Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.972 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    POTEM KO NAS JE SINOVSKI DUH POSTAVIL V NAVZOČNOST BOGA, NAŠEGA OČETA, DA BI GA MOLILI, LJUBILI IN »BLAGOSLAVLJALI« (HVALILI), NAM DAJE, DA SE IZ NAŠIH SRC DVIGNE SEDEM PROŠENJ, SEDEM BLAGOSLOVOV

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    SEDEM PROŠENJ

    2803 Potem ko nas je sinovski Duh postavil v navzočnost Boga, našega Očeta, da bi ga molili, ljubili in “blagoslavljali” (hvalili), nam daje, da se iz naših src dvigne sedem prošenj, sedem blagoslovov. Prve tri, ki so bolj “teologalne” (k Bogu naravnane), nas pritegnejo k Očetovi slavi; zadnje štiri, ki so kakor pota k njemu, izročajo našo bedo njegovi milosti. “Brezno kliče breznu” (Ps 42,8).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/3-clen-sedem-prosenj/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  2. Miro says:

    ZAUPAJTE V VSEH PREIZKUŠNJAH, KI VAM JIH POŠILJA NEBEŠKI GOSPODAR … (sv. Leopold Mandić)

    – Nihče ne bo ostal na tem svetu. Tistih nekaj dni, ko tu prebivamo, delajmo dobro, ljubimo in si pomagajmo! V svojih križih raje potrpimo in molčimo, da ne izgubimo zasluženja.

    – Zaupajte v vseh preizkušnjah, ki vam jih pošilja nebeški Gospodar! On dobro ve, kaj dela.

    – Denar je sredstvo, ki nam služi kot splošno potniško dovoljenje, s katerim je mogoče priti povsod, razen v nebesa. Z njim lahko dosežemo marsikaj, samo sreče si ne moremo kupiti.

    – Mi duhovniki moramo nadnaravno življenje posredovati tudi drugim. Zato mora iti naše prizadevanje v treh smereh: umreti, živeti in oživljati.

    (sv. Leopold Mandić, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  3. Miro says:

    KRATKA POUČNA PRIPOVED O ZADNJIH DNEVIH EVANGELISTA JANEZA – LJUBITE DRUG DRUGEGA

    Stara pripoved govori o zadnjih dnevih evangelista Janeza. Dočakal je visoko starost in postal tako slaboten, da so ga morali na srečanja z verniki nositi. Zaradi oslabelosti ni zmogel dolgih govorov. Zato je ob vsakem srečanju ponavljal besede: »Otročiči, ljubite se med seboj.« Učenci so se že naveličali neprestano poslušati iste besede, zato so ga vprašali, zakaj nikoli ne pove ničesar drugega. In Janez jim je odgovoril: »Izpolnjujte to. Čisto dovolj bo, če izpolnjujete to.«

    Katera je največja zapoved v postavi? »Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in vsi preroki.« (Mt 22,36-40)

    Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    • Miro says:

      Jezus nam govori: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3).

      V človekovem srcu je veliko ovir, ki onemogočajo resnično ljubezen do Boga in bližnjega. Rešitev je v poslušanju Božje besede in spolnjevanju tega, kar nam Gospod naroča. Da bi lahko resnično ljubili, je nujno predhodno spreobrnjenje srca. Prosimo Gospoda, naj iz naših src izkorenini vse, kar nasprotuje Božji ljubezni. Naj nas Njegova milost napolni z duhom pokorščine, ponižnosti, iskrenosti in ljubezni v medsebojnih odnosih.

      Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  4. Hvala says:

    NE SKRBITE IN NE BOJTE SE

    Skrb in strah sta dva načina mišljenja, ki sta slaba.
    Skrbi niso dobre in lahko naredijo veliko škode.
    Svoje skrbi zamenjajte z zaupanjem v Boga, da bo
    on poskrbel za vaše probleme. Skrbi vas postarajo in
    vam otežujejo življenje. Od njih vas boli glava in
    želodec ne dela prav. To ni Božja volja za vaše
    življenje.
    Odvreči vse skrbi bi bilo v začetku precej težko, ker
    ste navajeni, da skrbite zase in kaj boste delali,
    vendar se spomnite, da se učite novega načina
    življenja.
    Ljudje, ki nimajo prave drže do Boga, bi se morali
    bati, ne pa vi. Bog je na vaši strani in pravi, da lahko
    naše skrbi preložimo nanj (prim. 1Pt 5,7).
    Bojazen pomeni, da že danes nosimo skrbi, ki bi jih
    morali nositi jutri. Jezus je rekel, da naj ne delamo
    tega, saj ima vsak dan svojo težo (prim. Mt 6,34).
    Vedeli boste, kaj storiti, ko pride čas za to, vendar
    33
    pred odločilnim trenutkom ne boste vedeli. Bog vas
    hoče naučiti, da mu zaupate. On nikoli ne zamudi in
    tudi ne prehiteva. Za novega vernika je to čakanje
    težko prav zaradi tega, ker ni navajen nanj.
    Kakorkoli že, čez čas se boste naučili ljubiti. Vaš
    razum bo sproščen in boste svobodno živeli vsak
    dan, ne da bi se preveč zanimali za drugega.
    Vsakič ko ste preizkušani v skrbeh, spomnite hudiča,
    da ste Božji otrok – in Jezus je dal svojo obljubo, da
    vas bo varoval.
    Način za obnovo uma leži v premišljevanju in
    meditacijah Svetega pisma. To je pot, kako se
    naučiti razlikovati med pravim in nepravim
    razmišljanjem. Na primer: nekdo bo mislil, da mora
    biti ubog vse življenje, ker je njegova družina bila
    uboga. Vendar boste v Svetem pismu ugotovili, da
    to ni res. Z Božjo pomočjo in s spoštovanjem
    njegovih načel v svojem finančnem svetu lahko
    prekinete krog revščine in imate več kot dovolj na
    vsakem področju vašega življenja. Božja beseda
    nam pravi, da on nadvse želi, da uspete in da ste
    zdravi, kakor uspeva vaša duša (prim. 3Jan 1,2). Ko
    duševno rastete in hodite v poslušnosti Bogu, vam
    bo dal vsa dela, ki jih morete opravljati in
    uporabljati.
    Gospod bo poskrbel za vaše potrebe, tako da vam ne
    bo treba živeti v strahu. Če boste potrebovali
    zaposlitev, lahko molite in vam bo pomagal najti
    34
    zaposlitev. On vam bo naklonjen in bo napravil, da
    vam bo uspelo vse, česar se dotaknete.
    Jezus želi, da imate dobro življenje. On želi, da se
    veselite življenja, za katerega je on umrl. Pridobite si
    znanje, razumevanje, razločevanje in preudarnost.
    Brez znanja ljudje slabijo. Zato hrepenite po njem.
    Jezus Kristus je naša modrost za Boga (1Kor 1,30).

    Prosite ga, da njegova modrost razsvetli vašega
    duha, tako da bi lahko hodili po njegovih poteh.
    Kajti modrost je boljša od biserov,
    nobena želja ji ni enakovredna (Preg 8,11).

    https://www.exodus.si/files/nov-nacin-zivljenja-joyce-meyer.pdf

    • Hvala says:

      NEPRAVO RAZMIŠLJANJE -primer:

      Na primer: nekdo bo mislil, da mora
      biti ubog vse življenje, ker je njegova družina bila
      uboga. Vendar boste v Svetem pismu ugotovili, da
      to ni res. Z Božjo pomočjo in s spoštovanjem
      njegovih načel v svojem finančnem svetu lahko
      prekinete krog revščine in imate več kot dovolj na
      vsakem področju vašega življenja.

  5. Miro says:

    SLAVIM TE OČE, DA SI SE RAZODEL MALIM – ZAKAJ SE JEZUS POSTAVLJA V DRUŽBO MALIH, OTROK? – OTROCI SO OPOMIN, DA SMO ODVISNI IN POTREBNI LJUBEZNI; OPOMINJAJO NAS, DA SMO VSI SINOVI IN HČERE; IMAJO ČIST POGLED, KI NE POZNA DVOLIČNOSTI …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,25-27)

    Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+11%2C25-27&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Zakaj se Jezus postavlja v družbo malih, otrok?

    1. Otroci so opomin, da smo odvisni in potrebni ljubezni

    Otroci nas najprej opominjajo, da smo bili v zgodnjih letih življenja vsi popolnoma odvisni od skrbi in dobrohotnosti drugih. Kako zanimivo, da Bog nima težav, kako biti razumljiv otrokom, otroci pa nimajo težav z razumevanjem Boga. Ni naključje, da najdemo v evangelijih več Jezusovih zelo lepih in močnih besed o »malih«. Izraz »mali« označuje vse osebe, ki so odvisne od pomoči drugih, in to so še posebej otroci.

    Zato so otroci sami po sebi bogastvo za človeštvo in tudi za Cerkev, saj nas neprestano opozarjajo na pogoj, ki je potreben za vstop v Božje kraljestvo: da se nimamo za samozadostne, ampak za potrebne pomoči, ljubezni in odpuščanja. Vsi smo namreč potrebni pomoči, ljubezni in odpuščanja!

    2. Otroci nas opominjajo, da smo vsi sinovi in hčere

    Poleg tega nas otroci opominjajo še na nekaj lepega. Opominjajo nas, da smo vedno sinovi in hčere. Tudi ko odrastemo ali se postaramo, tudi če postanemo starši, če zasedemo odgovorno mesto, imamo pod vsem tem identiteto otroka. Vsi smo sinovi in hčere.

    To nas vedno spomni tudi na dejstvo, da si življenja nismo dali sami, ampak da smo ga prejeli. Velik dar življenja je prvi dar, ki smo ga prejeli. Včasih se nam zgodi, da na to pozabimo, in živimo, kot da smo sami gospodarji svojega življenja, v resnici pa smo popolnoma odvisni. V resnici je razlog za veliko veselje spoznanje, da v vsakem življenjskem obdobju, v vsaki situaciji, v vsakem družbenem položaju smo in ostajamo sinovi in hčere.

    3. Otroci imajo čist pogled, ki ne pozna dvoličnosti

    Otrok spontano zaupa očetu in mami, spontano zaupa Bogu, Jezusu in Materi Mariji. Hkrati je njegov notranji pogled čist, ni še onesnažen z zlobo, dvoličnostjo, življenjsko »navlako«, ki zakrkne srce.

    Otroci niso diplomatski, naravnost povedo, kaj čutijo in vidijo.

    4. Otroci so zmožni prejemati in dajati nežnost

    Poleg tega so otroci v svoji notranji preprostosti zmožni sprejemati in dajati nežnost. Nežnost pomeni imeti »meseno srce« in ne »kamnitega srca«, kot pravi Sveto pismo (prim. Ez 36,26).

    5. Otroci nas učijo spontanega smeha in joka

    Otroci so sposobni smeha in joka. Otroci so takšni, smejejo se in jočejo. To sta dve stvari, ki si ju odrasli pogosto ne dovolimo več, ki ju nismo več zmožni …

    Naš nasmeh pogosto postane navidezen in brez življenja, včasih postane celo umeten ali klovnovski. Otroci pa se smejejo in jočejo spontano. To je zmeraj odvisno od srca, naše srce pa se pogosto zapre ter ni več sposobno smeha in joka.

    Otroci nas torej lahko ponovno naučijo smeha in joka. Sami pa se moramo vprašati: Se smejim spontano, iskreno, z ljubeznijo ali je moj nasmeh umeten? Še vedno jočem ali nisem več sposoben jokati? Dve zelo človeški vprašanji, pri katerih se lahko učimo od otrok.

    Otroci prinašajo življenje, veselje, upanje in tudi nevšečnosti. Življenje je pač takšno. Zagotovo prinašajo tudi skrbi in včasih veliko težav. A boljša je družba s takšnimi skrbmi in težavami, kot žalostna in siva družba, ki je ostala brez otrok!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Prosimo Gospoda Jezusa za pomoč, da bomo na življenski poti v ponižnem, preprostem, iskrenem otroškem duhu po Njegovem zgledu predani odgovornemu sprejemanju in spolnjevanju Božje volje.

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    SVETOPISEMSKI IZRAZ »KI SI V NEBESIH« NE POMENI KRAJA (»PROSTORA«), TEMVEČ NAČIN BITI; NE POMENI ODDALJENOSTI BOGA, TEMVEČ NJEGOVO VELIČASTVO

    Pogosto se priporočajmo Svetemu Duhu, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    “KI SI V NEBESIH”

    2794 Ta svetopisemski izraz ne pomeni kraja (“prostora”), temveč način biti; ne pomeni oddaljenosti Boga, temveč njegovo veličastvo. Naš Oče ni “drugje”, je “onkraj vsega” tistega, kar si moremo zamisliti glede njegove svetosti. Zato, ker je trikrat svet, je povsem blizu ponižnemu in skesanemu srcu:

    Besede “Oče naš, ki si v nebesih” po pravici razumemo o srcu pravičnih, kjer Bog prebiva kakor v svojem templju. S tem bo tudi tisti, ki moli, hrepenel po tem, da bi videl, kako prebiva v njem tisti, katerega kliče (sv. Avguštin, serm. Dom. 2,5,17).

    “Nebesa” bi pač mogli biti tudi tisti, ki nosijo podobo nebeškega sveta in v katerih Bog prebiva in se sprehaja (sv. Ciril Jeruzalemski, catech. myst. 5,11).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/iv-ki-si-v-nebesih/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  7. Hvala says:

    ZMERNOST TUDI V DOBROTI

    ČE SE ČLOVEK POPOLNOMA NE PREDA BOGU,
    KI VSE DARUJE IN JE USMILJEN, LAHKO POSTANE ZUNANJE UBOŠTVO “LASTNINA”, NA OSNOVI
    KATERE ČLOVEK POSTAVLJA ZAHTEVE IN PRAVICE. IN TUKAJ PADE ZMERNOST UBOŠTVA. TAKO POSTANE
    UBOŠTVO UPOR PROTI SAMEMU BOGU.

    Velikokrat slišimo o zmernosti pri denarju, pri hrani, pri sprostitvi in
    (ne)delu. Kaj pa zmernost pri medsebojni
    pomoči? Pri prostovoljstvu? Pri zdravem prehranjevanju? Pri postenju in odpovedovanju?
    Menim, da je zmernost še kako potrebna
    tudi tukaj. Preveliko razdajanje za druge lahko povzroči izgorelost našega telesa. Komu
    bomo koristili, če se iztrošimo? Preobremenjenost z družbeno koristnimi dejavnostmi
    lahko morda vpliva na pomanjkanje odnosov
    doma, v družini, nekontrolirano postenje, ki
    je samo sebi namen, lahko vodi v bolezni,…

    Tako je na pasti pretiranega uboštva
    opozarjal tudi sv. Frančišek. Ko se sklicuje na
    besede sv. Pavla: »Ako imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni« (1 Tim 6, 8),
    pa se zaveda, da človek za svoj obstoj poleg
    hrane in obleke potrebuje tudi nekaj drugih
    stvari. In to svojim bratom dopušča. V Vodilu
    najdemo nekaj takšnih mest: »In če je nujno
    potrebno, morejo nositi obuvalo.« Ali pa:
    »V času očitne potrebe pa se bratje sploh
    niso dolžni postiti.« Dopušča jim torej, kar je
    potrebno za njihovo življenje in delovanje, in
    sicer v potrebni količini. Želi si namreč, da je
    končni cilj uboštva bratska ljubezen v zvezi s
    stisko in potrebo bratov. Velik poudarek pa
    pusti tudi pri opozorilu zavedati se, da je »biti
    ubog v zemeljskih stvareh« vedno le zunanja
    oblika.

    Če se človek popolnoma ne preda
    Bogu, ki vse daruje in je usmiljen, lahko postane zunanje uboštvo »lastnina«, na osnovi
    katere človek postavlja zahteve in pravice. In
    tukaj pade zmernost uboštva. Tako postane
    uboštvo upor proti samemu Bogu. Zatorej:
    »Nič torej od svojega ne pridržite sebi, da
    vas popolnoma sprejme On, ki se vam vsega
    daje.« (2 Fp 37)
    Mojca Špende

    https://www.kapucini.si/wp-content/uploads/2021/01/FP-4-2020.pdf

  8. Hvala says:

    RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST

    Morda z zavedanjem, da so štiri glavne
    kreposti med seboj prepletene in druga od
    druge odvisne. Če krepiš eno, krepiš ostale
    tri; če popuščaš pri eni, popuščaš tudi pri
    ostalih treh. Če si nepravičen, boš težko ostal
    srčen (stanoviten, pogumen, velikodušen); če
    si nerazumen, boš težko ostal zmeren; če si
    nezmeren, boš prej ali slej nepravičen, itn. Toliko večji razlog, da jih poskušamo upoštevati
    in uresničevati v svojem življenju.
    Po raznih virih povzela Fani Pečar

    https://www.kapucini.si/wp-content/uploads/2021/01/FP-4-2020.pdf

  9. Miro says:

    UPANJE – ZGODBA O ZAROČENKI, KI NI IZGUBILA UPANJA, DA SE KRALJ NEKOČ VRNE

    Kralj, ki je bil na tem, da se poroči, je nenadoma moral na dolgo potovanje. Minili so dnevi in leta, ne da bi prejeli kakršenkoli glas o njem. Njegova zaročenka ga je čakala, in ni izgubila upanja, da se nekoč vrne.

    Nekatere prijateljice so ji s hlinjenim sočutjem dejale: »Ubožica! Kaže, da je tvoj ljubljeni popolnoma pozabil nate in se ne bo nikoli več vrnil«. Nevesto so te besede zlomile. Ko je bila sama, je žalovala in jokala.

    Potem je poiskala zadnje pismo, ki ga ji je napisal kralj. V njem ji je obljubil, da ji bo ostal vedno zvest. Ko ga je prebrala, je postalo njeno srce spet mirno, njen duh spokojen in še naprej je potrpežljivo čakala na njegovo vrnitev. Čez dolgo let se je kralj res vrnil domov. Začuden je vprašal svojo bodočo ženo: »Kako je bilo mogoče, da si mi ostala tako dolgo zvesta?«

    »Moj kralj,« je odgovorila, »imela sem tvoje pismo in verjela sem ti.«

    Tudi nam je Kralj zapustil pismo. In sicer dolgo pismo, ter se odpravil na dolgo potovanje, ki mu ni videti konca. Pa mu verjamemo, da se bo vrnil? Verjamemo kljub lažnemu sočutju ljudi, ki nas prepričujejo, da ga ne bo?

    Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

    Obudimo vero in upanje v Božjo besedo, ki se človeku nikoli ne izneveri, čeprav se krhko človekovo življenje dostikrat znajde v hudih razmerah in preizkušnjah. Božja beseda človeku vedno in povsod ostaja zvesta, vse do smrti. Vendar le-ta po Gospodovi milosti ne pomeni človekovega konca, ampak le prehod v večno srečo pri Bogu.

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  10. Miro says:

    KO MOLIMO OČE “NAŠ”, SE OSEBNO OBRAČAMO NA OČETA NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA

    Pogosto se priporočajmo Svetemu Duhu, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    OČE “NAŠ”

    2786 Oče “naš” se nanaša na Boga. Ta pridevnik z naše strani ne izraža posesti, temveč docela novo razmerje do Boga.

    2787 Ko rečemo Oče “naš”, najprej priznavamo, da so se vse njegove ljubeče obljube, ki so jih naznanjali preroki, izpolnile v novi in večni zavezi v njegovem Kristusu: postali smo “njegovo” ljudstvo in on je odslej “naš” Bog. To novo razmerje je medsebojna pripadnost, ki nam je podarjena brez zasluženja: na “milost in resnico”, ki sta nam podarjeni v Jezusu Kristusu (Jn 1,17), nam je treba odgovarjati z ljubeznijo in zvestobo (prim. Oz 2,21-22; 6,1-6).

    2788 Ker je Gospodova molitev molitev njegovega ljudstva v “poslednjih časih”, izraža ta “naš” tudi gotovost našega upanja na zadnjo božjo obljubo: v novem Jeruzalemu bo rekel zmagovalcu: “Jaz bom njemu Bog, on pa bo meni sin” (Raz 21,7).

    2789 Ko molimo Oče “naš”, se osebno obračamo na Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Nikakor ne delimo božanstva, kajti Oče je njegov “vir in začetek”, pač pa s tem izpovedujemo, da Oče od vekomaj rojeva Sina in da iz Očeta izhaja Sveti Duh. Tudi ne pomešavamo oseb, saj izpovedujemo, da je naše občestvo z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom, v njunem edinem Svetem Duhu. Sveta Trojica je enega bistva in nedeljiva. Kadar prosimo Očeta, ga molimo in slavimo skupaj s Sinom in Svetim Duhom.

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-oce-nas/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja