Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   28. marca, 2021 at 10:47

   Zahvala našemu Odrešeniku Jezusu
   Zvest Prijatelj in Odrešenik naš je naš Vstali Jezus,
   On bremena in stiske v Življenju lajša nam.
   Naj srce Človek nikoli ti ne opeša, saj v molitvi nikoli nisi sam.
   Včasih blodimo v samoti, včasih dan je poln težav,
   a zakaj tegob, bolezmi in skrbi bi svojih, mu v molitvi iskreno in goreče ne predal?
   Ko dvom, skušnjava ali skrb te obide, ko boli te duša vsa,
   ne obupaj sam v tej samoti, mir Božji v molitvi odrešilno in blago te obda.
   Veš, da čaka Zvesti Te Prijatelj, ki vseskozi čaka, da olajša nam vsem križ.
   Pridi k njemu, on Te vabi, le pri njem vso uteho in pomoč dobiš.
   Če potrt si in utrujen, če bolezen te teži,
   pridi k Jezusu v molitvi, on vso skrb in žalost nam teši.
   Jezus naš je Zvesti spremljevalec sredi vseh zemeljskih nadlog,
   varno nosi Te v naročju, On Gospod je naš in Bog.
   Amen

   Bog Te blagoslovi dragi brat/draga sestra v Kristusu. Vztrajaj v Veri in Molitvi k Njemu in poplačan/a boš.  

   Tvoja je Oblast, Ljubezen in Slava Vekomaj. Božje Usmiljenje Vate zaupamo! Božja Pomoč Ostani Vedno z nami Vsemi!

   Odgovori
2. Hvala says:

   28. marca, 2021 at 10:31

   GOVORICA LJUBEZNI

   Govorica ljubezni je govorica Svetega Duha, ko človek postane majhen, da ga sprejme. Tedaj ga razume ves svet. Kdor pa želi govoriti ‘svoj’ jezik, ga nihče ne razume in vsi okrog njega se razidejo. (Michel Quoist-Ognjišče)

   Sto tisoč ljudi je bilo zbranih na stadionu Coliseum v Los Angelesu. Nenadoma je pater James Keller (1900-1977), ki je govoril tej brezkončni množici, utihnil: »Ne ustrašite se, zdaj bomo ugasnili luči.« Stadion je objela tema, toda iz zvočnikov je bilo slišati patrov glas: »Prižgal bom vžigalico. Vsi, ki boste videli, kako bo vzplapolal majhen plamenček, recite preprosto: Da!« Takoj ko se je v popolni temi pojavila majhna svetla pika, je vsa množica vzkliknila: »Da!« Pater Keller je razlagal naprej: »Vidite: tako se lahko v temini srca prižge eno samo majhno dejanje dobrote. Še tako majhno, ne bo nikoli ostalo skrito v Božjih očeh. Vi pa zmorete storiti še več. Vsi tisti, ki imate vžigalice, jih zdaj prižgite!« Nenadoma je temo razsvetlilo nešteto drgetajočih plamenčkov. Če bi številni ljudje, ki niso zelo pomembni, na nekem kraju našega planeta naredili samo eno malenkost, bi obraz zemlje zasijal!

   Nekega dne je arabski šejk poklical enega svojih svetovalcev in od njega zahteval, naj mu pove, kaj o njem govorijo v vasi. Svetovalec mu je odvrnil: »Gospod, kaj želite? Odgovor, ki vam bo ugajal, ali resnico?«
   »Resnico hočem, resnico!«
   »Povedal vam jo bom, če mi obljubite, da mi boste dali nagrado, za katero vas bom prosil.«
   »Prav, prosi karkoli hočeš, saj resnica nima cene.«
   »Dovolj bo majhna nagrada,« reče tedaj svetovalec, »dajte mi konja, da bom lahko zbežal, še preden vam bom uspel do konca povedati resnico.« Ognjišče)

   https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/76-veroucne-strani?start=20

   Odgovori
3. Miro says:

   28. marca, 2021 at 9:42

   KOMENTAR: UMRETI KOT DAR – KAJ ZARES POMENI ŽIVETI NA VELIKONOČEN NAČIN? (Družina)

   Pater Marko Ivan Rupnik takole piše:

   Bogoslužni koledar se bliža veliki noči. Velikonočno tridnevje je uresničitev človeka v Jezusu Kristusu. S smrtjo Kristus premaga smrt, ki ima svojo moč ravno v tem, da izniči vsak smisel in razodene zmagoslavje absolutnega relativizma.

   Kakor razmišlja Pridigar, češ da je vseeno, ali se trudiš, da si pošten in radodaren ali pa da si skopuški in kradeš, lažeš, druge zaničuješ, kajti tako ali tako boš umrl in črv te bo požrl. Pokopališče s svojimi črvi v podzemlju izenači tako poštenega kot krivičnega človeka.

   Kristus pa odživi svojo smrt kot prostorje celostne izročitve sebe, kot dar iz ljubezni, zaradi ljubezni in v ljubezni. Torej smrt dobi svoj smisel samo v ljubezni in ta je tako radikalen, da jo uniči, »zastrupi« s smislom njeno zmožnost relativizacije in izvotljenja vsake vrednote.

   Ampak za človeški razum je povsem noro in nelogično misliti, da zmagaš, ko te porazijo, da dobivaš, ko podarjaš, da se hraniš, ko se razdajaš in trosiš sebe z ljubeznijo, ko izročaš svoje življenje v večno ljubeči spomin Očeta, ko ne iščeš več, da bi sebe rešil in ohranil; ko ti ni več do tega, da bi se uveljavil pred drugimi ali celo pred Bogom, ampak žrtvuješ svoje telo v skrbi za drugega in v ljubezni postaneš služabnik drugemu.

   Samo modrost Svetega Duha, ki je inteligenca življenja kot ljubezen, lahko pomaga človeku, da uvidi, da je pot rešitve velikonočna daritev sebe (1 Kor 2).

   Več o tem razmišljanju na:
   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/komentar:-umreti-kot-dar?Open

   Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
4. Miro says:

   27. marca, 2021 at 17:15

   JEZUS PATRU PIJU RAZLOŽI, KATERA JE RESNIČNA »OGROMNA MOČ« CERKVE (Aleteia)

   V enem izmed zvezkov, ki tvorijo dnevnik zapisov o tem, kako so cerkveni odposlanci zasliševali p. Pija, ta prosi Jezusa samega, da razloži, kaj je sveta maša.

   https://si.aleteia.org/2019/05/19/jezus-p-piju-razlozi-katera-je-resnicna-ogromna-moc-cerkve/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Sv. pater Pij, prosi za nas!

   Odgovori
5. Hvala says:

   27. marca, 2021 at 14:57

   TRPLJENJE

   Trpljenje je samo na sebi zlo in ne izhaja iz Boga. V raju ga ni bilo, vsaj tako lahko dojamemo razodetje. Tretje poglavje Prve Mojzesove knjige nam pove, da se je trpljenje pojavilo po svobodni odločitvi človeka (in tudi svobodni odločitvi nekaterih angelov), da se upre Bogu in se odpove njegovemu načrtu. Ko se je torej svobodno bitje odločilo za greh, se je kot posledica te odločitve pojavilo tudi trpljenje. Izvorno torej trpljenje v krščanstvu nima posebnega mesta, ampak nikakršnega, razen negativnega; še enkrat se spomnimo raja. Ko pa se je človek, ki ga Bog ljubi od vsega začetka, znašel v trpljenju in ločenosti od Boga, ki je ljubezen, se je ta Bog, ki ga je Kristus razodel kot Očeta, odločil, da človeka odreši. A ne kljub trpljenju, ampak prav ‘skozi’ trpljenje in smrt. Z učlovečenjem je Bog sam vstopil v človekovo doživljanje trpljenja in smrti kot posledici greha, zato da ju je od znotraj spremenil. Odkar je Kristus s svojim trpljenjem in smrtjo izrazil Božjo ljubezen do človeka in s tem posledice greha uničil, lahko tudi človek svoje trpljenje pridruži Kristusovemu, ko se z njim poveže in združi, in v tem primeru ima trpljenje lahko poseben odrešenjski pomen. Sicer ostaja samo znamenje prisotnosti zla in greha. Res pa je dejstvo, da je v tem po izvirnem grehu padlem svetu tudi resnična ljubezen prej ali slej povezana s trpljenjem. A vzrok ni ljubezen, marveč vse, kar je v okolici nasprotno ljubezni – torej zlo; a resnična ljubezen je močnejša od vsakega nasprotovanja in zato tudi zmore sprejeti vsakršno trpljenje, da lahko ljubi naprej in tako odrešuje.

   Tudi pri tem vprašanju sprašujete o trpljenju ljudi, ki nimajo ‘niti kančka’ vere. Težko verjamem, da bi v takšnem stanju kdo ‘vzdržal’ prav vse življenje. Večinsko prepričanje pa je tudi, da se Bog v trenutku smrti vsakemu človeku na poseben način približa in mu ponudi svojo ljubezen. Kaj se pa takrat zgodi, ko je spoznanje že nekoliko drugačno kot v zemeljskem življenju, pa lahko le ugibamo. Vsekakor pa nam razodetje daje dovolj gotovosti, da lahko verjamemo, da se Bog za vsakega ‘potrudi’ do konca, da bi svojega otroka in brata ali sestro rešil. Sicer pa ostaja v veljavi, da je trpljenje brez Boga brezplodno in zgolj uničujoče. Zato je odločujoča vera kot živi odnos z Bogom, ne pa vera kot izpoved neke zunanje formule.
   Naj sklenem z mislijo, navezano na konec vašega razmišljanja. Nobeno človeško trpljenje ni odrešilno. Odrešilno je le Kristusovo trpljenje, ker je trpljenje druge Božje osebe v človeški naravi, s katero se je združila. To pa je storila iz ljubezni. Ljubezen ne potrebuje nobene druge razlage, ker je ni mogoče razložiti. Naše trpljenje dobi smisel le, če postane izraz naše ljubezni in postane tako eno izmed ‘orodij’ za našo združitev s Kristusom tudi v njegovem trpljenju. Seveda ni to edina pot in edino ‘sredstvo’, je pa gotovo izredno pomembno, saj je normalno, da želimo biti eno z ljubljeno osebo predvsem v njenem trpljenju, če smo že v njenem veselju in sreči. In tako želi verni kristjan biti priličen Kristusu tudi v njegovem trpljenju.
   TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2013) 05, str. 58

   https://revija.ognjisce.si/pisma/7492-kaj-je-z-dusami-tistih-za-katere-nihce-ne-moli

   Odgovori
6. Miro says:

   27. marca, 2021 at 14:04

   USMILJENJE BOGA, SKRITEGA V NAJSVETEJŠEM ZAKRAMENTU; GLAS GOSPODA, KI NAM GOVORI S PRESTOLA USMILJENJA: PRIDITE K MENI VSI! (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1485)

   POGOVOR USMILJENEGA BOGA Z GREŠNIKOM

   – Jezus: »Ne boj se, grešnik, svojega Odrešenika. Prvi se približujem k tebi, ker vem, da se sam nisi sposoben dvigniti k meni. Ne beži, otrok, od svojega očeta. Želi se pogovoriti na samem s svojim usmiljenim Bogom, ki ti sam želi izreči besede odpuščanja in te obsuti z milostmi. O kako draga mi je tvoja duša. Zapisal sem te na svoje roke. Povzročil si globoko rano v mojem srcu.«

   – Grešnik: »Gospod, slišim tvoj glas, ki me kliče, da bi se vrnil s krive poti, pa nimam ne poguma ne moči.«

   – Jezus: »Jaz sem tvoja moč, dal ti bom moči za bojevanje.«

   – Grešnik: »Gospod, priznavam tvojo svetost in se te bojim.«

   – Jezus: »Moj otrok, zakaj se bojiš usmiljenega Boga? Moja svetost me ne ovira, da bi ne bil usmiljen do tebe. Glej, človek, zate sem na zemlji postavil prestol usmiljenja. Ta prestol je tabernakelj in s tega prestola usmiljenja želim stopiti v tvoje srce. Glej, nisem se obdal ne s spremstvom ne s stražo. Vsak trenutek imaš dostop do mene. Ob vsakem dnevnem času se želim pogovarjati s teboj in te obsipati z milostmi.«

   – Grešnik: »Gospod, bojim se, da mi ne boš odpustil tako velikega števila grehov. Moja beda me napolnjuje s strahom.«

   – Jezus: »Moje usmiljenje je večje kakor tvoja beda in beda vsega sveta. Kdo je izmeril mojo dobroto? Zate sem se spustil iz nebes na zemljo; zate sem se dal pribiti na križ; zate sem dovolil s sulico odpreti svoje presveto Srce in sem ti odprl studenec usmiljenja. Pridi in črpaj s posodo zaupanja milosti iz tega izvira. Ponižnega srca nikoli ne zavračam. Tvoja beda je utonila v globinah mojega usmiljenja. Zakaj bi se z menoj prerekal zaradi svoje bede? Napravi mi veselje in mi izroči vse svoje stiske in vso bedo, jaz pa te bom napolnil z zakladi svojih milosti.«

   – Grešnik: »O Gospod, s svojo dobroto si premagal moje kamnito srce. Glej, z zaupanjem in ponižnostjo se bližam sodišču tvojega usmiljenja. Z roko svojega namestnika mi podeli odpuščanje. O Gospod, čutim, kako sta se milost in mir izlila na mojo ubogo dušo. Čutim, da me je popolnoma prevzelo tvoje usmiljenje, Gospod. Več si mi odpustil, kot sem si upal pričakovati ali kot sem bil sposoben pomisliti. Tvoja dobrota je prekosila vse moje želje. Zdaj te, prevzet od hvaležnosti za toliko milosti, vabim v svoje srce. Blodil sem okrog po krivih poteh kot izgubljen otrok, ti pa mi nisi prenehal biti oče. Pomnoži v meni tvoje usmiljenje, saj vidiš, kako sem slaboten.«

   – Jezus: »Otrok, ne govori več o svoji bedi, ker se je več ne spominjam. Poslušaj, moj otrok, kaj ti želim povedati: Prikleni se na moje rane in črpaj vse iz izvira življenja, kar koli more tvoje srce poželeti. Slastno pij iz izvira življenja in ne boš omagal na poti. Glej v sijaj mojega usmiljenja in ne boj se sovražnikov svojega odrešenja. Slavi moje usmiljenje.«

   Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1485

   Več o tem na:
   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   27. marca, 2021 at 13:48

   JEZUS NAUČI ME TRPETI-priloženo preberimo in se poglobimo v trpljenje svetnice Favstine Kowwalske, ki ji je Jezus povedal, da jo je vzel v šolo trpljenja . Ob takem trpljenju bi brez Jezusa padla v malodušje in obup. Jezus je Favstin učil, da mora imeti ljubezen do tistih, ki ji povzročajo trpljenje
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Proti koncu leta 1937 je tuberkuloza že tako napredovala, da je sestra Favstina začela vonjati razkroj lastnega telesa. Nekoč jo je obiskala neka sestra, a se je že po nekaj minutah pogovora skremžila in dejala: »Sestra, tu čutim mrliča, tako kot da bi truplo razpadalo. O, kako strašno je to.« Sestra Favstina ji je odgovorila: »Sestra, ne prestrašite se, ta vonj prihaja od mene.« Pojavile so se strašne bolečine v črevesju, zaradi katerih se je cele noči zvijala na ležišču. Začela je izkašljevati kri. Stalne bolečine in slabost so jo izčrpavale. Spremljalo pa jo je tudi trpljenje mističnega izvora. Včasih je več ur podoživljala Jezusovo trpljenje na Oljski gori in križevem potu. Čutila je njegove rane na rokah, nogah, glavi in prsih. Rane so bile sicer nevidne, bolečine pa kljub temu neizmerne. Pogosto zaradi oslabelosti več dni ni mogla vstati iz postelje.

   Redovnica, odgovorna za ambulanto, je menila, da se sestra Favstina preveč predaja bolezni. Tudi druge sestre je prepričevala, da so Favstinine bolečine večinoma le v njeni glavi. Čeprav je Favstina več dni ležala v postelji, ni bilo sestre, ki bi jo obiskala in ji prinesla kozarec vode. To jo je zelo prizadelo. Počutila se je osamljeno in zapuščeno. V svoj Dnevnik je zapisala: »Dokler lahko hodiš in delaš, je vse dobro in prav. Toda ko Bog pošlje bolezen, je prijateljev nekako manj … Ko pa Bog dopusti daljšo bolezen, nas počasi začnejo zapuščati tudi zvesti prijatelji. Bolj poredko nas obiskujejo, njihovi obiski pa pogosto povzročajo bolečine. Namesto da bi nas tolažili, nam kaj očitajo, kar povzroča veliko trpljenje … Kadar Bog ne daje niti smrti niti zdravja, in to traja leta, se okolje temu privadi in ravna, kot da človek ne bi bil bolan. Takrat se začenja niz tihega mučeništva.«
   Jezus pa je sestri Favstini tudi v tem obdobju ostajal blizu: »Jemljem te v svojo šolo; naučiti te želim trpeti,« je nekoč slišala njegove besede. Odgovorila mu je: »S teboj, Gospod, sem pripravljena na vse.« Jezus ji je odvrnil: »Dovoljeno ti je piti iz keliha, iz katerega jaz pijem; to iz­redno čast ti danes dajem.«

   Jezus je Favstino spodbujal: »Učenka moja, imej veliko ljubezen do tistih, ki ti povzročajo trpljenje.« Sestra Favstina se je ob teh besedah užalostila: »Moj učitelj, saj ti vidiš, da ne čutim ljubezni do njih in to me muči.« Jezus ji je odgovoril: »Čustva niso vedno v tvoji moči; da ljubiš, spoznaš po tem, da po doživetih težavah in nasprotovanju ne izgubljaš miru, ampak moliš za tiste, od katerih si okusila trpljenje, in jim želiš dobro.«
   Sestra Favstina se je zavedala, da bi v takem trpljenju brez Jezusa že zdavnaj zapadla v malodušje, jezo ali obup. Naslonjena nanj pa je uspela v sebi ohranjati mir. Čeprav fizično ni mogla ničesar več storiti, ji je Jezus dal spoznati, da s svojim trpljenjem pomaga odreševati številne duše. Rekel ji je: »Moja hči, vedi: če ti dam globlje spoznati in občutiti svoje trpljenje, je to moja milost; ko doživljaš zmedenost ter veliko trpljenje, tedaj si živo udeležena v mojem trpljenju in mi postajaš povsem podobna. Tvoja stvar je, da se v teh trenutkih bolj kot kadar koli podvržeš moji volji …« Sestro Favstino so te besede napolnile z nepopisnim veseljem. Že od otroštva je bila namreč njena največja želja, da bi bila podobna Jezusu, da bi mu bila blizu. Doživljala je, kako se njeno hrepenenje v polnosti uresničuje prav v trpljenju.

   *
   Prijateljstvo z Jezusom naše trpljenje spreminja v odrešenje; nemoč postaja moč; iz žalosti se rojeva veselje, iz smrti vstaja življenje. Zaupaj Mu in vedno išči Njegovo bližino.

   Naloga:
   Zmoli desetko rožnega venca s skrivnostjo »ki je od mrtvih vstal«. Za­hvali se Jezusu za njegovo čudovito prijateljstvo.

   http://www.mirenski-grad.si/29-dan-jezus-nauci-me-trpeti

   Odgovori
   • Hvala says:

     9. aprila, 2021 at 9:24

     PRIMER IZČRPANOSTI IN IZGORELOSTI ZARADI DELA:
     ———————————————————————-
     ČE NEKDO DELA IZ IZVIRA SVETEGA DUHA, IMA SAM VESELJE NAD DELOM IN NE POSTANE
     TAKO ENOSTAVNO IZČRPAN
     :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

     Izvir, iz katerega delamo, postane kalen zaradi naših življenjskih
     vzorcev. Tako na primer kakšno gospo pri vsem njenem delovanju
     vedno določata dva življenjska vzorca: »Upam, da ne bo prepira.
     Upam, da bom uspela vse, kar se od mene pričakuje.« Če me
     določajo taki življenjski vzorci, postanem kmalu izčrpan in izgorel.

     Ali pa kakšen terapevt o duhovnikih, ki se počutijo izgorele, pogosto
     meni: »Kdor veliko daje, ta tudi veliko potrebuje.« Kdor veliko daje,
     ker potrebuje veliko pozornosti in potrditve, ta se hitro izčrpa. Kdor
     pa daje, ker vedno znova prejema in črpa iz notranjega izvira, ta
     lahko daje, ne da bi se izčrpal. Ta pri svojem dajanju tudi veliko dobi
     nazaj. Vendar pa od tega ni odvisen. Zato lahko uživa, kar prejema.
     To, ali nekdo dela iz izvira Svetega Duha ali iz kalnih izvirov svojih
     podzavestnih življenjskih vzorcev se čuti na njegovem izžarevanju, ki
     ga s svojim delom razširja. Če nekdo dela iz izvira Svetega Duha, ima
     sam veselje nad delom in ne postane tako enostavno izčrpan. Okoli
     njega raste in uspeva. Delo teče iz njega. Drugi, ki delajo iz
     življenjskega vzorca svojega perfekcionizma ali častihlepja, s svojim
     delom širijo vzdušje agresivnosti in nezadovoljstva, trdote in
     zagrenjenosti.
     Benediktovo Pravilo nam kaže poti, kako pridemo v stik z naš
     našim notranjim izvirom in kako iz njega delamo. Sicer pa tudi Benedikt
     pozna utrujenost, ki nastane zaradi dela. Vendar to ni izčrpanost, ki
     nas notranje raztrga. To je utrujenost, ki nam kljub vsemu podarja
     mir. Čutimo namreč, da nas je navsezadnje v delu obremenil Bog
     sam. Če me obremenjuje Bog in ne moj bolni življenjski vzorec, sem
     kljub zunanji utrujenosti notranje miren.

     https://cdn.grad-miren.si/uploads/5b5e0ccc-f07a-4eb9-bf60-2b19a3e466a6-18_Moli_in_delaj.pdf

     Odgovori
     • Hvala says:

       9. aprila, 2021 at 9:28

       Ta članek sem hotela podati pod BREZPOSELNOST LJUDI!

       Odgovori
       • Hvala says:

         9. aprila, 2021 at 9:37

         Večkrat sem že napisala, da če človek izroči svoje življenje Bogu v celoti-to je tudi svoje delo, čas v dnevu, počitek potem ni bojazni, “DA BO IZGOREL OD DELA,” in se ne bodo porajale podobne misli, kajti BOG POSKRBI ZA VSE, DA JE V HARMONIJI. ČE PA S SVOJO MODROSTJO IN S SVOJO PESTJO BREZ BOGA NAČRTUJE DELO IN POČITEK ITD….JE PA ZGODI DRUGAČE.

         Odgovori
8. Miro says:

   27. marca, 2021 at 13:05

   NAJBOLJŠA POKORA JE VESTNO IZPOLNJEVANJE NAŠIH VSAKDANJIH DOLŽNOSTI! (sv. Maksimiljan Kolbe)

   – Motor črpa svojo moč iz goriva in ne od železnih delov, pa naj bodo ti še tako dobri in usposobljeni za brezhibno delovanje. Podobno je tudi z nami: če zapremo kanale, po katerih nam doteka milost, bomo vedno bolj slabotni in nazadnje bomo še izhirali.

   – V Brezmadežni stvarjenje dosega vrhunec svoje popolnosti. Mati božja je od vseh stvari Bogu najbolj podobna.

   – Mislimo na to: pri poslednji sodbi bomo dajali odgovor ne le zato, kar smo storili, Bog nam bo pripisal krivdo tudi za vsako dejanje, ki bi ga lahko storili, pa ga nismo.

   – Jezus je dejal, da drevo spoznamo po njegovih sadovih. Če ti kaj povzroča nemir in je to še vzrok raztresenosti, potem to gotovo ne prihaja od Boga.

   – Varujmo se slepila, da uspešnost zunanje zaposlenosti dokazuje vrednost našega dela. Spreobrnjenje in posvečenje duš je in ostane delo božje milosti.

   – Najboljša pokora je vestno izpolnjevanje naših vsakdanjih dolžnosti. Najpomembnejša molitev je predpisana vsakdanja molitev.

   – Evropa se je danes zelo oddaljila od Boga, zato so morale priti nad njo raznovrstne preizkušnje. Jasno je Bog nam pri tem ne jemlje svobodne volje. Kdor hoče, te preizkušnje izkoristi v svoje dobro, kdor pa noče ga vodijo v pogubo. Vsakemu se godi tako, kot sam hoče …

   (sv. Maksimiljan Kolbe, izbor misli iz Ognjišča)

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   27. marca, 2021 at 11:35

   ZLO

   Zlo torej Bog vedno lahko prepreči, a ga ne, torej je skoraj enako kot da ga stori. A to zlo v nobenem primeru ni za pogubljenje, za samo trpljenje, ampak za bolj polno življenje, vstajenje iz povprečja v svetost. Če pomislim na trpljenje v koncentracijskih taboriščih nacistov. Mar ni Bog sam dovolil, da npr. atentati na Hitlerja niso uspeli, mar ne bi mogel brez da bi vzel svobodno voljo človeku, doseči smrt diktatorja?! Saj bi lahko umrl tako ali drugače. Mar ni življenje v božjih rokah. Torej je v božji luči tudi zlo dobro. Dobro zaradi dosege svetosti, tistega več. Zlato se prečiščuje v ognju, ljubezen v trpljenju, svetost raste, ko raste zaupanje v Boga – kdaj, če ne v trpljenju.

   Vsekakor kruta božja logika, a verjamem, da se ne moti. Težko pa si stvari oprijemljivo razlagam drugače, kot sem napisal. Verjetno me do smrti čaka še kaj hujšega, kar sem že preživel. Upam, da bom v trpljenju zaupal, da ima Bog vedno prav, da mu bom lahko rekel: “Hvala!”, tudi ko bo videti vse narobe (p. Peter Žakelj)

   http://www.mirenski-grad.si/n32-bogu-hvala-tudi-ko-gre-vse-narobe

   Odgovori
10. Miro says:

    27. marca, 2021 at 8:23

    KAJ PA, ČE JEZUS NE BI VSTAL OD MRTVIH? (Aleteia)

    Župnik Martin Golob: »Cvetna nedelja je pravzaprav uvod v veliki teden. Včasih slišimo razne teorije, da morda pa Jezus vendarle ni vstal od mrtvih. Razmišljam takole: bi se naša vera obdržala dve tisočletji, če ne bi vstal? Bi še obstajali mladi duhovniki? Bi ljudje še molili in hodili k maši? Mislim, da je vstal od mrtvih! Če ne bi, bi bila naša vera prazna. Ni vstal le za peščico privilegiranih. Vstal je za vse. Tudi zate in zame. Živimo!«

    https://si.aleteia.org/2021/03/26/kaj-pa-ce-jezus-ne-bi-vstal-od-mrtvih/

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori