Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   26. januarja, 2021 at 14:44

   KAKŠEN JE NAMEN ROŽNEGA VENCA?

   Rožni venec bi mogli imenovati Marijina pot. Kristusove skrivnosti so tudi skrivnosti Matere. Če napravimo besede nadangela Gabriela in sv. Elizabete v zdravamariji za svoje, nas ta molitev spodbuja, da vedno znova iščemo pri Mariji – v njenem srcu “blagoslovljeni sad njenega telesa.”

   Skrivnost Kristusa je “skrivnost” človeka

   Kdor se loti premišljevanja o Jezusu Kristusu vzdolž različnih obdobij njegovega življenja, bo v njem nujno odkril tudi resnico o človeku. Dejansko samo v Jezusu res v jasni luči zasije skrivnost človeka. Rožni venec pomaga, da se odpremo tej luči. V rožnem vencu “utripa ritem človeškega življenja”, da bi ga uskladili z ritmom Božjega življenja v radostnem občestvu presvete Trojice, ki je cilj in hrepenenje našega bivanja.

   Rožni venec; pot sprejemanja skrivnosti

   Rožni venec temelji na ponavljanju. Ta molitev je izraz tiste ljubezni, ki se ne utrudi obračati se k ljubljeni osebi. Čeprav so besede pri tem na zunaj podobne, pa so zaradi čustev, ki jih prepevajo, vedno nove. Ponavljanje se hrani iz hrepenenja po vedno polnejšem priličenju Kristusu, kar je pravi “program” krščanskega življenja. Rožni venec nam pomaga, da na poti upodabljanja po Kristusu rastemo naproti cilju, ki je svetost. ‘Najpomembnejši razlog za ponovno odkritje in poživitev molitve rožnega venca je poklicanost vseh k svetosti. »Potrebujemo krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve«. Krčanska občestva naj postanejo »pristne šole molitve« v novem tisočletju.’

   KAKŠEN JE POMEN ROŽNEGA VENCA?

   Rožni venec je “povzetek evangelija”. Ob premišljevanju Kristusovega obličja je potrebno razodetje ‘od zgoraj’ in da bi ga sprejeli, moramo nujno prisluhniti. V molku in molitvi more dozoreti spoznanje skrivnosti.

   Vesele skrivnosti
   Prvi venec je dejansko zaznamovan z veseljem. Premišljevanje veselih skrivnosti potemtakem pomeni vstop v poslednje nagibe in globoki pomen krščanskega veselja. Marija nas vodi k razumevanju skrivnosti krščanskega veselja, ki nas spominja na to, da je krščanstvo predvsem “vesela novica”, ki ima svoje središče v osebi Jezusa Kristusa.

   Svetle skrivnosti
   Celotna Kristusova skrivnost je luč. Vsaka od teh skrivnosti je razodetje Božjega kraljestva, ki je v osebi Jezusa Kristusa že nastopilo. Skrivnost svetlobe je pridiga, s katero Jezus oznanja prihod Božjega kraljestva in kliče k spreobrnjenju. Skrivnost svetlobe je postavitev evharistije, dogodek krsta, razodetje Božjega veličastva na gori in Marijina vera v Kani.

   Žalostne skrivnosti
   Rožni venec izbira nekatere trenutke trpljenja in s tem spodbuja molivca, naj vanje usmeri pogled svojega srca in iz njih živi. V Božjem ponižanju se razodeva ne le ljubezen Boga, marveč tudi človekovo odrešenje.

   Častitljive skrivnosti
   V premišljevanju Vstalega odkriva kristjan razloge za svojo vero. Premišljevanje častitljivih skrivnosti mora v verujočih prebuditi vedno bolj živo zavest o njihovem novem življenju v Kristusu. (povzeto po: nadskofija-ljubljana.si)

   Več o molitvi rožnega venca na:
   http://nadskofija-ljubljana.si/pastorala/wp-content/uploads/ro%C5%BEni-venec.pdf

   Marija, kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   26. januarja, 2021 at 14:16

   H KOMU SE NAPOTITI, KADAR TRPIŠ IN SO TVOJE OČI POLNE SOLZA?

   Božji služabnik Frančišek Van Thuan je v odlični, duhovno zelo spodbudni knjigi Pot upanja (priporočam v branje) eno poglavje namenil Presveti Devici Mariji, naši Materi. Med drugim je o Mariji zapisal naslednje besede življenje: »Kadar trpiš in so tvoje oči polne solza, pojdi k Mariji, Tolažnici žalostnih. Ko te prizadene nesreča, pojdi k njej, ki je pomoč kristjanov. Če je nad teboj zmagal greh, pojdi k njej, ki je Pribežališče grešnikov. Posnemaj jo in sprejmi vse, ki iščejo pribežališče. Za svoje brate boš postal »življenje, veselje, upanje« (prim. Pozdravljena, Kraljica).

   POZDRAVLJENA, KRALJICA

   Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja,
   življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!
   K tebi vpijemo izgnani Evini otroci,
   k tebi zdihujemo, žalostni in objokani v tej solzni dolini.
   Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas
   in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.
   O milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   26. januarja, 2021 at 13:21

   LJUBITI BOGA, POMENI BITI HVALEŽEN, BITI VESEL, ZA VSE KAR MI PODARJA

   »Ljubiti Boga, pomeni biti hvaležen, biti vesel, za vse kar mi podarja…

   Ljubiti bližnjega, pomeni, veseliti se ga… Ko rečem prosim, priznam drugega za sogovornika, enakovrednega. Ko rečem hvala, mu izrazim hvaležnost in ko rečem oprosti, priznam svojo nepopolnost. Vse to je temelj ljubezni do bližnjega…

   Potem smo še pri ljubezni do sebe. Veseliti se sebe je zame preprosto mogoče predvsem iz zavesti, da me Bog ljubi. Če lahko trdno verjamem, da me Bog ljubi, je mogoče reči, lepo je, da sem. Če tega ne verjamem, sem hitro namesto v ljubezni v samoljubju…

   Ljubezen se kaže v veselju. Če tega v nas ni, je prav, da se podamo na pot iskanja, kje smo ga izgubili… Ko je zahvalna nedelja, se še posebej ustavimo ob hvaležnosti, ki je temelj veselja. Naj nam jo Bog množi, da bo med nami več veselja, več ljubezni.«

   Tudi jaz sem hvaležna za to pridigo! Zelo blizu so mi te zgornje misli, ker sem prepričana, da lahko ljubimo samo zato, ker smo ljubljeni; kot pravi apostol Janez: »Mi ljubimo, ker nas je On prvi vzljubil« (1Jn 4,19). Temelja ljubezni tudi sama ne najdem nikjer drugje, kot v hvaležnosti, da sem ljubljena – najprej od Boga, pa tudi od ljudi in iz tega izvira tisto najgloblje veselje, ki mi ga nič drugega ne more dati, pa tudi ne vzeti.

   Hvaležnost za ljubezen pa vedno terja tudi odgovor. Kako bridko so nekateri svetniki jokali ob spoznanju, da ljubezen ni ljubljena. Kdor samo sprejema ljubezen in se ob njej naslaja, jo bo kmalu začel izsiljevati in žal nikoli ne bo razumel, kaj je hvaležnost. Namesto da bi ob ljubljenem rasel v veselje, se bo vse bolj pogrezal v žalost in zagrenjenost…

   »Ko je zahvalna nedelja, se še posebej ustavimo ob hvaležnosti, ki je temelj veselja. Naj nam jo Bog množi, da bo med nami več veselja, več ljubezni.« (Mirenski grad).

   Odgovori
4. Hvala says:

   26. januarja, 2021 at 9:41

   1. LJUBEZEN JE POTPEŽLJIVA

   Potrpežljivost se
   pokaže, ko se človek ne da voditi svojim nagonom in se izogiba polaščanju. Gre za lastnost Boga zaveze, ki kliče k posnemanju tudi v družinskem življenju. Za razumevanje besedil, v katerih Pavel uporablja ta izraz, moramo upoštevati Knjigo modrosti (prim. Mdr 11,23; 12,2.15-18).
   Sočasno s tem, ko se slavi Božja prizanesljivost, ki daje čas za kesanje, se
   poudarja njegova moč, ki se kaže v njegovem usmiljenem delovanju.
   Božja potrpežljivost je vaja v usmiljenju z grešnikom in razodeva pravo
   moč.
   Biti potrpežljiv ne pomeni, da dovolimo, da z nami stalno slabo ravnajo,
   ali da trpimo fizično nasilje, ali da dopustimo, da nas obravnavajo kot
   objekt. Do težav pride, ko zahtevamo, da bodo odnosi med ljudmi nebeški ali da so osebe popolne ali ko se postavimo v središče in pričakujemo,
   da se bo vse zgodilo po naši volji. Tedaj smo nepotrpežljivi in vse nas
   napeljuje k temu, da se odzovemo napadalno. Če ne gojimo potrpežljivosti, bomo vedno imeli izgovore za odzivanje iz jeze; in na koncu se
   bomo spremenili v ljudi, ki ne znajo sobivati, ki so nesocialni in nesposobni brzdati svojih nagonov; tako bo postala družina bojno polje. Zato
   nas Božja beseda opominja: »Vsaka zagrenjenost in srditost in jeza in vpitje in zmerjanje naj izmed vas izgine z vso hudobijo vred« (Ef 4,31).

   2.LJUBEZEN JE DOBROTLJIVA

   V celotnem besedilu vidimo, da hoče Pavel poudariti, da ljubezen ni
   samo občutje, ampak nekaj več. Besedo moramo razumeti v tistem pomenu, ki ga ima hebrejski glagol »ljubiti« in pomeni »delati dobro«. Kot je
   rekel sv. Ignacij Lojolski: »Ljubezen se mora uveljaviti bolj v dejanjih kot
   pa v besedah«. Tako lahko ljubezen pokaže vso svojo rodovitnost in nam
   omogoča izkusiti srečo, ki je v dajanju; plemenitost in veličino samopodaritve, ne da bi tehtali in pričakovali plačilo, izključno samo zaradi dajanja in služenja.

   3.LJUBEZEN NI NEVOŠČLJIVA

   Kot nasprotje ljubezni omenja držo, ki jo označujemo kot zēlos (nevoščljivost oziroma zavist). To pomeni, da v ljubezni ni prostora za občutja nezadovoljstva, kar zadeva dobro drugega (prim. Apd 7,9; 17,5). Pri nevoščljivosti gre za žalost zaradi tujega dobrega, ki kaže, da nas sreča drugih ne
   zanima, ker smo osredotočeni izključno na lasten blagor. Medtem ko nas
   ljubezen spodbuja, da izstopimo iz sebe, nas nevoščljivost zapira v lastni
   jaz. Resnična ljubezen ceni tuje uspehe, ne občuti jih kot grožnjo in se
   osvobaja grenkega okusa nevoščljivosti. Sprejema dejstvo, da ima vsak
   drugačne darove in različne poti v življenju. Skuša torej odkriti lastno pot
   do sreče, drugim pa pustiti, da najdejo svojo.

   4. LJUBEZEN SE NE PONAŠA, SE NE NAPIHUJE

   Gre za besedo perpereúetai, ki označuje nečimrnost, željo po tem, da se
   človek dela vzvišenega, da bi na druge naredil vtis s pikolovsko in celo
   napadalno držo. Kdor ljubi, ne le da se izogiba prekomernemu govorjenju
   o sebi, temveč zna poleg tega – ker se osredotoča na druge – ostati na
   svojem mestu, ne da bi hotel biti v središču. Naslednja beseda –
   physiou´`tai – je zelo podobna, saj kaže na to, da ljubezen ni domišljava.
   V dobesednem pomenu izraža držo, da se pred drugimi ne »poveličuje«,
   in označuje nekaj bolj subtilnega. Ne gre samo za obsesijo, da bi pokazali
   svoje pozitivne lastnosti, temveč da poleg tega izgubimo občutek za
   stvarnost. Imamo se za večje, kot smo v resnici, ker se imamo za »bolj
   duhovne« ali »modrejše«. Pavel uporablja ta glagol še ob drugih priložnostih: »Spoznanje napihuje, ljubezen pa zida« (1 Kor 8,1b). To pomeni, da se
   imajo nekateri za pomembne, ker več vedo kot drugi, in se posvečajo
   temu, da druge priganjajo in nadzorujejo, medtem ko je to, kar nas dela
   velike, ljubezen, ki šibkega razume, zanj skrbi in ga podpira. To besedo
   uporabi apostol Pavel tudi v neki drugi vrstici, da bi kritiziral tiste, ki »se
   napihujejo« (1 Kor 4,18), a ki bolj besedičijo, kot pa da bi imeli resnično
   »moč« Duha (prim. 1 Kor 4,19).

   5. LJUBEZEN NI BREZOBZIRNA

   Ljubiti pomeni tudi biti ljubezniv, in tu dobi beseda aschemoneî svoj
   smisel. Hoče pokazati, da ljubezen ne ravna surovo, se ne obnaša nevljudno in v odnosih ni osorna. Njeni načini, njene besede, njene kretnje so
   prijetne, ne trde in toge. Drugim noče povzročati trpljenja. Vljudnost »je
   šola rahločutnosti in nesebičnosti«, ki od človeka zahteva, »da razvija
   svoje mišljenje in čutenje, se uči poslušati, govoriti in v določenih trenutkih molčati«. Biti ljubezniv ni slog, ki ga kristjan lahko izbere ali zavrne. To,
   da »je vsak človek dolžan biti prijazen do tistih, ki ga obkrožajo«, je nujni
   sestavni del ljubezni. Dan za dnem »vstopati v življenje drugega, čeprav
   je del našega življenja, zahteva taktnost nevsiljive drže, ki obnavlja zaupanje in spoštovanje. (…) Kolikor srčnejša in globlja je ljubezen, toliko več
   spoštovanja svobode in sposobnosti za čakanje zahteva, da drugi odpre
   vrata svojega srca«.
   Da bi se pripravili na resnično srečanje z drugim, moramo nanj gledati
   z ljubeznivim pogledom. To ni mogoče, če vlada pesimizem, ki izpostavlja tuje šibkosti in napake, morda zato, da bi kompenzirali lastne komplekse. Ljubezniv pogled omogoči, da ne gledamo toliko na slabosti
   drugega in ga tako, čeprav smo drugačni od njega, lahko prenašamo in
   se z njim zedinimo pri skupnem načrtu. Prijazna ljubezen ustvarja povezave, neguje vezi, plete nove mreže vključevanja in gradi trdno družbeno celoto. Tako ščiti sámo sebe, kajti brez občutka pripadnosti ni
   mogoča podaritev drugemu; vsak končno začne iskati samo svojo korist in sobivanje postane nemogoče. Asocialen človek misli, da so drugi
   tu za to, da zadovoljijo njegove potrebe, in ko to naredijo, samo izpolnijo svojo dolžnost. Tedaj ni prostora za prijaznost ljubezni in njeno govorico. Kdor ljubi, je sposoben reči opogumljajoče besede, ki vračajo
   moč, krepijo, tolažijo in spodbujajo.

   6. LJUBEZEN NE IŠČE SVOJEGA

   Večkrat smo rekli, da moramo za to, da bi ljubili druge, najprej ljubiti
   sebe. Kljub temu ta hvalnica ljubezni zatrjuje, da ljubezen »ne išče svoje
   koristi« oziroma »ne išče svojega«. Ta izraz je uporabljen tudi v drugem
   besedilu: »Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge« (Fil
   2,4). Zaradi tako jasne trditve Svetega pisma se moramo izogniti temu,
   da bi dali prednost samoljubju, kakor da bi bilo to plemenitejše kot predanost sebe drugim. Določeno prednost samoljubja smemo razumeti
   samo kot psihološko predpostavko, kolikor ima tisti, ki ni sposoben ljubiti sebe, težave s tem, da bi ljubil druge: »Kdor je sam sebi sovražen, komu
   bo potem dober? (…) Ni ga hujšega, kakor je ta, ki sam sebi nič ne privošči« (Sir 14,5-6).

   7. LJUBEZEN SE NE DA RAZDRAŽITI

   Če nas je prvi izraz hvalnice ljubezni povabil k potrpežljivosti, ki se izogiba osornega odziva na šibkosti ali napake drugih, se zdaj pojavi naslednja beseda – paroxýnetai, ki se nanaša na notranji vzgib ogorčenosti, ki
   ga je povzročilo nekaj zunanjega. Gre za nasilne misli, za prikrito ogorčenost, ki nas v odnosu do drugih sili, da zavzamemo obrambno držo, kot
   da bi bili drugi nadležni sovražniki, ki se jih moramo izogibati. Gojiti to
   notranjo nasilnost ne služi ničemur. Naredi nas samo bolne in nas končno osami. Ogorčenost je zdrava, ko nas pripravi do tega, da se odzovemo na hudo krivico; škodljiva pa je, ko si prizadeva prepojiti vse naše
   vedenjske drže do drugih.

   8. LJUBEZEN NE MISLI HUDEGA

   Če dovolimo, da hudobno občutje prodre v našo notranjost, damo prostor zameri, ki se ugnezdi v našem srcu. Stavek logízetai to` kakón pomeni »jemati slábo v račun«, »ga zabeležiti«, se pravi, »biti zamerljiv«.
   Temu nasprotno je odpuščanje; in sicer odpuščanje, ki temelji na pozitivni drži, ki skuša razumeti šibkost drugega, in si prizadeva iskati opravičila
   za drugega človeka, kakor Jezus, ki je rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne
   vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Toda običajno težimo k temu, da vedno bolj
   iščemo krivdo, da si predstavljamo vedno večjo hudobijo, da predpostavljamo hudobne namene vseh vrst – in tako zamera raste in se zakorenini. Na ta način lahko vsaka napaka ali padec sozakonca škoduje ljubezenski zvezi in trdnosti v družini. Težava je v tem, da včasih pripisujemo
   vsemu isto težo, pri čemer tvegamo, da se bomo za vsako napako drugega izkazali za neizprosne. Pravično uveljavljanje lastnih pravic se tako
   bolj spremeni v vztrajno in stalno žejo po maščevanju kot pa v zdravo
   obrambo lastnega dostojanstva.

   9. LJUBEZEN SE NE VESELI KRIVICE, VESELI PA SE RESNICE

   Izraz chaírei epi` te´` adikía označuje nekaj negativnega, kar biva v skritosti človeškega srca. Gre za strupeno držo tistega, ki se veseli, ko vidi, da
   se komu godi krivica. Ta stavek dopolnjuje naslednji, ki izraža pozitivno
   plat: synchaírei te´` alētheía – »veseli pa se resnice«. To pomeni veseliti
   se zaradi blagra drugega, ko priznamo njegovo dostojanstvo, ko cenimo
   njegove sposobnosti in njegova dobra dela. Tega ni zmožen tisti, ki se
   mora vedno primerjati in tekmovati, celo z lastnim sozakoncem, celo
   tako zelo, da se skrivaj veseli njegovega neuspeha.
   Ko človek, ki ljubi, lahko stori drugemu kaj dobrega ali ko vidi, da gre
   drugemu dobro v življenju, ob tem doživlja veselje in tako slavi Boga,
   kajti »Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Naš Gospod posebno
   ceni tistega, ki se veseli sreče drugega. Če ne gojimo lastne sposobnosti
   veseliti se nad dobrobitjo drugega in se osredotočamo predvsem na
   svoje lastne potrebe, se obsojamo na življenje z manj veselja, kajti – kot
   je rekel Jezus – »večja sreča je dajati kakor prejemati« (Apd 20,35). Družina mora biti kraj, kjer tisti, ki je dosegel nekaj dobrega v življenju, ve, da
   se bodo zaradi tega tudi drugi z njim veselili.

   10. LJUBEZEN VSE PRENAŠA

   Naštevanje se konča s štirimi izrazi, ki govorijo o celoti: »vse«. »Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,7). Na ta način se izrecno
   poudari dinamika ljubezni, ki je nasprotna prevladujoči kulturi in se je
   sposobna postaviti po robu vsemu, kar bi jo lahko ogrožalo.

   Najprej je rečeno, da »vse prenaša in opraviči« (pánta stégei). To se razlikuje od »jemati slábo v račun«, kajti ta izraz ima opraviti z rabo jezika;
   pomeni lahko »molčati« o slabem, ki je morda prisotno v drugem. To
   vključuje, da zadržimo sodbo in brzdamo nagnjenje, da bi izustili trdo in
   neizprosno obsodbo: »Ne obsojajte in ne boste obsojeni« (Lk 6,37b). Čeprav bi to nasprotovalo naši običajni rabi jezika, Božja beseda od nas
   zahteva: »Bratje, ne govorite drug proti drugemu!« (Jak 4,11). Namerno
   škodovati podobi drugega pomeni, da uveljavljamo lastno podobo, se
   znebimo zamer in zavisti, ne da bi nas skrbela škoda, ki jo povzročamo.
   Pogosto pozabljamo, da je obrekovanje lahko velik greh, resna žalitev
   Boga, ko hudo prizadene dobro ime drugih in jim povzroči škodo, ki jo je
   zelo težko popraviti. Zato je Božja beseda tako stroga do jezika in pravi,
   da je »jezik vesolje krivice, ki omadežuje vse telo« (Jak 3,6); »nestanovitno
   zlo je in poln smrtonosnega strupa« (Jak 3,8). Če »z njim preklinjamo
   ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti« (Jak 3,9), ljubezen varuje podobo drugih z rahločutnostjo, ki obvaruje celo dobro ime sovražnikov. V
   obrambi Božje postave ne smemo nikoli pozabiti te zahteve ljubezni.

   11. LJUBEZEN VSE VERUJE

   Pánta pisteúei – »vse véruje«. Glede na kontekst te »vere« ne smemo
   razumeti v teološkem smislu, temveč v običajnem pomenu »zaupanja«.
   Ne gre samo za to, da sumničimo, da drugi laže ali vara. To temeljno zaupanje prepozna luč, ki jo je prižgal Bog in je skrita zadaj za senco ali
   žerjavico, ki še tli pod pepelom.
   115. Prav to zaupanje omogoča odnos v svobodi. Drugega ni treba nadzorovati, natančno slediti njegovim korakom, da bi preprečili, da se nam izmuzne iz našega objema. Ljubezen zaupa, pušča svobodo, se odpoveduje temu, da bi vse nadzorovala, posedovala, obvladovala. Ta svoboda,
   ki omogoča prostorje samostojnosti, odprtost za svet in nove izkušnje,
   dopušča, da se odnos bogati in se ne spremeni v »endogamijo« (zaprto
   skupnost) brez obzorij. Tako lahko zakonca, ki se ponovno srečata, doživita veselje, ko drug z drugim delita to, kar sta prejela in se naučila zunaj
   družinskega kroga. Ljubezen hkrati omogoča iskrenost in prosojnost;
   kajti ko kdo ve, da mu drugi zaupajo in cenijo temeljno dôbrost njegovega bistva, tedaj se pokaže tak, kakršen je – brez prikrivanja. Tisti, ki ve,
   da ga vedno sumničijo, neusmiljeno sodijo in ga ne ljubijo brezpogojno,
   bo rajši varoval svoje skrivnosti, skrival svoje padce in šibkosti in se pretvarjal, da je to, kar ni. Nasprotno družina, kjer vlada temeljno in srčno
   zaupanje in kjer se kljub vsemu zvestoba vedno znova obnavlja, to omogoča, da se pokaže prava identiteta njenih članov, in povzroči, da se prevara, hinavščina in laž samodejno zavrne.

   12. LJUBEZEN VSE UPA

   Pánta elpízei – »ne obupa pred prihodnostjo«. V povezavi s prejšnjo besedo označuje pričakovanje tistega, ki ve, da se drugi lahko spremeni.
   Nenehno upa, da je mogoče zorenje, presenetljiv razcvet lepote, da
   bodo nekega dne vzklili najbolj skriti potenciali njegovega bistva. To ne
   pomeni, da se bo vse v tem življenju spremenilo. Gre za to, da sprejmemo, da se nekatere stvari ne zgodijo, kot bi želeli, temveč da Bog po krivih črtah drugega človeka piše naravnost in more potegniti nekaj dobrega iz pomanjkljivosti, ki mu jih ne uspe premagati na tej zemlji.
   117. Upanje se pokaže v svojem polnem pomenu, ker vključuje gotovost o
   življenju onstran smrti. Ta človek je z vsemi svojimi šibkostmi poklican k
   polnosti nebes. Tam – ko se bo po Kristusovem vstajenju popolnoma
   preobrazil – njegovih šibkosti, temnih plati in bolezni ne bo več. Tam bo
   sijalo resnično bistvo tega človeka z vso njegovo sposobnostjo za dobro
   in lépo. To nam tudi omogoča, da sredi zemeljskih nadlog gledamo tega
   človeka z nadnaravnim pogledom – v luči upanja – in pričakujemo to
   polnost, ki jo bo nekega dne deležen v nebeškem kraljestvu, čeprav je
   zdaj nevidna.

   13. LJUBEZEN VSE PRESTANE

   . Pánta hypoménei pomeni, da ljubezen s pozitivno duhovno naravnanostjo prenese vsa nasprotovanja. Gre za to, da sredi sovražnega okolja ostanemo trdni. Ne gre samo za to, da sprejmemo nekaj nadležnih
   stvari, temveč za nekaj širšega: za dinamično in stalno vzdržljivost, ki je
   sposobna biti kos vsakemu izzivu. Za ljubezen gre ne glede na vse,
   tudi ko vse okoliščine spodbujajo k nečemu drugemu. Za ljubezen je
   značilno nekakšno trdovratno junaštvo, moč za boj proti vsakemu negativnemu toku, za odločitev za dobro, ki je nič ne more omajati. To
   me spominja na besede Martina Luthra Kinga, ko se je celo v času najhujšega preganjanja in ponižanj znova odločil za bratsko ljubezen:
   »Človek, ki te najbolj sovraži, ima v sebi nekaj dobrega. Celo narod, ki
   te najbolj sovraži, ima v sebi nekaj dobrega. Celo rasa, ki te najbolj sovraži, ima v sebi nekaj dobrega. In ko prideš do točke, ko gledaš obraz
   vsakega človeka in globoko v njegovi notranjosti vidiš to, kar vera imenuje Božja podoba, tedaj ga boš začel ljubiti, ne glede na vse. Ni pomembno, kaj počne, ti vidiš v njem Božjo podobo. V njem je nekaj
   dobrega, česar se ne bo mogel nikoli znebiti. (…) Drug način, kako ljubiti svoje sovražnike, je ta: ko se ponudi priložnost, da poraziš svojega
   sovražnika, je to trenutek, ko tega ne smeš storiti. (…) Ko se dvigneš na
   raven ljubezni, njene velike lepote in moči, si prizadevaš premagati
   samo še škodljive sisteme. Ljubiš ljudi, ki so ujeti v ta sistem, a si prizadevaš premagati sistem. (…) Sovraštvo proti sovraštvu samo stopnjuje
   obstoj sovraštva in zla v vesolju. Če te udarim in me udariš, in ti vrnem
   udarec in mi ti vrneš udarec in tako naprej, je jasno, da bo šlo tako v
   neskončno. Nikoli ne bo konca. Nekje mora biti nekdo, ki ima malo
   zdrave pameti, in to je močan človek. Močan človek je tisti, ki lahko
   prekine verigo sovraštva, verigo zla. (…) Nekdo mora biti dovolj veren
   in moralen, da jo prekine in v sam ustroj vesolja vbrizga to močno in
   silno prvino ljubezni. (Celotno gradivo v prilogi)

   https://nadskofija-ljubljana.si/druzina/wp-content/uploads/Ljubezen-v-zakonu-priro%C4%8Dnik-za-zakonske-skupine.pdf

   Odgovori
5. Hvala says:

   25. januarja, 2021 at 20:33

   KAJ POMENI LJUBITI

   http://www.mirenski-grad.si/it/node/6369

   Odgovori
6. Hvala says:

   25. januarja, 2021 at 20:29

   BARANTANJE Z BOGOM

   https://moskaduhovnost.si/tag/ljubezen/

   Odgovori
7. Hvala says:

   25. januarja, 2021 at 20:22

   4 ZAKONSKI NASVETI SVETE DRUŽINE, KI VAM LAHKO POMAGAJO

   https://si.aleteia.org/2021/01/06/4-zakonski-nasveti-svete-druzine-ki-vam-lahko-pomagajo/

   Odgovori
8. Hvala says:

   25. januarja, 2021 at 20:17

   LJUBEZEN POTREBUJE RESNICO

   Samo kolikor je ljubezen utemeljena na resnici, more ljubezen obstajati še naprej v času, preseči bežen trenutek in ostati neomajna, da bi podpirala skupno pot. Če ljubezen nima odnosa do resnice, je podvržena čustvom in ne prestane preizkusa časa. Prava ljubezen pa združuje vse prvine naše osebe in postane nova luč za veliko in izpolnjeno življenje. Brez resnice ljubezen ne more dati trdne vezanosti, ne more izpeljati ‘jaza’ prek njegove osamitve, niti ga osvoboditi bežnega trenutka, da bi gradila življenje in obrodila sad.’

   http://www.mirenski-grad.si/it/node/4649

   Odgovori
9. Hvala says:

   25. januarja, 2021 at 20:14

   KAKO NAJTI MOŠKEGA, KI GA VAM JE BOG NAMENI?

   https://si.aleteia.org/2021/01/15/kako-najti-moskega-ki-vam-ga-je-bog-namenil/

   Odgovori
10. Hvala says:

    25. januarja, 2021 at 20:08

    LJUBEZEN

    https://www.youtube.com/watch?v=dVkMx0M4zl4

    Odgovori