Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   5. oktobra, 2020 at 10:22

   GOSPOD JEZUS NAS NENEHNO NAGOVARJA, DA BI SE VENDARLE ODZVALI KLICEM BOŽJEGA USMILJENJA!

   Besede življenja, ki jih je Jezus zaupal veliki glasnici Božjega usmiljenja sv. Favstini Kowalski, namenjene pa so tudi nam:

   »Sem trikrat sveti in upira se mi tudi najmanjši greh. Ne morem ljubiti duše, ki jo omadežuje greh. Ko pa se skesa, ni mejá moji radodarnosti do nje. Moje usmiljenje jo objema in jo opraviči. S svojim usmiljenjem zasledujem grešnike na vseh poteh in moje Srce se veseli, ko se vrnejo k meni. Pozabljam bridkosti, s katerimi so napajali moje Srce, in veselim se njihove vrnitve. Povej grešnikom, da nihče ne uide moji roki. Če bežijo pred mojim usmiljenim Srcem, bodo prišli v moje pravične roke. Povej grešnikom, da vedno čakam nanje in poslušam bitje njihovega srca, kadar utripa zame. Napiši, da jih nagovarjam z očitki vesti, z neuspehi in trpljenjem, z viharji, bliskom in gromom, nagovarjam jih z glasom Cerkve; če pa onemogočijo vse moje milosti, se začnem nanje jeziti, jih prepuščam njim samim in jim dajem, kar želijo« (Dnevnik sv. Favstine, št. 1728).

   Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   5. oktobra, 2020 at 10:16

   USMILJENJE JE CVET LJUBEZNI; BOG JE LJUBEZEN, IN USMILJENJE JE NJEGOVO DELO; ZAČENJA SE V LJUBEZNI IN V USMILJENJU SE RAZKRIVA!

   Te besede življenja, ki jih je v svojem Dnevniku zapisala velika glasnica Božjega usmiljenja sv. Favstina Kowalska, današnja godovnjakinja, so tudi nam v veliko luč in oporo na naši življenjski poti. Iz Dnevnika sv. Favstine so tudi naslednji odlomki z Jezusovimi nagovori:

   Povej, moja hči, da sem sama ljubezen in usmiljenje. Če se mi duša z zaupanjem približa, jo napolnim s tako velikimi milostmi, da sama po sebi teh milosti ne more sprejeti, marveč jih izžareva na druge duše. (1074)

   V tej poslednji uri človek nima ničesar v svojo obrambo razen mojega usmiljenja; srečen, kdor se je v življenju potapljal v studenec usmiljenja, ker ga pravičnost ne bo dosegla. (1075)

   Vedi, moja hči, če si prizadevaš za popolnost, boš posvetila veliko duš, če pa si ne bi prizadevala za svetost, bi prav s tem veliko duš ostalo nepopolnih. (1165)

   Iz vseh mojih ran kakor iz potokov priteka usmiljenje za ljudi, toda rana mojega srca je vrelec nepojmljivega usmiljenja; iz tega vrelca kipijo vse milosti za duše. Žgeta me pramena usmiljenja, želim ju izliti na človeške duše. Govori vsemu svetu o mojem usmiljenju. (1190)

   O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor (do) nečesa mrtvega, moje srce pa je vendar polno ljubezni in usmiljenja. (1147)

   Sem trikrat sveti in upira se mi tudi najmanjši greh. Ne morem ljubiti duše, ki jo omadežuje greh. Ko pa se skesa, ni meja moji radodarnosti do nje. Moje usmiljenje jo objema in jo opraviči. (1728)

   Z molitvijo in trpljenjem rešiš več duš kako kak misijonar s samimi nauki in pridigami. (1767)

   Ko bi se ljudje popolnoma meni zaupali, bi jih sam posvečeval in jih obsipaval s še večjimi milostmi. (1682)

   (gornji navedki povzeti po izboru na spletni strani druzina.si)

   Več o življenju in delu sv. Favstine Kowalske na:
   http://svetniki.org/sveta-marija-favstina-redovnica-in-mistikinja

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Sv. Favstina, prosi za nas!

   Odgovori
3. Hvala says:

   5. oktobra, 2020 at 8:40

   RESNICA O NAS SAMIH
   ——————————-
   POL LETA MINEVA, ODKAR ŽIVIMO V NENADEJANEM ČASU: V NAVZOČNOSTI KORONAVIRUSA.

   V PRETEKLOSTI SO LJUDJE, KI JIH JE ZAJEL TAKŠNA ALI DRUGAČNA PREIZKUŠNJA, ISKALI POMOČ V VŠE GLOBLJI POVEZANOSTI Z BOGOM IN ZAUPALI , DA JIH LAHKO LE ON REŠI. KAJ PA SE DOGAJA OB POJAVU KORONAVIRUSA?
   ——————————————————————————————————————————————————–
   ZAVRAČANJE JEZUSA, CERKVE, VERE IN ISKANJA ZAVETJA DRUGOD.
   ——————————————————————————————————————————————————
   JEZUS JE HOTEL, DA SE JASNEJE POKAŽE TRDNOST NAŠE VERE IN ZAUPANJA VANJ. PA SE V VELIKI MERI IZKAZUJEMO KOT TISTI, KI MENIJO, DA SE JE NAJPREJ TREBA ZAŠČITITI PRED JEZUSOM, PRED PREJEMANJEM ZAKRAMENTOV, CERKVIJO OBČESTVOM, KOT DA SO TU NAJVEČJKA ŽARIŠČA OKUŽB.

   TU GRE SEVEDA ZA NAJVEČJE ZAVAJANJE IN ŽALITEV JEZUSA SAMEGA. ŽE RES, DA JE PRAV, DA SMO PREVIDNI.
   TODA VPRAŠAM SEBE IN VAS:”ALI JE JEZUS NAŠA REŠITEV IN REŠITELJ? ZAKAJ POTEM BEŽIMO OD GLAVNEGA VIRA REŠITVE IN GA TAKO OMALOVAŽUJEMO? JE ON KOGA ŽE OKUŽIL? SO LJUDJE KDAJ ZBOLEVALI V NJEGOVI NAVZOČNOSTI? ALI SE NI DOGAJALO PREDVSEM NASPROTNO?
   ————————————————————————————————————————————————–
   NAŠ GOSPOD V NAS NE NAJDE NIČESAR, ZA KAR BI NAM MORAL DATI NAGRADO. TODA MI SMO SLEPI, GLUHI, UMIRAMO V STRAHU IN GREHU. VSE KAR PRIČAKUJE OD NAS, JE VERA, DA LAHKO ON NEKAJ SPREMENI. BOG NI PRIČAKOVAL OD ABRAHAMA NIČ DRUGEGA KOT LE VERO.
   ——————————————————————————————————————————————————-
   IN SAMO VERO MU JE PRIZNAL KOT ZASLUGO.
   ——————————————————————————————————————————————————–
   DOKLER SI NEKDO NE PRIZNA, DA JE BOLAN IN NEMOČEN, ŽIVLJENSKO ŠEPAV, SLEP IN GLUH, CELO MRTEV, KER SE JE PREPUSTIL STRASTEM IN SE UPRL BOGU, NE MORE VEROVATI.
   —————————————————————————————————————————————————–
   ——————————————————————————————————————————————————
   SPOZNANJE PRAVE RESNICE O NAS SAMIH, NAM DAJE MOČ, DA LAHKO VERUIJEMO( Priloga Niko Rupnik. Prenova)

   https://drive.google.com/file/d/1dhd425Bpp_UIuLjJ-07ps1QfHfe8sFSl/view

   Odgovori
4. Miro says:

   5. oktobra, 2020 at 6:25

   STOPNJE GLEDE BOŽJE VOLJE: VDATI SE V BOŽJO VOLJO. SPREJETI BOŽJO VOLJO. HOTETI BOŽJO VOLJO. LJUBITI BOŽJO VOLJO. (sv. JožefMarija Escriva, Pot)

   O PRESVETA BOŽJA VOLJA, LJUBIM TE NADVSE! (sv. Angela Merici)

   Priporočimo se Preblaženi Devici Mariji in vsem svetnikom, da bi se mogli v srcu z ljubeznijo odpirati odrešenjskemu delovanju presvete Božje volje. V molitvi prosimo še zlasti za ponižno, verujoče, preprosto in poslušno srce, kajti »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6)!

   Preblažena Devica Marija, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prosi za nas!
   Sv. JožefMarija Escriva, prosi za nas!
   Sv. Angela Merici, prosi za nas!
   Vsi svetniki in svetnice, prosite za nas!

   Odgovori
5. Janez says:

   4. oktobra, 2020 at 20:45

   ALI JE DOVOLJ MOLITEV ZA NAŠO ODREŠITEV? ZAKAJ NE?
   »Ali obstaja za kristjane molitev, ki bi jo lahko molil in si s tem zagotovil odrešitev?« Pomembno je vedeti, da odrešitve ne prejmeš, če izrečeš neko molitev ali izgovoriš določene besede. Sveto pismo nikjer ne piše o tem, da bi nekdo prejel odrešitev tako, da bi molil. Molitev ni svetopisemski način odrešitve. Metoda odrešitve po Svetem pismu je spreobrnitev [naša odvrnitev od grehov in grešnega življenja brez Boga] in vera v Jezusa Kristusa. Evangelij po Janezu 3,16 nam tako pravi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Odrešitev zato po Svetem pismu dobimo z milostjo po veri (Pismo Efežanom 2,8), tako da sprejmemo Jezusa za Odrešenika (Evangelij po Janezu 1,12) in ponižno zaupamo samo Jezusu (Evangelij po Janezu 14,6; Apostolska dela 4,12), ne da izgovarjamo le neko molitev. Več je potrebno!

   Svetopisemsko sporočilo odrešitve je preprosto in jasno ter obenem čudovito in nas opogumlja. Vsi ljudje smo zgrešili proti Bogu (Pismo Rimljanom 3,23). Razen Jezusa Kristusa ni nikogar, ki bi vse življenje živel brez greha (Pridigar 7,20). Zaradi svojega greha si zaslužimo Božjo sodbo (Pismo Rimljanom 6,23) in ta sodba je telesna smrt, ki ji sledi večna duhovna smrt, ker nismo živeli brez greha ter verovali in sprejeli Boga v naše življenje. Zaradi svojega greha in zaslužene kazni zanj ter odklanjanja Jezusa, ki nas vabi k Sebi, ne moremo sami, s svojimi močmi in prizadevanji, storiti ničesar, da bi se spravili z Bogom, da bi nam Bog odpustil. Bog nam je pomagal k odrešitivi z Jezusom Odrešenikom, ki je prišel na svet za nas. Vera v Boga in Božja Ljubezen je tako tista Milost, ki nam jo Boga poklanja v svoji Dobroti, Ljubezni in Usmiljenju. Bog ve koliko kot grešni ljudje zmoremo in koliko tehtamo in nam hoče pomagati, saj ve, da brez Njega ne moremo storiti ničesar. Brez Boga nam ne zraste niti nov las na glavi. Ker nas je Bog tako zelo ljubil, je Bog poslal Odrešenika na Zemljo tako, da se je Bog Sin utelesil v osebi Jezusa Kristusa. Jezus je živel popolno življenje, kot pravi človek in pravi Bog med nami na Zemlji, ki je bilo všeč Bogu, in nam razodel, kdo je Bog ter nas Učil v evangeljskih prilikah, delal dobra dela med ljudmi in čudeže. Vendar pa je človeštvo zavrnilo Jezusa in ga usmrtilo s križanjem. V tem strašnem dejanju je Jezus umrl namesto nas grešnike. Jezus je vzel jezo in obsodbo za greh nase in umrl namesto nas, kot naš nadomestnik, zaradi velike Božje Ljubezni in Usmiljenja (Drugo pismo Korinčanom 5,21). Jezus je bil potem obujen od mrtvih (Prvo pismo Korinčanom 15), s čimer je dokazal, da je bilo njegovo plačilo za greh zadostno in da je premagal greh, smrt in hudiča. Posledica Jezusove žrtve je, da je Bog dosegel odrešitev za nas. Bog vsem nam zapoveduje, naj se spreobrnemo [odvrnemo od greha] (Apostolska dela 17,30–31) in se priklonimo Jezusu, ker je v celoti plačal ceno za naše grehe (Prvo Janezovo pismo 2,2). Odrešitev dobimo, če častimo in verujemo v Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika, živimo tako kot Jezus Kristus in ne le takrat, ko izgovorimo neko molitev.

   To pa ne pomeni, da ne moremo vključiti molitve v sprejetje naše odrešitve. Če veruješ v evangelij, moliš k Bogu, živiš pravično in spolnjuješ evangelij ter Božjo Voljo, se kot dober kristjan in dober človek spreobrneš [odvrneš od greha] in zaupaš v Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Zato je prav, dobro in primerno, če izraziš to vero Bogu v iskreni in goreči molitvi. Molitvi, ki se nadaljuje v Tvojem pravičnem in evangeljskem življenju, ki odseva in izžareva Kristusa v Tvojem Življenju v odnosu do bližnjih z dobrimi deli in služenju drugim. Sporazumevanje z Bogom skozi molitev je tako naraven način napredovanja od strinjanja z dejstvi o Jezusu do popolnega zaupanja vanj kot Gospoda in Odrešenika. Molitev je naravna posledica tega, da položiš svojo vero za odrešitev samo v Jezusa, ki ga nosiš v duši in svojem srcu in to dejavno živiš in izkazuješ v svojem življenju. Bistvenega pomena za odrešitev kristjanov zato ni to, da bi izrekli Bogu gorečo molitev. Če izrečeš le neko molitev, te to ne more odrešiti, saj moraš tudi pobožno in pravično živeti po Božji Volji in evangeliju Jezusa Kristusa! Če si prepričan v svojo potrebo po odrešenju, ki ga lahko dobiš samo v Jezusu Kristusu, položi svojo vero vanj in živi tako kot nas je učil Jezus. Iskreno zaupaj njegovi smrti na križu in za vse nakot edini zadostni žrtvi za tvoje in vse naše grehe. Popolnoma se zanesi samo nanj kot svojega Odrešenika in Gospoda, preko katerega edino lahko pridemo v Nebeško Domovino k Bogu Očetu in se odrešimo. Kaj če bi se resnično pokesali grehov in se spreobrnili ter začeli žiuveti tako kot nas Uči Jezus? Morda pa se nam bo na široko odprla Božja Milost in Božje Usmiljenje, ko bomo molili iskreno in goreče iz srca ter prelili našo Vero v konkretno življenjsko prakso Ljubezni, Dobrote, Usmiljenja, Sočutjan in Strpnosti tako, da bomo prosili Božjega Blagoslova in Vodstva za vse kar bomo naredili in pomagali drugim, ki potrebujejo pomoč in usmiljenje. Zakaj ko pomagamo in služimo drugim pomagamo sebi ker Slavimo Boga in se mu Zahvaljujemo!

   1. Matej 24:13: »Kdor pa bo zdržal do konca, ta bo rešen.«
   2. Apostolska dela 16:30, 31: »Veruj v Gospoda Jezusa in boš rešen.« Pomen: Če želimo biti rešeni, moramo verovati v Jezusa.
   3. Pismo Timoteju: »To je dobro in sprejemljivo v očeh našega Rešitelja, Boga, ki hoče, da bi se rešili vsakršni ljudje in da bi prišli do točnega spoznanja resnice.« Pomen: Verovanje v Jezusa mora temeljiti na točnem in dognanem spoznanju iz Svetega pisma, kjer nam govori Bog.
   4. Hebrejcem 5:9: »[Jezus] je omogočil večno rešitev vsem tistim, ki so mu poslušni.« Pomen: Če ljudje želijo biti rešeni, morajo poznati in ubogati Jezusove zapovedi.

   Gotquestions et altro

   NAŠ KRIŽ
   Gospod, kakšen križ je to Gospod? Križ, ki sploh ni križ. Zdaj že poznam kaj je potrebno. Ves se moram prepustiti tebi; in odslej, s tvojo pomočjo, bodo vsi moji križi vedno takšni. Naj se zgodi in izpolni najpravičnejša, najbolj ljubeča Božja volja, naj se jo vekomaj časti in poveličuje nad vsem! Amen. Jose Escriva nas tako kratko opogumlja: »Ko pa križ postane resen in težak, bo Jezus poskrbel, da bomo napolnjeni z mirom. Postal bo naš Simon iz Cirene in bo lajšal naše breme. Zaupajmo in Verujmo Gospodu«

   Odgovori
   • Janez says:

     4. oktobra, 2020 at 20:51

     Kdor je zvijačnega srca, ne bo našel sreče, kdor je lažnivega jezika, bo padel v hudobijo. Pridigar »Ni se vam treba nenehno zahvaljevati, delajte tudi vi dobro in pomagajte. Kar je narobe z našim svetom je to, da smo pozabili, kako drug drugega ljubiti. Kajti, ne pozabimo: sočutje spreminja svet na bolje, pa naj bo v še tako majhnih količinah.« Neznani avtor.

     Ja, ‘gospa sreča’ ne more vstopiti k nam, če ne odpremo srca k trpečim, h katerim nas kliče Ljubezen. Odprto srce ji omogoči vstop v obe smeri: ljudem v stiski in k nam samim. V S/sočutju prebujena B/bližina je edina, ki (nas) notranje (po)teši in (u)miri. Niti Bog ne more (od)rešiti sebičnežev, tistih, ki pestujejo le sebe in se odvračajo od bolečine bližnjih (ne le ljudi – tudi živali, pa matere zemlje …), h katerim so poklicani. So kot nabuhla zvezda, ki se slej ko prej sesuje sama vase in doživi osebni kolaps.

     Vredno in potrebno je sestopati s piedestala lastnih ugodnosti in se sklanjati k tistim, h katerim nas priteguje Bog sam. Kako pomenljivo nam s svojimi ravnanji pričuje to papež Frančišek. Kot njegov zavetnik Frančišek Asiški stopa k ljudem v stiski, ki tavajo na rimskih cestah, v izgubljenosti Zahodne civilizacije. Nadškof Krajewski ni zanikal, da se mu papež Frančišek, oblečen v navadno duhovniško oblačilo, večkrat pridruži na nočnih obiskih revnih. Ja, papež je v L/ljubezni pogumen in iznajdljiv. – Sva tudi midva?

     Pater dr. Karel Gržan, Ognjišče (odlomek)

     Odgovori
6. Miro says:

   4. oktobra, 2020 at 20:40

   VERNI LAIKI IMAJO PO SVOJI POSEBNI POKLICANOSTI NALOGO ISKATI BOŽJE KRALJESTVO S TEM, DA OSVETLJUJEJO IN UREJAJO ČASNE REČI V SKLADU Z BOŽJO VOLJO!

   Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih na zelo pregleden način, v obliki kratkih vprašanj in odgovorov, podaja Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Kdo so verniki?

   Verniki so tisti, ki se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo udje božjega ljudstva. Deležni so Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi. Med njimi vlada resnična enakost glede dostojanstva božjih otrok.

   Kako je sestavljeno božje ljudstvo?

   Po božji ureditvi so v Cerkvi med verniki posvečeni nositelji službe, ki so prejeli zakrament svetega reda in sestavljajo hierarhijo Cerkve. Drugi se imenujejo laiki. Končno so v Cerkvi verniki, ki pripadajo prvim in drugim in se na poseben način posvetijo Bogu z zaobljubo evangeljskih svetov: čistost v celibatu, uboštvo in pokorščina.

   Zakaj je Kristus ustanovil cerkveno hierarhijo?

   Kristus je ustanovil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da pase božje ljudstvo v njegovem imenu; za to ji je dal avtoriteto (oblast). Sestavljajo jo posvečeni nositelji služb: škofje, duhovniki, diakoni. Po zakramentu svetega reda škofje in duhovniki z izvrševanjem svoje službe delujejo v imenu in v osebi Kristusa-glave; diakoni služijo božjemu ljudstvu z diakonijo (služenjem) besede, bogoslužja, ljubezni.

   Kako se udejanja zborna razsežnost cerkvene službe?

   Po zgledu danajsterih apostolov, ki jih je Kristus skupaj izbral in poslal, je enota udov cerkvene hierarhije v službi občestva vseh vernikov. Vsak škof kot ud škofovskega zbora izvršuje svojo službo v občestvu s papežem, ker je z njim postal deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Duhovniki izvršujejo svojo službo v duhovniškem zboru delne Cerkve v občestvu s svojim škofom in pod njegovim vodstvom.

   Zakaj ima cerkvena služba tudi osebnostno naravo?

   Cerkvena služba ima tudi osebnostno naravo, ker je v moči svetega reda vsakdo odgovoren pred Kristusom, ki ga je osebno poklical in mu podelil poslanstvo.

   Kakšno je papeževo poslanstvo?

   Papež, rimski škof in naslednik apostola Petra, je trajno in vidno počelo ter temelj edinosti Cerkve. Je Kristusov namestnik, glava škofovskega zbora in pastir vesoljne Cerkve, nad katero ima po božji ustanovitvi polno, vrhovno, neposredno in vesoljno oblast.

   Kakšna je naloga škofovskega zbora?

   Zbor škofov, v občestvu s papežem in nikoli brez njega, prav tako izvršuje vrhovno in polno oblast nad vso Cerkvijo.

   Kako škofje udejanjajo svojo učiteljsko službo?

   Škofje v občestvu s papežem imajo prvo dolžnost, da vsem zvesto in z oblastjo oznanjajo božji evangelij kot verodostojni pričevalci vere apostolov, nosilci Kristusove avtoritete. Po nadnaravnem verskem čutu se božje ljudstvo neomahljivo oklepa vere pod vodstvom živega cerkvenega učiteljstva.

   Kdaj se udejanja nezmotnost cerkvenega učiteljstva?

   Nezmotnost se udejanja, kadar rimski škof v moči svoje oblasti vrhovnega pastirja Cerkve ali zbor škofov v občestvu s papežem zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh, in tudi kadar papež in škofje v svojem rednem učiteljstvu soglasno predlagajo kak nauk kot dokončen. Takšnih naukov se moramo oklepati s poslušnostjo vere.

   Kako škofje izvršujejo posvečevalno službo?

   Škofje posvečujejo Cerkev kot oskrbniki Kristusove milosti s službo besede in zakramentov, zlasti z evharistijo, in tudi s svojo molitvijo, svojim zgledom in svojim delom.

   Kako škofje izvršujejo vodstveno službo?

   Vsak škof kot član škofovskega zbora ima zborno (kolegialno) skrb za vse delne Cerkve in za vso Cerkev skupaj z drugimi škofi, zedinjenimi s papežem. Škof, kateremu je zaupana delna Cerkev, jo vodi z avtoriteto svoje svete redne in neposredne oblasti, ki jo opravlja v imenu Kristusa, dobrega pastirja, v občestvu z vso Cerkvijo in pod vodstvom Petrovega naslednika.

   Kakšna je poklicanost vernih laikov?

   Verni laiki imajo po svoji posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da osvetljujejo in urejajo časne reči v skladu z božjo voljo. Tako udejanjajo poklicanost k svetosti in apostolatu, ki velja vsem krščenim.

   Kako so laiki deležni Kristusove duhovniške službe?

   Deležni so je s tem, da darujejo – kot duhovno daritev “prijetno Bogu po Jezusu Kristusu” (1 Pet 2,5), zlasti v evharistiji – svoje življenje z vsemi deli, molitvami in apostolskimi pobudami, družinsko življenje in vsakdanje delo, nadloge življenja, ki jih prenašajo potrpežljivo, ter duševni in telesni počitek. Tako tudi laiki, predani Kristusu in posvečeni po Svetem Duhu, svet sam darujejo Bogu.

   Kako so laiki deležni Kristusove preroške službe?

   Deležni so je s tem, da v veri vedno bolj sprejemajo Kristusovo besedo in jo oznanjajo svetu s pričevanjem svojega življenja in z besedo, evangelizacijo in katehezo. Ta evangelizacija dobiva posebno učinkovitost iz tega, ker poteka v navadnih razmerah sveta.

   Kako so deležni njegove kraljevske službe?

   Laiki so deležni Kristusove kraljevske službe, ker so od njega prejeli oblast, da z zatajevanjem samega sebe in s svetostjo svojega življenja premagujejo greh v sebi in v svetu. Opravljajo različne službe v blagor skupnosti in z resničnimi moralnimi vrednotami prežemajo človekove časne dejavnosti in družbene ustanove.

   Kaj je posvečeno življenje?

   To je od Cerkve odobren življenjski stan. Je svoboden odgovor na poseben Kristusov klic, s katerim se posvečeni v celoti predajo Bogu in si prizadevajo za popolno ljubezen ob nagibanju Svetega Duha. Za takšno posvetitev je značilno življenje po evangeljskih svetih.

   Kaj posvečeno življenje podarja poslanstvu Cerkve?

   Posvečeno življenje je deležno poslanstva Cerkve s polno predanostjo Kristusu in bratom ter pričuje za upanje nebeškega kraljestva.

   (vir: Kompendij KKC, 177-193)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   4. oktobra, 2020 at 20:09

   GESLO SV. FRANČIŠKA ASIŠKEGA JE BILO: »MOJ BOG IN MOJE VSE!« – JEZUS KRISTUS NAS VSE KLIČE K POLNOSTI EVANGELJSKEGA ŽIVLJENJA!

   Čudovit zgled takega življenja nam je dal posebno v svetem Frančišku Asiškem, katerega god danes slavimo. Z njim nam je dal tudi velikega priprošnjika za milosti, ki jih potrebujemo. Da bomo njegove priprošnje deležni in da bomo Bogu všeč, najprej priznajmo svojo grešnost in jo obžalujmo (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   Več o življenju sv. Frančiška Asiškega na:
   http://svetniki.org/sveti-francisek-asiski-redovni-ustanovitelj

   Po zgledu sv. Frančiška Asiškega tudi mi darujmo molitve, delo in trpljenje za spreobrnjenje grešnikov, za trdno vero in polnost evangeljskega življenja med kristjani, za sveto Cerkev … Storimo to še zlasti pri sveti maši, pri kateri se za naše odrešenje daruje naš Gospod Jezus Kristus.

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ti veselje in radost vseh svetih, zaupamo vate!
   Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!

   Odgovori
8. Janez says:

   4. oktobra, 2020 at 11:09

   Molitev svetega Frančiška Asiškega

   Gospod, naj bom orodje Tvojega miru,
   kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen;
   kjer je krivica, naj prinašam odpuščanje;
   kjer je dvom, naj prinašam vero;
   kjer je obup, naj prinašam upanje;
   kjer je tema, naj prinašam luč;
   kjer je žalost, naj prinašam radost.

   O Božji gospodar,
   pomagaj mi,
   da bom raje tolažil, kot prejemal tolažbo,
   da bom raje razumel druge, kot bil deležen razumevanja,
   da bom raje ljubil, kot prejemal ljubezen;
   kajti s tem, ko dajemo, tudi prejemamo;
   in ko umremo sebi, se rodimo v večno življenje. Amen

   Odgovori
9. Janez says:

   4. oktobra, 2020 at 9:28

   Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovitelj
   Lik asiškega Ubožca spada med najbolj mikavne v vrsti svetnikov katoliške Cerkve. Zgled njegovega življenja je še posebej dragocen danes, ko mnogi ljudje prodajajo dušo in telo bogu, ki se imenuje standard, ki pa jih ne more osrečiti. Človek je srečen, če hoče biti ‘orodje miru’, kakor je zapisano v lepi molitvi, ki jo pripisujejo svetemu Frančišku Asiškemu. Rodil se je 26. septembra 1182 v Assisiju, mestu v sončni italijanski pokrajini Umbriji. Njegov oče je bil trgovec s francoskim blagom, njegova mati je bila iz južne Francije. Ko se je otrok rodil, je bil oče na potovanju, zato mu je sama izbrala ime Janez (Giovanni), oče pa ga je po vrnitvi prekrstil v Frančiška (Francesco = Francozek) in mu namenil nasledstvo v trgovskem poklicu. Kazalo je, da se bo fant kot trgovec odlično obnesel, le preveč družaben in radodaren je bil. Bil je duša vesele fantovske družbe, toda vedno zelo dostojen. Ko mu je bilo dvajset let, je zbolel in takrat se je v njegovi duši izvršila velika sprememba.

   Vse, kar je imel svojega, je razdal revežem, bogato obleko pa vrnil očetu ter se umaknil v samoto. Neke noči je zaslišal klic: »Frančišek, popravi mojo cerkev, ki se podira!« Misleč, da gre za razpadajočo cerkvico sv. Damijana blizu mesta, se je takoj lotil dela. Kmalu pa je spoznal, da ga Bog kliče k obnovi Kristusove Cerkve, ki je propadala zaradi posvetnega duha, ki jo je bil zajel. Začel je hoditi okoli in oznanjati uboštvo. Preživljal se je z darovi, ki jih je priberačil. Bil je neprimerno srečnejši kot prej, ko je letal od zabave do zabave. Njegovemu zgledu so sledili številni njegovi nekdanji prijatelji. Tako je nastala prva Frančiškova družina, ki se je do leta 1221, ko je Frančišek sestavil redovna pravila, katera je potrdil papež Honorij III., pomnožila tako, da je štela že 1.200 bratov. Še prej, leta 1212, je Frančišek skupaj z asiško meščanko Klaro, ki je tudi svetnica, ustanovil žensko vejo reda: to je ‘drugi red’ ali klarise, ki so živele v svojih lastnih samostanih. Za poročene, ki živijo sredi sveta, pa je Frančišek leta 1221 ustanovil tako imenovani ‘tretji red’ – skupnost tistih, ki živijo v duhu redovnih pravil sv. Frančiška. Vse tri veje so se kmalu razmahnile po vsem krščanskem svetu.

   Od številnih lepih stvari iz življenja sv. Frančiška naj omenimo to, da je za božični praznik leta 1223 v votlini samotnega kraja Greccio med polnočnico pripravil žive jaslice in od takrat je navada po cerkvah in po domovih v božičnem času postavljati jaslice. Za praznik povišanja svetega križa, 14. septembra 1224, je Frančišek dobil na rokah, nogah in prsih znamenja Kristusovih ran, ki jih je nosil do smrti. Dve leti pozneje je nevarno zbolel in na bolniški postelji zložil pesem, ki je v književnosti znana kot Sončna pesem ali Hvalnica stvarstva. Sestra Smrt, kakor jo je sam imenoval, je prišla ponj 3. oktobra 1226, ko je dopolnil 44 let. Njegov prijatelj kardinal Hugolin, ki je postal papež Gregor IX., je 16. julija 1228 Frančiška razglasil za svetnika in določil, da se njegov god obhaja 4. oktobra. Na papeževo željo je brat Elija sezidal v Assisiju veličastno cerkev, pod katero so sv. Frančišku pripravili grob. Na grobu tega priljubljenega svetnika se že stoletja zbirajo romarji z vsega sveta. Lik asiškega Ubožca spada med najbolj mikavne v vrsti svetnikov katoliške Cerkve. Zgled njegovega življenja je še posebej dragocen danes, ko mnogi ljudje prodajajo dušo in telo bogu, ki se imenuje standard, ki pa jih ne more osrečiti. Človek je srečen, če hoče biti ‘orodje miru’, kakor je zapisano v lepi molitvi, ki jo pripisujejo svetemu Frančišku Asiškemu.

   Leto 1205 je bilo zanj odločilno. Kot že tolikokrat prej je Frančišek molil v mali, razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem. Nenadoma je zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Frančišek je poziv tedaj razumel dobesedno, prodal številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi obnovil kapelo. Besni oče Bernardone je od Frančiška zahteval, naj mu vrne denar, sicer se bo moral odpovedati dediščini. Frančišek je vse vrnil in se hkrati odpovedal tudi dediščini. Kmalu nato je Frančišek med mašo v takrat še majhni cerkvi sv. Marije Angelske v Porcijunkuli na ravnini pod Assisijem zaslišal besede iz Lukovega evangelija: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev.« Spoznal je, da mu je s tem nakazana njegova pot najbolj ubogega med ubogimi. Odložil je čevlje, si oblekel kuto, jo prevezal z vrvjo in se kot berač podal na popotovanje. Kmalu se je Frančišku, ki so ga prebivalci Assisija medtem razglasili za norega, pridružilo več enako mislečih prijateljev. Leta 1210 je Frančišek z dvanajstimi tovariši odšel k papežu Inocencu III. (1198–1216) v Rim in od njega dobil potrditev prvega preprostega vodila, ki se je kasneje izgubilo. Tako je nastali zametki reda manjših bratov. Število tistih, ki so želeli slediti Kristusu po Frančiškovem zgledu, je bilo vedno večje. Med njimi je bila tudi sv. Klara Asiška (1194–1253), ki je leta 1212 ustanovila žensko vejo, red klaris, imenovano tudi drugi red. Frančišku se je želelo priključiti mnogo laikov, tudi takšnih, ki so bili že poročeni. Tako je leta 1221 Frančišek zanje ustanovil tako imenovani tretji red, s čimer je omogočil, da so se redu manjših bratov pridružile nove skupine ljudi. Novembra leta 1223 je papež Honorij III. (1216–1227) potrdil novo, pravno osnovano vodilo, imenovano Potrjeno vodilo.

   Sveti Frančišek se je rodil 26. septembra 1182 v Assisiju, mestu v sončni italijanski pokrajini Umbriji. Njegov oče je bil trgovec s francoskim blagom, njegova mati je bila iz južne Francije. Ko se je otrok rodil, je bil oče na potovanju, zato mu je sama izbrala ime Janez (Giovanni), oče pa ga je po vrnitvi prekrstil v Frančiška (Francesco = Francozek) in mu namenil nasledstvo v trgovskem poklicu. Kazalo je, da se bo fant kot trgovec odlično obnesel, le preveč družaben in radodaren je bil. Bil je duša vesele fantovske družbe, toda vedno zelo dostojen. Ko mu je bilo dvajset let, je zbolel in takrat se je v njegovi duši izvršila velika sprememba. Vse, kar je imel svojega, je razdal revežem, bogato obleko pa vrnil očetu ter se umaknil v samoto. Neke noči je zaslišal klic: »Frančišek, popravi mojo cerkev, ki se podira!« Misleč, da gre za razpadajočo cerkvico sv. Damijana blizu mesta, se je takoj lotil dela. Kmalu pa je spoznal, da ga Bog kliče k obnovi Kristusove Cerkve, ki je propadala zaradi posvetnega duha, ki jo je bil zajel. Začel je hoditi okoli in oznanjati uboštvo. Preživljal se je z darovi, ki jih je priberačil. Bil je neprimerno srečnejši kot prej, ko je letal od zabave do zabave. Njegovemu zgledu so sledili številni njegovi nekdanji prijatelji. Tako je nastala prva Frančiškova družina, ki se je do leta 1221, ko je Frančišek sestavil redovna pravila, katera je potrdil papež Honorij III., pomnožila tako, da je štela že 1.200 bratov. Še prej, leta 1212, je Frančišek skupaj z asiško meščanko Klaro, ki je tudi svetnica, ustanovil žensko vejo reda: to je ‘drugi red’ ali klarise, ki so živele v svojih lastnih samostanih. Za poročene, ki živijo sredi sveta, pa je Frančišek leta 1221 ustanovil tako imenovani ‘tretji red’ – skupnost tistih, ki živijo v duhu redovnih pravil sv. Frančiška. Vse tri veje so se kmalu razmahnile po vsem krščanskem svetu. Od številnih lepih stvari iz življenja sv. Frančiška naj omenimo to, da je za božični praznik leta 1223 v votlini samotnega kraja Greccio med polnočnico pripravil žive jaslice in od takrat je navada po cerkvah in po domovih v božičnem času postavljati jaslice. Za praznik povišanja svetega križa, 14. septembra 1224, je Frančišek dobil na rokah, nogah in prsih znamenja Kristusovih ran, ki jih je nosil do smrti. Dve leti pozneje je nevarno zbolel in na bolniški postelji zložil pesem, ki je v književnosti znana kot Sončna pesem ali Hvalnica stvarstva. Sestra Smrt, kakor jo je sam imenoval, je prišla ponj 3. oktobra 1226, ko je dopolnil 44 let.

   Njegov prijatelj kardinal Hugolin, ki je postal papež Gregor IX., je 16. julija 1228 Frančiška razglasil za svetnika in določil, da se njegov god obhaja 4. oktobra. Na papeževo željo je brat Elija sezidal v Assisiju veličastno cerkev, pod katero so sv. Frančišku pripravili grob. Na grobu tega priljubljenega svetnika se že stoletja zbirajo romarji z vsega sveta. Redke cerkvene osebnosti so tako kot Frančišek Asiški vplivale na Cerkev in družbo zahodnega sveta. Vse življenje je imel pred seboj en sam cilj: postati vedno bolj podoben Kristusu. Marsikateremu kristjanu je sveti Frančišek lahko za zgled tudi danes, da tudi mi hodimo po Poti za Kristusom in smo Jezusu v vsem podobni!

   Vir: Svetnik za vsak dan, Silvester Čuk, dopolnjeno

   Odgovori
10. Janez says:

    3. oktobra, 2020 at 18:40

    Odslej ljubim le Tebe Gospod Jezus in hodim za Teboj ali Ex hoc solum amo te Dominus Iesus sequere me et te

    Molitev je odgovor, ki ga spodbudi beseda, s katero se na nas obrača Bog. On je prvi, On vedno prevzema pobudo, ker nas ljubi prvi (prim. 1 Jn 4,19). Molitev, če je resnična, je vedno ljubeč odgovor na Njegovo besedo ljubezni. Če naša molitev ne izhaja in nas ne vodi k poslušanju Boga, njegove besede, ostajamo zunaj molitve, samo na njeni lupini. Toda, samo z lupinami se ne moremo nahraniti. »Poslušanje« je ključ do Svetega pisma. Glagol »poslušati« najdemo 1100-krat v Stari zavezi in 445-krat v Novi zavezi. Bog nas torej vedno znova spodbuja, da postanemo poslušalci Njegove Božje besede. Temu poslušanju oziroma slišanju Božje besede pa naravno sledi naš odgovor molitve in ljubezni, pokorščine Božji besedi in njeno uresničenje. V biblično-krščanskem kontekstu ima molitev svoje mesto po poslušanju Božje besede, to je po njenem branju in meditaciji, premišljevanju. Je tisti pomemben pogovor z Bogom, ki prevzema pobudo in pričakuje naš odgovor. Poslušanje Boga je torej srce molitve. In Bog nam pri molitvah in poslušanju Božje Bosede pove, kaj je prav in kaj ne in kaj hoče od nas. Božja beseda je Njegova Navzočnost, je konkretna obstoječa Božja Oseba, ki je Vsemogočna in Vseprisotna povsod, česar s svojo človeško pametjo ne zumfrem razumeti! Vabi nas, da vstopimo z vero in ljubeznijo v živo občestvo z Njo in da vedno ostanemo skupaj v dobrem in v slabem. Premišljevanje ni sicer nepomembno. Je celo zelo pomembno, toda preseči ga mora naslednji korak, ki vodi globlje, korak dejavne in goreče vere in spolnjevanje Božje Volje in Naukov Evangelija, ki Slavi Boga in se mu Zahvaljuje, ko vsak dan izžarevamo Kristusa in ljudem prinašamo Luč Odrešenja in Veselje Božje Ljubezni. Ko berem Sveto pismo berem namreč pismo Božjega prijatelja, ki je včasih precej oddaljen, včasih pa zelo blizu nas, ki je ko pride, pri meni in v meni, v drugih ljudeh in v Naravi, ki me obkroža. Sem sposoben le gledatri ali tudi prisluhniti in tudi videti ter se čuditi?! Pri sebi, v srcu imam tudi njegovo sliko, ki mi na poseben človeški način oživlja Njegove Besede in nauke, njegove vrstice iz Svetega pisma. Berem. Gledam. Znova berem. Molim. Premišljujem. Milim. Prosim. Delam. Služim in pomagam. Truden zvečer omahnem in zaspim z mislijo Nanj. In zjutraj vstanem z mislijo Nanj. Koliko spominov na vsa leta skupnega dela, veselja in problemov se odpira in ponavzoči v mislih in srcu! Vsaka beseda v Njegoverm Svetem pismu, vsak Nauk in Vsaka Njegova Beseda mi ljubeznivo in ljuberče prikliče trenutke, situacije in poteze njegove Božje Ljubeče in Usmiljene Osebnosti, ko so izpuhtele negativne misli, skrbi in teržkoče in me je napolnila in me Nagovorila lahna Ljubeča Usmiljenost. Nepričakovano zazvoni spet Včasih Nekdo pri vratih. Žal mi je, da sem prekinjen prav v tem trenutku dialoga in molitve. Grem odpret … Neverjetno! Pred mano je prav On, moj Prijatelj, ki mi je poslal sporočil in mi pisal pred nekaj dnevi, da bo spet prišekl k meni na obisk. Kako se veselim in kako neučakan sem, da spet pride in se naseli v meni Božji Mir, ki ga ni nikjer! Nepopisno veselje … Odložim Sveto pismo, ki ga imam v rokah, kajti sedaj sem z Njim, ki je osebno navzoč in me Učii in me Vodi ter me nežno usmerja kako in kaj, ko se, zašel in se iščem. Prenesimo to izkušnjo na našo molitev in branje Svetega pisma ter na dobra dela in služenje drugim. Kadar beremo Sveto pismo in se ustavimo v premišljevanju ob Božji besedi, smo na poseben način pred živo navzočim Bogom. Ko pomagamo drugim pa pomagamo sebvi in dobimo neslišne komaj sluteče impulze Božje Dobrote in Njegove Miline. On sam je tu, da nam spregovori in nas Vodi. Besede, ki jih beremo in premišljujemo, nas morajo »zagrabiti« in nas stanovitno voditi v navzočnost Njega, ki jih je povedal in ki jih govori sedaj nam, meni osebno, tukaj in zdaj. In Jezus hoče, da vse Njegove svete Nauke in Božjo Besedo prelijemo v vsakdanje življenje dejavne Vere v Jezusa Odrešenika in Učenika, da smo ponižni in goreči, ko je treba hoditi za Jezusom in spolnjevati Božjo Voljo v vsem, kar Bog hoče od nas! Svobodna volja je prečudoviti dar, ki pa ga spremlja tudi naša človeška neznanska odgovornost. Potrebujemo Boga ob sebi. Lahko se odločimo, da bomo Boga ljubili, lahko pa tudi, da se bomo od njega odvrnili ali se mu odzvali kasneje. Vsak dan smo poklicani k odločitvam, majhnim in velikim, in vse zaznamujejo nadaljnji potek našega življenja. Kako pa je z nami? Jezus bo danes poklical tudi nas. Sveti Duh nam bo spregovoril na tak ali drugačen način. Kako se bomo odločili? Bomo oklevali spregovoriti o svoji veri sosedu ali sodelavcu v težavah? Bomo za en dan vse preložili in opravili svojo spoved ali spravo z nekom, ki smo ga užalili ali pa se bomo spokorili in popravili krivico in škodo z opravičilom in dobrim delom in dali dober zgled? Ali se še ne bomo spreobrnili in se poboljšali? Bog nas Čaka da pridemo nazaj k Njemu! Bodimo raje kakor misijonarji in apostoli, ki so prišli k Jezusu takoj, ko jih je poklical in ki so šli in razširjali Božje Oznanilo med ljudi. Bodimo kakor tisti, ki ni hotel iti za Kristusom šele naslednji dan, ampak ki je odšel per takoj. Brez Izgovorov. Ne zamudimo nobene priložnosti in se še danes odločimo, da bomo hodili za Jezusom po običajnih pa tudi neobičajnih poteh. Vse imamo, če Vanj Verujemo in mu Zaupamo. Ko bodo drugi videli naš zgled, bodo tudi oni radi pohiteli k Jezusu; spoznali bodo, da je sedaj »čas milosti … in dan rešitve« (2 Kor 6,2).
    Razne misli in premisleki ter lastni doprinos

    Molitev
    Za Teboj bom odslej hodil Gospod, kamor greš. Odslej bom ljubil le Tebe Gospod Jezus, sledil bom le Tebi, le Tebi sem pripravljen služiti, saj je le to, da ti vladaš, pravično. Hočem biti pokoren in ubogljiv Tvoji Volji Gospod. Naroči, prosim te, ukaži vse, kar hočeš; le ozdravi me egoizma, egocentrizma, materialne zaslepljenosti, odpri mi ušesa, da bom poslušal in slišal tvoje besede; ozdravi, odpri mi oči, da bom videl Tvojo voljo. Prosim Poduči me in Vodi me, da bom končno razumel, kaj hočeš od mene Ljubeči in Usmiljeni Gospod. Odženi od mene neurejenost misli in duha, da Te bom prepoznal in Ti sledil ter spolnjeval Tvoje Nauke in zahteve. Povej mi, kako naj si prizadevam s Tvojom Pomočjo in se trudim, da Te bom videl: Upam, da bom znal izpolniti vse tvoje zapovedi in ukaze. Sprejmi, prosim te, svojega begajočega grešnega sina, o Gospod, najbolj Usmiljen in Najbolj Dober in najboljši Oče med vsemi očeti in dobrotniki. Amen.

    SVETI AVGUŠTIN.

    Odgovori