Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   8. avgusta, 2021 at 8:13

   KRISTUS, NADVSE LJUBLJENI, VSEMOGOČNI BOŽJI SIN, POSTAJA KOT ODREŠENIK V POLNEM POMENU BESEDE LAST SLEHERNEGA KRISTJANA, POSTAJA NAŠA PRAVIČNOST (John Henry Newman)

   – Najvišja popolnost, do katere se običajno povzpnemo, je v tem, da spoznamo svojo hinavščino, neodkritost in duhovno plitvost.

   – Na svojem mestu sem prav tako potreben, kot je na svojem mestu potreben nadangel.

   – Kristus, nadvse ljubljeni, vsemogočni božji Sin, postaja kot Odrešenik v polnem pomenu besede last slehernega kristjana, postaja naša pravičnost.

   – Kristus je ljubezen do sorodnikov in prijateljev posvetil in ukazal. Taka ljubezen je velika dolžnost.

   – Ljudje, ki jih javnost običajno spoštuje, se našim očem zdijo največji iz daljave. Ko se nam približajo, postanejo majhni.

   – Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha.

   – Vera ustvarja v najboljših primerih junake …, ljubezen pa rojeva svetnike.

   (John Henry Newman, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Hvala says:

   8. avgusta, 2021 at 7:39

   ZARADI GREHA NIHČE VEČ NE SVARI. KAJ NAJ SVARI, ČE PA JE VSE STVAR OSEBNE PRESOJE. POSVARITI JE MODERNO LE, ČE SEM SAM OGROŽEN, ČE DRUGI KRADE, MENI; ČE LAŽE NA MOJO ŠKODO; ČE PRELAMLJA ODNOS Z MENOJ itd…

   ČE TVOJ BRAT GREŠI, GA POSVARI….
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Današnji Evangelij je resnično iz mode. Če pustimo ob strani samo zgodbo in pogledamo najprej besede, bomo videli njegovo nesodobnost.

   – grešiti

   Kdo pa danes še govori o grehu? Milijonske kraje so napake v predvidevanjih. Nore laži so umetnost diplomacije, nezvestoba je stvar občutkov. Nihče ne greši!

   – posvariti

   Zaradi greha nihče več ne svari. Kaj naj svari, če pa je vse stvar osebne presoje. Posvariti je moderno le, če sem sam ogrožen, če drugi krade, meni; če laže na mojo škodo; če prelamlja odnos z menoj itd. A vse to svarjenje je danes usmerjeno v varovanje lastne koristi, ne pa v obrambo resnice.

   – priče

   Vse priče se naenkrat porazgubijo. Nihče noče biti udeležen v kakršnem koli prepiru ali konfliktu, kaj šele, da bi pričal v oporo tistega, ki svari pred grehom. Kaj te to briga, je danes odgovor!

   – Cerkev oz. občestvo

   Kdo pa danes še sanja o tem, da bi v nekem občestvu resnično iskali resnico in jo branili. Nastajajo različne interesne skupine, ki branijo različne interese. Da bi bila katerakoli skupina ljudi, resnično občestvo v ljubezni, ki išče resnico, o tem danes ni moderno govoriti. Obstajajo sekte, kjer mislijo enako, ker ne mislijo s svojo glavo. Ne obstaja pa živo občestvo Cerkve, kjer bi mislili v istem duhu, ker ni moderno misliti enako.

   – pogan in cestninar – lahko povzamemo v besedi tujec

   Prva in edina beseda v evangeliju, ki je sodobna. Vsi smo si tujci. To je cena lažne svobode. Vsak misli po svoje, nihče ne sme stopiti v moj svet, nikogar ne sme brigati moj greh. Logično, vsi smo si zato tujci. Edina beseda, ki nam je domača.

   Kaj sedaj? Je Jezusova beseda izgubila vrednost, sodobnost. Ne! Ravno v tem svetu želi biti kažipot v drugo smer. V tvojo smer, smo vzklikali na oratoriju. V tvojo smer, je lahko tudi geslo novega šolskega in veroučnega leta.

   Evangelij je sodoben, je aktualen, a kaže v drugo smer, kot kaže ta svet. Sili nas v priznanje, da je greh in je krepost. Merilo za greh je Bog. Kjer ni Boga, ni greha. Ne slepimo se, da ni greha zato, ker smo tako v redu. Ne, če ne priznamo greha, je to zato, ker ne priznamo Boga. Merilo za greh nisem jaz, ne ti, ampak Evangelij. Živa božja beseda, ki nas vabi k ljubezni in resnici. Če se ne moremo zediniti v ljubezni, je zato, ker nekdo laže, se spreneveda, preprosto rečeno greši. Greh je! Zato smo povabljeni, da sprejemamo opomine, da opominjamo in svarimo.

   Posvariti brata v grehu smo dolžni! To za kristjana ni izbira, ampak dolžnost. Ko v luči Evangelija razumemo, da nekdo greši, smo ga dolžni posvariti. Ni vse enako dobro! Ne slepimo drug drugega s tem, da nečesa pač ne čutimo kot greh. Merilo je Bog, ne naši občutki. Merilo je resnica, ki je v Bogu, ne naša resnica. Če ne pridemo skupaj, moramo poiskati priče.

   Kristjan je dolžan biti priča za resnico. Prvi kristjani in tudi kristjani v kasnejših obdobjih so bili pripravljeni dati za resnico življenje. Danes pa se sprenevedamo, da ne vemo, kaj je resnica. Sprenevedamo se, da je vse enako dobro. Ne! Resnica je samo ena, je zapisana v Bogu, ki se razodeva v Evangeliju. Ni več resnic, stopiti moramo v bran Edini resnici, ki je Jezus sam!

   Papež Benedikt XIV. je na letošnjem svetovnem dnevu mladih povedal, naj se ne slepijo, da bodo resnico našli sami. Celo svaril jih je. Sami ne boste našli resnice. Lahko boste mislili, da ste jo našli, da ste našli Boga, pa boste v resnici sledili hudemu duhu. Zato potrebujemo občestvo v duhu in resnici. Potrebujemo Cerkev, ki bo živela iz Kristusa, ki je pot, resnica in življenje.

   Dragi bratje in sestre, le če bomo šli v Njegovo smer, bomo postajali med seboj resnični bratje in sestre. Med seboj ne bomo več tujci, ampak prijatelji.

   V tvojo smer danes pomeni:

   – Priznavati greh in iskati krepost.

   – Sprejemati opomine in svariti.

   – Biti pripravljen pričati za resnico.

   – Narediti vse, da bi ustvarili živo občestvo resnice in ljubezni.

   Stopimo torej resnično v Njegovo smer! Borimo se proti grehu, iščimo resnico, živimo ljubezen, da bomo ustvarjali živo občestvo resnice in ljubezni.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/n23-ce-tvoj-brat-gresi-ga-posvari

   Odgovori
3. Hvala says:

   8. avgusta, 2021 at 7:09

   Ko človek sledi Resnici, izpolnjuje Božjo voljo naleti in doživlja v življenju nasprotovanja, OBTOŽBE…. Pater Peter Žakelj opisuje obtožbe, ki jih je doživel in doživlja.

   Takole pravi:

   Če se ob tem evangeliju ustavim ob svoji duhovniški poti lahko rečem, da se sam vedno sprašujem, kdaj križam Jezusa. Tega ne želim, zato mi je prva in najpomembnejša stvar v mojem življenju in duhovništvu: Resnica. Slediti resnici, ki osvobaja, je moje prvo vodilo. Ne pravila in stereotipi ampak resnica. Drugo je: Izpolniti božjo voljo. Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi paše ali se zdi primerno znotraj mojih predstav. Verjamem, da me to osrečuje in izpolnjuje. Tretje vodilo, pa je: Ljubiti. Samo ljubezen izpolni človeka.

   V tej luči sem vedno želel graditi naše odnose in ustvarjati živo občestvo. Bodisi z domačimi, med mladimi, v zakonskih odnosih, med brezdomci ali v skupnosti. Pri tem vedno naletim na lastne omejenosti in svoj nepopolnost, hkrati tudi na hud odpor in obtožbe. Naj naštejem le nekaj obtožb, ki močno zaznamujejo mojih 25 let duhovništva, od tega devetnajst let bivanja na Gradu. Obtožbe vidim zelo podobne tem, ki jih doživlja Jezus.

   – Ko sem na Grad sprejel dekleta, se je kar kadilo od sumničenja in nasprotovanja. Nihče ni povedal nič jasnega, le obtožbe in zgražanja je bilo čutiti. Menda nekatere to še vedno grize.

   – Ko sem bil primoran v izganjanje hudiča oz. eksorcizem, sem prejel pisno dovoljenje od škofa, pa sem bil obtožen nepokorščine. Označen sem bil za skrajneža, neuravnovešenega, tistega ki pretirava, išče pozornost, pomembnost itd.

   – Ko sem delal z mladimi, so se župniki zgražali nad necerkvenostjo. Češ, da rušim ustaljene meje župnij in pastorale, da to ničemur ne koristi, le škodi.

   – Ko sem več kot deset let organiziral celotno dekanijo v pripravi na birmo in jo vodil, sem dobil očitek, da ni nobene koristi, da mlade vlečem k sebi, da sem preveč zahteven, skratka od vsega nobene koristi.

   – Ko sem začel spremljati ljudi v osebnih pogovorih, so mi nekateri očitali, da za to delo nimam nobene licence.

   – Pri spremljanju mladih je očitek, da razdiram družine in ločujem otroke od staršev.

   – Pri delu z zakonci in starši je problem, da so le ti premalo vključeni v župnijo.

   – Pri delu z brezdomci, da jim delim hrano in podpiram njihovo lenobo.

   – V odnosih do posvečenih pa nisem sposoben za dialog, ne vidim drugih, samo pričakujem in nič ne vložim itd. itd.

   Seznam obtožb je dolg. Že dolgo mi je jasno, da ga ne bom nikoli izbrisal. Počasi se navajam, da bo vedno daljši, da bodo očitki vedno. Če spodbujaš ljudi, da bi rasli, da bi živeli bolj polno, ustvarjaš neprijetne napetosti in prebujaš slabe občutke. Hočeš nočeš podiraš ustaljene okvire in rahljaš varne meje. Iz vsega se rojevajo obtožbe, kjer ni prostora za razumevanje. Jezusa sta zavzeto delo za človeka in želja da bi zaživeli polno pripeljalo na križ, konec za njegove učence ni bil in ne bo drugačen.

   Kljub temu sem z veseljem duhovnik in z veseljem lazarist. Moja neuspešnost in nepriljubljenost ne bo spremenila mojih treh vodil:

   – Slediti resnici, ki osvobaja.

   – Izpolniti božjo voljo.

   – Ljubiti.

   Kljub temu, da se je v vseh teh letih marsikdo čutil prizadetega in užaljenega, nisem nikoli želel ne z besedo ne z dejanji obsojati ali obtoževati ali zbujati občutke krivde. Žal je bilo pogosto razumljeno narobe. Žal mi je, da nisem znal drugače. Rad bi, da bi živeli polno, da bi se resnično veselili poti za Jezusom, da bi rasli iz resnice Evangelija in verjeli v lepoto življenja v živem občestvu Cerkve. Bogu sem hvaležen za dar duhovništva, da mu lahko služim.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/n09-pravila-ali-polno-zivljenje

   Odgovori
4. Hvala says:

   7. avgusta, 2021 at 20:23

   MISLI MATERE TEREZIJE

   Kristus nas izbere
   »Niste vi mene izvolili, temveč sem jaz izvolil vas« (Jn 15,16). Kristu­sova izbira napravi iz nas to, kar smo… On bo izpolnil svoj načrt v nas in po nas, kljub vsem našim pomanjkljivostim in napakam.

   »Biti kristjan pomeni razdajati se«
   Nekoč so vprašali nekega hindujca: »Kaj je kristjan?« In dal je zelo preprost in nenavaden odgovor: »Biti kristjan pomeni razdajati se.« In prav od začetka razumemo, da je zares vredno le dajanje. Bog je tako ljubil svet, da nam je dal svojega Sina — prvi veliki dar. Čeprav bogat je postal ubog zame in zate. Povsem se nam je dal. Pa to še ni bilo dovolj. Želel nam je dati nekaj več – dati nam možnost, da bi se mi dali Njemu.

   Služiti Kristusu v ubogih
   Odrinjeni, nezaželeni, neljubljeni, alkoholiki, umirajoči, obubožani, zapuščeni in osamljeni, izločeni in najnižji gobavi bolniki—vsi tisti, ki so v breme človeški družbi, ki so izgubili vse upanje in zaupanje v življenje, ki so pozabili, kakšen je nasmeh, ki so izgubili občutek za topel dotik roke iz ljubezni in prijateljstva, iščejo pri nas tolažbe. Če jim obrnemo hrbet, ga obrnemo Kristusu in ob svoji smrtni uri bomo sojeni po tem, če smo v njih spoznali Kristusa in kaj smo storili zanje.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/taxonomy/term/44/0?page=35
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   ALKOHOLIKOM IN VSEM OSTALIM ODRINJENIM IZ TE DRUŽBE- POMAGATI, NE PA BEŽATI OD NJIH ZARADI SVOJEGA TRENUTNEGA UGODJA NEKAJ LET NA TEM SVETU- NE ZA VSAKO CENO SE “LOSATI TEGA TRPLJENJA”.

   Odgovori
5. Hvala says:

   7. avgusta, 2021 at 19:44

   RECEPT SVETNIŠKIH ZAKONCEV MARTIN ZA PREMAGOVANJE TRPLJENJA

   LUDVIK IN ZELIJA MARTIN, STARŠA SVETE TEREZIJE DETETA JEZUSA, STA VSE PREPUŠČALA BOŽJIM ROKAM

   Na zemlji se vsi, verni in neverujoči, slej ko prej soočimo s trpljenjem. Kristjan, ki želi biti svet, to trpljenje sprejme in ga izroča, pridružuje Kristusovemu trpljenju. Na ta način postaja podoben Kristusu.

   Bog noče trpljenja, nikoli ga ni hotel, kakor ni hotel njegovega vzroka, se pravi greha. Ni On tisti, ki nam pošilja trpljenje, da bi nas kaznoval, kakor morda kdaj pomislimo. Zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi preprečili, olajšali ali ozdravili trpljenje. To je storila Zelija: molila je, da bi ozdravela, romala je v Lurd …

   Po drugi strani se ni jezila na Boga, ampak je vse sprejemala in svoje življenje popolnoma izročila v Božje roke, kot je zapisala njena svakinja:

   “Najbolje je vse stvari prepustiti v roke dobrega Boga ter v miru in vdano čakati, da se zgodi njegova volja. Tako se bom trudila tudi sama” (Družinska korespondenca, 45).

   Njen boj je bil torej v tem, da se prepusti Božji volji in si ne prizadeva za vsako ceno izogniti trpljenju.

   ALI OBSTAJA “RECEPT ZAKONCEV MARTIN” ZA PREMAGOVANJE TRPLJENJA?

   Ko sta zrla v Križanega in njegovo Žalostno Mater, sta zakonca Martin razumela odrešenjsko vrednost trpljenja, ki ga nosimo in darujemo iz ljubezni.

   Brez vprašanj in jeze na Boga sta zato sprejemala vsakdanje križe, od majhnih do največjih. Moč sta črpala iz svete evharistije in obhajila, saj sta vsak dan hodila k maši. Tako se je njuno trpljenje zanju in za njune otroke spremenilo v blagoslov. Ko je Zelija zbolela za rakom, je nekega dne rekla:

   “Če bi bilo moje življenje dovolj velika žrtev, da bi Leonia postala svetnica, bi ga z veseljem darovala” (Družinska korespondenca, 184).

   https://si.aleteia.org/2020/05/15/recept-svetniskih-zakoncev-martin-za-premagovanje-trpljenja/

   Odgovori
6. Miro says:

   7. avgusta, 2021 at 19:14

   JEZUS V DANAŠNJEM EVANGELIJU GOVORI: »ČE BI IMELI VERO KAKOR GORČIČNO ZRNO …« – GORČIČNO SEME JE ZELO MAJHNO, A JEZUS PRAVI, DA JE DOVOLJ, ČE IMAMO TAKO MAJHNO TER ISKRENO VERO IN BOMO LAHKO DELALI ČLOVEŠKO GLEDANO NEMOGOČE, NEDOUMLJIVE STVARI – IN KAKO NAJ ZAJEMAMO TO MOČ?

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 17,14-20)

   Ko so prišli k množici, je nekdo stopil k njemu, se vrgel pred njim na kolena in rekel: »Gospod, usmili se mojega sina! Božjasten je in hudo trpi. Večkrat pade v ogenj in večkrat v vodo. Privedel sem ga že k tvojim učencem, pa ga niso mogli ozdraviti.« Jezus je odvrnil: »O neverni in pokvarjeni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Privedite mi ga sem!« Jezus mu je zapretil in demon je šel iz njega; deček pa je bil od tiste ure zdrav. Tedaj so se učenci približali Jezusu in mu na samem rekli: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« »Zato, ker imate malo vere,« jim je dejal. »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+17%2C14-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Jezus v današnjem evangeliju govori: ‘Če bi imeli vero kakor gorčično zrno …’ Gorčično seme je zelo majhno, a Jezus pravi, da je dovolj, če imamo tako majhno ter iskreno vero in bomo lahko delali človeško gledano nemogoče, nedoumljive stvari. In še res je! Vsi poznamo preproste, ponižne ljudi, ki imajo močno vero ter resnično premikajo gore! Pomislimo na mame in očete, ki se soočajo z zelo težkimi situacijami ali na bolnike, tudi težko bolne, ki prenašajo vedrino na tiste, ki jih obiščejo. Te osebe se, ravno zaradi njihove vere, ne bahajo s tem, kar delajo; nasprotno, kakor zahteva Jezus v evangeliju, pravijo: ‘Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti’. Veliko jih je tudi med nami, ki imajo to močno, ponižno vero. In to dobro dene!

   Pomislimo na številne misijonarje, može in žene, ki so zaradi tega, da so prinesli evangelij, premagali številne ovire ter resnično za to dali življenje, kakor tudi pravi sveti Pavel Timoteju: ‘Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč’. Toda to se tiče vseh. Vsak od nas v svojem vsakodnevnem življenju, lahko pričuje z Božjo močjo, z močjo vere za Kristusa. Tudi majčkena vera, ki jo imamo je močna in s to močjo je potrebno pričevati za Jezusa Kristusa. Bodimo kristjani z življenjem, z našim pričevanjem.

   In kako naj zajemamo to moč? Zajemamo jo v molitvi od Boga. Molitev je dihanje vere. Zaupljivega odnosa, odnosa ljubezni pa ni brez pogovora. Molitev je torej pogovor duše z Bogom.

   Neugledno zrno, gorčično zrno, ki mora strohneti, pa predstavlja pot Boga v ta svet in pot njegovega delovanja. Majhno, drobno in neugledno. Takšno je Božje življenje v samem začetku. Takšno je tudi življenje njegovih služabnikov. Če hočemo resnično srečati tega otroka, božje dete, se moramo učiti majhnosti zrna, prenašati neuglednost spreminjanja in preobrazbe v novo podobo, ter biti potrpežljivi v pričakovanju, da obrodimo sad.

   Pred nami se takoj zariše skušnjava velikih in močnih, ljudi hitrih korakov in uspeha. Skušnjava preteklega in današnjega Babilona. Radi bi zgodbe o uspehu! To poznamo vsi. Vse bolj privlači pot uspeha kot neuspeha, ugleda kot zavrženosti itd. Le če se vedno znova ustavimo, pustimo prostor Božji logiki, v globini vemo, da je pot novega življenja pot umiranja sebi, ki tih in v počasnem koraku rojeva božje sadove.

   Gorčično zrno, je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci. Tako naj raste tudi naša vera.

   Želim vam vztrajanja na poti Besede, ki daje življenje. Potrpežljivega spreminjanja in notranje moči, da bi poganjali sad. Dajali življenje svetu in mu bili luč.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   7. avgusta, 2021 at 16:01

   BOG OD NAS PRIČAKUJE, DA DEJAVNO SODELUJEMO Z NJEGOVO MILOSTJO – MED VPRAŠANJA, NA KATERA BOMO ODGOVARJALI PRI VESOLJNI SODBI, SODI TUDI SKRB ZA BOLNIKE!

   KATERA SO TELESNA IN DUHOVNA DELA USMILJENJA?

   Poznamo telesna in duhovna dela usmiljenja. Telesna dela usmiljenja so: lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati.

   Duhovna dela usmiljenja so: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi.

   Vsa telesna in duhovna dela usmiljenja so zelo konkretna, kakor mora sploh biti konkretna ljubezen do bližnjega, sicer je lahko mrtva, kakor je tudi vera brez del mrtva (prim. Jak 2,17).

   KAKO NAJ SE ZAVZEMAMO ZA BOLNIKE?

   Jezus se je zelo zavzemal zanje in jih je veliko tudi ozdravil. Skrb za bolnike spada celo k vprašanjem, na katera bomo odgovarjali pri vesoljni sodbi.

   O sv. Frančiški Rimski beremo: »Frančiška ni stregla samo tistim bolnikom, ki jih je mogla zbrati na svojem domu, ampak je hodila tudi za tistimi, ki so bolehali doma in ležali v javnih bolnišnicah. Dajala jim je piti, pripravljala je postelje, obvezovala rane. Čim bolj so bili bolniki zanemarjeni in ji je ob njih šlo na bruhanje, tem marljiveje in skrbneje jim je stregla. Pogosto jih je obiskovala v bolnišnici Campo Santo, jim prinašala jedila in priboljške in jih delila najbolj potrebnim. Domov je nosila njihovo raztrgano obleko in umazano perilo. Prala ga je, krpala, zlikala in nadišavila s tako skrbjo, kot bi delala za samega Jezusa. Polnih 30 let je Frančiška tako stregla bolnikom po bolnišnicah.

   Povzeto po: Živite v ljubezni, p. Anton Nadrah

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   P.S.: Bi mogoče bili pripravljeni storiti to, kar je v svojem usmiljenju, ki ga je obilno zajemala iz studenca Božjega usmiljenja, delala sv. Frančiška? Za vas tega ne vem, zase pa lahko zapišem, da takšne ljubezni do bolnikov niti približno ne premorem. Jezus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!

   Odgovori
   • Hvala says:

     7. avgusta, 2021 at 17:09

     Luka 1,37

     BOGU NAMREČ NI NIČ NEMOGOČE.

     Odgovori
8. Hvala says:

   7. avgusta, 2021 at 15:58

   RAZUMEVANJE NE BO NIKOLI PRINESLO BOŽJEGA MIRU (Vrtnice JMS -07.08.)

   Razumevanje ti ne bo nikoli prineslo mojega miru. Zato te učim zaupati vame in se ne zanašati na svoj razum. Ljudje so nenasitni v prizadevanju, da bi vse razumeli: mislijo, da bodo tako lahko imeli življenje pod nadzorom. A težav je vedno cel kup. Takoj ko odpraviš eno, se pokaže druga. Le za kratek čas si lahko oddahneš od njih, nato pa si kaj hitro spet začneš razbijati glavo s tuhtanjem, kako rešiti nov problem (ga imeti pod nadzorom), namesto da bi poiskala mene (ki imam vse pod nadzorom).

   Celo najmodrejši človek na zemlji, Salomon, ni znal najti poti do mojega miru. Njegova velika modrost mu je dala občutek, da se vse konča v izpraznjenju namesto v izpolnjenju. Na koncu je skrenil s prave poti in se vdal volji svojih žena ter začel častiti malike.

   Moj dragoceni mir ni nedosegljiv cilj, skrit v kakšnem neprehodnem labirintu. V resnici si vedno ovita vanj, saj se ga ne da ločiti od moje navzočnosti. Ko gledaš vame, se ga začenjaš zavedati.

   Pregovori 3,5–6; Pismo Rimljanom 5,1; Drugo pismo Tesaloničanom 3,16

   Odgovori
9. Miro says:

   7. avgusta, 2021 at 15:26

   ZAVEDATI SE JE TREBA VELIČINE BOŽJEGA DARU, KI NAM JE DAN V ZAKRAMENTIH KRŠČANSKEGA UVAJANJA, ČE NAJ DOJAMEMO, KAKO NEKAJ ZAVRAČAJOČEGA JE GREH ZA TISTE, KI SO “OBLEKLI KRISTUSA”

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   ČEMU ZAKRAMENT SPRAVE PO KRSTU?

   1425 “Umili ste se, se posvetili in opravičenje dosegli v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga” (1 Kor 6,11). Zavedati se je treba veličine božjega daru, ki nam je dan v zakramentih krščanskega uvajanja, če naj dojamemo, kako nekaj zavračajočega je greh za tiste, ki so “oblekli Kristusa” (Gal 3,27). Toda apostol sv. Janez pravi tudi: “Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnica ne živi v nas” (1 Jn 1,8). In Gospod sam nas je učil moliti: “Odpusti nam naše dolge” (Lk 11,4), povezujoč medsebojno odpuščanje naših žalitev z odpuščanjem, ki ga bo Bog podelil našim grehom.

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-cemu-zakrament-sprave-po-krstu/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    7. avgusta, 2021 at 11:54

    JE TRPLJENJE POSEBEN NAČIN RAZODEVANJA BOŽJE LJUBEZNI DO NAS?

    Tako mislijo svetniki. Sv. Terezija Avilska je zapisala: »Gotovo je, da Bog po poteh trpljenja vodi tiste, ki jih zelo ljubi, in čim večja je njegova ljubezen do njih, tem hujša trpljenja jim nalaga.«

    Že na čisto navaden zobobol in podobne bolečine lahko gledamo kot na nekaj za nas koristnega in zato kot sad Božje ljubezni do nas. Bolečina ima smisel, ker nas opozori, da bo treba k zobozdravniku. Podobno velja za marsikatero drugo bolečino. Lahko smo zanjo Bogu hvaležni. Če se bomo zanjo zahvaljevali, jo bomo lažje prenašali.

    Tisto, kar je po Božji volji, je za nas najboljše. Bog najbolje ve, kaj je za nas dobro. Ker nas ljubi, nam hoče to dobro tudi preskrbeti. Mi v svoji kratkovidnosti pogosto ne opazimo, da gre za nekaj dobrega. To je takrat, ko se srečamo s križem.

    Pravo kristjanovo razpoloženje je tisto, ki ga opisuje Tomaž Kempčan: »Gospod, ravnaj z menoj, kakor hočeš, da bo le moja volja prav in trdno združena s teboj. Saj more biti le dobro, kar koli storiš z menoj. Če hočeš, da bom v temi, bodi blagoslovljen; in ako hočeš, da bom v svetlobi, bodi tudi blagoslovljen. Če me milostno tolažiš, bodi blagoslovljen; in če je tvoja volja, naj bom v bridkostih, bodi prav tako vedno blagoslovljen!«

    Trpljenje je kakor zdravilo. Večkrat najboljše in edino učinkovito zdravilo za dušo. Dobra zdravila so običajno grenka, sicer ne delujejo tako dobro. Ko nam jih zdravnik predpiše, nam hoče dobro.

    Sveti ljudje vseh časov so zdravilno moč trpljenja dobro doumeli in upoštevali. Bog je sv. Katarini Sienski pojasnjeval, da ljudem pošilja križe »iz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval pred večnimi mukami in jim priskrbel večno življenje«. »Kar dopuščam in pošiljam, se zgodi le zato, da pridete do cilja, za katerega sem vas ustvaril.«

    Najboljši odgovor na vprašanje trpljenja je trpljenje Božjega Sina. Nebeški Oče svojega Sina neskončno ljubi. Vendar je hotel, da je trpel in umrl na križu za naše odrešenje. Nebeški Oče tudi nas ljubi. Prav zato nam pošilja ali dopušča različne križe, ker hoče z njimi za nas ali za druge ljudi doseči nekaj zelo dobrega.

    Bog zlo in trpljenje dopušča, ker hoče z njim doseči nekaj dobrega. Dostikrat je le križ tisto zadnje rešilno sredstvo, ki nas privede do poglobljene vere v Boga in do dozorele krščanske osebnosti. Bolečina je kakor kiparski mojster, ki s trdimi udarci izkleše iz neobdelane marmornate gmote čudovit kip – dozorelo osebnost.

    Sv. Maksimilijan Kolbe je dejal: »Zunanje in notranje težave prihajajo zato, da nas posvetijo.«

    Večkrat nas šele človeške preizkušnje pripeljejo k spoznanju Boga in njegove ljubezni. Takrat, ko se okoli nas vse podira, začutimo Božjo ljubezen, ki je v trpečem človeku tako trdno zasidrana. V bolečini bolje spoznamo vrednost stvari, zadnjo resnico o vsem.

    Bolečina sama na sebi ni vrednota, ampak je pot do križanega Kristusa. Kadar se srečamo z bolečino, se povežimo z Jezusom, ki je navzoč v tej bolečini. Obudimo željo, da hočemo hoditi za njim, obloženim s križem. Darujmo mu svojo bolečino in se ne ustavljajmo pri njej, ampak se usmerimo na Boga in na bližnjega.

    Z bolečino se je mogoče srečevati takole: »Ti, Gospod, si moja edina sreča. Izbrala sem tebe, nisem izbrala drugih, zato hočem tebe. Če mi pošiljaš veselje, da bi me okrepil in bi tako potem laže objela bolečine, ga rada sprejmem. Toda izbrala sem bolečino, ker si v njej ti.« »Bolečina je Božji dar ustvarjenemu bitju. To niso samo besede, s katerimi bi tolažili sebe ali bolnike. Bog vse bolne resnično ljubi na poseben način, ker so bolj podobni njegovemu Sinu.« (Chiara Lubich)

    »Trpljenje je za tistega, ki gleda krščansko, nekaj velikega Je ravno možnost, da v sebi dopolnjujemo Kristusovo trpljenje za naše očiščenje in za odrešenje mnogih.« (Chiara Lubich)

    »Kot je Jezus prav po bolečini daroval človeku veselje v tem življenju in ono neminljivo v drugem življenju, tako lahko človek po raznih težavah, ki jih vsak dan sprejme in daruje v nadnaravnem duhu, poskrbi za svojo lastno srečo in za srečo drugih.« »Križ, bolečina, zlasti trajna, je eden največjih darov, ki nam jih Bog lahko da.« (Chiara Lubich)

    Povzeto po knjigi: Živite v ljubezni, p. Anton Nadrah

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Hvala says:

      7. avgusta, 2021 at 13:59

      Ja, res je.
      Ko se pojavi v življenju trpljenje, se človeku najprej zdi, da se je ves svet sesul na glavo. Ko pa človek prepusti ŽIVLJENJE V GOSPODOVE ROKE, DA BOG ODLOČA IN VODI POT, POTEM SE VSE SPREMINJA. Bog s čudeži poseže v življenje, samo odpreti je treba NOTRANJE OČI, POGLEDTI JE TREBA Z BOŽJIMI OČMI.

      Nekateri pravijo, da verjamejo, da se bo zgodil čudež v njihovih življenjih. Če to pričakuješ, verjameš in upaš, JE POTREBNO, DA SE ČLOVEKOVA VOLJA POPOLNOMA USKLADI Z BOŽJO VOLJO, PREPUSTITI NJEMU POT, SAMOVOLNJE ODLOČITVE ODPADEJO.

      Če pa človek reče, da verjame v Božji čudež, verjame v Božjo ljubezen, pa sam išče razne rešitve iz stisk, iz bolezni, zaničevanja in vse drugo brez da se je pogovoril z Bogom in BREZ DOVOLJENJA BOGA, sam sebe zavaja in ne priznava DELOVANJE BOGA.

      KDAJ ČLOVEK ZAUPA BOGU? ZAUPAL BO TAKRAT, KO BO IZROČIL STISKO, BOLEZEN itd. v Njegovo odločanje, v pričakovanje Njegove rešitve in BO TUDI POČAKAL, DA GA BO BOG USMERIL IN MU POKAZAL KAM NAJ GRE IN KAJ NAJ DELA, TER ŽIVEL TAKO KOT BOG NAROČA. NE SAMO DA BO BRAL BOŽO BESEDO, AMPAK PO NJEJ ŽIVEL.

      Če iskreno in pošteno premislimo in pogledamo kaj pa mi ljudje zares počnemo: SAJ IZROČIMO GOSPODU PROBLEME IN BOLEZNI itd… GA PROSIMO, POTEM PA TEKAMO SAMI NAOKOLI ZA REŠITVAMI KOT KURE PO DVORIŠČU BREZ NJEGOVEGA SOGLASJA.
      ZRAVEN PA ŠE PRIČAKUJEMO DA BO BOG TO NAŠE TEKANJE IN “ISKANJE REŠITEV” ODOBRIL IN POMAGAL.

      To je velika prevara. TO NI ZAUPANJE V BOGA. ALI MISLIMO DA S TEM KO TO POČNEMO, DA JE TO ZAUPANJE V BOGA?. ČE SAM IŠČEŠ REŠITVE BREZ DA TE JE ON POSLAL, JE TO TEKANJE V PRAZNO- TO NI ZAUPANJE. Potemtakem pa še pričakujemo čudeže , zraven pa se še jezimo, ker ni po naši volji.

      Ali zares mislimo, DA GOSPOD NI SPOSOBEN POISKATI IN DATI REŠITEV, DA MORAMO MI S SVOJO ČLOVEŠKO OMEJENOSTJO ISKATI REŠITVE??? ALI ZARES MISLIMO, DA SMO MI BOLJ SPOSOBNI POISKATI REŠITVE KOT PA JE BOG, KI JE ALFA IN OMEGA.

      Problem je v nas- v naši človeški miselnosti. PRI BOGU JE PA VSE DRUGAČE. Problem imamo tudi ta, da ne MOREMO ČAKATI NA GOSPODOVE REŠITVE, BOG DAJE REŠITEV PO SVOJEM ČASU, TAKRAT KO VE, DA JE TO ZA NAS DOBRO, PRIMERNO, NE PA TAKRAT, KO SE NAM ZDI DA JE PRIMERNO IN POTREBNO.

      Naš človeški padec se največkrat zgodi zaradi NEPOTRPEŽJIVOSTI, ZARADI NAPUHA- rekoč to bom sam uredil po svoje.

      Delež Gospodove slave in kraljestva se ne dobi s svojim odločanjem. DOBI SE S POTRPEŽLJIVIM PRENAŠANJEM TRPLJENJA IN ČAKANJEM, DA NAM POŠLJE REŠITEV oz. POČAKATI, DA NAS ON USMERI IN POKAŽE, KER VE IN POZNA VSE, SAJ JE USTVARIL NEBO IN ZEMLJO.

      Iz svoje izkušnje potrjujem , da je to kar sem napisala resnica. Včasih se kar čudim, kako je Gospod pozoren na vsako malenkost, kako želi človeku pomagati, ga vzgajati, mu ustreči, mi smo pa tisti, ki obračamo glave vstran in držimo vajeti v svojih rokah.

      Odgovori
      • Miro says:

        7. avgusta, 2021 at 15:20

        Hvala za posredovanje izkušenj z vaše življenjske poti, saj prispevajo k razumevanju vprašanj s tega področja. Tisoč in tisoč življenjskih poti, tisoč in tisoč različnih izkušenj v luči Svetega Duha! Vsak človek namreč drugače doživlja tisto, kar mu je namenjeno v skladu z Božjim načrtom. Le-ta za človeka vsebuje najvišje Dobro v perspektivi njegovega odrešenja in večne sreče v Bogu.

        Ko se soočamo s težkimi vprašanji o smislu trpljenja, sprejemanju in spolnjevanju Božje volje, itn., je seveda potreben celovit pogled, katerega nam podajajo: Sveto pismo, nauk Cerkve, Katekizem katoliške Cerkve, Dnevnik svete Favstine Kowalske, nauki svetnikov in svetnic … Mimogrede: O vrednosti trpljenja za naše odrešenje me poleg življenja Trpečega Gospoda najbolj prepriča tisti svetnik, ki je svoje življenje daroval za Kristusa, npr. sv. Maksimiljan Kolbe.

        Molimo, molimo, molimo, kot nam naroča Preblažena Devica Marija. Za razvetljenje v hudih življenjskih situacijah se še posebej veliko priporočajmo Svetemu Duhu.

        PRIDI, SVETI DUH

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
        vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
        Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
        prenovil boš obličje zemlje.

        Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
        razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
        bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
        vselej radi sprejemali njegove spodbude.
        Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

        Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

        Odgovori