Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   15. oktobra, 2020 at 13:39

   BOŽJI NAČRT ZA VSAKEGA OD NAS!
   —————————————————-
   SVETI PAVEL BLAGOSLAVLJA BOGA BOGA ZARADI NJEGOVEGA NAČRTA LJUBEZNI, KI SE JE URESNIČIL V JEZUSUKRISTUSU (prim. Ef 1,3-6,15-18).

   V TEM NAČRTU VSAK OD NAS NAJDE TEMELJNO POKLICANOST! KATERO?
   —————————————————————————————————–
   TAKO PRAVI PAVEL:”SMO NAMREČ V NAPREJ DOLOČENI , DA SMO PO JEZUSU KRISTUSU BOŽJI OTROCI:”BOŽJI SIN JE POSTAL ČLOVEK, DA BI NAS NAPRAVIL ZA BOŽJE OTROKE.

   KRISTUSOV EVANGELIJ JE POLNO RAZODETJE BOŽJEGA NAČRTA.
   —————————————————————————————–
   ČE GOSPOD NADALJUJE S SVOJIM PRIHODOM MED NAS, ČE NADALJUJE S PODARJANJEM SVOJE BESEDE, JE TO ZATO, DA BI LAHKO VSAKDO IZMED NAS ODGOVORIL NA TA KLIC, POSTATI SVETI V LJUBEZNI.

   SVETOST JE PRIPADATI BOGU, JE OBČESTVO Z NJIM, JE PROSOJNOST NJEGOVE BREZMEJNE DOBROTE.
   —————————————————————————————————————————————–
   SVETOST JE OHRANJANJE DARU, KI NAM GA JE BOG DAL. SAMO TO: OHRANJATI ZASTONJSKOST. ZATO TISTI, KI PREJME VASE SVETOST, KOT DAR MILOSTI, NE MORE, NE MORE, DA JE NE BI PREVEDEL V KONKRETNO VSAKDANJE DELOVANJE.. TA DAR, MILOST, KI MI JO JE BOG DAL , PREVAJAM VSAK DAN V KONKRETNA DEJANJA V SREČANJU Z DRUGIMI.
   ——————————————————————————————————————————————————-
   TO JE DEJAVNA LJUBEZEN, TO JE USMILJENJE DO BLIŽNJEGA, KOT ODSEV BOŽJE LJUBEZNI, ISTOČASNO OČIŠČUJE NAŠE SRCE IN NAS PRIPRAVLJA NA ODPUŠČANJE TER NAS DAN ZA DNEM DELA “BREZMADEŽNE”, VENDAR NE V SMISLU, DA JAZ OVZAMEM EN MADEŽ, TEMVEČ “BREZMADEŽNE” V SMISLU, DA BOG VSTOPI V NAS. DAR BOŽJA ZASTONJSKOST VSTOPI V NAS , MI PA GA OHRANJAMO IN DAJEMO DRUGIM( Mirenski grad).

   http://www.mirenski-grad.si/bozji-nacrt-za-vsakega-od-nas

   Odgovori
2. Janez says:

   15. oktobra, 2020 at 13:11

   PONOVNO NAJDEN SMISEL ŽIVLJENJA ZA LJUDI JE LE SKOZI JEZUSA KRISTUSA
   Kot smo že doslej nekajkrat napisali lahko najdemo grešni in nepopolni ljudje pravi smisel življenja, na zemlji in v večnosti samo v pravem odnosu z Bogom, ki smo ga vsi izgubili že v času Adama in Eve, ko sta le-ta padla v grešnost. Ta odrešujoča obnova je mogoče samo po božji milosti, samo po veri in samo v božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki izvoljenega spravi z Bogom (Evangelij po Janezu 1,12; 14,6; Apostolska dela 4,12; Pismo Rimljanom 5,10). Bog sam priskrbi večno življenje vsakemu, ki ga kliče k veri. Srčno se pokesajo svojih grehov (odvrnejo se od grehov, ker jih je Sveti Duh spremenil in napravil iz njih novo osebo) in se začnejo obračati na Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika (za več informacij o tej pomembni temi poglej vprašanje »Kaj je načrt odrešitve?«). Vse življenja postane napredujoče potovanje posvečanja skozi težave, nadloge in uspehe življenja v zaupanju in zanašanju v Jezusa.

   Pravi smisel življenja ljudje najdemo le s priznavanjem Jezusa kot osebnega Odrešenika in Gospoda ter začnemo Jezusu slediti kot učenci, se od Njega učiti, preživljati čas z Njim v Njegovi besedi, Svetem pismu, se z Njim v molitvi pogovarjati in z Njim hoditi skozi življenje v poslušnosti in ubogljivosti (Evangelij po Mateju 11,28-30). Smisel življenja je ovit v božjo slavo. Ko kliče svoje izvoljence Bog pravi: »Pripelji moje sinove iz daljave, moje hčere s konca zemlje, vsakega, ki ima ime po meni, ki sem ga sebi v slavo ustvaril, upodobil in naredil.« (Izaija 43, 6b-7) Razlog, da smo bili ustvarjeni, je za Božjo slavo. Kadar koli nadomestimo božjo slavo s svojo, zgrešimo smisel življenja (Evangeliju po Mateju 16, 24–27). Sveto pismo pravi, da lahko nadaljujemo iskanje hedonističnega življenja, katerega rezultat je prazno življenje in večna poguba ali pa lahko hodimo za Jezusom in živimo življenja s srci polnimi zadovoljstva, zadoščenja in z večnostjo v nebesih. »Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce« (Psalm 37,4).

   Sklep:
   Zato je za kristjana pomembno, da se pri iskanju smisla življenja odloči za našo lastno Hojo za Jezusom, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim! Pridobiti vero in odgovor kaj je smisel življenja pomeni pridobiti lepoto življenja, odkriti, da je lepo živeti, ljubiti, roditi, zaupati življenje tistemu, ki zaupa svoje življenje v tvoje roke. Lepo je biti duhovnik, redovnik, družinski oče ali mati, kajti vse ima pozitiven smisel, vse se premika proti življenju, svetlobi in večnosti, ne proti smrti. “Prišel je čas, da nehamo govoriti o veri kot žrtvi, odpovedi, omejitvi. Čas je, da govorimo o lepoti in prijetnosti verovanja v Boga”. “Zanima nas vse tisto, ki omogoča, da raste in cvete in človekova vera v Boga in človeško Odrešenje, ki je cilj Poti k Jezusu. Vse Božje, ki se pomaga človeku in se ujema z bujno rastjo človeškega, je pomembno, da se mu odpremo in posvečamo”. Več Boga pomeni več mene, ki mi daje moč! Več evangelija stopi v moje življenje, bolj zaživim v Bogu! P. Giovanni Vannucci, eden največjih mistikov 20. stoletja, je dejal: Božje kraljestvo bo prišlo – kot dar in sad Božje Milosti in blagoslova vseh mojih prizadevanj – s cvetenjem vere in pobožnega življenja v vseh njegovih oblikah. “To je moja vera v Boga, ki nam pravi: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Če boste sledili Meni in Mojemu nauku, se bo vaše življenje spremenilo«. Kristjan ki hoče začeti graditi oseben odnos z Jezusom Kristusom, pa ga moramo najprej povabiti in sprejeti v svoje srce. Odkar od otroka naprej verujem in sledim Gospodu, se je v moje srce naselila globoka radost, ki ni podobna ničemur, kar sem do sedaj v življenju izkusil. Jezus Kristus je v moje življenje prinesel smisel. Bog želi, da bi ga mi poznali in izkusili njegovo ljubezen, radost in mir. S tem, ko ga sprejmemo v svoje srce, prejmemo njegovo odpuščanje in začnemo skupaj z njim graditi osebni odnos, ki traja na veke. Jezus pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu«. Bodimo ČUJEČI in POZORNI na Jezusov klic in nagovo, s katerim nas Vabi K Sebi! Smisel Življenja za kristjane in druge ljudi je, da pride k nam Božje kraljestvo Božje Ljubezni, Usmiljenja, Božjega Miru in Odrešenja, o čemer sem že nekajkrat pisal na tem medmrežju!

   Že objavljeno, nekoliko popravljeno in dopolnjeno.

   Odgovori
3. Miro says:

   15. oktobra, 2020 at 12:16

   KO JE GOSPOD USTANOVIL EVHARISTIJO, NAS JE HOTEL ZDRUŽITI TAKO MED SEBOJ KAKOR S SAMIM SEBOJ!

   Priporočimo se Svetemu Duhu za razsvetljenje in pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti svete Evharistije. Pridi, Sveti Duh!

   Iz evharistije prihaja opomin,
   da ne zadošča »imeti« –
   treba je tudi »biti«:
   majhna posvečena hostija
   ni nič na ravni »imetja«,
   vendar pa je vse na ravni »bivanja«;
   je namreč telo Kristusa,
   umrlega in vstalega,
   ki nas preoblikuje vase
   in daje, da vsi postajamo bratje.
   (Janez Pavel II.)

   Ko je Gospod ustanovil evharistijo,
   nas je hotel združiti tako med seboj
   kakor s samim seboj.
   (Louis Evely)

   Vsako obhajilo naj nam da,
   da presežemo vse težnje po delitvi
   in naj bo pristno srečanje v edinosti!
   (Jean Galot)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Janez says:

   15. oktobra, 2020 at 11:56

   KAJ JE BOŽJI NAČRT ODREŠITVE ZA LJUDI? JEZUS!
   Si duhovno lačen in hrepeniš po nečem nematerialnem, da bi te izpolnilo in umirilo srce? Ne fizično lačen, pač pa lačen nečesa presežnega, nerčesa kar je več v tvojem življenju? Je nekaj globoko v tebi, kar se nikakor ne da zadovoljiti? Če je tako, potem je Jezus prava pot! Jezus je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Evangelij po Janezu 6,35).

   Si zmeden in si zataval stran od Boga na stranpoti in si se izgubil na razpotjih labirintov živčljenjas in ne veš kam naprej? Se ti zdi, da nikoli ne moreš najti prave poti ali pa globljega namena svojega življenja? Imaš občutek, da živiš v temi—da je nekdo ugasnil luči, stikala pa nikakor ne moreš najti? Če je tako, potem je Jezus prava pot! Jezus je rekel: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Evangelij po Janezu 8,12). Bog nas ljubi vedno, tudi ko grešimo in zaidemo! Vedno se lahko vrnemo nazaj k Bogu v objem! Jezus je prišel na svet zaradi grešnikov ne zaradi pravičnih!

   Ali se kdaj počutiš, kot da si zaklenjen in izločen ven iz življenja? Si poskusil odpreti že veliko vrat, samo zato, da bi videl, da je življenje za njimi prazno in nepomembno? Iščeš vhod v izpolnjeno življenje svobode, Božje Ljubezni, Dobrote in Božjega Miru? Če je temu tako, potem je Jezus prava pot. Jezus pravi: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo« (Evangelij po Janezu 10,9).

   Te ljudje vedno razočarajo? Je tvoje razmerje z njimi plitko in prazno? Se ti zdi, da te vsi hočejo le izkoriščati? Da ljudem ne moreš zaupati, ker ne držijo obljub, so nestanovitni in egoistični? Če je tako, potem je Jezus prava pot! Jezus pravi: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce… Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce« (Evangelij po Janezu 10,11. 14-15).

   Se sprašuješ, kaj se zgodi po smrti? Si naveličan živeti za stvari, ki trohnijo in zarjavijo ter sčasoma izginejo? Ali včasih dvomiš, če ima življenje sploh kakšen pomen? Si želiš po smrti še naprej večno živeti in čutiti božjo Ljubezen in bližino ter Odrešenje? Če je temu tako, potem je Jezus prava pot! Jezus je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Evangelij po Janezu 11,25-26).

   Kaj je prava pot? Kaj je resnica? Kaj je pravo življenje? Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Hodimo po Poti k Jezusu Kristusu!

   Lakota, ki jo čutiš, je duhovna lakota in je lahko izpolnjena le z Jezusom Učenikom in Odrešenikom. Jezus, Luč sveta, je edini, ki lahko razsvetli temo in nas varno vodi k sebi. Jezus sam je vrata k zadovoljivemu življenju. Jezus je prijatelj in pastir, ki te išče. Kliče tebe, vabi te in te tiho nagovarja preko ljudi in dogodkov v tvoji okolici, ga slišiš? Jezus je življenje tega sveta in onostranstva (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je pot Odrešenja! Razlog, da se počutiš lačnega, izgubljenega v temi, razlog, da ne moreš najti smisla življenja je to, da si ločen od Boga. Sveto pismo pravi, da smo vsi grešili in smo zato ločeni od Boga. »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil (Pridigar 7,20), saj so vsi grešili in so brez Božje slave« (Pismo Rimljanom 3,23).

   Praznina, ki jo čutiš v srcu, je praznina življenja brez Boga. Ustvarjeni smo bili, da bi imeli razmerje z Bogom. Toda zaradi naših grehov nismo upravičeni do tega razmerja. »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši« (Izaija 59,2). Še huje; greh je vzrok, zaradi katerega smo duhovno mrtvi in bomo večno ločeni od Boga na tem in na drugem svetu. (Pismo Rimljanom 6,23a; Pismo Efežanom 2,1).

   Kdo nas lahko reši tega problema (Pismo Rimljanom 7,24-25)? Jezus je edina prava pot! Samo Jezus nas lahko reši. Jezus je umrl na križu, ker je nase prevzel vse grehe Svojega ljudstva, ki verujejo Vanj kot Gospoda in Zveličarja od božjega srda proti grehu. Zanje se je namesto njih prostovoljno žrtvoval, da bi poplačal ves njihov dolg greha (Evangelij po Janezu 3,36; Drugo pismo Korinčanom 5:21). Na križu je Jezus nase prevzel kazen za grehe božjih izbranih ljudi—Svoje ovce, ki jih on sam kliče k sebi (Evangelij po Janezu 10,3-5.11.27-28; Pismo Rimljanom 5,8). Umrl je namesto nas in tri dni kasneje vstal od mrtvih ter premagal greh in smrt (Prvo pismo Korinčanom 15,3-4; Pismo Rimljanom 6,4-5). Zakaj je to storil? Na to vprašanje odgovarja Jezus sam: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Evangelij po Luku 15,1-32. 19,10; Prvo pismo Timoteju 1,15). Jezus je umrl, da bi odkupil svoje izgubljeno ljudstvo od greha (Pismo Titu 2,14).

   Kadar koli se človek pokesa od greha nevere in začne verovati v Jezusa ter zaupati v Njegovo smrt kot popolno plačilo za svoje grehe, je to dokaz, da ga je Bog Sveti Duh že duhovno prebudil od mrtvih in odrešil. Je bil že na novo rojen od zgoraj (Evangelij po Janezu 3,3. 8. 14-16). Njegovi grehi so že odpuščeni in oprani, ter zato veruje (Prvo pismo Korinčanom 6,9-11). Tudi njegova duhovna lakota je potešena. Prižgale so se luči. Ima popolno življenje (Evangelij po Janezu 5,24, 6,47). Spozna njegovega resničnega Prijatelja in Pastirja. Ve, da ga po smrti čaka večno življenje—življenje vstajenja, na veke z Jezusom!

   »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16).

   Addendum:
   Pri Veri v Boga in Odrešenika Jezusa Kristusa gre za naše iskreno in goreče spolnjevanje Božje Volje, molitve in Vero ter naše zaupanje v Boga, pri čemer se verska pravila in obredi v Cerkvi izpolnjujejo kot posledica hvaležnosti Jezusu za Odrešitev, ki jo je Bog dosegel za nas in v nas, ko ga sprejmemo in zaupamo ter Verujemo Vanj. Prava vera pomeni biti duhovno krščansko prerojen, spreobrnjen in obnovljen v odnosu z Bogom po njegovem daru po veri v Jezusa Kristusa kot Gospoda in Odrešenika, po katerem se lahko Odrešimo kot dobri ljudje in dobri kristjani. Zato ne zadošča v Cerkvi le legalizem z spoštovanjem verskih pravil. Vera nam predvsem pomaga, da nenehno tudi duhovno rastemo in smo dobri ljudje in dobri kristjani, da smo Bogaboječi, Dobri, Strpni, Sočutni, Usmiljeni, ki Ljubijo in Odpuščajo drugim. V tem nenehno obnavljajočem, stalnem, ljubečem in vsebinsko pravem odnosu z Bogom Verujoči Boga kristjani iskreno in goreče molimo, prosimo, spolnjujemo Božjo Voljo, vse Božje nauke in zahteve, izpolnjujejo pravila in obrede iz ljubezni do Boga in želje, da bi ga hvaležno poveličali in častili ter se mu zahvalili za Njegovo Ljubezen, Dobroto in Usmiljenje. Živeti in delati pa moramo tako, da dejavno in iskreno Verujemo v Boga, spolnjujemo Božjo Voljo in Jezusov Evangelij veselega Oznanila Odrešitve Človeštva in da krščansko Vero dejavno prelijemo v molitve in naše dejavno Življenje v Ljubezen ter s služenjerm in dobrimi deli kot usmiljeni Samaritani. Da smo iz Vere v Boga Odrešenika in Učenika dobri Ljudje in dobri Kristjani, ki radi Molimo k Bogu in Spolnjujemo Voljo Boga in smo tako podobni Jezusu Odrešeniku. Pomembna je poleg izvajanja Molitev, Evharistije in zakramentalizacije v Cerkvi tudi evangelizacija ali izvajanje Jezusovega Evangelija v dejavno in Življenje. Ne moremo biti dobri kristjani, če nismo obenem dobri ljudje.

   Vsebinsko dopolnjen in že objavljen povzetek iz medmrežja gotquestions in lastni doprinos.

   Odgovori
5. Janez says:

   15. oktobra, 2020 at 11:18

   KRŠČANSKA SKRIVNOST PONIŽNOSTI IN USMILJENJA, pater dr. Lovše
   Spomnimo se Jezusovega evangelija: »Kadar te kdo povabi na svatbo ali praznovanje, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja? Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne Nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna. Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem napihovanje, ošabnost, razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

   Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega Božjega Usmiljenja in Ljubezni, ne zaradi naših zaslug in položaja ter veljave v družbi in bogastva. Če mi še vedno trmasto vztrajamo in delamo razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujemo s posebnimi častmi, s tem kažemo, da še vedno nismo spoznali in okusili zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo prijazno ponudbo celo zavrnemo. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen. Zato nas Jezusov evangeljski odlomek ne vabi, naj prosimo, da bi se naučili ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi nas, naj prosimo, da bi se naučili tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nam je darovana in dana v Jezusu, da bomo zaničevali vsako drugo stvar ali svojo namišljeno človeško veličino in pomembnost. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da nas bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nam bo pri srcu veličina vseh bližnjih. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem ljudem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike in ki je pravičen in ponižen in ki prinaša evangeljsko veselje in upanje med ljudi.

   Pater dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi

   Addendum h krščanski ponižnosti
   Ljubezen je največja krepost, toda vsi duhovni pisci se bodo strinjali, da je ponižnost temeljna vrlina. To zato, ker so bili prvi krščanski pisci menihi, ki so živeli bolj v miru, če so tekmovali v tem, kdo bo bolj ponižen, kot če so tekmovali v uspešnosti. In ponižnost je veliko laže živeti v samostanu med enako mislečimi kot v resničnem svetu, kjer se vsakdo preriva za prvo mesto. Ponižnost je krščanska krepost. Rimskim in grškim filozofom je ponižnost predstavljala le lastnost otrok in starčkov, ki so imeli za kaj biti ponižni. Drugače pa je ponižnost veljala za šibkost.Najbolj znano krščansko razpravo o ponižnosti je napisal sveti Benedikt v šestem stoletju. Natančno je opisal lestev ponižnosti, ki jo sestavlja 12 stopnic. Moderni filozofi so njegovo misel skrčili na 3 vidike ponižnosti: umiranje sebi, milost rešitve in posnemanje Kristusa. Poglejmo, o čem govorijo.Umirati sebi. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, zato smo nagnjeni k dobroti. Toda odkar so naši predniki padli v greh, se naravno gibamo k zlemu. Padec je bil posledica ponosa, ponižnost pa je ponosu nasprotna vrlina. Če je ponos prekomeren izraz iskanja sebe, potem je prostistrup nesebičnost, način umiranja sebi: ponižnost.Milost rešenja. Ko naravno željo po preživetju podpre še greh ponosa,posamezniki pričnejo verjeti, da si lahko sami pridobijo vse, kar potrebujejo. Lahko zapadejo v nesveto prepričanje, da lahko rešijo celo sami sebe. Ponižnost nam da zavedanje o moči greha in zato smo lahko hvaležni za milost ponižnosti, ki ve, da je Bog edini, ki me more (od)rešiti.Posnemanje Kristusa. Povsem jasno je, da je Jezus blagoslavljal revne, imel rad šibke otroke, da je pozdravljal ponižne in udrihal po bogatih in ponosnih. Še pomembnejše je to, da je bil tudi sam ponižen. In če nas Jezus uči ponižnosti, če nam je vzornik za moralno vedenje, potem moramo vsi, ki mu sledimo, posnemati njegovo ponižnost.

   Odgovori
6. Miro says:

   15. oktobra, 2020 at 7:56

   V DUHOVNEM ŽIVLJENJU, TAKO KOT NA VSEH DRUGIH PODROČJIH, ZLAHKA POZABIMO, KAJ JE RESNIČNO POMEMBNO. ŽAL SE LAHKO SLEPIMO, DA ŽIVIMO KREPOSTNO, RESNICA PA JE LAHKO POVSEM NASPROTNA!

   Italijanski duhovnik Lorenzo Scupoli je poskusil poiskati srčiko duhovnega življenja. V svojem klasičnem duhovnem delu z naslovom Duhovni boj pojasnjuje, kaj je po njegovem mnenju najpomembnejši greh, ki ga je nujno treba odstraniti iz človekove duše.

   V duhovnem življenju, tako kot na vseh drugih življenjskih področjih, zlahka pozabimo, kaj je resnično pomembno. Žal se lahko slepimo, da živimo krepostno, resnica pa je lahko povsem nasprotna. (Hudič si po svojih najboljših močeh prizadeva, da bi živeli v nevednosti!)

   NAJNEVARNEJŠI GREH JE DUHOVNA PREVZETNOST

   Scupoli opisuje, da je najnevarnejši greh lahko duhovna prevzetnost, ki duši preprečuje, da bi se združila z Bogom. Duhovno prevzeten človek “misli, da izvrstno napreduje, če veliko in glasno moli, redno obiskuje bogoslužja … zahaja v številna svetišča in pogosto prejme sveto obhajilo.” Še več, prepričan je, da je zaradi teh dejanj popoln in si posledično “želi, da bi bil najbolj priljubljen, da bi o njem imeli boljše mnenje kot o drugih ljudeh; o tem je trdno prepričan in pri tem trmasto vztraja; slep je za lastne napake, vedno pa budno opazuje ter kritizira ravnanje in besede drugih ljudi”.

   Duhovno prevzetni ljudje žal “sami sebi pripisujejo obilno mero popolnosti in zadovoljni sami s seboj sodijo druge, v resnici pa potrebujejo neverjetno količino Božjega usmiljenja za lastno spreobrnjenje”.

   EVANGELJSKA PRIPOVED O FARIZEJU IN CESTNINARJU

   Scupoli drzno nadaljuje: “Odkriti grešnik se dosti lažje spreobrne in znova vzpostavi povezavo z Bogom kakor tisti, ki se ogrinja s plaščem navidezne kreposti.” Ta Scupolijeva ugotovitev spominja na evangeljsko pripoved o farizeju in cestninarju. “Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molili takole: ‘Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.’ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!’ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne, kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.” (Lk 18, 10–14)

   Ne pozabimo psalmistovih besed: “Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.” (Ps 51,19)

   Povzeto po: Aleteia.si

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupam vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   15. oktobra, 2020 at 6:07

   CERKEV NA ZEMLJI OBHAJA BOGOSLUŽJE KOT DUHOVNIŠKO LJUDSTVO, V KATEREM VSAK DELUJE V SKLADU S SVOJO VLOGO, V EDINOSTI SVETEGA DUHA!

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nam pomaga pri branju in premišljevanju Kompendija Katekizma katoliške Cerkve, tokrat glede razumevanja pomena zakramentov. O tem je še vedno ogromno nevednosti in nerazumevanja.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Kdo deluje v liturgiji?
   V bogoslužju deluje “celotni Kristus” (“Christus totus”), glava in telo. Kot veliki duhovnik Kristus obhaja liturgijo s svojim telesom, nebeško in zemeljsko Cerkvijo.

   Kdo obhaja nebeško bogoslužje?
   Nebeško bogoslužje obhajajo angeli, sveti stare in nove zaveze, zlasti Božja Mati, apostoli, mučenci in “velika množica, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov, ljudstev in jezikov” (Raz 7,9). Kadar v zakramentih obhajamo skrivnost odrešenja, smo deležni tega nebeškega bogoslužja.

   Na kakšen način Cerkev na zemlji obhaja bogoslužje?
   Cerkev na zemlji obhaja bogoslužje kot duhovniško ljudstvo, v katerem vsak deluje v skladu s svojo vlogo, v edinosti Svetega Duha: krščeni darujejo sami sebe v duhovno daritev; posvečeni nositelji cerkvene službe obhajajo v skladu s posvečenjem, ki so ga prejeli za služenje vsem udom Cerkve; škofje in duhovniki delujejo v osebi Kristusa, Glave.

   Kako se obhaja bogoslužje?
   Bogoslužno opravilo je stkano iz znamenj in simbolov, katerih pomen se zakoreninja v stvarstvo in človeške kulture, dobiva določenost v dogodkih stare zaveze in se v polnosti razodeva v Kristusovi osebi in njegovem delu.

   Od kod prihajajo zakramentalna znamenja?
   Nekatera prihajajo iz stvarstva (luč, voda, ogenj, kruh, vino, olje), druga iz človeškega družbenega življenja (umivanje, maziljenje, lomljenje kruha), spet druga iz zgodovine odrešenja v stari zavezi (obredi velike noči – pashe, daritve, polaganje rok, posvetitve). Ta znamenja, od katerih so nekatera določujoča in nespremenljiva, je privzel Kristus in postanejo nosilci odrešujočega in posvečujočega delovanja.

   Kakšno razmerje obstaja med dejanji in besedami v zakramentalnem opravilu?
   V zakramentalnem opravilu so dejanja in besede tesno med seboj povezani. Čeprav so simbolična dejanja že sama po sebi govorica, je vendarle potrebno, da besede obreda spremljajo in oživljajo ta dejanja. V bogoslužju besed in dejanj ni mogoče med seboj ločiti, kolikor so znamenje in pouk in kolikor tudi uresničujejo to, kar naznačujejo.

   Pod kakšnimi pogoji imata petje in glasba svojo vlogo v liturgičnem opravilu?
   Ker sta petje in glasba tesno povezana z bogoslužnim dejanjem, je treba paziti na naslednje pogoje: besedila, ki naj zajemajo zlasti iz Svetega pisma in bogoslužnih virov, se morajo skladati s katoliškim naukom; molitev naj pride lepo do izraza; glasba naj bo kvalitetna; občestvo naj bo udeleženo; upoštevati je treba kulturno bogastvo božjega ljudstva; opravilo naj ima sveto in slovesno naravo. “Kdor poje, dvakrat moli” (sveti Avguštin).

   Kakšna je namembnost svetih podob?
   Kristusova podoba je najodličnejša liturgična ikona. Druge podobe, ki predstavljajo Marijo in svetnike, naznačujejo Kristusa, ki je v njih poveličan. Svete podobe razglašajo isto evangeljsko oznanilo, ki ga Sveto pismo sporoča z besedo. Pomagajo prebujati in hraniti našo vero.

   (vir: Kompendij KKC, 233- 240)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   14. oktobra, 2020 at 21:53

   Razumeti pravičnost ali to pomeni tudi pravilno razumeti Boga
   »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in to vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22)
   Pravičnost prihaja prek vere v Jezusa in ne prek našega dela ljudi, ki smo grešni in nepopolni. To je poleg Vere v Boga tisto Božje darilo in ga pridobimo, ko začnemo iskreno verovati v Jezusa Odrešenika in izvajati Božjo Voljo v našem življenju. Mnogo odlomkov je v Bibliji, ki te trditve potrjujejo in jih proučujejo duhovniki in bogoslovci. Zaradi nas grešnih ljudi je Bog poslal na zemljo Jezusa Kristusa; Njega, ki ni poznal greha, tako da v Njem in po Njem moremo Ljudje postati, zdržati in vztrajati v Božji pravičnosti. To je tisto, kar bi mi ljudje morali biti in sprejeti ter v pravem odnosu do Boga po Božji Milosti in Njegovi Dobroti. Kristus je bil na Zemlji brez greha in zaradi ljubezni do nas je vzel nase naše grehe, da bi mi bili v vzvišenem odnosu z Bogom in se odrešili brez svojih zaslug. Jezus je bil na Zemlji Pravi Bog in Pravi Človek. S svojo Smrtjo in Vstajenjem nas je Odrešil. Bog nas Ljudi, zaradi poslanega Sina Odrešenika vidi kot preizkušene in sprejete in v pravem odnosu s seboj takrat, ko smo kot verni kristjani sprejeli Jezusa kot našega Odrešenika.

   Namesto, da nas je strah, da je Bog žalosten in jezen na grešne ljudi, se lahko postavimo predenj, saj v Kristusu Odrešeniku vemo, da smo pri Bogu sprejeti. Nihče ne bo opravičen (postati pravičen, opravičen, zadovoljivo sojen) pred njim v poslušnosti delom, določenim v postavi. Ker [pravo opravilo] postava je, da se človek prepozna in zaveda greha [ne samo dojemanje, ampak spoznanje greha, ki deluje k pokori, veri in svetosti vsake osebnosti]. Božja pravičnost namreč prihaja po veri in osebnem zaupanju in zaupljivi opori v Jezusa Kristusa (Odrešenik ali Mesija). [To pomeni] za vse, ki verujejo. Za njih ni razlike. Mi vemo, da je človek opravičen ali pravično ocenjen in v pravem odnosu z Bogom ne po delih postave, ampak [samo] po veri in [popolnem] zaupanju in vdanosti in trdnem upanju v Jezusa Kristusa ter izvrševanju Njegove Volje. Vera v Boga in dobra dela nam Ljudem odpirata Pot do Boga in Božje Pravičnosti, ko Bog pride, vstopi in ostane v nas, ker tedaj prav razumemo Boga, ki je v tem, da spolnjujemo Njegovo Voljo.

   Za duhovno rast je pomembno, da vidimo sami sebe v pravem odnosu z Bogom po veri v Jezusa Kristusa. Vera je poleg Božje Pravičnosti Božji dar. Če se kadarkoli počutimo slabo in se sprašujemo, ali je Jezus jezen na nas, izgubimo moč, da bi nadaljevali pot, ki nam jo je pripravil. Mi smo močnejši od hudiča, ker verjamemo Jezusu, vendar se moramo postaviti pred Bogom oblečeni v oblekah pravičnosti in ne v capah krivde in obsodbe. Vztrajati moramo na Poti k Njemu. V šestem poglavju Efežanom Biblija pravi, da moramo obleči pravičnost kakor svoj oklep. Vojakom oklep varuje srce. Kaj v resnici verjamemo o sebi? Ali lahko verjamemo, da imate pravi odnos z Bogom!?. Da lahko, če se ozremo na Gospodova dela, ki jih je napravil za nas vse, in ne na svoje napake, ki smo jih kot nepopolni in grešni ljudje storili. Napravili bomo grehe in napake, in ko jih bomo, se moramo tudi pokesati, prositi za milost Boga in si pridobiti Božje odpuščanje. To je edina možnost, da lahko verni ljudje hodimo v pravičnosti in delamo, kar je prav v Božjih Očeh. Ni naša pravičnost, da ljudje sami s svojimi močmi lahko hodimo v pravičnosti na Zemlji, saj je kakor oblečena umazana cunja, vendar lahko in moramo hoditi v Božji pravičnosti po veri v Jezusa Kristus v svečani obleki. Ta čudovita drža, ki jo lahko imamo v sebi, je del novega življenja vernika v Jezusa. Človek si namreč nepravilno postavi svoje postave pravičnosti po svoji meri in pravilih, ki pa niso pravilna v Božjih Očeh. Zato se moramo truditi, da molimo in živimo po Božjih Postavah in spolnjujemo Njegovo Voljo in ne Svoje Človeške Volje. Sad Božje pravičnosti Božja beseda je popolnoma jasna, da Bog od nas ne pričakuje naše pravičnosti. Ljudje je v Božjih očeh nimamo in do nje sami ne moremo priti, ne glede na to, kako iskreno in goreče se trudimo, ker smo grešni in nepopolni. Božji Duh nas vodi in vzgaja, da živimo (mislimo, govorimo in ravnamo) v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je v nas. Šele ko se Ljudje odločamo po Božji naravi v nas, rojevamo sad Njegovega življenja v nas – torej sad Božje pravičnosti.

   Vir: Nekateri lastni dodatni prispevki in upoštevani prispevek od ameriške avtorice Joyce Meyer: Nov način Življenja, Exodus Maribor. Joyce Meyer je priznana ameriška razlagalka Svetega pisma.

   »Zato, ker imate malo vere,« jim je dejal. »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« Matej 17,20

   Odgovori
9. Janez says:

   14. oktobra, 2020 at 21:45

   ŽIVLJENJE JE LEPO (Michel Quoist)
   Življenje je lepo Gospod.
   In rad bi ga utrgal nekako tako,
   kot nabiramo cvetje v pomladnem jutru.
   Prav dobro vem, moj Gospod,
   Da cvetje požene spomladi iz tal šele po koncu
   dolge mrzle zime, med katero sta vladala počitek in smrt
   in so mirno spale vse žive in nežive stvari.
   Oprosti mi Gospod,
   Da ne verujem dovolj močno v preporod Pomladi Življenja,
   da se mi Življenje prepogosto zdi
   kot dolga mrzla zima, ki ne neha žalovati
   za odpadlim lanskim jesenskim listjem v gozdu in cvetjem na vrtovih in travnikih,
   ki ga več ni, čeprav je pomlad spet nov začetek Življenja.

   Vendar pa z vsemi močmi Verujem v Tebe moj Gospod,
   toda ob Tvojem grobu, se nerodno kot Nejeverni Tomaž zaustavim,
   čeprav vidim, da je prazen, ker si Vstal in Nas Odrešil.
   In ko mi apostoli današnjih dni oznanjajo, da so Te spet videli Živega,
   Sem kot Tomaž in čutim potrebo,
   Da Te vidim in da Te Otipam v Tvojem Poveličanem Telesu.

   Iz vsega srca Te prosim moj Gospod,
   Podari mi prosim dovolj zveste in trdne Vere in Ljubezni,
   Da bom spet močni verjel in Upal v Pomlad,
   trdneje kot v mrzlo zimo počitka in Smrti.,
   Prosim, da mi bo izza smrtnih senc Velikeg Petka Tvoje Smrti na Golgoti,
   ko si se na križu daroval za vse nas,
   sijala močna in iskrena Vera v Zmagoslavno Jutro Vstajenja in Odrešenja.
   Da moj Gospod, Življenje je Lepo,
   kajti Tvoj in Naš Nebeški Oče ga Ustvarja in Poživlja.
   Življenje je lepo, polno Upanja in Lepote, kajti Ti Gospod,
   nam vse to znova in znova daješ , ko se izgubimo ali ko zaidemo s Poti k Tebi.
   Življenje je lepo, ker je naš Stvarnik vse ustvaril
   Lepo in Smotrno v Svoji Veliki Ljubezni do nas, za nas Svoje Otroke.
   Življenje je lepo Gospod, ker je to, Tvoje Življenje, Darovano v Ljubezni za vse Nas. Amen

   Michel Quoist

   Résumé
   La vie est belle, pleine d’espoir et de beauté, car tu es le Seigneur,
   Vous nous donnez tout cela encore et encore quand nous nous perdons
   ou quand nous commençons le Chemin vers vous.
   La vie est belle parce que notre Créateur a tout créé
   Beau et résolu dans ton grand amour pour nous, pour nous, nos enfants.
   La vie est bellejparce que c’est ta vie, un cadeau pour nous tous.
   Merci Seigneur.

   Michel Quoist (1918 – 1997) je francoski katoliški teolog, duhovnik in pesnik, ki je napisal veliko bestsellerjev z religioznimi tematikami. Je tudi avtor zelo znane knjige Molitve življenja, ki jih je kot mladi duhovnik napisal pri 33 letih, prinesel velik uspeh: 2.500.000 izvodov je bilo prodanih po vsem svetu in pogosto pojavil na francoski televiziji in radiu. Umrl je v Le Havre 18. decembra 1997.

   Odgovori
10. Miro says:

    14. oktobra, 2020 at 18:46

    EVHARISTIČNI OGENJ PRIŽIGAJO VSI, KI LJUBIJO JEZUSA!

    Priporočimo se Svetemu Duhu za razsvetljenje in pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti svete Evharistije. Pridi, Sveti Duh!

    Evharistija je Ogenj,
    ki mora vžgati ves svet. Prižigajo pa ta
    evharistični ogenj vsi, ki ljubijo Jezusa.
    (Peter Julijan Eymard)

    Pri zadnji večerji je Odrešenik vnaprej
    napovedal svoje okrutno žrtvovanje,
    ko je v evharistiji postavil zakrament
    z namenom, da ga ohranja skozi čas.
    (Giovanni Merlotti)

    Evharistija dela iz kristjanov
    prepričane in učinkovite snovalce
    edinosti človeške družine
    v skladu z Božji načrtom.
    (Piero Coda)

    Jezus je razglasil, da je kelih njegova kri,
    s katero opaja našo kri, in zagotovil,
    da je kruh njegovo telo, s katerim
    krepi naša telesa.
    (Irenej iz Lyona)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori