Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   12. februarja, 2021 at 20:13

   Vprašanje: ALI JE NAROBE, ČE SMO JEZNI NA BOGA? DA NAROBE JE

   Odgovor: Jeza na Boga je čustvo, s katerim se tako verujoči kot neverujoči spoprijemajo že od nekdaj. Ko se zgodi kaj tragičnega, marsikdo vpraša Boga: »Zakaj?« Do neke mere je tak odziv naraven. Kaj hitro pa se utegnemo od vprašanja »Bog, zakaj?« pomakniti k vprašanju »Bog, zakaj jaz?«. Tak odziv kaže na dve napaki v našem razmišljanju. Prvič, razkriva napačno predpostavko, da nam Bog dolguje láhko življenje brez vsakršnih težav. Če ne izpolni vseh naših zmotnih pričakovanj, se nanj razjezimo. Drugič, tak odziv razodeva naše nerazumevanje Božje suverenosti in vsemogočnosti – to pa spodkopava naše zaupanje v njegovo sposobnost, da nadzoruje okoliščine, druge ljudi in način, kako to dvoje vpliva na nas. Posledica je, da se razjezimo na Boga, češ da je izgubil nadzor nad vesoljem in predvsem nadzor nad stvarmi, ki zadevajo nas osebno. Ko se nam dogajajo »dobre« stvari, to pogosto pripisujemo lastnim dosežkom in osebni uspešnosti. Ko pa se zgodijo »slabe« stvari, zanje kaj hitro okrivimo Boga in se nanj razjezimo, ker da jih ni preprečil. Vse to kaže na prvo napako v našem razmišljanju, namreč da si zaslužimo biti imuni na neprijetne okoliščine.

   Pogosto domnevamo, da smo sposobni in dolžni nadzorovati izid življenjskih okoliščin. Toda »tragedije« jasno kažejo, da nad tem nimamo nadzora. V resnici ima nadzor nad vsem svojim stvarstvom Bog. Kar koli se zgodi, je posredno ali neposredno povzročil Bog. Niti vrabec ne pade na zemljo, ne da bi bilo to po Božji volji (Evangelij po Mateju 10,29). Lahko se pritožujemo, se jezimo in za dogajanje krivimo Boga – ali pa mu sredi trpljenja zaupamo in se izogibamo zameri. Če se bomo upirali grehu ošabnega uveljavljanja svoje volje nad Božjim delovanjem, bomo prejeli njegov mir in moč, da bomo lahko prestali vsakršne težavne situacije (Prvo pismo Korinčanom 10,13). To lahko potrdijo številni kristjani. Potencialnih razlogov za jezo na Boga imamo veliko. Če se torej želimo izogibati grehu, moramo sprejeti dejstvo, da s svojim omejenim umom marsičesa ne moremo razumeti, kaj šele nadzorovati.

   Potrjevanje Božje suverenosti nad vsemi situacijami mora biti osnovano na drugih Božjih atributih: ljubezni, usmiljenju, blagosti, dobrotljivosti, pravičnosti in svetosti, če navedemo le nekatere. Tako na svoje »težave« gledamo skozi leče dejstva, da Bog v vsem deluje v dobro tistih, ki ga ljubijo in ki so bili poklicani po njegovem načrtu (Pismo Rimljanom 8,28). Okrepljeni smo v vednosti, da ima Bog popoln načrt in namen za svoje ljudstvo in da se tega načrta ne dá onemogočiti (Izaija 14,24; 46,9–10). Tako začnemo na svoje »težave« gledati v luči ljubeče Božje previdnosti. Pojem Božja previdnost pomeni, da Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati. Življenje na tem grešnem planetu nikoli ne bo življenje nepretrgane sreče. Job nas spomni, da je človek »rojen za trpljenje in tisti, ki jih čaka strela, letajo visoko« (Job 5,7) ter da človek »živi malo časa in je poln trepetanja« (Job 14,1). Da smo na novo rojeni v Kristusu in s tem odrešeni večnih posledic greha, nam ne zagotavlja življenja brez težav. Pravzaprav je Jezus rekel: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Evangelij po Janezu 16,33) To nam prinaša notranji mir in radost kljub preizkušnjam, s katerimi se spoprijemamo (Evangelij po Janezu 14,27).

   Nekaj pa je gotovo: neprimerna jeza je greh (Pismo Galačanom 5,20; Pismo Efežanom 4,26–27.31; Pismo Kološanom 3,8). Nepobožna jeza je samouničujoča, saj hudiču odpira vrata v naše življenje ter nas ropa radosti in miru v Gospodu. Vztrajanje pri grešni jezi poraja zagrenjenost in zamero v srcu. Moramo se pokesati, s tem ko Gospodu izpovemo greh nepravične jeze. V njegovi odpuščajoči milosti bomo opustili grešno jezo. Ključ za premagovanje nepobožne zagrenjenosti, jeze in zamere je vsakodnevna molitev. V Drugi Samuelovi knjigi 12,15–23 beremo o Davidovi neuslišani molitvi za ozdravljenje bolnega otroka. Ko je otrok umrl, je David vstal in častil Gospoda, saj ni želel gojiti zamere do njega in se nanj jeziti (»moliti v Gospodovi hiši« je pomenilo častiti Boga). David je klical h Gospodu, ko je bil otrok bolan; po tem pa se je priklanjal pred Bogom v čaščenju. To je čudovito pričevanje, da se moramo prepustiti Božji previdnosti. David je resno molil za to, kar si je želel od Boga, a je hkrati sprejemal Božjo voljo, s tem ko je bil poln zaupanja poslušen Božji suvereni previdnosti. Ponižno moramo Bogu izraziti svoje srčne želje, nato pa sprejeti njegovo odločitev o tem, kako bo deloval v nas in prek nas v procesu posvečevanja – ter nas tako oblikoval v vse večjo podobnost sebi (Pismo Rimljanom 8,28–30).

   Če torej odgovorimo naravnost: da, narobe je, če smo jezni na Boga. Jeza na Boga razodeva nesposobnost ali nepripravljenost, da bi zaupali Bogu, kadar ne razumemo, kaj počne. Jeza na Boga je v bistvu obtoževanje Boga, da počne nekaj napačnega. To je seveda grešna, zmotna obtožba. Ali Bog razume, kadar smo zmedeni, razočarani in preplašeni? Da, on pozna naše srce in ve, kako težko in boleče je lahko življenje na tem svetu. Ali je potemtakem jeza na Boga upravičena? Nikakor ne. Namesto da se jezimo na Boga, mu raje izlijmo srce v molitvi, nato pa zaupajmo, da ima on vse pod nadzorom in da je njegov načrt popoln. Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati.

   https://www.gotquestions.org/Slovenscina/jeza-na-Boga.html

   Odgovori
2. Miro says:

   12. februarja, 2021 at 20:12

   POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA POST 2021 – POST, MOLITEV IN MILOŠČINA, KOT JIH JE PREDSTAVIL JEZUS V SVOJEM OZNANJEVANJU (prim. Mt 6,1-18) SO POGOJI IN IZRAZI NAŠEGA SPREOBRNJENJA!

   »GLEJTE, V JERUZALEM GREMO…« (Mt 20,18).
   POST: ČAS ZA PRENOVO VERE, UPANJA IN LJUBEZNI.

   Uvodni del papeževega nagovora:

   Dragi bratje in sestre,
   ko Jezus svojim učencem naznani svoje trpljenje, smrt in vstajenje v izpolnitev Očetove volje, jim razkrije globok pomen svojega poslanstva in jih pokliče, naj se mu pridružijo za odrešenje sveta.

   Ko hodimo po poti posta, ki nas vodi k velikonočnim praznovanjem, se spominjamo Njega, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). V tem času spreobrnjenja prenovimo svojo vero, zajemimo »živo vodo« upanja in z odprtim srcem sprejmimo Božjo ljubezen, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu. Med velikonočno vigilijo bomo obnovili obljube našega krsta, da se bomo po delovanju Svetega Duha prerodili v nove moške in ženske. A že pot posta je, tako kot celotno krščansko romanje, vsa v luči vstajenja, ki spodbuja čustva, drže in odločitve tistega, ki hoče hoditi za Kristusom.

   Post, molitev in miloščina, kot jih je predstavil Jezus v svojem oznanjevanju (prim. Mt 6,1-18) so pogoji in izrazi našega spreobrnjenja. Pot uboštva in odpovedi (post), ljubeč pogled na ranjenega človeka (miloščina) ter sinovski pogovor z Očetom (molitev) nam omogočajo, da utelesimo iskreno vero, živo upanje in dejavno ljubezen.

   Več o poslanici svetega očeta za letošnji post v nadaljevanju na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-02/poslanica-svetega-oceta-franciska-za-post-2021.html

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   12. februarja, 2021 at 19:55

   DOBRO JE, DA VEČKRAT RAZMIŠLJAMO O APOSTOLSKI SPODBUDI SVETEGA OČETA FRANČIŠKA: VESELITE IN RADUJTE SE – V MOLITVI PROSIMO SVETEGA DUHA, DA V NAS PREBUDI MOČNO ŽELJO, DA BI BILI SVETI ZA VEČJO BOŽJO SLAVO!

   Uvodni del omenjene apostolske spodbude se začenja z Božjo besedo. »Veselite in radujte se« (Mt 5,12), pravi Jezus tistim, ki so zaradi njega preganjani ali ponižani. Gospod zahteva vse in to kar podarja, je resnično življenje, sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Hoče, da smo sveti in ne čaka, da bi se zadovoljili z nekim povprečnim, zvodenelim, neosnovanim bivanjem. Dejansko je vse od prvih strani Svetega pisma na različne načine navzoča poklicanost k svetosti. Tako jo je Gospod predlagal Abrahamu: »Hodi pred menoj in bodi popoln« (1Mz 17,1) … Več o tem v nadaljevanju.

   Glej krajšo verzijo apostolske spodbude svetega očeta Frančiška Veselite in radujte se. O poklicanosti k svetosti v sedanjem svetu:

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2018-04/krajsa-verzija-apostolske-spodbude-veselite-radujte-se.html

   »Upam, da bodo te strani koristile vsej Cerkvi, da se bo posvetila pospeševanju želje po svetosti. Prosimo, da Sveti Duh prebudi v nas močno željo, da bi bili sveti za večjo Božjo slavo in da se bomo glede tega medsebojno spodbujali. Tako si bomo podelili srečo, ki nam je svet ne bo mogel odvzeti,« je v sklepnem delu omenjene apostolske spodbude poudaril sveti oče.

   Obrnimo se k Svetemu Duhu z naslednjo molitvijo, da bi v nas prebudil močno željo po svetosti in veselju, vse v čast Bogu.

   MOLITEV K SVETEMU DUHU

   O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
   preplavi svoje vernike v globino,
   izlij polnost milosti
   v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

   Ti si tolažnik in zagovornik,
   ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
   živi vir, ljubezen, ki vžiga,
   maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

   Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
   ti, prst Gospodove desnice,
   ki izpolnjuješ obljube prerokov
   in obdarjaš ustnice z novo besedo.

   Osvetli, oživi ume,
   v srca izlij voljo ljubiti,
   okrepi naše utrujene ude
   s tvojo zvesto, milo močjo.

   Poženi v beg starega sovražnika,
   hitro podeli mir z veseljem,
   tako da se bomo od tebe vodeni
   k pravemu življenju
   izognili čaru zla.

   Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
   v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
   in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
   naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
   Amen.

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Hvala says:

   12. februarja, 2021 at 19:54

   ČE BOG NI NA PRVEM MESTU

   Če Bog ni na prvem mestu, zapademo v malikovanje
   Najimenitnejši malik: zlato tele

   Puščava in primarne skrbi: hrana, pijača, obleka

   Kaj je puščava? Je kraj, kjer prevladujeta negotovost in nevarnost, v puščavi ni ničesar. Ni vode, ni hrane in ni zatočišča. Puščava je podoba človeškega življenja, katerega stanje je negotovo in nima trdnih zagotovil. Ta negotovost povzroča v človeku primarne skrbi, ki jih Jezus omenja v evangeliju: ‘Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?’ (Mt 6,31) To so primarne skrbi. In puščava povzroča te skrbi.
   http://www.mirenski-grad.si/ce-bog-ni-na-prvem-mestu

   Odgovori
5. Hvala says:

   12. februarja, 2021 at 19:35

   KAKO NENADZOROVANA JEZA ODPRE VRATA HUDIČU (Aleteia)

   Eden izmed najlažjih načinov, da se hudič vtihotapi v naše življenje, je prek naše neobvladane jeze
   Jeza ni slabo čustvo. Želja po pravičnosti je hvalevredna in občutki jeze lahko včasih spodbudijo naša prizadevanja, da bi zaščitili svojo družino ali pa najranljivejše člane družbe. Toda če jeza prestopi meje in jo izpustimo izpod nadzora, lahko postanemo ranljivi za hudiča, v najslabšem primeru nas ta lahko celo obsede.

   Sv. Pavel nas v pismu Efežanom odkrito svari: “Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču,” (Ef 4,26–27).

   Kaj želimo doseči?
   Iz odlomka je razvidno, da jeza sama po sebi ni slaba, lahko pa postane grešna, če je ne brzdamo in ne nadzorujemo. Ključnega pomena so naši nameni in kaj želimo z jezo doseči.

   Katekizem Katoliške cerkve v komentarju pete Božje zapovedi pojasnjuje temno stran jeze.

   Če gre jeza prav do premišljene težnje, da bi bližnjega ubili ali ga hudo ranili, zelo nasprotuje ljubezni; in je smrtni greh. Gospod pravi: “Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.”Prostovoljno sovraštvo nasprotuje ljubezni. Sovraštvo do bližnjega je greh, kadar mu človek premišljeno hoče zlo. Sovraštvo do bližnjega je velik greh, kadar mu premišljeno želimo hudo krivico. (KKC 2302–2303)
   Ko dopustimo, da v nas prekipi takšna jeza, hudiču odpremo “zadnja vrata” v svojo dušo. Hudič si želi razvneti plamen naše jeze in nas prepričati, da bomo svojo željo potešili le, če bomo bližnjega ranili.

   “Ljubite svoje sovražnike …”
   To se lahko izrazi s telesnim nasiljem ali pa z okultnimi praksami, s katerimi kličemo prekletstvo nad sovražnike, zaradi česar lahko grešna jeza privede tudi do obsedenosti s hudičem. To je prvi korak na temni poti, s katere bomo zelo težko skrenili. Kakorkoli že, začne se z občutki jeze, ki niso uravnoteženi z Božjim usmiljenjem.

   Ne glede na to, kako močno si želimo škoditi nekomu, ki nam je storil krivico, nas Jezus izziva: “Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo,” (Mt 5,44).

   Dneva nikoli ne smemo končati jezni. Dlje ko se jeza kuha v našem srcu, več možnosti obstaja, da bomo ravnali iz jeze in ranili svoje bližnje. Upoštevajmo nasvet sv. Pavla: “Sonce naj ne zaide nad vašo jezo.” Naj vas jeza spodbuja k pravičnosti, toda naj vas ne prevlada.

   https://si.aleteia.org/2019/09/12/kako-nenadzorovana-jeza-lahko-odpre-vrata-hudicu/

   Odgovori
6. Hvala says:

   12. februarja, 2021 at 19:30

   KAJ NAS OVIRA, DA BI BOGA SREČALI ?

   dvom, da Bog ni Bog,
   želja po počitku, lagodnem življenju,
   želja po popolnem nadzoru nad življenjem,
   strah pred bolečino,
   strah pred tem, da bo postal podoben Božjemu sinu in se bodo iz njega norčevali.

   Tudi apostoli so poznali ta dvom. Peter želi iti po vodi, a se začne utapljati. Jezus žalosten ugotavlja, da še vedno ne verujejo.

   Željo po lagodnem življenju, prvih mestih in pohvalah poznajo tudi apostoli. Zaradi vsega tega se prepirajo, radi bi ostali na gori spremenjenja. Ljudje si želijo pomnožitve kruha vsak dan itd.

   Peter brani Jezusu, da bi mu umil noge. Ker Jezus vztraja, pa hoče da ga umije celega. Petrove predstave se ne ujemajo z Jezusovimi.

   Strah pred trpljenjem je vsem poznan. Peter Jezusa vleče proč od trpljenja in mu prigovarja, da se mu ne sme zgoditi nič težkega. Jezus ga zavrne z besedami: Pojdi od mene satan, ker ne misliš na to, kar je božjega, ampak razmišljaš po človeško.

   Isti Peter, ki govori, kako se bo boril za svojega učitelja, se Jezusa sramuje, ko ga pred sodno palačo prepoznajo za njegovega učenca.

   Kaj nas ovira, da bi Boga srečali?

   dvom, da Bog ni Bog,
   želja po počitku, lagodnem življenju,
   želja po popolnem nadzoru nad življenjem,
   strah pred bolečino,
   strah pred tem, da bo postal podoben Božjemu sinu in se bodo iz njega norčevali.

   Tudi apostoli so poznali ta dvom. Peter želi iti po vodi, a se začne utapljati. Jezus žalosten ugotavlja, da še vedno ne verujejo.

   Željo po lagodnem življenju, prvih mestih in pohvalah poznajo tudi apostoli. Zaradi vsega tega se prepirajo, radi bi ostali na gori spremenjenja. Ljudje si želijo pomnožitve kruha vsak dan itd.

   Peter brani Jezusu, da bi mu umil noge. Ker Jezus vztraja, pa hoče da ga umije celega. Petrove predstave se ne ujemajo z Jezusovimi.

   Strah pred trpljenjem je vsem poznan. Peter Jezusa vleče proč od trpljenja in mu prigovarja, da se mu ne sme zgoditi nič težkega. Jezus ga zavrne z besedami: Pojdi od mene satan, ker ne misliš na to, kar je božjega, ampak razmišljaš po človeško.

   Isti Peter, ki govori, kako se bo boril za svojega učitelja, se Jezusa sramuje, ko ga pred sodno palačo prepoznajo za njegovega učenca.

   http://mirenski-grad.si/ljubiti-boga

   Odgovori
7. Hvala says:

   12. februarja, 2021 at 19:20

   O PONIŽNOSTI IN GREHU

   Ponižnost

   Ponižnost je danes v krizi, v kolikor je v krizi pristna vera. Biti ponižen, ne pomeni biti brez hrbtenice, ne pomeni ne imeti svojega stališča niti ne izogibanje pokončni drži, ki lahko privede tudi do konfliktov. Resnično ponižen je lahko le tisti, ki globoko v sebi ve, koliko je vreden in se zato ne potrebuje povzdigovati nad druge.

   Kdor ve in verjame vase, mu ni težko biti majhen in ponižen, kdor pa vase dvomi, se rad povzdiguje.

   Č e povzamemo naše razmišljanje, je ponižnost krepost, v kateri najdemo pravo vrednost o sebi. Če smo ponižni odkrivamo načrt, ki ga ima Bog z nami in samo ponižni smo sposobni spoštljivega odnosa z bližnjim. Kot pravi papež Frančišek, se ponižnost odraža v preprostih besedah: »smem«, »hvala«, »oprosti«. Je globoka zavest, da smo med seboj bratje in sestre, nikomur ne gospodarji ne hlapci.
   http://www.mirenski-grad.si/en/node/4876

   Odgovori
8. Hvala says:

   12. februarja, 2021 at 19:12

   JEZA PRILOŽNOST ZA RAST

   Jeza je zoprno čustvo …

   »… saj naredi škodo odnosu: ne naredi dobrega ne tistemu, ki se jezi, ne tistemu, na katerega se jezi. Bolje bi bilo, da jeze ne bi bilo …« je bil provokativen voditelj.

   »Če bi bila res zoprno čustvo, bi se bili vsi pripravljeni boriti proti njej. Čustvo jeze z lahkoto postane šibka točka, ki jo zlahka izkoristi skušnjava. Skušnjava te želi prepričati: ostani pri tem čustvu jeze, ostani. Da boš res ostal pri tem čustvu, ti da neko ugodje, občutiš nekaj prijetnega. Ugodje me prepričuje, da sem na pravi poti, da je jeza dobra stvar,« je dejala s. Marina. Zato je treba preverjati, ali gre za tisto jezo, ki drugemu želi povedati nekaj dobrega, ali pa gre zgolj za očiščevanje, za »bruhanje«, ko se človek želi razbremeniti in ga nič ne briga, kako je tistemu ob njem. S primerom je povedano nazorno orisal Poljanšek: »Celo noč si sposoben premišljevati, kaj bi nekomu žaljivega napisal. Medtem čutiš veliko ugodje. Jeza priganja človeka, da bi povrnil zlo za zlo.« Življenjska nezadostnost sproži vrsto strahov, na ta način zastruplja misli in način razmišljanja.

   Vzroki za jezo

   »Prvotni vzrok za jezo je lahko krivica, ki smo jo doživeli, žalitev, nezasluženo obrekovanje, graja brez razloga ali celo preganjanja in udarci. Vse to rojeva jezo in bes, ki zahteva maščevanje,« je nadaljeval p. Poljanšek. »Če želja po maščevanju ni zadovoljena, pride do žalosti in frustracije.« Drugotni vzrok za jezo pa je napuh. »Kajti domišljije vsemogočnosti vodijo tistega, ki se ima za višjega od drugih, k temu, da druge zavrača. V tem primeru frustracija rojeva vzgibe jeze in zamerljivosti, katerim sledijo žalost in včasih še hujše: izstop iz zdrave pameti in norost,« je navajal cerkvene očete p. Poljanšek. Štremfljeva je med glavnimi vzroki za jezo navedla še poželjivost – ljubezen do ugodja – in pri tem navedla Evagrija: »Odpovedati se željam pomeni s tem izključiti pogoje za jezo.« Želja po občutenih ugodjih in navezanost nanje je vzrok za vse temeljne jeze. Posedovanje imetja (ki mi da občutek, da nekdo sem), posedovanje lastne misli (hočem jaz imeti prav) in posedovanje odnosov (vsi se morate obnašati, kot jaz hočem) so korenine za jezo.

   Posledice greha jeze na duhu

   Jeza je vzrok za veliko telesnih bolezni, lahko pa pripelje tudi do resnih psihičnih bolezni, so soglašali predavatelji. Sv. Janez Zlatousti: »Jeza napade tisto, kar je v psihi najbolj zdravo, pokvari, kar je najbolj čisto.« Najhujše pa so posledice greha jeze na duhu. Štremfljeva je naštela štiri: 1. Človek se oddalji od Boga – »Nobena stvar ne vznemirja tako jasnosti inteligence in prodiranja Duha kot jeza,« pravi sv. Janez Zlatousti. 2. Izguba miru – človek se pogrezne v stanje bolečine in nemira. Zlatousti: »Človek, ki goji jezo in sovraštvo do bližnjega, ne more biti srečen«. 3. Ovira v molitvi – »Molitev je poganjek miline in odsotnost jeze,« pravi Evagrij. Jeza uničuje odrešitev duše. 4. Ovira v boju proti zlu, samouničenje – Zlatousti: »Mislite, da se maščujete vašemu sovražniku, a uničujete le sebe, vaša zamera je krvnik, ki ga nosite v sebi, kot jastreb, ki vam trga drobovje.« Greh jeze je za dušo strup, pravijo očetje, strup, ki na krut način razžira od znotraj in tudi zastrupi srce; primerjajo jo s črvom, ki razjeda, z ognjem, ki požira. ( Celoten članek v prilogi)

   https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/55-50-Duhovnost-5

   Odgovori
9. Miro says:

   12. februarja, 2021 at 15:34

   GOSPOD JEZUS NAM GOVORI: »BLAGOR ČISTIM V SRCU, KAJTI BOGA BODO GLEDALI.« (Mt 5,8)

   DUHOVNA MISEL: »Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni motna.
   Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse
   stvari kot v ogledalu. Čist pogled je globok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje
   čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom.«
   (Jean Guitton)

   Molimo z besedami psalmista: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha
   obnovi v moji notranjosti.« (Ps 51,12)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    12. februarja, 2021 at 11:22

    SVETNIKI NIKAKOR NISO PLAHI, POTRTI, ZAGRENJENI ALI OTOŽNI, NISO KISLEGA OBRAZA, PAČ PA SO RADOSTNI IN NASMEJANI – MOLIMO ZA VEČ VESELJA V NAŠEM VSAKODNEVNEM ŽIVLJENJU!

    Nekateri ljudje so radostni že po naravi, medtem ko drugi iz dneva v dan težko ohranjajo pozitiven odnos do življenja. To ni nujno nekaj slabega, toda v luči evangelija smo poklicani, da ljubezen, ki smo je deležni od Boga, posredujemo tudi ljudem okoli sebe.

    To je bilo očitno v življenju mnogih svetnikov, katerih ljubezen je žarela iz njihovih radostnih nasmehov, četudi so v njihovi notranjosti divjali težki duhovni boji. Ena izmed njih je bila tudi sv. mati Terezija.

    Podobno misel je v apostolski spodbudi Veselite in radujte se izpostavil tudi papež Frančišek: »Svetniki nikakor niso plahi, potrti, zagrenjeni ali otožni, niso kislega obraza, pač pa so radostni in nasmejani. Čeprav so povsem stvarni ljudje, izžarevajo pozitivnega in upov polnega duha.«

    Molimo s pomočjo naslednje molitve, da bi bili vesele narave in da bi Gospodovo ljubezen posredovali vsem, ki jih srečujemo v vsakodnevnem življenju:

    Ljubi Jezus, prosim Te, da iz mojega srca za vedno
    odstraniš vso potrtost in slabo voljo. Naj bom vesel,
    zadovoljen in srečen, ko uživam vse Tvoje milosti.
    Kajti, o Bog, če mi naklanjaš svojo milost, ali naj ne
    bi bil radosten in zadovoljen? Ali naj ne bi izžareval
    Svetega Duha, ki vpliva na mojo dušo, da jo povzdiguje
    nad vse drobne vsakdanje nevšečnosti, ki nikoli ne bi
    smele zlomiti miru tistih, ki stremijo za tem, da bi služili
    Tebi? O, naj bodo moji mir, potrpežljivost, krotkost in
    drugi darovi Svetega Duha. Naj vodijo in tolažijo moje
    srce ter dvigajo moje prizadevanje visoko nad ta svet,
    k Tebi, moj Gospod, ki si moj začetek in moje zadnje
    upanje. Amen.

    Povzeto po: aleteia.si

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Kras says:

      12. februarja, 2021 at 20:47

      Meso je tako šibko in ko naletim na telesne težave, pozabim na vse drugo dobro kar prejemam. Upam, da mi bodo vse
      spodbudne besede pomagale in se ne bom izneverila.

      Odgovori