem mirna in bilo je vse v redu. To je praktična vaja, vsak dan se soočamo z raznimi zadevami. Gospodu moramo pokazati praktično, v svojem življenju, da MU ZAUPAMO IN SMO POSLUŠNI, pa naj se zgodi kar koli. Pa še nekaj je pomembno iz tega sem se naučila, da NIKOLI NE SMEMO OBTOŽEVATI, ker ne vemo resnice, pa tudi če jo vemo.

    Če mi Gospoda vprašamo, kaj naredim s tem in s tem, če še ni odgovora, je potrebno počakati.

    Poslušnost v vsakdanjem življenju, na vsakem koraku. TO NI LAHKO, JE PA MOGOČE, je napisal Vojtech Kodet-Devetdnevnica k Svetemu Duhu.

    Odgovori
    • Miro says:

      20. avgusta, 2020 at 13:10

      To je res zelo pomembno v duhovnem življenju! Poslušnost, poslušnost in še enkrat poslušnost! Vendar ne katera koli poslušnost, ampak POSLUŠNOST BOGU, kot je dobro poudarjeno v gornjem sporočilu. Potrebno je predvsem poslušati Gospoda, kaj On hoče in ne, kaj se nam zdi, da bi bilo dobro. In ne samo poslušati, temveč tudi spolnjevati, kar Gospod pričakuje od nas. Zgodi se presveta Božja volja! Molimo, da bi manj govorili in z Božjo pomočjo več delali v tej smeri!

      Odgovori