Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 10:13

   ZNAČILNOSTI BOŽJEGA KLICA

   Vsakdo, ki razmišlja o odprtosti Bogu, ki je v iskanju njegovega klica, ima vero,
   kajti brez nje, si vprašanja o poklicanosti nikdar ne bi postavil. Bogu se lahko
   odprem na dva načina.
   Prvi način je, da dam sam smisel svojemu življenju, pod Božjim pogledom.
   Verujem vanj, vem, da me kliče, jaz izberem pot z najboljšo namero, da je to
   dobro za Božjo slavo in za služenje Cerkvi (Madre 2014, 17).
   Druga možnost je, pustiti Bogu, da mi pomaga začutiti mojo osebno
   poklicanost, ki me lahko preseneti. Predam se mu, da prejmem, kar On
   pričakuje od mene in ne, da se sam odločim. Potrebno je biti potrpežljiv, pustiti
   zoreti, da bi njegova želja glede mene bila dobro sprejeta v mojem srcu. Razlika
   med prvo in drugo možnostjo je premik k zaupljivi in čuječi prepustitvi. On od
   mene pričakuje nekaj posebnega, on mi bo to razodel, jaz pa ga bom poslušal
   (prav tam, 17).
   Številne svetopisemske osebe so bile izrecno poklicane od Boga v njegovo
   službo, vsaka na svoj način. V metodi Božjega klica ni nobenega strogo
   določenega pravila. Nekaj pa je vendarle skupno vsem (Madre 2014, 23−27):

   https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

   Odgovori
2. Miro says:

   31. januarja, 2021 at 8:10

   BOŽJA BESEDA: »DAJEŠ MI SPOZNATI POT ŽIVLJENJA; POLNOST VESELJA JE PRED TVOJIM OBLIČJEM, VEČNE RADOSTI NA TVOJI DESNICI« (Ps 16,11)

   Duhovna misel: »Je veselje, ki je dano samo tistim, ki služijo tebi ne glede na plačilo in si jim veselje ti sam. In prav to je srečno veselje: veseliti se tebe, iz tebe, zaradi tebe.« (sv. Avguštin)

   Slavimo Gospoda z življenjem po Božji volji! Slava tebi, Jezus, Ti si naša Modrost, naše Posvečenje, naša Radost, naše Veselje … Slava tebi zdaj in vekomaj. Amen.

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 7:43

   KDOR JE IZKUSIL ODREŠENJE IN SE GA JE LJUBEZEN PRISTNO DOTAKNILA, SE NE BO UJEL V PAST, DA BI SAM NAČRTOVAL ŽIVLJENJE , AMPAK SE BO POSKUŠAL DATI NA RAZPOLAGO BOGU (Razločevanje duhov)

   Odgovori
4. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 7:36

   RAZLOČEVANJE DUHOV

   Prav v razločevanju izkusimo, da ni pomembno to, za kar se odločimo, pač pa,
   da delamo vse v svobodni izročitvi Bogu in se tako uglasimo z njegovo voljo.
   Njegova volja je ljubezen, zato jo je težko uresničiti z uveljavljanjem svoje volje,
   četudi še s tako pobožnimi oznakami. Duhovno pomembne stvari v Cerkvi se
   niso nikoli zgodile zato, ker se je kdo odločil, da jih bo naredil, temveč zato, ker
   je Bog sam našel človeka, ki ga je bil pripravljen sprejeti na način, da se je Bog
   lahko razodel.

   Odgovori
5. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 7:28

   RAZLOČEVANJE DUHOV (nadaljevanje)

   Ljudje imamo zlahka za dobro to, kar nas ne ovira iti naprej. Podobni smo
   razvajenemu otroku, ki ima rad tiste, ki ga ljubkujejo, one pa, ki mu kaj
   prepovedujejo ali preprečujejo, ima za slabe in hudobne. Tisti ljudje, ki močno
   napredujejo v očiščevanju svojih grehov in gredo od dobrega k boljšemu, jim zli
   duh dušo grize, žalosti in vznemirja z lažnimi razlogi, da ne bi napredovala.
   Nasprotno ljudem, ki padajo iz greha v greh, zli duh v njihovih dušah zbuja
   čutne užitke in naslade, da bi jih zadržal in potrdil v njihovih zablodah. Za
   dobrega duha pa je značilno, da daje pogum in moč, tolažbo, solze, spodbude
   in mir, ko lajša in odpravlja vse ovire, da človek napreduje v dobrih delih (prav
   tam, 219−220).
   Več kot ima nekdo izkušenj z ljudmi, bolj opaža razlike in zna uganiti in presoditi
   človeka že ob prvem srečanju. Podobno se dogaja pri razločevanju duhov. So
   namreč določena pravila: nekatere misli so vedno in v glavnem slabe, kakor
   napuh, sovraštvo itd. Druge morejo biti ali dobre ali slabe, kakor npr. gorečnost
   pri opominjanju drugih ali varčnost pri nakupovanju. Ali služijo dobremu ali
   slabemu dokončno spoznamo šele iz rezultata (prav tam, 220).
   Sv. Anton (v Špidlik 2003, 57) v svojem znamenitem govoru navaja zlato pravilo
   razločevanja: »Dobre misli porajajo neizrekljivo veselje, dobro razpoloženje,
   pogum, notranjo prenovo, trdnost misli, moč in ljubezen do Boga, medtem ko
   druge misli prinašajo s seboj strah v duši, vznemirjenost in neurejenost misli,
   žalost, sovraštvo, lenost, bridkost, grešne želje, malodušnost glede kreposti in
   neurejenost navad«. Skratka vse, kar vznemirja je od demona.

   https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

   Odgovori
   • Hvala says:

     31. januarja, 2021 at 7:34

     TUDI MISEL NA BOGA NE PRIDE VEDNO OD BOGA RAZLOČEVANJE)

     Tudi misel na Boga ne pride
     vedno od Boga. Hudi duh je namreč izkoristil Ignacijevo vnemo za Boga in ga s
     tem odvrnil od študija in dolžnosti (Špidlik, 1998, 221).
     Ignacij pravi, da se ne konča vedno vse dobro, kar se dobro začne. Rezultat
     velikokrat pokaže ali smo ravnali prav ali zmotno. Prav gotovo je sumljivo vsako
     notranje zadovoljstvo, ki hrani samovšečnost, trdoto, trmoglavost, četudi se na
     zunaj kaže kot stanovitnost v dobrem. Kdor pozorno preiskuje svoje misli, se iz
     izkustva mnogo nauči (prav tam, 221).

     Odgovori
6. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 7:09

   RAZLOČEVANJE

   Priloženo poglejmo kako je Ignacij Lojolski mislil, da ga nagovarja BOŽJI GLAS, v resnici pa je vodil RAZUM IN CELO NAPUH.

   Včasih kdo pravi, da se je za neko stvar odločil, ker mu je tako narekovalo srce,
   ker je tako čutil. Spomnimo se Ignacija Lojolskega. Branje o svetnikih ga je tako
   preželo, da se je tudi on odločil postati ubog, da bo svetnik za ljudi in se bo s
   tem razdajal tudi za Boga. To ga je pripeljalo tako daleč, da ni več zmogel, da je
   obupaval in celo mislil končati svoje življenje. Je njegovo dejanje, da bo živel
   kot določeni svetniki res narekovalo čutenje srca? Ne, vodil ga je razum, celo
   napuh, da bi postal kakor oni ali še boljši. Čeprav je bil prepričan, da ga
   nagovarja Božji glas, celo razlikoval je ta glas od glasu skušnjavca, mu vendar
   ni dal priložnosti, da mu v polnosti razodene načrt. Šele kasneje, v Manresi,
   pride do spoznanja, da je njegovo pot do svetništva do takrat navdihovala
   njegova želja. Ko se preda Božjemu načrtu, začuti in spozna svojo zmoto.
   Lahko rečemo, da doživi notranje razodetje, ki ga je popeljalo na pot
   duhovništva in ustanovitelja novega reda Družba Jezusova, tako kot je notranje
   razodetje, popeljalo apostola Pavla na pot hoje za Kristusom.

   Tudi mi se velikokrat znajdemo pred vprašanjem, kaj Bog pričakuje od mene.
   Tolikokrat slišimo besede, da ima Bog za vsakega izmed nas načrt, da nas je
   poznal že preden smo se rodili in vendar se velik del življenja iščemo, če se
   sploh kdaj najdemo. Včasih se nam celo zdi, da smo na pravi poti, a v svojih
   srcih nikakor ne najdemo pravega miru. Ne moremo se umiriti, da bi v naše srce
   lahko pronicala Božja svetloba. Večkrat se celo zasačimo, da Boga obtožujemo
   za trpljenje ali smrti mnogih ljudi, še posebej otrok in se sprašujemo, kakšne
   načrte je lahko imel za te ljudi, če jim ni pustil živeti. Mnoga vprašanja presegajo
   naš razum in hkrati izražajo neko praznino, pomanjkanje popolnosti v nas. Kako
   naj se razumem z Bogom, kako naj popolnoma zaupam njegovemu glasu,
   njegovemu načrtu, kako naj se otresem strahu in se popolnoma predam veri in
   ljubezni, ko je moja duša otežena s toliko bojaznimi, so vprašanja, ki bremenijo
   naša srca in otežujejo Božji milosti, da bi se v njih naselila. Ne, taka duša ne
   more slišati Božjega glasu, kaj šele, da bi mu sledila.( Slovenska škofovska konferenca)

   https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

   Odgovori
7. Hvala says:

   30. januarja, 2021 at 23:29

   BOG TE SREČA TAM, KJER SI

   Mnogo ljudi ima napačno predstavo, da se morajo spremeniti, preden se
   približajo Bogu. Nekateri so celo prepričanja, da niso vredni, da bi se Bogu
   približali. Vendar so to napačne predstave, Bog nas namreč sreča tam, kjer
   smo. Čeprav nas Bog stalno kliče k spreobrnjenju in rasti, in smo mi nepopolni
   in grešni, nas Bog ljubi takšne, kakršni smo Ljubljeni smo kljub svoji
   nepopolnosti. To nam potrdi tudi Jezus, ki je ljudi pogosto pozival, naj se
   spreobrnejo, naj nehajo grešiti, naj spremenijo svoje življenje. Vendar pa ni
   čakal, da bi to naredili, preden se sreča z njimi, ampak stopi v odnos z njimi
   kakršni so (Martin 2013, 78).

   Način, kako se Bog obrača na nas, je odvisen tudi od tega, kje smo v svojem
   življenju. Če odkrivamo srečo predvsem v odnosih, nas želi srečati na ta način.
   Boga tako iščimo v prijateljstvu. Če imamo otroke, nas morda želi Bog srečati
   preko njih, ali po vnukih. Kogar veseli narava, naj Boga išče v morju, na nebu, v
   gozdovih. Bog nas namreč lahko sreča kjerkoli, k nam prihaja na načine, ki jih
   lahko razumemo. Prav tako se Bog lahko sreča z nami kadarkoli.

   https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

   Odgovori
8. Hvala says:

   30. januarja, 2021 at 23:24

   LJUBEZEN NE POZNA POGOJEV – John Powell

   http://www.mirenski-grad.si/ljubezen-ne-pozna-pogojev-john-powell

   Odgovori
9. Hvala says:

   30. januarja, 2021 at 23:19

   DOTAKNITI SE DNA SVOJE NEMOČI, KI POTEM POSTANE ODSKOČNA DESKA ZA BOŽJO MILOST

   Živeti duhovnost od spodaj pomeni iskati Boga v naših strasteh, boleznih, ranjenostih, duhovnih
   tavanjih, nemoči. Pravljica Trije jeziki nam je lahko prispodoba duhovnosti od spodaj: uči nas, da
   je mogoče živeti samo, če smo v dialogu s svojimi strastmi, boleznimi in ranami. Lahko bomo
   razumeli Božje namige, ki jih vsebujejo, in način, kako nas Bog prav prek njih želi voditi k skritemu
   zakladu v stolpu našega življenja. Samo kdor se spusti v svoj stolp, bo lahko našel zaklad v sebi.

   Mnogi, ki letijo in iščejo zaklad v višinah, bodo nepričakovano strmoglavili in ga ne bodo nikoli
   našli. Tisti, ki težijo k zunanjim in tujim idealom, ne bodo nikdar prišli v stik s svojim resničnim
   bitjem; uporabljajo idealne besede, da bi potešili svoje ambicije. Res je, da večkrat delajo velike
   reči, vendar ne bodo nikdar odkrili svojega resničnega jaza, ker ne živijo resničnega poklica, ki jim
   ga je zaupal Bog. Pustiti se bomo morali odvesti dol v globine, k »lajajočim psom«, da bomo
   zvedeli, kje je zakopan zaklad; tisti divji psi nam ga bodo pomagali celo izkopati. Ali – kot uči
   prispodoba iz pravljice o gospe Holle – tam, kjer zadenemo ob svoje omejenosti in ne vemo, kaj
   storiti, se lahko »vržemo v vodnjak«, upajoč, da nam bo Bog dal ugledati nov svet in nam bo odprl
   nove možnosti.

   Pot, ki vodi k zakladu, k resničnemu jazu, je en vidik duhovnosti od spodaj. Drugi vidik pa je to, da
   se dotaknem dna svoje nemoči, ki potem postane odskočna deska za Božjo milost. Ko bom prispel v
   globino, ne bom le ozdravel, ampak bom v stiku s skrajno mejo svojih nezmožnosti popolnoma
   potisnjen v Boga. Tam spodaj, kjer pred Bogom kapituliram, kjer priznam, da se s svojimi močmi
   ne morem rešiti iz močvirja, da se sam od sebe ne zmorem poboljšati, tam bom lahko začel tudi
   bolj oseben odnos z Bogom. Tam bom zaslutil Boga in njegovo milost.

   Pri duhovnem spremljanju nenehno doživljamo, kako so osebe razočarane nad seboj, ker ne uspejo
   uresničiti svojega duhovnega načrta, ker ga kljub vsemu trudu vedno znova polomijo. Namesto da
   jih spodbujamo, da bodo z močnejšo voljo uspeli premagati vse napake, jim raje pokažimo, da
   doživljajo odločilno duhovno izkustvo. Sami zase nikakor ne moremo jamčiti; iz sebe ne moremo
   narediti vsega, kar hočemo. A ravno tam, kjer ne moremo narediti ničesar več, kjer naši cilji
   zgrešijo, kjer človeški načrti propadejo, se nas Bog želi dotakniti in nam pokazati, da je vse milost.

   https://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/10/Grun-dos.pdf

   Odgovori
10. Hvala says:

    30. januarja, 2021 at 23:12

    S ČLOVEŠKO MOČJO SAMI NE MOREMO NIČESAR , ZATO SE PREPUSTIMO BOGU, DA NAS PREOBLIKUJE

    Velike osebe in ključni liki Stare zaveze so morali najprej prepotovati prepad svoje krivde in
    nemoči, da so svoje upanje položili samo v Boga in so se mu prepustili, da jih je on preoblikoval v
    vodilne osebnosti vere in poslušnosti.

    Sveto pismo nam kot vzore vere nikdar ne predstavlja popolnih oseb brez napak, ampak prav
    osebnosti, ki so potem, ko so se hudo pregrešile, iz globine klicale k Bogu. Spomnimo se na
    Abrahama, ki je v Egiptu zatajil svojo ženo in jo predstavil kot sestro, da bi od tega imel koristi.
    Zgodilo pa se je, da je faraon vzel Saro v svoj harem. Bog sam je moral posredovati, da je »očeta
    vere« rešil posledic njegove laži (1 Mz 12,10-20). Mojzes, osvoboditelj Izraela iz Egipta, je bil
    morilec. V napadu jeze je ubil nekega Egipčana. Soočati se mora predvsem s svojo nekoristnostjo,
    ki jo kot odsev vidi v gorečem grmu. Bog ga bo vzel v svojo službo prav zato, ker mu je spodletelo.
    In David, idealni Izraelov kralj, pravzor vseh drugih kraljev, naredi velik greh, ko se zaljubi v
    Bersabejo, Urijevo ženo. Ko le-ta zanosi, David ukaže, naj hetejca Urija pustijo samega v prvi bojni
    vrsti, da bi padel.

    V Novi zavezi za temeljni kamen svoje skupnosti Jezus izbere Petra. Peter Jezusa ne razume, rad
    bi ga odvrnil od njegove odločitve za pot v Jeruzalem, ki je vodila v gotovo smrt. Jezus ga imenuje
    »satan« in mu ukaže, naj gre proč (Mt 16,23). Ko Jezusa primejo, ga Peter zataji; malo prej pa je
    slovesno zatrjeval: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil« (Mt 26,35).
    Potrebno je bilo, da je izkusil, da kljub slovesni obljubi ne more jamčiti sam zase. Ko je na koncu
    zatajil Jezusa, je »šel ven in se bridko zjokal« (Mt 26,75).

    Evangelisti niso zmanjšali Petrove zatajitve. Očitno je bilo zanje pomembno brez ozirov razkriti
    resnico, da Jezus ni izbral pobožnih in zanesljivih apostolov, ampak grešne ljudi, polne napak. In
    vendar je prav na teh ljudeh ustanovil svojo Cerkev. Prav oni so bili primerni pričevalci Božjega
    usmiljenja, kot ga je Jezus oznanjal in izpričal s svojo smrtjo. Peter je postal Peter-skala za druge
    prav s pomočjo svoje krivde. Izkusil je, da skala ni on, ampak da je to samo vera, ki se je mora
    okleniti, da bo v boju lahko ostal zvest Jezusu.

    https://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/10/Grun-dos.pdf

    Odgovori