Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   15. aprila, 2021 at 9:24

   BREZMADEŽNA JE POLNA MILOSTI

   A POLNA MERA MILOSTI, ŠE NE POMENI, DA SKUŠNJAV NE BO

   Z milostjo, s katero Bog obvaruje svojo izbranko izvirnega greha, govori o globokih ranah našega otroštva. Kljub izrednemu zaupanju v človeka, Bog noče tvegati poloma. Ve, da je človek brez izredne milosti žrtev svoje preteklosti. Še tako dobri starši, bodo izvirni greh prenesli in ranili otrokovo dušo. Zato Bog pomnoži milost, da bi svojega sina rešil posledic izvirnega greha.

   A polna mera milosti, še ne pomeni, da skušnjav ne bo. Milost zagotavlja Mariji moč, da sledi Bogu, a z milostjo mora sodelovati, če hoče premagovati skušnjave. Tako mora iskati božjo voljo, ko išče prenočišče, ko z begom skuša rešiti življenje otroku, ko otroka ne razume v nepokorščini tako v templju kot v Kani itd. Človeška logika se ji ves čas ponuja kot boljša rešitev. Le z zavzetim sodelovanje z božjo milostjo zmore vedno izgovoriti in izpolniti svoj ‘Zgodi se’.

   Ne iščimo izgovorov! Bog verjame tudi v nas, zaupa nam pomembne naloge, deli nam obilje milosti, na nas je, da preganjamo človeško logiko in iščemo njegovo, ter jo z vsem bitjem izpolnjujemo. Naj bo Marijin ‘Zgodi se’, tudi naš!

   http://www.mirenski-grad.si/brezmadezna-polna-milosti

   Odgovori
   • Hvala says:

     15. aprila, 2021 at 9:45

     ODGOVOR NA VPRAŠANJE, ČESA BREZ JEZUSA NE MOREMO STORITI. LAHKO SADIMO KROMPIR, A TEGA NE MOREMO OPRAVITI NA PRAVI NAČIN IN V PRAVEM TRENUTKU, ČE NE SLEDIMO BOGU.
     TAKO JE Z VSEM NAŠIM POČETJEM. BREZ MILOSTI NE MOREMO V VSAKDANJIH TRENUTKIH IZPOLNITI BOŽJE VOLJE.

     Odgovori
2. Hvala says:

   15. aprila, 2021 at 9:17

   NITI LAS NE PADE Z GLAVE BREZ BOŽJE VOLJE

   Ja, če nam niti las ne pade z glave, brez božje volje, potem se tudi volitve ne zgodijo brez Njegove volje.

   Čemu moliti, če pa se vedno zgodi, kar se mora zgoditi?

   V Očenašu molimo, naj se zgodi njegova volja in ga hkrati prosimo za vsakdanji kruh. Jezus je prosil Očeta, naj gre kelih mimo njega, a če je njegova volja drugačna, naj se zgodi tisto, kar se mora zgoditi. Torej molitev ni v prvi vrsti podobna naročilu v pizzeriji, ampak je vse prej kot to. JE ODPIRANJE BOGU IN NJEGOVIM NAČRTOM.

   Čemu torej moliti? Molitev nam pomaga najprej ohranjati zavest, DA JE GOSPOD GOSPODAR VSEGA. POTEM NAM ZBISTRI POGLED, KAJ SI ŽELIMO IN POČASI RAZUMEMO , KA J JE PO BOŽJI VOLJI DOBRO. Vse to v nas poživlja zavest, da Bog vodi vse in sicer v našo korist. To je težko razumeti, tudi zato MORAMO MOLITI, DA BI LAHKO SPREJELI, KAR SE ZGODI. Ko Jezus pravi, da naj prosimo in se nam bo dalo, to ne pomeni, da bomo prejeli ravno tisto, za kar smo prosili. Včasih je rezultat v tem, da prejmemo globlji uvid in razumevanje stvari. Mar ne potrebujemo v časih to bolj kot tisto, za kar smo prosili?

   Ko gledam razplet volitev, je zame res pomembno, da se vprašam, zakaj je tako, kaj nam Bog s tem sporoča, kaj je njegov načrt in kaj je naša naloga. Ko sem bil leta 1993 posvečen, so me sorodniki vprašali, kaj mislim o politiki. Rekel sem jim, da se po mojih predstavah Cerkev res ne potrebuje aktivno vključevati v politiko, pomembno pa je, da vzgajal ljudi v moralne in odgovorne državljane. Če bo vzgojila poštene ljudi, bo vzgojila dobre politike. To mislim tudi danes. Žal tega cilja ne dosegamo in zato imamo politiko, kot jo vidimo.

   http://www.mirenski-grad.si/en/node/382

   Odgovori
3. Miro says:

   15. aprila, 2021 at 8:08

   LJUBEZEN JE MED KREPOSTMI TO, KAR JE SONCE MED ZVEZDAMI (sv. Frančišek Asiški)

   – Sveto uboštvo stre vsak pohlep in skopost, pa tudi skrbi tega sveta.

   – Bog je veselje. Zato je pred svojo hišo postavil sonce.

   – Ljubezen je med krepostmi to, kar je sonce med zvezdami: daje jim sijaj in lepoto.

   – Tisti so zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na svetu.

   – Blagor služabniku, ki se nima za boljšega, kadar ga ljudje poveličujejo in povišujejo, kakor pa tedaj, kadar ga imajo za ničvrednega ter ga omalovažujejo in prezirajo. Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več.

   – Darujmo najvišjemu in vzvišenemu Gospodu vse dobrine in priznavajmo, da so vse njegove ter se za vse zahvaljujmo njemu, od katerega prihaja vse dobro.

   (sv. Frančišek Asiški, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   14. aprila, 2021 at 13:20

   10 RAZLOGOV ZA MOLITEV ROŽNEGA VENCA – MOLITEV, PO KATERI SO NAM PODARJENI NOTRANJI MIR, UREJENOST IN ZMAGA V DUHOVNIH BOJIH!

   Naš glavni duhovni cilj je nedvomno priti v nebesa. V vsakdanjem življenju smo pogosto vrženi v hudournik dogodkov, obveznosti, različnih želja, pritiskov in zahtev drugih … Radi pa bi živeli v notranjem miru, prepoznavali in razlikovali med Božjim glasom in glasovi, ki nas potiskajo v raztreščenost …

   Kot eno najmočnejših orožij za takšen vsakdanji duhovni boj Cerkev že od nekdaj priporoča rožni venec. Poglejmo deset razlogov, čemu moliti rožni venec.

   http://sticna.org/news/10-razlogov-za-molitev-roznega-venca?uid=79906

   Marija, kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   14. aprila, 2021 at 12:56

   BOG HOČE POGUMNIH DUŠ, POD POGOJEM, DA OSTANEJO PONIŽNE (sv. Terezija Avilska)

   – V tem, da smo si na jasnem, kako božjo postavo najpopolneje izpolnjujemo, je vsa naša sreča.

   – Bodi prijazen do svojega telesa, da bo tvoja duša z veseljem prebivala v njem.

   – Bog hoče pogumnih duš, pod pogojem, da ostanejo ponižne.

   – Bog skrbi za nas bolj, kakor skrbimo sami zase; on tudi ve, za kaj je kdo sposoben. Kaj se siliš, da bi vladal sam, ko si voljo izročil Bogu?

   (sv. Terezija Avilska, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Hvala says:

   14. aprila, 2021 at 9:21

   MOJ GREH JE NA KRIŽU, V KRISTUSOVIH RANAH

   NI MOGOČE, DA BI SAMI STOPILI IZ SVOJEGA GREHA

   NAŠE RANE, TISTE, KI JIH V NAS PUŠČA GREH, BODO OZDRAVELE SAMO Z GOSPODOVIMI RANAMI, Z RANAMI BOGA, KI JE POSTAL ČLOVEK, PONIŽAN

   ZATO KRŠČANSTVO BREZ KRIŽA NE OBSTAJA IN NE OBSTAJA KRIŽ BREZ JEZUSA KRISTUSA.

   ODPUŠČANJE, KI NAM GA DAJE BOG, SO RANE NJEGOVEGA SINA NA KRIŽU-POVIŠANEGA NA KRIŽU.

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 8.4.2014)

   http://www.mirenski-grad.si/it/node/1901

   Odgovori
7. Hvala says:

   14. aprila, 2021 at 9:10

   GREH NAVELIČANOSTI

   KAJ NAM DA MISLITI JEZUSOVA PRILIKA O ČLOVEKU, KI JE BIL 38 LET BOLAN
   Oni pridejo prvi, jaz sem žrtev tega življenja…’ Pritoževanja.

   Današnje bogoslužje nas spodbuja k razmisleku o vodi. Voda kot simbol odrešenja in sredstvo odrešenja. A voda je tudi sredstvo uničenja, pomislimo samo na poplave. V današnjih bogoslužnih berilih pa je voda za rešitev. Prvo berilo govori o vodi, ki vodi v življenje, ki ozdravlja vode morja. Gre za novo vodo, ki ozdravlja. V evangeliju pa imamo kopel, tisto kopel, kamor so prihajali bolniki. Bila je polna zdravilne vode. Kajti govorilo se je, da voda občasno vzvalovi, kakor da bi bila reka, saj z neba sestopi angel, ki jo zaplivka. In prvi, eden ali več, ki so takrat stopili v vodo, so bili ozdravljeni. Kot pravi Jezus, je tam ležalo mnogo bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, in čakali so na ozdravitev, da bi voda zaplivkala. Tam se je nahajal tudi mož, ki je bil že 38 let bolan. 38 let je bil tam in je čakal ozdravljenje. To nam dá misliti. Je kar malo preveč. Kajti nekdo, ki hoče ozdraveti, se znajde, da dobi nekoga, ki mu pomaga, premakne se, je nekoliko urnejši, tudi bolj iznajdljiv. Tale pa je tam 38 let. Tako da se na koncu ne ve, ali je bolan ali mrtev. Jezus ga vidi tam ležati in, ker je vedel, da je že dolgo časa tam, mu je rekel: ‘Ali hočeš ozdraveti?’ Odgovor je zanimiv. Ne reče ‘da’, ampak se pritožuje. O bolezni? Ne. Bolnik odgovori: ‘Gospod, nimam nikogar, ki bi me dal v vodo, kadar voda zaplivka; medtem ko se jaz tja pomikam – medtem ko se odločam –, pa vstopi pred menoj kdo drug.’ Človek, ki vedno zamuja. Jezus mu pravi: ‘Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!’ In ta mož je v hipu ozdravel.

   Drža tega človeka nam da misliti. Je bil bolan? Ja, verjetno je imel kakšno paralizo, a kot kaže, se je vseeno lahko premikal. Bil je bolan v srcu, bil je bolan v duši, bil je bolan za pesimizmom, bil je bolan za žalostjo, bil je bolan za acedio [naveličanostjo, duhovno lenobo, brezbrižnostjo]. To je bolezen tega človeka: ‘Ja, želim živeti, ampak …’ Ostajal je tam. Je bil odgovor: ‘Ja, hočem biti ozdravljen!’? Ne. Odgovor je bil pritoževanje: ‘Drugi pridejo prvi…, vedno drugi.’ Odgovor na Jezusovo ponudbo ozdravitve je pritoževanje nad drugimi. In tako se 38 let pritožuje nad drugimi. In ne stori ničesar za ozdravitev.

   Bila je sobota. Slišali smo, kaj so storili učitelji Postave. Ključ pa je srečanje z Jezusom. Pozneje ga je našel v templju in mu je rekel: ‘Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.’ Tisti človek je bil v grehu, a ne zato, ker bi storil nekaj velikega, ne. Greh životarjenja in pritoževanja nad drugimi, greh žalosti, ki je hudičevo seme, tiste nesposobnosti, da bi se odločili o svojem življenju. Druge bi gledal in se pritoževal. Niti ne, da bi jih kritiziral, temveč da bi se pritoževal nad njimi: ‘Oni pridejo prvi, jaz sem žrtev tega življenja…’ Pritoževanja. Ti ljudje dihajo pritoževanja.

   Če naredimo primerjavo s človekom, ki je bil slep od rojstva, o čemer smo poslušali prejšnjo nedeljo: s kakšnim veseljem, s kakšno odločnostjo je sprejel ozdravitev in s kakšno odločnostjo je razpravljal z učitelji Postave! Ta pa je samo šel in jih obvestil: ‘Ja, tisti je.’ Pika. Da ne bi ogrozil svojega življenja.

   To mi da misliti na mnoge med nami, na mnoge kristjane, ki živijo v tem stanju acedie [naveličanosti, mlačnosti, brezvoljnosti], nesposobni, da bi kar koli naredili. Samo pritoževanje nad vsem. Acedia [naveličanost], je strup, je megla, ki obdaja dušo in ji ne pusti živeti. Je tudi mamilo, saj če ga pogosto poskušaš, ti postane všeč. In tako končaš kot odvisnik od žalosti, ‘acedia-odvisnik’. Je kakor zrak, ki ga dihaš. In to je precej običajen greh med nami: žalost, acedia [naveličanost, mlačnost, malomarnost], ne bom rekel malodušje, a je precej blizu temu.

   Dobro bo za nas, da ponovno preberemo to 5. poglavje iz Janezovega evangelija, da bi videli, kakšna je ta bolezen, v katero lahko zapademo. Voda je za rešitev. ‘Ampak jaz se ne morem rešiti.’ ‘Zakaj?’ ‘Drugi so krivi.’ In tako ostanem tam 38 let. Jezus me je ozdravil. Ne vidimo reakcije drugih, ki so ozdravljeni, ki vzamejo svoja nosila in plešejo, pojejo, se zahvaljujejo, govorijo o tem vsemu svetu. Ta pa vzame nosila in gre. Drugi mu pravijo, da tega ne more, in pravi: ‘Pa tisti, ki me je ozdravil, je rekel, da lahko.’ In gre dalje. In nato, namesto da bi šel k Jezusu, se mu zahvalil, samo informira učitelje Postave: »On je bil.« To je sivo življenje, sivo zaradi tistega slabega duhá, kar je acedia, žalost, melanholija.

   Pomislimo na vodo, na tisto vodo, ki je simbol naše moči, našega življenja; voda, ki jo je Jezus uporabil, da bi nas poživil, kar je krst. Tudi mi razmislimo, ali je kdo med nami v nevarnosti, da zdrsne v to acedio, v ta greh melanholije: to je greh naveličanosti, ne belo ne črno, ne ve se, kaj je. To je greh, ki ga hudič lahko uporabi, da bi uničil naše duhovno življenje in tudi naše življenje kot oseb. Naj nam Gospod pomaga razumeti, kako slab in kako hud je ta greh.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 24.3.2020)

   Papež molil za umrle zdravnike in duhovnike. Homilija: Greh nevtralnosti
   http://www.mirenski-grad.si/greh-navelicanosti
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   JEZUS VPRAŠA BOLNIKA: ” ALI HOČEŠ OZDRAVETI? ODGOVOR JE ZANIMIV. NE REČE”DA”, AMPAK SE PRITOŽUJE.

   Odgovori
8. Hvala says:

   14. aprila, 2021 at 8:30

   GREHI SVETA
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
   GREH NAŠEGA NARODA

   GREH DRUŽINE ITD…

   Greh sveta?

   Glejte Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta, je trditev, s katero se dopolni oznanjevanje Janeza Krstnika. Janez se vidi v tem uresničenega. Njegovo poslanstvo je s tem dokončano. Sedaj je tu On, ki nas odrešuje. Kako jasna beseda, kako močna zavest o grehu in potrebi po Odrešeniku. Kje pa smo mi s tem? Zakaj potrebujemo Jagnje Božje, ki ga pri vsaki sveti maši uživamo pod podobo kruha? Kaj pa je greh sveta? Ali ga sploh vidimo in ga hočemo priznati? Ali je to za nas sploh življenjskega pomena? Čisto na kratko si oglejmo, kje zagotovo moremo opaziti greh in Jagnje Božje kot rešitev in se vprašajmo, ali vzamemo to ponudbo zares.

   Greh sveta? Mar ni greh sveta v nebo vpijoči napuh. Požrešnost, izkoriščanje stvarstva, ki ga bomo uničili, če bo šlo tako naprej. Nobenega pravega občutka ne kaže svet do stvarstva, kaj šele do množic, ki umirajo za lakoto. Vojne, ki se širijo zaradi koristi posameznikov in narodov…

   Greh je in si ga bomo morali priznati. Začeti moramo iskati drugačen način življenja. Kje naj ga najdemo, če ne v Kristusovem zgledu. Po njem smo med seboj bratje in sestre, odgovorni drug za drugega. Po njem spoznavamo Očeta – Stvarnika. Odgovorni smo za stvarstvo. Greh poznamo. Ali se hočemo z njim soočiti. Verjamemo v Božji program, v Jagnje, ki nas lahko reši greha in smrti?

   Kaj pa greh našega naroda? Ta ni dosti drugačen od greha sveta. Vsi bi živeli za lastno korist. Iskanje privilegijev in časti, pomembnosti in položajev. Kdo bo plačal zadolževanje in goljufije nikogar ne skrbi. Naj bo najprej pošten drugi, mi bomo kvečjemu sledili.

   Zaradi koristi se izgovarjamo, da je kriv drugi. Levica krivi desnico, desnica krivi levico. Tudi v politiki potrebujemo Jagnje Božje. A najprej moramo priznati svojo grešnost. Nočemo sprejeti teže odgovornosti za lastne napake in grehe. Nočemo si priznati želje po časteh in oblasti, kaj šele, da bi v tem videli greh. Ko zavračamo Božje Jagnje, njegov program preprostosti in ponižnosti, ponižujemo drugega, da bi se sami lahko povišali in imeli koristi.

   Kaj pa greh naše Cerkve? Tudi tu nihče ne vidi greha. So le neke sankcije, ob katerih se sprenevedamo, da ni tako hudo. Cerkev izgublja vsakršen vzgojni in moralni vpliv, ni več vredna zaupanja v očeh množice, greha pa sama noče ne videti, ne priznati.

   Tudi v Cerkvi smo izgubili zavzetost za Kristusa, Božje jagnje. Izgubili smo občutek za greh, zato pa nas jezi, če kdo kaže na naše grehe. Izgovor, da drugi niso boljši, je preprosto otročji. Naš greh, je še vedno greh, ki ga moramo priznati. Ali zmoremo iskreno kesanje in prošnjo za Božje odpuščanje? Potrebujemo Jagnje Božje, ki odjemlje naše grehe.

   Kaj pa naše skupnosti? Čakamo, da se vrnejo duhovnih poklici, čeprav vemo, da naše življenje še zdaleč ni zgledno. Kam želimo pripeljati naša občestva, se niti ne sprašujemo. Vrtimo se okrog ugodja in pomembnosti. Bojimo se izpasti čudni, če bomo zavzeto iskali svetost, zato ostajamo s svojimi grehi potopljeni v greh sveta.

   Ker nismo drugačni, ker je to pretežko, so naša občestva prazna, brez žara, ki bi pritegnil mlade. Potrebujemo svetost, nanjo moramo priseči, ne na lagodje! In za svetost potrebujemo Jagnje Božje, da nam na tej poti pomaga. Potrebujemo odpuščanje in moč za vedno nov začetek.

   In nazadnje naše družine? Problem je družba, se izgovarjamo. Problema vzgoje, družine, odnosov pač ne moremo rešiti, danes je pač tako, se tolažimo. Nobene moralne norme več ne držijo, družine razpadajo, vera peša, v ljubezen ne verjamemo. A temu raje rečemo splošen problem. To ni naš problem. Zakaj naj torej pride Jagnje Božje, če nima kaj odvzeti?

   Tudi greh staršev je greh, ki ji potreben srečanja z Božjim Jagnjetom. Nemogoče je ustvariti nove ljudi, če ne bo novih zakonov, polnih idealov, polnih ljubezni. Jagnje Božje je potrebno tudi našim družinam, da bi v njih vladali odnosi ljubezni.

   Povsod se najbrž lahko najdemo, odkrivamo svoj greh in možnost odrešenja, ki nam ga prinaša Jagnje Božje. Vprašanje je vedno zelo preprosto: Ali si priznam svoj greh in iščem odrešenje. Ali verjamem, da je Jagnje Božje – ponižni služabnik Gospodov, Jezus, resnično moj zgled, resnica o življenju in življenje samo. Če je, potem me bo srečanje z njim navduševalo, potem bo srečanje Jagnjeta in Janeza Krstnika tudi zame neverjeten dogodek, ob katerem ne morem več molčati in ostati neprizadet. Potem bom močneje zahrepenel po odrešenju in hrepenel tudi po tem, da bi uspel odrešenje posredovati drugim.

   http://www.mirenski-grad.si/n02-greh-sveta

   Odgovori
   • Hvala says:

     14. aprila, 2021 at 8:54

     RESNICA!

     BOJIMO SE IZPASTI ČUDNI, ČE BOMO ZAVZETO ISKALI SVETOST, ZATO OSTAJAMO S SVOJIMI GREHI POTOPLJENI V GREH SVETA!

     Odgovori
9. Hvala says:

   14. aprila, 2021 at 8:14

   ČUDEN GLASNIK

   KAKO SMO PREIMENOVALI GLAVNE GREHE, DA NAS NE MOTIJO VEČ
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ne da mi miru pojava Janeza Krstnika. Čemu tako čuden glasnik: oblečen je v oblačilo iz kamelje dlake, je kobilice in med divjih čebel in kriči v puščavi, kjer je sicer popolna tišina. Čemu? Zakaj je tam? Kdo potrebuje takšnega glasnika, tako čudnega predhodnika? Poglejmo v današnji čas. Ko pride pomembna osebnost na obisk, se ta pripelje v lepih avtomobilih, z bleščečim spremstvom, po skrbno pripravljenem protokolu. Žametne preproge vsepovsod. Glasnik kralja vseh kralje, glasnik Boga samega, pa je čudna pojava. Čemu? Jezus sam zase pravi: »Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, taki, ki se sijajno oblačijo in razkošno živijo, bivajo v kraljevskih palačah. (Lk 7,25)« Bog, vladar vladarjev, kralj kraljev ne živi za kraljestvo tega sveta. Ne živi in ga ne oznanja. Sam pravi pred sodiščem: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod. (Jn 18,36)« Iz tega je logična tudi čudna pojava glasnika, ki ne ustreza niti merilom takratnega sveta niti današnjega.

   Torej, Jezus prihaja, da v ta svet prinaša drugačno luč. V temo zasije luč, drugačen pogled, drugo življenje. Zato je njegov glasnik kosmato in kričeče drugačen. Zato, da bi tudi mi zaslišali, da je tu in sedaj marsikaj narobe. Da bi začutili, da ne more priti v naš svet, če česa ne spremenimo. Zato Janez kriči: Kar je hrapavo, naj bo gladko, kar je krivo naj bo ravno. Kaj je danes tako hudo narobe? Greh smo preimenovali v dobro in dobro v slabost. Potrebujemo kričečega Janeza Krstnika, da bi se zbudili iz slepila današnje logike. V tem svetu nekaj ni prav! Pa poglejmo, kaj se dogaja?

   Govoril sem vam že o tem, kako smo preimenovali glavne grehe, da nas ne motijo več. Še enkrat pomislimo, kaj je resnično dobro in kaj slabo. Kaj ponuja ta svet in kaj Janez Krstnik:

   GLAVNE GREHE SMO PREIMENOVALI V: ” NAMESTO DA BI ŽIVELI:
   _________________________________
   NAPUH – AMBICIOZNOST ponižnost – V njej je prostor za drugega!
   LAKOMNOST – PODJETNOST skromnost – Skromnost je vir otroškega veselja!
   NEČISTOST- INTIMNOST darovanjska ljubezen – Ta daje pravi smisel življenju!
   NEVOŠČLJIVOST- KONKURENCA pozornost na stisko bližnjega – Bogat je tisti, ki daje!
   POŽREŠNOST- APETIT zmernost – Zdrav je tisti, ki je zadovoljen z malim!
   JEZA- ŽIVČNOST krotkost – Je temelj skupnosti!
   LENOBA- UTRUJENOST marljivost – Marljivost je osnova vsake rasti!
   HINAVŠČINA- DIPLOMACIJA iskrenost – Iskrenost je temelj vsakega odnosa!

   Mar ni tako kot kosmati in kričeči Janez Krstnik takrat, danes nor tisti, ki ceni ponižnost, skromnost, darovanjsko ljubezen, pozornost, zmernost, krotkost, marljivost in iskrenost. Pa vendar, nor ni Janez, nor je svet, v katerem živimo. Janez nas s svojo izredno ponižnostjo in skromnostjo le trezni. Opozarja nas, da je svet izgubil pravo smer, da je izgubil zdravo pamet. Tudi mi, dragi bratje in sestre, nismo nori, če vzamemo zares Janezov opomin. Nori smo, če vztrajamo v norosti tega sveta. Streznimo se! Pripravimo pot Gospodu! Vzemimo zares Janezov opomin!

   NAJ V NAŠEM ŽIVLJENJU ZAVLADA : IN ZAMENJA

   ponižnost – vase zagledano ambicioznost
   skromnost – lakomno podjetnost
   darovanjska ljubezen – nečisto intimnost
   pozornost za stisko bližnjega – nevoščljivo konkurenco
   zmernost – požrešni apetit
   krotkost- živčno jezljivost
   marljivost – neskončno lenarjenje
   iskrenost – pokvarjeno hinavščino

   Pripravimo Gospodu pot!

   http://www.mirenski-grad.si/it/node/399

   Odgovori
10. Hvala says:

    14. aprila, 2021 at 7:44

    KAJ JE ŽIVLJENJE IN KAJ JE KRIŽ, KI GA MORAMO VZETI NASE?

    Kaj je torej življenje in kaj je križ, ki ga moramo vzeti nase? KRIŽ NI: bolezen, delo, zakonsko življenje, družinsko življenje, posvečeno življenje, biti samski, biti kristjan itd. To so le stanja, ki jih prinaša življenje, ki jih sprejemamo kot normalna in so seveda povezana tudi z določenimi napori. A ti napori, niso križi, o katerih govori Jezus.

    Jezus govori o križu, ki tem stanjem daje novo življenje. KRIŽ O KATEREM GOVORI JEZUS , je križ odpovedovanja svoji volji, da bi sprejeli božjo. Je življenje, ki se mu moramo odpovedati, življenje v naši samovolji, križ pa je sprejemanje božje volje. Sprejeti križ je sprejeti izpolnjevanje božje volje, kar je temeljna naloga kristjana. Po Jezusovem zgledu pelje pot križa, pot izpolnjevanja Očetove volje od jasli do križa.

    Križ za mlade, ki hočejo hoditi za Jezusom, je PLAVANJE PROTI TOKU. Razvijanje pristnih vrednot in vztrajanje v hrepenenjih po pravi ljubezni. KRIŽ JE, DA SI ČUDEN, KER SI DRUGAČEN. A prav to je lepota pristne, žive in ustvarjalne mladosti.

    ZAKONCI razumete križ pogosto kot zvestoba vztrajanja v zakonu. To ni križ, o katerem Jezus govori. To je standard, ki ga zahteva samo pravo. Resničen križ je V VZTRAJANJU V ISKANJU EDINOSTI, v katero sta poklicana. Kako lepo bi bilo, da bi rekli za krščanske zakonce – poglejte to lepoto zakonskega življenja, lepoto vesele in svobodne ljubezni v darovanju.

    In starši pogosto razumete vrhunec svojega življenja v tem, da spravite k samostojnosti svoje otroke. To zna tudi žival. Vzgojiti otroke, ki bodo SLEDILI BOŽJI LOGIKI , ki se bodo veselili božje podobe v sebi, božjega otroštva, pa je konkreten zalogaj. Je križ vsakodnevnega napora za tisto več. Je boj za resnično, dobro, lepo in eno, v vsakem trenutku.

    Živeti tisto več, je torej živeti božjo logiko. Logiko odpovedovanja sebičnosti, da bi postajali vedno bolj ljudje. Ljudje, ob katerih je prostor za bližnjega. Kjer se vsak počuti sprejet in ljubljen, in kjer ni prostora za pokvarjenost in razčlovečenje zaradi samovolje in sebičnosti.

    http://www.mirenski-grad.si/n22-umreti-da-bi-ziveli

    Odgovori