Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   28. julija, 2021 at 6:17

   BOŽJA BESEDA:

   1 Pt 4,14
   Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh.
   1 Jn 2,15
   Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni

   Odgovori
2. Hvala says:

   28. julija, 2021 at 6:04

   PRIDELAMO DOVOLJ HRANE ZA VSE LJUDI, VENDAR MNOGI OSTAJAJO BREZ VSAKDANJEGA KRUHA. TO JE VELIKA SRAMOTA, ZLOČIN , KI KRŠI TEMELJNE ČLOVEKOVE PRAVICE.

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-07/sveti-oce-lakota-v-svetu-je-sramota-zlocin-ki-krsi-temeljne-c.html

   Odgovori
   • Hvala says:

     28. julija, 2021 at 6:23

     Heb 13,5
     Naj vam načina življenja ne določa sla po denarju. Zadovoljni bodite s tem, kar imate, ker je Gospod sam rekel: Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.

     Odgovori
3. Hvala says:

   27. julija, 2021 at 21:33

   NI KRŠČANSTVA BREZ KRIŽA IN NI KRIŽA BREZ KRISTUSA

   http://www.archivioradiovaticana.va/storico/2014/04/08/fran%C4%8Di%C5%A1ek_med_jutranjo_sveto_ma%C5%A1o_ni_kr%C5%A1%C4%8Danstva_brez_kri%C5%BEa_in_ni/slv-788916

   Odgovori
4. Hvala says:

   27. julija, 2021 at 20:45

   NI MOGOČE, DA BI SAMI STOPILI IZ GREHA

   Pismouki in tisti, ki so učili postavo, Jezusovih besed niso razumeli. Verovali so v Božje odpuščanje, vendar pa so se čutili močni, samozadostni, vse so vedeli. In na koncu so iz vere, iz čaščenja Boga, naredili neko kulturo vrednot, premišljevanj, določenih pravil obnašanja. Vedeli so, da Gospod lahko odpusti, a vse to jim je bilo zelo daleč.

   Gospod je v puščavi Mojzesu rekel, naj naredi kačo in jo obesi na drog. Kogar bo pičila strupena kača, naj pogleda na drog in bo živel. Kača je znamenje greha, kot to vidimo v 1. Mojzesovi knjigi, ko je govor o Evi, ki jo je kača zapeljala v greh. Bog pa dvigne, poviša greh kot prapor zmage. To težko razumemo, če ne razumemo tistega, kar Jezus pravi Judom v evangeliju: ‘Ko boste Sina človekovega povišali, takrat boste spoznali, da sem jaz.’ V puščavi je bil torej povišan greh, a to je greh, ki išče rešitev, ki ozdravlja. Tisti, ki mora biti povišan, pa je Sin človekov, pravi Odrešenik, Jezus Kristus.

   Krščanstvo ni filozofska doktrina, ni življenjski program za preživetje, za vzgojo, za mir. Vse to so posledice. Krščanstvo je oseba, oseba povišana na križu; oseba, ki se je ponižala, da bi nas rešila; postala je greh. Kot je v puščavi bil povišan greh, je tu bil povišan Bog, ki je postal človek in postal greh za nas. Vsi naši grehi so bili tam. Krščanstva ne moremo razumeti brez razumevanja tega velikega ponižanja Božjega Sina, ki je ponižal sam sebe, tako da je postal služabnik do smrti na križu – da bi služil. Zato se tudi mi, kot pravi apostol Pavel, lahko ponašamo s svojimi grehi. Nimamo drugih stvari, s katerimi bi se ponašali, kot svojo revščino. A kar se tiče Božjega usmiljenja, se ponašamo v križanem Kristusu. Zato krščanstvo brez križa ne obstaja in ne obstaja križ brez Jezusa Kristusa. Središče Božjega odrešenja je njegov Sin, ki je nase vzel naše grehe, naš napuh, naše gotovosti, našo nečimrnost, našo željo, da bi postali kot Bog. Kristjan, ki se ne zna ponašati v križanem Kristusu ni razumel, kaj pomeni biti kristjan. Naše rane, tiste, ki jih v nas pušča greh, bodo ozdravele samo z Gospodovimi ranami, z ranami Boga, ki je postal človek, ponižan.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/it/node/1901

   Odgovori
5. Miro says:

   27. julija, 2021 at 17:43

   TAM BO JOK IN ŠKRIPANJE Z ZOBMI – PEKEL JE RESNIČEN KRAJ, TO NI NEKAJ KAR BI SI CERKEV IZMISLILA

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 13,36-43)

   Tedaj je odpustil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovoril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta,
   žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+13%2C36-43&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Vsakdo izmed nas ima najrazličnejše predstave o tem, kaj se zgodi potem ko umremo. Nekdo verjame da je takrat vsega konec, medtem ko drugi menijo, da gredo vsi v nebesa. Spet tretji verjamejo v mesto, prostor, kjer se duše grešnikov čistijo, da bi lahko prišla v nebesa. Vendar nič od tega ne moremo najti v Svetem pismu.

   Božje izjave glede tega so drugačne in popolnoma jasne.

   Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba. Kdorkoli je v pravem odnosu z Bogom bo sprejet v nebesa in bo preživel večnost v Božji slavi. Za vse ostale je določena drugačna usoda. Gospod jih bo obsodil na večno pogubljenje, stran od svojega obličja in veličastva svoje moči. Sveto pismo navadno uporablja besedo “pekel” za to mesto.

   Pekel je resničen kraj.

   To ni nekaj kar bi si cerkev izmislila. Sveto pismo govori o peklu celo več kot o nebesih. Jezus je nekoč vprašal ljudi tistega časa: …Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino? To ni le teoretično vprašanje. Jezus je govoril o tem tudi na nekem drugem mestu: Pokazal vam bom, koga se bojte. Bojte se tistega, ki ubije in ima potem oblast vreči v peklensko dolino. Da, rečem vam, tega se bojte.

   Pekel je strašen kraj.

   Opisi segajo od “mesta, ki je polno trpljenja”, do “kraj teme in ognja” Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. To so težke besede, ampak resnične. Ljudje, ki so tam, so prekleti od Boga. Nič dobrega se ne da najti tam – ne najmanjše pomoči ali olajšanja muk.

   Pekel je končni kraj.

   Ni izhoda iz pekla, pobegniti od tam ni mogoče. To pomeni da človek po smrti ne more iti iz pekla v nebesa. Groza, osamljenost in bolečina pekla niso tu zato da bi človeka “preobrazili” ali “prevzgojili”, temveč so večna kazen.

   Pekel je mesto, ki si ga izberemo sami.

   Toda s svojo zakrknjenostjo in z nespreobrnjenim srcem si nakopavaš srd za dan jeze in razodetja Božje pravične sodbe. On bo vsakemu povrnil po njegovih delih. Potemtakem so v nebesih in peklu le “prostovoljci”. Božji srd bo zadel tiste ki so zavrnili Jezusa Kristusa v času svojega življenja in so živeli v nepravičnosti. Zavrnili so Božjo ponudbo rešenja. Želeli so živeti brez Boga na zemlji; On je sprejel njihovo odločitev. Bogu torej ne moremo očitati da bi bil nepravičen.

   Kristjane pogosto obtožujejo širjenja strahu zaradi besed kot so “greh” ali “pekel”. Kaj pa naj bi Bog storil? Pustil človeštvo da drvi v svojo pogubo? Je to ljubezen? Soočeni s peklom bi morali dobro premisliti svoje življenje.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     27. julija, 2021 at 20:21

     Zelo se splača vse sile napeti, se Boga okleniti z vso močjo teh nekaj let, ki so nam dane na svetu, kakor pa celo večnost trpeti. RES JE, VSAK SI SAM IZBERE ALI NEBESA ALI PEKEL. Razmišljam ;v peklu je trpljenje, ki nima konca, a tukaj na svetu ne moremo pretrpeti nekaj let? Kako, da nam to ne gre v glavo? POMISLITE, TRPLJENJE, KI NIMA KONCA. VEČNA KAZEN, JOJ KAKO NE RAZMIŠLJAMO O TEM!

     Tudi tukaj je po moje prisoten največji greh NAPUH. Če nekdo nima vere, pa naj prosi Gospoda, da naj mu pomaga.

     Velikokrat slišimo, kako nekateri govorijo: saj ni Boga, nisem ga videl, saj sam zmorem vse. Kakšen napuh, kako hudobec ugonablja človeka. Res hudo ga uničuje, zavaja na vsakem koraku.

     Odgovori
6. Miro says:

   27. julija, 2021 at 17:04

   ZAKAJ JE NAPUH GREH VSEH GREHOV (Aleteia)

   Nov pogled na sedem glavnih grehov … in napuh je izmed vseh najhujši, ker se v njem skriva popolno nasprotje resničnosti. Zdrava pamet nam narekuje življenje v skladu z resničnostjo. Razumen človek pravi: »Bog je Bog in jaz nisem Bog in ravnati moram temu ustrezno.« Padli in moder človek bo rekel: »Bog je svet in jaz nisem svet in zato me Bog ni vesel. Z Bogom se moram spraviti – to pa zahteva moje sodelovanje, a ni le v moji moči.« Razumen in moder človek pa bo pripravljen prisluhniti Kristusovemu evangeliju …

   Mistikinja, stigmatikinja, mučenka in karmeličanka, sveta Mariam Baouardy (sestra Marija Križanega Jezusa), napuh takole opisuje: »Oseba, ki je napuhnjena, je kot pšenično zrno, ki ga vržete v vodo: napne se in postane veliko. To zrno vrzite v ogenj: posuši se in zgori. Ponižna duša pa je kot pšenično zrno, ki ga vržete v zemljo: ponikne in se skrije, izgine, umre, a spet oživi v nebesih.«

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2019/10/01/zakaj-je-napuh-greh-vseh-grehov/

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   27. julija, 2021 at 16:52

   NAJ NAM PRI ODKRIVANJU RESNICE O TEM, KJE IN V KAKŠNEM STANJU SO »NAŠE DUHOVNE BARKE« POMAGA TUDI PRILOŽENA ZBIRKA SVETOPISEMSKIH CITATOV, OBJAVLJENA V KNJIGI ZAKLADI SVETEGA PISMA

   Knjiga Zakladi Svetega pisma vsebuje več kot 2000 svetopisemskih izrekov, po izboru Heinza Schäferja.

   Vedno, ko na tak ali drugačen način prihajamo v stik s Svetim pismom, si predhodno nadenimo »očala« Svetega Duha. V molitvi ga ponižno prosimo, naj razsvetli naša srca.

   PRIDI, SVETI DUH

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Tokrat si priberimo, kaj je v omenjeni zbirki zapisano o jezi in blagosti.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=826&t=5#Jeza+in+blagost

   Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem presvetem Srcu!

   Odgovori
8. Hvala says:

   27. julija, 2021 at 15:28

   SKRIVNOST O TRPLJENJU

   Odkrivamo še eno skrivnost: Če trpljenja ne bomo sprejeli, bomo izgubljali sami sebe in ne bomo izpolnili svojega poslanstva. Kako nazorno nam o tem priča današnji pasijon! Peter, ki je spal namesto da bi molil, je v celoti podlegel satanovi skušnjavi. Slišali smo, kako je bežal v strahu pred trpljenjem. Laže pred deklo, ki ga prepozna kot Jezusovega učenca. Drugi vedo, kdo je, on sam pa zataji svoje bistvo, on sam pravi: Nisem. Peter iz strahu pred trpljenjem ni več to, kar bi moral biti.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/it/node/6763
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Človek iz strahu pred trpljenjem zataji tudi svoje bistvo. Jezusov učenec Peter JE ZATAJIL SVOJE BISTVO, KER JE PODLEGEL SATANOVI SKUŠNJAVI. NI HOTEL SPREJETI TRPLJENJA, BEŽAL JE PRED NJIM, ČEPRAV SO DRUGI VEDELI, DA JE JEZUSOV UČENEC. ZANIKAL JE SAMO ZARADI STRAHU, DA NE BI TRPEL.

   Po Jezusovem nauku je potrebno trpljenje sprejeti, če človek želi, da je Njegov učenec, če človek beži pred njim, kam pa naj zbeži?

   Odgovori
9. Miro says:

   27. julija, 2021 at 12:57

   ŽE IZ DRUGEGA STOLETJA IMAMO PRIČEVANJE SV. JUSTINA MUČENCA O GLAVNIH POTEZAH ODVIJANJA OBHAJANJA EVHARISTIJE – VSE DO NAŠIH DNI SO OSTALE ISTE ZA VSE VELIKE LITURGIČNE DRUŽINE (KKC)

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   LITURGIČNO OBHAJANJE EVHARISTIJE

   Maša vseh časov

   1345 Že iz drugega stoletja imamo pričevanje sv. Justina Mučenca o glavnih potezah odvijanja obhajanja evharistije. Vse do naših dni so ostale iste za vse velike liturgične družine. Tole piše okoli l. 155, da bi poganskemu cesarju Antoninu Piju (138-161) razložil, kaj delajo kristjani:

   /Na dan, ki se imenuje dan sonca (v nedeljo), se snidejo vsi, po mestih ali na kmetih.
   Prebirajo spominske knjige apostolov ali spise prerokov, kolikor časa je primerno.
   Ko bralec neha, predstojnik z nagovorom opominja in spodbuja navzoče, naj posnemamo lepe nauke.
   Nato vsi hkrati vstanemo in molimo/ za nas same … in za vse druge kjerkoli so, da bi mi bili pravični po našem življenju in naših dejanjih in zvesti zapovedim in da bi tako dosegli večno zveličanje.
   Ko se molitve končajo, poljubimo drug drugega.
   Ko nehamo moliti, prineso tistemu, ki predseduje bratom, kruh in kelih pomešane vode in vina.
   Ta jih vzame in izreče hvalnico in slavo Očetu vsega stvarstva po imenu Sina in Svetega Duha ter se dolgo zahvaljuje (grško = eucharistian) za vse, za to, da nas je imel za vredne teh darov.
   Ko je končal molitve in zahvaljevanja, tedaj vse navzoče ljudstvo zakliče: Amen.
   Ko se je tisti, ki predseduje, zahvalil in je ljudstvo odgovorilo, tedaj oni, ki jim pri nas pravimo diakoni razdelijo vsem, ki so navzoči, “evharistiziran” kruh, vino in vodo ter ponesejo od tega odsotnim (sv. Justin, Apol. 1,65 /besedilo v oklepaju je iz 67. pogl./).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/iv-liturgicno-obhajanje-evharistije/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    27. julija, 2021 at 12:53

    UČITELJ JE UČENCU NAZORNO POKAZAL, KAKO JE, KADAR SE V ŽIVLJENJU POSKUŠAMO SPOPASTI S SLABIMI NAVADAMI

    Neki star učitelj je šel s svojim učencem na sprehod skozi gozd. Starec se je nenadoma ustavil in pokazal na štiri drevesa v bližini. Prvo se je šele začelo prijemati v zemljo, drugo se je že kar dobro ukoreninilo, tretje je bilo grm, medtem ko je bilo četrto že pravo drevo.

    Učitelj je svojemu mlademu spremljevalcu dejal: »Izpuli prvo.« Fant ga je z lahkoto izpulil iz prsti. »Sedaj pa izruvaj drugo.« Mladenič je ubogal, a tokrat naloga ni bila tako lahka. »Sedaj še tretje.« Fant je moral zbrati veliko moči in ga močno prijeti z obema rokama, da ga je izkoreninil. »Sedaj pa,« je dejal modrec, »poskusi izruvati še četrto«. Toda, glej, deblo malega drevesa se je izredno trdno držalo korenin v zemlji. Izredno težko je izruval drevo.

    »Podobno se dogaja z našimi slabimi navadami, moj sin,« je govoril modrec. »Ko so še nove in sveže, jih z Božjo pomočjo lahko izkoreninimo. Toda ko zastarajo, jih je težko izruvati.«

    Navada je železna srajca. (slovenski pregovor)

    Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

    Odgovori