Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   29. julija, 2021 at 19:02

   KO BI TI BIL TUKAJ, MOJ BRAT NE BI UMRL – V TEM EVANGELJSKEM ODLOMKU VIDIMO, DA SE ČLOVEKOVA VERA IN VSEMOGOČNOST BOŽJE LJUBEZNI IŠČETA IN SLEDNJIČ NAJDETA – POKLICANI SMO, DA ODSTRANIMO KAMNE VSEGA, KAR DIŠI PO SMRTI – KRISTUS ŽIVI, IN KDOR GA SPREJME IN SE GA OKLENE, VSTOPI V STIK Z ŽIVLJENJEM!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 11, 17-27)

   Jezus je vstajenje in življenje

   Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+11%2C+17-27&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Lazar je bil Martin in Marijin brat; bili so Jezusovi dobri prijatelji. Ko je prišel v Betanijo, je bil Lazar mrtev že štiri dni. Marta teče Učitelju naproti in mu reče: ‘Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl’. Jezus ji odgovori: ‘Tvoj brat bo vstal’, in doda: ‘Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre’. Jezus se pokaže kot gospodar življenja, torej kot tisti, ki je sposoben dati življenje tudi po smrti. Potem pridejo še Marija in drugi, vsi objokani, in tedaj je Jezusa – pravi evangelij – ‘do srca ganilo … in se je zjokal’ . S tem vznemirjenjem v srcu gre h grobu, se zahvali Očetu, ki ga vedno usliši, naroči odpreti grob in glasno zakliče: ‘Lazar, pridi ven!’ In Lazar pride ven, ‘noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom’.

   Tu se z roko dotikamo dejstva, da je Bog življenje in da daje življenje, a si naloži na rame dramo smrti. Jezus bi se lahko izognil smrti prijatelja Lazarja, a si je hotel prisvojiti našo bolečino ob smrti najdražjih, predvsem pa je hotel pokazati, kako je Bog gospodar tudi nad smrtjo. V tem evangeljskem odlomku vidimo, da se človekova vera in vsemogočnost Božje ljubezni iščeta in slednjič najdeta. Je kot dvojna cesta: človekova vera in vsemogočnost ljubezni Boga, ki se iščeta in na koncu se srečata. To vidimo v kriku Marte in Marije in z njim tudi vseh nas: ‘Ko bi bil ti tukaj! …’ In Božji odgovor ni neki izrek. Odgovor Boga na problem smrti je Jezus: ‘Jaz sem vstajenje in življenje … Verujte! Sredi joka še naprej verujte, čeprav je smrt na videz zmagala. Odstranite kamen s svojega srca! Pustite Božji Besedi, da prinese življenje tja, kjer je smrt!’

   Tudi danes nam Jezus ponavlja: ‘Odstranite kamen!’ Bog nas ni ustvaril za grob, ustvaril nas je za življenje, lepo, dobro, veselo. Toda ‘smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti’, pravi Knjiga modrosti, in Jezus nas je prišel osvobodit iz njenih vezi.

   Poklicani smo torej, da odstranimo kamne vsega, kar diši po smrti: na primer hinavščina, s katero živimo vero; uničujoča kritika drugih; žalitev, obrekovanje; izrivanje ubogega na rob družbe, saj je smrt. Gospod nas prosi, naj odstranimo te kamne s srca, in življenje bo spet zacvetelo okrog nas. Kristus živi, in kdor ga sprejme in se ga oklene, vstopi v stik z življenjem. Brez Kristusa ali zunaj Kristusa ne samo, da ni življenja, ampak tam pademo v smrt.

   Naj nam Marija pomaga, da bomo sočutni, kakor njen sin Jezus, ki je našo bolečino vzel za svojo. Vsak od nas naj bo bližnji preizkušanim, naj zanje postane odsev Božje ljubezni in nežnosti, saj Bog rešuje iz smrti in prinaša zmago življenju.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   29. julija, 2021 at 10:16

   NAPAČNO SKLEPANJE – LJUDJE SE RADI ZAPIČIMO V KAKŠNO PODROBNOST IN SE DO ONEMOGLOSTI UKVARJAMO Z NJO, PRI TEM PA NEMALOKRAT SPREGLEDAMO …

   Neka ženska je vsak dan prečkala ameriško-mehiško mejo na mopedu, oprtana z nahrbtnikom. Ta je bil poln peska. Cariniku je postala sumljiva in jo je vzel v pretres. »Kaj imate v nahrbtniku?« »Samo pesek,« je odgovarjala. Uslužbenec je spraznil nahrbtnik in res je bil v njem samo pesek. In tako je šlo mesece in mesece. Nekega dne pa ji je rekel: »Ne bom vas priprl niti prijavil, toda povejte mi, ali kaj tihotapite ali ne?« »O, seveda,« je resnicoljubno odgovorila. »In kaj?« je pritiskal nanjo. Zasmejala se je in odvrnila: »Mopede.«

   Ljudje se radi zapičimo v kakšno podrobnost in se do onemoglosti ukvarjamo z njo. Nemalokrat se zgodi, da zaradi te pozornosti spregledamo bistvene stvari.

   »Slepi vodniki! Precejate komarja, kamelo pa požirate.« (Mt 23,24)

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Odgovori
3. Miro says:

   28. julija, 2021 at 19:45

   JEZUSOVI PRILIKI O SKRITEM ZAKLADU IN DRAGOCENEM BISERU V POSLUŠALCIH PREBUJATA STRAŠNO ODGOVORNOST – ODLOČITI SE MORAMO, ALI SE BOMO ŠE NAPREJ IGRALI Z ŽIVLJENJEM V PRIČAKOVANJU, DA NAM SPOLZI SKOZI PRSTE, ALI PA BOMO ZAČELI ZARES!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 13, 44-46)

   »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+13%2C44-46&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Moram priznati, da me je skoraj strah razlagati ti dve Jezusovi priliki, ker tako v takratnih kot v današnjih poslušalcih prebujata strašno odgovornost. Zdaj veš; novica o obstoju zaklada in bisera je dosegla tudi tebe. Ura odločitve je odbila tudi za tebe, ki si poslušal, in seveda še prej zame, ki sem o tem spregovoril. Mi se moramo odločiti, ali se bomo še naprej igrali z življenjem v pričakovanju, da nam spolzi skozi prste, ali pa bomo začeli zares.

   Glede tega bi rad opozoril na neki prikriti vidik teh dveh prilik. V vsaki od njih ni le eden, ampak sta dva nastopajoča. Eden je viden, ta gre, proda in kupi. Drugi pa je prikrit, nekje v ozadju. Prikriti igralec je stari lastnik, ki se ne zaveda, da ima zaklad na svoji njivi in jo z njim vred proda prvemu kupcu; je mož ali žena, ki je imel(a) dragoceni biser in se ne zaveda njegove vrednosti in ga odstopi prvemu trgovcu, ki pride mimo; morda za zbirko ponarejenih biserov ali cenenega nakita.

   Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je preprosto: kateremu od teh dveh nastopajočih smo podobni? Odgovor nam ne bo ravno v čast. Mi, prebivalci stare celine, smo v teh dveh prilikah »kmet iz omenjene zgodbe«. Smo nespametni kmet in nespametni trgovec. Njiva z zakladom je bila naša in naš je bil dragoceni biser. Poznali smo Kristusa, imeli smo vero, naše so bile obljube, naše Božje kraljestvo.

   Toda razen nekaterih, ki so vedno bolj v manjšini, smo vero razprodali. Nekateri so jo zamenjali za ideologijo, drugi za denar, tretji za lenobnost, spet drugi preprosto za tradicijo, ker je v modi biti nevernik, biti preprosto nad temi stvarmi, »svetovljan«, kot radi rečemo. Vse kaj drugega, kot da bi se bili pripravljeni odreči vsemu, samo da ne bi izgubili Boga in vere! Nismo sposobni darovati niti pol ure svojega časa, da bi ob nedeljah osvežili svojo vero v poslušanju Božje besede in prejemanju Kristusovega telesa!

   Za mnoge krščence je Božje kraljestvo zadnja skrb v življenju. Mnogi to celo bahaje razglašajo. »Bog, Cerkev, vera? Me ne zanimajo, dobro živim tudi brez njih, z lahkoto jih pogrešam!« Kako nevarna je ta drža! In če bi evangelij imel prav? Kaj boš storil takrat?

   Toda ne bi rad končal v tem žalostnem tonu. Tudi tokrat bi rad ponudil »razlog upanja« vam, ki poslušate. Ko se vrnemo k prilikama, opazimo še nekaj. V njih ni rečeno: »Neki človek je prodal vse, kar je imel, in je začel iskati skriti zaklad.« Vemo, kako se končajo zgodbe, ki se začenjajo na tak način. Človek izgubi, kar je imel, in ne najde nobenega zaklada. To so zgodbe razočarancev, sanjačev.

   Ne: človek je našel zaklad in zato je prodal vse, kar je imel, da bi ga kupil. Z drugimi besedami: potrebno je najti zaklad, da bi imeli moč in veselje prodati vse. Če sedaj zapustimo priliko: najprej je potrebno srečati Jezusa na nov in osebni način, prepričljivo: kot prijatelja in resničnega odrešenika. Potem bomo z lahkoto prodali vse. To bomo storili »z veseljem«, kot človek iz evangelija, ki je odkril zaklad.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   28. julija, 2021 at 14:51

   SKUŠNJAVA – TRIJE PROSILCI ZA DELO O VOŽNJI Z AVTOM MIMO NEVARNE PEČINE – O ČLOVEKU, KI JE UBEŽAL MEDVEDU, VOLKU I IN LEOPARDU, NAZADNJE PA GA JE …

   Bogat človek je želel zaposliti voznika. Poklical je tri može, da bi se pogovoril z njimi. Pokazal je visoko pečino blizu svoje hiše in dejal: »Morali bi me peljati po robu tiste pečine. Koliko bi se približali robu?«

   Prvi mož je odgovoril: »Čisto lahko bi vozil avto petnajst centimetrov od roba, ne da bi mislil na to.« Drugi je odgovoril: »Gotovo bi se lahko približal robu za trideset centimetrov, ne da bi se vi ustrašili.« Končno je prišel še tretji prosilec za delo. Ta je dejal: »Ne bi vozil po robu te pečine, ampak najmanj dober meter od roba.« In gospodar je sprejel v službo tretjega moža.

   Zakaj se podajati v nevarnost, če je izid negotov? Zakaj siliti v skušnjavo in precenjevati svoje moči? Ne bodimo prepričani, da bomo vedno premagali skušnjavo.

   Neki človek je šel skozi gozd. Bližal se mu je medved. Videl ga je in se skril na drevo, da je šel medved mimo ter se tako rešil. Šel je naprej in srečal volka. Spustil se je v tek in zbežal. Nakar mu prekriža pot leopard. Še hitreje je moral teči in komaj je prišel do domače hiše, stekel vanjo in zapahnil vrata za seboj. Prepričan, da je na varnem, je ves olajšan razširil roke in se upehan naslonil na zid. Iz špranje je prilezla strupena kača in ga pičila.

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Varuj me, o Bog, k tebi se zatekam! (iz psalma 16)

   Odgovori
5. Miro says:

   28. julija, 2021 at 8:05

   PROSILNA MOLITEV NI ČLOVEKOVO SREDSTVO, KI BI MU PRINAŠALO MOČ NAD BOGOM, AMPAK JE SREDSTVO V BOŽJIH ROKAH, DA “MORE” ČLOVEKU POMAGATI (Anton Strle)

   – Aleluja je kristjanova nova pesem. Vsako leto se je z ustnic svoje duhovne matere Cerkve znova nauči v noči Kristusovega vstajenja, v kateri je zasijalo jutro našega odrešenja.

   – Nihče ne more peti prave aleluje, kdor ni z Gospodom visel na križu in nosil svojega deleža pri trpljenju božjega Pevca, ki je s svojo smrtjo premagal našo smrt in s svojim vstajenjem obnovil življenje.

   – Prosilna molitev ni človekovo sredstvo, ki bi mu prinašalo moč nad Bogom, ampak je sredstvo v božjih rokah, da “more” človeku pomagati.

   – Božja volja je živeti z ljudmi v polnem pomenu besede. To se pravi v njih samih, v njihovih srcih, z resnično, obojestransko ljubeznijo.

   – Življenje, ki je bilo v nas vsejano s krstom, naj se v vsakem nanovo začetem cerkvenim letom razvije z novo močjo. Vse to velja tudi za advent.

   – V prvem trenutku, ko odrešenje ni več prihodnost, temveč postaja veličasten “danes”, gleda evangelij vrednote že v spremenjenem redu. Ljudstva ne predstavljajo odličniki, temveč zaničevani.

   (Anton Strle, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     28. julija, 2021 at 8:19

     Ob tem posredujem naslednjo MOLITEV ZA BEATIFIKACIJO svetniškega duhovnika, prof. dr. Antona Strleta (vir: Ognjišče).

     Sveti troedini Bog,
     svojega služabnika Antona Strleta si poklical,
     da ti je kot duhovnik, spovednik in bogoslovni učitelj
     zvesto služil v veri, upanju in ljubezni.

     Z globokim molitvenim življenjem
     in obhajanjem evharistije
     je spolnjeval svoje vsakodnevne dolžnosti.

     V luči svojega vodila “povsod Boga”
     se je popolnoma izročil
     Jezusovemu in Marijinemu srcu.
     Daj, da bo pred vesoljno Cerkvijo
     prištet med blažene.

     Odgovori
     • Hvala says:

       28. julija, 2021 at 9:37

       Res je, KDOR Z JEZUSOM NE VISI NA KRIŽU OZ. SE GA IZOGIBA , NE MORE BITI NJEGOV UČENEC .

       Odgovori
6. Hvala says:

   28. julija, 2021 at 7:06

   SMISEL TRPLJENJA

   ČE NE BI BILO TRPLJENJA, ČLOVEK NE BI VEDEL, KAJ JE SREČA, ZADOVOLJEN IN NASMEJAN OBRAZ
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   V premislek na veliki petek, ko se je Jezus Kristus žrtvoval za nas na križu, vzel nase naše grehe, nam jih odpustil in nam omogočil večno življenje, če hodimo za Njim. V tej luči in v tej hoji dobi trpljenje svoj pravi smisel, sicer je velik nesmisel in nadloga.

   Nenadoma, povsem nepričakovano, se zažre vate. Kot rak. S svojimi vztrajnimi pohlepnimi lovkami ti sesa telesne moči, se ti prilepi na dušo kot težak, neznosno lepljiv in boleč predmet. Tujek tvojemu telesu. In vendar nagonsko čutiš, da ga ne moreš kar odtrgati od sebe; da postaja počasi del tebe, da te vsrkava vase, se spaja s tabo v eno samo bolečo kljujočo točko. Vedno huje je, vedno bolj drgetaš v njegovem stiskajočem objemu, vedno raje bi mu ušel, hkrati pa čutiš, da postaja vedno bolj tvoj gospodar, da te ima skoraj vsega v oblasti. Skoraj vsega pravim, kajti če hočeš, da se ga rešiš, ne boš uspel s silo, ampak le s potrpežljivim čakanjem in prenašanjem njegove peze. Čutiš, da se moraš tako globoko potopiti vanj, dokler ne dosežeš dna njegovega vrtinca in se odženeš, pogumni plavalec, spet nazaj proti svetlikajočim se vodnim višinam. Veš, da ga moraš enostavno vsesati vase, ga dodobra pregnesti in ono tebe, nato ga boš lahko nadkrilil.

   Vsakdo mora na svoj način preživljati in reševati najtežje osebne trenutke.

   Takrat si čisto sam, kot Job ali kot Kajn, odvisno od tega, kaj imaš nad sabo. Ne pomaga ti noben nasvet. Mogoče še najbolj razumevajoč pogled brez besed, prijazen pozdrav, krepak stisk roke. Beseda poguma: Drži se! Vse ostalo je le besedni balast, kajti trpljenje je sestavni del našega zemeljskega bivanja, saj smo vsi zaznamovani s kajnovsko krvjo. Truditi pa se moramo, da bi bili Abeli. Odpuščajoči, razumevajoči, pohlevni, pripravljeni celo nastaviti glavo na žrtvenik lastnih upanj in ciljev, če Bog hoče tako.

   V trpljenju te včasih zapusti celo Bog. Zapusti kot svetopisemskega pravičnika Joba. Da se potopiš v mrk duše, v leglo lastne nemoči, v razbesnelo reko strasti, ki te hoče zmleti med hudourniškimi kamni. Misliš si: sedaj je konec z menoj, sedaj so se za mano zaprla še zadnja vrata Božje milosti, ki mi je vedno svetila. Pa ni tako. Preveč si črnogled, prehitro sklepaš in prekmalu obupuješ. Ne veš, da za mračnimi bliskajočimi se nočmi vedno znova prisije svetlo sonce upanja. Pozabljaš na to. Pozabljaš, ker si sebičen v svoji omejeni človeški misli. Trgati hočeš le cvetlice sreče, rad bi se izognil bolečim osatom in trnju, ki se ti zapleta pod noge, ti rani roko pri hoji skozi gosti gozd, podrast. Ne moreš vedno stopati po gozdnih čistinah, po čudovito skladnem rastju smrek, borov, kostanjev, bukev, ampak moraš zagaziti tudi v nenadne pregraje goščavja, če hočeš doseči cilj – gorsko točko. Hoja po markiranih poteh je sicer udobnejša, a ljudje smo že taki, da trmoglavimo po svoje. Potem je potrebno veliko truda, da se znajdemo na poteh z Božjimi markacijami.

   Če ne bi bilo trpljenja, človek ne bi vedel, kaj je sreča, zadovoljen in nasmejan obraz. Če ne bi bilo tihih bridkih ur, ko se soočaš sam s seboj, ne bi občutil, kako nebogljen si brez Božje milosti in kako hitro lahko grešiš. Če ne bi bilo ponižanj, bi preveč ponosno dvigal glavo v ošabnem samozavedanju in samopoveličevanju. Tako pa te vsak dan Bog večkrat dobrohotno opozori na tvojo majhnost, ranljivost, krhkost, grešnost, nesposobnosti. Da se ne bi kajnovsko poviševal in živel v prividih. Od časa do časa ti nameni težko preizkušnjo, hud življenjski udarec, ki te skoraj podre. Tako najprej misliš, a ga vseeno preboliš in, če se opreš z vsem zaupanjem na Boga, preboliš tudi najgrenkejše trenutke osame in zapuščenosti ter življenjskih preizkušenj. Takrat šele začutiš, koliko dobrote in Božje previdnosti ti je namenil Stvarnik.

   Hvaležen spoznavaš: prerastel sem lastno bolečino, da bi z njo za korak prerastel svojo človeško majhnost in postal bolj človeški in bolj Božji.

   Trpljenje je studenec prečiščevanja za vsakogar izmed nas. Da bi bili bliže Bogu in hkrati vedno bolj oddaljeni od Zemlje, od vsega priklepajočega in obvezujočega. Od vsega, kar nas bremeni kot ljudi.

   Trpljenje je milost, naj se sliši še tako nenavadno.

   Jožef Pavlič

   https://www.mojaobcina.si/komenda/novice/smisel-trpljenja.html

   Odgovori
7. Hvala says:

   28. julija, 2021 at 6:50

   STARŠI IN VZGOJITELJI; DAJTE SI DOPOVEDATI Z ZNAMENJI ČASA IN SPOZNAJTE, DA ČLOVEK, KI JE VERO IZGUBIL, NE POZNA VEČ NOBENE POSTAVE IN NOBENIH MEJ (Anton Martin Slomšek).

   Odgovori
8. Hvala says:

   28. julija, 2021 at 6:34

   BOŽJA BESEDA:

   Jak 1,26
   Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna.
   Jak 3,2
   Vsi delamo mnogo napak. Če pa kdo v besedi ne dela napake, je popoln mož in zmožen obrzdati vse svoje telo.

   Odgovori
9. Hvala says:

   28. julija, 2021 at 6:28

   BOŽJA BESEDA:

   Heb 12,6
   Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema

   Heb 12,7
   Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?
   Heb 12,11
   Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti.
   Jak 1,12
   Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo

   Odgovori
10. Hvala says:

    28. julija, 2021 at 6:25

    BOŽJA BESEDA:

    1 Tim 6,17-19
    Bogatašem tega sveta naročaj, naj se ne prevzamejo in naj ne naslanjajo svojega upanja na nezanesljivost bogastva, temveč na Boga, ki nam obilno daje vsega v uživanje. Dobrodelni naj bodo in naj se bogatijo z dobrimi deli, naj bodo radodarni, naj z drugimi delijo to, kar imajo. Tako si bodo nabrali zaklad, ki bo dober temelj za prihodnost. Tako bodo dosegli resnično življenje.

    Odgovori