Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   7. februarja, 2021 at 14:03

   VDANOST V BOŽJO VOLJO V OBČIH KATASTROFAH (nadaljevanje iz knjige -Božja Previdnost)

   V Božjo voljo moramo biti vdani v vseh občih katastrofah, kot so VOJNA, LAKOTA, KUGA. Sodbe Boga moramo ČASTITI IN OBOŽEVATI z globoko ponižnostjo, in če prav se nam zdijo še tako stroge, moramo TRDNO VERJETI , da nam ta neskončno dobri Bog ne bi poslal podobnih velikih nesreč, če ne bi bile njihova posledica VELIKE KORISTI. V nadlogah je namreč rešenih toliko duš, ki bi se na drugi poti sicer POGUBILE.

   KOLIKO LJUDI SE V TEŽAVAH IN STISKAH SPREOBRNE K BOGU Z VSEM SRCEM IN UMRE Z RESNIČNIM OBŽALOVANJEM SVOJIH GREHOV! KAR SE NAM ZDI HUDA NESREČA IN KAZEN, JE NAMREČ POGOSTO MILOST IN VELIKO USMILJENJE.

   Kar se tiče nas osebno , bodimo globoko prepričani o resnici naše svete vere, da so prešteti vsi lasje na naši glavi in da ne bo ODPADEL NITI EDEN , če ne bo taka BOŽJA VOLJA. Ali drugače povedano: NIKOLI NAM NE BO PRIZADETA ŠE TAKO MAJHNA ŠKODA, ČE TEGA NE ŽELI ALI NE UKAŽE BOG.

   Premišljevanje o tej resnici nas bo poučilo in bomo zlahka razumeli, da se nam tako v času obče katastrofe kot v katerem koli drugem času ni treba prav nič bati, ali nas bo Bog sredi splošne potrtosti zavaroval pred vsem hudim ali pa nas bo prepustil vsem nadlogam, medtem ko so okrog nas vsi v miru in veselju; SKRBETI MORAMO LE ZA TO, DA PRIDOBIMO NAKLONJENOST VSEMOGOČNEGA BOGA.

   Odgovori
2. Hvala says:

   7. februarja, 2021 at 12:57

   NE SRAMUJMO SE PROSITI, BOG BO ODGOVORIL

   K tebi, Gospod, kličem,
   moja skala, ne molči pred mano.
   Če boš pred menoj molčal,
   bom podoben tistim, ki se pogrezajo v jamo.
   Usliši glas moje prošnje,
   ko kličem k tebi,
   ko dvigam svoje roke
   k tvojemu svetemu templju.
   Naj bo slavljen Gospod,
   ker je uslišal glas moje prošnje.
   Gospod je moja moč in moj ščit,
   vanj moje srce zaupa;
   prejel sem pomoč in srce mi vriska,
   s svojo pesmijo se mu zahvaljujem. (Ps 28,1-2.6-7)

   http://www.mirenski-grad.si/kateheza-prosilna-molitev

   Odgovori
3. Hvala says:

   7. februarja, 2021 at 12:55

   MISLI BENEDIKTA XVI.

   Vsi štirje evangelisti so soglasni, da je osvoboditev od bolezni in slabosti vseh vrst skupaj s poučevanjem, Jezusova osnovna dejavnost med njegovim javnim življenjem. Bolezni so namreč znamenje delovanja Zla v svetu in v človeku, medtem ko ozdravljanja dokazujejo, da se je Božje kraljestvo, Bog sam, približal. Jezus Kristus je namreč prišel, da bi v sami korenini premagal Zlo. Ozdravljanja že v naprej kažejo na njegovo zmago, ki jo je dosegel s smrtjo in vstajenjem.

   Čeprav je bolezen sestavni del človeške izkušnje, se z njo nikakor ne moremo sprijazniti. Ne samo zato, ker včasih postane težka in mučna, ampak ker smo pravzaprav ustvarjeni za življenje, za popolno življenje. Ob tem po notranjem vzgibu upravičeno pomislimo na Boga, kot polnost življenja, še več kot večno in popolno Življenje. Ko nas zadenejo preizkušnje in se zdi, da so naše molitve zaman, se v nas pojavi dvom, da se izmučeni sprašujemo: a je to Božja volja? Vendar pa ravno na to vprašanje najdemo odgovor v evangeliju. V današnjem odlomku beremo, da je Jezus ‘ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov’ (Mr 1,34), v drugem odlomku sv. Matej pravi, da je ‘Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom’ (Mt 4,23). Jezus ne pušča dvomov, saj je Bog, katerega obličje je on sam razodel, Bog življenja, ki nas osvobaja vsakršnega zla. Ozdravljenja, ki jih izvršuje, so znamenja te njegove moči ljubezni. Vse to pa dokazuje, da se je Božje kraljestvo, ki vrača možem in ženam telesno in duhovno polnost, približalo. Trdim, da so ta ozdravljenja znamenja, saj dejansko nimajo namena samega v sebi, temveč nas vodijo k Kristusovemu sporočilu, nas vodijo k Bogu ter nam dajo razumeti, da je namreč resnična ter najgloblja človekova bolezen, odsotnost Boga, saj je le On pravi vir resnice in ljubezni. Samo sprava z Bogom nam lahko podari resnično ozdravljenje, resnično življenje, saj življenje brez resnice ter brez ljubezni ni življenje. Božje kraljestvo je ravno v prisotnosti te resnice in ljubezni, ki ozdravlja globine našega bivanja. Sedaj je razumljivo, zakaj sta Jezusovo pridiganje ter dela ozdravljanja vedno med seboj povezana, saj predstavljata eno samo sporočilo upanja in zveličanja.

   Odgovori
4. Miro says:

   7. februarja, 2021 at 8:55

   5. NEDELJA MED LETOM (B) – OZDRAVIL JE VELIKO BOLNIKOV

   BERILO: Job 7,1-4.6–7; 1 Kor 9,16-19.22-23

   EVANGELJSKI ODLOMEK:

   Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

   Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. (Mr 1,29-39)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C29%9639&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZMIŠLJANJE P. RANEIRA CANTALAMESSA:

   Evangeljski odlomek današnje nedelje nam predstavi veren povzetek Jezusovega običajnega dne. Ko je Jezus prišel iz shodnice, kjer je učil, se je odpravil v Petrovo hišo in ozdravil taščo, ki jo je tresla mrzlica; na večer so mu prinašali bolnike in on jih je veliko ozdravil; zjutraj, ko je bilo še temno, je vstal in se umaknil na samoten kraj ter molil; potem pa je spet odšel na pot, da bi oznanjal evangelij tudi v drugih krajih.

   Iz te zanesljive pripovedi (Marko je zbral Petrove spomine, nekaj od povedanega se je zgodilo celo v njegovi hiši!) lahko sklepamo, da so se v Jezusovem dnevu prepletali skrb za bolne, molitev in oznanjevanje Božjega kraljestva. Tokrat posvetimo naše razmišljanje Jezusovi ljubezni do bolnih in še splošneje izkušnji bolezni, kajti običajno v tem letnem času (11. februarja, na god lurške Matere Božje) obhajamo svetovni dan bolnikov.

   Približno tretjina evangelija pripoveduje o Jezusovi skrbi za bolne. Ob oznanjevanju Božjega kraljestva zavzema skrb za bolne stalno mesto v poslanstvu, ki ga zaupa apostolom: »Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2).

   Jezus je zares »zdravnik duš in teles«. Cerkev je na dva načina nadaljevala to njegovo poslanstvo: na duhovni način, ko moli za bolne in jim podeljuje bolniško maziljenje; ter v gmotnem in praktičnem smislu, ko ustanavlja bolnišnice, zavetišča za gobavce in mnogovrstne ustanove za bolnike.

   Družbene spremembe v 20. stoletju so globoko spremenile položaj bolnih. Medicina je sposobna zdraviti številne bolezni, ki so nekoč pomenile skorajšnjo smrt. V številnih primerih znanost ponuja veliko upanja, da ozdravimo ali vsaj zelo podaljšamo čas razvoja, ko gre za neozdravljive bolezni. Tudi medicina je za človeka posredno dar od Boga, ker mu je on dal razum. »Izkazuj zdravniku zaradi njegovih uslug spoštovanje, ki mu gre, tudi njega je namreč ustvaril Gospod,« pravi Sveto pismo (Sir 38,1). Toda bolezen in smrt nista in tudi nikoli ne bosta dokončno premagani. Sta del človeškega bivanja.

   Poglejmo, kaj lahko stori vera, da bi olajšala to človeško stalnico in ji dala določen smisel. Tu je potrebno po eni strani spregovoriti bolnikom, po drugi pa tistim, ki zanje skrbijo doma ali v bolnišnicah. Najprej spregovorimo o bolnikih. Tudi na tem področju je Kristusov prihod prinesel veliko novost. Pred Kristusom so menili, da je bolezen tesno povezana z grehom. Ne le v splošnem, da so namreč bolezni, bolečine in smrt na neki način posledice greha, ampak tudi v neposrednem pomenu. Ljudje so bili prepričani, da naj bi bila bolezen vedno posledica nekega osebnega greha, za katerega je potrebno zadostiti. »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?«, so spraševali Jezusa o sleporojenem (Jn 9,2). Na gobavost, ki so se je najbolj bali, so gledali celo kot na neko notranje grešno stanje (danes vemo, da je bolezen kakor vse druge in je deloma ozdravljiva).

   Z Jezusom se je glede tega nekaj spremenilo. »On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni« (Mt 8,17). Na križu je dal nov smisel človeški bolečini in tudi bolezni: to ni več kazen, ampak razlog odrešenja. Bolezen povezuje z njim, posvečuje, prečisti dušo, pripravlja dan, ko bo Bog obrisal vse solze in ne bo več bolezni, ne joka, ne bolečine. Po dolgem okrevanju, ki je sledilo atentatu na Trgu sv. Petra, je papež Janez Pavel II. napisal pismo o trpljenju, v katerem med drugim pravi: »Trpeti pomeni isto kakor postati posebej sprejemljiv, posebej odprt za delovanje odrešenjskih božjih moči, ki jih je Oče v Kristusu ponudil človeštvu« (Janez Pavel II., Okrožnica o odrešenjskem trpljenju, CD 21, št. 23). Kot da bi bolezen in trpljenje odpirala med nami in Jezusom na križu poseben komunikacijski kanal.

   Bolezen je ustvarila številne svetnike. Sv. Ignacij Lojolski se je spreobrnil potem, ko je ranjen dolgo negibno ležal v postelji. Neki postanek, ki ga povzroči bolezen, je pogosto priložnost, da se ustavimo, se zagledamo v lastno življenje, najdemo sami sebe in se naučimo razlikovati stvari, ki imajo resnično vrednost. Pisatelj Italo Alighiero Chiusano je takole opisal bolezen, ki je potrkala na vrata njegovega življenja (prepričan sem, da se bodo v njegovi analizi mnogi prepoznali): »Doleti te bolezen in od danes do jutri moraš računati z nedejavnostjo, čeprav kratko, s trpljenjem, čeprav omejenim, s smrtjo, čeprav je na videz še daleč. Postaneš predmet namesto oseba, ‘stvar’, s katero upravljajo drugi, ‘pacient’ čeprav premalo potrpežljiv (paziente v italijanščini pomeni potrpežljiv, vztrajen, pa tudi bolnik; op. prev.). In tedaj se začneš – če tega nisi storil že prej – globoko spraševati o sebi, morda celo brez zavedanja Božje perspektive.«

   Ko zbolimo, je prav, da molimo za lastno zdravje. Včasih Bog usliši našo molitev in nam nakloni zdravje, če ve, da je to v naše večno dobro. Toda bolje je, da se uklonimo Božji volji, kakor je to storil Jezus v Getsemaniju: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« Tako niso več pasivni člani Cerkve, ampak še bolj dejavni, še dragocenejši. V Božjih očeh je lahko ena ura vdanega prenašanja trpljenja vredna več kot vse dejavnosti po svetu, ki jih ljudje storijo le zase. Vsi duhovniki priznavamo, da nam pri oznanjevanju Božje besede prihaja neprecenljiva pomoč prav od tolikerih bolnikov, ki podpirajo naše poslanstvo.

   Zdaj pa posvetimo nekaj besed tudi tistim, ki morajo poskrbeti za bolnike; tu mislim, da so zajeti kar vsi, kajti ne verjamem, da bi bila kje družina, v kateri ni tudi kakšnega bolnika. Da ne govorimo o onih, ki jim je strežba bolnikom poklic: zdravniki, bolničarke, prostovoljci, medicinske sestre. Velikokrat sem lahko občudoval iskreno predano služenje in človečnost številnih zdravnikov. Vem, da ni vedno tako; toda ne smemo posploševati in spregledati ljubezni in žrtvovanja, ki se razdaja v zdravstvenih ustanovah. Preko številnih ljudi, ki se posvečajo skrbi za bolne, je, kakor da bi se Jezus sam še naprej ljubeče sklanjal nadnje. Tudi veliko nevernih zdravnikov se požrtvovalno razdaja za bolnike. Jezus pravi tudi njim: »Vse to ste meni storili!«

   Na par stvari bi pa vendarle rad spomnil. Bolnik gotovo potrebuje oskrbo, še bolj pa potrebuje upanje. Nobeno zdravilo mu ne pomaga toliko kot upanje zdravnika, ki ga sliši reči: »Vi se boste izvlekli!« Ko to lahko storimo brez prevare, moramo vlivati upanje. Upanje je za bolnika najboljši »kisikov šotor«. In tudi ljubezen. Slavna hvalnica ljubezni, ki jo najdemo pri sv. Pavlu, je namenjena vsem kristjanom, še posebej pa velja za tiste, ki se ukvarjajo z bolnimi: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva … ni brezobzirna, ne išče svojega … Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4 sl.).

   Bolnika ne smemo prepustiti njegovi osamljenosti. Eno izmed del usmiljenja je obiskovanje bolnikov in Jezus nas je opozoril, da se ena od točk poslednje sodbe tiče prav tega: »Bolan sem bil in ste me obiskali … Bolan sem bil in me niste obiskali« (Mt 25,36.43). Temu področju moramo pripisati rek: »Ne opuščaj pomembnega zaradi nujnega!« Obiskati bolnika, pa čeprav le za nekaj trenutkov, je nekaj pomembnega. A ker pogosto ni nujno, odlašamo in se za to odločimo šele, ko morda več ne koristi.

   Stvar, ki jo za bolne lahko vsi storimo, je molitev zanje. Skoraj vsi bolniki iz evangelija so ozdraveli, ker jih je nekdo Jezusu predstavil in ga je zanje prosil. Najpreprostejša molitev, ki jo lahko vsi sprejmemo za svojo, je tista, ki sta jo sestri Marta in Marija naslovili na Jezusa, ko je bil njun brat Lazar bolan: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan!« Nič drugega nista dodali.

   Sklepam z željo vsem bolnim, naj čim prej ozdravijo in se vrnejo k svojemu delu, v ljubečo bližino svojih dragih, še z enim razlogom več, da bodo hvaležni Bogu in cenili življenje, zaključuje svoje razmišljanje p. Raneiro Cantalamessa.

   Povzeto po: kapucini.si

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Hvala says:

   6. februarja, 2021 at 20:01

   VDANOST V BOŽJO VOLJO OSREČI ČLOVEKA ŽE V TEM ŽIVLJENJU (Iz knjige Božja Previdnost- nadaljevanje)

   Vdanost naše volje Božji se nikakor ne omejuje na to, da izvede naše posvečenje, temveč je njena posledica tudi to, DA NAS OSREČI ŽE NA TEM SVETU. Po njej dosežemo NAJPOPOLNEJŠI SPOKOJ, ki ga je moč okusiti v tem življenju; zmožna je NAREDITI IZ ZEMLJE PREDČASEN RAJ.

   Tudi Alfonz Veliki, aragonski in neapeljski kralj, modri in zelo izobražen vladar, je prav dobro razumel to resnico.

   Nekega dne so ga vprašali, katero osebo ima za NAJSREČNEJŠO NA SVETU. Kralj je odgovoril: “TISTO, KI SE POPOLNOMA PREPUŠČA BOŽJEMU VODSTVU IN SPREJEMA VSE DOGODKE, SREČNE IN NESREČNE, KOT DA PRIHAJAJO OD BOGA.”

   ” Ko bi bili pazili na moje zapovedi ,” je rekel Gospod Judom, ” BI PLAVALI V REKI MIRU.” Tudi angeli so ob Odrešenikovim rojstvu prepevali: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje.” Kdo so ti ljudje dobre volje, če ne tisti, katerih volja se ujema z voljo, ki je nadvse dobra , hočem reči od Boga? Vsaka druga volja bi bila neizbežno slaba in zato ne bi mogla prinesti miru, ki je obljubljen ljudem dobre volje. Nič ne sme nasprotovati naši volji, če bi želeli uživati spokoj in mir, vse se mora goditi po naših željah. TODA KDO LAHKO STREMI ZA TAKO SREČO, RAZEN EDINO TISTI, ČIGAR VOLJA SE V VSEM UJEMA Z BOŽANSKO VOLJO? “Spomnite se , da sem BOG in da drugega BOGA RAZEN MENE NI, ” pravi Gospod skozi usta preroka Izaija. “JAZ OZNANJAM OD ZAČETKA , KAJ SE MORA ZGODITI NA KONCU, IN NAPOVEDUJEM STVARI , VELIKO PREJ, PREDEN SE ZGODIJO. IN VSI MOJI SKLEPI BODO URESNIČENI IN VSE MOJE ŽELJE BODO IZPOLNJENE”.

   Navadno pravimo, da če se mečujemo zoper Boga, izgubimo njegovo spoštovanje.

   Sleherna želja, ki skuša nasprotovati Božji volji, je neizbežno PREMAGANA in STRTA ter namesto miru in sreče doseže s svojim poskusom zgolj PONIŽANJE IN RAZOČARANJE.

   BOG JE MODER IN VSEMOGOČEN; KDO SE MU JE KDAJ MOGEL UPRETI IN OSTATI V MIRU?

   Blaženi Božji mir, ki presega vsak um, lahko uživa samo tisti, ČIGAR VOLJA JE POPOLNOMA USKLAJENA , ZDRUŽENA Z VOLJO BOGA.
   Le ta lahko kakor Bog reče, da se izpolnijo vse njegove želje, ker želeč si vse, kar želi Bog in ne želeč si drugega, IMA RESNIČNO ZMERAJ VSE, KAR ŽELI, IN IMA LE TO KAR ŽELI.

   Karkoli se zgodi pravičnemu, pravi modrec, “nič ga ne more užalostiti , skaliti vedrino njegove duše, ker se nič ne zgodi zoper njegovo voljo in ker nič na svetu ne more človeka onesrečiti , če tega noče sam. Zgovorni Salvijan pravi: ” Nihče ni nesrečen po občutku drugega, marveč po lastnem občutku, in nikakor ne smemo napačno imeti za nesrečne tiste, ki so po svojem mnenju in po pričevanju svoje vesti resnično srečni. Po mojem mnenju pravi so najsrečnejši na svetu PRAVIČNIKI, RESNIČNO VERNI LJUDJE, KI SE JIM ZGODI LE TO, KAR ŽELIJO.- Vendar so ponižani, zaničevani?- Ker hočejo biti. – So revni?- Radi so v revščini …Torej so zmeraj srečni, naj se zgodi kar koli; zakaj nihče ne more biti srečnejši in zadovoljnejši od tistih, ki so celo v največjih nesrečah v stanju, v kakršnem hočejo biti. ”

   Človek v takem stanju gotovo ne občuti žela bolečine nič manj živo, vendar ga zadene le v spodnjem delu njegovega bitja in ne more prodreti do zgornjega dela, kjer temelji duh.
   To velja za do kraja vdane in podrejene duše, na primer- če se sploh da primerjati- za našega Gospoda, ki je bil kljub temu, da je bil prebičan in pribit na križ, srečen; ki je bil na eni strani pogreznjen , potopljen v BREZNO VSEH MUK, KAR JIH JE MOGOČE PRETRPETI NA TEM SVETU, NA DRUGI STRANI PA PREPLAVLJEN Z NESKONČNIM , NEIZREKLJIVIM VESELJEM.

   Poleg tega moramo vsekakor priznati, da zagotovo obstaja nepomirljivo nasprotje med idejo trpljenja, ponižanja, zavrženosti pa tudi revščine in idejo sreče. Zato JE ČUDEŽ MILOSTI, DA SE MORE ČLOVEK POD BREMENOM TAKŠNIH MUK POČUTITI SREČNEGA IN ZADOVOLJNEGA. Vendar bo ta čudež slej ko prej milostno podeljen odrekam vsakogar, ki se bo hotel v vsem POSVETITI IZPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE, KAJTI V BOŽJO ČAST IN SLAVO JE, DA SO TISTI, KI BOGU PLEMENITO SLUŽIJO, ZADOVOLJNI S SVOJO USODO.

   Morebiti bi me kdo vprašal, kako je ta nauk mogoče uskladiti z besedami našega Gospoda Jezusa Kristusa.: “ČE HOČE KDO ITI ZA MENOJ, NAJ SE ODPOVE SEBI IN VZAME SVOJ KRIŽ TER HODI ZA MENOJ.”

   Odgovoril bom, da če nebeški UČITELJ na tem mestu zahteva, da se njegovi učenci odpovedo sebi in nosijo križ za njim, PA SE DRUGJE S PRISEGO ZAVEZUJE, DA JIM BO PO ČUDEŽU SVOJE VSEMOGOČNOSTI POLEG VEČNEGA ŽIVLJENJA ŽE NA TEM SVETU DAL STOKRATNO VSEH REČI, KI SE JIM BODO ODPOVEDALI, DA MU BODO VŠEČNI.

   Poleg tega obljubi, da BO OLAJŠAL BREME SVOJEGA KRIŽA, ker namreč trdi ne le to, DA JE NJEGOV JAREM PRIJETEN, temveč dodaja, DA JE CELO LAHEK.

   Če torej ne preizkušamo prijetnosti Jezusovega jarma ne olajšanja bremena križa, ki nam ga nalaga, je to vsekakor zato, KER ŠE NISMO DODOBRA ZATAJILI SVOJE VOLJE IN KER SE ŠE NISMO POPOLNOMA ODREKLI VSEM NAŠIM ČLOVEŠKIM VIDIKOM, DA BI STVARI OCENJEVALI LE V LUČI VERE.

   Odgovori
6. Hvala says:

   6. februarja, 2021 at 18:24

   Z VDANOSTJO BOGU SE ČLOVEK POSVEČUJE (nadaljevanje iz knjige Božja Previdnost- Jean Baptiste Sain -Jure , Claude La
   Colombiere)

   SLOVITA ZGODBA O SVETEM REDOVNIKU, KI NAM JO PRIPOVEDUJE CEZARIJ, JE ZGLED ZA TO

   Ta sveti mož se v zunanjih rečeh ni v ničemer razločeval od drugih redovnikov, ki so živeli v istem samostanu, vendar je dosegel tolikšno stopnjo popolnosti in svetosti, da so bolni ozdraveli, že če so se dotaknili njegovih oblačil.

   Njegov nadrejeni mu je nekoč rekel, da ga zelo preseneča, ker naredi toliko ČUDEŽEV , čeprav SE NE POSTI, NE BEDI IN NE MOLI BOLJ KOT DRUGI REDOVNIKI. Dobri redovnik mu je odgovoril, da ga to preseneča še bolj kot njega in da ne pozna razloga za to.
   A če bi enega le mogel slutiti, bi bil ta, da si zmeraj zelo prizadeva hoteti, kar HOČE BOG , in da je dobil od neba milost, da SVOJO VOLJO TOLIKANJ IZGUBI IN STOPI V VOLJO BOGA, da ne v velikih ne v majhnih rečeh ne naredi ničesar brez NJEGOVEGA MIGLJAJA.

   Dodal je še: “SREČA ME NE NAVDUŠI, NESREČA ME NE POTRE, KER NAMREČ IZ BOŽJE ROKE VSE SPREJEMAM ENAKO IN SE NIČ NE SPRAŠUJEM. NE ZAHTEVAM, da se reči dogajajo, kot bi si naravno lahko želel, ampak, da se zgodijo le, KAKOR ŽELI BOG. IN VSE MOJE MOLITVE IMAJO EDINO TA NAMEN, DA SE BOŽJA VOLJA POPOLNOMA IZPOLNI V MENI IN V VSEH USTVARJENIH. “Potemtakem, brat moj, ” mu reče predstojnik, ” nisi bil nič razburjen prejšnji dan, KO NAM JE SOVRAŽNIK POŽGAL UTO Z ŽITOM IN ŽIVINO, VSO NAŠO ZALOGO ZA POTREBE SKUPNOSTI? “NE”, je odgovoril mož, ” prav narobe, ob takih dogodkih imam navado, DA SE BOGU ZAHVALIM V PREPRIČANJU, da jih dovoljuje v svojo slavo in naše največje dobro.
   In se prav nič se ne vznemirjam, ali imamo malo ali veliko za svoje potrebe, ker dobro vem, da če IMAMO POPOLNO ZAUPANJE V BOGA, nas bo prav tako zlahka nahranil s koščkom kruha kakor s celim hlebom. V takem prepričanju sem zmeraj zadovoljen in vesel , naj se zgodi kar koli.”

   Predstojnik se poslej ni več čudil, ko je videl redovnika delati čudeže . Zapisano je namreč: GOSPOD IZPOLNI ŽELJO SVOJIH ČASTILCEV. USLIŠI NJIHOVO MOLITEV IN JIH REŠI. Gospod varuje vse, ki Ga ljubijo. Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga , vse pripomore k dobremu.
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Res Gospod želi, da naša volja vstopi v voljo Boga, močno sem zaznala.

   Odgovori
7. Hvala says:

   6. februarja, 2021 at 16:34

   Z VDANOSTJO BOGU SE ČLOVEK POSVEČUJE (Jean-Baptiste Saint -Jure -iz knjige Božja previdnost)

   V čem sta pravzaprav ČLOVEKOVA SVETOST IN NJEGOVA POPOLNOST? Sveti Frančišek Saleški odgovarja:” Nekateri stavijo v askezo, drugi v miloščino, tretji v pogosto prejemanje zakramentov, četrti v molitev. Kar zadeva mene pravi francoski jezuit Jean je popolnost edinole v tem, DA LJUBIŠ BOGA Z VSEM SRCEM. Brez te ljubezni je vsa kopica kreposti le gomila kamnov, ki čakajo, da so uporabljeni v določen namen. O tem mnenju ne bi smel dvomiti nihče. Sveto pismo ga je polno. LJUBI GOSPODA SVOJEGA BOGA Z VSEM SRCEM, Z VSO DUŠO IN Z VSEM DUHOM. To je , pravi naš Gospod Jezus Kristus, PRVA IN NAJVEČJA ZAPOVED. Sveti Pavel pravi: “N ad vsem imejte LJUBEZEN , ki je vez POPOLNOSTI. ”

   Kakor velja, da je najbolj vzvišena in najpopolnejša ljubezen do Boga , enako velja- pravi po svetem Zlatoustu oče Rodriguez- da je najbolj VZVIŠENO, NAJČISTEJŠE IN NAJODLIČNEJŠE v tej ljubezni to, DA SE POPOLNOMA VDAMO BOŽJI VOLJI IN DA V NIČEMER NIMAMO DRUGE VOLJE KOT VOLJO BOGA.

   Bolj ko se torej PODREDIMO BOŽJIM NAMENOM Z NAMI, BOLJ SE BLIŽAMO POPOLNOSTI; ČE SE JIM UPIRAMO , SE OD NJE ODDALJUJEMO.

   Popolna podreditev svoje volje je potemtakem BOGU NAJPRIJETNEJŠA IN NAJČUDOVITEJŠA ŽRTEV, ki mu jo lahko daruje človek, in najpopolnejše dejanje ljubezni, zato ni niti najmanjšega dvoma, DA KDOR SE TAKO PODREJA, PRIDOBIVA NEPRENEHOMA NEPRECENLJIVE ZAKLADE IN V LE NEKAJ DNEVIH NAKOPIČI VEČ BOGASTVA KOT DRUGI V VEČ LETIH IN Z VELIKO DELA.

   Odgovori
8. Miro says:

   6. februarja, 2021 at 14:40

   MARIJINO DUHOVNO MATERINSTVO SE RAZTEZA NA VSE LJUDI – MOLITEV ROŽNEGA VENCA JE V DUHOVNEM ŽIVLJENJU SV. JANEZA PAVLA II. ZAVZEMALA POSEBNO MESTO – NAJ TA ČUDOVITA PREMIŠLJEVALNA MOLITEV OSVOJI TUDI NAŠA SRCA – PO MARIJI K JEZUSU!

   »Marija ima edinega Sina, Jezusa. Toda v njej se njeno duhovno materinstvo razteza na vse ljudi, katere je prišel Jezus odrešit. Pokorna ob novem Adamu, Jezusu Kristusu, je Devica nova Eva, resnična mati živih, ki z materinsko ljubeznijo sodeluje pri njihovem rojstvu in pri njihovi vzgoji v redu milosti. Kot Devica in Mati je Marija podoba Cerkve, njeno najpopolnejše uresničenje« (Kompendij KKC, št. 100).

   Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, na 25. obletnico svojega nastopa papeške službe, ko je podpisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, izpostavil tudi naslednje misli o molitvi rožnega venca: »Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala posebno mesto v mojem duhovnem življenju. Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo … Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in globini … Zares, na ozadju besed Zdrava Marija se pred očmi duše vrstijo najpomembnejši dogodki življenja Jezusa Kristusa. Skupaj sestavljajo veseli, žalostni in častitljivi rožni venec, ki nas vodi – tako bi mogli reči – skozi srce njegove Matere k živi povezanosti z Jezusom …«

   Poslušajmo, kaj nam po vidcih naroča Preblažena Devica Marija, vsak dan molimo sveti rožni venec ter zvesto hodimo po poti pokore in zadoščevanja za naše grehe, za grehe bližnjih, za grehe sveta. Z Marijino pomočjo hodimo po poti ljubezni do Boga in bližnjega – v čast Jezusovemu Presvetemu Srcu in Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Kdor v življenju s pomočjo rožnega venca stopa po duhovni poti: Po Mariji k Jezusu, ne tava po temi, ampak kljub preizkušnjam hodi v Luči, ki se imenuje Gospod Jezus Kristus!

   Ob sobotah se spominjamo predvsem veselega dela rožnega venca.

   Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

   1. ki nam poživi vero.
   2. ki nam utrdi upanje.
   3. ki nam vžgi ljubezen.
   Slava Očetu.

   Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

   1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela.
   2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila.
   3. ki si ga Devica rodila.
   4. ki si ga Devica v templju darovala.
   5. ki si ga Devica v templju našla.

   O drugih skrivnostih rožnega venca glej na:
   http://www.molitev.net/molitev/rozni-venec

   Marija, kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   6. februarja, 2021 at 11:04

   OBHAJANJE PRVIH SOBOT V MESECU JE POLEG ČEŠČENJA MATERE BOŽJE PREDVSEM V TEM, DA Z NAMENOM ZADOŠČEVANJA MARIJINEMU BREZMADEŽNEMU SRCU ZA GREHE ČLOVEŠTVA PREJMEMO ZADOSTILNO SVETO OBHAJILO!

   Včeraj smo razmišljali o obhajanju prvih petkov, danes, na prvo soboto v mesecu, pa skrbno razmislimo še o tem, kaj nam pomeni češčenje Matere Božje. Prav je, da se k tovrstnim temam večkrat vračamo, saj na Bog po najsvetejših Srcih Jezusa in Marije ponuja rešilno roko.

   PRVE SOBOTE

   Kot je zapisal p. Anton Nadrah, so v Cerkvi že od 9. stoletja naprej na soboto posebej častili Devico Marijo. Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje pravi, »da je sobota spomin blažene Device, njene materinske drže in drže učenke, ki je na veliko soboto, ko je Kristus ležal v grobu, bila edina močna v veri in upanju ter je edina med vsemi učenci čuječe pričakovala Gospodovo vstajenje« (CD 102, čl. 188).

   Obhajanje prvih sobot v mesecu je poleg češčenja Matere božje predvsem v tem, da z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu za grehe človeštva prejmemo zadostilno sveto obhajilo. To je zelo priporočal že papež Pij X. Vsako prvo soboto v mesecu naj bi preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice ter za svetost duhovnikov.

   VÉLIKA OBLJUBA

   Pobožnost petih prvih sobot pa je Marija naročila fatimski vidkinji Luciji 10. decembra 1925 v Pontevedri v Španiji in jim za nagrado obljubila srečno smrt. To je tako imenovana »vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca«: »Hčerka moja, glej moje srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili en del rožnega venca in mi petnajst minut delali družbo s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.«

   Marija obljublja, da nam bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, če pet zaporednih prvih sobot izpolnimo pet pogojev:

   1. opravimo dobro spoved v duhu zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu; spovemo se lahko že več dni prej ali pozneje, a ob prejemu svetega obhajila na prvo soboto moramo biti v posvečujoči milosti;

   2. prejmemo zadostilno sveto obhajilo, ki je osrednje dejanje pri opravljanju prvih sobot;

   3. zmolimo en del rožnega venca;

   4. petnajst minut delamo družbo Marijinemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca;

   5. vse štiri omenjene pogoje opravimo z namenom zadoščevanja Marijinemu Srcu, saj grehi ne žalijo samo njenega Sina, ampak prizadenejo tudi Devico
   Marijo; tako pomagamo reševati današnje človeštvo za večnost.

   Jezus je Luciji pojasnil, da tisti, ki omenjenih pogojev ne bi mogli izpolniti v soboto, lahko to z duhovnikovim dovoljenjem izpolnijo naslednjo nedeljo.

   BOG NAM PONUJA REŠILNO ROKO

   Marija je 13. julija 1917 v Fatimi napovedala: »Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago.« Da se bo to zgodilo, je potrebna oživitev češčenja Marijinega brezmadežnega Srca, ki bo vodila do doslednejšega življenja po evangeliju. K temu prispeva tudi obhajanje prvih sobot.

   Bog nas hoče imeti v nebesih, zato nam po najsvetejših Srcih Jezusa in Marije ponuja rešilno roko. On se v velikodušnosti ne da prekositi. Če bomo zopet poživili obhajanje prvih petkov in prvih sobot in prihajali v cerkev v večjem številu, bomo imeli najprej sami od tega koristi, hkrati pa bomo pomagali tudi svojim bližnjim. (povzeto po: družina.si, p. Anton Nadrah)

   Celotno besedilo prispevka o obhajanju prvih petkov in prvih sobot na:
   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-29-Duhovnost-5

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    6. februarja, 2021 at 10:18

    KRŠČANSKO ŽIVLJENJE JE BOJ PROTI HUDIČU, SVETU IN STRASTEM MESA

    Hudič obstaja in proti njemu se moramo boriti z bojno opremo resnice.

    Meso predstavlja naše strasti, ki so rane izvirnega greha.

    Seveda je zveličanje, ki nam ga podarja Jezus, zastonjsko. Pa vendar smo poklicani, da ga branimo. Kaj moramo torej narediti? ‘Nadenite si Božjo bojno opremo’, nam pravi Pavel. To pomeni, da nas tisto, kar je od Boga, varuje, da se lahko zoperstavimo hudičevim pastem. Je to jasno? Jasno. Ne moremo si zamišljati duhovnega življenja, krščanskega življenja, brez upiranja skušnjavam, brez boja proti hudiču, brez seganja po tej Božji bojni opremi, ki nam daje moč in nas brani.

    Ščit vere potrebujemo, saj hudič proti nam ne meče cvetlic, ampak ognjene puščice, s katerimi nas hoče ubiti. Vzemimo še ‘čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja Beseda’. Nenehno molimo in bdimo ‘z molitvami in prošnjami’! (Mirenski grad ).

    http://www.mirenski-grad.si/krscansko-zivljenje-je-boj

    Hudobni duh trpi in trpljenje povzroča. Tega, kar okuša med izganjanjem, si ne moremo predstavljati. P. Candido je nekoč hudobnega duha vprašal, ali je v peklu ogenj in ali tam prav zares gori. Hudobni duh mu je odgovoril:” Če bi vedel , kakšen ogenj si zame ti, me tega ne bi spraševal”

    Gabrijel Amorth pravi: Tudi sam sem že slišal hudobnega duha , ki je dejal, da med exsorcizmom bolj trpi kakor v peklu. Ko sem ga vprašal: “zakaj se torej ne vrneš v pekel?, mi je odgovoril:” Zato, ker je zame pomembno le, da trpinčim tega človeka.” V tem je prava hudičeva zloba. Hudobni duh ve, da ne bo nič dosegel, da se mu bo za vsako povzročeno trpljenje celo povečal večna kazen . In vendar se niti za to ceno ne odpove povzročanju zla iz vesela do zla samega (Družina- Izganjalčeva pripoved -Gabrijel Amorth).
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Oklenimo se živega Jezusa, prejemajmo ga v Sveti evharistiji, da bomo imeli moč in pomoč upirati se hudobcu.

    Odgovori