Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   25. januarja, 2021 at 20:00

   http://preprostost.si/2009/01/01/ljubezen-nikoli-ne-mine/

   Odgovori
2. Miro says:

   25. januarja, 2021 at 17:24

   VSTALI KRISTUS SE PRIKAŽE KOT ŽAREČA SVETLOBA IN SPREGOVORI SAVLU, SPREMENI NJEGOVO MIŠLJENJE IN ŽIVLJENJE!

   PAVEL PRIPOVEDUJE, KAKO SE JE SPREOBRNIL

   »Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ›Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?‹ Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ In rekel mi je: ›Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‹ Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano. Vprašal sem: ›Kaj naj naredim, Gospod?‹ Gospod pa mi je vêlel: ›Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!‹ Zaradi blišča te svetlobe nisem nič videl, zato so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask.«

   Daljši odlomek iz Apostolskih del (Apd 22,3-16):
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Apd+22%2C3-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZMIŠLJANJE BENEDIKTA XVI. O PAVLOVEM SPREOBRNJENJU

   Prav na poti v Damask je namreč v začetku tridesetih let 1. stoletja prišlo do odločilnega trenutka v Pavlovem življenju, in sicer po nekem obdobju, v katerem je preganjal Cerkev. O tem so pisali veliko in seveda pod različnimi vidiki. Gotovo je, da se je tam zgodil preobrat, še več, padec, ki je postavil na glavo njegovo gledanje. Povsem nepričakovano je tedaj začel Pavel gledati na vse, kar je dotlej zanj predstavljalo najvišji ideal in tako rekoč bistvo njegovega bivanja, kot na ‘izgubo’ in ‘nesnago’ (prim. Flp 3,7-8). Kaj se je zgodilo?

   O tem imamo dve vrsti virov. Prvi in najbolj znani vir so poročila izpod Lukovega peresa, ki v Apostolskih delih trikrat poroča o tem dogodku (prim. 9,1-9; 22,3-21; 26,4-23). Povprečno izobraženi bralec je morda v skušnjavi, da vse preveč obstane pri nekaterih podrobnostih, kot so: svetloba z neba, padec na tla, glas, ki ga kliče, novo stanje slepote, ozdravitev, kakor da bi padle luskine z oči, in post. Toda vse te podrobnosti se nanašajo na središče dogajanja: vstali Kristus se prikaže kot žareča svetloba in spregovori Savlu, spremeni njegovo mišljenje in življenje. Sijaj Vstalega ga oslepi: tako tudi na zunaj postane očitno to, kar je bila njegova notranja resničnost, njegova slepota za resnico, za luč, za Kristusa. Nato pa njegova dokončna privolitev Kristusu v krstu spet odpre njegove oči, da zares vidi.

   To spreobrnjenje je resnična prenovitev, ki je spremenila vsa njegova merila. Zdaj more reči, da je vse, kar je bilo prej zanj bistveno in osnovno, postalo’nesnaga’. Ni več ‘zasluga’, marveč ‘izguba’, ker odslej velja samo življenje v Kristusu.

   Vseeno ne smemo misliti, da je bil Pavel na ta način vklenjen v slepi dogodek. Res je prav nasprotno, ker je vstali Kristus luč resnice, luč Boga samega. To je razširilo njegovo srce, ga odprlo za vse. V tem trenutku ni izgubil prav ničesar tistega, kar je bilo dobrega in resničnega v njegovem življenju, v njegovi dediščini. Na novo je marveč razumel modrost, resnico, globino postave in prerokov ter si je vse to spet na novo prisvojil. Istočasno se je njegov razum odprl modrosti poganov. Ker se je z vsem srcem odprl Kristusu, je postal zmožen za obsežen dialog z vsemi, zmožen vsem postati vse. Tako je zares mogel biti apostol poganov.

   Če sedaj vse to naobrnemo nase, se vprašajmo: kaj to pomeni za nas? To pomeni, da tudi za nas krščanstvo ni nobena nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo samo tedaj, če srečamo Kristusa. Seveda se nam ne kaže tako neustavljivo in žareče, kakor je storil s Pavlom, da bi iz njega napravil apostola narodov. A tudi mi moremo srečati Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v bogoslužnem življenju Cerkve. Moremo se dotakniti Kristusovega srca in čutiti, da se on dotika našega srca. Šele v tem osebnem odnosu do Kristusa, šele v tem srečanju z Vstalim resnično postajamo kristjani. In tako se odpira naš razum, odstira se nam vsa Kristusova modrost in vse bogastvo resnice. (Benedikt XVI., kateheza med splošno avdienco 3. septembra 2008, povzeto po: hozana.si)

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   25. januarja, 2021 at 16:48

   SPREOBRNJENJE APOSTOLA PAVLA JE NAJLEPŠI DOKAZ, KAKO BOG NEPOSREDNO DOLOČA IN SPREMINJA USODO CERKVE, VEČKRAT TUDI S ČUDEŽNIMI SPREOBRNJENJI!

   Natančno mesec dni po božiču se Cerkev spominja spreobrnjenja farizeja Savla v poznejšega apostola Pavla. Cerkev je ta dogodek začela slaviti že od leta 717.

   Spreobrnjenja apostola Pavla je omenjeno na več mestih v Svetem pismu. Takole Pavel sam opiše svoje spreobrnjenje v pismu Galačanom:

   »Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa. Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. Le slišali so: “Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti.” In slavili so Boga zaradi mene.« (Gal 1,11-24).

   Več o tem na:
   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/spominjamo-se-spreobrnitve-apostola-pavla?Open

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Hvala says:

   24. januarja, 2021 at 19:29

   MOLITEV EDINSTVENA REVOLUCIJA (Nicola de Martini)

   Za mnoge kristjane je molitev eno, življenje pa povsem drugo. Zmožni so 3o (trideset ) let moliti in hkrati 30 let preklinjati. Sposobni so celo življenje moliti in hkrati celo življenje obrekovati bližnjega. To seveda ni molitev, marveč njeno grobo maličenje.
   Molitev, ki ne spreminja življenja, ni molitev.

   Molitev je nenehen spomin na Boga, molitev je prijateljski odnos z Bogom, molitev je pogovor z Bogom, molitev pomeni gledati in ljubiti Boga , molitev je vzpon k Bogu, molitev je spreminjanje življenja.

   Včasih govori Bog človeku naravnost na srce, navadno pa ga nagovarja po Svetem pismu.

   SVETOPISEMSKA MOLITEV
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
   Kristjani bi se morali naučiti moliti prav na temelju Svetega pisma.

   1. Ko se bližamo Božji besedi, moramo predvsem verovati v njeno stvariteljsko moč: če je ta Beseda nekoč ustvarila svet, potem lahko sedaj tudi v meni ustvari nov svet.

   2. Prepričani moramo biti o njeni aktualnosti; Božja Beseda je vedno nova in sveža, prav ta trenutek prihaja od Boga.

   3. Bližati se ji moramo v prepričanju, da je vedno namenjena določeni osebi; izgovorjena je prav sedaj in zame.

   4. Sprejeti jo moramo v zavesti njene temeljne zahteve, ki je v tem, da se hoče utelesiti v človeku in na neki način podaljšati skrivnost učlovečenja.

   5. Bližati se ji moramo z odločno voljo, da jo bomo vzeli zares, četudi bi morali pri tem veliko tvegati.

   6. Božjo voljo je treba brati. Lahko se odločimo za zaporedno branje Svetega pisma. Prav tako se lahko ustavimo ob izbranih svetopisemskih besedilih, lahko pa začnemo brati tudi tam, kjer se nam slučajno odpre.

   7. Božjo besedo moramo premišljevati, se pravi, poskušati dojeti njeno sporočilo.

   8. Stopiti je treba v občestvo z Božjo besedo, ali bolje, preko božje besede v občestvo z Bogom.

   9. Dobro je, če si izberemo kakšno močno in značilno misel, ki najbolj ustreza našemu duhovnemu stanju.

   10. Tudi čez dan moramo živeti iz Božje besede. Spreobrnjenje je sad Božje besede, ki je zaživela v človekovem življenju.

   11. Naše odločitve, naša dejanja in vse naše življenje mora pričati o tem, da živimo iz Božje besede.

   12. Božjo besedo moramo oznanjati.

   Če kdo ne čuti v sebi te nuje, je znamenje, da Božje besede ni v njem.
   Kdor pa jo nosi v sebi, bo nenehno čutil potrebo, da jo oznanja.

   Odgovori
5. Miro says:

   24. januarja, 2021 at 17:09

   BOŽJA BESEDA JE ŽIVA IN DEJAVNA, OSTREJŠA KAKOR VSAK DVOREZEN MEČ IN ZAREŽE DO LOČITVE DUŠE IN DUHA! (prim. Heb 4,12)

   Na nedeljo Svetega pisma se priporočimo Svetemu Duhu (Pridi, Sveti Duh) in premišljujmo o pričujočih odlomkih Božje besede.

   POMEN BOŽJE BESEDE

   Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki
   prihaja iz Božjih ust. (Mt 4,4)

   Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo
   prešle. (Mt 24,35)

   Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi,
   prerokih in psalmih. (Lk 24,44)

   Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje,
   a prav ta pričujejo o meni. (Jn 5,39)

   Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno
   življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil
   pečat Oče, Bog. (Jn 6,27)

   Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja,
   norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. (1 Kor 1,18)

   Črka ubija, Duh pa oživlja. (2 Kor 3,6)

   Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje,
   svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji
   človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo. (2 Tim 3,16-17)

   Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar
   zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po
   človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili
   v imenu Boga. (2 Pt 1,20-21)

   Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak
   dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in
   mozga ter presoja vzgibe in misli srca. (Heb 4,12)

   Po izboru iz knjige: Zakladi Svetega pisma

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Hvala says:

   24. januarja, 2021 at 17:04

   BOG DOSEGA DOBRO /Andrej Justinek Prenova januar 2021)

   Bistveno je zaupanje in vera, da ima Bog vse pod
   kontrolo, mi pa se trudimo delati dobro. Lahko
   obstajajo svetovne zarote s cepivom proti bolezni
   COVID-19, vendar ima tudi to Bog pod kontrolo.
   Lahko se cepimo in če je veljavna teorija zarote,
   bomo umrli za posledicami cepljenja. Lahko se ne
   cepimo in bomo umrli za posledicami infekcije s
   corona virusom. To je stvar presoje in vesti posame-
   znika, vendar ima tudi to Bog pod kontrolo. Božja
   volja se bo v vsakem primeru izpolnila.

   Odgovori
7. Miro says:

   24. januarja, 2021 at 14:22

   PAPEŽ FRANČIŠEK POUDARIL, DA JE BOŽJA BESEDA LJUBEZENSKO PISMO, KI GA JE ZA NAS NAPISAL TISTI, KI NAS POZNA TAKO KOT NIHČE DRUG!

   Na 3. nedeljo med letom, ko obhajamo nedeljo Božje Besede, je nadškof Rino Fisichella v vatikanski baziliki daroval sveto mašo, ki naj bi jo sicer vodil papež Frančišek, vendar to zaradi išiasa ni bilo mogoče. Nadškof je prebral homilijo, ki jo je pripravil sveti oče.

   V njej je papež Frančišek med drugim poudaril, »da je Božja beseda ljubezensko pismo, ki ga je za nas napisal Tisti, ki nas pozna tako kot nihče drug. Ko ga beremo, ponovno slišimo njegov glas, prepoznamo njegov obraz, prejmemo njegovega Duha. Beseda nas nareja bližnje Bogu. Ne puščajmo je daleč. Nosimo jo vedno s seboj, v žepu, na telefonu; dajmo ji vreden prostor v naših domovih. Postavimo evangelij na mesto, kjer se bomo spomnili, da ga bomo vsak dan odprli, morda ob začetku in koncu dneva. Tako bo med mnoge besede, ki pridejo do naših ušes, prišla do srca kakšna vrstica Božje besede.«

   Več o homiliji svetega očeta na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-01/sveti-oce-prosimo-gospoda-za-moc-da-bi-ugasnili-televizijo-in.html

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   24. januarja, 2021 at 11:03

   SPREOBRNJENJE NE ZADEVA LE NEVERNIH ALI ONIH, KI SE RAZGLAŠAJO ZA »LAIKE«, AMPAK ZADEVA NAS VSE, VSI SE MORAMO SPREOBRNITI!

   3. NEDELJA MED LETOM (B) – SPREOBRNITE SE IN VERUJTE EVANGELIJU

   BERILO: Jon 3,1–5.10; 1 Kor 7,29–31

   EVANGELJSKI ODLOMEK (Mr 1,14–20):

   Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

   Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C14%9620&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZMIŠLJANJE P. RANEIRA CANTALAMESSA:

   Potem ko je bil Janez vržen v ječo, je odšel Jezus v Galilejo, oznanjal evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo: Spreobrnite se in verujte evangeliju.«

   Evangeljski odlomek nam daje priložnost, da pojasnimo, kaj za kristjane pomeni spreobrnjenje. Takoj moramo zavreči dva predsodka. Prvi: spreobrnjenje ne zadeva le nevernih ali onih, ki se razglašajo za »laike«, ampak zadeva nas vse, vsi se moramo spreobrniti. Drugi: pristno evangeljsko spreobrnjenje ni sinonim za odpoved, napor in žalost, ampak je sinonim za svobodo in veselje; ni stvar nazadovanja, ampak napredovanja.

   Pred Jezusom je »spreobrniti se« vedno pomenilo »vrniti se nazaj« (hebrejski izraz shub pomeni obrniti smer, vrniti se k lastnim stopinjam). Pomenilo je dejanje nekoga, ki se je v določenem trenutku življenja zavedel, da je »skrenil s poti«; zato se je ustavil in o stvari razmislil; odločil se je, da bo spremenil držo in se vrnil k izpolnjevanju zakonov ter vnovič sklenil zavezo z Bogom. Pomeni, da je res spremenil smer, se »spreobrnil za 180 °«. Spreobrnjenje ima v tem primeru moralni pomen; njegovo bistvo je v spremembi navad, v preoblikovanju lastnega življenja.

   V Jezusovih ustih pa dobi ta beseda drugačen pomen. Pa ne zato, ker bi se poigral s poimenovanjem stvari, ampak zato, ker so se z njegovim prihodom stvari spremenile. Spreobrniti se ne pomeni več vrniti se nazaj k stari zavezi in spolnjevanju zapovedi, ampak pomeni skok naprej in vstop v Kraljestvo, pomeni oprijeti se odrešenja, ki je prišlo naproti ljudem povsem zastonj, zaradi svobodne in suverene Božje pobude.

   Spreobrnjenje in odrešenje sta zamenjali mesto. Na prvem mestu ni več človekovo spreobrnjenje in potem odrešenje kot Božje povračilo; ampak je najprej odrešenje kot velikodušna zastonjska Božja ponudba, potem pa spreobrnjenje kot človekov odgovor. V ozadju ni več ideja: »Spreobrnite se, da boste rešeni, spreobrnite se in odrešenje bo prišlo k vam«, marveč: »spreobrnite se, ker ste odrešeni, ker je odrešenje prišlo k vam«. To je bistvo »veselega oznanila«, radosten značaj evangeljskega spreobrnjenja. Bog ne čaka, da bi človek naredil prvi korak, da spremeni življenje, da izvršuje dobra dela, kakor da bi bilo odrešenje dolžno povračilo za njegove napore. Ne, najprej je milost, Božja pobuda. V tem se krščanstvo razlikuje od vsake druge religije: ne začenja z oznanilom dolžnosti, ampak z oznanilom daru; ne začenja s postavo, ampak z milostjo.

   »Spreobrnite se in verujte!« Ta stavek torej ne pomeni dveh različnih stvari, ki bi si sledili, ampak isto temeljno dejanje: spreobrnite se pomeni verujte! Spreobrnite se verujoč! Prvo in temeljno spreobrnjenje je vera. To so vrata, skozi katera vstopamo v Kraljestvo in v odrešenje. Če bi bilo rečeno, da so ta vrata nedolžnost, natančno izpolnjevanje zapovedi, potrpežljivost, čistost, bi lahko človek rekel: to ni zame; jaz nisem nedolžen, nimam takih in drugačnih kreposti. Toda rečeno ti je: ta vrata so vera.

   Vsakomur je dana možnost vere, kajti Bog nas je ustvaril svobodne in razumne prav zato, da bi nam omogočil verovati vanj. V dejanju vere človeški um povsem uresniči samega sebe; se celo presega. Neredko slišimo govoriti, da vera »pomeni omejitev razuma«. V nekem smislu je to res. Moramo pa se vprašati, ali tudi zavračanje verovanja v nekem drugačnem pomenu ne pomeni omejitve razuma. Pascal je rekel: »Najvišje dejanje, ki ga je zmožen razum, je priznanje, da ga neskončno stvari presega« (to danes priznava tudi znanost). Ali torej ne postavlja omejitve razumu in ga ne ponižuje prav človek, ki razumu ne priznava te njegove zmožnosti, da se presega in se povzdigne nad samega sebe?

   Če je vera ključ vsega, moramo skušati razumeti, za kakšno vrsto vere gre. Vera ima različne obraze: poznamo razumsko vero, vero zaupanja. V našem primeru gre za vero prilastitve; za dejanje torej, ko si človek skoraj objestno prilasti neke stvari. Sv. Bernard uporablja celo glagol uzurpira – nasilno prilasti: »Jaz si tisto, kar mi manjka, prilastim iz Kristusove strani!« S to vero si z dejanjem (svobodne) volje, še preden smo ga vredni, »prilastimo« Božje kraljestvo!

   Francoski pesnik Charles Péguy v enem izmed svojih del opiše največje dejanje vere v svojem življenju. Govori v tretji osebi, kot da bi šlo za nekoga drugega, toda z gotovostjo vemo, da gre zanj. »Neki človek,« pripoveduje, »je imel tri otroke, ki so nekega dne na lepem zboleli. Njegova žena se je tako prestrašila, da se je povsem zaprla vase; obraz ji je upadel in ni spregovorila niti besede več. Bila je kakor ranjena zver. On pa ne; on je bil moški; ni se bal spregovoriti. Razumel je, da stvari tako ne morejo naprej. Zato je naredil drzen korak. Ko je pomislil na to, je na neki način občudoval samega sebe in potrebno je reči, da je bil to zares pogumen korak. Kot da bi prijel skoraj za šalo hkrati vse tri otroke in jih položil njihovi materi ali varuški v naročje, le ta pa se smeji in se dela jezno, češ da jih je preveč in bodo padli; takoj je vzel svoje tri bolne otroke in jih mirno položil (se ve, da v molitvi) v naročje njej, ki je obložena z vsemi bolečinami sveta, Devici Mariji. ‘Poglej,’ ji je rekel, ‘izročam ti jih, se obrnem in izginem, da mi jih ne boš vrnila. Kot lahko vidiš, jih nočem več, ti poskrbi zanje!’ Kako ponosen je bil nase, da je imel pogum narediti ta odločni korak! Od tistega dne dalje je šlo seveda vse prav, ker je presveta Devica skrbela zanje. Kako nenavadno je, da tega ne stori sleherni kristjan. Tako preprosto je, a človek nikoli ne pomisli na to, kar je preprosto. Skratka, zlahka lahko ugotovim, kako nespametni smo.«

   V čem je bila drznost njegovega koraka? Peš je poromal iz Pariza v Chartres in Mariji izročil svoje tri bolne otroke, ki se jim je od tistega trenutka stanje začelo izboljševati in so kmalu ozdraveli. Eden izmed otrok je po očetovi smrti razodel to družinsko zgodbo. V katedrali v Chartresu je plošča, ki spominja na ta dogodek in študentje vsako leto pripravijo peš romanje iz Pariza v Chartres.
   To se seveda na telesnem področju ne zgodi vedno; ni vedno dovolj zaupati Mariji svoje bolne otroke, da bi ozdraveli. In tudi ni razlog, zaradi katerega nas zgodba zanima. Za nas je zanimiva zaradi možnosti, da v življenju zaslutimo in naredimo »drzen korak«, odločen korak. »Spreobrniti se in verovati« namreč pomeni storiti prav to: narediti neko dejanje, ki spremeni tok dogodkov. Vera nam omogoča, da storimo tak odločilen korak na račun Boga. Zaradi vere, še preden smo se trudili in imeli zasluženje, dosežemo odrešenje in se celo polastimo »kraljestva«. Bog sam nas vabi, da to storimo; on rad prenaša dejanja, ki spremenijo potek dogodkov in je prvi, ki se čudi, da tako »redki to storijo«. »Nebeško kraljestvo si s silo (prostovoljno) utira pot in močni ga osvajajo.« Tako se zdi, da bi mogli razumeti znani Jezusov izrek (prim. Mt 11,12).

   Tisti človek je imel bolne otroke. Toda, če dobro pomislimo, ima vsak izmed nas doma bolne »otroke«: zapletene zadeve, ki jih želimo spremeniti, pa nam ne uspe; napake in grehe, ki smo jih naredili v preteklosti. Mi lahko stopimo pred križ in v veri izročimo vse te stvari v njegove roke, rekoč: »Ti si vzel nase grehe sveta: vzemi tudi moje in jih izniči! Dobro vidiš, da jih nočem več nazaj. Obrnil se bom in odhitel; ti misli nanje!« In potem odidemo veseli in gotovi, da lahko v življenju začnemo znova.

   »Spreobrnite se!« To ni grožnja, ni nekaj, kar bi nas razžalostilo in prisililo, da bi odšli s povešeno glavo in bi zato spreobrnjenje odrivali čim dlje v prihodnost. Nasprotno, to je neverjetna ponudba, to je vabilo k svobodi in k veselju. To je Jezusova »vesela novica« ljudem vseh časov, je zapisal p. Raneiro Cantalamessa.

   Povzeto po: kapucini.si

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Janez says:

   24. januarja, 2021 at 10:38

   Vsak dan se lahko prerodim kot nov Človek in dober Kristjan

   Prerojen si, če se čudiš,
   ker se vsako jutro prebudi nov dan;
   če si srečen, ker tvoje oči vidijo,
   tvoje roke čutijo,
   ker bije tvoje srce.
   Prerojen si, če se veseliš, da živiš,
   če brez predsodkov gledaš na ljudi,
   če znaš občudovati cvetje na poti svojega življenja.
   Oči so mi dane za svetlobo,
   za pomladno zelenje in belino snega,
   za sivino oblakov in modrino neba,
   za bleščavo sonca podnevi,
   za utripanje zvezd ponoči
   in za neverjetni čudež,
   da okoli mene živi toliko čudovitih ljudi.
   Usta so mi od Boga dana za besede,
   za prijazne besede, na katere čaka nekdo, ki trpi.
   Moja usta so mi dana za poljube,
   moje roke za delo, pomoč in nežnost,
   moje noge za pot do bližnjega,
   do tistih, ki živijo v hladu in osamljenosti.
   In moje srce je dano za Ljubezen do Tebe Človek.
   Človek rad Te imam. Amen.
   Phil Bosmans.

   Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim. Je bil ustanovitej Zveze brez imena (Bund ohne Namen), ki tudi po njegovi smrti leta 2012, v mnogih deželah deluje za večjo človečnost, tudi na socialnem področju. Besedila pesmi so vzpodbuda za srce, drobni prinašalci veselja do življenja za verne in neverne ljudi.

   Du bist erlöst, wenn du dich fragst, weil jeden Morgen ein neuer Tag erwacht;
   wenn du glücklich bist, weil deine Augen sehen, Ihre Hände fühlen, weil dein herz schlägt.
   Sie werden erlöst, wenn Sie sich freuen, dass Sie leben,
   wenn Sie Menschen ohne Vorurteile betrachten,
   wenn Sie die Blumen auf dem Weg Ihres Lebens bewundern können.
   Und mein Herz ist für die Liebe zu dir Mann gegeben. Mensch, ich liebe dich.

   Ps 33,22: Tvoja dobrota, GOSPOD, naj bo nad nami, kakor smo upali vate.

   Odgovori
10. Hvala says:

    24. januarja, 2021 at 7:30

    KAJ JE POTREBNO, DA VERA DELUJE JE UČINKOVITA V NAŠEM ŽIVLJENJU

    Piše: Niko Rupnik

    Pišem kot duhovnik, ker me boli, da že tako dolgo
    mašujem pred praznimi klopmi v cerkvi ali pa
    mašujem s pogledom v majhno kamere, ki omo-
    goča vsaj ob nedeljah in praznikih prenos maše po
    Facebooku. In kot ugotavljam, je tudi na tak način
    zelo majhen obisk nedeljske maše. Ves advent vsak
    dan sedim po eno uro v cerkvi, kjer potem daru-
    jem sveto mašo in tako sem na voljo za podelitev
    zakramenta spovedi, pa če spet preštejem, je dovolj
    prstov na mojih dveh rokah, da preštejem vse, ki
    so se odzvali neprestanim povabilom v oznanilih k
    spovedi in prejemu svetega obhajila. Le redki se ob
    nedeljah odzovejo na povabilo za sprejem Jezusa v
    Najsvetejšem zakramentu. Starejšim v župniji se kar
    vsilim in jih obiščem s povabilom, da lahko prejme-
    jo zakrament spovedi, »ker se je približal praznik
    Jezusovega rojstva« in lahko prejmejo Jezusa, da se
    bi tako rodil tudi v njihovih srcih. Ob upoštevanju
    vseh navodil zaščite se torej vsilim zlasti starejšim,
    ki so pogosto tudi osamljeni v svojih domovih. In
    nekako sprejmejo z bojaznijo, da nisem prinesel
    virusa, čeprav jim vse razložim že ob vstopu v njihov
    dom. Sam od sebe nihče ne povabi. Prebiram, da se,
    hvala Bogu, nekje vendarle zavedajo, da virusa v
    mnogih oblikah ne bodo omejili s cepivom, ampak
    z molitvijo, z vrnitvijo k Bogu. In glej čudo, to cepivo
    je učinkovito. Mar nam Bog ne želi povedati prav
    tega? Naj se vrnemo k Njemu z vso dušo, vsem miš-
    ljenjem in vso močjo! On je Gospodar zgodovine in
    človeštva! On nam želi odpreti oči! Želi, da tudi ob
    tem znamenju časa vidimo globlje, vidimo ozadje,
    ne le tega, kar nam približa mikroskop! Želi, da bi
    se oklenili prave rešitve za našo domovino in za
    svet.

    Drznem si trditi, da cepivo ne bo pomagalo, če
    nekdaj krščanski narodi ne bodo obrnili svojih src k
    Bogu z zares živo vero. Kajti sedanje stanje je razkri-
    lo globino naše vere, ki je poplitvena ali pa je ni, tako
    da z lahkoto zavračamo bistveno: zakramente, mo-
    litev, Božje zapovedi, Sveto pismo, vse naše življenje
    pa se vrti okoli prisotnosti tega malega virusa, ki se
    je globoko zajedel v naše telo, dušo in celo v duha.
    Zato se upravičeno (vsaj mislim, da je tako) sprašu-
    jem, zakaj vera, ki jo izpovedujemo, ni učinkovita
    ali pa je tako malo učinkovita?! Kaj nam manjka,
    da bi vera lahko končno delovala v našem življenju? (Prenova januar 2021)

    Odgovori
    • Hvala says:

      24. januarja, 2021 at 7:32

      priloga:
      https://drive.google.com/file/d/10fmOXvE0dk8360RkwxehkrGz6wtOQGET/view

      Odgovori