Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   8. decembra, 2020 at 17:53

   SVET PREIZKUŠNJE prof. dr. Danijel Brkič, evangelijska Cerkev Dobrega pastirja Novo mesto (skrajšani povzetek!)

   Če nimaš nikogar, ki ti greni življenje, potem si hitro najdi nekoga, kajti brez preizkušenj ne boš mogel vstopiti v Božje kraljestvo.”
   (T. Akvinski) Jakob pravi: »Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost.« (Jak 1,2-3)

   Grška beseda za preizkušnjo (peirasmoi), ki je zapisana tem mestu, govori o tem, da Gospod preverja našo ustreznost. Gre za opravljanje postopka za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti in učinkovitosti. Bog na tak način preverja ustreznost Jezusovega učenca. Pa ne zato, da bi nas s tem zlomil, ampak da bi mi pridobili na stanovitnosti. Nek romunski pastor je v času totalitarnega komunističnega režima, ko je bil preizkušan s preganjanjem, rekel: »Kristjani smo kot žeblji. Bolj ko tolčejo po njih, globlje gremo v Kristusa!«

   Grška beseda, ki jo omeni Jakob, je sestavljena iz delčka »peira«, kar pomeni »izkustvo, ali izkušnja, ki te pripelje do novih spoznanj«. Samostalnik »peirasmos« pa govori o težavah, preglavicah, nadlogah, stiskah in nesrečah, ki so mnogotere.
   Jakob pravi, da so preizkušnje »razne«, izvirnik pa, da so »mnogotere«. Toda ker so težave mnogotere, je tudi Božja milost mnogotera, saj Sveto pismo pravi: »Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel.« (1 Pt 4,10)

   Jakob v izvirniku pravi: ko »padete« (gr. peripipto) v preizkušnje, ne pa, ko »pridete« v preizkušnje. Isto besedo »peripipto« najdemo tudi v Lukovem evangeliju 10,30, kjer Jezus pravi: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli…«

   Torej, glede preizkušenj smo nemočni in si ne moremo sami pomagati, niti jih lahko izbiramo. V težko situacijo preprosto padeš. Pravi razlog preizkušenosti vere pa je, roditi stanovitnost. Mnogotere težave preverjajo ustreznost in verodostojnost Jezusovega učenca. Vse to pa ima en sam namen, ki je izražen z grško besedo »hupomone«, kar pomeni potrpežljivost, ki ustvarja vztrajnost in obstojnost, torej stanovitnost. Gre za preverjanje naše ustreznosti kot Jezusovih učencev.

   »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.« (1 Kor 10,13) To je tisto, po čemer se kristjani razlikujemo od ostalih ljudi. Nekdo se je slikovito izrazil, ko je rekel: »Krtača preizkušenj lošči čevlje. Krtača se enkrat iztroši, čevlji pa se svetijo.«

   Kolikor koli se nam zdijo preizkušnje ponižujoče, so najzanesljivejši znak in dokaz, da smo na poti v nebesa. Ni nam treba moliti, da ne bi imeli preizkušenj, ampak da bo Gospod z nami v vsaki preizkušnji. Moliti pa moramo, naj ne bi bili vpeljani v skušnjavo, ampak da bi bili rešeni hudega. Zapomnimo si, da nihče ni toliko delal na Jobovi svetosti kot prav Gospod Bog, ker je nadenj dopustil takšne preizkušnje. Kajti največji svetniki so tisti, ki jih satan po Božji dopustitvi najbolj napada in zapeljuje. Gospod izkoristi satanovo hudobijo za izgradnjo svetništva v nas. Tako je satan obsojen na to, da mora celo proti svoji volji posredno (indirektno) sodelovati pri Božjem načrtu odrešenja in naše posvetitve, Bogu v slavo. (Janez Zlatousti) Ne boj se, ker je hudičeva moč podvržena Božji suvereni moči. On lahko samo »laja na verigi«, ne more pa te ugrizniti. Lahko ti zadaja strah, ne more pa ti storiti nikakršnega zla, niti hudega. Preizkušana duša, ki je povezana z Bogom, zadaja satanu strah, kakršnega mu zadaja Bog sam. Kdor je sredi preizkušnje v Bogu, se ne boji hudiča bolj, kot bi se bal muhe ali pa mravljice. (T. Akvilska) Nekega dne bomo spoznali, kako dragocene so bile preizkušnje, ki so nas razpenjale na križ, kajti samo stanovitnost sredi preizkušenj kaže razliko med hudičevimi in Božjimi sinovi. (T. Akvinski)

   Poglejmo, kaj nam pravi glede preizkušnje pisec Hebrejcem: »Pozabili ste na spodbudo, ki vam govori kakor sinovom: Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?« (12,5-7)
   V bolnišnici je ležal zelo bolan otrok. Niti oči več ni mogel odpreti, niti ust, da bi govoril. Zdravniki so se borili za njegovo življenje. Potem so poklicali njegovo mamo. Ko je prišla, je brez besed položila svojo roko na otrokovo vroče čelo. Bolnik je rekel: »Mama, ti si, kako vesel sem, da si prišla.« Na smrt bolan otrok ni odprl svojih oči, ni slišal maminega glasu, toda začutil in prepoznal je mamino roko. Takoj ko je položila svojo roko na njegovo znojno, vroče čelo, je vedel, da je to njegova mama. Ranjeno srce prepozna Božjo roko sočutja in ljubezni. Dovoli, da Jezus položi svojo roko na tvojo bolečino, na tvojo rano, na tvojo preizkušnjo in vedi, da je vse to z določenim namenom. John Wycliff (znani teolog iz 14. stoletja) je zapisal: »Naj nihče sam zase ne misli, da je svet, če ni preizkušan, kajti brez preizkušenj ni svetosti. Nasprotno, tisti, ki so najbolj sveti, imajo največje preizkušnje, kajti višja ko je gora, močnejši je tudi veter. Poglej na preizkušanega Joba. Bolj ko stremiš k svetosti, močnejša je peč preizkušnje. Bolj ko ljubiš Gospoda in mu služiš, več težav imaš!«

   Samo en način je, da pobegneš iz preizkušnje, in ta je, da greš skozi preizkušnjo. Jakob pravi, da gre za preizkušenost naše vere. Pri tem uporabi grško izrazoslovje, ki govori o preverjanju dragocenih kovin, ki pokaže, ali so le te prave. Mnogokrat smo izpostavljeni preganjanju, boleznim, trpljenju in žalosti. Celo ljudje tega sveta se strinjajo, da težave krepijo karakter. Navsezadnje, ali sploh obstaja kaka stvar, zaradi katere ni treba trpeti? Kajti kdor ni trpel, ne ve ničesar. Duša ne bi imela mavrice, če ne bi bilo solza. Charles Kettering je zapisal: »Težave so cena napredka. Dobre novice me slabijo, slabe pa krepijo.« Nekatere življenjske težave ne bodo nikoli odstranjene. Moramo se jih naučiti sprejemati in verjeti, da nam je dovolj Božja milost. Apostol Pavel je trikrat prosil Gospoda, naj odvzame »trn« iz njegovega telesa, pa mu je Gospod raje podelil milost, s katero je lahko to prenašal. (2 Kor 12,8-10) Kje so zdaj ob vseh teh besedah Svetega pisma lažnivi učitelji evangelija prosperitete, evangelija uspeha?

   Avtor: prof. dr. Danujel Brkič, evangelijska Cerkev Dobrega pastirja Novo mesto, pastor in profesor na zagrebški protestantski teološki fakulteti. Je bogoslovni teoretik in pastoralni praktik, ki ga evangeličanski bogoslovni kolegi pogosto navajajo in citirajo.

   O trpljenju in preizkušnjah smo že nekajkrat napisali nekaj misli. To področje resno obravnavajo teologi in duhovniki, ki se strokovno temeljito poglabljajo in študirajo navedenio tematiko. Vsake oči imajo svjega malarja. Prosimo Boga, da nas bo še dodatno razsvetlil in nas podučil, saj je On tisti pravi Učitelj in Učenik, ki nam ima kaj povedati. Kam naj gremo Gospod, Besede Večnega Življenja Imaš? Bodimo ponižni in skromni pred Bogom in ljudmi, ker vsi premalo vemo o Božjih rečeh. O Bogu ve kaj le tisti, ki mu Bog nakloni to Milost!

   Odgovori
2. Miro says:

   8. decembra, 2020 at 17:03

   KAJ JE SMISEL TRPLJENJA? ZAKAJ JE ZADELO PRAV NAS? MORDA NE BOMO NIKOLI DOBILI ODGOVORA NA TA VPRAŠANJA, PA VENDAR …

   Kot je v današnjem prispevku poudarila ga. Hvala, je »temeljni problem ljudi sprejeti križ vsakodnevnih naporov pri delu in v odnosih«. Nedvomno imamo s tem vsi ljudje večje ali manjše težave, vključno z mano, ki pišem te vrstice. Kako z Božjo pomočjo postopno pridobivati »modrost o sprejemanju križa« in v tem duhu tudi živeti? Prepričan sem, da je pri tem zelo pomembno in potrebno, da vsak dan v molitvi potrpežljivo odpiramo svoje srce in se priporočamo Božjemu usmiljenju za pomoč pri hoji za našim Odrešenikom Jezusom Kristusom!

   Naj vam na to temo posredujem naslednjo zgodbo, ki me je zelo nagovorila in mi pomaga v duhovnem življenju. Bog daj, da bi tudi vam. Če vam bo segla v srce, bo kakršnokoli breme na življenjski poti lažje, seveda z Božjo pomočjo!

   ZGODBA: Dekle in kontaktna leča

   Dekle je slišalo fanta, ki je spraševal, kdo je izgubil kontaktne leče. Na ves glas je zaklicala: »Jaz sem jih izgubila!« Pohitela je k njemu in vesela odkrila, da so to res njene leče. Zahvalila se mu je in ga vprašala: »Kako si jih pa našel?« Dejal je: »Zagledal sem mravljo, kako počasi nekaj nosi. Videl sem, da je to leča. Vzel sem ji lečo in jo pustil naprej.« Ko je prišla domov, je dekle neverjetno prigodo o lečah in o svoji zaupni molitvi pripovedovala očetu, ki se je ukvarjal z risanjem karikatur. Drugi dan je oče narisal mravljo, ki nosi lečo, z napisom: »Gospod, ne vem, zakaj želiš, da nosim to stvar. Ne morem je pojesti in neznansko težka je. Toda če ti želiš, da jo nosim, jo bom zaradi tebe nosila.«

   Križ je vsaka težava, trpljenje, razočaranje ali neprijetnost, ki nas zadene. Bog nam nikoli ne nalaga križev, pač pa jih dopušča, vendar ima gotovo razlog, da to za naše dobro naredi, podobno, kakor je dal mravlji, da je nosila lečo.

   Kaj je smisel trpljenja? Zakaj je zadelo prav nas? Morda ne bomo nikoli dobili odgovora na ta vprašanja, ki si jih v trpljenju pogosto zastavljamo, a ko bomo storili vse, da bi se ga znebili, ali ko bomo padli pod križem, ne smemo obupati, ampak posnemati mravljo …

   (povzeto po: Povejmo z zgodbo, Božo Rustja, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     8. decembra, 2020 at 18:04

     Ko nas nekaj zadene , ali se je dogodilo v življenju, se zdi, kot da bi puščica prebodla srce; in človeku nikakor ni jasno , da se je “TO” zgodilo, od začetka kar naprej ponavlja ZAKAJ’. Zdi se mi , da je to skoraj pri vsakem človeku enako. V trenutnem “ŠOKU”, v katerem drgeta telo, duša in duh, človek ne vidi in ne želi ničesar drugega, kot, da se “TO” ne bi zgodilo. Zato brez pomoči Jezusa ni mogoče sprejeti trpljenja. Jezus pride ob pravem času, ponudi roko, da dvigne človeka iz prepada in reče :PRIDI, VRZI SE V MOJ OBJEM”, ALI PA “TALITA KUM “.

     Tudi jaz od začetka nikakor nisem mogla ali pa sploh želela sprejeti trpljenje, gledala sem samo na rešitev. Po dolgem času, ko sem se Jezusa zares oklenila in mu vse izročila, sem začela opažati prve Njegove žarke. Želela sem res popolno sodelovanje z Njim, vprašala sem Ga in po določenem času mi je pokazal vzroke itd…, kot sem že enkrat omenila. Sveti Duh je diagnostik, povedal bo vzroke itd,,,ampak res je potrebno Mu vse prepustiti. Pa ne mislim, da bo povedal diagnozo samo za telesne bolezni, pokazal vam bo stvari, ki jih niste vedeli. POKAZAL BO RESNICO, KI JE MI LJUDJE PREJ NE VIDIMO, ZARADI DUHA POSVETNOSTI.

     PREIZKUŠNJA ALI KAKOR ŽE TEMU REČEMO-TO JE POT-HOJA PO PUŠČAVI. Gospod določi kako dolgo bo trajala; tudi glede na načrt , ki Ga ima za posameznika. Res vam povem, da brez Gospodove pomoči ne bo šlo.

     Po določenem času preizkušnje in prečiščevanja Gospod deli milosti. Začela sem spoznavati, kako meni to trpljenje koristi. Sveti Duh me je preobražal in še vedno preobraža, postajaš NOV, drugačen človek-ROJEN OD ZGORAJ. STARO JE MINILO, PRAVI JEZUS. Čedalje bolj sem spoznavala, kako koristno je trpljenje, če je darovano Gospodu in če trpimo z Njim. Tudi jaz sem brala nasvete, pričevanja itd, ampak to se me ni toliko dotaknilo, ker dokler ne preizkusiš nekaj sam, ne moreš to tako resnično občutiti in verjeti.

     Bog človeka preobraža, če pač dopusti. Ampak to je proces, ki traja zelo dolgo. Sadje tudi ne dozori v enem dnevu ali mesecu, ampak je potreben čas.

     Če pogledam nazaj in sedaj, sem Gospodu neizmerno hvaležna , da mi je dal trpljenje, kajti, če mi ga ne bi dal, ne vem kako bi bilo z menoj in mojo družino. Res se Mu zahvaljujem za vse, vsak dan in razmišljam o tem, kako me je osrečil, pa ne samo mene, tudi vse moje, to se ne da povedati.

     Zato bi vsakemu človeku svetovala samo eno: ZAUPAJ JEZUSU, ON NE GOVORI TAKO KOT MI LJUDJE, ZAUPAJ, SPREJMI TRPLJENJE IN VIDEL BOŠ KAJ BO NAREDIL IZ TEBE, KAJ BO NAREDIL ZA TVOJE , NE OTEPAJ SE TRPLJENJA, JAZ VAM TEGA NE PIŠEM SEDAJ IZ KNJIGE, TO VAM POVEM RESNIČNO IZ SVOJEGA ŽIVLJENJA IN ŠE ENKRAT REČEM, NE ODRIVAJTE TRPLJENJA STRAN, KER SEDAJ NE VESTE, NITI NE VIDITE, KAJ IMA GOSPOD PRIPRAVLJENO ZA VAS. IZ SVOJEGA PRIMERA VAM POVEM, DA SE MU BOSTE ZA TRPLJENJE, KI VAM GA JE POSLAL, ZAHVALJEVALI VSAK DAN.

     Odgovori
     • Miro says:

       8. decembra, 2020 at 18:38

       BOŽJA BESEDA: “V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost” (1 Pt 5,5).

       Gospa, najlepša hvala za vašo bogato duhovno dopolnitev na temo trpljenja, preizkušenj. Hvala za vse vaše tehtne misli, poučne osebne izkušnje, duhovne spodbude, ki so nam, ki se srečujemo na teh spletnih straneh, v veliko duhovno spodbudo. Zakaj je sv. Favstina Kowalska dosegla tako visoko stopnjo svetosti? Zato, ker je poslušala nasvet svojega duhovnega voditelja: Ponižnost, ponižnost, ponižnost … Zato jo je Usmiljeni Bog tako povišal!

       Naj vas in vašo družino obilno blagoslovi Usmiljeni Jezus!

       Odgovori
       • Hvala says:

         8. decembra, 2020 at 18:46

         Zahvaljujem se vam g. Miro za vse vaše molitve in članke in vsem ostalim, BOG NAJ NAM VSEM ŠE NAPREJ MILOSTNO POMAGA.

         Odgovori
   • Janez says:

     8. decembra, 2020 at 19:03

     KDO SEM? Pastor Dietrich Bonhoeffer
     Kdo sem? Oni mi pogosto rečejo, da prihajam iz svoje celice sproščen in veder
     in trden kakor posestnik iz svojega dvorca.
     Kdo sem? Oni mi pogosto rečejo, da se pogovarjam s svojimi čuvaji svobodno
     in prijazno in jasno, kakor da mi ne bi ukazovali.
     Kdo sem? Oni mi tudi rečejo, da nesrečo nosim ravnodušno,
     smehljaje in ponosno, kakor nekdo, ki je navajen zmagovati.
     Sem res to, kar pravijo o meni drugi? Ali sem zgolj to, kar sam vem o sebi?
     Nemiren, hrepeneč, bolan, kakor ptič v kletki, loveč življenjski dih, kot da me kdo stiska za vrat,
     hlepeč po barvah, cvetju, ptičjem petju,žejen dobrih besed,
     človeške bližine, drgetajoč od srda nad samovoljo
     in že majhno žalitvijo, nemirno čakajoč na velike reči,
     nemočno trepetajoč za prijatelje v neskončni daljavi, utrujen in prazen za molitev,
     razmišljanje, ustvarjanje, šibek in pripravljen od vsega vzeti slovo?
     Kdo sem? Ta ali oni? Sem mar danes ta in jutri kdo drug?
     Sem hkrati oboje? Pred ljudmi hinavec in pred samim sabo zapuščen trpeči slabič?
     Ali je, kar je še v meni, podobno premagani vojski, ki se v neredu umika pred že doseženo zmago?
     Kdo sem? Samotno spraševanje se iz mene norčuje.
     Kdor že sem, Ti me vsega dobro poznaš, Tvoj sem, o moj Bog!

     Prevod: Marta Stupar

     Opomba: Pesnitev Kdo sem je napisal nemški protestantski teolog in pastor Dietrich Bonhoeffer (1906-1945) tik preden je bil 4. aprila 1945 obešen v nacističnem taborišču Flossenbürg. Bil je zagovornik t. i. Izpovedujoče Cerkve, ki se je uprla Hitlerjevemu nacizmu. Bonhoeffer velja za teološkega velikana in krščanskega mučenca 20. stoletja. V pesnitvi se je spopadal z vprašanji »temne noči duše«. Tudi v krščanski katoliški Cerkvi imamo primer npr. svetnik in poljski katoliški duhovnik Maksimilijan Kolbe, je umrl, ker je zvesto sledil Jezusu in žrtvoval življenje za drugega Poljaka v taborišču. Jezus je in naj vedno bo v središču našega Življenja!

     Zahvaljujem se obema za obogatitev z prispevki in mnenji, pri čemer se vsi učimo eden od drugega, predvsem pa od Boga, ki je naš Učitelj in Učenik. Dodajam še tole zgodbo, ki je zelo podučna. Upam, da se bompo še veliko učili eden od drugega, predvsem pa od Boga, ki je Najpomembnejši Učitelj vseh ljudi.

     IZPIT IZ PASTORALNE TEOLOGIJE
     Študent teologije se je ves teden učil za svoj zadnji izpit iz pastoralne, praktične teologije.
     Ta ocena je bila zanj odločilna.
     Na dan izpita je tekel proti teološki fakulteti, a je na zunanjih stopnicah fakultete videl invalidnega berača.
     Ker je bil pozen, je hitro stekel mimo njega, a se je na vrhu stopnišča zaustavil in pomislil:
     »Ali naj se vrnem k beraču in mu pomagam ali naj grem raje na izpit?«
     Odločil se je, da bo človeku v stiski pomagal.
     Vrnil se je, ga dvignil in mu kupil hrano in nekaj pijače, zaradi česar je na izpit zamudil.
     Ko je vstopal v razred, je profesor pripravljal objavo izpitnih ocen.
     Rekel je: »Izpit je naredil samo en študent.«
     Nato je propfesor z roko pokazal na vstopajočega študenta, le-ta pa mu je odgovoril:
     »Gospod profesor, nemogoče, saj jaz sploh nisem izpita pisal.«
     Profesor mu je odvrnil: »Berača sem postavil na stopnišče zato, da vidim, ali ste se zares naučili učno snov o služenju. Berač je bil vaš izpit.«
     Študent teologije je bil tisti Dobri in Usmiljeni Samaritan, ki je edini izmed študentov pomagal invalidnemu beraču,
     zamudil izpit in vseeno v življenjski praksi položil zaključni izpit, ker je služil ubogemu in sledil Jezusu!
     Pa mi ali bi tudi tako ravnali in sledili Jezusovim Naukom v Evangeliju v Življenjski praksi? Jezus je namreč rekel: “Karkoli boste storili kateremukoli izmed mojih najmanjših boste storili Meni”! Mt 25,40.

     Avtor: prof. dr. Danujel Brkič, evangelijska Cerkev Dobrega pastirja Novo mesto, pastor in profesor na zagrebški protestantski teološki fakulteti. Je bogoslovni teoretik in pastoralni praktik, ki ga evangeličanski bogoslovni kolegi pogosto navajajo in citirajo.

     Odgovori
3. Miro says:

   8. decembra, 2020 at 16:15

   PRVA ZAPOVED: JAZ SEM GOSPOD, TVOJ BOG. NE IMEJ DRUGIH BOGOV POLEG MENE!

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nam pomaga pri branju in premišljevanju Kompendija Katekizma katoliške Cerkve, ki v strnjeni obliki vsebuje vse bistvene in temeljne prvine vere Cerkve.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Kaj vsebuje trditev: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog” (2 Mz 20,2)?
   Vsebuje, da verujoči ohranja in udejanja tri božje kreposti in se izogiba grehov, ki jim nasprotujejo. Vera se trdno oklepa Boga in zavrača tisto, kar ji je nasprotno, kot na primer prostovoljni dvom, nevera, krivoverstvo, odpadništvo, razkolništvo. Upanje zaupljivo pričakuje blaženega gledanja Boga in njegove pomoči, izogiba pa se obupa in predrznega zaupanja. Ljubezen ljubi Boga nad vse: odklanja torej brezbrižnost, nehvaležnost, mlačnost, naveličanost ali duhovno lenobnost in sovraštvo do Boga, ki prihaja iz napuha.

   Kaj zahteva Gospodova beseda: “Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi” (Mt 4,10)?
   Zahteva: moliti Boga kot Gospoda vsega, kar obstaja; izkazovati mu dolžno češčenje, tako individualno, posamezno kot občestveno; moliti ga z izrazi hvaljenja, zahvaljevanja in prošnje; darovati mu daritve, zlasti duhovno daritev svojega življenja v zedinjenju s popolno Kristusovo daritvijo; spolnjevati obljube in zaobljube, dane Bogu.

   Kako človek udejanja svojo pravico, da služi Bogu v resnici in svobodi?
   Vsak človek ima pravico in nravno dolžnost iskati resnico, zlasti tisto, ki se nanaša na Boga in njegovo Cerkev, se spoznane resnice okleniti in zvesto ohranjati ter izkazovati Bogu pristno češčenje. Dostojanstvo človekove osebe hkrati terja, da v verskih rečeh ni dovoljeno nikogar siliti, da bi ravnal zoper svojo vest, niti ga ovirati, da ne bi – znotraj zahtevanih meja – ravnal po svoji vesti zasebno ali javno, naj bo sam ali združen z drugimi.

   Kaj Bog prepoveduje, ko zapoveduje: “Ne imej drugih bogov poleg mene!” (2 Mz 20,2)?
   Ta zapoved prepoveduje:

   -mnogoboštvo in malikovanje, ki pobožuje kako ustvarjeno bitje, oblast, denar, celo hudobnega duha;

   -praznoverje, ki je zabloda češčenja, ki ga izkazujemo pravemu Bogu, in se izraža tudi v različnih oblikah vedeževanja, čaranja (magije), vražarstva in spiritizma (klicanja duhov);

   -nebogovdanost, ki se izraža v skušanju Boga z besedami ali dejanji; v bogoskrunstvu, ki onečašča osebe ali svete stvari, zlasti evharistijo; v simoniji, ki hoče kupovati ali prodajati duhovne stvarnosti;

   -ateizem, ki zametava obstoj Boga in se pogosto opira na napačno pojmovanje človekove samostojnosti;

   -agnosticizem, po katerem ni mogoče nič vedeti o Bogu in vsebuje brezbrižnost in praktični ateizem.

   Ali božja zapoved: “Ne delaj si rezane podobe…” (2 Mz 20,4) prepoveduje češčenje podob?
   V Stari zavezi je bilo s to zapovedjo prepovedano upodabljanje absolutno transcendentnega (vse presegajočega) Boga. Izhajajoč iz učlovečenja Božjega Sina je krščansko češčenje svetih podob upravičeno (kakor trdi drugi nicejski cerkveni zbor leta 787), ker temelji na skrivnosti učlovečenega Božjega Sina, v katerem transcendentni Bog postane viden. Ne gre za češčenje podobe, ampak za češčenje osebe, ki je upodobljena: Kristus, Devica Marija, angeli in svetniki.

   (Kompendij KKC, 442-446)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Janez says:

   8. decembra, 2020 at 15:46

   ADVENT
   Bog prihaja na zemljo k ljudem, da se spreobrnemo in mu odpremo svoje ubogo, trpeče, nestanovitno in nemirno človeško srce. Da ga razširi in umiri, da bo sposobno sprejeti največje – Božji Mir in Božjo Ljubezen. Da. Božji Mir in Ljubezen zaznamujeta vse življenje ljudi. Žal so mnogi za ta Mir in Ljubezen premalo odprti. Življenje je vsakodnevni boj, da napravimo prostor v srcu za Božji Mir in Ljubezen Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Za Boga, ki JE LJUBEZEN, DOBROTA, ODPUŠČANJE in USMILJENJE. Da se osvobodimo zla, ki se skrivoma tihotapi v srce. Je boj ki ga dobivamo le z Bogom, z Molitvijo, Dobroto, bogaboječim in pravičnim življenjem brez greha in hudobije. Advent je čas, da se pripravimo na Gospodov prihod. Bog išče človeka in človek išče Boga. In Bog vedno pričakuje čkoveka, da se vrne nazaj k Njemu v Objem. Sveti Bog išče zasužnjenega človeka s krivdo, a ta zasužnjeni človek išče Svetega, da se posveti, da bi bil sprejet v svetlobo in ljubezen.Pomembno je medsebojno zaupanje. Bog nas posluša tudi takrat, ko mi ne moremo ali ne znamo povedati oziroma spregovoriti. Bog nas vidi tudi takrat ko smo slepi, gluhi, ko grešimo in delamo kaj napačnega. Bog daje iz Neskončne Božje Ljubezni tisto LUČ LJUBEZNI in USMILJENJA, da njegovo BOŽJE SONCE sije na Pravične in Grešnike tudi takrat, ko mi bežimo s Somca Božje Svetlobe v senco in/ali temo, da bi se skrili pred SONCEM BOŽJE LJUBEZNI. Bog nas vedno čaka na Obalah Večnosti, da pridemo nazaj k Njemu in se opravičimo in spokorimo, zakaj Bog nas Neskončno Ljubi in nam odpušča, ko ga molimo in prosimo odpuščanja. Zato ker je Bog veliko Večji kot Vsi naši Grehi in problemi, ki na spestijo je pprav, da Verujemo v Boga in na Boga prenesemo Vse skrbi, Težkoče in Probleme, ker jih lahko razrešimo le z Božjo Pomočjo in ne le s človeškimi močmi in pametjo. Božja Pomoč Ostani Vedno z Nami! Bog nas Ljubi, Ljubimo tudi mi drug drugega in našega Boga!

   Kaj On, ki nam je dal, da mislimo, sam ne more misliti?
   Kaj On, ki je človeku dal oči in ušesa, sam ne more poslušati in gledati?
   Kaj On, ki je človeku dal srce za ljubezen, sam ne more biti največja Ljubezen?
   Vsak dan govorim Bogu: ”Čudovit si, moj Bog”.
   Bolj ko mu govorim, več mi on daje,
   daje da gledam čudež njegove Božje Ljubezni in Usmiljenja do vseh ljudi.

   (Povzeto po Philu Bosmansu, belgijskemu dobrptniku pomoči potrebnim in duhovniku)

   Brezmadežno spočetje Device Marije
   Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,26-38)Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel:»Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomenita pozdrav. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla similost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mudaj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bogmu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bokonca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin«.

   Devica Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja po Božji Volji, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, pa je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha in je bila vse od spočetja deležna posvečujoče milosti. To tudi izraža besedna zveza brezmadežno spočetje. Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Zato pravimo, da je bila Marija brez madeža spočeta, oziroma da je Brezmadežno Spočetje. Marija je bila torej obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu in k grehu. Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je za človeštvo ideal in vzor, hkrati pa tudi porok upanja in priprošnjica pri Bogu. Praznik spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi kristjani trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v stanju posvečujoče milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme z zakramentom krsta, ki mu izbriše izvirni greh, mu da posvečujočo milost in ga vključi v občestvo Cerkve. Posvečujoča milost pa se mu obnovi pri vsaki iskreni spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, določen za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta. To veselo sporočilo je naznanil z besedami:»Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu –to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi katoliški verniki trdno in stanovitno verovati.« Na poseben način je to versko resnico potrdila Marija sama, ko se je v Lurdu prikazala mladi Bernardki Soubirous in se predstavila z besedami: “Jaz sem Brezmadežno Spočetje«.

   Radi molimo in prosimo Marijo za Pomoč, saj je tudi naša draga Mati in Priprošnjica pri Bogu, ki ji Jezus ne Odreče njenih prošenj za nas. Sveta Marija, ki jo danes slovesno obhajamo kot Brezmadežno, naj nam pomaga ločiti se za vedno od greha in posvetnosti ter se odpreti Bogu, njegovi besedi, njegovi ljubezni, ki prenavlja in rešuje. Prosimo Devico Marijo, da nas uči kraljevati v služenju. Vnebovzeta Devica in Mati Marija je dobila od svojega Sina kraljevo krono, saj je zvesto hodila za njim kot prva učenka po poti Ljubezni. Učimo se od nje, od sedaj naprej vstopati v Božje kraljestvo skozi vrata ponižnega in velikodušnega služenja drugim in Bogu. Mati pomagaj svojemu ljudstvu, ki moli in te prosi priprošenj in pomoči!

   Odgovori
5. Hvala says:

   8. decembra, 2020 at 15:22

   TEMELJNI PROBLEM LJUDI JE SPREJETI KRIŽ VSAKODNEVNIH NAPOROV PRI DELU IN V ODNOSIH . KRIŽ, KI GA POČASTIMO JE KRISTUSOVO ZNAMENJE ODREŠENJA IN TUDI DEJANSKO SREDSTVO ZA ŽIVLJENJE, ZA GRADNJO NAŠIH ODNOSOV, RESNIČNO DREVO IZ KATEREGA RASTE NAŠE DELO IN NAŠE ŽIVLJENJE.

   LJUDJE SE NAM UPRAVIČENO SMEJIJO KOT JE NAPISANO V PRISPODOBI O GRADNJI STOLPA, KER NISMO PRERAČUNALI STROŠKOV, DA BI STOLP DOKONČALI. TI STROŠKI SO KRIŽ, KI SE GA BOJIMO IN IZOGIBAMO, HKRATI PA GOVORIMO, DA JE KRIŽ ZNAMENJE ODREŠENJA.
   ———————————————————————————————————————————————————
   JEZUS NAM JE DAL SVOBODNO VOLJO, NIKOGAR NE SILI, DA NAJ HODI ZA NJIM , ČE TEGA NE ŽELI. ČE SE NOČE ODPOVEDATI SEBI IN SVOJIM ZAHTEVAM, NE MORE BITI NJEGOV UČENEC. LEPO JE POVEDAL IN RAZUMLJIVO.

   BOG JE V STARI ZAVEZI GOVORIL PO PREROKIH, TUDI DANES DELI LJUDEM DAROVE IN KARIZME , KI SO V KORIST NE SAMO POSAMEZNIKOM, AMPAK VSEJ CERKI, PREROŠKE BESEDE. V ZAKONU GOVORI TUDI PO ZAKONCU, V SLUŽBI LAHKO PO USLUŽBENCU, V SPOVEDNICI GOVORI PREKO DUHOVNIKA. NATO MORAMO BITI ZELO POZORNI, IN NE ZAMETAVATI BESED, KI JIH BOG GOVORI PO LJUDEH.

   Odgovori
6. Miro says:

   8. decembra, 2020 at 14:06

   MISEL PAPEŽA FRANČIŠKA: »V MARIJI ODSEVA BOŽJA LEPOTA, KI JE VSA LJUBEZEN, MILOST, PODARJANJE SAMEGA SEBE!

   V evangeliju odmeva angelov pozdrav Mariji: »Veseli se, milosti polna: Gospod je s teboj« (Lk 1,28). Bog si jo je, po papeževem prepričanju, vedno zamišljal kot bitje polno milosti, napolnjeno z njegovo ljubeznijo. Vendar morajo biti izpolnjeni pogoji. Zato pravi: »Če hočemo biti izpolnjeni, je treba pripraviti prostor, izprazniti se samih sebe, stopiti ob stran. Tako kot je to storila Marija, ki je znala poslušati Božjo besedo, popolnoma zaupati njegovi volji in jo brezpogojno sprejeti v svoje življenje. In to tako celovito, da je Beseda v njej postala človek. Zaradi njenega “da” se je to lahko zgodilo.«

   Ob angelovem oznanjenju se Marija ne podaja v dolga razglabljanja in ne postavlja Bogu zaprek. Vse svoje bitje in osebno življenjsko zgodbo nemudoma izroči Bogu, naj ju on vodi do polnosti lepote in svetosti: »Ko tako Marija popolnoma ustreza Božjemu načrtu zanjo, postane »vsa lepa, vsa sveta«, vendar brez najmanjše sence samovščečnosti. Ponižna je. Mojstrovina je, a ostaja ponižna, majhna, uboga. V njej odseva Božja lepota, ki je vsa ljubezen, milost, podarjanje samega sebe.« (iz nagovora papeža Frančiška)

   Kot vabi papež Frančišek, molimo s prošnjo, da bi sledili Marijinemu zgledu ponižne razpoložljivosti za Boga sredi vsakodnevnega služenja v ljubezni.

   O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

   Odgovori
7. Miro says:

   8. decembra, 2020 at 12:34

   »UČENIK, KAJ NAJ DOBREGA STORIM, DA DOSEŽEM VEČNO ŽIVLJENJE?« MLADENIČU, KI MU ZASTAVI TO VPRAŠANJE, JEZUS ODGOVORI: »ČE HOČEŠ PRITI V ŽIVLJENJE, SPOLNJUJ ZAPOVEDI« IN NATO DODA: »PRIDI IN HODI ZA MENOJ«.

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nam pomaga pri branju in premišljevanju Kompendija Katekizma katoliške Cerkve, ki v strnjeni obliki vsebuje vse bistvene in temeljne prvine vere Cerkve.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   DESET BOŽJIH ZAPOVEDI

   2 Mz 20,2-17

   Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.

   Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe tudi ne kakršnekoli podobe tega, kar je zgoraj na nebu, ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo. Ne moli jih in jim ne služi. Kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki pokorim krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu tistih, ki me sovražijo, izkazujem pa milost do tisočerega rodu onih, ki me ljubijo in moje zapovedi spolnjujejo.

   Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga! Kajti Gospod ne bo pustil brez kazni njega, ki skruni njegovo ime.

   Pomni, da boš posvečeval sobotni dan! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela. Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela ne ti, ne tvoj sin, ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat. Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.

   Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog.

   Ne ubijaj!

   Ne prešuštvuj!

   Ne kradi!

   Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!

   Ne želi hiše svojega bližnjega!

   Ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega!

   5 Mz 5,6-21

   Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.

   Ne imej drugih bogov poleg mene!

   Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga …

   Pazi, da boš posvečeval sobotni dan …

   Spoštuj očeta in mater …

   Ne ubijaj!

   Ne prešuštvuj!

   Ne kradi!

   Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!

   Ne želi žene svojega bližnjega!

   Ne želi … ničesar, kar je tvojega bližnjega!

   KATEHETSKI OBRAZEC

   Jaz sem Gospod, tvoj Bog.
   1.Veruj v enega Boga!
   2. Ne skruni božjega imena!
   3. Posvečuj Gospodov dan!
   4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!
   5. Ne ubijaj!
   6. Ne nečistuj!
   7. Ne kradi!
   8. Ne pričaj po krivem!
   9. Ne želi svojega bližnjega žene!
   10. Ne želi svojega bližnjega blaga!

   “Učenik, kaj naj dobrega storim, da dosežem večno življenje?” (Mt 19,16). Mladeniču, ki mu zastavi to vprašanje, Jezus odgovori: “Če hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi”, in nato doda: “Pridi in hodi za menoj” (Mt 19,16.21). Hoditi za Jezusom obsega spolnjevanje zapovedi. Postava ni odpravljena, marveč je človek povabljen, naj jo znova najde v osebi božjega Učenika, ki jo popolnoma uresničuje sam v sebi, razodeva njen polni pomen in izpričuje njeno vekovitost.

   Kako Jezus razlaga postavo?
   Jezus jo razlaga v luči dvojne in ene same zapovedi ljubezni, polnosti postave: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki” (Mt 22,37-40).

   Kaj pomeni “dekalog”?
   Dekalog (desetere božje zapovedi) pomeni “deset besed” (2 Mz 34,28). Te besede povzemajo postavo, ki jo je Bog dal izraelskemu ljudstvu po Mojzesu v povezavi z zavezo. Dekalog predočuje zapovedi ljubezni do Boga (prve tri) in do bližnjega (ostalih sedem) ter za izvoljeno ljudstvo in za vsakogar posebej zarisuje pot življenja, ki je osvobojeno suženjstva greha.

   Kakšna je povezava dekaloga z zavezo?
   Dekalog se razume v luči zaveze, v kateri se Bog razodeva, ko daje spoznati svojo voljo. S spolnjevanjem zapovedi ljudstvo izraža svojo pripadnost Bogu in odgovarja s hvaležnostjo na njegovo pobudo ljubezni.

   Kakšen pomen daje Cerkev dekalogu?
   V zvestobi do Svetega pisma in Jezusovega zgleda Cerkev priznava dekalogu pomembnost in smisel prvega reda. Kristjani so ga dolžni izpolnjevati.

   Zakaj dekalog sestavlja organsko enoto?
   Desetere božje zapovedi sestavljajo organsko in neločljivo celoto, ker vsaka zapoved kaže na druge in na ves dekalog. Kdor prestopi eno zapoved, zato prekrši celotno postavo.

   Zakaj dekalog obvezuje strogo?
   Zato, ker izraža osnovne človekove dolžnosti do Boga in do bližnjega.

   Ali je mogoče izpolnjevati dekalog?
   Da, ker nas Kristus, brez katerega ne moremo ničesar storiti, z darom svojega Duha in svoje milosti usposablja izpolnjevati dekalog.

   (Kompendij KKC, 434-441)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   8. decembra, 2020 at 11:57

   Nekatera razmišljanja, kako sami sebi pomagati, biti svoj dober prijatelj, da bomo zdravi, srečni in zadovoljni v življenju

   Notranje zdravje, zadovoljstvo in sreča
   Zdrav duh v zdravem telesu ali mens sana in corpore sano. Vsak človek išče načine, kako biti zdrav, srečen in zadovoljen. Odgovor se skriva v notranji stabilni prisotnosti, ki zahteva pripravljenost odpreti vse čute in da se čudimo drobnim stvarem v življenju. Vsak človek naj bo sam sebi največji prjatelj in zaveznik, ki ve kaj hoče in ki si zaupa. Ko imaš sam dovolj moči in energije, jo boš imel tudi za druge. In to je to. Začni pri sebi. Moli Boga in ga prosi za pomoč in vodstvo! Božja Volja naj se zgodi ne naša!

   Skrbi in stres se preveč kopičita in izhod v rešitev se od nas odmika
   Povprečen človek sodobnega sveta je zaskrbljen zaradi mešanice različnih situacij, v kateri so v večji in manjši meri prisotne finančne skrbi, stresno delo, slabi odnosi v službi, odtujenost od partnerja, izguba stika z otroki in pomanjkanje časa za sebe in bližnje. Nezadovoljstvo, občutek, da »ne bom zmogel vsega tega« in strahovi so prve posledice, ki se jim postopoma lahko pridružijo še depresija, anksioznost, različne kronične bolezni brez pojasnjenega vzroka in včasih tudi zlom. S pravočasnim prepoznavanjem občutkov, jasnim zavedanjem svojih čustev in vzrokov za njih, sposobnostjo, da se od občutka in čustva z distanco oddaljimo in nanj pogledamo s »trezno« glavo izven sebe, lahko pomaga stabilizirati notranjo negotovost, krepiti notranjo stabilnost in prispevati k hitrejšemu in bolj učinkovitemu reševanju zapletenih situacij, kar dolgoročno prinese več dobrega počutja. Opazovanje popolnih in nasmejanih obrazov na obcestnih plakatih, TV ekranih in družabnih omrežjih odvrača od resničnega bistva, to je dostojno življenje vsakega, ki ga z veseljem živi in deli z ljudmi, ki so mu blizu. Čudenje vsakdanjim stvarem v naravi, nasmeh sodelavca ali otroka, petje ptic, cvetenje rož in dreves, šumenje vetra, let metulja mimo nas idr., ki jih nenadoma začutimo, zaznamo, vidimo in ki jih preje nismo niti opazili, kaj šele videli. Da prisluhnemo otroku doma, partnerju in drugim ljudem. To so drobna darila za nas. Čakajo nas. Poglejmo jih in se jih zavedajmo. Živeli smo doslej namreč hitro, prehitro eden mimo drugega. Za dosego miru je potrebnih v tišini v naravi nekaj malih korakov, ki jih nakazuje neka pot sprostitve in umiritve in njun blagodejen učinek na sodobnega človeka; saj slednji nenehno nekam hiti, je zaskrbljen in je v stresu. In k nemiru preganja še druge. Zakaj že? Imamo pravico do miru in sreče. Imamo pravico do ljubezni in dobrote ter zadovoljstva.

   Različne vloge človeka oziroma, kaj je pravzaprav človek?
   Ljudje imamo v življenju različne vloge. Lahko smo starši, prijatelji, sodelavci, razlikujemo se po poklicih in po odzivih v različnih življenjskih situacijah. Vsi nimamo vseh vlog, oziroma se te v času našega življenja spreminjajo. Kaj bi torej lahko bila skupna rdeča nit, ki nas povezuje ne glede na različne vloge, ki jih imamo v življenju? Ali ta skupna rdeča nit obstaja? Kaj je človek, ko pogledamo nanj iznad vseh vlog, ki jih igra v različnih obdobjih življenja? Kaj v resnici je človek? “Človek je odprt življenjski potencial in življenje je proces uresničevanja tega življenjskega potenciala,” bi povzeli po raznih modrecih. In na tebi je, da narediš kaj iz sebe in iz svojega življenja. Nihče drug ne bo. Prisluhnimo si, kakšni talenti in darovi sposobnosti in lastnosti so v nas in izven nas in preanalizirajmo, kaj hočemo in kam gremo. Ko to vemo in znamo potegniti prioritete bomo preprosto v sebi vedeli kaj, kam, zakaj in kako. Kjer je volja je tudi pot. Simple. Prosimo Voga za Vodstvo in Blagoslov, da bomo vse prav naredili. In da bo v ospredju naša dobrota in usmiljenje do drugih ljudi. Potem bo vse dobro in prav, ker bo Bog Blagoslovil naša Dejanja Ljubezni!

   Povezava telesa, čustev in možganov
   Le malo truda in opazovanja je potrebno, da človek sam in na podlagi lastnega izkustva ugotovi, kakšna je povezava med telesom in možgani. Seveda so izsledki znanosti, medicine in drugih ved nepogrešljivi, a mnogo tega bi lahko razumeli sami, če bi pozorno opazovali odzive telesa ob različnih dogajanjih. Opazujmo, na primer, odziv telesa, ko nas je nečesa strah ali ko imamo tremo. Nihče se nas fizično ne dotakne, ničesar ne vnašamo v svoje telo, a kemične reakcije v telesu in splošen odziv so povsem drugačni kot v sproščenem stanju. Srčni utrip je hitrejši, potimo se, zviša se raven določenih hormonov, ki so značilni za stresna stanja, dihanje je plitko, morda hitrejše in še bi lahko naštevali. Na tem preprostem primeru je jasno in očitno, kako sta um in telo povezana in kako um vpliva na telo. Psiche et soma. Še več, razlogi, zakaj občutimo določena čustvena sanja pri tem niso bistvenega pomena. Telo ne vpraša, kdo me je razjezil, užalil ali prizadel. Niti ne vpraša po razlogih, zakaj je to tega prišlo. Lahko rečemo, da smo se upravičeno razjezili ali celo, da je bila ta oseba krivična do nas, nepoštena in še kaj. Toda to ne spremeni dejstva, da bo naše telo odreagiralo na način, ki ga sprožijo misli povezano z jezo. Ko je Buda npr. dejal: »Nihče te ne bo kaznoval zaradi jeze, temveč te bo jeza kaznovala sama po sebi«, je govoril prav o dejstvu, da s svojimi mislimi sami sebi pripravljamo neke napitke, ki so telesu bodisi koristni bodisi škodljivi. Danes je popularno govoriti o tem, kako je potrebno imeti rad samega sebe. Toda zgornji zapis pove, da je ljubezen do sebe povezana z odnosom, ki ga imamo do drugih ljudi. Kakor razmišljamo o drugih, takšno realnost ustvarjamo v sebi. Sovraštvo, zamera in jeza so trpinčenje samega sebe. Pa vendar zakaj? Ko gledamo na ljudi s strpnostjo, sočutjem in z razumevanjem, oziroma, ko razumemo njihove zmožnosti in omejitve ter nismo užaljeni, ker ne zmorejo ali ne znajo več in ker ne ravnajo drugače, kot ravnajo, si s tem prihranimo marsikatero negativno čustvo in posledično tudi telesno težavo. Strpni smo, ne. In Dobri, Usmiljeni ter Sočutni do bližnjih. In kar sejemo tudi žanjemo ne!.
    
   Kaj je pomembnejše glava ali srce ? Kar oboje je potrebno za harmonijo
   Nekateri prisegajo na to, da jih vodi razum, da se odločajo z razmišljanjem, drugi delujejo bolj instinktivno in rečejo, da njih vodi srce. Verjetno v različnih trenutkih prevladuje eno ali drugo, a vendar obstaja ultimativni odločevalec, da nekdo poseže po nezdravi hrani, se prepusti zasvojenosti, zboli ali se kako drugače vda, drug pa se bori z vsakodnevnimi izzivi na drugačen način. Ko kupimo npr. karto za vlak, vemo, kam se želimo peljati. Človek pa pogosto deluje tako, da stori določeno dejanje (kupi karto za smer dogajanja), kasneje pa se pritožuje, kam je njegov vlak pripeljal. Premalo se zavedamo, da sami kupujemo karte za svoja potovanja v življenju, da pogosto brezglavo stopamo na vlak, čigar smer nam kasneje ni všeč in si je ne želimo ozroma spoznamo, da je bila sprejeta napačna odločitev, ki smo jo premalo premislili. Svojo slepoto kasneje (krivično) pripisujemo »delovanju s srcem« rekoč, da nas je vodilo srce. Toda srce in neodgovorno ter slepo ravnanje niso eno in isto.

   Razmislek ali »glava« je torej tisti del, ko smo zmožni dojeti povezave med vzrokom in posledico naših dejanj, ko lahko tudi vnaprej predvidimo, kam nas bo odpeljal določen vlak ali dejanje. Razmislek ne pomeni nič drugega kot budnost (lat. vigilantibus sum). Vidimo, razumemo, dojemamo, znamo povezovati. S tem pa smo učinkovitejši pri reševanju problemov, smo bolj ustvarjalni in ravnamo optimalno v dani situaciji. In srce? Vedno obstaja znanje nad znanjem. Nekdo zna več kot mi jaz/mi. Ne glede na to, koliko smo se naučili in kaj vse že vemo, vedno bo nekaj večjega, višjega, do tedaj neznanega. Znanje je pot, ki nima svojega konca. Kdor pravi, da je prišel do cilja, ni povedal prav, saj je pot še dolga in mi smo potniki. Zato vsakič, ko stopamo v nekaj novega, potrebujemo pogum srca. Ne moremo vedeti z gotovostjo, napake bodo prav gotovo na obzorju, varnosti ni, zavetja ni … A srce je tisto, ki te čez vse te dvome pripelje. Le v Bogu se umiri moja duša in počije moje srce. On nas uči ljubezni, skromnosti in ponižnosti. Le On mi daje Božji Mir in me Uči ter Vzgaja v Božji Ljubezni, ki ne mine nikdar.

   Kako je videti človek v harmoniji?
   Človek v harmoniji, kaj je že to? Ko ga srečamo in po neki čudni usodi še prepoznamo, smo presenečeni. Ker takšni ljudje so izven vseh spektaklov in povprečnih pričakovanj ljudi. Najdemo jih v vseh poklicih ali pozicijah. Človek v harmoniji nikakor ni vezan le na odmaknjeno življenje v naravi, temveč je lahko sredi poslovnega, delovnega, političnega dogajanja ali lahko ima zelo odgovorne naloge. Prav tako ni nujno, da svoje znanje ubesedi v »duhovno« besedišče. Lahko je živahen ali bolj mirne narave, lahko je takšnih ali drugačnih značajskih potez, toda nekatere črte so tem ljudem vendarle skupne. In ena od teh je, da z umirjenostjo duha in zaupanjem v Boga sprejemajo spreminjanje zunanjih dogodkov. Naj bo uspeh ali neuspeh, vzpon ali padec, polom ali rast, umirjenost njihovega duha je vedno prisotna. Neločljivo povezanost s svetom ne občutijo le na abstraktni ravni ali v teoriji, temveč v čisto vsakdanjih in praktičnih primerih. Razumejo namreč, da je njegov odnos do sveta in ljudi tisto, kar jim prinaša mir ali nemir. Tak človek ravna etično , z razumevanjem in z dobroto. Vendar njegovo etično ravnanje ne izvira iz ega dobrote in ne iz povprečne morale, temveč iz globokega zavedanja, da je vse, kar stori okolici, storjeno njemu samemu. Smo del velikega, živega vesoljstva, ki ga je ustvaril Gospod Bog. Če mislimo, da lahko prizadenemo drugega človeka ali drugo živo bitje, ne da bi prizadeli sebe, se žalostno motimo. Ko smo odprti in razsvetljeni od Njega po Njegovi Milosti in ko res vidimo ne le opazimo stvari okrog nas, ko slišimo ptičje petje, žuborenje potočka, vidimo ljudi okrog nas, vidimo gozd, travnike in planine v daljavi, sonce ki sveti in rožo v vazi poleg nas, ki nam jo je prinesel sosedov otrok, si lahko rečeno: »To sem jaz, to je del mene«. Povezani smo z vsemi stvarmi in če pošiljamo pozitivno energijo, smo osredotočeni na vse to, pošiljamo ljubeznive vibracije okrog sebe, smo srečni. Ganz einfach. In Bog bo blagoslovil naša pota. Živimo po Evangeliju, ker takrat Dajemo in Ljubimo. Ker darujemo drugim vse, kar smo od Gospoda zastonj Milostno prejeli.

   Za vse imamo čas, le za Boga in za bližnje ter zase nam ga zmanjka. Naredimo potrebne spremembe, začnimo pa pri sebi! Splačalo se bo in bolj bomo umirjeni, srečni in zadovoljni. Molimo in prosimo Boga za Milost in Navdih ter Božje Vodstvo, da bodo vsi naši človeški napori blagoslovljeni! Božja Volja naj se zgodi ne naša človeška!

   Vzemi si čas zase in za druge
   Imej čas za delo – to je ključ do uspeha.
   Imej čas za razmišljanje – to je izvor moči.
   Imej čas za igro – to je skrivnost mladosti.
   Imej čas za prijateljstvo – to je pot do sreče.
   Imej čas za sanjarjenje – to je pot k zvezdam.
   Imej čas, da ljubiš in da te ljubijo – to ni le privilegij elite ampak vsakega od nas.
   Imej čas, da gledaš okrog sebe – škoda je dneva za sebičnost.
   Imej čas za smeh – kajti, to je glasba duše.
   Imej čas za Boga, da bo blagoslovil vse tvoje delo in življenje! Amen.

   Lat. Verbum laudatur, si factum sequatur. Beseda je vredna pohvale, če ji sledi dejanje.

   Preštudirani razni prispevki iz razne strokovne literature (npr. prof. dr. Anton Trstenjak, dr. Janžekovič, Joyce Meyer, Thomas Moore et altri) in lastna razmišljanja. Janez

   2 Mojzes 33, 19: Rekel je: »Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime GOSPOD. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.«

   Odgovori
9. Janez says:

   8. decembra, 2020 at 10:50

   BOG NAS NEŽNO NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z GOREČO VERO MOLIMO

   Bog nam govori in nam sporoča vedno z nežnim tihim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Prisluhnimo Bogu v miru in tišini, kaj nam sporoča iun se po tem ravnajmo. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja, ko imamo dober namen pomagati ali narediti nekaj dobrega. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu sorazlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki je nekaj podrobnejših poudarkov:
   a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
   b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice, posebno ko želimo dobro drugemu
   c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…
   d) nikoli ne podpira naše hudobije, egoizma in igračkanja z njim, ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
   f) pogosto govori proti naši volji, kar nam ni prav ali pač?!
   g)govori mi iskreno celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
   h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
   g) govori tudi preko molka, tišine, drugih ljudi, Svetega pisma…

   Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti slišati in poslušati Boga, druge, ne le sebe. Imamo dvoje ušes in ena usta zato, da manj govorimo in več poslušamo! Kdor si te sposobnosti noče, ne more ali ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »glasno grmel«. Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za ljubezen, za pravično, za dobro in našo vest, ko molimo in živimo po Evangeliju, kot nas uči Jezus in ko pomagamo in služimo drugim. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem, kako si razlagamo in kako spolnjujemo Božjo voljo. Veliko več naše pozornosti bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve, našo vero in molitve, da delamo vse prav in v dobro nas in tudi drugih ljudi. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere, da smo Ljubečiu, Usmiljeni, Dobri in da pomagamo ter služimo drugim. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Bog nikoli nikogar ne sili, ker ima svbobodno voljo. To je podoba Boga, vzgojitelja in Usmiljenega Dobrotnika, ki nas vedno Ljubi in nam hole le vse dobro. Molimo iskreno in goreče, da nas bo Bog slišal in uslišal. In naj nam moligtve pomagajo, da bomo vso Ljubezen in Dobroto prelili v Življenje! Ko bomo pomagali in služili drugim in odložili človeški egocentrizem, ki je v tem, da mislimo le nase in na svoje želje in potrebe, bomo odprili srce Gospodu in Gospod nas bo sklišal in uslišal; zato, ker hiočemo z molitvijo in dejanji Dobrote in Usmiljenja tako kot Jezus prinašati Luč, Dobroto in Usmiljenje sebi in drugim na svet in tako pokazati, da Ljubimo Boga in Ljudi!

   Medmrežje Nauči nas Moliti, dopolnjeno in razširjeno; že objavljeno.

   Odgovori
10. Janez says:

    8. decembra, 2020 at 10:23

    »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« (Jn 20,15)

    Jokam nad zaklenjenimi cerkvami in šolami,
    jokam pred zaprtimi vrati domov,
    jokam nad praznimi igrišči,
    jokam nad zapuščenimi stezami,
    jokam nad našim strahom in nemočjo,
    jokam nad božjim molkom velikega petka,
    jokam nad našo izločenostjo,
    ker je življenje postalo samo prazni grob
    in v njem nimamo niti povojev!

    Iščem nekoga, ki nas bo vrnil v življenje,
    nam odprl vrata smeha in bližine,
    nam vrnil pogum in zaupanje;
    iščem nekoga, ki nam bo vrnil svobodo,
    da bomo zopet lahko iz oči v oči,
    s podarjeno dlanjo v dlani,
    in s srečo iz ust na usta;
    iščem nekoga, ki bo dihal z nami
    z vso bolečino svoje ljubezni,
    ki bo naš strah pred bližino spremenil v radost,
    ki bo veliki petek premaknil v veliko noč
    In božjo smrt preustvaril v življenje za nas!

    Vstali Gospod,
    daj, da Te najdem kot Magdalena!
    Odpokliči že vendar angela smrti
    in naj postane ta velika noč
    mati našega skupnega ozdravljenja!
    Oj, s kakšnim veseljem Ti bomo prepevali: Aleluja!

    Avtor pater Pavle Jakop, frančiškan

    Odgovori