Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.034 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    NOTRANJI BOJ JE EDINI NAČIN IN EDINA POT ZA PRENOVO SVETA

    Mi pa si ves čas prizadevamo boj za prenovo prestaviti v
    zunanji svet in sovražnika iščemo zunaj sebe – v družini, Cerkvi ali narodu.

    Kako lahko na prvi pogled nenevarnega sovražnika, ki je naša navada ali
    razvada, primerjamo z močjo cerkvenih afer ali svetovne zarote? Kadar se
    besno pohujšujemo in znašamo nad drugimi, hudič lahko najgloblje rani
    našo osebnost, pravijo cerkveni očetje. Medtem ko skušamo streti verige
    hudega duha v svetu in pri drugih, on z našimi navadami v nas oblikuje
    nekoga drugega – naenkrat odkrijemo, da smo postali drug človek.
    Zato očetje tako poudarjajo notranji boj kot edini način in edino pot za
    prenovo sveta. Mi pa si ves čas prizadevamo boj za prenovo prestaviti v
    zunanji svet in sovražnika iščemo zunaj sebe – v družini, Cerkvi ali narodu.
    Projekcija nas torej popolnoma potopi v ta svet in v boj z zunanjostjo, ki jo
    hočemo oblikovati po svoji podobi, ki se je sploh ne zavedamo. Razočarani
    nad stvarnostjo vse svoje pričakovanje in upanje po odrešenju stavimo na
    neko karizmatično osebnost. Če menimo, da je sovražnik človek zunaj nas,
    tudi odrešenje iščemo v človeku zunaj nas in stavimo nanj. Pri tem smo
    vedno in zagotovo tudi prevarani in razočarani. Naša pretekla in sedanja
    zgodovina nam to vedno znova potrjujeta.
    Kadar se proti nekomu ali neki instituciji navzven revolucionarno upremo
    in začnemo napadati, ne dosežemo ničesar razen onečaščenja ideala, ki ga
    izpovedujemo. Lahko preteče veliko časa, preden se zavemo posledic svojih revolucionarnih dejanj, in doživimo veliko razočaranje. Preteklost nam
    kaže nešteto takšnih klavrnih zgledov.

    Zlahka pozabimo resnico, da je edina moč in pomoč za naš trdi notranji
    boj Bog človek, naš Odrešenik Jezus Kristus. Po trpljenju in stiski k sreči
    pride trenutek, ko smo spet sposobni iskati in najti tolažbo, rešitev, izhod in
    resnico v zakramentih Cerkve. Tak trenutek je pravi in primeren, da zapustimo ozkost nekega obrednega krščanstva ter doživimo resnično moč in
    vrednost žive osebne vere. Nekateri med nami poskušajo neskončno praznino, ki se v človeku odpre po revolucionarnem napadu na druge, zapolniti z ezoteričnimi kulti, samoprevaro new agea ali z grobim in pohlepnim
    materializmom.

    POT KESANJA

    Poleg revolucionarne pa obstaja še duhovna pot, ki ni nasilna, ampak je pot
    kesanja. Notranji boj temelji na nenehnem kesanju – vračanju h Kristusu,
    njegovi zvestobi in moči nad zlom. Iskreno kesanje spremeni smer upora:
    obsodbe ne vržemo več na drugega, ampak spregledamo sami sebe. V kesanju odkrijemo, da sta naša samozadostnost in izolacija posledica oddaljitve od Boga. Vidimo, da ni rešitve v spremembi zunanjega sveta, ampak
    v notranji preobrazbi. Versko izkustvo kesanja nas prenovi, regenerira od
    znotraj. Prerodi nas in spodbudi splošno spremembo. Ni sad projekcij na
    druge, ampak po svetu širi sadove Duha (Gal 5,22). To je edini krščanski
    način, s katerim kristjani lahko uspešno premagamo preizkušnjo lastnega
    in cerkvenega posvetnega uspeha ali neuspeha.

    Pri tem preži na nas še ena past: sami sebe imamo lahko za polnopravnega
    člana Cerkve, ne da bi se kadar koli resno ubadali z bojem proti lastnim
    strastem. »Niste se še do krvi uprli grehu« (Heb 12,4). Zato ne doživljamo
    preobražajočega delovanja Svetega Duha, čeprav milost poklicanosti deluje
    in še ni ugasnila. Kljub temu da smo poklicani, smo duhovno šibki in ujeti
    v jarem svojih starih navad in prepričanj.

    Milost namreč ne spremeni značaja, s katerim se rodimo. Moramo se bojevati, da v sebi ohranjamo in množimo vse, kar je dobrega. Prirojene sposobnosti so s človeškega stališča seveda pomembne. Pred Božjim pogledom
    pa prirojene sposobnosti in darovi niso ne hvaljeni ne grajani. Bog namreč
    presoja dober namen in nagnjenost k dobremu ter ceni upiranje strastem.
    Zato naj bi s krstom prekinili navade in pridobljene težnje. Krst naj bi nas
    spremenil. Jeza tako npr. sama po sebi ni niti grešna niti negativna. Grešna
    je, kadar jo usmerimo proti bližnjemu in proti samemu sebi, zelo pozitivna
    pa je, ko jo usmerimo proti lastnim strastem in demonom. Ni nam torej
    treba izkoreninjati moči, ki prihajajo v nas od zunaj, ampak jih moramo
    preobražati. Kolikor globlje in dejavneje se bojujemo, toliko bolj se poglablja in jasni naš pogled na ljudi, na nas same in svet, ki nas obkroža.
    Nujen pogoj za preobrazbo je, da se krščeni resno lotimo duhovnega življenja in s tem tudi duhovnega boja. Razločevati moramo vse, kar se je v
    preteklih letih nabralo v nas. Te poti seveda ne moremo prehoditi v eni minuti in popolnoma sami. Iz raja srca smo bili izgnani, zato živimo v žalosti
    in solzah. V nas je ostalo domotožje po raju. Paradoks pa je, da se prav po
    žalosti in solzah v izgubljeni raj tudi vračamo.
    Kristus sam nas kliče z nežno ljubeznijo, s katero nas obdaja. Njegova beseda in zgled v nas prebujata ljubeč odgovor. Bojujemo se, da bi hodili z
    njim v mislih, besedah in dejanjih ter prav in trdno verovali v Sveto Trojico.
    To je definicija kristjana. Kristus je kristjanov dragoceni biser (prim. Mt
    13,45–46), zaklad, skrit na njivi (prim. Mt 13,44). On je vogelni kamen,
    ki nas povezuje s seboj in med seboj (prim. Raz 3,7). Kristus nas kliče, naj
    hodimo z njim in postanemo z njim eno. Prav za to je molil v noči trpljenja
    (Jn 17,21). Od nas zahteva čisto srce. Sveti Duh nas more očistiti ujetosti
    v strasti. Odpremo se mu s kesanjem (prim. Lk 15,18), ki je obnovitev in sta sprava z Bogom.
    V kesanju ne polagamo pred Boga niti slabih niti
    dobrih dejanj, temveč svojo slabotnost in bolehnost. Ponižneje ko mu zaupamo, bolj nam lahko pomaga. Bog namreč presoja naše kesanje po naši
    ponižnosti in ne po naših naporih. V kesanju je duša očiščena v globoki
    žalosti, v kateri jo Bog prežme s seboj. Kesanje in žalost sta v moči Božje
    ljubezni spremenjena v ponižnost.
    Niti katehisti niti otroci ne moremo spoznati Kristusa drugače kakor s ponižnostjo in kesanjem. To zlahka rečemo, zelo težko pa uresničimo. Moderni ljudje hlepimo po oblasti, slavi in ljubezni, ki jih daje denar. Danes
    je napuh najmočnejša spodbuda za osebno blaginjo in narodni napredek.
    Zadnje volitve to zelo dobro potrdijo. Človeka, ki ni samoljuben, zaničujemo. Družbo, ki nima občutka za lastno dostojanstvo in »prazno« slavo,
    ki ni ponosna na svojo narodno moč, zaničujemo. Kako torej znotraj teh
    protivrednot sledimo Kristusovemu sporočilu? ( dr. p. Viljem Lovše DJ: Katehetov notranji duhovni boj za …)

    http://sku.rkc.si/wp-content/uploads/2020/04/sks-zbornik2012.pdf

  2. Miro says:

    JEZUSOVE BESEDE, ZAPISANE V DNEVNIKU SV. FAVSTINE, NAS SPODBUJAJO K ZAUPANJU V BOŽJE USMILJENJE!

    Besede življenja, ki jih je Gospod Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, namenjene pa so tudi nam:

    »Tiste, ki širijo slavo mojega usmiljenja, bom varoval vse življenje kakor ljubeča mati svojega otročička, ob smrtni uri pa jim ne bom sodnik, temveč usmiljeni Odrešenik. V tej poslednji uri človek nima ničesar v svojo obrambo, razen mojega usmiljenja; srečen, kdor se je v življenju potapljal v studenec usmiljenja, ker ga pravičnost ne bo dosegla.« (Dn, št. 1075)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  3. Hvala says:

    PREDZAKONSKI SPOLNI ODNOSI

    Glede na to, da sem se v razmišljanju o matičnih celicah dotaknil tudi te teme, naj bo nadaljevanje izziv za pogovor. Če je v družbi še sploh vprašanje da ali ne, se le to vrti okrog prepovedi in nerazumevanja Cerkve, ne pa okrog odnosa samega. Kaj predzakonski spolni odnosi prinesejo in kaj par z njimi izgubi? Odklonilno stališče Cerkve do predzakonskih spolnih odnosov temelji na vprašanju kakovosti odnosa in vzgoje zanj. Tudi tu želi biti Cerkev na strani polnega življenja, kvalitetnih odnosov. Ko Jezus govori o ločitvi, graja jude, da so od Mojzesa ločitev izsilili. Zaradi trdosrčnosti jim je ta dovolil dati ločitveni list. Tudi predzakonski spolni odnos želi izsiliti nekaj, za kar par pred življenjsko odločitvijo še ni dozorel. Res žal marsikakšen par tudi z obljubo dano pri poroki ne potrdi zrelosti. Pa vendar, predzakonski spolni odnosi odnosa ne utrjujejo, ampak odpirajo nova področja ranjenosti in neslišanosti. Zanje je prostor šele, ko par dozori za odnos v podarjanju. Dozorevanje za podaritev pa je proces, ki nujno vključuje odpoved in globlji pogled na spolnost.

    PREDZAKONSKI SPOLNI ODNOS RAZUMEM PREDVSEM KOT PREHITEVANJE, KI POGLABLJA RANE, USTVARJA ZMEDO, ZAMEGLI POGLED itd… (Mirenski grad).

    http://www.mirenski-grad.si/predzakonski-spolni-odonosi

  4. Hvala says:

    RAZLOČEVANJE MED GLASOM DOBREGA PASTIRJA IN HUDIČEVIM GLASOM

    Evangelij pravi: ‘Ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu’ (Jn 10,3). Gospod nas kliče po imenu, kliče pa nas zato, ker nas ima rad. Toda, pravi evangelij, so še drugi glasovi, za katerimi ne hodimo, glasovi tujcev, tatov in roparjev, ki hočejo le zlo ovcam.

    Ti različni glasovi odmevajo v naši notranjosti. Je glas Boga, ki ljubeznivo nagovarja našo vest, je pa tudi skušnjavčev glas, ki zapeljuje v zlo. Kako prepoznati glas Dobrega pastirja in kako glas tatu, kako razločiti Božje navdihe od hudičevih napeljevanj? Lahko se naučimo razločevati ta dva glasova. Govorita namreč dve različni govorici, saj imata nasprotna načina, kako trkata na naše srce. Dve različni govorici sta. Kakor znamo razločevati en jezik od drugega, tako lahko tudi mi razločujemo Božji glas od glasu hudiča. Božji glas nikoli ne sili. Bog se ponudi, nikoli se ne vsiljuje. Medtem ko zloben glas zapeljuje, napada, sili, prebuja zavajajoče prevare, vabljiva čustva, a le bežna. Na začetku se nam laska, daje nam verjeti, da smo vsemogočni, a zatem nas pusti z notranjo praznino in nas obtožuje: ‘Ničvreden si.’ Božji glas pa nas sicer z veliko potrpežljivostjo popravlja in nas vedno opogumlja, tolaži in vedno hrani upanje. Božji glas je glas, ki ima obzorje, medtem ko te glas hudiča pripelje do zidu, te privede v kot.

    Še druga razlika je. Sovražnikov glas nas odvrača od sedanjosti in hoče, da se osredotočamo na strahove v prihodnosti ali na žalosti iz preteklosti. Sovražnik ne mara sedanjosti. Poskuša povečati zagrenjenost, spominjanje na pretrpljene krivice, na tiste, ki so nam storili hudo in na toliko težkih spominov. Medtem ko Božji glas nagovarja sedanjost: ‘Sedaj lahko delaš dobro, sedaj lahko izkazuješ ustvarjalnost ljubezni, sedaj se lahko odpoveš objokovanju in očitkom, ki držijo tvoje srce ujeto.’ Poživlja nas, nas pelje naprej, govori v sedanjosti, sedaj.

    In še: ta dva glasova v nas prebujata različna si vprašanja. Tisto, ki prihaja od Boga bo: ‘Kaj je zame dobro?’ Medtem ko skušnjavec vztraja pri drugem vprašanju: ‘Kaj naj še storim?’ ‘Kaj naj še?’ Torej glas hudega se vrti okoli lastnega ‘jaza’, kaj naj še, okoli njegovih nagonov, potreb, okoli vsega in takoj. Kakor kaprice otrok, ki hočejo vse in takoj. Božji glas pa nikoli ne obljublja veselja za nizko ceno. Vabi nas, naj gremo onkraj svojega jaza, da bi našli resnično dobro, mir. Zapomnimo si, da zlo nikoli ne daje miru, najprej povzroča besnenje, zatem pa pusti zagrenjenost. To je stil zlega.

    Božji glas in skušnjavčev glas nagovarjata v drugačnih si ‘okoljih’. Sovražnik ima raje temačnost, lažnost, opravljanje. Gospod pa ima rad beli dan, resnico, iskreno transparentnost. Sovražnik ti bo rekel: ‘Zapri se vase, saj te tako in tako nihče ne posluša, ne zaupaj.’ Dobro pa nasprotno vabi, da se odpremo, da smo jasni in zaupljivi do Boga in do drugih.

    http://www.mirenski-grad.si/glas-dobrega-pastirja-hudicev-glas

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Če bomo pozorno prebrali priložen članek in večkrat in če bomo prosili Gospoda, da nam pomaga v tem razločevanju, BOMO OSVOJILI IN RAZLOČILI GOSPODOV GLAS, od glasu hudobca, bomo zamahnili z roko , IZREKLI BOŽJO BESEDO iz Svetega pisma, ki govori za vsako skušnjavo, in hudobec nam ne bo mogel škodovati.

    Največje orožje proti zapeljevanju in mučenju ljudi od hudobca je IZGOVARJATI BOŽJO BESEDO IZ SVETEGA PISMA , POISKATI JO ZA VSAKO SKUŠNJAVO POSEBEJ, TAKO KOT JE TO NAREDIL JEZUS, KO GA JE SKUŠAL SATAN.

  5. Hvala says:

    KAKO ODGOVARJAŠ NA SKUŠNJAVE

    Hudič ponuja dobre rešitve.

    HUDIČ NAM PONUJA STVARI, KI SO NAM LOGIČNE IN NA PRVI POGLED SPLOH NISO SLABE, ZATO MU HITRO NASEDEMO.

    PRVA HUDIČEVA SKUŠNJAVA JE, da bi sami vzeli stvari v svoje roke in brez Boga poskrbel zase. Ker Bog ne hodi po svetu tako očitno, si človek misli, kaj naj čakam, sam poskrbim in pozabi na Boga. Po tej logiki hočemo imeti življenje v svojih rokah in pozabimo, da je nekje Bog, ki ves čas skrbi za nas. V vsakdanjih skrbeh se nazadnje izgubimo, ostajamo v materialnem svetu, svetu koristi, ki postane nazadnje prazen in zdolgočasen.

    DRUGA HUDIČEVA SKUŠNJAVA JE nasprotje prve. Ko je težko loviti ravnotežje med skrbjo za vsakdanje stvari in zaupanjem v božjo previdnost, rečemo: Bo že Bog poskrbel. V tej logiki se zaradi razočaranj ali lenobe postavimo pred Boga in pričakujemo, da bo on delal namesto nas. Jezus je jasen, ne samo človek, ne samo Bog. Oba se morata truditi. Ti moraš narediti svoje, da bo On naredil tisto, česar ti ne moreš: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!

    TRETJA SKUŠNJAVA :Hudič pravi – delaj kar ti paše, pa bo vse tvoje in po tvoje. Odgovor je v spoznanju, da nam je vse že podarjeno, da je veselje v tem, da spoznamo dobroto našega Očeta in mu z veseljem služimo. Če tega ne spoznamo, bo naše življenje tako ali drugače velika krivica.

    Vstopimo v prvi postni teden z jasno mislijo, da se v našem življenju vedno bije boje med Bogom in hudičem. Skušnjave so konkretne in uporabne, zato jih težko prepoznamo kot slabe. Pravi odgovor nanje je vedno v luči Božje besede. Tri hudičeve skušnjave pa so: da bi vse sami, da bi vse prepustili Bogu ali pa, da bi pozabili na prizadevanje za dobro in delali tisto, kar nam paše. Stopimo zavzeto v boj s skušnjavami in si prizadevajmo, da bi končno zmogli vedno in povsod z veseljem služiti Bogu.

    http://www.mirenski-grad.si/en/node/7431
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Hudič kar naprej nastavlja zanke človeku, lahko se pojavi celo v luči dobrega angela.

    Zato moramo neprestano sodelovati z Bogom. IMETI MORAMO OSBNI ODNOS Z BOGOM, to velikokrat ponavljam. To je bistvo ŽIVLJENJA Z GOSPODOM, saj drugače si ni možno zamišljati in živeti. GOVORITI MORAMO Z JEZUSOM, PROSITI, MOLITI, GA VPLETATI VSAK DAN 24 UR V NAŠA ŽIVLJENJA.

    Pasti skušnjavi hudobca, da bomo sami rešili zadevo brez BOGA, ker vidimo izhod in je zadeva SUPER DOBRA, je zelo slabo.
    Opozorila bi na primere, spoznanje od Gospoda v svojem življenju: na primer-smo lahko s težki situaciji, trenutno ne vidimo nobene rešitve, nekateri se bodo odpravili brez Boga na pot, ki so jo po svojem premišljevanju uzrli kot RES PRAVO REŠITEV.

    Vendar to je lahko ZELO VELIKA PREVARA. To spoznamo tudi po tem, ko mi IZROČIMO SVOJE ŽIVLJENJE V CELOTI BOGU, ON VODI IN REŠUJE SITUACIJE IN STISKE PO SVOJEM NAČRTU IN OB SVOJEM ČASU. Gospodov načrt pa nam NI VŠEČ. Preveč dolgo je treba čakati na rešitve, izhoda ni videti in takoj zapademo pod vpliv hudobca, ki kaže na rešitev problema in to takoj, zelo ugodno, nič slabega. Tukaj je past. Pod Gospodovim vodstvom bo prišla rešitev stiske na dan in minuto, ki jo bo določil On, To pa je za nas ljudi že preveč in pretežko, čakati in čakati in čakati na Gospodovo rešitev. Ne smemo mi Gospoda učiti in mu kazati, kdaj in kako naj nas reši reši iz stiske; kazati mu pot, ki je nam všeč. To pa velikokrat vsi počnemo.

    ZAPOMNITI SI MORAMO GOSPODOVO BESEDO IN PO NJEJ ŽIVETI, TAKOLE PRAVI: TO GOVORI SVETI RESNIČNI, ON, KI IMA DAVIDOV KLJUČ: ČE ODPRE, NE BO NIHČE ZAPRL , ČE PA ZAPRE, NE BO NIHČE ODPRL (Raz. 3,7).

    Potrebno je prositi za vodstvo Svetega Duha , da ne bomo podlegli skušnjavi za HITRIMI IN UDOBNIMI REŠITVAMI IZ KRIZE , PREIZKUŠNJE, kajti Gospod prečiščuje človeka po svojem načrtu, ne po našem.

    Osebno vidim največji problem v POMANJKANJU POTREPLJENJA IN V NEZAUPANJA, DA NAS VODI BOG. Hudič zelo hitro izrabi to našo slabost. Zato ne podlegajmo hitim rešitvam, s krasnimi izidi, brez trpljenja. Izid ne bo dober.

    To vidimo tudi danes, kako letamo za hitrimi rešitvami. PREPUSTIMO SE GOSPODU IN IMEJMO ZAUPANJE V NJEGA IN SODELUJMO Z NJIM.

  6. Miro says:

    GOSPOD NAM GOVORI: »MAR NI TO POST, KAKRŠNEGA SEM IZBRAL: DA ODPNEŠ KRIVIČNE SPONE IN RAZVEŽEŠ VEZI JARMA, DA ODPUSTIŠ NA SVOBODO ZATIRANE IN ZLOMIŠ VSAK JAREM?« (Iz 58,6)

    Daljši svetopisemski odlomek (Iz 58,1-9):

    Kliči na vse grlo, ne zadržuj se,
    povzdiguj svoj glas kakor rog!
    Oznanjaj mojemu ljudstvu njegove prestopke,
    hiši Jakobovi njene grehe!
    Iščejo me namreč dan za dnem
    in želijo spoznati moje poti,
    kakor narod, ki ravna pravično
    in ne zapušča sodbe svojega Boga.
    Od mene terjajo pravične sodbe,
    želijo si Božje bližine:
    »Zakaj se postimo, ti pa tega ne vidiš,
    pokorimo svojo dušo, ti pa tega ne veš?«
    Glejte, na dan svojega posta opravljate svoj posel
    in priganjate vse svoje delavce.
    Glejte, postite se tako, da se pravdate in prepirate,
    da se bijete z zlobno pestjo.
    Ne postite se, kakor je treba na dan,
    ko naj bi se slišal vaš glas na višavi.
    Mar je takšen post, ki sem ga izbral,
    dan, ko človek pokori svojo dušo?
    Da pripogibaš svojo glavo kakor loček
    in ležiš na raševniku in pepelu?
    Mar boš to razglašal za post
    in za dan, ki je GOSPODU po volji?

    Mar ni to post, kakršnega sem izbral:
    da odpneš krivične spone
    in razvežeš vezi jarma,
    da odpustiš na svobodo zatirane
    in zlomiš vsak jarem?
    Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh
    in pripelješ uboge brezdomce v hišo,
    kadar vidiš nagega, da ga oblečeš,
    in se ne potuhneš pred svojim rojakom?
    Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč
    in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.
    Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost
    in GOSPODOVO veličastvo te bo zbiralo.
    Tedaj boš klical in GOSPOD bo odgovoril,
    stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Iz+58%2C1-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Prerok pove sodobnikom, da njihov post ni všeč Bogu, ker preganjajo delavce, se prerekajo in jih pretepajo. Postne vaje so brez pomena, če ne rešujejo krivic in povečajo ljubezni. Bolj resno bom sprejel povabilo h konkretnim dejanjem ljubezni, pravičnosti in solidarnosti. Gospod, vzgajaj me v šoli tvoje ljubezni, da bom bolj odprt in pozoren za vse, ki mi jih pošiljaš. (Luč besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Molitev za ljubezen

    Premili Jezus, vžgi mojo ljubezen do tebe in me spremeni
    v sebe; pobožanstvi me, da bi ti bila prijetna moja dejanja.
    Naj to povzroči moč svetega obhajila, ki ga prejemam vsak
    dan. (sv. Favstina Kowalska, Dn 1289).

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  7. Miro says:

    ZA UPANJE SE JE TREBA BORITI – »ČE VERUJEM V BOGA LJUBEZNI,« PRAVI MISIONAR PEDRO OPEKA, »NE MOREM BITI OBUPAN. SEVEDA PA SEM KDAJ POPOLNOMA IZ SEBE.«

    »Upam, da človek lahko postane boljši, pravičnejši, tak, ki bo znal deliti in bo usmiljen do drugih ljudi. Tega usmiljenja našemu času manjka. Vse preveč stavimo na denar, na imetje, na tehniko in vse to nas lahko hitro pahne v prepad,« poudarja misijonar Petro Opeka.

    Celoten intervju o njegovih pogledih na upanje je objavljen v novi številki revije Božje okolje, del intervjuja pa v tedniku Družina, in sicer na: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/za-upanje-se-je-treba-boriti?Open

  8. Miro says:

    JEZUS JE GOSPOD, PRENOVA V DUHU: SREČANJE ZAKONCEV – O MOGOČNEM ODREŠENJSKEM DELOVANJU SVETEGA DUHA!

    https://www.youtube.com/watch?v=c1J_XLEdAps

    MOLITEV K SVETEMU DUHU

    O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
    preplavi svoje vernike v globino,
    izlij polnost milosti
    v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

    Ti si tolažnik in zagovornik,
    ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
    živi vir, ljubezen, ki vžiga,
    maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

    Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
    ti, prst Gospodove desnice,
    ki izpolnjuješ obljube prerokov
    in obdarjaš ustnice z novo besedo.

    Osvetli, oživi ume,
    v srca izlij voljo ljubiti,
    okrepi naše utrujene ude
    s tvojo zvesto, milo močjo.

    Poženi v beg starega sovražnika,
    hitro podeli mir z veseljem,
    tako da se bomo od tebe vodeni
    k pravemu življenju
    izognili čaru zla.

    Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
    v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
    in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
    naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
    Amen.

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    GODUJE SVETI KONRAD IZ PIACENZE, TRETJEREDNIK IN SPOKORNIK – IMEL JE DAR PREROKOVANJA, SLOVEL PA JE TUDI PO ČUDEŽIH – KAKO JE Z BOŽJO POMOČJO POUČIL ZASMEHOVALCE

    Sv. Konrad je živel od miloščine, spal na golih tleh, se postil in bičal ter veliko molil … Imel je dar prerokovanja, slovel pa je tudi po čudežih. Nekoč so se hoteli posmehovalci, ki jih je motil njegov način življenja, iz njega ponorčevati. Povabili so ga na »postno« pojedino, na kateri pa niso stregli nič drugega kot le svinjsko meso. Konrad se je pojedine udeležil, zato so mu začeli očitati hinavščino, saj je trdil, da ni jedel nič drugega kot le ribe … (o čudežu v zvezi s tem pa v nadaljevanju).

    Več o življenju sv. Konrada na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/6A46667B50FFBBDEC1256FAB004AEC66?OpenDocument

    Sv. Konradu se priporočimo, da bi nam pri Bogu izprosil duhovno moč za življenje po božji volji, predvsem moč za molitev, post, odpoved grehu in za dela usmiljenja do bližnjega.

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Sv. Konrad, prosi za nas!

  10. Janez says:

    DA BI BIL SVET BOLJ SVET: POTI K BOGU (Fejstbog medmrežje pater Jaro)
    Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo samo po sebi umevno; znamo biti hvaležni za ta dar?
    Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. A Bog je en sam! Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot. Živel je človek, ki so ga klicali Buda. Iskal je ta Studenec: vse svoje življenje je preživel na poti. Taval je v temi in blodil po pragozdovih strahu in nevednosti. Verjamem, da je našel pot. Vrnil se je med ljudi in jih povabil na pot… Tako še danes mnogi poskušajo po njej priti do Izvira. A pragozd je nevaren, lahko je zaiti; pot pa je dolga. Na nekem drugem koncu sveta je na pot krenil Mohamed. Gore in doline, ki jih je prehodil v iskanju, so bile suhe: nikjer niti sledu o studenčnici, ki oživlja. Vztrajal je in uspel. Pohitel je k bratom in sestram in jih navdušil za potovanje; še danes potujejo za njim. A gore so visoke in skoraj neprehodne, brez vode življenja pa je težko hoditi.

    Vsak človek išče pot do Boga
    Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj – ti so resnični heroji. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč. Po Božji Milosti in naših molitvah pa nam Bog nakloni Usmiljenje in nam pokaže Pot, ki Vodi h Kristusu! Kdor išče in prosi Boga za Vodstvo in Poduk, ta najde Pot k Zvelićčarju!

    Gospod je ljubezen.
    Oče noče naših muk in trpi z vsakim Otrokom, ki zaide. Ponuja nam svojega Sina, da po Njem pridemo k Njemu. Jezus Kristus se iz Očetovega naročja izliva v svet. Kot reka nam prinaša tisto vodo, katere je Izvir prepoln – vodo življenja. Sam je Studenčnica, ker je eno s Studencem. Za nas se izliva, zaradi naše žeje, kajti Oče ve, da brez vode ne moremo na pot. Kako gotova in varna je pot, če sledimo Reki žive vode. Ob njej ni mogoče zaiti. Vodi nas, krepča, hladi in vzpodbuja, saj z njo okušamo to, po čemer hrepenimo. Res je pot proti toku težka; navkreber gre in marsikakšna ovira je na njej. Kako vabljive so ravnice, ki se nam ponujajo na desni in levi, koliko lažje je hoditi po njih. Nikar, sestra! Ne odstopaj, brat! Ne skrbi za rane, ki ti jih zadajajo ostri kamni, tu je On, da ti jih izpere in ohladi; ne boj se naporov, On ti bo dal moči. In ko gledam strugo, se ustrašim njenih strmih bregov in neravnega dna. Da, sveta Cerkev je tudi takšna. A le po njej se lahko izliva Jezus Kristus; nam v življenje. Oče tako hoče. Zgradili smo umetne prekope in kanale, po svoje preusmerili tok Reke; vse zato, da bi nam bilo lažje. On pa se še vedno izliva! Pijemo ga vsak ob svoji strugi in se slepimo, da je “naša” Voda najbolj bistra in osvežujoča. Reka pa tiho teče dalje.Tebi in meni v življenje. O, da ne bi nikdar pustili bratov, ki umirajo od žeje, samih v njihovi bolečini. Mi vemo za Reko, v kateri je dovolj vode za vse. Kakor so naju nekoč starši pripeljali na breg in rekli: “Poglej, to je Jezus Kristus!”, tako delajva tudi midva, dragi prijatelj. In ko bova srečala blodečega v puščavi, mu ponudiva največ kar imava: Jezusa Kristusa – vodo in Luč življenja.

    RADI BI SPREMENILI SVET PA ZAČNIMO PRI SEBI
    Gospod, radi bi spremenili svet,
    toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
    da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
    Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
    Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
    Gospod, poživi nas, ki verujemo vate,
    da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
    Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
    Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
    Prosim Gospod pomagaj nam, da pride k nam Božje kraljestvo Miru, Usmiljenja in Ljubezni.
    Prosim Jezus pomagaj nam, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Jezusov Evangelij.
    Amen.  

    Apostolska dela 11,23: Ko je prišel tja in videl Božjo milost, se je razveselil in spodbujal vse, naj z vsem srcem ostanejo zvesti Gospodu, kakor so se namenili.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja