Članki za dušo

14.962 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   25. junija, 2021 at 7:42

   MSGR. STANISLAV ZORE OB 30-LETNICI SLOVENSKE SAMOSTOJNOSTI: »DANES SMEMO PONOSNO GLEDATI NA NAŠO ZGODOVINO. NAŠA PRETEKLOST JE ČUDEŽNA. DA SMO OBSTALI NA TEM PREPIHU NARODOV, KULTUR, JEZIKOV IN POTI, JE KOMAJDA RAZUMLJIVO …«

   Odlomek iz pridige, ki jo je imel nadškof msgr. Stanislav Zore pred dnevi pri sveti maši za domovino ob 30-letnici slovenske samostojnosti:

   »Danes smemo ponosno gledati na našo zgodovino. Naša preteklost je čudežna. Da smo obstali na tem prepihu narodov, kultur, jezikov in poti, je komajda razumljivo. Bili smo na prostoru, kjer smo morali biti odprti v soseščino. Ta nas je oplajala s svojimi dosežki in spodbujala naš vsestranski razvoj. Ne le, da smo se od drugih učili, ampak smo bili tudi dovolj ustvarjalni, da smo naučeno nadgradili in tudi sami prispevali v svetovni zaklad znanja in napredka. Po drugi strani pa smo znali ohranjati svoje jedro, svoje bistvo, ki nas je delalo prepoznavne najprej nam samim, potem pa tudi tistim, ki so nas srečevali.

   Čeprav smo na prostoru, ki je verjetno najbolj prepišen v Evropi, saj se ob nas srečujejo vse velike evropske jezikovne skupnosti – slovanska, romanska, germanska in ugrofinska, smo vendarle znali obdržati svojo istovetnost. Naši ljudje so se s sosedi pogovarjali v različnih jezikih, prepevali in molili pa so v slovenščini, v dvojini – zavedali so se, da se molitev samo v maternem jeziku dotakne srca, kot tudi kruh samo v maternem jeziku zadiši.

   O pridigi nadškofa msgr. Stanislava Zoreta več na:
   https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-msgr-stanislava-zoreta-pri-sveti-masi-za-domovino-ob-30-letnici-slovenske-samostojnosti

   MOLITEV ZA DOMOVINO OB 30-LETNICI SLOVENSKE DRŽAVE

   Gospod Bog, ob 30-letnici države Slovenije slavimo tvojo dobroto.
   Zahvaljujemo se ti za vse Tvoje milosti in varstvo. Naj bomo ponosni
   na svoje korenine, iz njih živimo in rastemo. Sveti Duh, podeli nam
   zdravo pamet in ustvarjalni pogum! Emanuel – Bog z nami, obvaruj
   nas vsega, kar ogroža naše telesno, duševno in duhovno zdravje.
   Mati Marija in sv. Jožef, izprosita milost našim družinam, da bodo
   odprte za življenje in šole ljubezni za nove rodove. Amen. (Družina)

   Bog te blagoslovi, ljubljena Slovenija!

   Odgovori
2. Miro says:

   24. junija, 2021 at 20:36

   ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA – IZ KRSTNIKOVE ZGODBE SE LAHKO NAUČIMO, DA IMA ZA VSAKEGA OTROKA BOG SVOJE SANJE!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,57-66.80)

   Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim. Otrok pa je rastel in se krepil v duhu. In živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C57-66.80&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič):

   Bogoslužje vabi k obhajanju praznika Rojstva Janeza Krstnika. Prav tako kot življenje Kristusove matere Marije, je bilo tudi njegovo življenje povsem usmerjeno na Kristusa. Janez je bil njegov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. Zato spominjati se Janezovega rojstva, v resnici pomeni praznovati Kristusa, dopolnitev obljub vseh prerokov. Krstnik, ki je bil največji med njimi, je bil poklican, da pripravi pot Odrešeniku. Gospod Jezus je o njem rekel: ‘Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika’.

   Tako kot je bil Janez Božji dar za ostarela starša, je tudi za nas, Božje ljudstvo nove zaveze kot glasnik luči, ki prihaja. Tako je vsak otrok najprej Božji dar. »Otroci so nasmeh neba zemlji,« je rekel papež Janez Pavel II., »so dragulji družine in celotne družbe, so tudi biseri Cerkve.«

   Iz Krstnikove zgodbe se lahko naučimo, da ima za vsakega otroka Bog svoje sanje. Krstnika je imenoval in ga poslal kot »Božji dar«, mene, tebe, vsakega, ki se rodi, imenuje s podobnimi imeni, ki nakazujejo njegove sanje: sočutje, dobroto, ljubezen, radodarnost, nežnost, solidarnost, prijateljstvo, zvestobo … Vsa naša vzgojna modrost je, da otrokom omogočimo, da v življenju uresničijo te Božje sanje, človeško in Božjo rast v sebi. Da se vedno znova sprašujemo: Kaj neki bo lahko postal ta otrok? Janez Krstnik, piše evangelist, je rasel in se krepil v duhu. Omogočimo to vsem otrokom.

   Janez Krstnik, največji med ljudmi, pravični in sveti, ki je ljudstvo pripravil na Odrešenikov prihod, je bil obglavljen v temi neke celice, sam, obsojen zaradi maščevalnega sovraštva neke kraljice in strahopetnosti nekega brezvoljnega kralja. Pa vendar s tem Bog zmaga. Jezus je tisti, ki je Janeza opredelil za največjega človeka, rojenega iz žene; za največjega svetnika. S tem je Janeza Krstnika kanoniziral že Jezus sam. Bil je veliki prerok. Zadnji med preroki. Edini, ki mu je bilo dano videti Izraelovo upanje.

   Janez Krstnik je v ječi trpel notranje trpinčenje dvoma: ‘Sem se morda zmotil? Ta Mesija ni takšen, kot sem si jaz predstavljal, da bi Mesija moral biti …’ Janez je svoje učence poslal vprašat Jezusa, naj pove resnico, če je on tisti, ki mora priti. Zaradi tega dvoma je Janez Krstnik trpel: ‘Sem se zmotil, ko sem oznanjal nekoga, ki to ni? Sem izneveril ljudstvo?’ To je bilo njegovo trpljenje, njegova notranja osamljenost.

   Manjšati se je bilo Janezovo življenje. ‘Jaz pa se moram manjšati’, manjšati v duši, v telesu, v vsem … Velik človek, ki ni iskal svoje slave, ampak Božjo. Končal je na zelo prozaičen način, v anonimnosti. Toda s tem je pripravil pot Jezusu, ki je na podoben način umrl v tesnobi, sam, brez učencev. Vidimo, kako Bog zmaguje. Božji stil ni človeški stil. Prosimo Gospoda za milost ponižnosti, ki jo je imel Janez, da ne bi prevzemali nase zaslug in slave drugih. In predvsem za milost, da bi bil v naših življenjih vedno prostor, da bi Jezus lahko rastel, mi pa bi se vedno bolj manjšali, vse do konca.

   Pa še o eni stvari sem razmišljal, ki jo je prinesel Janez s svojim rojstvom. Prinesel je veselje. In kar poglejmo. Človekovo srce si želi veselja. Vsi si želimo veselja, vsaka družina, narod, hrepeni po sreči. Toda, katero veselje je kristjan povabljen živeti in poklican pričevati? Tisto, ki prihaja iz Božje bližine, iz njegove navzočnosti v našem življenju. Od takrat, ko je Jezus vstopil v zgodovino s svojim rojstvom v Betlehemu, je človeštvo dobilo kal Božjega kraljestva, kakor zemlja, ki sprejme seme, obljubo prihodnje žetve. Zato ni več potrebno iskati drugje! Jezus je prišel, da bi prinesel veselje vsem in za vedno. Ne gre samo za upanje po veselju ali tistem, ki bo v raju, v smislu: ‘Tu na zemlji smo žalostni, v raju bomo veseli.’ Ne! Ni to! Gre za veselje, ki je že in se ga že zdaj lahko okuša, saj je Jezus sam naše veselje. ‘Z Jezusom je veselje doma!’ Obstaja veselje brez Jezusa? ‘Ne!’

   Vsi, ki smo krščeni, otroci Cerkve, smo poklicani, da vedno znova sprejmemo medse Božjo navzočnost in tudi, da drugim pomagamo odkriti jo ali jim jo ponovno odkriti, če so nanjo pozabili. Gre za zelo lepo poslanstvo, podobno tistemu, ki ga je imel Janez Krstnik in sicer usmeriti ljudi na Kristusa, ne nase, saj je On cilj, po katerem hrepeni človekovo srce, ko išče veselje in srečo.

   Sveti Pavel nam nakaže pogoje, da smo lahko misijonarji veselja: neprenehoma molite, v vsem se Bogu zahvaljujte, njegovemu Duhu sledite, iščite dobro in zla se izogibajte. Če bo to naš stil življenja, tedaj bo Blagovest lahko vstopila v številne hiše in bo pomagala posameznikom ter družinam ponovno odkriti, da je Jezus odrešenik. V njem je mogoče najti notranji mir ter moč za vsakodnevno soočanje z različnimi življenjskimi izzivi, tudi s tistimi najtežjimi. Še nikoli se ni slišalo o žalostnem svetniku ali o svetnici s pogrebnim obrazom. Nikoli se ni slišalo o tem! Bil bi nesmisel. Kristjan je človek, katerega srce je napolnjeno z mirom, saj tudi tedaj, ko gre skozi težke trenutke življenja, polaga svoje veselje v Gospoda. Imeti vero, ne pomeni, ne imeti težkih trenutkov, temveč imeti moč soočiti se z njimi, vedoč, da nismo sami. In to je mir, ki ga svojim otrokom podarja Bog.

   S pogledom nas Cerkev vabi pričevati, da Jezus ni neka osebnost iz preteklosti. On je Božja Beseda, ki tudi danes razsvetljuje človekovo pot in njegova dejanja. Zakramenti pa so izraz Očetove nežnosti, tolažbe in ljubezni do vsakega človeškega bitja. Devica Marija ‘Začetek našega veselja’, naj nas napravi vedno vesele v Gospodu, da nas reši tolikih notranjih in zunanjih sužnosti.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Sv. Janez Krstnik, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   24. junija, 2021 at 16:52

   SPOMINJAMO SE ROJSTVA JANEZA KRSTNIKA

   Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji iz Nazareta učlovečenje Jezusa, božjega Sina. V obeh primerih je božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni ‘Bog je milostljiv’. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan; predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.

   O rojstvu Janeza Krstnika več na:
   https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/885-rojstvo-janeza-krstnika

   Sv. Janez Krstnik, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   24. junija, 2021 at 9:58

   PAPEŽ ZAČEL NOV SKLOP KATEHEZ O PISMU GALAČANOM: SVOBODNI IN RADOSTNI, NE TOGI

   Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco, ki se je odvijala na vatikanskem Dvorišču sv. Damaza, začel nov cikel katehez, posvečenih Pismu Galačanom. Gre za zelo pomembno pismo, saj med drugim obravnava teme, ki so pomembne za vero, na primer svoboda, milost in način krščanskega življenja. Kot je dejal, so te tematike zelo aktualne tudi v današnjem času. Opozoril je na Pavlove nasprotnike, ki so hoteli z obrekovanjem spodkopati njegovo oblast, kar je med Galačani povzročalo negotovost. V podobnem položaju se tudi danes nahajajo kristjani. Pojavljajo se namreč novi pridigarji, ki se imajo za varuhe resnice, se hočejo vrniti nazaj v preteklost in poudarjajo, kakšen je najboljši način biti kristjan. Kot je izpostavil papež, jih prepoznamo po njihovi togosti.

   Več o tem na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-06/papez-nov-sklop-katehez-o-pismu-galacanom-svobodni-in-rad.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     24. junija, 2021 at 10:17

     Še pripis, da ne bo nesporazuma o tem, kdaj se je točno začel nov sklop katehez. Vsekakor na včerajšnji dan. Uvodni stavek “Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco …” se nanaša na novico objavljeno 23. junija 2021, kar je razvidno tudi iz priloženega linka.

     Odgovori
5. Miro says:

   24. junija, 2021 at 7:05

   MARIJA NI ZID, OB KATEREM BI SE ODBILE NAŠE MOLITVE, MARVEČ JE OKENSKA ŠIPA, SKOZI KATERO KRISTUS PRIHAJA DO NAS IN SKOZI KATERO SE MI VRAČAMO K NJEMU (Otmar Črnilogar)

   – So trenutki, ki sami po sebi zvonijo k molitvi. Mladi jih najdejo v gorah, a obstajajo tudi doma.

   – Brat, vse, kar ljudi prizadene, mojega Očeta prizadene; kar prizadene Očeta, ljudi prizadene. Takšen je zakon med dobrim in zlim.

   – Predstavljajte si, da bi živeli pred vašo materjo in da bi jo lahko oblikovali po svoji zamisli. Mar je ne bi naredili najlepše izmed vseh mater, ki so kdajkoli živele na tem svetu?

   – Marija ni zid, ob katerem bi se odbile naše molitve, marveč je okenska šipa, skozi katero Kristus prihaja do nas in skozi katero se mi vračamo k njemu.

   – Ker je Marija v sebi oblikovala Kristusa, vemo, da ga lahko oblikuje tudi v nas. Ona namreč ve za skrivnost, kako se v človeku upodobi Kristus, ker ga pozna bolje kot kdorkoli.

   – V očenašu srečamo tudi “zgodi se tvoja volja”. Jezus je pač že vedel, da je Božja volja za vsakogar najboljša življenjska varianta – če se že mora kakšna volja zgoditi.

   – Naša molitev in božja služba ne smeta postati neprijetno breme, ki ga moramo hočeš nočeš prenašati. Naj poganja iz veselega srca.

   (Otmar Črnilogar, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Hvala says:

   24. junija, 2021 at 6:47

   RRAH SI IN V PRAH SE POVRNEŠ

   Pot našega obstoja: iz prahu v življenje

   Pepel nas tako spominja na pot našega obstoja: iz prahu v življenje. Smo prah, zemlja, glina, vendar pa če dopustimo, da nas oblikujejo Božje roke, postanemo čudo. In vendar pogosto, posebej v težavah in osamljenosti, vidimo samo svoj prah! Ampak Gospod nas spodbuja: tisto malo, kar smo, ima neskončno vrednost v njegovih očeh. Pogum, rojeni smo, da bi bili ljubljeni, rojeni smo, da bi bili Božji otroci.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/prah-si-v-prah-se-povrnes
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Bistvo je, da Gospodu dopustimo, da nas v CELOTI PRENOVI!
   Mi se ne moremo sami brez milosti Božje spremeniti! ZATO VEDNO PONAVLJAM, KAKO JE POMEMBEN OSEBNI ODNOS Z BOGOM. BREZ SODELOVANJA Z NJIM , NE MORE BITI REZULTATOV. ČE SE IZROČIMO BOGU JE POTREBNO TESNO VSAK DAN HODITI Z NJIM, RAZPRAVLJATI Z NJIM IN POSLUŠATI, KAJ NAROČA, KAJ ŽELI. POTREBNO JE IMETI ŽELJO PO SPREMEBI, KI JO BO NAREDIL GOSPOD.

   Odgovori
7. Hvala says:

   23. junija, 2021 at 21:25

   SVETOST NI RAZKOŠJE (Mari Terezija)

   Svetost ni razkošje nekaterih, marveč je tvoja in moja preprosta dolžnost. Bodimo sveti kakor je svet naš Oče v nebesih. Sv. Tomaž pravi: »Bistvo svetosti ni nič drugega kot odločna vztrajnost« — je junaško dejanje duše, ki se popolnoma izroči Bogu. Naš napredek v svetosti je odvisen od Boga in od nas samih —od božje milosti in od naše želje. V nas mora biti resnična živa volja po svetosti.
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Res je VZTRAJNOST V HOJI ZA GOSPODOM IN POPOLNA IZROČITEV BOGU TO JE POT SVETOSTI. Velikokrat nam manjka vztrajnosti -hitro človek vrže “puško v koruzo”, manjka nam borbenosti, poguma, želje po svetosti. Prosimo Svetega Duha, da nam da pogum, moč, da se ne bomo bali kaj bodo rekli ljudje, da bomo vztrajali na poti, da ne bomo cagavi, da se bomo premaknili iz fotelja, “ME NE ZANIMAJO DRUGI, ČE SO V STISKI” IN IZ FOTELJA “KAJ PA BODO LJUDJE REKLI. “

   Odgovori
8. Hvala says:

   23. junija, 2021 at 19:47

   ČLOVEK LAHKO GLEDA IN OPAZUJE, KAKO DUH POSVETNOSTI VRTI ČLOVEKA.

   Danes je moderno izkoreniniti vsako trpljenje, vsako bolečino, nelagodnost, narediti splav, ker ni sredstev za življenje, človeka uspavati, da ne bi dolgo ležal na postelji in se “mučil” ali pa bil nekoristen porabnik denarja, vsako bolečino že pri otrocih v kali zatreti, jokati in tarnati kako ni tega, kako ni onega, kako je to hudo itd….o tem bi napisali kilometrske knjige.

   VENDAR ČLOVEK POZABLJA ENO: NE VERUJE V ŽIVEGA BOGA, NE VERUJE V MOČ JEZUSOVIH BESED, NE SAMO DA NE VERUJE, CELO ZAMETUJE!
   POZABLJA PA ŠE ENO: S SVOJIM EGOM IN ZANAŠANJEM NA SVOJO ČLOVEŠKO MOČ IN SPOSOBNOST , SI REŽE GLAVNI DOVOD, PO KATEREM PRITEKA ŽIVA REKA, KI DAJE POLNO ŽIVLJENJE. RAJŠI DOPUSTI, DA VENE, SE SUŠI IN OVENE, KAJTI ČLOVEK JE KAKOR MLADIKA NA VINSKI TRTI, KI NE PREŽIVI BREZ ŽIVLJENJSKEGA SOKA TRTE.

   Prosimo Gospoda da nam podari milost, da bomo gledali z Njegovimi očmi!

   Odgovori
9. Janez says:

   23. junija, 2021 at 11:59

   PONIŽNOST IN PRAVIČNOST PRED BOGOM

   Ponižnost je v krščanstvu ena temeljnih Jezusovih drž. Če verujemo, da je Jezus Kristus resnično razodeti Bog, Božji Sin in pravi Človek na Zemlji, potem je jasno, da tudi ta Jezusova krepost ni nekaj, kar ni tako pomembno. Ponižnost je zelo pomembna in aktualna tudi danes za kristjane. Še več, je odgovor na naš nemiren svet. Poglejmo, kaj o njej pravi Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. … Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30). Ob tej Jezusovi drži, ob pogledu na ponižno srce, se spomnimo tudi na Svetega Vincencija Pavelskega, ki je Jezusa vzel za vodilo svojega življenja.

   Ponižnost je danes v krizi, v kolikor je v krizi pristna krščanska Vera v Boga. Biti ponižen, ne pomeni biti brez hrbtenice, ne pomeni biti strahopeten, ne imeti svojega stališča niti ne izogibanje pokončni drži, ki lahko privede tudi do konfliktov. Resnično ponižen je lahko le tisti, ki globoko v sebi ve, koliko je vreden in se zato ne potrebuje povzdigovati nad druge. Ponižnost torej ni ne potuhnjenost, ne nevera vase, ne osladnost, ne prilagodljivost zaradi sile mogočnežev. Ponižnost je globoka notranja moč in pomaga človeku da ostane pravičen in svoboden. Kitajska modrost pravi, da se v viharju travna bilka začasno ukloni in ko sunki vetra ponehajo se spet zravna, ker je močna in prilagodljiva ter stanovitna ne glede na jakost pihanja vegtra. Če si predstavljam vrhunskega pianista, ki ne dvomi v svoje sposobnosti in znanje, si težko mislim, da bi se moral povzdigovati nad učenca, ki mu delajo težave nekatere vaje na klavirju. Vsi pa smo najbrž kdaj imeli izkušnjo povprečnega učitelja ali prijatelja, ki nas je zaradi ogroženosti z viška podučil o tej ali oni stvari. Kdor ve in verjame vase, mu ni težko biti majhen in ponižen, kdor pa vase dvomi, se rad povzdiguje. Gnothi se authon (grško: γνώθι σε αυτόν) ali slovensko spoznaj sebe in ostani zvest svobodi, pravičnosti in resnici ter bodi kar si.

   Kje najti tisto gotovost, da bi bili lahko ponižni in mirni v sebi, da bi se ne povzdigovali nad druge? Jezus nam daje jasno navodilo: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Pred tem pa pove, da dela vse, kar dela Oče in da je vse, kar ima, najprej od Očeta. Jezus verjame, da je njegov Oče resnično dober, verjame, da ga ljubi in da mu daje prav vse, kar potrebuje. Ve pa tudi, da je njegovo veselje v tesni povezanosti z njim. Zato nikoli noče delati drugega, kot to, kar mu On naroča. Prava ponižnost se torej napaja v veri, da nas Bog ljubi in skrbi za nas. Kot pravi Jezus: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. 23 Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. 24 Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! 25 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec?« (Lk 12, 22-25) V tej zavesti, da je vse Božji dar, da sami od sebe ne moremo storiti pravzaprav ničesar, v nas raste zaupanje, iz zaupanja hvaležnost, iz hvaležnosti pa ponižnost.

   Jezus si je za svoje življenjsko vodilo pravzaprav vzel ponižnost, saj pravi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.« (Jn 4,34) Ponižnost je pravzaprav v samem središču Jezusovega delovanja in izbire poslanstva. Jezus se popolnoma podredi Očetu, ki ga vodi po Svetem Duhu. Sveti Duh ga pri krstu razglasi za ljubljenega Sina, vodi ga v puščavo, da se tam upre vsaki samovolji in izpove svojo popolno vdanost Očetovi volji, v Nazaretu pa razglasi, da je božji maziljenec, ki je v Duhu poslan, da prinese ubogim blagovest. Če povzamemo, lahko rečemo, da je Jezusov stil življenja: Služenje Očetu in ubogim, je življenje in delovanje v ponižnosti. ČE HOČEMO BITI V VSEM PODOBNI JEZUSU MORAMO BITI SKROMNI, DELOVNI, SOČUTNI, PRAVIČNI IN PONIŽNI.

   Odgovori
10. Janez says:

    23. junija, 2021 at 11:46

    Papež Frančišek: 7 korakov do zmage nad princem zla (Aleteia)
    Prvi papež, Peter, je krščansko življenje povzel z naslednjimi besedami: “Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveči lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.” Trenutni papež Frančišek navaja njegove besede in v svojem zadnjem dokumentu z naslovom Veselite in radujte se (Gaudete et Exsultate) Petrov nasvet še razširi. Predmet njegove apostolske spodbude je svetost – če vam ta beseda zveni hladno in neprivlačno, preberite dokument in videli boste, kako resnična in privlačna je lahko. In če vam zveni preprosto, no, potem je “krščansko življenje stalen boj”, piše Frančišek. “Potrebujemo moč in pogum, da se upremo skušnjavam hudiča in oznanjamo evangelij.” In kako naj se borimo proti hudiču? Papež Frančišek ima načrt.

    Prvič: Hudiča vzemite resno.
    Hudič je resničen in brez njega Sveto pismo sploh ne bi imelo smisla, pravi Frančišek. “Navzoč je na prvih straneh Svetega pisma,” piše v apostolski spodbudi in zgodba se konča “z Božjo zmago nad hudičem”. Duhovne bitke ne moremo “omejiti na boj proti svojim človeškim šibkostim in nagnjenjem – pa naj gre za lenobo, poželenje, zavist, ljubosumje ali karkoli drugega”, pojasnjuje papež. “Je tudi nenehen boj proti hudiču, princu zla.” Frančišek poziva k “nadnaravnemu razumevanju”, ki hudičeve napade vidi kot osebne, ne psihološke – toda o hudiču raje ne razmišljajmo na hollywoodski način: “Ni nujno, da nas hudič obsede. Zastruplja nas s sovraštvom, obupom, zavistjo in nemoralnim vedenjem. Ko nismo pozorni, to izkoristi in uniči naša življenja, naše družine in naša občestva.”

    Drugič: Oborožite se.
    Akcijski filmi pravijo: “Ne vzemi noža v strelski dvoboj.” Frančišek pravi enako za naš boj s hudičem: “V tem duhovnem boju lahko računamo na vsa močna orožja, ki nam jih je namenil Bog: vere polno molitev, premišljevanje o Božji besedi, obhajanje svete maše, evharistično češčenje, zakramentalno spravo.” Okrepili se bomo le, če bomo živeli v Kristusu preko zakramentov, ki nam jih je dal. “Če postanemo brezskrbni, nas lažne obljube zla zlahka zapeljejo,” opozarja papež.

    Tretjič: Pomnožite dobra dela – svoja in vseh drugih.
    Med druga orožja v vaši duhovni orožarni sodijo tudi dela usmiljenja in misijonarsko delovanje, dodaja sveti oče, obenem pa opozarja pred prevzetno in hvalisavo dobrodelnostjo. “Veselite se dobrote drugih, kot bi bila vaša, in si želite, da bi imeli v vsem prednost pred vami,” piše papež Frančišek in navaja besede sv. Janeza od Križa. “To počnite z vsem srcem. Tako boste zlo premagali z dobroto, pregnali hudiča in imeli srečno srce,”.

    Četrtič: Poiščite prijatelje med verniki.
    V vojno ne morete brez bataljona in tudi v duhovni bitki se ne morete boriti sami, pravi papež Frančišek. “Če živimo oddaljeni od drugih, se je zelo težko boriti proti pohoti, pastem in skušnjavam hudiča ter sebičnosti sveta,” piše Frančišek. Sami “zlahka podležemo”. Za to imamo cerkve: da se v njih zbirajo ljudje, ki se želijo skupaj boriti v isti bitki. “Rast v svetosti je potovanje v občestvo, drug ob drugem.”

    Petič: Ne verjemite Satanovim obljubam.
    Frančišek spominja, da nas Sveto pismo opozarja pred hudičevimi triki. Tudi papež nas svari: “Prepričan sem, da se s Satanom ne smemo zaplesti v pogovor,” je dejal lani decembra. “Če to storimo, smo izgubljeni. Bistrejši je od nas in povsem nas bo zavrtel; v glavi se nam bo čisto zmešalo.” V apostolski spodbudi Veselite in radujte se sveti oče navaja “kavbojskega svetnika” Joseja Brochera, ki pravi: “Kaj vam koristi, če vam Lucifer obljublja svobodo in vas obdarja z vsemi svojimi prednostmi, če so te lažne, varljive in škodljive?” Zato se papež v dokumentu vedno znova vrača k Božjim obljubam, na katere se lahko zanesemo.

    Šestič: Bodite pripravljeni na ponižanje.
    Ves čas svojega pontifikata Frančišek opozarja pred “duhovno korupcijo”, ki jo v dokumentu pojasnjuje kot “udobno in samozadovoljno obliko slepote. Nenadoma vse postane sprejemljivo: prevare, klevetanje, egoizem in druge prefinjene oblike osrediščenosti vase.” “Korupcija se lahko zgodi komurkoli, trdi sveti oče in navaja Salomona, Davida ter človeka, ki ga omenja Jezus, “osvobojenega od nečistega duha in prepričanega, da je njegovo življenje zdaj urejeno, na koncu pa si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe”. Kako torej nadzirati svoj duhovni ponos? “Ponižnost se lahko v srcu zakorenini le s ponižanji,” piše papež, vključno “z vsakdanjimi ponižanji tistih, ki molčijo, da bi rešili svoje družine, tistih, ki raje hvalijo druge namesto samih sebe, ali tistih, ki izberejo manj prijetno nalogo, včasih celo prenašajo krivico, da bi jo darovali Gospodu”.

    Sedmič: Ljubite velikodušno in molite rožni venec.
    Nazadnje papež Frančišek še zapiše, da bomo v življenju do pravega ravnotežja zlu prišli le s popolno predanostjo: “Tisti, ki se odločijo za nevtralno držo, ki se zadovoljijo z majhnim, ki se odrečejo idealu velikodušnega darovanja Gospodu, ne bodo nikoli zdržali.” Toda ne bojte se, dodaja: “Ta boj je sladek, kajti dopušča nam veselje vsakokrat, ko Gospod zmaga v našem življenju.”
    Priporoča pa se predvsem redno udeleževanje pri maši, redno spoved, molitve in molitev rožnega venca, krščansko življenje, pri čemer se poudarja: “Rožni venec ima veliko moč. Ko ga nekdo moli, se zlo razburi!”

    Papež Frančišek

    Addendum
    Jezus sam nas je v molitvi očenaš naučil, naj vztrajno prosimo, da nas reši hudega, da naj ne dopusti zapeljevanja v skušnjavo. Vemo, da se nobena skušnjava ne zgodi brez božjega dopuščanja. Bog dopusti skušnjave zato, da bi se človek prečistil, da bi še bolj odkril, na kakšen način mora ljubiti in slaviti Boga. Zato prosimo v molitvi predvsem zato, da ne bi bili preizkušani prek naše mere in da bi v skušnjavi imeli pravo moč, da se odločimo za Boga in za vse dobro, kar od njega prihaja. Velika moč in vedno večja sposobnost razločevanja med dobrim in zlim prihaja prek redne molitve, prejemanja zakramentov in dejavne ljubezni. Vse to prinaša zadovoljstvo in veselje v srca ljudi. Sv. Janez Bosko je pogosto rekel svojim fantom, da se hudič boji veselih in bogaboječih ter pravičnih ljudi, ki spolnjujejo Božjo Voljo in Jezusov Evangelij vedno in povsod.

    Odgovori
    • Hvala says:

      23. junija, 2021 at 19:26

      Satan ne miruje. Napada družine, podira medsebojne odnose, nagovarja na ločitev zakoncev, otroci pa trpijo. Če človek pade pod skušnjavami, če beži pred problemi, če se ne oklene JEZUSA, obleži pod pritiskom satana. Povzroča strah v človeku, jezo, sovraštvo , prepire, obrekovanja, packa um človeka in ga zastruplja, samo, da ne bi mislil po Božje. Dela vse, da bi človek klonil in drvel v pogubo. ZATO SE Z VSO MOČJO OKLENIMO JEZUSA. ON JE NAŠ ODREŠENIK.

      Priporočimo se Mariji, Ona je strla kači glavo. Eva je z grehom umorila svoje lastno potomstvo, v Mariji pa je to potomstvo na novo vstalo k življenju po zaslugi Stvarnika, ki je človeško naravo rešil sužnosti in ji vrnil prejšnjo svobodo .

      Odgovori