Članki za dušo

13.616 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   19. februarja, 2020 at 14:15

   V SVOJI LOVSKI STRASTI IN JEZI JE POVZROČIL VELIKO ŠKODO, NATO PA JO POVRNIL IN SE SPOKORIL!

   Sveti Konrad iz Piacenze, puščavnik, ki danes goduje, je govoril resnico in ni poznal zlobe: neoporečno in pošteno je hodil za Bogom in mnoge odvrnil od hudega. Tudi mi naj bi vedno živeli neoporečno. Priznajmo pa, da včasih naredimo tudi kaj narobe. Obenem vse, kar smo dobrega opustili ali slabega storili, obžalujmo, da bomo svete skrivnosti vredno obhajali.
   (odlomek iz knjige: Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/blazeni-konrad-iz-piacenze-spokornik

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Sv. Konrad, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   19. februarja, 2020 at 11:48

   SLAVILNA MOLITEV JE PO SPLOŠNEM MNENJU BIBLICISTOV PRVA MOLITEV SVETEGA PISMA, PRED ZAHVALNO IN PROSILNO!

   Kot je poudarjeno na priloženi spletni strani, Gospoda slavimo z vsem svojim bitjem, ker smo celovita bitja in ker tako naroča Sveto pismo. Sveti Avguštin, ki je še posebej spodbujal dvigovanje rok, pravi, da so nebesa eno samo ljubezensko slavljenje Boga, da pa se moramo na to pripravljati in »vaditi« že na zemlji, saj je slavilna molitev predokus nebes (Razlaga psalmov 148,1).

   http://prenova.rkc.si/index.php/kkp-duhovni-tok/slavljenje

   BOŽJA BESEDA (Psalm 148):

   Aleluja!
   Hvalite GOSPODA z nebes,
   hvalite ga na višavah!
   Hvalite ga, vsi njegovi angeli,
   hvalite ga, vse njegove vojske!
   Hvalita ga, sonce in luna,
   hvalite ga, vse svetle zvezde!
   Hvalite ga, nebes nebesa,
   ve vode, ki ste nad nebom!
   Naj hvalijo ime GOSPODOVO,
   zakaj on je ukazal, in bili so ustvarjeni.
   Postavil jih je za vselej, na veke,
   dal je zakon, ki ne preide.

   Hvalite GOSPODA z zemlje,
   morske pošasti in vse globine;
   ogenj in toča, sneg in megla,
   viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo;
   gore in vsi griči,
   sadno drevje in vse cedre;
   zveri in vsa živina,
   laznina in krilate ptice;
   kralji zemlje in vsa ljudstva,
   knezi in vsi vladarji na zemlji;
   mladeniči in mladenke,
   starčki in dečki!

   Naj hvalijo ime GOSPODOVO,
   zakaj le njegovo ime je vzvišeno,
   njegovo veličastvo je nad zemljo in nebom.
   Vzdignil je rog svojemu ljudstvu,
   hvalnico za vse njegove zveste,
   za Izraelove sinove, za ljudstvo, ki mu je blizu.
   Aleluja!

   Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Božje besede! Prisrčno se Ti zahvaljujemo, ker Tvoja beseda neskončno presega vso nemoč naših bornih človeških besed in nam prinaša celovito odrešenje v moči Svetega Duha!

   Božje usmiljenje, ti veselje in radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   19. februarja, 2020 at 11:15

   Pet koristnih nasvetov kristjanom proti žalosti in čustveni praznini, da bomo bolj vedri in dobri ljudje
   Čustvena praznina je občutje, ki ga ne moremo premagati z nakupovanjem vedno novih stvari ali z najrazličnejšimi potovanji; z njo se lahko soočimo le tako, da se obrnemo vase ter se spopademo s trenutnim stanjem svojega razuma in srca. Molimo in prosimo Boga za navdih in vodstvo, da ne bomo žalostni in depresivni ter brez vedrine in upanja.

   1) Prepoznajte negativne misli
   Podobno kot vsakdanje preverjanje elektronske pošte in brisanje sporočil, ki nas ne zanimajo, je priporočljivo, da bi se navadili tudi preverjanja svojih misli. Ob temeljitem preverjanju bomo ugotovili, ali nam naše misli ‒ in občutja, ki jih vzbujajo ‒ koristijo ali škodujejo. Pomembno je ne le prepoznati in zavračati negativne misli; naučiti se moramo tudi nekaterih strategij, da bi se jim lahko izognili. Na primer: ne smemo prehitro sklepati o tem, kaj si mislijo in kaj bodo storili drugi ljudje, dokler nimamo dovolj potrebnih informacij; v nasprotnem primeru tvegamo, da jih bomo brez vzroka obsojali, sami pa bomo prizadeti ali užaljeni. Tudi če ugotovimo, da nas je nekdo resnično užalil, moramo ohraniti uravnotežen pogled in se ne odzvati neprimerno trenutnemu položaju. Druga past, v katero lahko zapademo, je pretirano posploševanje. Če imamo z nekim človekom slabo izkušnjo, ne smemo domnevati, da je to edina plat dogodkov in da bo odslej vedno tako. Če se uspemo izogniti nekaterim miselnim pastem, nam bo to v pomoč, da bomo razumneje razmišljali in ostali z nogami trdno na tleh, in na ta način bomo lažje našli praktične rešitve za kakršnekoli težave.

   2) Naučite se zastavljati vprašanja
   Morda nenavadna in neprijetna občutja, ki jih doživljamo ob čustveni praznini, sama po sebi niti niso najpomembnejša, dosti pomembneje je, kaj pomenijo; običajno predstavljajo “alarm”. Namesto da bi se pogreznili v praznino, si moramo zastaviti ustrezna vprašanja, da bomo ugotovili, kaj je ta občutja povzročilo in kako lahko stanje izboljšamo. V današnjem svetu se pogosto izogibamo tišini; to sploh ni težko, saj smo nenehno obkroženi s hrupom, glasbo, podobami ipd., kamorkoli gremo. Posledično premalo premišljujemo ali se sprašujemo o tem, kaj počnemo in kako se počutimo. Živimo povsem samodejno in se pozabimo vprašati, kako bi lahko mi sami ali pa ljudje okoli nas postali srečnejši. Biti srečen pomeni, da se vsak dan osredinimo na pomembne stvari, to pa od nas zahteva čas za razmislek, vprašati se moramo, ali zares počnemo to, kar se nam zdi najpomembneje.

   3) Uživajte življenje
   Pomembno je, da si vzamemo čas in uživamo v vsakdanjih stvareh: prijateljih in družini, lepoti sveta okoli nas, stvareh, ki jih radi počnemo. To nam bo na obraz narisalo nasmešek, izboljšalo naše duševno zdravje in splošno počutje. V veliko pomoč nam je lahko, če si sestavimo seznam stvari, ki jih moramo opraviti, nato pa opredelimo, kaj je nujno in pomembno. Na ta način bomo uvideli, kaj je nepotrebno in nam je v napoto pri stvareh, ki so resnično pomembne; morda bomo tudi lažje ugotovili, katere pomembne stvari nehote zanemarjamo.

   4) Okrepite svojo samozavest
   Samozavest je neke vrste imunski sistem našega čustvenega življenja. Ob pomanjkanju samozavesti smo bolj dovzetni za žalost in malodušje, morda celo razmišljamo, da si ne zaslužimo sreče. Zdrava samozavest pa nam bo v pomoč, da se bomo lažje soočili z vsakdanjimi izzivi. Če želimo okrepiti svojo samozavest, moramo sami sebe bolje spoznati. Tistega, česar ne poznamo, ne moremo ljubiti. Če se bomo bolje spoznali, bomo prepoznali svoje vrline in šibke točke in se sprejeli takšne, kakršni smo. Če bomo do sebe iskreni in objektivni in bomo sami sebe sprejeli, bomo lažje ugotovili, na kakšen način nam naše kreposti in vrline lahko pomagajo pri osebni rasti, da se bomo kot osebe okrepili in izboljšali. V življenju se nikoli ne moremo povsem izogniti nesreči in negativnim občutkom, toda če smo trdno zasidrani v stvarnosti, če iskreno premišljujemo o tem, kdo smo, o dobrih stvareh, ki nas obdajajo, o tem, kaj je resnično pomembno, nas težavni trenutki in občutenje čustvene praznine ne bodo premagali.

   5) Molite Boga za svoje nasprotnike in druge ljudi tako, da bodo vse negativne vibracije in težnje, problemi in težave prešle ali celo izginile. Naj se skrbi in težave razkadijo. Pomagali boste drugim in sebi. Ne boste več magnet raznih negativnih silnic in tokov. Prinašali boste več veselja, vedrine in pozitivne energije ter upanja in topline med ljudi, ki to rabijo. Naj nas Vodi Božja Milost in Dobrota, Kristjani imamo pravico do optimizma, Upanja in veselja, saj imamo Odrešenika in Evangelij, ki je Veselo Oznanilo za vse Ljudi.

   Pax et Bonum

   Dopolnitev prispevka na medmrežjue Aleteia

   Odgovori
4. Janez says:

   19. februarja, 2020 at 10:57

   MOLITEV K PREDRAGOCENI JEZUSOVI KRVI
   V zavesti svoje ničnosti in Tvojega usmiljenja, predobri Zveličar, poklekam pred Tvoje svete noge. Zahvaljujem se Ti za toliko milosti, ki si jih izkazal meni, nehvaležni stvari. Posebno se Ti zahvaljujem, da si me s svojo predragoceno krvjo rešil izpod uničujoče moči zlega duha. Vpričo moje nebeške matere Marije, mojega angela varuha, mojega nebeškega zavetnika in vsega nebeškega dvora se Ti posvečujem, preljubi Jezus, in izročam z vsem srcem Tebi, ki si s svojo predragoceno krvjo odrešil svet greha, smrti in pogubljenja.
   Obljubljam Ti, da bom s Tvojo milostno pomočjo po svojih močeh širil češčenje Tvoje predragocene krvi, ki je cena našega odrešenja. Iz srca želim, da bi jo vsi častili in vedno bolj spoštovali. Tako bom skušal popraviti, kar sem s svojo nezvestobo zagrešil v premajhni ljubezni do Tebe, in zadoščevati za toliko omadeževanja, ki ga ljudje kažemo do predragocene krvi, ki za mnoge ne pomeni nobene vrednote.
   Žal mi je za vse grehe, za vso mlačnost in za vse žalitve, s katerimi sem Te, Jezusova kri, sramotil in omalovaževal. Kako vse drugače so Te spoštovali Devica Marija, Tvoji apostoli in vsi drugi služabniki. Ne oziraj se več na nezvestobo in mlačnost, naj prevlada Tvoje usmiljenje! Kristusova kri, ti si moč spoznavalcev, ti si srčnost mučencev, upanje spokornim, uteha umirajočim. Nebeški Zveličar, s svojo krvjo si nas odrešil, daj, da jo bom jaz in vsi ljudje vedno bolj cenili, se z njeno pomočjo varovali vsega hudega in po tem zemeljskem življenju dosegli večno srečo pri Tebi.
   Amen

   Molitev skupnosti krtščanskega življenja

   O, SVETI DUH PROSIMO,
   presvetli naše srce, naš um in razum, da bi razumeli dogodke, ki se bodo zgrnili nad nas.
   Daj, da bomo živeli z globoko vero v Boga in da nas ne bi zapustila luč Jezusovega Srca.
   Daj, da bomo z močnim upanjem pregnali strah, ki bo najedal vse okrog nas.
   Očisti naše telo, um in srce, da v presveto jedro ne bi vstopilo zlo, ki bi uničilo vse, česar bi se dotaknilo.
   Prosimo Te iz vsega srca, da virus zla, ki bo moril in dušil, obide nas in vse tiste, za katere molimo in Te prosimo.
   Amen.

   SVETI DUH, TI SI LUČ NAŠEGA ŽIVLJENJA
   Sveti Duh, Ti si luč našega življenja. Ti hočeš vse narediti novo v naši sredi. Pridi in uniči vse, kar se zoperstavlja Tvojemu delovanju v naši skupnosti. Uniči predsodke, zavist, obrekovanja na različnih ravneh, iskanja moči in prevlade ter vso zlaganost, ki smo ji povsod priča. Ustvari v nas čisto srce in razsvetljen razum, da bomo lahko spoznali to, kar Ti želiš; in bomo pripravljeni hoditi po poti, ki si nam jo Ti pokazal. Pridi in nam pomagaj, da bomo vse naredili, kar je prav v Božjih Očeh.
   Amen.

   Molitev skupnosti krščanskega življenja.

   Božje Usmiljenje, Božja Ljubezen, Božja Modrost , Božja Previdnost Vate zaupamo. Gospod Vodi nas, da bomo spolnjevali Božjo Voljo. Ne zapusti nas Gospod temveč pridi in ostani pri nas in v nas. Blagoslovi naše prošnje in molitve ter vse, kar bomo delali, da bo v dobro nas in za naše bližnje ljudi dobre volje. Amen. Janez

   Odgovori
5. Miro says:

   19. februarja, 2020 at 10:02

   OB OLTARJU NAJDEMO TO, KAR NAS DUHOVNO NASITI IN NAS ODŽEJA DANES IN ZA VEČNOST!

   Kot poudarja papež Frančišek, nam je kruh življenja, zakrament Kristusovega telesa in krvi, zastonj podarjen pri evharistični gostiji. »Ob oltarju najdemo to, kar nas duhovno nasiti in nas odžeja danes in za večnost. Vsakokrat ko se udeležimo svete maše, smo v določenem smislu v naprej deležni nebes na zemlji, kajti iz evharistične hrane, Jezusovega telesa in krvi, se učimo, kaj je večno življenje. Je živeti za Gospoda. ‘Tisti, ki mene jé, bo živel po meni,’ pravi Gospod (glej Jn 16,57). Evharistija nas oblikuje, da ne bi živeli samo zase, ampak za Gospoda in za brate. Sreča in večnost življenja sta odvisni od naše sposobnosti, da evangeljsko ljubezen, ki jo prejmemo v evharistiji, naredimo rodovitno« (papež Frančišek v nagovoru vernikom).

   Poglobimo se tudi v naslednje duhovno bogate misli o Evharistiji, ki jih je v knjigi Kruh, ki daje življenje, zbral Wilhelm Mühs:

   – Telo človeka, ki sprejema Gospodovo telo,
   je posvečeno.
   (Edith Stein)

   – Evharistija je protistrup, ki nas osvobaja
   vsakodnevnih krivd in nas varuje
   pred smrtnimi grehi.
   (Tridentinski koncil)

   – Če si kristjani ne prizadevajo za spravo
   ljudi z Bogom in med seboj in če si ne
   prizadevajo za telesno in duhovno hrano
   ljudi, potisnjenih na obrobje, evharistija za
   mnoge izgublja svoj značaj, ne samo
   družbenega, ampak tudi verskega.
   (Philip J. Rosato)

   – Kolikorkrat jeste ta kruh
   in pijete iz keliha,
   oznanjate Gospodovo smrt,
   dokler ne pride.
   (Prvo pismo Korinčanom)

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentu krsta in pokore, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Janez says:

   18. februarja, 2020 at 23:34

   Jezus je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Janez 14,6).

   Predajte se torej Jezusu. Sledite njemu, ki je Pot. Čakajte nanj, da vam razodene resnico. Dovolite mu, da vas oživi z življenjem.
   Predanje je sredstvo, ki ga Bog uporablja, da nam razodene svoje skrivnosti.
   Nositi znamenja ran Jezusa Kristusa je mnogo več kot samo premišljevati o njih. Pavel je rekel: »Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu« (Pismo Galačanom 6,17). Ne pravi, da samo razmišlja o njih, pravi, da jih nosi.
   Ko se predate Jezusu, vam bo on razodel te rane. Nimate druge izbire, kot da greste za njim. Družite se z njim. Potopite se v ničnost pred njim. Nepristransko sprejmite vse Njegove darove, naj bodo sladki ali grenki. Nič naj ne ovira vašega napredovanja na poti, niti en sam trenutek.
   Bog bo morda kdaj nekatere izmed vas vodil tudi več let, da vam razodene radost ene same skrivnosti. Potem hodite v luči, ki vam jo je dal.
   Toda če Bog želi to razsvetljenje umakniti od vas, bodite prav tako pripravljeni, da ga predate nazaj njemu.
   Vem, da se nekateri morda počutite nezmožni že premišlje-vanja skrivnosti, ki vam jih Bog razodene v svoji Besedi. Toda ne bojte se stopiti v vse, kar ima Bog za vas.
   Če iskreno ljubite Boga, boste ljubili vse, kar je njegovo. Amen.

   Madame Gurion kako doživljati Boga v Molitvi?!

   Odgovori
7. Janez says:

   18. februarja, 2020 at 23:18

   PUSTITE BOŽJE OTROKE K MENI, DA JIH OKREPČAM IN ODREŠIM
   ≫Ti, otrok moj, ki me bereš ali me poslušaš, ki sem te obiskal na Zemlji in naredil, da je vate vstopil moj Dih, tebi povem: Sledi znamenjem moje Krvi, ki sem jih pustil zate kot spomin. Če te mimoidoči ustavi in vpraša, mu povej, da si moj učenec in da sem jaz tvoj Učitelj ter da pričuješ za Kristusa, križanega in vstalega. Če te bo ustavil trgovec, se varuj njegove neiskrenosti. Varuj se, da ne zamenjaš križa, ki sem ti ga dal jaz, za pokvarjeno modrost. Molči in še bolj goreče objemi tram na svojih ramah in hodi po sledeh moje Krvi, ki te bodo vodile k meni. Če bi te odpeljali na sodišče, ne skrivaj svojega obraza pred žalitvami in udarci. Ponudi jim tudi svoj hrbet, da te bodo spoznali tudi po ranah. Naj bodo popoln posnetek mojih ran, ker ti jih bodo zadali prav tisti, ki so udarjali mene, tvojega Odrešenika in Učitelja, ko sem bil med vami na Zemlji. Potem se bo na nebu pojavilo znamenje Sina Človekovega. V temi se bo pojavila velika Luč, ker te nameravam Jaz, Sveti, rešiti zaradi svojega imena.≪

   ≫Pridi, otrok, ti, ki me poslušaš ali bereš. V tem pričevanju sem ti znova pokazal svojo Ljubezen. Ne govori, da sem predaleč, da bi te lahko ljubil, ker so prav v tem trenutku moje Oči na tebi in te gledajo s posebno nežnostjo in ljubeznijo, ki je ne boš mogel nikoli popolnoma razumeti. Če bi se moral vrniti samo zaradi tebe, da bi te odrešil, bi brez najmanjšega oklevanja prišel in samo zaradi tebe znova pretrpel vse bolečine! Ali mi verjameš, da nihče nima večje ljubezni kot tisti, ki da svoje življenje za svoje prijatelje?
   To ti govorim, da bi lahko našel mir v mojem Presvetem Srcu,
   resnično življenje in ljubezen v meni in bi se odpočil v meni, svojem Bogu.
   Otrok moj, vem, da si šibek, toda tvoja šibkost privlači mojo Vsemogočnost.
   Ali razumeš, kaj ti govorim? Pravim ti, mir s teboj!
   Jaz sem Žrtev Ljubezni, ki ti govori.
   Jaz sem tisti, ki ti daje to pričevanje Ljubezni, da te spomnim na svojo Ljubezen.
   Vpij me vase Otrok in dovoli, da te prevzamem. Začuti, kako moje Srce koprni po povračilu ljubezni!
   Ne upiraj se mi. Pridi k meni tak, kot si, pij iz mojega Srca in še bolj boš žejen.
   Oh, tako veliko Otrok vas je zablodilo od Resnice in se opotekate sem ter tja.
   Resnica je LJUBEZEN. Jaz sem Resnica. Bodite priče za Resnico.
   Sprejmite Svetega Duha Resnice in Svetega Duha Milosti.
   Vse vas blagoslavljam in puščam dih svoje Ljubezni na vaših čelih.
   Bodite eno pod mojim Svetim Imenom.≪

   Medmrežje Resnično življenje v Bogu. Že objavljeno.

   Odgovori
8. Janez says:

   18. februarja, 2020 at 22:57

   KAJ JE BISTVO BOŽJE MILOSTI ZA KRISTJANE? dr Deddo WKG Schweiz
   Včasih me skrbi prihajajo v ušesa, mi pa bi v ospredje postavili preveč milosti. Kot priporočeni korektiv trdimo, da bi lahko kot protiutež doktrini milosti upoštevali tiste poslušnosti, pravičnosti in drugih dolžnosti, ki jih omenjamo v Svetem pismu, zlasti v Novi zavezi. Kdor se boji “preveč odobrene milosti”, ima legitimne skrbi. Na žalost nekateri učijo, da je nepomembno, kako živimo, ko smo rešeni po milosti in ne po delih. Zanje je milost sinonim za vedenje brez obveznosti, pravil ali vzorcev pričakovanj. Za njih Milost pomeni, da je vse sprejemljivo, saj je vse vnaprej odpuščeno. V skladu s tem zmotnim prepričanjem je milost brezplačna vstopnica – v določeni meri gre za popolno pooblastilo, da človek stori, kar hoče.

   Antinomizem je življenje v Cerkvi brez pravil in zakonov
   Antinomizem je življenjska oblika, ki širi življenje brez zakonov ali pravil. V zgodovini cerkve je bil ta problem predmet svetih spisov in pridiganja. Dietrich Bonhoeffer, mučenik nacističnega režima, je v svoji knjigi Nachfolge govoril v tem kontekstu “poceni milosti”. V Novi zavezi je antinomizem naslovljen. Pavel je v svojem odgovoru na obtožbo odgovoril, da njegov poudarek na milosti spodbuja ljudi, da “vztrajajo pri grehu, da bi milost postala močnejša” (Rim 6,1). Odgovor apostola je bil kratek in izrecen: “To je daleč!” (V.2). Nekaj stavkov kasneje ponovi obtožbo proti njemu in odgovori: »Kaj zdaj? Ali grešimo, ker nismo pod zakonom, ampak pod milostjo? To je daleč! “(V.15). Odgovor apostola Pavla na obtožbo antinomizma je bil jasen. Kdor trdi, da milost pomeni, da je vse dovoljeno, ker je pokrit z vero, je narobe. Toda zakaj? Kaj je šlo narobe? Ali je problem res “preveč milost”? In ali je njegova rešitev dejansko izravnala to zelo veliko usmiljenje s katero koli protiutežjo?

   Kateri je pravi problem?
   Pravi problem je verjeti, da milost pomeni, da Bog naredi izjemo v smislu spoštovanja pravila, ukaza ali obveznosti. Če bi Milost Božja dejansko vključevala izjeme za pravila, potem bi s tako veliko milostjo bilo toliko izjem. In če nekdo pravi Božja milost, potem lahko pričakujemo, da bo imel izjemo za vse naše dolžnosti ali odgovornosti. Več milosti, več izjeme v smislu poslušnosti. In manj milosti, manj izjeme, le malo malega dogovora. Takšna shema morda najbolje opisuje, kaj je človekova milost sposobna v najboljšem primeru. Toda ne pozabimo, da ta pristop meri milost v poslušnosti. Šteje jih tako drug proti drugemu, pri čemer pride do stalnega vračanja in gnezdenja, v katerem nikoli ne pride mir, ker sta oba v konfliktu drug z drugim. Obe strani uničujeta uspešnost drug drugega. Na srečo pa takšna shema ne odraža milosti, ki jo je izvajal Bog. Resnica o milosti nas osvobodi te lažne dileme.

   Božja milost osebno
   Kako Biblija določa milost? “Sam Jezus Kristus stoji za Božjo milost do nas”. Pavlov blagoslov na koncu 2. pogl. Korinčanom se nanašajo na “milost našega Gospoda Jezusa Kristusa”. Bog nam podarja milost po svoji volji v obliki njegovega inkarniranega Sina, ki nam milostno sporoča Božjo ljubezen in nas spravlja z Vsemogočnim. To, kar nam je naredil Jezus, nam razodeva naravo in značaj Očeta in Svetega Duha. Sveto pismo nam razodeva, da je Jezus zvest odtis Božjega bistva (Heb. 1,3). Pravi: “On je podoba nevidnega Boga” in “Bogu je bilo všeč, da v njem prebiva vsa polnost” (Kol. 1,15, 19). Kdor ga vidi, vidi Očeta in ko ga spoznamo, bomo spoznali tudi Očeta (Jan 14,9, 7). Jezus pojasni, da zgolj počne “to, kar vidi, da Oče dela” (Jan 5,19). Pusti nam vedeti, da samo on pozna Očeta in samo On ga razkrije (Mt 11,27). Janez nam pove, da je ta Božja beseda, ki je obstajala od začetka z Bogom, prevzela človeško obliko in nam pokazala “slavo kot edinorojenega Sina Očeta,” polnega milosti in resnice “. Medtem ko je “zakon dal Mojzes; [je] postal milost in resnica […] po Jezusu Kristusu. “Resnično,” njegove polnosti smo vsi usmiljeni za usmiljenje. “In njegov Sin, ki iz večnih časov prebiva v Božjem srcu.” nam je to razglasil (Jan 1,14-18). Jezus uteleša Božjo milost do nas – in v besedah in dejanjih razodeva, da je sam Bog poln milosti. Sam je milost. Daje nam ga iz svojega bitja – istega, s katerim se srečujemo v Jezusu. Ne daruje nam niti od odvisnosti od nas niti zaradi kakršne koli obveznosti do nas, da bi nam naredil kakšno dobro. Bog daje milost zaradi svoje velikodušnosti, to je, da nam jo svobodno daje v Jezusu Kristusu. Pavel imenuje milost velikodušnega Božjega darila v svojem pismu Rimljanom (5,15-17; 6,23). V svojem pismu Efežanom je v nepozabnih besedah razglasil: “Po milosti ste bili rešeni po veri, ne pa od vas; to je Božje darilo, ne iz del, da se nihče ne bi smel hvaliti” (Ef 2,8-9). Vse, kar nam je dal Bog, nam je velikodušno dal iz prijaznosti, iz globoke želje, da bi delal dobro vsakemu manj, drugačnemu od njega. Njegovo dejanje milosti izvira iz njegove dobrohotne, velikodušne narave. Ne preneha nam dopuščati, da bi svobodno delili njegovo dobroto, tudi če se srečuje z odpornostjo, uporom in neposlušnostjo pri delu svojega ustvarjanja. Odziva se na greh na našo lastno svobodno voljo, odpuščanje in spravo, ki ga prejmemo na podlagi odkupne žrtve njegovega Sina. Bog, ki je svetloba in v katerem ni teme, se nam svobodno daje v svojem Sinu po samem Duhu Svetu, da bi nam dali življenje v vsej njegovi polnosti (1 Jan 1,5, Jan 10,10).
   Ali je bil Bog vedno usmiljen?
   Žal je bilo pogosto navedeno, da je Bog prvotno (pred padcem) obljubil, da bo podaril svojo dobroto (Adamu in Evi in kasneje Izraelu) šele, ko bo njegova stvaritvena kreacija v svertu izpolnila določene pogoje in izpolnila obveznosti, ki ji jih je naložil. Če tega ne bi storila, tudi ona ne bi bila zelo prijazna do nje. Tako ji ne bi dal odpuščanja in večnega življenja. Glede na ta napačen pogled, je Bog v pogodbi “če … potem …” odnos z njegovim ustvarjanjem. Ta pogodba potem vključuje pogoje ali obveznosti (pravila ali zakone), ki jih mora človeštvo spoštovati, da bi lahko prejelo tisto, kar Bog zatrjuje. Po tem mnenju je prva prednostna naloga Vsemogočnega, da spoštuje pravila, ki jih je določil. Če tega ne storimo pravičnega, mu ne bo všeč. Še huje, dal nam bo, kar ni dobro, kar ne vodi v življenje, ampak v smrt; zdaj in za vedno. Ta napačen pogled vidi zakon kot najpomembnejši atribut božjega bitja in tako kot najpomembnejši vidik njegovega odnosa do njegovega stvarjenja. Ta Bog je v bistvu pogodbeni bog, ki stoji v razmerju, ki temelji na zakonih in pogojih z njegovim ustvarjanjem. Ta odnos vodi po načelu “gospodar in suženj”. Glede na to stališče je Božja velikodušnost, kolikor je njegova dobrota in blagoslov, vključno s odpuščanjem, daleč od bistva te Božje podobe, ki jo širi. Načeloma Bog ne podpira čiste volje ali čistega legalizma. To postane še posebej jasno, ko pogledamo Jezusa, ki nam pokaže Očeta in pošlje Svetega Duha. To postane jasno, ko od Jezusa slišimo o njegovem večnem odnosu z njegovim Očetom in Svetim Duhom. Spozna nam, da sta njegova narava in značaj identični Očetu. Odnos oče-sin ni označen s pravili, obveznostmi ali izpolnjevanjem pogojev za pridobitev koristi na ta način. Oče in sin nista v pravnem razmerju. Med seboj niste sklenili pogodbe, v skladu s katerimi je neizpolnjevanje ene strani enako upravičeno do neizpolnitve. Zamisel o pogodbenem, pravno utemeljenem odnosu med očetom in sinom je absurdna. Resnica, ki nam jo je Jezus razodel, je, da je njihov odnos zaznamovan s sveto ljubeznijo, zvestobo, samozavestjo in medsebojnim poveličevanjem. Jezusova molitev, kot jo beremo v poglavju 17. Janezovega evangelija, jasno kaže, da je ta trojeden odnos osnova in vir Božjega delovanja v vsakem pogledu; kajti vedno deluje po sebi, ker je zvest. S pozornim proučevanjem Svetega pisma postaja jasno, da Božji odnos do njegovega stvarjenja, tudi po padcu z Izraelom, ni pogodbeno vezan: ni zgrajen na pogojih, ki jih je treba upoštevati. Pomembno je, da se zavedamo, da Božji odnos z Izraelom ni bil temeljno na zakonu, ne pa na pogodbi, če bi takrat veljal. Paul se je tega tudi zavedal. Vsemogočni odnos z Izraelom se je začel z zavezo, obljubo. Mojzesov zakon (Tora) je začel veljati 430 let po uvedbi zaveze. Z mislijo na časovno obdobje je malo verjetno, da bo zakon osnova za Božji odnos z Izraelom. Kot del zaveze Boga svobodno in z vso svojo dobroto je priznal Izraelu. In kot se boste spomnili, to ni imelo nič s tem, kar je sam Izrael lahko ponudil Bogu (5, Mo 7,6-8). Ne pozabimo, da Abraham ni poznal Boga, ko ga je obljubil, da ga bo blagoslovil in ga blagoslovil vsem ljudem (1, Mo 12,2-3). Zaveza je obljuba: svobodno je izbrana in podeljena. “Sprejel vas bom k svojemu ljudstvu in bo vaš Bog,” je rekel Vsemogočni Izrael (2, Mo 6,7). Božji blagoslov je bil enostranski, prišel je sam z njegove strani. V zavezo je vstopil kot izraz svoje narave, svojega značaja in narave. Njegovo zaprtje z Izraelom je bilo dejanje milosti – da, milosti! Če pogledamo ponovno na prva poglavja v Postanku, postane jasno, da se Bog ne povezuje z njegovim ustvarjanjem v skladu s pogodbeno konvencijo. Prvič, samo ustvarjanje je bilo dejanje prostovoljnega dajanja. Ni bilo ničesar, kar bi zaslužilo pravico do obstoja, veliko manj dobro. Bog sam razlaga: “In bilo je dobro,” da, “zelo dobro.” Bog daje svojo dobroto svobodne izbire svojemu stvarstvu, ki je daleč od njega slabše; daje ji življenje. Eva je bila Božji dar prijaznosti do Adama, da ne bi več bil sam. Podobno je Vsemogočni Adam in Eva dala rajskemu vrtu in jim dala donosno nalogo, da ga negovajo, da bi bila plodna in da bi se življenje izobilno odletelo. Adam in Eva nista izpolnila nobenih pogojev, preden sta dobila ta dobra Božja darila po svoji prosti volji. Kako je bilo po padcu, ko je svetopisemstvo vstopilo? Izkazalo se je, da Bog še naprej prostovoljno in brezpogojno izvaja svojo dobroto. Ali ni bil njegov namen, da bi dal Adamu in Evi priložnost za kesanje po svoji neposlušnosti, dejanju milosti? Pomislite tudi, kako jim je Bog priskrbel kožo za oblačila. Celo njena zavrnitev iz Edenskega vrta je bila dejanje milosti, ki ji je preprečilo, da bi v svojem grešnem stanju uporabila drevo življenja. Božja zaščita in previdnost proti Kajnu je mogoče videti le v isti luči. Tudi v zaščiti, ki jo je dal Noetu in njegovi družini, pa tudi zagotovilo mavrice, vidimo Božjo milost. Vsa ta milostna dejanja so darila, ki jih prostovoljno dajemo v imenu Božje dobrote. Nobena od njih ni nagrada za izpolnitev kakršnih koli, celo majhnih, pravno zavezujočih pogodbenih obveznosti.

   Milost kot nezaslužena dobrota našega Boga?
   Bog vedno svobodno deli svoje ustvarjanje s svojo dobroto. To počne za vedno iz svojega najglobljega bitja kot Oče, Sin in Sveti Duh. Vse, kar naredi to Trojico manifestirano v stvarstvu, izhaja iz obilja njene celinske skupnosti. Pravno in pogodbeno utemeljen odnos z Bogom ne bi spoštoval trojedinega ustvarjalca in avtorja zaveze, ampak bi ga naredil kot čistega idola. Idoli vedno vstopajo v pogodbena razmerja s tistimi, ki zadovoljujejo svojo lakoto po priznanju, ker potrebujejo svoje privržence toliko, kot to počnejo njihovi. Oba sta medsebojno odvisna. Zato si medsebojno koristijo za svoje lastno uporabne cilje. Zrno resnice, ki je neločljivo povezano z besedo, da je milost Božja nezaslužena dobrota, je preprosto to, da je ne zaslužimo.

   Božja dobrota premaga zlo in hudobijo
   Milost ne pride v poštev le v primeru greha kot izjema od katerega koli zakona ali obveznosti. Bog je usmiljen, ne glede na dejansko naravo greha. Z drugimi besedami, ni potrebe po dokazljivi grešnosti, da bi bili milostni. Njegova milost se nadaljuje tudi, ko je greh. Res je torej, da Bog ne preneha dajati svoji dobroti svoje ustvarjanje po svoji svobodni volji, tudi če je ne zasluži. Potem ji prostovoljno da odpuščanje za ceno svoje sprave. Tudi če grešimo, Bog ostaja zvest, ker ne more zanikati sebe, kot pravi Pavel: “… če smo nezvesti, bo ostal zvest” (2, Tim 2,13). Ker Bog vedno ostaja zvest samemu sebi, nam tudi takrat prinese svojo ljubezen in se drži svojega svetega načrta za nas, tudi če se upiramo proti njemu. Ta trdnost milosti, ki nam je bila dana, nam pokaže, kako velik je Bog, da je dober do svoje stvaritve. “Za nas je bil Kristus že mrtev, strog in pravičen ter usmiljen v času, ko smo bili grešni in šibki, vendar Bog pokaže svojo ljubezen do nas v tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki” (Rim 5,6; 8). Poseben značaj milosti postaja vse bolj opazen prav tam, kjer osvetljuje temo. In tako govorimo o milosti predvsem v kontekstu grešnosti. Bog je usmiljen, ne glede na našo grešnost. Dokaže se, da je zvest svojemu stvarstvu in se drži svoje obetajoče usode. To lahko v celoti prepoznamo v Jezusu, ki ob dokončanju svoje odkupne daritve ne dovoli, da bi se odvrnil od moči zlobnega zla. Sile zla ga ne morejo preprečiti, da bi dal svoje življenje za nas. Niti bolečine in trpljenja niti najhujše ponižanje mu ne moreta preprečiti, da bi sledil svoji sveti, ljubezenski usodi in spravil človeka z Bogom. Božja dobrota ne zahteva, da se zlo spremeni v dobro. Toda ko gre za zlo, dobrota natančno ve, kaj mora storiti: gre za premagovanje, premagovanje in osvajanje. Torej ni preveč milosti.

   Milost: zakon in poslušnost?
   V zvezi z milostjo, kako gledamo na starozavezno pravo in krščansko poslušnost v Novi zavezi? Še enkrat, ko spoznamo, da je Božja zaveza enostranska obljuba, je odgovor skoraj samoumeven: obljuba sproži odgovor na to, kar je bilo narejeno. Upoštevanje obljube pa ni odvisno od te reakcije. V tem kontekstu obstajata samo dve možnosti: verjeti v obljubo polnega zaupanja v Boga ali ne. Mojzesov zakon (Tora) je Izraelu jasno povedal, kaj pomeni zaupati Božji zavezi v tej fazi pred končno odrešitvijo obljube, ki jo je dal (tj. Pred pojavom Jezusa Kristusa). V svoji milosti je Vsemogočni Izrael razodel način življenja, ki naj bi ga vodil v svoji zavezi (Stari zavezi). Bog je v Izrael prinesel Mojzesovo Toro kot velikodušno darilo. Morala bi jim pomagati. Pavel jo imenuje »vzgojitelj« (Gal 3,24-25). Zato ga je treba obravnavati kot dobronamerni dar milosti iz vsemogočnega Izraela. Zakon je bil razglašen v okviru Stare zaveze, ki je bil milostni dogovor v svoji obljubi (pričakuje izpolnitev v obliki Kristusa v Novi zavezi). Služi namenu zavez, ki ga je Bog svobodno podelil, da blagoslovi Izrael in ga naredi za predhodnico milosti za vse ljudi. Bog, ki ostaja zvest sam sebi, želi živeti enako nepogodbeno razmerje z ljudmi v Novi zavezi, ki so našli izpolnitev v Jezusu Kristusu. On nam daje vse blagoslove njegove odkupne daritve in sprave, njegove smrti, vstajenja in vstajenja. Vse prednosti njegovega prihodnjega kraljestva bodo nam ponujene. Poleg tega nam je na voljo sreča, da Sveti Duh živi v nas. Toda ponudba teh milosti v Novi zavezi zahteva reakcijo – ravno isti odziv, ki bi ga moral pokazati Izrael: vera (zaupanje). Toda v okviru Nove zaveze verjamemo v njeno izpolnitev in ne v njeno obljubo.

   Naš odziv na Božjo dobroto?
   Kakšna naj bi bila naša reakcija na milost, ki nam je bila dana? Odgovor je: “Življenje vere v Božjo obljubo”. To pomeni “življenje v veri”. Primeri takšnega načina življenja najdemo v “svetnikih” Stare zaveze (hebrejski 11). Ima posledice, če ne zaživi zaupanja v obljubljeno ali uresničeno zavezo. Pomanjkanje zaupanja v zvezno vlado in njenega ustvarjalca omejuje naše koristi. Pomanjkanje zaupanja Izraela je bilo v viru življenja – hrani, blaginji in plodnosti. Nezaupanje je bilo toliko v njegovem odnosu z Bogom, da mu je bilo odvzeto sodelovanje pri skoraj vseh milostnih darilih Vsemogočnega. Božja zaveza je, kot nam pravi Pavel, nepreklicna. Zakaj? Ker se ga Vsemogočni zvesto drži in ga vzdržuje, tudi če ga to drago stane. Bog se ne bo nikoli odmaknil od svoje besede; ne more biti prisiljen, da se obnaša tujemu svojemu stvarstvu ali svojemu ljudstvu. Tudi z našim pomanjkanjem zaupanja v obljubo, ga ne moremo narediti nezvesto zase. To je tisto, kar je mišljeno, ko je rečeno, da Bog deluje “zaradi svojega imena”.
   Vsa navodila in zapovedi, ki so z njo povezane, so v verovanju v Boga, poslušnosti nam svobodno in svobodno milosti, poslušnosti. Ta milost je našla svojo izpolnitev v predanosti in razodetju samega Boga v Jezusu. Da bi uživali v njih, moramo sprejeti darila Vsemogočnega in jih ne zavrniti ali prezreti. Odredbe (zapovedi), ki jih najdemo v Novi zavezi, pričajo o tem, kaj pomeni za Božje ljudstvo po tem, ko je bilo ustanovljeno Novo zavezo, sprejemanje in zaupanje v Božjo milost.

   Kaj so korenine poslušnosti?
   Kje torej najdemo vir poslušnosti? Izvira iz zaupanja v Božjo zvestobo namenom njegove zaveze, ki je uresničena v Jezusu Kristusu. Edina oblika poslušnosti, ki ji je Bog podrejen, je poslušna veri, ki se kaže v veri v trdnost, zmožnost in zvestobo Vsemogočnega (Rim 1,5, 16,26). Poslušnost je naš odgovor na njegovo milost. Pavel v zvezi s tem ne pušča dvomov – to je še posebej očitno v njegovi izjavi, da Izraelci niso izpolnili določenih zakonskih zahtev Mojzesove Tore, ampak da so »zavrnili pot vere in verjeli, da morajo njihove službe poslušnosti doseči svoj cilj. prinesite “(Rim 9,32). Apostol Pavel, farizej, ki spoštuje zakon, je priznal presenetljivo resnico, da Bog nikoli ni želel, da bi dosegel pravičnost z ohranjanjem zakona. V primerjavi s pravičnostjo, ki mu jo je Bog namenil po milosti v primerjavi z njegovo udeležbo v Božji lastni pravičnosti, ki mu jo je dal Kristus, bi bilo (vsaj najmanj)! Fil 3,8-9). Vedno je bila Božja volja, da delimo svojo pravičnost s svojim ljudstvom kot darilo. Zakaj? Ker je usmiljen (Fil 3,8-9). Torej, kako bomo dobili to darilo, ponujeno prostovoljno? Z zaupanjem v Boga in z verovanjem v njegovo obljubo, da nam ga dajemo. Poslušnost, ki jo Bog želi, da se vadimo, se hrani z vero, upanjem in ljubeznijo zanj. Pozivi k praksi poslušnosti, s katerimi se srečujemo v Svetem pismu, in zapovedi, ki jih najdemo v Stari in Novi zavezi, izvirajo iz milosti. Če verjamemo v Božje obljube in verjamemo, da se bodo uresničevali v Kristusu in potem v nas, potem bomo po njih resnično želeli živeti resnično in resnično. Življenje neposlušnosti ne temelji na zaupanju in ne more (še) zavrniti sprejema obljubljenega. Samo vera, upanje in ljubezen, ki izhaja iz poslušnosti, veliča Boga; kajti le ta oblika poslušnosti priča o tem, kdo v resnici je Bog, kakor nam je razodet v Jezusu Kristusu.Vsemogočni nam bo še naprej izkazoval usmiljenje, če bomo sprejeli njegovo milost ali se odrekli sami sebi. Njegova dobrota se nedvomno deloma odraža v dejstvu, da se ne odziva na naše nasprotovanje svoji milosti. Tako se Božja srdnost manifestira tako, da nasprotuje našemu “ne”, da se “ne” potrdi, da je “da”, ki nam je podeljeno v Kristusovi obliki (2, Kor 1,19). In vsemogočni “ne” je tako močan kot njegov “da”, ker je izraz njegovega “da”.

   Brez izjeme od milosti!
   Pomembno je, da se zavedamo, da Bog ne daje izjem v smislu svojih višjih ciljev in uredb za svoje ljudi. Ne bo se odpovedal zaradi svoje zvestobe. On nas raje ljubi v popolnosti – v popolnosti svojega Sina. Bog nas želi slaviti, tako da ga bomo zaupali in ga ljubili z vsakim vlaknom našega ega in ga izžarevali v popolnosti v našem življenju, ki ga izvaja njegova milost. S tem se naše neverjetno srce zbledi v ozadje in naše življenje odraža naše zaupanje v Božjo svobodno podeljeno dobroto v njeni najčistejši obliki. Njegova popolna ljubezen pa nam bo dala popolnost ljubezni, tako da nam bo dala absolutno utemeljitev in na koncu veličanje. “Kdor je začel dobro delo v vas, ga bo tudi dokončal do dneva Jezusa Kristusa” (Fil 1,6). Ali bi se Bog usmilil nad nami in nas na koncu pustil nepopolne? Kaj če so v nebesih samo izjeme pravilo – če je tu bilo pomanjkanje vere, pomanjkanje ljubezni, nekaj nepopustljivosti tukaj in malo grenkobe in zamere tam, malo zamere tukaj in malo samo-arogance, potem ni treba nič? Kakšno stanje bi potem imeli? No, tisti, ki je podoben tistemu tukaj in zdaj, ampak za vedno! Ali bi bil Bog res milostljiv in dobrohoten, če bi nas večno pustil v takšnem “izrednem stanju”? Ne! Konec koncev, Božja milost ne dopušča izjeme – bodisi v smislu njegove lastne vrhovne milosti, bodisi vladanja njegove božanske ljubezni in dobronamerne volje; drugače ne bi bil milostljiv.

   Kaj lahko nasprotujemo tistim, ki zlorabljajo Božjo milost?
   S poučevanjem ljudi, da sledijo Jezusu, jih moramo naučiti razumeti in prejeti Božjo milost, namesto da bi jo razumeli in se s ponosom uprli. Pomagati jim moramo, da živijo v milosti, ki nam jo Bog prinaša tu in zdaj. Morali bi jih prepričati, da bo Vsemogočni, ne glede na to, kaj počne, zvest samemu sebi in svojemu dobremu namenu. Morali bi jih okrepiti v spoznanju, da bo Bog, zavedajoč se njihove ljubezni do njih, njihove usmiljenosti, lastne narave in lastnega namena, neomajno nasprotoval vsakemu uporu svoji milosti. Posledica tega je, da bomo en dan vsi uživali v popolni milosti in živeli življenje sočutja zaradi Božje Ljubezni. Zato bomo z veseljem sprejeli s tem povezane “zaveze”, saj vemo, da smo vedno v Božjem otroku v Jezusu Kristusu, starejšem bratu in Odrešeniku ter Učeniku, prek katerega lahko dosežemo Odrešenje.

   Weltweite Kirche Gottes Schweiz WKG avtor dr. Gary Deddo

   Odgovori
9. hvala says:

   18. februarja, 2020 at 21:00

   IZLITJE SVETEGA DUHA

   IZLITJE SVETEGA DUHA V PRAKSI POMENI, DA SE ZA UDELEŽENCE SEMINARJA TUDI INDIVIDUALNO MOLI.

   GRE ZA DAR, MILOST OSEBNEGA SREČANJA Z ŽIVIM BOGOM S TEM, KO UDELEŽENEC MED MOLITVIJO PROSTOVOLJNO IZROČI SVOJE ŽIVLJENJE JEZUSU KRISTUSU.

   TA DOGODEK POGOSTO SPREMLJA POJAV KARIZEM, KOT SO PREJEM DARU MOLITVE V JEZIKIH (glasololija) DAR PODOB, PREROŠKE BESEDE, DAR VEDNOSTI IN SPOZNANJA ITD…

   KARIZMATIČNA IZKUŠNJA PRVE CERKVE ZAPISANA V SVETEM PISMU, JE TEMELJ GOVORA O KARIZMAH TUDI DANES.

   KARIZMATIČNOST JE BISTVENI ELEMENT KRŠČANSTVA, VKLJUČEN V PRENOVO VERE IN CERKVE SKOZI VSO ZGODOVINO (pripravil koordinator Katoliške Karizmatične Prenove dr. Janez Cerkovnik).

   Sveti Duh je tisti, ki obudi življenje v popolnoma Novo življenje, daje silovito moč, človeka nima strahu v sebi. Sveti Duh je sila, ki spreminja celi svet, moč, ki jo Sveti Duh daje človeku je takšna, da se človeku zazdi, da bi “gore drobil z rokami, “, neustrašen Jezusov učenec.

   Če pogledamo Jezusove učence, da so bili plahi od začetka, bali so se ljudi itd.. Ko pa so prejeli Svetega Duha so postali močni, bojeviti, neustrašni, dali so svoja življenja za Jezusa. Strah je izginil.
   Pridi Sveti Duh, pridi Sveti Duh,

   Odgovori
   • Janez says:

     18. februarja, 2020 at 23:31

     »Izroči svojo pot GOSPODU, zaupaj vanj in On bo storil« (Psalm 37,5).
     Odreči se morate tako zunanjim kot notranjim stvarem – vse vaše skrbi morajo biti položene v Božje roke. Pozabite nase. Mislite samo nanj. Tako bo vaše srce ostalo svobodno in v miru. Bistveno je, da neprenehoma podrejate svojo voljo Božji in se odrečete vsakemu zasebnemu nagibu takoj, ko se pojavi – ne glede na to, kako dober je videti. Hoteti morate samo to, kar hoče Bog že vso večnost. Pozabite preteklost. Posvetite svojo sedan-jost Bogu. Bodite zadovoljni s sedanjim trenutkom, ki vam ga Bog prinaša v skladu z večnim redom. Ne označujte ničesar, kar se vam zgodi, kot da bi bilo od človeka. Na vse – razen na greh – glejte, kot da prihaja od Boga.2 Predajte se Bogu, da vas lahko vodi in da ste mu popolnoma na razpolago. To ga tako zelo veseli!

     Odgovori
10. Miro says:

    18. februarja, 2020 at 20:24

    BESEDE USMILJENEGA JEZUSA: »MOJE SRCE JE PRENAPOLNJENO Z VELIKIM USMILJENJEM DO DUŠ, POSEBEJ DO UBOGIH GREŠNIKOV!«

    SV. FAVSTINA KOWALSKA: »Nekoč mi je Jezus dal spoznati, da je vedno pripravljen podeliti milosti, kadar ga poprosim za namene, za katere se mi priporočajo. Toda duše jih niso vedno pripravljene sprejeti.«

    USMILJENI JEZUS: »Moje Srce je prenapolnjeno z velikim usmiljenjem do duš, posebej do ubogih grešnikov. O da bi mogle spoznati, da sem jim najboljši oče, da je zanje iz mojega Srca privrela kri in voda kot iz studenca, prenapolnjenega z usmiljenjem. Zanje prebivam v tabernaklju in kot kralj usmiljenja želim duše obsipati z usmiljenjem, a ga nočejo sprejeti. Vsaj ti prihajaj k meni, kolikor pogosto moreš, in sprejemaj milosti, ki jih drugi nočejo sprejeti, in tako boš potolažila moje Srce. O kako velika je brezbrižnost ljudi za tako dobroto, za toliko dokazov ljubezni. Moje Srce se napaja s samo nehvaležnostjo in pozabljivostjo ljudi, ki živijo na svetu. Za vse imajo čas, nimajo pa časa za to, da bi prišli k meni po milosti.

    Zato se obračam na vas, izvoljene osebe – mar tudi ve ne doumete ljubezni mojega Srca? Tudi tu je moje Srce razočarano: ne najdem popolne predanosti moji ljubezni. Toliko zadržanosti, toliko nezaupanja, toliko previdnosti. V tvojo tolažbo ti povem, da so na svetu osebe, ki me iskreno ljubijo in z veseljem prebivam v njihovih srcih, toda ni jih veliko. Tudi po samostanih so osebe, ki z veseljem napolnjujejo moje Srce; vanje so vtisnjene moje poteze in zato se nanje nebeški Oče ozira s posebno naklonjenostjo. Čudo angelov in ljudi bodo, njihovo število pa je majhno. So obramba pred pravičnostjo nebeškega Očeta in priprošnja za usmiljenje do sveta. Ljubezen teh oseb in njihova žrtev podpirata obstoj sveta. Najbolj rani moje Srce nezvestoba osebe, ki sem jo posebej izvolil. Ta nezvestoba je kakor meč, ki prebada moje Srce.«

    (povzeto po: Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 367)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori