Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   28. marca, 2021 at 17:56

   TRPLJENJE JEZUSA KRISTUSA – LECTIO DIVINA OB EVANGELIJU CVETNE NEDELJE (pater Janez Poljanšek)

   EVANGELIJ CVETNE NEDELJE: Mr 14,1–15,47

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+14%2C1%9615%2C47&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   BRANJE (lectio): Pri maši na cvetno nedeljo kar dvakrat beremo iz evangelija. V začetku obreda, pred procesijo, smo priče Jezusovemu slovesnemu vhodu v Jeruzalem, pozneje pa nam miza Božje besede postreže še z daljšim branjem Jezusovega pasijona, to je opisa njegovega trpljenja in smrti na križu.

   Letos je pasijon vzet iz evangelija po Marku. Cerkev želi, da bi verniki globoko doživeli dragocene trenutke Jezusovega trpljenja, da bi se v njihovem srcu prebudilo sočutje in solidarnost z njim. Zato je branje običajno rahlo dramatizirano, z več bralci, ali pa besedilo pasijona celo uglasbeno in zapeto.

   Naj torej tudi naše osebno branje in premišljevanje opisa Jezusovega trpljenja v nas prebudi ljubečo, sočutno bližino z Gospodom, ki je iz ljubezni do nas daroval svoje življenje. V začetku molitve prosimo Gospoda za to milost.

   PREMIŠLJEVANJE (meditatio): V Jezusovo trpljenje nas uvede prizor, ko žena v Betaniji mazili Jezusa. Njeno ljubeče in nežno dejanje je postavljeno med dva kamna zla, ki bosta strla Jezusovo telo; med iskanje judovskih voditeljev, kako bi Jezusa prijeli in usmrtili, ter Judeževo odločitev, da Jezusa izda.

   Strta posodica in potrata ženinega olja v prispodobi razodeva tudi to, kar se bo zgodilo z Jezusom, ko bo njegovo telo strto in bo z oljem svoje ljubezni mazilil vse človeštvo. Kaj dogodek v Betaniji govori meni, v kaj me vabi?

   Sledi priprava in obhajanje pashalne večerje, spomina na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Jezus temu obredu doda novo, globljo, odrešenjsko razsežnost, ki zajame vse človeštvo. Nova zaveza, ki jo sklepa z nami, bo potrjena z njegovo lastno krvjo, v njegov spomin bomo uživali njegovo telo in kri.

   On je postal žrtvovano Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. Razodetje nore Božje ljubezni, ki ne postavlja pogojev in želi samo eno – da bi bila sprejeta.

   Tudi obred postavitve evharistije je zaznamovan s senco zla, namreč z napovedjo izdajstva in zatajitve: eden izmed dvanajsterih, za katerega se zdi, da je z Jezusom, pa v resnici ni, ga bo izdal; eden izmed dvanajsterih, za katerega se zdi, da Jezusa pozna, ga bo zatajil. Kje je moje mesto pri tej večerji?

   Getsemani. Jezusova smrtna stiska in proseča, zaupljiva molitev k Očetu. Jezus si želi solidarnosti učencev, najbližjih. A je ne najde. Eno uro traja preizkušnja zvestobe, samo eno uro. Duh je voljan, a meso je slabotno. Naše želje so velike, obljube in dobri sklepi številni, a tudi mi hitro zaspimo iz strahu za svoje življenje, zaradi skrbi za lastno preživetje, v neki duhovni naveličanosti in mlačnosti. Jezus pa iz Očetovih rok sprejema kelih trpljenja.

   Jezusa primejo. Poljub, ki je znamenje ljubezni in bližine, postane zdaj znamenje izdajstva, polastitve. Jezus se daje ljudem v roke, da storijo z njim, kar hočejo. Oče nam pravzaprav daje svojega Sina v roke – iz ljubezni do nas, tako nas ceni. Ničesar noče zadržati zase, tudi svojega ljubljenega Sina ne.

   In Jezus se ne brani, noče pobegniti, noče uporabiti svoje božanske moči. Njegova moč je v izničenju, izpraznjenju, kenozi. Ko ga sodijo in obtožujejo pred velikim zborom in pred Pilatom, noče dokazovati svoje nedolžnosti. Če bi se branil, bi s tem obsodil tožnike, saj bi se izkazale njihove krive obtožbe. Na neki način bi tako obsodil vse nas, vse človeštvo. On pa ni prišel obsodit, temveč rešit.

   Ko gledamo ta montirani proces proti Jezusu, ko opazujemo, kako se delajo norca iz njega, kako ga zasmehujejo, pljujejo vanj, tolčejo s pestmi, bičajo – kaj nam to govori o našem soočanju s krivicami, žalitvami, nasprotovanji? Kako živimo takšne trpne, trpeče trenutke svojega življenja?

   Križev pot. Prisilili so Simona, da je nesel njegov križ. Križi, ki si jih sami izberemo, so lahki. Težji pa so tisti, ki nas zadenejo nepričakovano, ki se jih branimo, ki bežimo pred njimi. Jezusa so privedli na Golgoto – Kraj lobanje. Po starem izročilu je bil tu pokopan Adam. Zdaj bo Kristus, novi Adam, na tem mestu s svojo smrtjo rodil novega človeka. Jezusa so križali med dvema razbojnikoma – med hudodelce je bil prištet.

   Njemu, ki je vzel nase grehe sveta, je mesto prav tu, med razbojniki. Za nas je namreč postal greh: Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem (2 Kor 5,21). O, srečna krivda! že lahko vzklikamo, polni hvaležnosti.

   Vsi so ga sramotili, zasmehovali in pozivali, naj stopi s križa, naj reši sam sebe. To so Jezusove zadnje skušnjave: Reši se križa, izogni se trpljenju, izpolni svoje poslanstvo brez preizkušenj, bodi uspešen, uresniči sebe … On pa ostaja z Očetom, uživa jed, ki mu jo je pripravil Oče.
   Da, čuti se tudi zapuščenega od njega, toda še naprej zaupa in se izroča v Očetovo naročje. To je pogled vere, gledanje Nevidnega. Ko je stotnik pod križem videl, kako je Jezus izdihnil, je izpovedal svojo vero. V umiranju prepoznamo človeka: nekdo je lahko prestrašen in obupan, drugi spokojen, s pogledom onkraj groba.

   Bilo je tudi nekaj žena, ki so gledale od daleč. Žene so vztrajale z njim do konca, iz hvaležnosti za usmiljenje ali ozdravitev, ki so ga bile deležne, iz ljubezni in sočutja do svojega Učitelja. Biti z njim, ostati, vztrajati z njim v njegovih preizkušnjah – v to smo povabljeni.

   Jezusov pogreb. Glejmo, kako Jezusovo telo položijo v grob. Sodobni pesnik nas vabi v to gledanje takole: »Videl boš, kako grob danes zakriva njega, ki v dlani drži vesolje, kako Božji Sin danes nespremenljivo vrtinči zvezde, ko njegovo meso počiva od del, ker je dopolnjeno odrešenje, in se odmika v skritost, da ponudi prostor veri in preizkusi, kdo je kdo.«

   Seme, ki je padlo v zemljo in umrlo, že rojeva obilen sad. Ostanimo nekaj trenutkov z Jezusom v grobu.

   MOLITEV (oratio): Zdaj se lahko obrnemo h Gospodu, ki smo ga spremljali na njegovi poti do groba. Izrazimo mu to, kar se nam zdi v tem trenutku primerno, v hvaležnosti, sočutju, skesanosti, prošnji.

   Lahko se ozremo na Križanega in mu v globoki ganjenosti vzkliknemo z besedami sv. Ignacija: »Kako to, da si ti kot Stvarnik prišel do tega, da postaneš človek in greš iz večnega življenja v telesno smrt ter tako umreš za moje grehe?«

   Potem se ozrimo nase: Kaj sem storil za Kristusa, kaj delam za Kristusa in kaj naj bi storil? In ko ga bom gledal takšnega in tako pribitega na križ, mu bom povedal, kar mi bo narekovalo srce.

   ZRENJE (contemplatio): Še nekaj trenutkov ostanimo v tihem, spokojnem okušanju tega, kar je branje pasijona prebudilo v našem srcu.

   Avtor: pater Janez Poljanšek

   Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
   • Miro says:

     28. marca, 2021 at 18:02

     V zvezi z zgoraj navedenim prispevkom patra Janeza Poljanška posredujem še povezavo:

     https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/trpljenje-jezusa-kristusa?Open

     Odgovori
2. Hvala says:

   28. marca, 2021 at 16:38

   SVETI ZAKON (Mirenski grad)
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   »Zakrament svetega zakona nas vodi v središče Božjega načrta, ki je načrt zaveze, načrt občestva. Na začetku Prve Mojzesove knjige beremo: ‘Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril … Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso’ (1 Mz 1,27. 2,24). Podoba Boga je zakonski par – mož in žena, oba skupaj, ne samo eden, ampak oba. Ta podoba Boga, ljubezni, zaveze Boga z nami, se vidi v zvezi med možem in ženo.

   USTVARJENI ZA LJUBEZEN

   Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni. V zakonski zvezi mož in žena uresničujeta to poklicanost v znamenju vzajemnosti in dokončnega življenjskega občestva. Ko mož in žena obhajata zakrament zakona, se v njiju zrcali Bog, vanju odtisne lastne poteze in neizbrisen značaj svoje ljubezni. Zakon je podoba Božje ljubezni do nas. Tudi Bog je namreč občestvo: tri osebe, Oče, Sin in Sveti Duh, živijo od vedno in za vedno v popolni enosti. In ravno to je tudi skrivnost zakona. Bog iz moža in žene naredi eno samo življenje. Sveto pismo pravi ‘eno meso’. Tako zelo tesna je združitev moškega in ženske v zakonu. In ravno to je skrivnost zakona: ljubezen Boga, ki se zrcali v zakonu, v paru, ki se odloči živeti skupaj. Zato mož zapusti svojo hišo, hišo svojih staršev, in gre, da bi živel s svojo ženo; tako zelo se poveže z njo, da postaneta eno meso, kot pravi Sveto pismo. Nista več dva, sta eno.

   ZAKON KOT POKLICANOST

   Pavel v Pismu Efežanom poudari, da v krščanskih zakoncih odseva velika skrivnost, odnos med Kristusom in Cerkvijo, ki je zaročniški odnos; Cerkev je Kristusova nevesta. To pomeni, da je zakon odgovor na posebno poklicanost in mora biti razumljen kot posvetitev. Mož in žena sta posvečena za ljubezen. Zakoncema je namreč v moči zakramenta naloženo resnično in samo njima lastno poslanstvo, da bi, začenši s preprostimi in običajnimi stvarmi, lahko naredila vidno tisto ljubezen, s katero Kristus ljubi svojo Cerkev, tako da darujeta življenje zanjo v zvestobi in služenju.

   http://www.mirenski-grad.si/sveti-zakon

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   BOG JE USTVARIL ČLOVEKA PO SVOJI PODOBI, PRIPRAVIL JE NAČRT ZA SKUPNO ŽIVLJENJE IN DRUŽINO.

   Prva človeka na zemlji sta se uprla Božjemu načrtu, podlegla sta besedam hudobca, ki je prišepetaval in uspel v zavajanju.

   Tako je še danes. Hudobec neprenehoma zavaja, govori, kaže in prišepetava, samo da človek NE BI POSLUŠAL BOGA.

   Zakaj moški in ženska ne skleneta zakon z Bogom?

   Mladi se bojijo potem zaradi ekonomskih razlogov, zaradi sorodnikov, mogoče celo staršev, tisoč razlogov se bo pojavilo, samo, da bi odrinili na stran Boga, ki je napravil NAČRT ZA DRUŽINO.
   Vemo kakšne so posledice UPORA BOGU. Vemo tudi da človek oz. ljudje v skupnosti ali pa kot posameznik brez ŽIVLJENJSKEGA SOKA BOGA NE ŽIVI, AMPAK ŽIVOTARI.

   ZAKAJ BI TRPELI BREZ BOGA, ČE LAHKO TRPIMO Z BOGOM, KI NAM OLAJŠUJE NAŠE TRPLJENJE IN MU DAJE SMISEL IN REŠITEV ŽE NA TEM SVETU IN NA ONEM ZVELIČANJE?.

   GREH NI NIKOLI INDIVIDUALNA ZADEVA POSAMEZNIKA , ampak zaradi posledice greha posameznika trpi celotna Cerkev, vsi udje Jezusovi in Jezus, ki je glava Cerkve.

   Da se Bogu spovedujemo prek duhovnika, je pomembno, saj po duhovniku slišimo odvezo in smo popolnoma prepričani, da nam je Bog vse odpustil. Po drugi strani pa moramo vedeti, da je treba ponižno in zaupno priznati svoje grehe služabniku Cerkve zato, ker so naši grehi storjeni tudi proti bratom in Cerkvi, katere predstavnik je duhovnik (papež Frančišek).

   Res je tako, kot je napisal g. Miro -da je uničevanje krščanskih vrednot, družine, zakona … nevarno »vrtanje lukenj v čolnu« na odprtem, viharnem morju!

   Če plujemo po morju, pa najsi bo mirno ali razburkano, če smo izvrtali luknjo v tem čolnu, vemo kaj sledi-POTOP, barka bo razpadla in se potopila.

   V vsaki skupnosti je potrebno velika mera potrpljenja z drugimi ljudmi, tako tudi v zakonu. Neodgovorno obnašanje je, da za vsako besedo ali dejanje, ki nam ga je nekdo mogoče res povzročil krivično, iščemo odhod iz zakonske zveze. Jezus ne uči tako.

   KDO PA JE POPOLN ČLOVEK NA ZEMLJI? JEZUS JE TOČNO POVEDAL, KAKO MORAMO ŽIVETI.
   VSAK DAN ODPUŠČATI , POTRPETI, MOLITI IN SE TRUDITI, SE ŽRTVOVATI. ZAKAJ BI ISKAL POPOLNEGA ČLOVEČA, POPOLN , PRAVIČEN IN USMILJEN JE SAMO BOG, ČE SE GA DRŽIMO, NAS BO PREOBLIKOVA IN NAM DAL POMOČ IN MOČ, OZ, VSE KAR POTREBUJEMO NA ZEMELJSKI POTI.

   Odgovori
3. Hvala says:

   28. marca, 2021 at 15:53

   SVETI ZAKON
   ::::::::::::::::::::::

   Zakrament svetega zakona pomeni združitev pred Bogom. Zakonca se ob poročnem obredu zavežeta, da si bosta do konca življenja stala ob strani, ne glede na težave, s katerimi ju bo preizkušalo življenje, ko izgovorita besede: »Obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.«

   O svetem zakonu je Jezus govoril: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« (Mt 19, 5-6.)

   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/085C5A4ADD6724FFC1257D11004BD0CB

   Odgovori
4. Hvala says:

   28. marca, 2021 at 15:16

   KAKO SI JE JEZUS ZAMISLIL SPOLNI ODNOS?

   ZAKON, KOT GA ŽELI JEZUS; KONKRETNOST
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
   Če pogledamo, na kakšen način Jezus razlaga zakon in spolnost v evangelijih, se zdi, da kaže na naslednje temelje:

   1. ZAPUSTITI SVOJE STARŠE;
   2. ZAVEZATI SE;
   3. NE LOČEVATI TEGA, KAR JE BOG ZDRUŽIL;
   4. VEDNO BOLJ POSTAJATI ENO MESO.

   In ne zanika, da je to težko: “Kdor ima ušesa, naj posluša.” Opozori tudi na nekaj pasti: trdosrčnost, poželjiv pogled, ki je že prešuštvo. To je že konkreten program, če se navežemo na Evangelij po Mateju (5. in 19. poglavje). Če pa gremo še dlje in si zaželimo, da bi bili Jezusovi učenci, pa bi morali postati še nežni in ponižnega srca. To bo v očeh sozakonca imelo velik pomen.

   JEZUS IN TELO
   …………………………
   Poglejmo, kako na telo gleda Jezus: kako se dotika oseb in kako dovoli, da se ga dotaknejo. Delovati v zakonu na Jezusov način pomeni posvetiti posebno pozornost telesu sozakonca, saj se s telesom dotikamo in dotike prejemamo. Postaviti Jezusa v življenje zakoncev ne pomeni “poduhoviti” medsebojni odnos.

   Pravzaprav pomeni nasprotno: ta odnos mora vedno bolj postajati meso. Rečemo lahko, da je smisel Jezusove osebe utelešenje, prevzeti telo, bivati v vseh dimenzijah obstoja. Tako torej v zakonu biti podoben Kristusu pomeni utelesiti se, počastiti telo, dati mu vso vrednost, ki mu pripada, in ga podariti drugemu.

   JEZUS JE BESEDA
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Končno postaviti Jezusa v središče življenja zakoncev pomeni dovoliti, da Beseda postane meso. Beseda je meso. Konkretno to pomeni, da ne moremo biti Jezusovi učenci, če med nami ni kakovostne besede. Jezus je mojster umetnosti pogovora, ki tolaži. Z lahkoto se lahko o tem prepričamo, če preberemo nekaj njegovih pogovorov. Nekateri so dolgi (na primer z Nikodemom, s Samarijanko …), drugi so kratki (s častniki, Petrom, Magdaleno …), vendar vsi kažejo, kako je lahko pogovor ploden in kako lahko spremeni srce.

   Značilnost Jezusovih besed je, da postanejo meso. To so besede, ki jih občutimo v telesu in ki so podane po dejanjih in služenju. Za zakonca lahko spolnost, kjer ni pogovora, postane zgolj nagon. Beseda počloveči spolnost, razjasni naše namene, razkrije drugemu, da ga ne izrabljamo, ampak da ga ljubimo.

   “Jezik telesa mora biti bran v resnici,” je rekel papež Janez Pavel II. Sprejemati to, kar mi želi drugi povedati o telesni združitvi ali o kateremkoli dogodku iz svojega življenja, pomeni postaviti Jezusa v našo spolnost, v naše zakonsko in partnersko življenje. Pomeni, da se odpovem strahu, da bi morda moral kaj spremeniti, in se odpovem, da bi pred drugim zakrknil svoje srce.

   https://si.aleteia.org/2019/05/09/spolnost-in-vera-kako-v-odnos-med-zakoncema-povabiti-jezusa/

   Odgovori
5. Hvala says:

   28. marca, 2021 at 14:56

   POSLEDICE IZBIRE ZLA-TRPLJENJE IN TELESNA SMRT
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   »Človek trpi, kadarkoli izkuša to ali ono zlo.« (SD 7) Trpi zaradi umanjkanje nečesa
   dobrega, ker ni deležen neke dobrine, za katero je prikrajšan ali je zanjo oropal sam sebe.
   Trpi predvsem tedaj, ko bi normalno »moral« biti deležen te dobrine, pa ni (SD 7).
   Trpljenje vedno kaže na to, da je v človeku nekaj pretrganega, bolnega. Nekaj, kar zadeva
   človeka v njegovi resnici, torej v tem, »kako človek je in bi moral biti« (Rupnik 2001,

   https://core.ac.uk/download/pdf/360759553.pdf

   Odgovori
6. Hvala says:

   28. marca, 2021 at 14:42

   BREZ POROKE SI NA ISTEM MESTU, NE NAREDIŠ KORASKA NAPREJ

   POMEMBNOST ZAKONSKE ZVEZE IN VLAGANJA V ODNOS

   https://si.aleteia.org/2019/04/07/druzinski-kompas-brez-poroke-si-na-istem-mestu-ne-delas-koraka-naprej/

   Odgovori
   • Hvala says:

     28. marca, 2021 at 14:43

     popravek: pravilno ne narediš KORAKA naprej

     Odgovori
     • Miro says:

       28. marca, 2021 at 15:09

       Najlepša hvala za posredovanje več aktualnih člankov v zadnjem času na temo: družina, zakon, odnosi … Veliko molimo, da bi se po navdihu Svetega Duha vendarle začeli bolj zavedati, da je uničevanje krščanskih vrednot, družine, zakona … nevarno »vrtanje lukenj v čolnu« na odprtem, viharnem morju! V tem »čolnu« po Božji milosti vsi sedimo, in to ne glede na raso, barvo kože, nazore, prepričanja, usmeritve ipd. Žal pa se ljudje dostikrat obnašamo zelo neodgovorno, ker se ne zavedamo, kdo nam podarja življenje, prav tako ne vemo ne od kod plujemo ne kam plujemo.

       Odgovori
7. Miro says:

   28. marca, 2021 at 14:19

   SVETI OČE V HOMILIJI NA CVETNO NEDELJO: GLEJMO KRIŽANEGA IN TUDI MI RECIMO: »TI SI RESNIČNO BOŽJI SIN. TI SI MOJ BOG.« – JEZUS SE JE POVZPEL NA KRIŽ, DA BI SE SPUSTIL V NAŠE TRPLJENJE!

   Kaj je tisto, kar spodbuja največje čudenje glede Gospoda in njegove velike noči? Dejstvo, da On doseže slavo po poti ponižanja. On zmaga tako, da sprejme bolečino in smrt, ki bi se ji mi, ki smo podvrženi občudovanju in uspehu, izognili. Jezus pa – nam je dejal sveti Pavel – »je sam sebe izpraznil … sam sebe je ponižal« (Fil 2,7.8). To vzbuja čudenje: videti Vsemogočnega izničenega. Videti Njega, Besedo, ki ve vse, kako nas v tišini uči s katedre križa. Videti kralja kraljev, ki ima za prestol morišče. Videti Boga stvarstva brez vsega. Videti ga kronanega s trnjem namesto s slavo. Videti Njega, poosebljeno dobroto, ki ga žalijo in teptajo. Zakaj vse to ponižanje? Zakaj, Gospod, si dopustil, da so ti storili vse to? To vprašanje nas čudi? (eden od poudarkov iz nagovora papeža Frančiška)

   Več o homiliji svetega očeta na cvetno nedeljo na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-03/sveti-oce-glejmo-krizanega-in-tudi-mi-recimo-ti-si-resnicno-b.html

   Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
8. Miro says:

   28. marca, 2021 at 13:25

   V CERKVI SE OZNANJA VSA CELOTA VERE – CERKEV JE VESOLJNA – CERKEV KOT BOGASTVO ENOSTI IN RAZLIČNOSTI – KAKO PA JAZ ŽIVIM V CERKVI? KAKO SPREJEMAM DAROVE, KI MI JIH DAJE, DA BI RASEL IN ZOREL KOT KRISTJAN?

   Priporočimo se Svetemu Duhu in se poglobimo v pričujoče razmišljanje papeža Frančiška o vlogi Cerkve.

   »V izpovedi vere trdimo: ‘Verujem eno, sveto, katoliško (…) Cerkev.’ Beseda ‘katoliški’ izvira iz grške besede ‘kath’olòn’ in pomeni ‘glede na celoto’, ‘celostno’. In v kakšnem smislu se ta celota nanaša na Cerkev, v kakšnem smislu pravimo, da je Cerkev katoliška?

   Cerkev je katoliška, ker je prostor, hiša, kjer se nam oznanja vsa celota vere, kjer je zveličanje, ki nam ga je prinesel Kristus, ponujeno vsem. Cerkev nam omogoča, da se srečamo z Božjim usmiljenjem, ki nas spreminja, kajti v njej je prisoten Jezus Kristus, ki nam daje resnično izpoved vere, polnost zakramentalnega življenja, avtentičnost posvečene službe. V Cerkvi vsak med nami najde to, kar je potrebno, da bi verovali, živeli kot kristjani, postali svetniki…

   V družini je vsakemu dano to, kar mu omogoča rast, zorenje, življenje. Ne moremo rasti sami, ne moremo hoditi sami, se izolirati. Hodi in raste se v skupnosti, v družini. V Cerkvi lahko poslušamo Božjo besedo, gotovi, da je to sporočilo, ki nam ga je dal Gospod. V Cerkvi lahko srečamo Gospoda v zakramentih, ki so kot odprta okna, skozi katera nam sije Božja luč, so kot potoki, iz katerih črpamo življenje samega Boga. V Cerkvi se naučimo živeti občestvo, ljubezen, ki prihaja od Boga.

   Vprašajmo se: Kako pa jaz živim v Cerkvi? Kako sprejemam darove, ki mi jih daje, da bi rasel in zorel kot kristjan? Sodelujem v življenju skupnosti ali pa grem v cerkev in se zaprem v svoje probleme, se izoliram pred drugimi? V tem prvem smislu je Cerkev katoliška, ker je hiša vseh: vsi smo otroci Cerkve in vsi smo v tej hiši.« (papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 9. oktobra 2013)

   Več o papeževem nagovoru glede vloge Cerkve na:
   http://www.mirenski-grad.si/cerkev-je-katoliska

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   28. marca, 2021 at 12:59

   DRUŽINSKI KRIŽEV POT (p. Anton Nadrah)

   11. POSTAJA: JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

   Molimo te, Kristus, in te hvalimo – Ker si s svojim križem svet odrešil.

   Jezus, oče ubogih, pribili so te na križ in ti vzeli vso prostost. Popolnoma oropan vsega, v nepopisnih bolečinah, si visel na križu med dvema razbojnikoma. Tudi v zakonski zvezi in družini se človek kdaj počuti, kakor da bi bil pribit na križ. Pred seboj ne vidi nobene rešitve. Podobno je z bolnikom, ki je priklenjen na posteljo, njegovi domači pa premalo skrbijo zanj.

   Usmiljeni Gospod, kadar je kateri član družine v tako težkem položaju, mu pridi na pomoč in ga potolaži. Spodbudi njegove najbližje, da mu bodo pomagali. Vsi moramo biti ljubeče pozorni do bolnikov in starih ljudi, sicer ob vesoljni sodbi ne bomo zaslišali besed: »Bolan sem bil in ste me obiskali.« Če nas bo prizadela neozdravljiva bolezen, jo bomo vdano sprejeli iz Božjih rok ter se skupaj z Jezusom darovali nebeškemu Očetu.

   Marija, kraljica mučencev, sprejmi vse trpeče v svoje materinsko varstvo, da bodo zaživeli v krščanskem upanju in se oklenili tvojega Sina.

   Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

   Celoten križev pot na:
   http://zupnija-tomaj.rkc.si/wp-content/uploads/druz%CC%8Cinski-kriz%CC%8Cev-pot-nadrah.pdf

   Odgovori
10. Hvala says:

    28. marca, 2021 at 10:57

    4 ZAKONSKI NASVETI SVETE DRUŽINE, KI VAM LAHKO POMAGAJO
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Prvič: BOG NAM STVARI MOČNO OTEŽUJE- ZATO PA SMO PRECEJ SREČNEJŠI
    ——————————————————————————————————

    Neki duhovnik je nekoč izjavil: “Marija je rodila Jezusa in takrat so se začele vse njene težave.” Res je. Celo tisti, ki jih Bog določi za posebno poslanstvo – predvsem tisti, ki jih Bog določi za posebno poslanstvo –, lahko pričakujejo, da bo njihovo življenje težje, ne lažje.

    Drugič: POMANJKLIVOSTI VAŠEGA ZAKONCA SO TISTE, KI VAS REŠUJEJO
    ———————————————————————————————–

    Jožefu se ni bilo treba ukvarjati z Marijinimi grehi in ne vemo, kakšne grehe je pri njem morala trpeti Marija. Vemo pa, da je morala z njim potovati v Betlehem in da je moral on živeti precej drugačno zakonsko življenje, če ji je želel stati ob strani.

    Naš položaj je slabši. Na začetku zakona – in če smo povsem iskreni, tudi pozneje – se nam pomanjkljivosti našega zakonca zdijo kot nočna mora. Zdi se nam, da moramo vse svoje življenje nenadoma preusmeriti v tirnice nekoga, ki je preglasen ali premiren; preveč sebičen ali preobčutljiv; preveč nemaren ali prestrog.

    Na koncu pa se izkaže, da stvari, ki se sprva zdijo kot moteča nadloga, obrusijo naše ostre robove. Spoznanje, da nikoli ne bomo resnično živeli tako, kot si želimo, je nujno potrebni prvi korak do spoznanja, da življenje v skladu z našimi željami ni pomembno.

    Na koncu bi ugotovili, da je prava nočna mora “popolni” zakonec, ki izpolni vsako vašo sebično željo.

    Tretjič: UGOTOVILI BOSTE, DA JE SMRT EDINI NAČIN, DA PRIDETE V NEBESA
    ———————————————————————————————————————–

    Še eno protislovje družinskega življenja je okrepljena bolečina ob izgubi družinskega člana. Jezus, Marija in Jožef so se s tem soočili na neusmiljen način, ko so jim trije modri prinesli dar mire, smole, s katero so mazilili telo pokojnikov, ki so jih pripravljali na pokop. Ko je Herod naročil pokol nedolžnih otrok, se je dar modrih za trenutek zazdel celo primeren, saj bi ga Marija in Jožef lahko potrebovala tudi sama.

    Zakonska zveza nam smrt še približa, saj nenadoma žalujemo za pokojnimi iz dveh družin.

    Toda na koncu so nebesa edini sprejemljivi odgovor na skrivnost smrti. Molitev za odrešenje naših duš ima moč, da bolečino smrti spremeni v še večjo ljubezen in ne v večji obup.

    Četrtič: NAUČILI SE BOSTE, DA JE SLUŽENJE NEKAJ BOŽJEGA; TO DA VAM NEKDO SLUŽI, PA NITI NE
    ————————————————————————————————————————————–

    In nazadnje, zakon nas spravi v položaj, da moramo služiti drugemu, mi pa druge spravimo v položaj, da morajo služiti nam. Služenje prinaša sožitje in srečo; pričakovanje, da nam bo nekdo služil, povzroča nesoglasja in prepire.

    To je precej smiselno. Poglejmo, kako deluje Bog. Mi obstajamo zgolj zato, ker nas Bog ohranja pri življenju. To je nadstvarna resnica – ljudje smo odvisni; Bog pa ni – toda tudi glede običajnih stvari. Njegova previdnost nam daje vse, kar potrebujemo, z njegovimi darovi služimo denar za preživetje, njegovo upanje nas ohranja pri življenju.

    Če torej Bog ni predober, da bi svoj obstoj posvečal služenju nam, se tudi mi ne bi smeli ustrašiti in darovati svojega življenja v služenje bližnjemu.

    Poglejmo si glagole, ki jih evangelij v božičnem času pripisuje Mariji in Jožefu: Marija je verjela, rekla je zgodi se mi po tvoji besedi, ga povila in položila v jasli. Jožef je vzel Marijo, šel v Betlehem, vstal iz spanja, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt.

    Če občutki ljubezni v vašem zakonu ugasnejo, storite tako, kot sta storila Marija in Jožef: ukrepajte. Občutki sledijo dejanjem in ne obratno.

    https://si.aleteia.org/2021/01/06/4-zakonski-nasveti-svete-druzine-ki-vam-lahko-pomagajo/

    Odgovori