Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   28. oktobra, 2020 at 9:23

   PROSIL SEM BOGA ZA MARSIKAJ IN DOBIL, KAR RES POTREBUJEM!
   Prosil sem za moč…–In Bog mi je dal težave, da me utrdijo.
   Prosil sem za modrost …–In Bog mi je dal probleme, da jih rešim.
   Prosil sem zapogum …–In Bog mi je dal nevarnost, da jo premagam.
   Prosil sem za ljubezen …–In Bog mi je dal ljudi v stiski, da jim pomagam.
   Prosil sem za usluge …–In Bog mi je dal priložnosti.
   Nisem dobil nič od tega, kar sem hotel. – Dobil pa sem vse, kar sem res potreboval.
   Moja molitev je bila uslišana.
   Bog mi je podaril v življenju iz Ljubezni in Usmiljenja namreč vse, kar res potrebujem!
   Ko dobro premislim, marsikaj kar si želim, v življenju res ne potrebujem,
   saj je marsikaj le trenutna želja in ne prava potreba oziroma je le nepotrebni materialni balast!
   Potrebujem namreč Vero v Boga, Božjo Ljubezen in Usmiljenje in vse drugo mi bo Bog navrgel ob času!
   Moli in delaj ter pomagaj in služi drugim brez besed, pravijo modri kristjani!
   Veliko smo od Boga prejeli in sicer talente, pamet, moči, spretnosti, vero, Odrešenje,
   da v molitvi z Božjo Pomočjo in Blagoslovom tudi sami kaj dobrega naredimo in ne le čakamo!
   Prosimo Boga v molitvi, da bo vodil naša pota in nam pomagal ter nas Vodil in Učil.
   Pridi Jezus in Vodi me in poduči me v molitvi, da bom delal vse kar je prav!
   Ko bom pomagal drugim bom pomagal sebi ter živel in delal Bogu v Slavo in v Veselje!
   Ko bo vse moje delo in molitev Bogu v Čast in Veselje, nam pa v Zveličanje,
   bo k nam prišla Božja Ljubezen in Usmiljenje in nastopilo bo Božje kraljestvo.
   Hvala, Bog. Amen.
   Božja Ljubezen, Usmiljenje in Dobrota vate zaupamo!
   Janez AKA Dichter Hansi. (dopolnjeno, razširjeno, že objavljeno!)

   NAŠI PROBLEMI IN BOŽJA VOLJA TER BOŽJA PREVIDNOST (SKRB ZA NAS!)
   V nekem smislu je neuspeh bližnjica do uspeha.
   Prav tako, kot nas vsako odkritje napačnega vodi v goreče iskanje resnice.
   Problem postane velik, če ga upoštevamo, postane težak, če ga ocenjujemo,
   postane velikanski, če ga obkrožimo z mislimi,
   postane neizmeren, če ga vzamemo tragično in napihnemo.
   Problem postane majhen, če se mu nasmehnemo,
   postane lahek, če ga podcenjujemo, včasih postane neznaten,
   če se zavedno ne zmenimo zanj in izgine, če se z njim sprijaznimo in nanj pozabimo.
   Še veliko manjši pa postane, ko ga prenesemo na Usmiljenega Boga.
   Bog naj nas na podlagi molitev in prošenj ter branja Božje Besede milostno poduči in Vodi,
   kaj naj naredimo, da bo prav v Božjih Očeh in ne po naše.
   Bog nas je ustvaril, da se spreminjamo in napredujemo in ne da nazadujemo,
   dal nam je Svojo Ljubezen, Moč in Usmiljenje, talente in sposobnosti,
   dal nam je pamet, moč in razum da delamo, ustvarjamo z Njegovo Pomočjo in Vodstvom
   in pomaga nam, da z njegovo pomočjo in vodstvom rešujemo nastale težave in probleme.
   Bog nam želi vse dobro in hoče, da gremo naprej in napredujemo v veri in v duhovnem življenju.
   Bog želi, da se naučimo potrpeti ob križih in težavah, da probleme vidimo kot izziv za rast in napredek.
   Zato je prav, da preizkušnje in težave razumemo koz izziv za našo duhovno rast in napredek.
   V Božji Previdnosti namreč Bog vse obvladuje in Ve, kakšen bo bodoči izid.
   V svoji Vsemogočnosti in Ljubezni nas Ljubi in Vzgaja gter hoče, da se poboljšamo.
   Vendar Bog nam je dal vse kar potrebujemo, da z Njegovim blagoslovom naredimo kar je prav!
   Če Božje Volje in Božje Previdnosti, KI JE SKRB ZA NAS, ne upoštevamo, in trmarimo ter delamo vse po naši pameti,
   brez Boga, smo sami odgovorni za posledice, da zaidemo v nesrečo brez Božjega Blagoslova.
   Zato Opustimo vse dosedanje človeške Poti, vsako naše dejanje greha in žalitev Boga in se Vrnimo Nazaj k Očetu!
   Naj bo odslej vsako naše dejanje Molitev in Dobrota ter Usmiljenje do drugih ljudi,
   ki nas potrebujejo, Bogu v Čast in Slavo, nam pa v Zveličanje.
   Zato sledimo Jezusu in stanovitno vztrajajmo na Poti k Jezusu
   ter izvajajmo Božjo Voljo in Jezusove Nauke iz Evangelija,
   da bomo prinašali na svet ljudem Veselje, Božji Mir in Ljubezen.
   Amen.

   Božja Ljubezen, Usmiljenje in Dobrota vate zaupamo!

   Janez AKA Dichter Hansi

   Psalm 19, 15: Naj ti bodo v veselje izreki mojih ust, premišljanje mojega srca pred tvojim obličjem, GOSPOD, moja skala, moj rešitelj.

   Odgovori
2. Janez says:

   28. oktobra, 2020 at 8:44

   Louis M. Baudin: Jezusovo Srce – vir tolažbe
   Prava skesanost se poraja iz ljubezni. To je srce otroka ali prijatelja, zlomljeno od bolečine ob misli na trpljenje, ki ga je njegova napaka povzročila očetu ali prijatelju. Tudi pri nepopolnem kesanju je nujna neka mera tega obžalovanja, da bi se duše zbližale z Bogom. Toda kdo je bolj vesel te sprave ko tisti, ki je bolj prisrčno ljubil? Naše spreobrnitve so torej za Jezusa vedno prazniki. […] Vsa njegova duša prihaja na dan v prilikah, ki jih prebiramo na najbolj ganljivih straneh njegovega Evangelija. To je pastir, ki zmagoslavno prinaša na ramenih izgubljeno in najdeno ovco ter hoče deliti svojo srečo s prijatelji. To je oče zapravljivca, ki ukaže zaklati pitano tele, tako da postane vrnitev njegovega sina praznik. Vrne mu svojo ljubezen in vse njegove privilegije, tako da s tem zbudi ljubosumnost starejšega, zvestega sina. – Da, za take skesane izgubljence se Jezusovo Srce ne more zakleniti. Sveto besedilo poroča, da je grešnica kot prva doživela veselje ob pogledu na vstalega Odrešenika. Pa tudi Peter, nezvesti apostol, prejme obisk svojega poveličanega Učenika, ki ga blagoslovi ter mu zagotovi, da je vse pozabljeno. – Ali se potem smemo pritoževati nad Božjimi odredbami, ki dovoljujejo naše padce, ko pa imamo takega Odrešenika? So mar brazgotine, ki jih puščajo v nas – tudi po zdravilnih posegih milosti – in nam ostajajo kot podlaga za ponižnost in poravnavo, potemtakem neozdravljive?

   Numquid resina non est in Galaad, aut medicus non est ibi? – Ali ni balzama v Galaadu? Ali ni nobenega zdravnika tam? (Jer 8, 22ab). Jezusovo Srce dan za dnem dela za to ozdravitev; in na dan, ki ga bo On določil, se bo rana docela pozdravila: Quare igitur non est obducta cicatrix filiae populi mei – Zakaj se ne zaraste brazgotina hčere mojega ljudstva? (8, 22c – vg). Čakajmo, čakajmo. Bodimo predani temu božanskemu Srcu. Ta predanost je vrhunsko mazilo, ki odmika grešnike od brezen smrti: mlačnim daje bolj goreče življenje in goreče duše vodi k vrhovom popolnosti.

   Meditations cartusiennes, Loius M. Baudin.

   Himna Jezusu Odrešeniku
   […] »Moj Jezus, ti si videl mojo slabost, mojo počasnost v razumevanju, mojo šibkost v dejanju, mojo obotavljivost pred najmanjšim naporom, moje pomanjkanje velikodušnosti, ki mu ni konca ne kraja. A četudi si vse to vedel in vse to videl, si prišel, govoril, deloval, trpel, umiral na križu – in si ostal ter ostajaš brez konca. Ostajaš v tabernaklju, ostajaš v revni, majavi hiši mojega srca, kjer so vrata odprta za vsakega prišleka; kjer so okna, ki skoznja nenehno opazujem, namesto da bi bil zagledan vate, samo vate; kjer so zidovi, ki jih ti popravljaš, pa se spet sesedejo; kjer so stanovanja, nesnažna in tako prazna; kjer bi morale zasijati tvoje po teze, pa se vsak hip znova pojavijo sovražnikove; kjer me nagovarjaš od jutra do večera, jaz pa te ne znam slišati in ti odgovoriti; kjer te gneča praznih misli, malih zanimanj, umazanih želja pa vseh vzgibov strasti odbija ali zakriva in ti pušča tako majhen, tako omejen prostor … Kako moreš zdržati v takih razmerah? Jaz bi se že zdavnaj pobral in zaloputnil vrata za seboj; ne bi se hotel vrniti, če bi me kdo še tako rotil. Jaz bi se maščeval, jaz bi zasovražil, jaz bi slabo govoril o tistem, ki bi se mi tako zameril. Jaz bi gojil v srcu in izpričeval na vse načine svoje nezadovoljstvo, svojo zamero. Kako daleč sva si vsaksebi! In kako neuresničljive bi bile vse moje sanje o zedinjenju s teboj, če bi bil ti tak, kot sem jaz. Pa vendarle upam, ohranjam zaupanje. Bolj ko sem oddaljen, bolj naj zažari tvoja ljubezen in me približa tebi
   ter približa tebe meni.« Tole je himna mojega zaupanja v Boga Odrešenika.

   Ecrits spirituels cartusiennes

   Pavel v Pismu Filipljanom 4, 19: »Moj Bog, bogat, kakor je, bo po svojem bogastvu v veličastvu potešil vse vaše potrebe v Kristusu Jezusu.«

   Odgovori
3. Hvala says:

   28. oktobra, 2020 at 8:24

   KAKO RAVNATI IN ŽIVETI PO BOŽJI VOLJI (Ognjišče)

   https://revija.ognjisce.si/pisma/18042-razmisljanje-po-clovesko-ali-po-bozje

   Odgovori
   • Janez says:

     28. oktobra, 2020 at 9:04

     Draga sestra Hvala, rad bi se vam zahvalil, da ste na Ognjišču našli odgovor glede Božjega in človeškega razmišljanja, ki ga je pripravil upokojeni mariborski nadškof dr. Marijan Turnšek in nam zainteresiranim posredovali link. Te teme so strokovno kar zahtevne, da bi jih laični verniki, zato je dobrodošla razložitev duhovnikov in bogoslovcev. Seveda pa je prav, da se zaniumamo za verska vprašanja in da nanje dobimo strokoven odgovor. Še veliko je tem in prav je, da se zainteresirani učimo o Veri in Bogu eden od drugega in si medsebojno posredujemo.

     Povzemam nekaj poudarkov, ki se mi zdijo pomembni iz odgovora dr. Turnška v Ognjišču:

     1) ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog.
     2) Bog je človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je človek ob izgonu iz Raja z drugimi darovi z grehom izgubil. Človek ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju.
     3) A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. Bogu hvala Vekomaj!
     4) Dr. Turnšek v odgovoru poudarja: Kadar nam ljudem in vernikom uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da “ČLOVEK RAZMIŠLJA PO BOŽJE”. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’.
     5) Glede težkih trenutkov v življenju pa ljudje in verniki poznamo različne reakcije pravi dr. Turnšek. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
     6) Glede RAVNANJA PO “BOŽJI VOLJI” pa dr. Turnšek opozarja na nevarnost, da si to lahko tudi preveč po ‘človeško’ in enostavno predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo čkoveško voljo ali voljo kakšne interesne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vednoRAZLOČEVANJE DUHOV, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

     Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

     Psalm 22,9: »Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«

     Odgovori
4. Hvala says:

   28. oktobra, 2020 at 7:12

   BARANTANJE Z BOGOM?
   _______________________

   Prepričani smo, da z Bogom lahko barantamo za najbojše možno življenje brez težav in stiske. Težava pri tem je, da takšnega barantanja in izsiljevanja Boga ni mogoče uskladiti s krščansko vero, ki veruje v Božji prihod k nam vsak trenutek. Barantanje z Bogom je daleč od tega, kar imajo danes v mislih Izaija, Psalm 85, sv. Peter in sv. Marko.

   Božja beseda nam pove, da Bog v svoji ljubezni do nas ne zadržuje zase prav ničesar, niti sebe. Ves je za nas. Ker je zaljubljen v vsakega je postal človek, da bi nam bil v vsem in popolnoma blizu. Storil je vse, kar je mogoče storiti, da bi nam zagotovil, da nas ljubi, da je z nami in da nenehno skrbi za vsakega izmed nas. Storil je vse kar je mogoče storiti, da bi nam podaril življenje v pravičnosti in ljubezni. Odprl je pot, da v njegovi moči lahko spreminjamo svet v Božji svet.

   Podoba barantanja z Bogom je v naši teologiji in molitvi tako globko zasidrana in prevladujoča, da ji zlahka ves čas nasedamo in podležemo. »Bog, če me boš ozdravil, bom živel pošteno in dobro.« »Če naredim vse izpite, bom vsako nedeljo hodil k maši!« »Če bo za moj poročni dan sončno, bom vse svoje otroke katoliško vzgajal!« Pa še veliko groznejše stvari nam pridejo na misel za izsiljevanje in barantanje z Bogom. Pozabili smo na Boga Jezusa Kristusa.

   Sveto pismo pa nam že od začetka govori, da je Bog tvegal vse, da bi mi lahko spoznali njegovo ljubezen, ki daje večno življenje, tukaj in danes, na tem svetu. O tem pričuje Janez Krstnik. Z vsako kapljico krvi je to potrdil Jezus Kristus in o tem nam nenehno pričuje Sveti Duh, ki je v nas in mi v njem. Nenehno oznanjamo Boga Jezusa Kristusa, našega Očeta, ki je samega sebe izpraznil moči in sijaja in prišel k nam kakor otrok. Nikakršen barantač ni. Predstavi se kot ljubimec. Zato ne barantajmo z dobrohotnim diktatorjem, saj takšnega boga ni. Z zaupanjem se obračajmo k Očetu in ga prosimo za vse kar potrebujemo. On sliši naša hrepenenja še preden smo jih izrekli. Zato je poslal med nas Ljubezen samo, Jezusa Kristusa, našega Gospoda.

   https://moskaduhovnost.si/author/vlovse/page/13/

   Odgovori
5. Miro says:

   28. oktobra, 2020 at 7:06

   SV. PETER JULIJAN EYMARD O SVETI EVHARISTIJI!

   Naravna ljubezen hoče tri stvari: prisotnost ljubljene osebe, njeno popolno posest in popolno zedinjenje z njo. Jezus je v nadnaravnem redu temu zakonu ljubezni v polnosti zadostil z evharistijo. (Peter Julijan Eymard)

   Naj nam priprošnja sv. Petra Julijana Eymarda pomaga, da se bomo po Božji milosti radi poglabljali v skrivnosti svete Evharistije in tudi živeli v njeni moči!

   Molimo: Oče naš, Zdrava Marija …

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Sv. Peter Julijan Eymard, prosi za nas!

   Odgovori
6. Janez says:

   28. oktobra, 2020 at 0:57

   GOSPOD MI JE DAL BRATE
   Gospod, dal si mi brate.
   Dal si mi brate, da jih ljubim.
   Dal si mi brate, da se jih veselim.
   Dal si mi brate, da jih sprejemam.
   Dal si mi brate, da jih poslušam.
   Dal si mi brate,da v njih
   prepoznavam tvoje obličje.
   Dal si mi brate, da jih občudujem.
   Dal si mi brate, da v njih
   odkrivam sledove Dobrega.
   Dal si mi brate, da v njih
   slavim tebe, našega Brata.

   Gospod, dal si mi brate.
   Dal si mi brate, da me ljubijo.
   Dal si mi brate,
   da so moje veselje.
   Dal si mi brate, da me prenašajo.
   Dal si mi brate,
   da me opominjajo.
   Dal si mi brate, da me podpirajo.
   Dal si mi brate, da mi zaupajo.
   Dal si mi brate,
   da z menoj molijo.
   Dal si mi brate,
   da me vzpodbujajo.
   Gospod, dal si mi brate,
   ker si neizmerno dober
   in ker veš, da sam ne zmorem;
   ker hočeš, da v njih
   in z njimi doživim tebe,
   večno navzočega in resničnega
   v svoji obljubi:
   kjer sta dva ali so trije
   zbrani v mojem imenu,
   tam sem jaz sredi med njimi!
   Zahvaljen za brate, Gospod!

   Molitev patra Zvjezdana Linića

   Odgovori
7. Miro says:

   27. oktobra, 2020 at 15:51

   SV. MATI TEREZIJA O POPOLNI IZROČITVI JEZUSU!

   »Jezus zahteva od mene le, da se naslonim nanj; da le njemu popolnoma zaupam; da se mu brez pridržkov izročim. Potrebno je le, da se pri svojem izpopolnjevanju odrečem lastnim željam. Tudi kadar se počutim kakor ladja brez kompasa, se mu moram popolnoma izročiti. Ne smem poskušati, da bi nadzorovala božja dejanja. Ne smem si želeti jasne zaznave o svoji hoji ob poti, niti natančnega poznavanja mesta, kjer sem na poti svetosti« (duhovna misel sv. Matere Terezije).

   Priporočimo se sv. Materi Tereziji s prošnjo za Božjo pomoč, da bi se v vsem čim bolj naslonili na Jezusa, mu popolnoma zaupali in se mu brez pridržkov popolnoma izročili.

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupam vate!
   Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!
   Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

   Odgovori
8. Hvala says:

   27. oktobra, 2020 at 15:32

   ‘
   TODA ALI BO SIN ČLOVEKOV , KO PRIDE , NAŠEL VERO NA ZEMLJI? (Razkritje Mistikinji Magdaleni Gornik)

   To Jezusovo vprašanje v evangeliju me vedno pretrese in ob tem se skoraj vedno spomnim naše mistikinje Magdalene Gornik, ki ji je bilo v enem od njenih mističnih doživetij razodeto, da bo najhujša šiba, s katero bomo udarjeni ta, da nam bo odvzet dar vere.

   Zanimivo, da je bilo prav ta torek, na god sv. Janeza Pavla II., po večerni maši, v naši župniji predavanje Martine Kraljič o Magdaleni Gornik. Ponovno sem vzela v roke knjigo, ki sem jo prebrala pred desetimi leti.
   V enem od svojih poročil škofu je sodraški dekan zapisal, da je Magdaleno vprašal, če ne bi za nekaj časa prenehala s svojimi opomini, ker imajo ljudje o tem tako deljena mnenja in ostajajo celo ob najbolj rotečih pridigah v cerkvi zakrknjenega srca. »Deklica je odgovorila z globokim vzdihom: ‘Bog govori, Bog zapove. Jaz ne smem drugače. Svet bo videl, saj šiba je blizu… Oh, hudo mi je… O, Jezus, Jezus…’ Dolgo so trajali zveličavni in pretresljivi opomini tega zamaknjenega otroka. Bridko je jokal nad nevero in glasno zaklical: ‘O kranjska dežela, kako si ti neverna postala…’ Kmalu nato je otrok pokleknil in se potopil v premišljevanje Jezusove trnjeve krone. Dal si je to nevidno krono na glavo. Po desni strani je vidno pritekla kri. Otrok je zelo, zelo trpel, rotil, prosil in jokal, vzdihoval za usmiljenje k Jezusu, ki ga je videl od daleč v nebesih. V rokah je imel veliko šibo, da bo udaril grešno ljudstvo…«

   V enem od naslednjih mističnih doživetij pa nas Magdalena prosi: »Ljubi kristjani! Zdihujte k Bogu…, zdihujte tudi k Materi Božji… Ja, prav je, da zdihujete in prosite, zakaj prišel je žalosten čas. Gorje nam vsem, če nas bo Bog udaril s to strašno šibo, to je, če nam bo vero odvzel.«

   Gospod, pomnoži nam vero!

   http://www.mirenski-grad.si/en/node/7134

   Odgovori
9. Hvala says:

   27. oktobra, 2020 at 15:20

   Vera vedno prinaša preizkušnje in odpoved, vedno je povezana s ponižnostjo in ponižanjem ter služenjem. Nikoli ni stvar čistega uspeha in lahkotnega veselja. Prinaša resnično notranje zadovoljstvo in globoko veselje, a ne brez preizkušenj.

   Tako kot Bartimaja tudi nas rešuje vera, ki je otroško zaupanje, pogumno odpovedovanje vsemu, kar nas ovira na poti do Boga in bližnjega, sprejemanje trpljenja in ponižanja ter vodi v služenje. Naj bo takšna torej naša vera. To je vera, ki bo vedno nagrajena, a ne vedno z ozdravljenjem.( Mirenski grad)

   http://www.mirenski-grad.si/n30-tvoja-vera-te-ozdravlja

   Odgovori
10. Janez says:

    27. oktobra, 2020 at 15:09

    VESELJE V BOGU
    Veselje je v svojem bistvu povezava med Bogom in človekom, saj je Bog vir veselja. Veselje je Božji dar, ki ga je Bog iz ljubezni vsadil v človeka kot gorčično seme ob stvarjenju Sveta. Jezus Kristus je s svojim vstajenjem to veselje in upanje ljudem povzdignil na novo eshatološko raven, ki danes po Svetem Duhu živi v Cerkvi. O tem nam na poseben način pričuje bogoslužje Cerkve, evangeliji in sleherno življenje kristjana, ki se trudi za dobro ter da živi po Božji Volji pravično. Vsak človek je poklican, da v svojem življenju živi to veselje v odnosu do drugih, da izpričuje dobroto in ljubezen in odpušča kot nam odpušča naš Gospod. Danes, ko primanjkuje iskenega in pravega notranjega veselja, je to eno izmed bistvenih pomembnih razlogov za vedrino in upanje v človekovem bivanju. Človek preprosto ne more živeti sam, saj bi drugače poglavitno okrnil svoje veselje in to, kar je – Božji otrok, ustvarjen za odnos. Kristjani imamo nekoga, v katerem lahko najdemo svoj mir in veselje ter ki presega vsako individualnost in materializem, imamo Boga. Boga ljubezni, ki ljubi brez izjeme in ki je dober do nas in nam odpušča naše grehe. Pravo veselje pa se lahko rodi le iz prave Ljubezni. Če je torej Bog vir veselja, je tudi občestvo Ljudi vir veselja, saj skupnost, ki si prizadeva za resnično dobro, ne bi obstajala, če v njej ne bi prebival Bog. Bog je torej nujno navzoč povsod, kjer vlada ljubezen. Ljudje so danes tako žalostni, zdolgočaseni, naveličani vsega … ker živijo daleč od Boga. Pa si tako žele veselja in sreče, dobrote, druženja in pozitivnega pogleda na življenje. Veselje pa jim zato prinašajmo mi kristjani! Molimo zanje, da jim Bog podeli Milost Veselja. Amen. Janez

    Molitev VESELJE V BOGU
    Nebeški Oče, daj nam prosim danes naše vsakdanje veselje.
    Podari nam prosim vsak dan nekaj tistega veselja,
    ki ga za noben denar ni mogoče nikjer kupiti.
    Oče hotel si, da je veselja med nami nekaj več
    kot zgolj užitek in zadovoljstvo,
    ki naše čute zadovoljita le za nekaj trenutkov,
    nato pa vse v hipu izgine in izzveni.
    Pravo veselje gre globlje, seže v našo notranjost.
    In od tam izžareva vse dni,
    ne le kakšen hip.
    Veselje je sreča nad dobrim, lepim, popolnim.
    Pomeni odkritje dobrega v stvareh,
    je dragoceno spoznanje, da ima naše bivanje smisel,
    da nam zastavlja pomembna vprašanja.
    Veselje je tudi odkritje tvojih sledov
    na obrazu ljudi, ki jih srečujemo,
    med vrsticami časopisa, ki ga prebiramo,
    v prizadevanju vseh, ki gradijo nekaj novega.
    Naše veselje, je veselje v Bogu.
    Brez Tebe Oče, bi ne bilo veselja.
    Če nam ne bi poslal Sina, bi ne bilo veselega oznanila ljudem.
    Reši nas vseh tistih žalostnih prividov,
    ki nas v življenju begajo in tlačijo.
    Kristjani bi vendar ne smeli biti zagrenjeni,
    kljub bridkostim in težavam tega sveta.
    Kdo bi se danes mogel veseliti,
    če ne prav mi, ki trdno verujemo,
    da si Ti, o Bog, naš Vsemogočni,
    Vsevedni, predvsem pa Dobrotljivi Oče!
    Molitev Paul Roth

    Psalm 22,9: »Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«

    Odgovori
    • Janez says:

      27. oktobra, 2020 at 15:13

      Dodatek:
      Družina (avtor je pater Branko Cestnik) je glede veselja zapisala naslednje misli (kratek povzetek): »Ne vemo, kdaj in kako se bo zgodilo, da bo sodobni človek spet zahrepenel po Bogu. Ne vemo, kdaj in kako se bo zgodil duhovni preporod, ko bodo možje in žene našega časa v Kristusu spet ugledali zadnje in prvo obličje Boga, ki je človek, človeka, ki je Bog. Vemo pa eno, da žalostni kristjani zagotovo k temu ne bodo nič prispevali. Še več: žalostni kristjani nastop duhovnega preporoda oddaljujejo, celo onemogočajo. Vera je globoko čustvo in bogoslužje je svečano. Razumljivo je, da verni ljudje nismo podobni zabavljačem, ko pričujemo o Bogu, še manj smo podobni razposajenim klovnom, ko obhajamo svoje obrede. Vseeno se moramo kristjani vedno znova izpraševati in preverjati, kam izginja naše krščansko veselje in kako si ga povrniti, ko nam uplahne. Pred nami je gromozanski izziv prenosa vere na mlade rodove in ni druge poti, da ga opravimo, kot je ta, da ga opravimo z veselim srcem«.

      Vera je tako za kristjane tisti pomembni vir iskrenega in pristnega, spontanega veselja, ki ga svet ne more dati, temveč ga da le Bog. Bog je dal človeku veselje in upanje. Veselje v veri je zazrtost in upanje v prihodnost, v vstajenje, v večno življenje. Svoj temelj pa ima veselje v Božjem stvarjenju, saj je Bog človeka ustvaril za veselje, ustvaril ga je po svoji podobi, ga postavil na zemljo, da bi človek v veselju živel med ljudmi in stvarstvom ter slavil svojega Stvarnika in mu bil s pravičnim življenjem v Veselje. Vera v večno življenje je mnogim ljudem vir veselja tudi tam, kjer se zdi, da veselja ni, kjer se zdi, da je trpljenje prevladalo. Veselje pa pomaga človeku tudi pri premagovanju trplenja in raznih težav, s katerimi se sooča sodobni človek. Veselje tako ni nekaj neoprijemljivega, pač pa nekaj zelo konkretnega, saj v vsakdanjem življenju spreminja srca ljudi. Zato se strinjam s prispevkom patra Cestnika v Družini: »Vseeno se moramo kristjani vedno znova izpraševati in preverjati, kam izginja naše krščansko veselje in kako si ga povrniti, ko nam uplahne. Pred nami je gromozanski izziv prenosa vere na mlade rodove in ni druge poti, da ga opravimo, kot je ta, da ga opravimo z veselim srcem«.

      Ker imamo kristjani vse potrebne podlage in argumente v upanju, ljubezni in Božji Dobroti in Odrešenju imamo tudi več razlogov za iskreno veselje. Molimo in prosimo Boga za Milost, da se na Usmili in nas Odreši, saj nas Ljubi!

      Človek išče Boga, a Bog še bolj išče človeka, ki ga je ustvaril in ga neskončno ljubi takega kot je. Premišljujem naslednji Jezusov stavek: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad« (Jn 15,16). Premišljujem tudi, kako Bog hrepeni po tem, da bi vstopil v odnos z vsakim od svojih otrok, kako hrepeni, da bi se nam podarjal in bil naše najvišje Dobro, da bi bili veseli kristjani. Zato ostajam pod Božjim pogledom, zaupam v njegovo ljubezen, ga prosim, da me pritegne k sebi, da pride k meni in da vstopi v mene in ostane v meni za vekomaj.

      Odgovori