Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.036 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    ZNAČILNOSTI BOŽJEGA KLICA

    Vsakdo, ki razmišlja o odprtosti Bogu, ki je v iskanju njegovega klica, ima vero,
    kajti brez nje, si vprašanja o poklicanosti nikdar ne bi postavil. Bogu se lahko
    odprem na dva načina.
    Prvi način je, da dam sam smisel svojemu življenju, pod Božjim pogledom.
    Verujem vanj, vem, da me kliče, jaz izberem pot z najboljšo namero, da je to
    dobro za Božjo slavo in za služenje Cerkvi (Madre 2014, 17).
    Druga možnost je, pustiti Bogu, da mi pomaga začutiti mojo osebno
    poklicanost, ki me lahko preseneti. Predam se mu, da prejmem, kar On
    pričakuje od mene in ne, da se sam odločim. Potrebno je biti potrpežljiv, pustiti
    zoreti, da bi njegova želja glede mene bila dobro sprejeta v mojem srcu. Razlika
    med prvo in drugo možnostjo je premik k zaupljivi in čuječi prepustitvi. On od
    mene pričakuje nekaj posebnega, on mi bo to razodel, jaz pa ga bom poslušal
    (prav tam, 17).
    Številne svetopisemske osebe so bile izrecno poklicane od Boga v njegovo
    službo, vsaka na svoj način. V metodi Božjega klica ni nobenega strogo
    določenega pravila. Nekaj pa je vendarle skupno vsem (Madre 2014, 23−27):

    https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

  2. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: »DAJEŠ MI SPOZNATI POT ŽIVLJENJA; POLNOST VESELJA JE PRED TVOJIM OBLIČJEM, VEČNE RADOSTI NA TVOJI DESNICI« (Ps 16,11)

    Duhovna misel: »Je veselje, ki je dano samo tistim, ki služijo tebi ne glede na plačilo in si jim veselje ti sam. In prav to je srečno veselje: veseliti se tebe, iz tebe, zaradi tebe.« (sv. Avguštin)

    Slavimo Gospoda z življenjem po Božji volji! Slava tebi, Jezus, Ti si naša Modrost, naše Posvečenje, naša Radost, naše Veselje … Slava tebi zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  3. Hvala says:

    KDOR JE IZKUSIL ODREŠENJE IN SE GA JE LJUBEZEN PRISTNO DOTAKNILA, SE NE BO UJEL V PAST, DA BI SAM NAČRTOVAL ŽIVLJENJE , AMPAK SE BO POSKUŠAL DATI NA RAZPOLAGO BOGU (Razločevanje duhov)

  4. Hvala says:

    RAZLOČEVANJE DUHOV

    Prav v razločevanju izkusimo, da ni pomembno to, za kar se odločimo, pač pa,
    da delamo vse v svobodni izročitvi Bogu in se tako uglasimo z njegovo voljo.
    Njegova volja je ljubezen, zato jo je težko uresničiti z uveljavljanjem svoje volje,
    četudi še s tako pobožnimi oznakami. Duhovno pomembne stvari v Cerkvi se
    niso nikoli zgodile zato, ker se je kdo odločil, da jih bo naredil, temveč zato, ker
    je Bog sam našel človeka, ki ga je bil pripravljen sprejeti na način, da se je Bog
    lahko razodel.

  5. Hvala says:

    RAZLOČEVANJE DUHOV (nadaljevanje)

    Ljudje imamo zlahka za dobro to, kar nas ne ovira iti naprej. Podobni smo
    razvajenemu otroku, ki ima rad tiste, ki ga ljubkujejo, one pa, ki mu kaj
    prepovedujejo ali preprečujejo, ima za slabe in hudobne. Tisti ljudje, ki močno
    napredujejo v očiščevanju svojih grehov in gredo od dobrega k boljšemu, jim zli
    duh dušo grize, žalosti in vznemirja z lažnimi razlogi, da ne bi napredovala.
    Nasprotno ljudem, ki padajo iz greha v greh, zli duh v njihovih dušah zbuja
    čutne užitke in naslade, da bi jih zadržal in potrdil v njihovih zablodah. Za
    dobrega duha pa je značilno, da daje pogum in moč, tolažbo, solze, spodbude
    in mir, ko lajša in odpravlja vse ovire, da človek napreduje v dobrih delih (prav
    tam, 219−220).
    Več kot ima nekdo izkušenj z ljudmi, bolj opaža razlike in zna uganiti in presoditi
    človeka že ob prvem srečanju. Podobno se dogaja pri razločevanju duhov. So
    namreč določena pravila: nekatere misli so vedno in v glavnem slabe, kakor
    napuh, sovraštvo itd. Druge morejo biti ali dobre ali slabe, kakor npr. gorečnost
    pri opominjanju drugih ali varčnost pri nakupovanju. Ali služijo dobremu ali
    slabemu dokončno spoznamo šele iz rezultata (prav tam, 220).
    Sv. Anton (v Špidlik 2003, 57) v svojem znamenitem govoru navaja zlato pravilo
    razločevanja: »Dobre misli porajajo neizrekljivo veselje, dobro razpoloženje,
    pogum, notranjo prenovo, trdnost misli, moč in ljubezen do Boga, medtem ko
    druge misli prinašajo s seboj strah v duši, vznemirjenost in neurejenost misli,
    žalost, sovraštvo, lenost, bridkost, grešne želje, malodušnost glede kreposti in
    neurejenost navad«. Skratka vse, kar vznemirja je od demona.

    https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

    • Hvala says:

      TUDI MISEL NA BOGA NE PRIDE VEDNO OD BOGA RAZLOČEVANJE)

      Tudi misel na Boga ne pride
      vedno od Boga. Hudi duh je namreč izkoristil Ignacijevo vnemo za Boga in ga s
      tem odvrnil od študija in dolžnosti (Špidlik, 1998, 221).
      Ignacij pravi, da se ne konča vedno vse dobro, kar se dobro začne. Rezultat
      velikokrat pokaže ali smo ravnali prav ali zmotno. Prav gotovo je sumljivo vsako
      notranje zadovoljstvo, ki hrani samovšečnost, trdoto, trmoglavost, četudi se na
      zunaj kaže kot stanovitnost v dobrem. Kdor pozorno preiskuje svoje misli, se iz
      izkustva mnogo nauči (prav tam, 221).

  6. Hvala says:

    RAZLOČEVANJE

    Priloženo poglejmo kako je Ignacij Lojolski mislil, da ga nagovarja BOŽJI GLAS, v resnici pa je vodil RAZUM IN CELO NAPUH.

    Včasih kdo pravi, da se je za neko stvar odločil, ker mu je tako narekovalo srce,
    ker je tako čutil. Spomnimo se Ignacija Lojolskega. Branje o svetnikih ga je tako
    preželo, da se je tudi on odločil postati ubog, da bo svetnik za ljudi in se bo s
    tem razdajal tudi za Boga. To ga je pripeljalo tako daleč, da ni več zmogel, da je
    obupaval in celo mislil končati svoje življenje. Je njegovo dejanje, da bo živel
    kot določeni svetniki res narekovalo čutenje srca? Ne, vodil ga je razum, celo
    napuh, da bi postal kakor oni ali še boljši. Čeprav je bil prepričan, da ga
    nagovarja Božji glas, celo razlikoval je ta glas od glasu skušnjavca, mu vendar
    ni dal priložnosti, da mu v polnosti razodene načrt. Šele kasneje, v Manresi,
    pride do spoznanja, da je njegovo pot do svetništva do takrat navdihovala
    njegova želja. Ko se preda Božjemu načrtu, začuti in spozna svojo zmoto.
    Lahko rečemo, da doživi notranje razodetje, ki ga je popeljalo na pot
    duhovništva in ustanovitelja novega reda Družba Jezusova, tako kot je notranje
    razodetje, popeljalo apostola Pavla na pot hoje za Kristusom.

    Tudi mi se velikokrat znajdemo pred vprašanjem, kaj Bog pričakuje od mene.
    Tolikokrat slišimo besede, da ima Bog za vsakega izmed nas načrt, da nas je
    poznal že preden smo se rodili in vendar se velik del življenja iščemo, če se
    sploh kdaj najdemo. Včasih se nam celo zdi, da smo na pravi poti, a v svojih
    srcih nikakor ne najdemo pravega miru. Ne moremo se umiriti, da bi v naše srce
    lahko pronicala Božja svetloba. Večkrat se celo zasačimo, da Boga obtožujemo
    za trpljenje ali smrti mnogih ljudi, še posebej otrok in se sprašujemo, kakšne
    načrte je lahko imel za te ljudi, če jim ni pustil živeti. Mnoga vprašanja presegajo
    naš razum in hkrati izražajo neko praznino, pomanjkanje popolnosti v nas. Kako
    naj se razumem z Bogom, kako naj popolnoma zaupam njegovemu glasu,
    njegovemu načrtu, kako naj se otresem strahu in se popolnoma predam veri in
    ljubezni, ko je moja duša otežena s toliko bojaznimi, so vprašanja, ki bremenijo
    naša srca in otežujejo Božji milosti, da bi se v njih naselila. Ne, taka duša ne
    more slišati Božjega glasu, kaj šele, da bi mu sledila.( Slovenska škofovska konferenca)

    https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

  7. Hvala says:

    BOG TE SREČA TAM, KJER SI

    Mnogo ljudi ima napačno predstavo, da se morajo spremeniti, preden se
    približajo Bogu. Nekateri so celo prepričanja, da niso vredni, da bi se Bogu
    približali. Vendar so to napačne predstave, Bog nas namreč sreča tam, kjer
    smo. Čeprav nas Bog stalno kliče k spreobrnjenju in rasti, in smo mi nepopolni
    in grešni, nas Bog ljubi takšne, kakršni smo Ljubljeni smo kljub svoji
    nepopolnosti. To nam potrdi tudi Jezus, ki je ljudi pogosto pozival, naj se
    spreobrnejo, naj nehajo grešiti, naj spremenijo svoje življenje. Vendar pa ni
    čakal, da bi to naredili, preden se sreča z njimi, ampak stopi v odnos z njimi
    kakršni so (Martin 2013, 78).

    Način, kako se Bog obrača na nas, je odvisen tudi od tega, kje smo v svojem
    življenju. Če odkrivamo srečo predvsem v odnosih, nas želi srečati na ta način.
    Boga tako iščimo v prijateljstvu. Če imamo otroke, nas morda želi Bog srečati
    preko njih, ali po vnukih. Kogar veseli narava, naj Boga išče v morju, na nebu, v
    gozdovih. Bog nas namreč lahko sreča kjerkoli, k nam prihaja na načine, ki jih
    lahko razumemo. Prav tako se Bog lahko sreča z nami kadarkoli.

    https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

  8. Hvala says:

    DOTAKNITI SE DNA SVOJE NEMOČI, KI POTEM POSTANE ODSKOČNA DESKA ZA BOŽJO MILOST

    Živeti duhovnost od spodaj pomeni iskati Boga v naših strasteh, boleznih, ranjenostih, duhovnih
    tavanjih, nemoči. Pravljica Trije jeziki nam je lahko prispodoba duhovnosti od spodaj: uči nas, da
    je mogoče živeti samo, če smo v dialogu s svojimi strastmi, boleznimi in ranami. Lahko bomo
    razumeli Božje namige, ki jih vsebujejo, in način, kako nas Bog prav prek njih želi voditi k skritemu
    zakladu v stolpu našega življenja. Samo kdor se spusti v svoj stolp, bo lahko našel zaklad v sebi.

    Mnogi, ki letijo in iščejo zaklad v višinah, bodo nepričakovano strmoglavili in ga ne bodo nikoli
    našli. Tisti, ki težijo k zunanjim in tujim idealom, ne bodo nikdar prišli v stik s svojim resničnim
    bitjem; uporabljajo idealne besede, da bi potešili svoje ambicije. Res je, da večkrat delajo velike
    reči, vendar ne bodo nikdar odkrili svojega resničnega jaza, ker ne živijo resničnega poklica, ki jim
    ga je zaupal Bog. Pustiti se bomo morali odvesti dol v globine, k »lajajočim psom«, da bomo
    zvedeli, kje je zakopan zaklad; tisti divji psi nam ga bodo pomagali celo izkopati. Ali – kot uči
    prispodoba iz pravljice o gospe Holle – tam, kjer zadenemo ob svoje omejenosti in ne vemo, kaj
    storiti, se lahko »vržemo v vodnjak«, upajoč, da nam bo Bog dal ugledati nov svet in nam bo odprl
    nove možnosti.

    Pot, ki vodi k zakladu, k resničnemu jazu, je en vidik duhovnosti od spodaj. Drugi vidik pa je to, da
    se dotaknem dna svoje nemoči, ki potem postane odskočna deska za Božjo milost. Ko bom prispel v
    globino, ne bom le ozdravel, ampak bom v stiku s skrajno mejo svojih nezmožnosti popolnoma
    potisnjen v Boga. Tam spodaj, kjer pred Bogom kapituliram, kjer priznam, da se s svojimi močmi
    ne morem rešiti iz močvirja, da se sam od sebe ne zmorem poboljšati, tam bom lahko začel tudi
    bolj oseben odnos z Bogom. Tam bom zaslutil Boga in njegovo milost.

    Pri duhovnem spremljanju nenehno doživljamo, kako so osebe razočarane nad seboj, ker ne uspejo
    uresničiti svojega duhovnega načrta, ker ga kljub vsemu trudu vedno znova polomijo. Namesto da
    jih spodbujamo, da bodo z močnejšo voljo uspeli premagati vse napake, jim raje pokažimo, da
    doživljajo odločilno duhovno izkustvo. Sami zase nikakor ne moremo jamčiti; iz sebe ne moremo
    narediti vsega, kar hočemo. A ravno tam, kjer ne moremo narediti ničesar več, kjer naši cilji
    zgrešijo, kjer človeški načrti propadejo, se nas Bog želi dotakniti in nam pokazati, da je vse milost.

    https://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/10/Grun-dos.pdf

  9. Hvala says:

    S ČLOVEŠKO MOČJO SAMI NE MOREMO NIČESAR , ZATO SE PREPUSTIMO BOGU, DA NAS PREOBLIKUJE

    Velike osebe in ključni liki Stare zaveze so morali najprej prepotovati prepad svoje krivde in
    nemoči, da so svoje upanje položili samo v Boga in so se mu prepustili, da jih je on preoblikoval v
    vodilne osebnosti vere in poslušnosti.

    Sveto pismo nam kot vzore vere nikdar ne predstavlja popolnih oseb brez napak, ampak prav
    osebnosti, ki so potem, ko so se hudo pregrešile, iz globine klicale k Bogu. Spomnimo se na
    Abrahama, ki je v Egiptu zatajil svojo ženo in jo predstavil kot sestro, da bi od tega imel koristi.
    Zgodilo pa se je, da je faraon vzel Saro v svoj harem. Bog sam je moral posredovati, da je »očeta
    vere« rešil posledic njegove laži (1 Mz 12,10-20). Mojzes, osvoboditelj Izraela iz Egipta, je bil
    morilec. V napadu jeze je ubil nekega Egipčana. Soočati se mora predvsem s svojo nekoristnostjo,
    ki jo kot odsev vidi v gorečem grmu. Bog ga bo vzel v svojo službo prav zato, ker mu je spodletelo.
    In David, idealni Izraelov kralj, pravzor vseh drugih kraljev, naredi velik greh, ko se zaljubi v
    Bersabejo, Urijevo ženo. Ko le-ta zanosi, David ukaže, naj hetejca Urija pustijo samega v prvi bojni
    vrsti, da bi padel.

    V Novi zavezi za temeljni kamen svoje skupnosti Jezus izbere Petra. Peter Jezusa ne razume, rad
    bi ga odvrnil od njegove odločitve za pot v Jeruzalem, ki je vodila v gotovo smrt. Jezus ga imenuje
    »satan« in mu ukaže, naj gre proč (Mt 16,23). Ko Jezusa primejo, ga Peter zataji; malo prej pa je
    slovesno zatrjeval: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil« (Mt 26,35).
    Potrebno je bilo, da je izkusil, da kljub slovesni obljubi ne more jamčiti sam zase. Ko je na koncu
    zatajil Jezusa, je »šel ven in se bridko zjokal« (Mt 26,75).

    Evangelisti niso zmanjšali Petrove zatajitve. Očitno je bilo zanje pomembno brez ozirov razkriti
    resnico, da Jezus ni izbral pobožnih in zanesljivih apostolov, ampak grešne ljudi, polne napak. In
    vendar je prav na teh ljudeh ustanovil svojo Cerkev. Prav oni so bili primerni pričevalci Božjega
    usmiljenja, kot ga je Jezus oznanjal in izpričal s svojo smrtjo. Peter je postal Peter-skala za druge
    prav s pomočjo svoje krivde. Izkusil je, da skala ni on, ampak da je to samo vera, ki se je mora
    okleniti, da bo v boju lahko ostal zvest Jezusu.

    https://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/10/Grun-dos.pdf

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja