Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   28. avgusta, 2020 at 16:28

   POSLUŠAJMO, KAJ NAM GOVORI KNJIGA MODROSTI!

   Blesteča in neugasljiva je modrost,
   z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo,
   najti tistim, ki jo iščejo;
   vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo.
   Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil,
   ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.
   Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost,
   kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi.
   Kajti sama hodi okoli in išče take, ki so je vredni,
   dobrohotno se jim prikaže na njihovih potih
   in pri vsaki misli jim pride naproti.
   (iz Knjige modrosti, 6, 12-16)

   Bog je nespremenljivi, sveti, veličastni, nevidni, vseprisotni, modri, vsevedni, vsemogočni, pravični, zvesti, usmiljeni … Kljub nenehnim poskusom ga nikakor ne moremo »ujeti v predalčke« človekovega omejenega razuma in ga tudi nikoli ne bomo mogli. Raje prosimo Gospoda za duha ponižnosti in preprostosti, da bi lahko v moči Svetega Duha dojeli, kaj nam želi sporočiti Božja beseda! Gospod, hvala Ti, ker nas Tvoja odrešujoča beseda vodi na pašnik večne ljubezni.

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Hvala says:

   28. avgusta, 2020 at 16:12

   Sveti Pavel je zapisal Pismu Efežanom (Ef 4,32) BODITE DRUG DO DRUGEGA DOBROSRČNI IN USMILJENI TER DRUG DRUG DRUGEMU ODPUŠČAJTE, KAKOR JE TUDI VAM BOG MILOSTNO ODPUSTIL V KRISTUSU.

   Neki duhovnik je v pridigi omenil, kako lepo je bilo sodelovanje na nekem sestanku z različnimi brati. Kar žarel je , ko je pripovedoval. Kako lepo se je bilo pogovarjati na sestanku z ljudmi, ki so bili druge vere, niso bili Rimokatoliki, ni važno iz katere države so bili, ni važno ali so bili beli ali črni, važno je bilo, da so lepo razumeli, kot bratje. Spomnila sem se stavka,_ lepo je če živijo bratje v slogi.

   Bog je ustvaril vse ljudi na svetu, bele ,črne, različnih ver in kultur. Vsi smo Njegovi, naj bomo vsi povezani v enem Gospodovem Duhu, Gospod dela in privede ljudi k sebi. On je tisti, ki prvi išče. Odpuščajmo drug drugemu in bodimo usmiljeni do drugih, kako je Gospod nam odpustil in je usmiljen do nas.

   Odgovori
   • Hvala says:

     28. avgusta, 2020 at 16:25

     Pripis!
     VEDNO IN POVSOD IN ZMERAJ JE NAŠ EDINI VZOR JEZUS S SVOJO MATERJO. ON JE REKEL:” BLAGOR ČLOVEKU, KI VAME ZAUPA, NE BO OSRAMOČEN. ČLOVEK, KI SE GA MOČNO OKLENE, NE BO NIKOLI USAHNIL. BOLJ ČLOVEK RAZMIŠLJA O JEZUSU, NJEGOVEM ŽIVLJENJU, BOLJ MU POSTAJA PODOBEN, ON DAJE MODROST, ON ZDRAVI, ON REŠUJE, SKRATKA ON JE NAŠ MEDINI VZOR.

     Odgovori
3. Janez says:

   28. avgusta, 2020 at 16:11

   IZPIT IZ PASTORALNE TEOLOGIJE
   Študent teologije se je ves teden učil za svoj zadnji izpit iz pastoralne, praktične teologije.
   Ta ocena je bila zanj odločilna.
   Na dan izpita je tekel proti teološki fakulteti, a je na zunanjih stopnicah fakultete videl invalidnega berača.
   Ker je bil pozen, je hitro stekel mimo njega, a se je na vrhu stopnišča zaustavil in pomislil:
   »Ali naj se vrnem k beraču in mu pomagam ali naj grem raje na izpit?«
   Odločil se je, da bo človeku v stiski pomagal.
   Vrnil se je, ga dvignil in mu kupil hrano in nekaj pijače, zaradi česar je na izpit zamudil.
   Ko je vstopal v razred, je profesor pripravljal objavo izpitnih ocen.
   Rekel je: »Izpit je naredil samo en študent.«
   Nato je propfesor z roko pokazal na vstopajočega študenta, le-ta pa mu je odgovoril:
   »Gospod profesor, nemogoče, saj jaz sploh nisem izpita pisal.«
   Profesor mu je odvrnil: »Berača sem postavil na stopnišče zato, da vidim, ali ste se zares naučili učno snov o služenju. Berač je bil vaš izpit.«
   Študent teologije je bil tisti Dobri in Usmiljeni Samaritan, ki je edini izmed študentov pomagal invalidnemu beraču,
   zamudil izpit in vseeno v življenjski praksi položil zaključni izpit, ker je služil ubogemu in sledil Jezusu!
   Pa mi ali bi tudi tako ravnali in sledili Jezusovim Naukom v Evangeliju v Življenjski praksi? Jezus je namreč rekel: “Karkoli boste storili kateremukoli izmed mojih nahjmanjših boste stprili Meni”! Mt 25,40.

   Odgovori
4. Miro says:

   28. avgusta, 2020 at 16:01

   TROJE OGLEDAL: PRVO NAM KAŽE, KAKRŠEN SEM SEDAJ; DRUGO, KAKRŠEN BOM KMALU; TRETJE, KAKRŠEN BI MORAL BITI!

   Pater Anton Nadrah v knjižici »Nauči nas moliti 4« omenja več zanimivih in poučnih primerov iz krščanskega življenja, ki tudi nam lahko pomagajo, da nam bo pred očmi podoba naše duhovne Matere Marije.

   Hčerki, ki je bila v mestu v šoli, se je razbilo ogledalo. Pisala je materi, naj ji takoj pošlje drugo. Mati je poslala kar tri: navadno, sliko s človeško lobanjo in podobo Brezmadežne. V spremnem pismu je zapisala: »Ljuba hčerka! Pošiljam ti tri ogledala: prvo te kaže, kakršna si sedaj; drugo, kakršna boš kmalu; tretje, kakršna bi morala biti.«

   Mali Janezek Vianney, poznejši slavni arški župnik in svetnik, je kopal v vinogradu. Zanj je bilo delo pretežko. Našel je zelo dobro rešitev. V vinograd je vzel kipec Matere božje. Dal ga je pet korakov pred sebe in kopal. Ko je prišel do kipca, ga je zopet prestavil za pet korakov naprej. Tako je celo prehitel svojega starejšega brata.

   Dober Marijin otrok ima pred seboj podobo Brezmadežne in pogosto pogleda vanjo. Ona je srednica k Bogu. Tako so delali svetniki. Škof Slomšek je zelo ljubil Marijo in se ji vedno znova priporočal. Kadar je šel iz sobe, se je ozrl na Marijino podobo, ki jo je imel pri postelji. Pogosto se je pri vratih še enkrat obrnil ter pogledal na Marijino sliko.

   Sv. Hedvika, poljska vojvodinja, je vedno nosila s seboj podobo Device Marije in jo velikokrat pogledala. Držala jo je v rokah tudi ob smrti, in sicer tako močno, da je niso mogli vzeti iz rok. Trije prsti, ki so držali to podobo, so bili petindvajset let po smrti še nespremenjeni.

   V pesmi zagotavljamo svoji duhovni Materi: »Podoba tvoja pred očmi mi vedno miljena stoji.«

   (iz knjižice: Nauči nas moliti 4, p. Anton Nadrah)

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   28. avgusta, 2020 at 15:56

   KDO SEM? Pastor Dietrich Bonhoeffer
   Kdo sem? Oni mi pogosto rečejo, da prihajam iz svoje celice sproščen in veder
   in trden kakor posestnik iz svojega dvorca.
   Kdo sem? Oni mi pogosto rečejo, da se pogovarjam s svojimi čuvaji svobodno
   in prijazno in jasno, kakor da mi ne bi ukazovali.
   Kdo sem? Oni mi tudi rečejo, da nesrečo nosim ravnodušno,
   smehljaje in ponosno, kakor nekdo, ki je navajen zmagovati.
   Sem res to, kar pravijo o meni drugi? Ali sem zgolj to, kar sam vem o sebi?
   Nemiren, hrepeneč, bolan, kakor ptič v kletki, loveč življenjski dih, kot da me kdo stiska za vrat,
   hlepeč po barvah, cvetju, ptičjem petju,žejen dobrih besed,
   človeške bližine, drgetajoč od srda nad samovoljo
   in že majhno žalitvijo, nemirno čakajoč na velike reči,
   nemočno trepetajoč za prijatelje v neskončni daljavi, utrujen in prazen za molitev,
   razmišljanje, ustvarjanje, šibek in pripravljen od vsega vzeti slovo?
   Kdo sem? Ta ali oni? Sem mar danes ta in jutri kdo drug?
   Sem hkrati oboje? Pred ljudmi hinavec in pred samim sabo zapuščen trpeči slabič?
   Ali je, kar je še v meni, podobno premagani vojski,ki se v neredu umika pred že doseženo zmago?
   Kdo sem? Samotno spraševanje se iz mene norčuje.
   Kdor že sem, Ti me vsega dobro poznaš, Tvoj sem, o moj Bog!

   Prevod: Marta Stupar

   Opomba: Pesnitev Kdo sem je napisal nemški protestantski teolog in pastor Dietrich Bonhoeffer (1906-1945) tik preden je bil 4. aprila 1945 obešen v nacističnem taborišču Flossenbürg. Bil je zagovornik t. i. Izpovedujoče Cerkve, ki se je uprla Hitlerjevemu nacizmu. Bonhoeffer velja za teološkega velikana in krščanskega mučenca 20. sto-letja. V pesnitvi se je spopadal z vprašanji »temne noči duše«. Tudi v krščanski katoliški Cerkvi imamo primer npr. svetnik in poljski katoliški duhovnik Maksimilijan Kolbe, je umrl, ker je zvesto sledil Jezusu in žrtvoval življenje za drugega Poljaka v taborišču. Jezus je in naj vedno bo v središču našega Življenja!

   WER BIN ICH? Pastor Dietrich Bonhoeffer
   Wer bin ich? Sie sagen mir oft, dass ich entspannt und fröhlich aus meiner Zelle komme
   und fest wie ein Vermieter aus seiner Villa.
   Wer bin ich? Sie sagen mir oft, ich solle frei mit meinen Wachen sprechen
   und freundlich und klar, als hätten sie mir nicht befohlen.
   Wer bin ich? Sie sagen mir auch, dass ich das Unglück gleichgültig trage,
   lächelt und ist stolz wie jemand, der es gewohnt ist zu gewinnen.
   Bin ich wirklich das, was andere über mich sagen? Bin ich genau das, was ich über mich weiß?
   Unruhig, sehnsüchtig, krank, wie ein Vogel in einem Käfig, der den Atem des Lebens anhält, als ob jemand meinen Hals drückt,
   Sehnsucht nach Farben, Blumen, Vogelgezwitscher, Durst nach guten Worten,
   menschliche Nähe, die vor Wut über Willkür zittert
   und sogar eine kleine Beleidigung, die ängstlich auf große Dinge wartet,
   hilflos zitternd für Freunde in der unendlichen Ferne, müde und leer für das Gebet,
   denken, erschaffen, schwach und bereit, sich von allem zu verabschieden?
   Wer bin ich? Das oder sie? Bin ich heute dieser und morgen jemand anderes?
   Bin ich beide gleichzeitig? Ein Heuchler vor Menschen und ein leidender schwacher Mann vor sich selbst verlassen?
   Ist das, was in mir noch ist, wie eine besiegte Armee, die sich vor einem bereits erreichten Sieg in einem Chaos zurückzieht?
   Wer bin ich? Einsame Fragen machen sich über mich lustig.
   Wer auch immer ich bin, du kennst mich gut, ich bin dein, mein Gott!

   Odgovori
6. Janez says:

   28. avgusta, 2020 at 15:23

   Če je Bog vedel, da se bo hudič uprl, zakaj ga je ustvaril? Težko vprašanje in še težji je odgovor s človeško pametjo
   To je vprašanje iz dveh delov. Prvi del je: »Ali je Bog vedel, da se bo hudič uprl?« Iz Svetega pisma vemo, da je Bog vseveden, kar dobesedno pomeni, da vse ve. Job 37,16; Psalm 139,2–4; 147,5; Pregovori 5,21; Izaija 46,9–10 in Prvo Janezovo pismo 3,19–20 ne puščajo dvoma, da je Božje védenje neskončno in da ve vse, kar se je zgodilo v preteklosti, kar se dogaja zdaj in kar se bo zgodilo v prihodnosti. Presežniki v teh vrsticah – »popoln v spoznanju,« »njegovo razumevanje je brez meja,« »vse ve« – jasno povedo, da Božje védenje ni le veliko večje od našega, ampak je neskončno večje. Ve vse stvari v celoti. Če Božje védenje ni popolno, potem je v njegovi naravi pomanjkljivost. Kakršnakoli pomanjkljivost v Božji naravi pa pomeni, da ne more biti Bog, saj sámo Božje bistvo zahteva popolnost vseh njegovih lastnosti. Zato je odgovor na prvo vprašanje: »Da, Bog je vedel, da se bo hudič uprl.«

   Odgovoriti na vprašanje: »Zakaj je Bog ustvaril hudiča, če je vnaprej vedel, da se bo uprl?« je malo težje, ker je to vprašanje »zakaj«, na katerega Sveto pismo in bogoslovje običajno ne daje dovolj izčrpnih odgovorov. Kljub temu lahko pridemo do zadovoljivega, a omejenega razumevanja. Bog je vseveden in vsemogočen. Ker je Bog vedel, da se bo hudič uprl in padel iz nebes, a ga je vseeno ustvaril, mora to pomeniti, da je bil hudičev padec del Božjega suverenega, vnaprej določenega in odločenega načrta iz pretekle večnosti. Noben drug odgovor ni smiseln glede na to, kar vemo do zdaj. Najprej moramo razumeti, da védeti, da se bo hudič uprl, ni isto kot prisiliti hudiča, da se bo uprl. Angel Lucifer je imel svobodno voljo in se je sam odločal (Izaija 14,12-15; Ezekiel 28,15-16). Bog ni ustvaril Luciferja kot hudiča; ustvaril ga je dobrega (Prva Mojzesova knjiga 1,31; Ezekiel 28,11-19).

   Ko skušamo razumeti, zakaj je Bog ustvaril hudiča, ko je vedel, da se bo uprl, moramo upoštevati tudi naslednja dejstva:

   1) Lucifer (angel luči) je imel dober in popoln namen pred padcem. Ezekiel 28,16 o njem v prispodobi govori kot o »kerubu varuhu«. Luciferjev upor ne spremeni Božje izvirne namere iz nečesa dobrega v nekaj slabega.

   2) Božja suverenost sega do hudiča, celo v njegovem padlem stanju. Bog lahko uporabi hudičeva hudobna dejanja, da na koncu uresniči svoj sveti načrt (gl. Prvo pismo Timoteju 1,20 in Prvo pismo Korinčanom 5,5). V okviru Božje dopustne volje Bog uporabi hudičevo svobodno voljo, da doseže svojo vnaprej določeno dokončno odločilno voljo. Papež pravi npr. da je Satan orodje Boga v naloženih preizkušnjah za človeštvo, ker smo grešili in žalili Boga.

   3) Božji načrt odrešitve je bil določen v pretekli večnosti (Apostolska dela 4,27-28; Razodetje 13,8). Odrešitev zahteva nekaj, česar bi bili rešeni, zato je Bog dovolil hudičev upor in širjenje greha. Božja odločilna volja in dopustna volja popolno delujeta skupaj.

   4) Trpljenje, ki ga je hudič prinesel na svet, je pravzaprav postalo sredstvo, po katerem je Jezus v svoji človeškosti postal izpopolnjen in popoln Odrešenik vseh odrešenih: »On, za katerega je vse in po katerem je vse, je namreč veliko sinov pripeljal v slavo. Zato se je spodobilo, da je tistega, ki je začetnik njihovega odrešenja, izpopolnil s trpljenjem« (Pismo Hebrejcem 2,10). Na ta način je Božja vnaprej določena volja izpolnjena z njegovo dopustno voljo.

   5) Od pretekle večnosti je Božji načrt v Kristusu vključeval uničenje hudičevega dela (gl. Prvo Janezovo pismo 3,8). Jezus bo premagal hudobijo in Odrešil vse ljudi in svet pred hudičem.

   Navsezadnje ljudje z našo pametjo ne moremo popolnoma razumeti, zakaj je Bog ustvaril hudiča, če je vedel, da se bo uprl. Nekateri Božji odloki so skriti pred nami in jih ne moremo popolnoma spoznati (Peta Mojzesova knjiga 29,28). Obstaja skušnjava, da bi predpostavljali, da bi bilo »boljše«, če hudič ne bi bil nikoli ustvarjen, ali da bi rekli, da bi moral Bog drugače ravnati. A takšne predpostavke in izjave so nespametne v luči naših omejitev kot padlih bitij. Pravzaprav pomeni, da bomo, če trdimo, da vemo bolje od Boga, kako voditi svoje vesolje, padli v hudičev greh, ko se je povzdignil nad Najvišjega (Izaija 14,13–14). O Bogu vemo ljudje premalo, da bi lahko kaj sklepali in razumeli. Marsikaj je Božja Skrivnost, ki jo s človeško pametjo brez Božjega navdiha in modrosti ne moremo razumeti.

   Jezus, luč sveta, je edini, ki lahko razsvetli temo hudobije in ki je prinesel Luč Odrešenja za vse ljudi. Jezus sam je vrata k zadovoljivemu življenju in odpuščanju vseh naših grehov. Jezus je prijatelj in pastir, ki te išče in Ti želi Pomagati. Kliče tebe, ga slišiš? Jezus je življenje tega sveta in onostranstva (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je pot odrešenja! Razlog, da se počutimo duhovno lačne, izgubljene v temi, razlog, da ne moremo sami najti pravega smisla življenja je to, da smo zaradi greha in naše nepopolnosti ločeni od Boga. Sveto pismo nazorno pravi, da smo vsi ljudje grešili in smo zato ločeni od Boga. »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil (Pridigar 7,20), saj smo vsi grešili in smo brez Božje slave« (Pismo Rimljanom 3,23). Praznina, ki jo čutimo brez Boga v srcu, je praznina življenja brez Boga, njegove Ljubezni, Miru in Usmiljenja. Ustvarjeni smo bili, da bi imeli razmerje z Bogom in živeli po Božji Volji in Načrtu. Toda zaradi naših grehov nismo upravičeni do tega razmerja. »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši« (Izaija 59,2). Še huje; greh je vzrok, zaradi katerega smo duhovno mrtvi in bomo večno ločeni od Boga na tem in na drugem svetu. (Pismo Rimljanom 6,23a; Pismo Efežanom 2,1). Moramo se spokoriti in prositi Boga odpuščanja grehov.

   Kdo nas lahko reši tega problema (Pismo Rimljanom 7,24-25)? Jezus je edina prava pot! Samo Jezus nas lahko reši. Jezus je umrl na križu, ker je nase prevzel vse grehe Svojega ljudstva, ki verujejo Vanj kot Gospoda in Zveličarja od božjega srda proti grehu. Zanje se je namesto njih prostovoljno žrtvoval, da bi poplačal ves njihov dolg greha (Evangelij po Janezu 3,36; Drugo pismo Korinčanom 5:21). Na križu je Jezus nase prevzel kazen za grehe božjih izbranih ljudi—Svoje ovce, ki jih on sam kliče k sebi (Evangelij po Janezu 10,3-5.11.27-28; Pismo Rimljanom 5,8). Umrl je namesto nas in tri dni kasneje vstal od mrtvih ter premagal greh in smrt (Prvo pismo Korinčanom 15,3-4; Pismo Rimljanom 6,4-5). Zakaj je to storil? Na to vprašanje odgovarja Jezus sam: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Evangelij po Luku 15,1-32. 19,10; Prvo pismo Timoteju 1,15). Jezus je umrl, da bi odkupil svoje izgubljeno ljudstvo od greha (Pismo Titu 2,14). Kadar koli se človek pokesa od greha nevere in začne verovati v Jezusa ter zaupati v Njegovo smrt kot popolno plačilo za svoje grehe, je to dokaz, da ga je Bog Sveti Duh že duhovno prebudil od mrtvih in odrešil. Je bil že na novo rojen od zgoraj (Evangelij po Janezu 3,3. 8. 14-16). Njegovi grehi so že odpuščeni in oprani, ter zato veruje (Prvo pismo Korinčanom 6,9-11). Tudi njegova duhovna lakota je potešena. Prižgale so se luči. Ima popolno življenje (Evangelij po Janezu 5,24, 6,47). Spozna njegovega resničnega Prijatelja in Pastirja. Ve, da ga po smrti čaka večno življenje—življenje vstajenja, na veke z Jezusom!

   Vsi ljudje se moramo zavedati, da ni dovolj le moliti in brati Sveto Pismo. Molitev naj nam pomaga, da bomo boljši ljudje in verniki. Vero in naše molitve moramo preliti v naše Življenje. Ne moremo biti dobri kristjani, če nismo dobri ljudje in če nes sledimo Jezusa. Krščanstvo bo preživelo zaradi Dobrih, Usmiljenih in Pravičnih Ljudi, ki bodo oznanjali Jezusov Evangelij z Vero, z Ljubeznijo in utrjevali Veselo Oznanilo Ljudem z zgledom in nasmehom kot misionarji in apostoli našega Boga in Ljubezni. Molimo da pride k nam po Božji Milosti in po našem pravičnem in bogaboječem življenju Božje kraljestvo, ki je stanje okolja med nami, ki vodi po Poti k Jezusu, ki je naše Odrešenje! Božje Usmiljenje, Ljubezen in Dobrota Vate Zaupamo! Zgodi naj se Božja in ne naša Volja. Hudič prinaša kreganje in delitev med ljudmi, ne Bog, ki uči Ljubezni in Odpuščanje! Ko bomo zapustili poti sovraštva in krenili po Poti Ljubezni in Odpuščanja bomo hodili k Jezusu in se Odrešili! In Boge je tam, kjer se ljudje Ljubijo, se spoštujejo, si pomagajo in si medsebojno odpuščajo! Kjer je sovraštvo in hudobija, tam ni Boga! Bog je Usmiljenje in Ljubezen!

   SMISEL ŽIVLJENJA JE PRIHOD BOŽJEGA KRALJESTVA MED NAS
   Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Bog je prišel na svet da nas odreši in da nam pomaga. Čeprav se morda zdi, da danes prevladuje nasilje v svetu, kjer divjajo vojne in so nemiri, je resnica ta, da bolj ko deluje in je močnejša sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni bolj učinkovita je, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča Božja Ljubezen in Milost za vse ljudi. Ker vsi potrebujemo Božji Mir in Božjo Ljubezen. To velja tudi za ateiste, ki pravijo da ne verujejo. Zakaj Bog Ljubi vse ljudi brez izjem, saj drugače ne more. Pomaga nam in nam odpušča, ko ga prosimo. Uči nas, da smo dobri in ljubeči med seboj. Da si pomagamo in služimo drug drugemu. Vabi nas vse, da pridemo k Njemu, ki je Naš Oče. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Božje kraljestvo je tam, kjer se ljudje ljubijo, si pomagajo in živijo po Evangeliju in spolnjujejo Božjo Voljo. Boga pa ni tam, kjer se ljudje sovražijo in delajo hudobijo med seboj.

   MOLIMO ZA ODPUŠČANJE, EDINOST IN SPRAVO MED NAMI VSEMI! ODŽENIMO HUDOBCA OD NAS!
   Krščanska Cerkev v naši domovini in v svetu naj zaživi kot prenovljena Cerkev z novo in prenovljeno ter močno Evharistično Božjo Močjo in Evangeljsko Močjo Odrešenika Jezusa Kristusa med nami vsemi, tako vernimi kot nevernimi državljani. Cerkev naj postane tista Jezusova Cerkev, ki naj utrdi vezi medsebojnega odpuščanja in sprave med nami, edinosti in razumevanja med verniki in duhovniki, med duhovniki in škofi, med škofi in papežem. Gospod Jezus prosimo pomagaj nam, da bo vse Tvoje Božje Ljudstvo sredi nemirnega in razdvojenega sveta delovalo v Kristusovem Duhu v službi Ljubezni, Usmiljenja, Edinosti in Sloge. Bog pridi in nam podari medsebojno Odpuščanje in Spravo med ljudmi, Božji Mir, Božje Usmiljenje in Ljubezen. Amen.

   »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). In to je naša rešitev, da verujemo v Jezusa Učenika in Odrešenika Sveta. In kar je pri človeku nemogoče vedi, da pri Bogu ni nič nemogoče! Marsikaj o Bogu pa človek s človeško pametjo pa ne more pravilno razumeti!

   Medmrežje Gotquestions et altro

   Odgovori
7. Miro says:

   28. avgusta, 2020 at 14:13

   BOLJ KO JE ČLOVEK V MOLITVI POZOREN NASE, MANJ POZNA SEBE. BOLJ KO JE POZOREN NA BOGA, VEČJE UČINKE DOSEGA, SAJ TAKO SPOZNAVA SEBE!

   To krščansko »pravilo« je v intervjuju na spletni strani Aleteie izpostavil magister teologije Boštjan Hari. Vodi različne seminarje za duhovno rast in notranje ozdravljenje ter deluje v okviru zavoda Kerigma. Je avtor knjige Božja ljubezen odpušča in ozdravlja.

   »Molitev je pogovor z Bogom, če poteka dvosmerna komunikacija. Če mu govorim le jaz in ga ne poslušam, med nama ni pogovora, ampak monolog. Molitev je obrnitev od sebe k Bogu in preusmeritev pozornosti Nanj. Če tega ni, je molitev le izgovarjanje besed. Pot molitve je v tem, da se pozornost preusmerja na Boga; kolikor več pozornosti je na Njem, večji in hitrejši bodo učinki v našem življenju,« poudarja Boštjan Hari.

   Več o njegovih zanimivih pogledih na:
   https://si.aleteia.org/2020/01/05/bostjan-hari-bogu-nikoli-ne-tezimo-saj-nam-je-ves-cas-na-razpolago

   Napotimo se k izviru žive Božje besede, ki nam govori: Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« (Lk 11,1)

   Prosimo Gospoda z iskreno željo njegovih učencev: Gospod, nauči nas moliti! Pomagaj nam, da se bomo v molitvi osredotočali na Tebe, ki si pot, resnica in življenje. Daj, da bomo skrbno poslušali, kaj nam sporočaš in to v življenju z ljubeznijo tudi uresničevali.

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   28. avgusta, 2020 at 13:24

   ALI JE BIL JEZUS KDAJ JEZEN? DA! JE PRAV, DA SE LJUDJE JEZIMO IN SE MAŠČUJEMO? NE!
   Ko je Jezus očistil tempelj menjalcev denarja in prodajalcev živali, je pokazal sveto jezo (Evangelij po Mateju 21,12–13; Evangelij po Marku 11,15–18; Evangelij po Luku 19,45–46; Evangelij po Janezu 2,13–22). Ravnal je »z gorečnostjo« za Božjo hišo (Evangelij po Janezu 2,17). Njegova jeza je bila čista in popolnoma upravičena, saj je izvirala iz skrbi za Božjo svetost in pristno čaščenje. Ker sta bili ti na kocki, je Jezus hitro in odločno ukrepal. Jezus je še enkrat pokazal jezo v shodnici v Kafarnaumu. Ko farizeji niso hoteli odgovoriti na Jezusova vprašanja, jih je »jezno … premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src …« (Evangelij po Marku 3,5). Farizeji so bili natančno podučeni v judovskih postavah in so jih natančno legalistično spolnjevali, niso pa bili dobri, ljubeznivi in usmiljeni do bližnjih ter pomagali in služili drugim tako, kot je v Izraelu učil Jezus ljudi in učence v prilikah.
   Mnogokrat mislimo na jezo kot na sebično, uničevalno čustvo, ki bi ga morali v celoti izkoreniniti iz svojega življenja. Vendar dejstvo, da se je Jezus včasih razjezil, kaže, da jeza sama kot čustvo ni negativna. To se kaže še drugje v Novi zavezi. Pismo Efežanom 4,26 nam pravi: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo.« Zapoved ni, naj se »izogibamo jezi« (ali jo potlačimo ali prezremo), ampak naj z njo ustrezno ravnamo, in sicer pravočasno. Upoštevati moramo naslednja dejstva o Jezusovem prikazu jeze:

   1) Njegova jeza je imela ustrezno motivacijo. Z drugimi besedami, jezen je bil iz pravih razlogov, namreč zaradi Božje slave in časti. Jezusova jeza ni izhajala iz malenkostnih prepirov ali osebnih žalitev proti njemu. V tej jezi ni bilo sebičnosti.

   2) Njegova jeza je imela pravi fokus. Ni bil jezen na Boga zaradi svojih okoliščin. Njegova jeza je bila usmerjena v grešno obnašanje in resnično krivičnost, ki je žalitev Boga.

   3) Njegova jeza je imela ustrezen dodatek. Evangelij po Marku 3,5 pravi, da je njegovo jezo spremljala žalost nad zakrknjenostjo src farizejev. Jezusova jeza je izvirala iz farizejskega očitnega, hinavskega zavračanja Boga v njihovi sredini. Sovražil je, kaj je iz njih naredil greh: Božje sovražnike.

   4) Njegova jeza je bila ustrezno obvladovana. Jezus ni bil nikoli brez obvladovanja, celo v svojem srdu ne. Tempeljskim voditeljem ni bilo všeč njegovo očiščenje templja (Evangelij po Marku 11,18; Evangelij po Luku 19,47; Evangelij po Janezu 2,18), vendar ni storil ničesar grešnega. Njegov obseg in metoda očiščenja templja sta bila v pravem sorazmerju. Nadzoroval je svoja čustva; njegova čustva niso nadzirala njega.

   5) Njegova jeza je imela primerno trajanje. Ni dovolil, da bi se njegova jeza spremenila v zagrenjenost. Ni gojil zamere niti se ni nesorazmerno razburil. Primerno se je odzval na vsako situacijo in pravočasno opravil z jezo, ki je ni zadrževal v sebi.

   6) Njegova jeza je imela primeren rezultat. Jezusova jeza je imela neizogibno posledico pobožnega dejanja. Jezusova jeza, tako kot vsa njegova čustva, so bila pod nadzorom Božje besede; tako je Jezusov odziv izpolnil Božjo voljo, tam kjer je bilo to potrebno v Božjih očeh.

   Ko se razjezimo, imamo prepogosto napačne motive, pomanjkljiv nadzor in napačen fokus, saj smo razburjeni in v afektu, ko težko pametno mislimo in ukrepamo. Takrat lahko naredimo mnogo gorja in škode ter grešimo. Ko se jezimo na drugega človeka, Bog ne more utresničevati Božje Volje, ker smo mo postali ne Božji sodelavec ampak ovira s svojo jezo. Bog deluje preko nas in v nas, da se uresniči Njegov Božji Načrt. Raje se umirimo in odreagirajmo mirno. Preštejmo do petdeset in se umirimo ter zmolimo za Božjo Pomoč. Običajno nam spodleti na enem izmed zgornjih področij, saj smo kot ljudje s človeško pametjo nepopolni in grešniki. To je človeška jeza, za katero nam je rečeno: »… mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti« (Jakobovo pismo 1,19–20). Jezus ni pokazal človeške jeze, ampak popolno in pravično Božje ogorčenje takrat, ko je to bilo potrebno. In še preden zaide sonce za obzorjem, naj se človek umiri, opraviči in naj se ohladi njegova jeza in ogorčenje. Človeška jeza naj nikoli ne povzroči greha in maščevanja zaradi jeze in človeške pravičnosti!. Človek mora svojo jezo krotiti in Bogu prepustiti, da bo sodil in izvršil Božjo Vzgojo in Božjo Jezo po svoji Vsemogočni Pravičnosti, Modrosti in Milosti. Bog nam zapoveduje, da človek odpušča sedemkrat do sedemdesetkrat svojim bližnjim, tako kot nam On Milostno odpušča nam ljudem, ko grešimo in se pokesamo ter prosimo Boga odpuščanja za naše grehe in žalitve. Kot kristjani bodimo zgled v vseh pogledih drugim in s pravičnim življenjem in Ljubeznijo ter spolnjevanjem Božje Volje in Evangelija prispevajmo k temu, da bo med nas prišlo Božje kraljestvo, ki je tako duhovno in realistično stanje dobrih in pravičnih ljudi, ki vodi k Jezusu in Odrešenju.

   Gotquestions et altro

   Molitev
   Izročimo se Mariji, Kraljici miru: Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj. Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen. Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Pridi Jezus k nam in nas Vodi in Uči, da nikoli ne zaidemo s Poti k tebi. Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje in Božja Dobrota vate zaupamo. Naj pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni in Miru. Amen.

   Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Pridi Jezus k nam in nas Vodi in Uči, da nikoli ne zaidemo s Poti k tebi. Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje in Božja Dobrota vate zaupamo. Naj pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni in Miru. Bodimo dobri ljudje in dobri kristjani in sledimo Jezusu. Amen.

   Odgovori
9. Janez says:

   28. avgusta, 2020 at 12:59

   Darilo Neba in našega Boga Ljudem na Zemlji
   Obstajajo različni ljudje na svetu, ki so dobri po srcu in ki so zaverovani le v svoj prav in egoizem.
   Nekateri so ponižni, delovni, skromni, vidijo čez svoj jaz in pomagajo drugim,
   drugi vsemogočneži radi vladajo in ne vidijo čez svoj plot in le kopičijo bogastvo.
   Bog ljubi dobre in pravične ljudi in tudi tiste, ki niso srčno dobri in pravični ljudje v življenju in se nadeja, da bomo vsi vse, kar smo od Njega zastonj prejeli, darovali naprej,
   in bili tako podobni Jezusu, ne pa kopičili le bogastvo in izgubili svojo dušo zaradi Mamona.
   Nekateri ljudje darujejo Ljubezen, so preprosti, skromni, dobri, darežljivi, pomagajo in služijo in so podobni Jezusu.
   Nekateri ljudje ne vedo, da so dar neba našega Očeta.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako lepo je, da so in tvorno živijo v Ljubezni in Odpuščajo drugim.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako dobro je, da jih lahko srečamo in se od Njih kaj naučimo in tudi obogatimo ter da darujemo kar smo zastonj prejeli.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako tolažilen je že njihov nasmeh in tihi zgled dobrote, ki ga črpajo od Njega.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako ubogi bi bili brez nasmeha, dobrote in odpuščanja Njega ter drugih ljudi.
   A vedeli bi, če bi jim to povedali: Ti ali jaz. Morda pa to niti ni potrebno, saj je to Božja Volja. On že ve zakaj. Kolikor je ljudi, tolikor je Poti do Boga, ki morajo prehoditi veliko strmin in še več dobrega storiti, da gredo po Poti k Njemu.
   Veliko morajo pretrpeti, veliko krivic odpustiti in veliko dobrega storiti drugim ter ljubiti druge, da pridejo na Pot k Njemu, ki vodi v Odrešenje.
   Bog nas potrpežljivo kot Oče čaka Otroke na Obalah Večnosti,
   da se kot izgubljeni Otroci Vrnemo nazaj k Njemu v objem.
   Ptica je ptica takrat, ko leti v zraku. Roža je roža takrat, ko cveti v tisočerih barvah Njegove Prirode.
   Človek pa je Človek takrat, ko je Dober, ko Odpušča drugim in sebi in ko Ljubi in iskreno Moli k Njemu.
   V miru in spokojnosti, ko delam in ko pomagam drugim, začutim njegovo Ljubezen in Prisotnost.
   Božja Vseprisotnost je v ljudeh, v rekah, morjih, v živalih, drevesih, gorah, v Naravi in Zvezdah na nebu in v vsem Stvarstvu, ki nas obkroža, ker je Bog predvidel v Načrtu Smotrnost v Vsem, kar je.
   Bog nam je vse daroval, ker nas ima neskončno rad.
   Z vsakim darilom in obdaritvijo nam pove, kako rad nas ima.
   Z vsakim utripom mojega žitja in bitja začutim in celo vidim na vsakem koraku
   njegovo Veliko Dobroto in Ljubezen v Stvarstvu,
   ko me v tišini boža z nežnimi sapicami in slišim njegov tihi Glas med Ljudmi in v Naravi.
   In pravi mi, da je najvišja zapoved medsebojna Ljubezen in Usmiljenje med ljudmi.
   Kajti samo Ljubezen in Usmiljenje zmore ponovno približati Boga nam vsem, tudi ateistom,
   in nam pomagati, da bomo spet vanj Verovali s srcem in dušo ter bili dobri ljudje in verniki.
   Ni pomembna oblika molitve, pomembno je srce, ki Živi in Ljubi vse Ljudi brez razlik.
   Premalo smo molili za lastno spreobrnjenje in preveč Ljudi smo hladno pustili trpečih in žalostnih zaradi hladnih medsebojnih odnosov brez pomoči.
   Še vse lahko popravimo in se spreobrnemo, se spovemo Bogu
   in prosimo za odpuščanje ter našo spreobrnitev.
   Takrat bo nastopilo v Nebesih Veliko veselje nad spreobrnjenim Grešnikom.
   Amen.

   Vsi ljudje se moramo zavedati, da ni dovolj le moliti in brati Svetro Pismo. Molitev naj nam pomaga, da bomo boljši ljudje in verniki. Vero in naše molitve moramo preliti v naše Življenje. Ne moremo biti dobri kristjani, če nismo dobri ljudje in če nes sledimo Jezusa. Krščanstvo bo preživelo zaradi Dobrih, Usmiljenih in Pravičnih Ljudi, ki bodo oznanjali Jezusov Evangelij z Vero, z Ljubeznijo in utrjevali Veselo Oznanilo Ljudem z zgledom in nasmehom kot misionarji in apostoli našega Boga in Ljubezni. Molimo da pride k nam po Božji Milosti in po našem pravičnem in bogaboječem življenju Božje kraljestvo, ki je stanje okolja med nami, ki vodi po Poti k Jezusu, ki je naše Odrešenje! Božje Usmiljenje, Ljubezen in Dobrota Vate Zaupamo! Zgodi naj se Božja in ne naša Volja.

   Janez AKA Dichter Hansi

   Odgovori
10. KRISTINA says:

    28. avgusta, 2020 at 10:30

    28. avgusta goduje sveti Avguštin, škof in cerkveni učitelj.

    Imenovali so ga tudi ‘učitelj milosti’, saj v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč Božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega.

    Vsa dela sv. Avguština so zbrana na spletni strani http://www.augustinus.it

    Avrelij Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji. Njegov oče Patricij je bil pogan, mati Monikapa kristjanka, pobožna in modra. Deček je kazal izredno nadarjenost pa tudi močna nagnjenja k slabemu, kakor priznava v svoji avtobiografiji Izpovedi.

    Iskanje resnice ga je zaneslo v manihejstvo, verski sestav iz zmaličenega krščanstva in vzhodnih verstev. Ko mu je bilo dvajset let, je končal visoko šolo v Kartagini. Notranji nemir ga je gnal v Rim, kjer je ostal le pol leta. Dobil je mesto učitelja govorništva v Milanu. Ta sprememba je bila za Avguštinovo življenje odločilna: za zmeraj se je ločil od manihejcev, v novem okolju pa je našel voditelje, ki so mu kazali pravo pot.

    Prvi je bil milanski škof Ambrozij. Hodil je poslušat Ambrozijeve bleščeče govore. Avguština je privabljala oblika Ambrozijevih govorov, toda tudi njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce. K temu je pripomogla tudi molitev matere Monike, ki je prihitela za njim iz Afrike v Milan. Avguštin je jasno čutil, kaj mu je storiti, toda poguma za odločilni korak ni imel.

    Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: »Vzemi in beri! Vzemi in beri!« Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom, kjer je bral: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost.« To se je zgodilo avgusta 386, na veliko noč naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Med potjo je v rimskem pristanišču umrla mati Monika.

    Ko je prišel v rojstno mesto Tagaste, je s prijatelji zaživel samostansko življenje po redu, ki je obsegal pobožne vaje in študij. Leta 391 ga je škof Valerij v obmorskem mestu Hiponu posvetil v duhovnika, da je namesto njega pridigal. Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi.

    Med spisi sta – poleg govorov in pisem – najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi. Umrl je 28. avgusta leta 430, ko so mesto oblegali Vandali.

    SVETI AVGUŠTIN, SIN SVETE MONIKE NAJ V NAS PREBUDI POPOLNO ZAUPANJE V BOGA, NJEGOVA MATI SVETA MONIKA JE NENEHNO MOLILA IN MOČ NJENE MOLITVE JE IZ NJENEGA =IZGUBLJENEGA= SINA NAREDILA SVETNIKA. MOLIMO, PREBIRAJMO BOŽJO BESEDO, DELAJMO DOBRA DELA, ZAHVALJUJMO SE, SLAVIMO GOSPODA NA VSAKEM KORAKU…. VZTRAJAJMO.
    SVETI AVGUŠTIN PROSI ZA NAS

    Odgovori