Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.031 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    5 ZDRAVIL TOMAŽA AKVINSKEGA PROTI ŽALOSTI

    Telo in duša sta tako tesno povezana, da skupaj tvorita eno osebo, zato je bolezen enega včasih lahko kar bolezen obeh. Zato svetujem vsakomur, ki se sooča s telesno boleznijo, naj najprej opravi sveto spoved in poišče dobrega ‘duhovnega zdravnika’, ki bo ozdravil njegovo dušo. Podobno velja za nekatere duševne bolezni: poleg duhovnega zdravnika bi veljalo obiskati tudi takšnega, ki bo poskrbel za zdravje telesa.”

    https://si.aleteia.org/2019/01/28/5-zdravil-sv-tomaza-akvinskega-proti-zalosti/

  2. Hvala says:

    ZNANOST PRAVI: PREPIRI S SOZAKONCEM LAHKO VODIJO V BOLEZNI

    Raziskovalci so odkrili povezavo med zdravjem in zakonskimi prepiri

    SPORI ZA VZROK ZA SINDROM PREPUSTNEGA ČREVESJA

    “Sovražni prepiri med partnerjema lahko vodijo v nastanek prepustnega črevesja,” poroča časnik New York Post in nadaljuje, da ta bolezen “povzroči, da stene črevesja postanejo bolj prepustne, to pa omogoča prodiranje črevesnih bakterij v telo in posledično lahko vodi v vnetje.”

    https://si.aleteia.org/2018/08/28/znanost-pravi-prepiri-s-sozakoncem-lahko-vodijo-v-bolezni/

  3. Miro says:

    2. POSTNA NEDELJA (B) – JEZUSOVA SPREMENITEV – »TA JE MOJ LJUBLJENI SIN, NJEGA POSLUŠAJTE!«

    BERILO: 1 Mz 22,1–2.9a.10–13.15–18; Rim 8,31b–34; Mr 9,2–10

    EVANGELJSKI ODLOMEK: Mr 9,2-10

    Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.

    RAZMIŠLJANJE P. RANEIRA CANTALAMESSA:

    Evangeljski odlomek nam spregovori o Jezusovem spremenjenju. Nekega dne je vzel Jezus s seboj tri svoje učence in se z njimi povzpel na visoko goro (izročilo pravi, da na goro Tabor). V nekem določenem trenutku je začelo Jezusovo obličje žareti v izjemni svetlobi; prikazala sta se Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Za nekaj trenutkov je bila božanskost Božjega Sina – sicer skrita pod njegovo človeškostjo – kakor osvobojena in Jezus se je tudi navzven pokazal tak, kakršen je resnično bil: luč sveta. Vse je napolnilo izjemno ozračje miru in sreče, tako da se Peter ni mogel zadržati in je vzkliknil: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …« Takrat se je pojavil oblak, ki jih je obdal, in iz oblaka je prišel glas, ki je rekel:

    »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«

    S temi besedami je Bog Oče človeštvu dal Jezusa Kristusa kot edinega in dokončnega učitelja. Velelnik »Poslušajte ga!« je napolnjen z vso Božjo avtoriteto in z vso Božjo ljubeznijo do človeka. Poslušati Jezusa v resnici ni le dolžnost in pokorščina, ampak je tudi milost, privilegij, dar. On je resnica: če bomo hodili za njim, se ne bomo varali; on je ljubezen: ne išče drugega kakor našo srečo.

    Zdaj pa kot običajno prenesimo to sporočilo še v naše življenje. Besedi »Poslušajte ga!« seveda nista namenjeni le onim trem učencem, ki so bili na gori Tabor, ampak Kristusovim učencem vseh časov. Seveda pa si moramo zastaviti vprašanje: »Kje Jezus govori danes, da bi ga lahko slišali?«

    Jezus nam govori predvsem po naši vesti. Vsakokrat, ko nam vest očita, da smo kaj slabega storili, ali pa nas spodbuja, naj storimo nekaj dobrega, nam govori Jezus po svojem Duhu. Glas vesti je neke vrste prevodnik, ki je v nas zato, da nam posreduje Božji glas.

    Toda vest sama še ne zadostuje. Lahko ji je ukazati, naj reče tisto, kar bi mi radi slišali. Naša sebičnost jo lahko popači, celo utiša. Zato jo morata razsvetljevati in podpirati evangelij in cerkveno učiteljstvo. Evangelij je posebno izbrano mesto, kjer nam Jezus danes govori. Nešteto ljudi je to v svojem življenju izkusilo. Ljudje se radi razvedrijo in ob tem ne razmišljajo o nobeni pomembni stvari; zato tako radi spremljajo zabavne programe, igre in kvize. Ko pa se družina spopada s krizo, z veliko neprijetnostjo, takrat se zave, da se le evangeljske besede dotikajo problema in nam imajo nekaj povedati. Vse druge besede zvenijo prazno in nas puščajo same v primežu naših težav.

    Več o razmišljanju p. Raniera Cantalamessa na:
    https://www.kapucini.si/poslanstvo/cantalamessa/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  4. Hvala says:

    SVETO ZTDRAVILO PROTI PREPIROM POD DOMAČO STREHO

    Zdravilo nima stranskih učinkov in se ga lahko uporablja brez kakršnihkoli omejitev

    https://si.aleteia.org/2018/07/14/sveto-zdravilo-proti-prepirom-pod-domaco-streho/

  5. Hvala says:

    SVETNIŠKI ZDRAVNIK:”KDOR IMA, NAJ DA, KDOR NIMA, NAJ VZAME”

    Bolezen je bila za Giuseppeja Moscatija (1880–1927) krik duše, na katerega mora zdravnik odgovoriti z vso močjo ljubezni in dobrote

    https://si.aleteia.org/2019/02/25/svetniski-zdravnik-kdor-ima-naj-da-kdor-nima-naj-vzame/

  6. Hvala says:

    BOG SAM RAZKRIVA NAJVEČJEGA SOVRAŽNIKA IMUNSKEGA SISTEMA (Aleteia)

    Kaj je torej največji sovražnik človekovega imunskega sistema? Kaj ga najbolj zastruplja in uničuje? To, kar zastruplja najgloblji del njegove osebnosti, to je duha. In to je greh. Greh je nevidni človekov sovražnik. Za njim stoji nevidna duhovna sila zla, ki vstopa vanj, potem ko ta prestopi Božjo zapoved. Greh človeka duhovno onesnažuje in zastruplja. Z njim se lomi odnos med Bogom in človekom, z velikim ali smrtnim pa se celo z(pre)lomi. Zopet ga lahko vzpostavi le prejem Božjega odpuščanja. Zato je greh rana ali bolezen duha.

    Sveto pismo ga primerja s kačo, ki nas piči, če se ji približamo. Zato nas svari, naj se mu ne približujemo, saj v sebi vsebuje strup, ki je lahko smrtonosen. Vsak greh vsebuje (duhovni) strup, velik greh pa celo smrtonosnega. To pomeni, da prinaša duhovno smrt – ločitev od Stvarnika, vira življenja –, s tem pa prizadene hudo poškodbo imunskemu sistemu. Sveto pismo učinek greha primerja s kačjim strupom in ugrizom leva, ki ljudem uničujeta življenje. Pravi še, da zanj ni zdravila. Zanj res ni zdravila v obliki rastlin, mineralov, žive in nežive narave, vidnih in nevidnih ustvarjenih sil.

    Grešiti pomeni zgrešiti cilj ali tarčo. Greh je zloraba svobode in udejanjanje nečesa, kar je zlo pred Bogom. Je nevidni duhovni virus, strup, ki vstopa v človeško telo, potem ko človek greši. Greh ni le v dejanjih in se ne tiče le morale, ampak tudi v mislih, besedah in opuščanju dobrega. Človek zgreši cilj, ko ne misli, ne gleda na stvari, dogodke, ljudi, svet iz Božje perspektive.

    Zgreši cilj, ko obsoja druge, jih obtožuje, podcenjuje, ponižuje, se ima za boljšega od njih. Zgreši cilj, ko v sebi goji jezo, bes, sovraštvo, maščevalnost, prezir, ljubosumje, zavist itd. Zgreši cilj, ko išče pomoč v okultizmu, magiji (vedeževanju, klicanju duhov, različnih “energetskih”/duhovnih oblikah zdravljenja, ki niso združljiva z Božjim razodetjem), ko ne odpušča bližnjemu. Z eno besedo, zgreši cilj, ko v mislih, besedah in dejanjih prestopa katero koli od zapovedi Boga.

    Negativne misli in čustva do sebe in drugih, ki jih gojimo v sebi, vsako negativno dejanje, želje in besede zastrupljajo človekovega duha, ga delajo bolnega in rušijo njegov imunski sistem. Edino zdravilo za greh je v človekovem kesanju pred Bogom, priznanju grehov in prejetju Božjega odpuščanja. To se začne v molitvi, vrhunec pa doseže v zakramentu sprave. Tam me Bog ozdravlja, očiščuje in osvobaja od vpliva zla, potem ko mu iskreno priznam vse “duhovne strupe”.

    Ne želimo reči, da tisti, ki si stalno prizadevajo za zdravje duha, ne morejo fizično zboleti. Kajti greh in fizična bolezen nista vedno nujno povezana. Tudi svetniki so umirali za fizičnimi boleznimi. Želimo le poudariti, da če hočemo svojemu imunskemu sistemu najboljše, si moramo najprej prizadevati za zdravje duha, ob tem pa ne zanemarjati nasvetov stroke.

    https://si.aleteia.org/2020/11/25/kaj-najbolj-krepi-imunski-sistem/

    • Hvala says:

      Človek je sestavljen iz telesa, duše in duha. Vse to je povezano v celoto.

      GREH JE RANA ALI BOLEZEN DUHA. Ta rana se pokaže lahko v telesnem obolenju, čeprav je telo samo po sebi še zdravo.
      Včasih preiskave pri zdravnikih ne pokažejo organske bolezni, vendar je človek bolan in zelo trpi.

      Zato je potrebno ne samo, da skrbimo za telesno zdravje, poskrbeti je potrebno za duhovno zdravje. Vse skupaj pa je CELOTA ČLOVEKA, USTVARJENA PO BOŽJI PODOBI.

  7. Miro says:

    KAKO JE SV. HIERONIM KROTIL SVOJO PRETIRANO JEZO – SLOVEL JE PO TEM, DA SE JE ZNAŠAL NAD LJUDMI IN JIH GRAJAL, ODREŠILO PA GA JE NJEGOVO GLOBOKO KESANJE (Aleteia)

    Jeza je čustvo, ki samo po sebi ni grešno. Jeza nas lahko celo spodbudi, da storimo kaj junaškega in se postavimo za ljudi, ki jih drugi preganjajo. Toda veliko lažje je dopustiti, da nas jeza prevzame, v tem primeru pa naše besede ne odsevajo naše krščanske vere.

    Sv. Hieronim je to dobro poznal, saj je daleč naokoli slovel po svojem vzkipljivem značaju. S svojo jezo se ni ponašal in je svoje besede pogosto obžaloval takoj zatem, ko jih je izrekel. Hitro so ga razburila dejanja drugih ljudi in njegove razprave z drugimi učenjaki niso bile prav nič prijetne. Zakaj je bil torej sv. Hieronim razglašen za svetnika, če je bil tako jezen človek in so ga vsi poznali po njegovih žaljivih besedah?

    Več o tem zanimivem in poučnem prispevku na:
    https://si.aleteia.org/2020/10/01/kako-je-sv-hieronim-krotil-svojo-pretirano-jezo/

    Bog ne daj, da pride do izbruha jeze. Če pa nas že začnejo premetavati čustva jeze, se kar najhitreje zatecimo v molitev. Berimo in premišljujmo svetopimske odlomke, med katerimi sta za obvladovanje jeze primerna še zlasti naslednja dva:

    Iz pisma Efežanom

    Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču. (Ef 4,25-27)

    Iz pisma Kološanom

    Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. (Kol 3,8.12-13)

    V postnem času pogosto vzklikajmo: Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

  8. Miro says:

    DUHOVNA MISEL: »ČMRLJI DELAJO VELIKO VEČ ŠUMA IN KAŽEJO PRI DELU VELIKO VEČ PRIZADEVANJA KAKOR ČEBELE, A VENDAR NANOSIJO LE NEKAJ SATJA, PA NIČ MEDU.« (sv. Frančišek Saleški)

    -»Med napisano evangeljsko besedo in svetniškim življenjem ni nobene druge razlike kakor med napisanimi notami in glasbeno izvedbo.«

    -»Molitev je blagoslovljena rosa, ki škropi rastline naših dobrih želja, da ozelene in se razcveto, naše duše čisti vseh nepopolnosti ter gasi strasti naših src.«

    -»Čmrlji delajo veliko več šuma in kažejo pri delu veliko več prizadevanja kakor čebele, a vendar nanosijo le nekaj satja, pa nič medu.«

    (sv. Frančišek Saleški, izbor misli iz Ognjišča)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    2. POSTNA NEDELJA (B) – JEZUSOVA SPREMENITEV – »TA JE MOJ LJUBLJENI SIN, NJEGA POSLUŠAJTE!«

    BERILO: 1 Mz 22,1–2.9a.10–13.15–18; Rim 8,31b–34; Mr 9,2–10

    EVANGELJSKI ODLOMEK: Mr 9,2-10

    Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+9%2C2-10&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZMIŠLJANJE P. RANEIRA CANTALAMESSA:

    Evangeljski odlomek nam spregovori o Jezusovem spremenjenju. Nekega dne je vzel Jezus s seboj tri svoje učence in se z njimi povzpel na visoko goro (izročilo pravi, da na goro Tabor). V nekem določenem trenutku je začelo Jezusovo obličje žareti v izjemni svetlobi; prikazala sta se Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Za nekaj trenutkov je bila božanskost Božjega Sina – sicer skrita pod njegovo človeškostjo – kakor osvobojena in Jezus se je tudi navzven pokazal tak, kakršen je resnično bil: luč sveta. Vse je napolnilo izjemno ozračje miru in sreče, tako da se Peter ni mogel zadržati in je vzkliknil: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …« Takrat se je pojavil oblak, ki jih je obdal, in iz oblaka je prišel glas, ki je rekel:

    »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«

    S temi besedami je Bog Oče človeštvu dal Jezusa Kristusa kot edinega in dokončnega učitelja. Velelnik »Poslušajte ga!« je napolnjen z vso Božjo avtoriteto in z vso Božjo ljubeznijo do človeka. Poslušati Jezusa v resnici ni le dolžnost in pokorščina, ampak je tudi milost, privilegij, dar. On je resnica: če bomo hodili za njim, se ne bomo varali; on je ljubezen: ne išče drugega kakor našo srečo.

    Zdaj pa kot običajno prenesimo to sporočilo še v naše življenje. Besedi »Poslušajte ga!« seveda nista namenjeni le onim trem učencem, ki so bili na gori Tabor, ampak Kristusovim učencem vseh časov. Seveda pa si moramo zastaviti vprašanje: »Kje Jezus govori danes, da bi ga lahko slišali?«

    Jezus nam govori predvsem po naši vesti. Vsakokrat, ko nam vest očita, da smo kaj slabega storili, ali pa nas spodbuja, naj storimo nekaj dobrega, nam govori Jezus po svojem Duhu. Glas vesti je neke vrste prevodnik, ki je v nas zato, da nam posreduje Božji glas.

    Toda vest sama še ne zadostuje. Lahko ji je ukazati, naj reče tisto, kar bi mi radi slišali. Naša sebičnost jo lahko popači, celo utiša. Zato jo morata razsvetljevati in podpirati evangelij in cerkveno učiteljstvo. Evangelij je posebno izbrano mesto, kjer nam Jezus danes govori. Nešteto ljudi je to v svojem življenju izkusilo. Ljudje se radi razvedrijo in ob tem ne razmišljajo o nobeni pomembni stvari; zato tako radi spremljajo zabavne programe, igre in kvize. Ko pa se družina spopada s krizo, z veliko neprijetnostjo, takrat se zave, da se le evangeljske besede dotikajo problema in nam imajo nekaj povedati. Vse druge besede zvenijo prazno in nas puščajo same v primežu naših težav.

    Jezusov evangelij poslušajo tudi zunaj ožjega kroga njegovih učencev. Ideal »nenasilja« je na primer navdihnil Gandija; iz njegovega dopisovanja z ruskim pisateljem Tolstojem vemo, da ga je poleg njegove hindujske kulture navdihovalo branje evangeljskih blagrov. Tudi utemeljitelji marksizma, posebno Engels, so prepoznavali v evangeliju navdihujoči izvir nekaterih najbolj tehtnih načel svojega socialnega nauka. Jezus govori »velikokrat in na veliko načinov« (Heb 1,1) in včasih njegov glas doseže tudi nas kristjane kot odmev onih, ki so zunaj Cerkve.

    Seveda je to izjema. Redni kraj, kjer nam danes govori Jezus, je Cerkev, govori nam po njenem izročilu in učiteljstvu naslednikov apostolov. Njim je Jezus rekel: »Kdor posluša vas, posluša mene!« Iz izkušnje vemo, da lahko evangeljske besede pogosto različno razlagamo; lahko jih kdo prikroji tako, da ljudje v nekem določenem okolju slišijo tisto, kar hočejo slišati. Kdo nam bo zagotovil verodostojno razlago, če ne Cerkev, ki jo je Kristus ustanovil prav s tem namenom? Zato je pomembno, da si prizadevamo spoznavati njen nauk, da ga spoznavamo neposredno, kot nam ga razlaga, ne pa preko interpretacije sredstev družbenega obveščanja, ki je pogosto popačena in omejena.

    Zdaj pa moram zamenjati register. Skoraj enako pomembno, kot je vedeti, kje danes Jezus govori, je pomembno tudi vedeti, kje ne govori. On zagotovo ne govori po čarovnikih, vedeževalcih, čarodejih, piscih horoskopov, dozdevnih zunajzemeljskih sporočilih; ne govori na spiritističnih seansah, po okultizmih. V Svetem pismu glede omenjenega beremo tale opomin:

    »Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet. Kajti Gospodu je gnusoba, kdor koli dela te reči« (5 Mz 18,10–12).

    To so bili tipični načini poganskega odnosa do božjega, ki so ljudje s pomočjo vedeževalcev gledali v zvezde ali pa v drobovje živali in letenje ptic. Med njimi sta bili dve posebni vrsti duhovnikov, ki so se ukvarjali samo s tem; imenovali so se Àuguri (od tod izraz za voščilo ali napovedovanje prihodnosti) in Àuspici (od tod izraza zaželeti in želja). Odnos z božanstvom ni temeljil na pokorščini, zaupanju in ljubezni, ampak na prekanjenosti. Božanstvu je bilo treba z zvijačo izmakniti njegove skrivnosti in njegove moči.

    Ko Bog reče: »Poslušajte ga!«, je vsega tega konec. En sam je srednik med Bogom in ljudmi; nismo več prisiljeni, da bi »tipaje«spoznavali Božjo voljo in bi se posvetovali s tem ali onim. V Kristusu imamo vse odgovore.

    Danes so, žal, ti poganski obredi spet v modi. Kadarkoli oslabi resnična vera, poraste vraževernost. Za primer vzemimo med vsemi najbolj neškodljivo stvar: horoskop. Lahko bi rekli, da skoraj ni časopisa ali radijske postaje, ki svoji publiki ne bi dnevno ponujala horoskopa. Za odrasle ljudi z nekaj kritičnosti in ironije ni to nič drugega kot neškodljivo zavajanje, neke vrste igra in kratkočasenje. Toda če pogledamo stvar v daljšem časovnem razdobju: kakšna miselnost se ustvarja predvsem pri mladostnikih in odraščajočih? Začenjajo verjeti, da v življenju uspeh ni odvisen od napora, posvečanja študiju in vztrajnega dela, ampak od nedojemljivih zunanjih vplivov; od tega, da na svojo stran pridobiš lastne moči ali pa moči drugih. Še huje pa je, da vse to vodi v razmišljanje, da za slabo in dobro nismo odgovorni mi, ampak je vse odvisno od zvezd. Na misel mi prihaja lik Don Ferranteja. Ker je bil prepričan – pripoveduje Alessandro Manzoni – da kuga ne prihaja od okužbe, ampak od »usodnega križanja Saturna in Jupitra«, se seveda pred njo niti malo ni zaščitil in je zaradi nje umrl: »medtem ko se je jezil na zvezde« (Zaročenca, 37. poglavje).

    Osupljivo je gledati, kako tisk, ki ima za seboj slavno preteklost, ali pa druga javna sredstva obveščanja, ki bi morala odigrati vzgojno vlogo, ravnajo nevzgojno s pomočjo stvari, ki jim niti oni sami ne verjamejo.

    Opozoriti moram še na neko drugo področje, kjer Jezus ne govori, vendar mu ves čas dajejo besedo. To so t. i. zasebna razodetja, nebeška sporočila, prikazovanja in različni glasovi. Ne govorim, da Kristus in Devica Marija ne moreta govoriti tudi preko takih sredstev. To sta v preteklosti že storila in to seveda lahko delata tudi danes. Toda preden vzamemo zares, da gre za Jezusa in Marijo, ki govorita, ne pa za bolestno fantazijo posameznika ali pa še slabše, za prekanjence, ki izkoriščajo dobro vero ljudi, je treba imeti zagotovila. Na tem področju je treba počakati na sodbo Cerkve in je ne prehitevati. Če počakamo, ničesar ne izgubimo, kajti medtem imamo že vse tisto, kar nam je potrebno za spoznanje Božje volje in za življenje po njej, če seveda to hočemo. Dante Alighieri je dobro povedal kristjanom svojega časa:

    »Kristjani, bodite previdni:
    ne bodite kakor peresce v vetru
    in ne verjemite, da vas vsaka voda umije.
    Imate novo in staro zavezo
    in pastirja Cerkve, ki vas vodi:
    to naj vam zadostuje za odrešenje« (Raj V,73–78).

    Sv. Janez od Križa je rekel: »Odkar je Bog na gori Tabor rekel o Jezusu ‘Poslušajte ga!’, je on sam na neki način onemel. Povedal je vse, nič novega ni, kar bi še razodel. Kdor zahteva od njega nova razodetja ali odgovore, ga žali, kot da še ni dovolj jasno vsega povedal. Bog še naprej vsem ponavlja isto besedo: ‘Poslušajte ga! Berite evangelij: tam boste našli več in ne manj od tistega, kar iščete.’«

    Današnji evangelij nam sijajno prikazuje Jezusa Kristusa kot učitelja Cerkve in človeštva. Tudi mi se spustimo z našega malega Tabora, nesoč v srcu močan odmev Očetovega povabila: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«

    Povzeto po: kapucini.si

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja