Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 20:55

   Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha. (John Henry Newman)

   Odgovori
2. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 19:34

   MOLITEV DELA ČUDEŽE

   http://www.mirenski-grad.si/molitev-dela-cudeze

   Odgovori
3. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 18:52

   ZGODBA O GERAŠKEM OBSEDENCU (Lk 8, 22-38)

   Ko je Jezus dejal učencem, naj gredo na drugo stran jezera, jim ni razkril razloga. Nastal je silen vihar, Jezus pa je mirno spla. Učenci so Učitelja zbudili , ta pa je ukrotil veter in valove. Ali je zapovedal le silam narave ali je vožnji čez jezero nasprotovalo kaj drugega- nekaj česar Jezus ni hotel priznati, da se učenci ne bi prestrašili?

   Jezus je spal, ker je bil v njem mir celo v viharju demonskih razsežnosti. Pot je bila za učence učna ura, niso pa doumeli, da so opravljali poslanstvo, ki ga jim je pripravil Bog. Njihove duhovne oči niso opazile delovanje demonskih sil. Ko je pomiril vihar, so obstali pred Njim v strahospoštovanju.

   Enako bi morali mi pristopiti k molitvi za osvoboditev človeka. PREVZEMATI BI NAS MORALO SILNO SPOŠTOVANJE DO JEZUSA IN NJEGOVE MOČI, DA SE NE BI VEČ OZIRALI NA RAZTRESENOST, KI BI NAM JO HOTEL VCEPITI SOVRAŽNIK. NAUČITI SE MORAMO SPATI MED DUHOVNIM NASPROTOVANJEM , KI NAS ODVRAČA OD BOŽJIH NAČRTOV ALI NAMENOV.

   Ko je Jezus prišel na drugo stran, mu je prišel nasproti človek, ki so ga mučili hudi duhovi. Ogrožena je bila njegova volja, oropan je bil svoje prave identitete, ki je poniknila pod demonskega duha. Kljub temu je pristopil k Jezusu.

   Demoni imajo moč po človekovem delovanju. Pogansko čaščenje, nemoralnost in goljufije vnašajo vpliv hudih duhov v življenje posameznika , krajevne skupnosti ali celo naroda.

   Takšna vpletenost v kraljestvo teme krepi hudičevo moč na področjih, na katerih je Bog izročil ljudem oblast in vladanje. Ni ju izročil angelom ali demonom. A človek je z grehom in uporom izročil to oblast sovražniku, ki je svoj vpliv povečal ne le v človekovem srcu, temveč tudi na duhovnem področju, to pa v nadaljevanju lahko učinkuje na del sveta (Neal Lozano- Upiranje hudiču).

   Odgovori
4. Miro says:

   31. januarja, 2021 at 18:25

   LE IZREDNA BOŽJA POMOČ, POSEBNI NARAVNI DAROVI IN SKORAJ LEGENDARNA DELAVNOST MOREJO RAZLOŽITI VELIKA DELA, KI JIH JE SV. JANEZ BOSKO OPRAVIL V ŽIVLJENJU!

   Znani italijanski liberalni politik Cavour je dejal o njem: »Don Bosko je največji delavec 19. stoletja.« Toliko se je trudil za vzgojo zapuščene mladine in duhovno rast krščanskega ljudstva, da je dolga leta spal samo po štiri ure. Le izredna božja pomoč, posebni naravni darovi in skoraj legendarna delavnost morejo razložiti velika dela, ki jih je don Bosko opravil v življenju.

   Rodil se je leta 1815 v vasici Becchi, šestdeset km jugovzhodno od Torina, umrl 31. januarja 1888 v Torinu. Še kot učenec je nekoč sanjal, da ga je lepo oblečena gospa prijela za roko in ga povabila, naj gre z njo. Pred seboj je zagledal trope divjih živali, ki so se med seboj grizle in preganjale. Gospa je rekla: »To je tvoje polje, tu delaj. Postani ponižen, pogumen in krepak. Kar boš videl, da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« V trenutku so se divje živali spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okoli gospe.

   Brez teh sanj in brez nadaljnjih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. Iz zapuščenih in surovih dečkov je vzgajal lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost, ljubeznivost. Leta 1841 je postal duhovnik in še isto leto začel z »oratoriji«. Ob nedeljah in praznikih je zbiral okoli sebe zapuščene fante in jim nudil primerno razvedrilo, obenem pa jim tudi preskrbel vajensko mesto, naredil z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim dal priložnost stanovati in se vzgajati v zavodih, ustanovljenih nalašč zanje. Za svojo zamisel je pridobil tudi več duhovnikov in laikov in jih po svojem vzorniku sv. Frančišku Saleškem imenoval »salezijanci«. Skupaj s sv. Marijo Mazzarello pa je ustanovil družbo za vzgojo deklic. To so Hčere Marije Pomočnice. Salezijanci so prišli v Slovenijo leta 1901.

   Kot izvedenec v klasični in italijanski književnosti je Janez Bosko prijel tudi za pero in začel izdajati za verski pouk pisane knjižice. Napisal je vrsto šolskih učbenikov. Njegovi deli sta tudi uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje, in molitveni priročnik Preskrbljeni mladenič.

   Sv. Janez Bosko je najbrž največja osebnost v cerkveni zgodovini 19. stoletja.

   Povzeto po: družina.si

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
   Sv. Janez Bosko, prosi za nas!

   Odgovori
5. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 18:11

   HVALNICA BOGU IN NJEGOVEMU STVARSTVU (Sir 39, 12-27)

   Še bom razlagal, kar sem razmislil,
   ker sem poln kakor luna ob ščipu.
   13 Poslušajte me, sveti sinovi, in brstite
   kakor vrtnica, ki raste ob potoku.
   14 Kakor kadilo razširjajte sladek vonj,
   vzcvetite kakor lilija.
   Povzdignite glas in zapojte hvalnico,
   hvalite Gospoda za vsa njegova dela.
   15 Poveličujte njegovo ime,
   zahvaljujte se mu in ga hvalite
   s pesmijo ustnic in s harfami;
   takole recite, ko ga hvalite:

   16 Kako silno lepa so vsa Gospodova dela!
   Vsako njegovo povelje se ob pravem času izvrši.
   Nihče ne sme reči: »Kaj pa to? Čemu to?«
   Vsako stvar se bo namreč poiskalo ob svojem času.
   17 Na njegovo besedo se je vodovje postavilo kakor nasip,
   na zapoved ust zbirališče voda.
   18 Na njegov ukaz se zgodi vse, kar mu je po volji,
   nikogar ni, ki bi zmanjšal njegovo rešitev.
   19 Dejanja vsega mesa so pred njim,
   nihče se ne more skriti pred njegovimi očmi.
   20 Od ene večnosti do druge sega njegov pogled,
   nič ni čudnega pred njim.
   21 Nihče ne sme reči: »Kaj pa to? Čemu to?«
   Vsaka stvar je namreč ustvarjena za določen namen.

   22 Njegov blagoslov je kakor reka, ki prelije polje,
   kakor poplava, ki namoči kopno.
   23 Narodi pa bodo deležni njegove jeze,
   kakor je nekoč spremenil vode v slano močvirje.
   24 Kakor so za svete njegova pota ravna,
   tako so za nepostavne polna ovir.
   25 Kakor so dobrote od začetka ustvarjene za dobre,
   tako so za grešnike hude reči.
   26 Od vsega človek za življenje potrebuje predvsem
   vodo in ogenj in železo in sol,
   pšenični kruh in mleko in med,
   kri grozdja pa olje in plašč.
   27 Vse to služi pobožnim v dobro,
   grešnikom pa se bo sprevrglo v hudo.

   Odgovori
6. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 17:15

   EKSORCIZEM IN OSVOBAJANJE V NOVI ZAVEZI

   Jezusovo služenje na zemlji bi lahko v celoti označili jot službo OSVOBAJANJA. Sveti oče je v knjigi “JEZUS IZ NAZARETA ” poudaril, da je bil Jezus novi Mojzes, ki je izpeljal ljudstvo iz suženjske zvezanosti v obljubljeno deželo. Kakor je Bog po Mojzesu uničil zasužnjevalno moč, tako zdaj po Jezusu uničuje hudičevo moč. Ozdravljenje bolnikov in izganjanje duhov je zaznamovalo Jezusovo služenje, pa tudi služenje učencev, ki jih je razposlal. Eksorcizem, pravzaprav prizadevanje, s katerim želimo osvoboditi ljudi vpliva hudih duhov, izhaja naravnost iz JEZUSOVEGA SLUŽENJA.

   Nova zaveza predstavlja Jezusa kot ” zdravitelja ” ali “eksorcista”. Preprosto ozdravljal je bolnike, izganjal demone in kot znamenje Božjega kraljestva, ki ga je razglašal, obujal od mrtvih. Kraljestvo je vladarstvo Boga ali, kakor je opisal papež Benedikt , Božja oblast. Vendar pa Jezus Božjega kraljestva ni le oznanjal. S svojimi dejanji ga je prinašal med ljudi. NAVZOČNOST LUČI JE RAZKRILA TEMO. V svet, ki mu je vlada satan, je JEZUS uvedel kraljestvo Neal Lozano_-Upiranje hudiču).
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Moj nasvet je ta: Človek se nima česa bati, ČE JE SVOJE ŽIVLJENJE IZROČIL JEZUSU. NJEGOVA ODREŠENJSKA KRI IMA TAKO MOČ, DA SE NAM NI POTREBNO VZNEMIRJATI IN ISKATI REŠITVE MIMO BOGA. SAJ NOBEN ČLOVEK NA SVETU NE OZDRAVLJA, NE OSVOBAJA NE OŽIVLJA, TO DELA BOG, LAHKO DIREKTNO ALI PREKO LJUDI. ZAKAJ BI SE POTEM VZNEMIRJALI, KAJ JE Z NAMI, KAJ POTREBUJEMO, KAŠNO ZDRAVLJENJE ITD, ČE JE GOSPOD EDINI , KI VE NAŠO ZGODOVINO, KI POZNA NAŠE TELO, KI VE PRIHODNOST?

   Njemu prepustimo vse skrbi, molimo in prosimo za vodstvo SVETEGA DUHA. GOSPOD, KI JE PRIŠEL REŠIT VSE ČLOVEŠTVO, bo tudi nam pokazal rešitev in nas prečistil po svojem načrtu. Vse kar moramo najprej narediti je, DA SI ŽELIMO IN GA TUDI PROSIMO, DA NAM STORI TISTO KAR ON ŽELI, KER NAS ON NAJBOLJE POZNA IN DA NAM DA VSE TISTO, KAR NAM MISLI ON DATI. KDO NA SVETU PA TO VE BOLJE OD NJEGA? ZAKAJ POTEM NE ZAUPAMO V NJEEGOVO MOČ, V PRELITO KRI ZA NAS? NE KAŽIMO GOSPODU SVOJIH REŠITEV IN NE UČIMO GA, KAJ NAJ NAREDI!.

   Zakaj toliko vznemirjanja, skrbi, nepotrpežljivosti? ČE BI SE NJEMU V CELOTI PREPUSTILI, BI VIDELI KAŠNO MOČ IMA NJEGOVA BESEDA, KAKŠNO MOČ IMA NJEGOVA PRELITA KRI ZA NAS. ON ŽELI ZAUPANJE, SAJ JE ON TISTI, KI IZ NAJVEČJHEGA GREŠNIKA LAHKO NAREDI SVETNIKA!

   PREPUSTIMO SE NJEGOVI LJUBEZNI, USMILJENJU IN DOBROTI IN SPREJMIMO TO OD NJEGA!

   Odgovori
7. Miro says:

   31. januarja, 2021 at 15:16

   SVETI OČE: POSLUŠAJMO JEZUSOVE BESEDE, KI SO VERODOSTOJNE. ON TUDI OZDRAVLJA.

   »Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 1,21-28) pripoveduje tipičen dan Jezusovega poslanstva, pravzaprav gre za soboto, ki je posvečena počitku in molitvi. Ljudje so šli v shodnico.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 4. nedeljo med letom.

   V shodnici v Kafarnáumu Jezus bere in razlaga Pisma. Navzoče je pritegnil njegov način govora. Njihovo začudenje je namreč veliko, saj razodeva drugačno oblast kot pa pismouki (v. 22). Poleg tega pa se Jezus pokaže mogočnega tudi v dejanjih. Dejansko se je neki moški v shodnici obrnil nanj in ga imenoval kot poslanega od Boga. (Jezus) je prepoznal hudega duha, mu ukazal naj gre iz tega človeka ter ga tako izgnal (vv. 23-26).

   Več o nagovoru papeža Frančiška na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-01/papez-francisek-poslusajmo-jezusove-besede-ki-so-verodostojne.html

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   31. januarja, 2021 at 12:59

   4. NEDELJA MED LETOM (B) – NEČISTI DUH JE ŠEL IZ NJEGA

   Berilo: 5 Mz 18,15-20; 1 Kor 7,32-35

   Evangeljski odlomek: Mr 1,21-28

   Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C21%9628&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZMIŠLJANJE P. RANEIRA CANTALAMESSA:

   Eno prvih Jezusovih dejanj takoj po krstu v Jordanu je izganjanje nečistega duha iz človeka v shodnici v Kafarnaumu. V današnjem evangeliju beremo:

   »V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: ‘Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.’ Jezus pa mu je zapovedal: ‘Umolkni in pojdi iz njega!’ Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega.«

   V evangeliju po Marku ta dogodek predstavlja neke vrste začetek Jezusovega mesijanskega delovanja. Množica, pod vtisom, komentira: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.«

   Kaj si misliti o tem in tolikih drugih podobnih dogodkih, ki jih najdemo v evangelijih? In še bolj temeljno vprašanje: ali še obstajajo »nečisti duhovi«? Ali hudobni duh obstaja? Uvodoma povejmo nekaj besed o tem, kako današnji človek verjame v hudobnega duha. Glede tega moramo dobro ločiti dve ravni: raven ljudskega verovanja in intelektualno raven (literatura, filozofija in teologija).

   Na ljudski ravni ali na ravni šeg se današnji položaj ne razlikuje kaj dosti od srednjeveškega ali od časov med 14. in 16. stoletjem, ki so tradicionalno znani zaradi pomena, ki so ga dajali pojavom, povezanim s hudobnim duhom.

   Res je, da ni več procesov, inkvizicije, grmad, lova na čarovnice in podobno; toda dejavnosti, ki imajo v središču hudobnega duha, so še bolj razširjene kot nekoč, in to ne le med revnejšimi ljudskimi sloji. To je postalo družbeni (in komercialni!) pojav širokih razsežnosti. Lahko bi rekli: kolikor bolj skušamo hudobnega duha izgnati skozi vrata, toliko bolj se vrača skozi okno; kolikor bolj ga izključujemo iz vere, toliko bolj se vsiljuje v vraževerju.

   Veliko drugačne pa so stvari na t. i. intelektualni in kulturni ravni. Iz tega zornega kota lahko v treh stopnjah povzamemo proces, ki je privedel do sedanjega položaja. Prvi korak v procesu ločevanja od tradicionalnega pogleda se je zgodil na področju estetike. Hudobnega duha, ki so ga v figurativni umetnosti in poeziji (npr. Dante) vedno pogosteje predstavljali groteskno in strašljivo, v nekem trenutku začno predstavljati kot lepega ali pa vsaj melanholičnega in poetičnega. Od Miltona naprej hudobni duh prevzame podobo propadle lepote.

   Če na tej stopnji sovražnik začenja postajati »simpatičen«, se na naslednji, ki ima svoj vrh v devetnajstem stoletju, strani celo zamenjata: na Satana ne gledajo več kot na »sovražnika«, ampak kot na zaveznika in prijatelja, ki je na strani človeka. Hudobnega duha primerjajo s Prometejem, ki ga je vladar vseh bogov Zevs zaradi ljubezni do ljudi kaznoval in vrgel na zemljo. V tem ozračju pišejo himne in poezije, ki slavijo Satanovo odrešenjsko delo.

   Potrebno je reči, da v tem ni bilo vse »diabolično«, čisti in preprosti satanizem. Bili so kulturni in verski razlogi, ki so vsaj olajšali ta razvoj. Kakor ni ves ateizem, če ga natančno razčlenimo, ateističen, tako se tudi ves satanizem ne prikaže satanski. Velik del ateizma ni bil zavračanje živega svetopisemskega Boga, ampak malika, ki se je zrinil na njegovo mesto na številnih področjih mišljenja in življenja. Enako tudi precejšen del satanizma ni bil sam po sebi kult zla, ampak tistega, kar je po prepričanju nekaterih avtorjev (in resnici na ljubo ne vedno brez razloga) Cerkev obsojala kot zlo in kot »diabolično«: znanost, kritični duh, naklonjenost svobodi in demokraciji. To se vidi tudi v znanih Carduccijevih verzih: »Pozdravljen, Satan, / o upornik, / o nepremagljiva moč / razuma.«

   Tako prehajamo na tretjo stopnjo, ki je danes aktualna in jo lahko povzamemo kot molk o hudobnem duhu. Ta molk ni stvar pohvalne razsodnosti, ampak zanikanja. Sovražnika ni več. Ali bolje: obstaja, vendar je le še tisto, kar je sv. Pavel imenoval »meso in kri«, se pravi preprosta slabost, ki jo človek nosi v sebi. Hudobni duh je simbol kolektivne podzavesti ali pa kolektivne odtujitve, samo še podoba. R. Bultmann, ki je avtor demitizacije, je zapisal: »Ne moreš uporabljati električne luči in radia, v bolezni se ne moreš zateči k medicinskim sredstvom in hkrati verjeti v svet duhov.«

   Potrebno se je vprašati: zakaj se zdi danes številnim intelektualcem – najdemo jih celo med teologi – nemogoče verjeti v obstoj hudobnega duha, ki ni le simbolno, ampak resnično in osebno bitje? Mislim, da je eden osnovnih vzrokov naslednji: hudobnega duha iščejo v knjigah, a njega ne zanimajo knjige, ampak duše; zato ga ne srečamo v univerzitetnih avlah, knjižnicah in akademijah, ampak prav v dušah.

   Tisti, ki pregleduje tradicionalno prepoznavne diabolične fenomene (obsedenost, pogodba s hudobnim duhom, lov na čarovnice … ) in potem zmagoslavno sklene, da je vse le vraževerje in da hudobnega duha ni, je podoben onemu sovjetskemu astronavtu, ki je sklepal, da Bog ne obstaja, ker je po dolgem in po čez prekrižaril nebo in ga ni nikjer srečal. Oba sta iskala na napačnem kraju.

   Na tem področju velja omeniti še en nesporazum. O obstoju Satana razpravljajo teologi in neverni kulturniki, kakor da bi imeli za dialog skupno osnovo. Ne upošteva pa se, da »laična« kultura, ki se razglaša za neverno, ne more verjeti v obstoj hudobnega duha; celo prav je, da ne verjame. Bilo bi zelo tragično, če bi verjeli v obstoj hudobnega duha, ko ne verujejo v obstoj Boga. V takem primeru bi bilo pa stanje res obupno. Kaj lahko ve o Satanu nekdo, ki ni imel nikoli opravka z njegovo resničnostjo, ampak le z idejo in s tradicionalnimi etnološkimi predstavami o njem? Prav ti običajno z veliko gotovostjo in vzvišenostjo razpravljajo o tej temi in z vsem obračunajo: češ »srednjeveško mračnjaštvo«. A ta gotovost nima temelja, kakor nima osnove tisti, ki se hvali, da se ne boji leva le zato, ker ga je velikokrat videl na sliki in se ga ni nikoli ustrašil.

   Nekateri interpretirajo večjo diskretnost cerkvenega učiteljstva na tem področju kot potrditev, da se je tudi Cerkev odpovedala verovanju v hudobnega duha ali pa da vsaj ne ve več dobro, kaj početi s to točko svojega nauka. Vendar to ni res. Pavel VI. je znova močno potrdil svetopisemski nauk in izročilo glede »temačnega in sovražnega dejavnika, hudobnega duha«. Med drugim piše: »Zlo ni le neke vrste pomanjkanje, ampak je učinkovitost, je živo bitje, duhovno bitje, sprevrženec in sprevrženost. Strašna realnost. Skrivnostna in strahovita.«

   Kljub vsemu tudi na tem področju demitizacija ni šla mimo, ne da bi pustila tudi pozitivne sadove. V preteklosti se je pogosto pretiravalo z govorjenjem o hudobnem duhu, videli so ga tudi tam, kjer ga ni bilo, storjenih je bilo veliko napak in krivic s pretvezo boja proti njemu; potrebno je veliko razsodnosti in previdnosti, da ne bi padli v sovražnikovo igro. Videti hudobnega duha vsepovsod ni nič manj zavajajoče, kot ga sploh ne videti. Avguštin je rekel: »Ko je hudobni duh obtožen, se veseli. Celo želi, da ga obtožuješ, rad sprejema vsako tvojo obtožbo, če s tem doseže, da te odtrga od osebne spovedi!« (Govor 20,2).

   Razumeti je torej previdnost Cerkve, ko svari pred nerazsodno prakso eksorcizma tistih ljudi, ki niso prejeli poslanstva za opravljanje te službe. Apostolska dela nam glede tega poročajo o zelo poučnem dogodku:

   »Tudi nekateri Judje, ki so hodili naokrog in izganjali hudobne duhove, so poskušali pri zarotitvah klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: ‘Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.’ … Toda hudobni duh jim je odgovoril: ‘Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?’« (Apd 19,13–15).

   Nesrečniki so morali ob tisti priložnosti nagi in polni ran zbežati zaradi nasilne reakcije človeka, ki so ga želeli osvoboditi. Da ne govorimo o onih, ki iz eksorcizma napravljajo eno od mnogih uslug za plačilo in se hvalijo s sposobnostjo, da zmorejo odvzeti »čarovnije, uroke, nesreče, zlobne naklepe proti ljudem, hišam, trgovini, trgovskim poslom« (vse to beremo v reklamah za te dejavnosti, ki danes kar cvetijo). Človek se čudi, kako je lahko v današnji družbi, ki je tako pazljiva glede trgovskih prevar in je pripravljena prijaviti prevare in zlorabe pri opravljanju različnih uslug, toliko ljudi pripravljenih sprejeti takšne in podobne izmišljotine.

   Jasno je, da se hierarhija Cerkve ne bi smela omejiti na odsvetovanje lahkotnega eksorcizma; ona sama bi morala povsod, kjer se pokaže potreba, določiti zrele in (tudi psihološko) usposobljene ljudi, ki bi nadaljevali Jezusovo mesijansko služenje izganjanja hudobnih duhov. Tudi takrat, ko ne gre za resnično posedenost s hudobnim duhom, so ljudje, ki potrebujejo nekoga, da bi v imenu Jezusovega sočutja poskrbel zanje, potem ko so jih vsi, tudi zdravniki in psihologi, »odslovili«.

   Še preden je Jezus tistega dne v shodnici v Kafarnaumu karkoli rekel, se je nečisti duh čutil razkrinkanega in prisiljenega, da je prišel na plan. Nečisti duh »ni prenesel« Jezusove »svetosti« in je zato začel vpiti: »Vem, kdo si: Sveti, Božji!« Kristjan, ki živi v milosti in je tempelj Svetega Duha, ima v sebi nekaj te Jezusove svetosti in prav ta je opravlja v okolju, v katerem živi, tih in učinkovit eksorcizem. To se udejanja predvsem v evharistiji. »Kristjan, ki prihaja od evharistične mize,« pravi sv. Janez Zlatousti, »je podoben levu, ki bruha iz svojih ust ogenj; njegovega pogleda hudobni duh ne more prenesti.«

   Povzeto po: kapucini.si

   Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   31. januarja, 2021 at 12:44

   SPOZNANJA DOZOREVAJO POSTOPNO-DOVOLITI, DA SE OBLIKUJEJO BREZ NAGLICE!

   Predvsem zaupaj v počasno delo Boga. Ljudje smo po naravi pri vsem
   nepotrpežljivi in želimo brez odlašanja priti do cilja. Radi bi preskakovali vmesne
   stopnje. Nepotrpežljivo smo na poti k nečemu neznanemu, nečemu novemu.
   Toda zakon vsakega napredka je, da je treba preiti čez določene stopnje
   nestabilnosti in da lahko to traja zelo dolgo. Mislim, da je tako tudi s teboj; tvoja
   spoznanja dozorevajo postopno – pusti jim, da rastejo, dovoli jim, da se
   oblikujejo brez nepotrebne naglice. Ne poskušaj jih izsiliti, kot da bi bil danes
   lahko to, kar bo čas (to je Božja milost in okoliščine) naredil iz tebe jutri. Samo
   Bog lahko pove, kaj bo postal ta novi duh, ki se postopno oblikuje v tebi.
   Verjemi Gospodu, da te vodi njegova roka, in sprejmi občutek neizoblikovanosti
   in nepopolnosti (slišati Gospodov klic in se naj odzvati).

   Odgovori
10. Miro says:

    31. januarja, 2021 at 10:35

    BOŽJA BESEDA O MILOSTI

    »Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.« (Heb 4,16)

    Duhovna misel: »Milost ni za to, da nam okrasi življenje, ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.« (papež Frančišek)

    Slavimo Gospoda z življenjem po Božji volji! Slava tebi, Jezus, Ti si Emanuel, Bog z nami, Ti si Izvir vse svetosti, neizčrpni Studenec božjih milosti … Slava tebi zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori