Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 18:06

   Božja Milost
   Božja Milost je posebna Božja Naklonjenost in Ljubezen, ki jo Bog zastonj brez naših zaslug daruje in izkazuje človeku tako, da more po Milosti doseči najtesnejšo skupnost z Bogom ali Zveličanje. Pomeni pa seveda tudi učinek te posebne Božje Ljubezni človeku, ki je predvsem v tem, da se Bog sam daje človeku v delež, da je človek na Poti K Jezusu v polni skupnosti z Bogom. Božja Milost je zastonjsko darilo človeku, kjer Bog zastonj grešnemu in nepopolnemu človeku izliva ljubezen, prijaznost, naklonjenost in sicer vsem ljudem, ki Mu bodo zaupali, ki v Jezusa verujejo in ki so v tesnem odnosu z Njim in sicer tako, da lahko človek/ljudje lahko sprejmejo Božj Milost. Po Božji Milosti je človek na poseben način odprt za Boga in je Bogu blizu. Bog ga kliče tako, da je deležen Božje Narave, da je Božji Otrok, Kristusov brat in Kristusov sodedič Večnega Življenja, kljub temu, da je človek grešen in nepopolen. Bog je Ljubezen in Usmiljenje, ki nam, ko se spovemo in pokesamo grehov odpušča in nas vabi, da se vrnemo nazaj k Njemu, kot izgubljeni sin. Naše opravičenje izhaja iz Božje milosti. Brez Boga itak smo NIČ in brez Boga ne moremo storiti NIČ.
   Božja Milost je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic, naj postanemo Božji otroci (Prim. Jn 1,12-18), posinovljenci (Prim. Rim 8,14-17.), deležni Božje narave (Prim. 2 Pt 1,3-4), Večnega življenja (Prim. Jn 17,3). Milost je delež pri Božjem življenju. Uvede nas v notranje globine Troedinega Božjega življenja. Po krstu ima kristjan delež pri milosti Kristusa, ki je glava svojega telesa. Kot “posinovljenec” (posvojeni sin Boga) more v zedinjenju z edinim Sinom odslej Boga imenovati “Očeta”. In prejme življenje Duha, ki mu vdihne ljubezen (agape) do bližnjega in ki oblikuje Cerkev. Ta poklicanost k Večnemu življenju je nadnaravna. Popolnoma je odvisna od podarjene pobude Boga, kajti le on se more razodeti in dati samega sebe zastonj iz Ljubezni. Ta poklicanost presega zmožnosti razuma in moči človeške volje pa tudi vsakega ustvarjenega bitja (Prim. 1 Kor 2,7-9).
   Kristusova milost je nezaslužen Božji dar, ki nam ga daje Bog iz svojega življenja, vlitega po Svetem Duhu v našo dušo, da bi jo pozdravil greha in posvetil: to je posvečujoča ali pobožanstvujoča milost ali milost, prejeta s krstom. Ta milost je v nas studenec za dela posvečenja (Prim. Jn 4, 14; 7,38-39). Če je kdo v Kristusu, je Nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse pa je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj … (2 Kor 5,17-18). Posvečujoča milost je trajen Bar, nadnaravna dispozicija, ki izpopolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom, delati po njegovi ljubezni. Razlikujemo habitualno milost, trajno dispozicijo (voljnost), da bi živeli in delali v skladu z Božjim klicem, in pa dejanske milosti, se pravi Božje posege bodisi na začetku spreobrnjenja bodisi v potekanju posvečenja. Človekova priprava na sprejem milosti je že delo milosti. Potrebna je, da vzbudi in podpira naše sodelovanje za opravičenje po veri in za posvečenje po ljubezni. Bog dovrši v nas to, kar je začel, kajti on “prične, ko stori, da po njegovem delovanju mi hočemo, in dovrši tako, da sodeluje z našimi že spreobrnjenimi hotenji” sv. Avguštin, grat. 17):
   Seveda delamo tudi sami, vendar delamo le skupaj z Bogom, ki dela. Njegovo usmiljenje je namreč šlo pred nami, da bi bili ozdravljeni, kajti to usmiljenje gre še vedno za nami, da bi, ko smo bili enkrat ozdravljeni, bili oživljeni. Pred nami gre, da bi bili poklicani, in za nami gre, da bi bili poveličani. Pred nami gre, da bi živeli Bogoljubno, in za nami gre, da bi za vedno živeli z Bogom, kajti brez njega ne moremo ničesar storiti (sv. Avguštin, nat. et grat. 31).
   Svobodna Božja pobuda terja tudi človekov svoboden odgovor. Bog je namreč ustvaril človeka po svoji podobi in mu s svobodo podelil tudi sposobnost, da ga spozna in ljubi. Duša samo svobodno stopi v občestvo ljubezni. Bog se neposredno dotakne človekovega srca in ga naravnost vodi. V človeka je položil hrepenenje po resnici in dobrem, ki ga more izpolniti samo on. Obljube “večnega življenja” ustrezajo temu hrepenenju nad vsako upanje: Če torej beremo, da si po svojih zelo dobrih delih sedmi dan počival … naj nam beseda tvoje knjige napoveduje, da bomo tudi mi po svojih delih, ki so samo zato zelo dobra, ker si nam jih ti daroval, na soboto večnega življenja našli počitek v tebi (sv. Avguštin, conf. 13,36).
   Milost je najprej in predvsem dar Duha, ki nas opraviči in nas posveti. Vendar pa milost vsebuje tudi darove, ki nam jih Duh pokloni, da bi nas pridružil svojemu delovanju, da bi nas napravil sposobne za sodelovanje pri zveličanju drugih in pri rasti Kristusovega telesa, Cerkve. To so zakramentalne milosti, različnim zakramentom lastni darovi. To pa so tudi posebne milosti, imenovane tudi “karizme” po grškem izrazu, ki ga uporablja sveti Pavel in pomeni naklonjenost, zastonjski dar, uslugo (Prim. C 12). Kakršnakoli že je njihova narava, včasih izjemna, kot je to dar čudežev ali jezikov, karizme so naravnane na posvečujočo milost in za cilj imajo skupni blagor Cerkve. Karizme so v službi ljubezni, ki gradi Cerkev (Prim. 1 Kor 12). Spodobi se, da med posebnimi milostmi omenimo stanovske milosti, ki spremljajo izvrševanje dolžnosti krščanskega življenja in služb znotraj Cerkve:
   Imamo različne darove, pač po Milosti, ki nam je bila dana od Boga. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno in na tihem, brez besed. Naj leva roka ne ve kaj daruje drugim desna roka. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost in pravičnost. Kdor se posveča dobrodelnosti, naj to dela z veseljem (Rim 12,6- 8). Ker je Milost nadnaravnega reda, se izmika našemu izkustvu in jo moremo spoznati samo z vero v Boga. Ne moremo se torej opirati na svoja čustva ali na dela, da bi iz tega sklepali, da smo opravičeni in rešeni (Prim. Trid. k.: DS 1533-1534). Vendar nam po Gospodovi besedi: “Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali” (Mt 7,20), razmišljanje o Božjih dobrotah v našem življenju in v življenju svetnikov jamči, da je v nas na delu Milost in nas spodbuja k vedno večji veri in k drži zaupljivega uboštva.
   Pokojni mariborski škof dr. Vekoslav Grmič poudarja, da vsak človek prejme dovolj Božje Milosti za Zveličanje, kajti Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, ker je Kristus na Križu umrl za vse ljudi in vstal od mrtvih. V kolikor človek ne sodeluje z Božjo Milostjo, je to njegova svobodna odločitev, ker se zavestno ne odziva Božjemu klicu in ker noče živeti kot Božji Otrok tako, da bi bil deležen Božje Milosti. Milost tedaj ostane po njegovi odločitvi v njem prazna in je brez učinka. Bog se človeku po milosti ne vsiljuje in ne ruši v njem naravne bogopodobnosti, ki je predvsem v njegovi svobodi, da veruje v Boga in sprejme Božjo Ljubezen ter spolnjuje Božjo Voljo. Vendar nas Bog vedno čaka, da se vrnemo k Njemu. In da sprejmemo Njegovo Ljubezen in Milost. Prosimo Boga Milosti, da bomo imeli voljo in hotenje, da se bomo kaj več podučlili o Veri in Bogu. Kot verniki in kristjani imamo do tega vso pravico.

   Božja Milost: Izvleček iz Katekizma Katoliške Cerkve (Marija Pomagaj Brezje) in definicija pomena po dr. Vekoslav Grmič: Mali teološki slovar, Mohorjerva Družba Celje 1973.

   Odgovori
2. Miro says:

   12. avgusta, 2021 at 17:28

   NEULOVLJIVO – SO STVARI V NAŠEM ŽIVLJENJU, KI JIH NE BOMO NIKOLI POPOLNOMA SPOZNALI ALI RAZUMELI

   Igrivi petletni fantič je gledal svojega očeta, kako puha kolobarčke dima. Nagajivo je tekal do očeta, zajel v roke nekaj dima in tekel z njim v drugi kot sobe, kot bi nesel zaklad. Odprl je dlani in začudeno ugotovil, da dima ni nikjer več. Takoj je spet tekel k očetu in med dlani zajel še več dima ter se počasi premikal proti kotu; previdno, kakor da bi nesel jajca. A dima spet ni bilo, ko je odprl dlan. Za trenutek je zmedeno pogledal okoli sebe in začel z drugo igro.

   So stvari v našem življenju, ki jih ne bomo nikoli popolnoma spoznali ali razumeli. Tudi nimamo nad vsem nadzora. Nekatere stvari bomo morali preprosto sprejeti. In za nas bo bolje, da se s tem sprijaznimo.

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 17:08

   HVALEŽNOST
   Hvaležnost dobi svojo moč šele, ko jo človek ubesedi in udejani v življenju. Hvaležnost izrazimo Bogu za vse kar nam je dal. Bodimo hvaležni pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da se zlije v besede in v dejanja hvaležnosti za izkazano dobroto. Hvaležni smo lahko ne glede na osebno počutje in okoliščine ali ker želimo tudi drugim vse dobro in lepo. Zapustiko cono udobja in ponesimo LUČ Svetlobe in Ljubezni med ljudi, da se ogrejejo njihova srca in se umirijo njohove duše, ker je prišla Božja Milost in Ljubezen med njih. Tudi če hvaležnosti iz različnih razlogov ne pokažemo izrazito, je še vedno pristna in lebdi v zraku; zorel bo čas, ko bo hvaležnost v naših srcih in naših besedah in dejanjih naš vsakdanjik, ker bo Bog zaradi svoje Ljubezni in Milosti blagoslovil vse kar molimo in delamo. Pomembno je, da nas želja po zahvaljevanju Bogu in ljudem nikoli ne mine. Bogu se lahko zmeraj zahvaljujemo in ga slavimo, saj je naš Bog, Stvarnik, ki nas najbolje pozna; predenj pa gremo taki, kakršni smo, vedno ubogi. Hvaležnost nas odpira Bogu in odpira tudi vrata naši sreči. Mislimo, da smo hvaležna oseba, ker dostikrat izrečemo hvala. Pravzaprav pa resnična hvaležnost presega zgolj zahvaljevanje, ko prejmemo darilo ali ko kdo kaj naredi za nas. Beseda evharistija v grščini pomeni zahvala. Pri vsaki sveti maši po Kristusovem telesu in krvi prejmemo odrešenje. Vsaka maša je torej priložnost, da se zahvalimo za edinstveno Kristusovo žrtev, ki jo je storil Jezus za človeštvo in se na skrivnosten, a resničen način dogaja pri vsaki sveti maši; pri evharistiji smo deležni po Božji Milosti Usmiljenja, Odrešenja in Življenja, če tudi Živimo in Delamo po Evangeliju ter spolnjujemo Božjo Voljo. Sicer bi bili obsojeni na smrt.Pred Bogom smo večni dolžniki. On nam je dal življenje, brate in sestre, vse dobrine, Zemljo in Stvarstvo. Še ljubimo lahko samo zato, ker nas je on prvi vzljubil. Ko Boga Ljubimo, Slavimo in se Mu Zahvaljujemo, storimo veliko dobrega Zase, saj se mu tako pustimo še globlje ljubiti., saj smo Božji Otroci.

   Amen.
   Ljubimo Jezusa in prosimo Boga blagoslova, da bo vse kar bomo delali in molili Bogu v Čast in Veselje Vekomaj, nam pa v radost in veselje, ker delamo vse prav, kar je po Božji Volji!

   Estera Grška 14,4: Ne samo, da skušajo hvaležnost izgnati iz človeške srede, temveč so zaradi bahavosti tistih, ki nočejo nič slišati o dobroti, postali prevzetni in mislijo, da bodo lahko ušli sodbi vsevidnega Boga, ki sovraži zlo.

   ZAHVALNA MOLITEV NAŠEMU BOGU
   O Bog, naš Stvarnik,
   zahvaljujemo se Ti za naš dom, Zemljo,
   za široko nebo in blagoslovljeno sonce, za oceane in potoke,
   za visoke hribe in šepetajoči veter,
   za drevesa in za zeleno travo.
   Zahvaljujemo se Ti za vse naše čute, s katerimi slišimo pesmi ptic
   in da lahko vidimo sijaj polj zasejanih z zlato pšenico in
   da okušamo jesenske plodove;
   da se veselimo in občutimo beli sneg in
   da zaznavamo vonjave spomladanskih cvetov.
   Dovoli nam, da se bo vsa ta lepota razlila v v naše srce;
   in odreši nas naše slabovidnosti, ker smo tako slepi,
   da vsega tega nismo opazili in videli,
   saj celo navadno trnasto grmičevje zagori in se zasveti s Tvojo veliko slavo.
   Da slepi spregledajo in se bolni po Jezusovi Milosti čudežno ozdravijo na dušiin na telesu.
   Da obupani in žalostni dobijo od Jezusa Milost Rešitve in Upanje Odrešenja.
   Da se bomo znali poslušati, slišati in se medsebojno ljubiti in razumeti.
   Da bomo ljudem na Zemlji prinašali Jezusovo Luč Odrešenja in Nauke Evangelija.
   Zakaj dal nam je dvoje ušes in ena usta, da več poslušamo kot govorimo.
   Da gremo iz hrupa v mir in v tišino ter molimo na samem in prosimo Boga za Vodstvo.
   Da ljubimo Jezusa in Mater Marijo zaradi Njune Usmiljenosti, Ljubezni in Dobrote.
   Ne pozabimo, da nas je Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu Odrešil in nam vse daruje,
   da bi nam bilo dobro in da bi med nas prišel Božji Mir in Božje kraljestvo. Amen.

   Odgovori
   • Miro says:

     12. avgusta, 2021 at 17:41

     Res je, to vsekakor drži. Pri tem je nujna še bistvena dopolnitev. Ne pozabimo na sveto Evharistijo – na sam vrhunec naše vere in našega duhovnega življenja.

     NAJVIŠJA OBLIKA ZAHVALE ZA KRISTJANE JE DARITEV SVETE MAŠE, KJER SE BOGU OČETU ZAHVALJUJEMO ZA VSE, KAR NAM JE PODARJENO!

     Večkrat se priporočajmo Svetemu Duhu, da se bomo pod Njegovim vodstvom približali skrivnostim svete Evharistije.

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu svete evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

     Odgovori
     • Miro says:

       12. avgusta, 2021 at 17:54

       Ker je SVETA EVHARISTIJA za kristjane preveč pomembna, da bi z njo lahko opravili kar tako na hitro, mimogrede, zapisanim mislim dodajam še naslednje zanimivo razmišljanje p. Raniera Cantalamessa.

       https://www.zupnijaribnicanapohorju.si/index.php/532-sveta-evharistija

       Odgovori
     • Janez says:

       12. avgusta, 2021 at 18:24

       Hvala Vam brat Miro za dopolnitev. Res je, premalo poudaramo pomembnost Svete Evharistije. V naši župniji smo pred časom (Covid 19! je marsikaj odgodil) na dekanijskem srečanju ugovotili, da so duhovniki zadovoljni z zakzamentalizacijo ne pa tudi z evangelizacijo v Cerkvi. Potrebna je Duhovna Prenova pa tudi več Zakramentalizacije in Svete Evharistije. Vse je potrebno vse eno in drugo, je bilo ugotovljeno na dekanijskem srečanju. In predvsem da z zgledom pomagamo Cerkvi, da širi Nauk Odrešenika in pridobova nove vernike! Dodajam kratek izvleček mag teologije Harija.

       Mag. Boštjan Hari, teolog: “Krščanstvo je za mnoge nekristjane, na žalost tudi prenekatere kristjane in ljudi »zunaj« cerkvenega življenja religija, ki jo dojemajo kot nekaj zastarelega, pravljičnega, nerealnega, neaktualnega, brez smisla za tukajšnje življenje, saj obljublja srečo in blagoslov šele v posmrtnem življenju. Še več, križ in križani sta mnogim v pohujšanje, ne v radost in blagoslov. Mnogi Jezusa doživljajo kot nekega starodavnega čudodelnika, zdravilca, človeka, ki je po krivici umrl in se bistveno ne razlikuje od drugih začetnikov svetovnih religij. Eden glavnih razlogov za takšno razmišljanje je zagotovo nepoznavanje Jezusa, Boga. Zaradi tega tudi danes doživljamo podobno kot Božje ljudstvo v SZ: Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja (Oz 4,6). Božje ljudstvo propada, ker ne pozna pravega Boga. Kristjan, ki ni »dejaven«, je kristjan, čigar življenje ne more dajati sadov, o katerih govori Sveto pismo (Gal 5,22). Nedejaven kristjan je tisti, ki sicer vsake toliko ali tudi pogosto (npr. vsako nedeljo) posluša Božjo besedo, a je ne uresničuje, zato je »podoben nespametnemu možu, ki zida hišo (svoje življenje) na pesku« (Mt 7,26). Ko pridejo težave, problemi, preizkušnje, v bibličnem jeziku, ko se »ulije ploha, pridre vodovje, zapihajo vetrovi«, se njegova hiša (življenje) zruši. »Dejavnost« kristjana je v tem, da črpa moč za življenje, za rast v življenju: 1) v zakramentih, kjer se srečuje z živim Bogom, ki vanj vliva svoje življenje; 2) v osebni, zaupni molitvi/pogovorom z Bogom; v branju in premišljevanju Božje besede; v druženju ter molitvi z drugimi kristjani, torej v občestvu. Brez tega ni krščanstva in tudi ne krščanskega življenja. Krščanstva ne moreš živeti sam, ampak le skupaj, zato je Jezus ustanovil Cerkev”.

       Odgovori
       • Miro says:

         12. avgusta, 2021 at 18:38

         Lepo, da se dopolnjujejo naši prispevki. Ko je govora o Cerkvi, birmi, sveti evharistiji …, ter o stanju v današnji Evropi, svetu, pa tudi v domovini, se vedno spomnim na naslednje besede preroka Jeremija (te seveda najprej veljajo zame, ki jih citiram; kolikokrat sem se že tako ali drugače izneveril Gospodu):

         »SAJ JE MOJE LJUDSTVO STORILO DVOJNO HUDOBIJO: ZAPUSTILI SO MENE, STUDENEC ŽIVE VODE, IN SI IZKOPALI KAPNÍCE, RAZPOKANE KAPNÍCE, KI NE DRŽIJO VODE.« (Jer 2,13)

         Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

         Odgovori
       • Janez says:

         12. avgusta, 2021 at 18:57

         Obadva ljubiva Sveto Katoliško in Apostolsko Cerkev. In prav je, da se mnenja krešejo in dopolnjujejo. Naj se po Božji Milposti širo versko obzorje. In da bova oba dejavna kristjana. Obžalujem vsako prenagljeno besedo, ki sem jo zaradi napačnega razumevanja prehitro kadarkoli rekel, ker si tega ne zaslužite, ker ste globoko veren, zelo prizadeven, neumoren in zelo delaven Ud Cerkve, ki pomaga vernikom na teh straneh, kar je hvalevredno!. Želim, da bova tako zakramentalizacijo in evangelizacijo z Božjo Pomočjo rada podpirala ter prinašala Božjo Luč tudi drugim ljudem, ki Kristusa ne poznajo! Da bo Sveta Cerkev v večjem obsegu nagovorila ljudi! Janez

         Odgovori
         • Miro says:

           12. avgusta, 2021 at 19:35

           Spoštovani g. Janez, hvala za vaše besede. Prosim, pozabite na “mojo malenkost”. Vsi se učimo iz sporočil, ki jih na tem portalu objavljajo g. Administrator (prebirajmo rubrike, kjer so zapisana odlična duhovna sporočila), ga. Hvala (tudi z odličnimi duhovnimi spodbudami), drugi odlični pisci, še zlasti gostujoči duhovniki, s svojimi življenjskimi razlagami Božje besede. Poleg tega bi še omenil, da se lahko veliko naučimo iz prošenj trpečih sester in bratov, saj nam odpirajo oči za vrednost trpljenja v moči Svetega Duha. Včasih nam lahko že en sam stavek trpečega pove več, kot če bi o Bogu, molitvi, zahvali brali kakšen dolg traktat. Sicer pa nas o življenju največ naučijo Gospod Jezus Kristus, Preblažena Devica Marija, svetniki, Cerkev … Bogu hvala za vse podarjene milosti!

           Bog vas obilno blagoslovi!
4. Hvala says:

   12. avgusta, 2021 at 15:18

   Pri Sveti spovedi je pomembno, če človek resnično obžaluje svoje grehe in ima resničen namen se poboljšati, ne samo hoditi k spovedi.

   Pater Peter Žakelj je napisal v priloženem, da je že odrekel odvezo, če ni prepoznal iskrenega kesanja in želje po poboljšanju.
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
   Piše bralka Zvezdica:

   Pozdravljen duhovnik.

   Že dolgo niste dobili nobenega vprašanja, pa naj bo moje eno od mnogih :)

   Razmišljam o sveti spovedi. S tem ko opravimo sveto spoved, se kesamo svojih grehov in prosimo za odpuščanje, opravimo pokoro, so nam grehi odpuščeni.

   Ko se zavem, da nekaj ne delam prav, torej narobe, takoj pomislim na to, da bom opravila zakrament svete spovedi in prejela odpuščanje. moja vest bo čista. Ampak ali ni to ravno najbolj narobe, da dobivamo odpuščanje za vsak greh, vsaj jaz še nisem doživela, da bi mi “posrdnik” z Bogom – duhovnik, dejal, da je kateri od mojih naštetih grehov tako velik, da ne morem prejeti odpuščanja. Nekako se mi pojavlja misel, da lahko živim v grehu, saj so mi vsi odpuščeni. Ne vem če me razumete, ampak nekako tako razmišljam.

   Draga Zvezdica, hvala za vprašanje.

   Dobro ste opisali spoved, manjka pa en bistven element: trden sklep, da se poboljšamo. Brez tega ni veljavne spovedi. Če se nimamo namena poboljšati, niti odveze ne moremo dobiti. Ne zadošča, da imate dober namen priti spet k spovedi, amapk, da sklenete ne grešiti. To je pa težje, kaj?

   Sam sem v osebnem spremljanju že odrekel odvezo, če nisem prepoznal iskrenega kesanja in želje po poboljšanju. Pri ‘serijskih’ spovedih bi bilo to tvegano dejanje, ker ni tako globokega odnosa med spovedancem in spovednikom, hkrati pa je težko presoditi, kaj spovedanec zmore in kaj ne.

   Sicer pa spoved razumem kot zakrament rasti in ne kot čistilno akcijo. Zato vedno priporočam redno mesečno spoved in spodbujam k razmišljanju o koreninah greha. Na nek način naj bi prihajali iz zakramenta v zakrament z mislijo, kakšno pot smo prehodili in kam gremo.

   No, nekaj takega. Lep pozdrav!

   http://arhiv.mirenski-grad.si/sveta-spoved
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   Sama pa še dodajam, da je res pomembno močno kesanje, obžalovanje in pokora, kajti pri kesanju, ki ni res globinsko, bi rekla po domače-ni obžalovano v srcu v srcu z jokom, -NE MORE PRITI DO NOTRANJEGA CELOVITEGA OZDRAVLJENJA.

   Odgovori
   • Miro says:

     12. avgusta, 2021 at 18:27

     To še kako drži! Poudarki o spovedi v tem prispevku so izjemno pomembni še zlasti v času, ko je zelo “moderno” govoriti in pisati o tako imenovanem samoodreševanju. Do celovitega notranjega ozdravljenja nikakor ne moremo priti sami, pa naj si še toliko prizadevamo. V ta namen nam Gospod Jezus Kristus podarja zakrament svete spovedi – zakrament neprecenljive vrednosti za naše duhovno življenje. Odrešuje nas samo naš Odrešenik Jezus Kristus; drugega odrešenika za naše duše in telesa, za naše odrešenje in večno življenje, ni ne na tem ne na onem svetu!

     Odgovori
5. Miro says:

   12. avgusta, 2021 at 13:53

   VSA MOČ POKORE JE V TEM, DA NAS PONOVNO POSTAVI V BOŽJO MILOST IN NAS POVEŽE Z BOGOM V NAJGLOBLJEM PRIJATELJSTVU

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   UČINKI ZAKRAMENTA SPRAVE Z BOGOM

   1468 “Poenitentiae omnis in eo vis est, ut nos in Dei gratiam restituat, cum eoque summa amicitia coniugat”. “Vsa moč pokore je v tem, da nas ponovno postavi v božjo milost in nas poveže z Bogom v najglobljem prijateljstvu” (Rim. kat. 2,5.18). Vsebina in učinek tega zakramenta sta torej sprava z Bogom. Pri tistih, ki prejmejo zakrament pokore s skesanim srcem in s pobožnostjo, “se pogostokrat pridruži mir in veselje z močno duhovno tolažbo” (Trid. konc.:DS 1674). Kajti zakrament sprave z Bogom prinaša resnično “duhovno vstajenje”, vrnitev dostojanstva in tistih dobrin življenja božjih otrok, izmed katerih najdragocenejša je prijateljstvo z Bogom (Lk 15,32).

   1469 Ta zakrament nas spravi s Cerkvijo. Greh oškoduje ali pretrga bratsko občestvo. Zakrament pokore to občestvo popravi ali znova vzpostavi. V tem pomenu ne ozdravi samo tistega, ki je znova sprejet v cerkveno občestvo, ampak tudi oživljajoče učinkuje na življenje Cerkve, ki je trpela zaradi greha enega izmed svojih udov (prim. 1 Kor 12,26). Grešnika, znova sprejetega ali okrepljenega v občestvu svetih, utrjuje z izmenjavo duhovnih dobrin med vsemi živimi udi Kristusovega telesa, bodisi da so še v stanju zemeljskega romanja, ali pa so že v nebeški domovini …

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/ix-ucinki-tega-zakramenta/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 13:00

   MOLITEV K USMILJENEMU BOGU
   Oče, kralj nebes in zemlje, častimo te v Kristusu, tvojem velikem razodetju
   in prvem pričevalcu tvojega usmiljenja do ljudi in sočutja z njimi.
   Če bi bilo naše življenje nenehna hvala tvojega usmiljenja in tvoje ljubezni,
   bi se bistveno spremenilo.
   Tedaj bi bili zares tvoja resnična podoba, s Kristusom in v Kristusu.
   Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu
   in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
   Usmiljenje, s kakršnim te je razodel tvoj Sin, ni bilo prazno čustvo, ampak resnično dejanje.
   V Jezusovem imenu te prosimo, o Oče,
   naj bomo usmiljeni kakor ti in zedinjeni s teboj v ljubezni.
   Osvobodi nas težnje po obsojanju in zaničevanju drugih.
   Svojega Sina nisi poslal zato, da bi nas sodil, ampak da bi nas zveličal.
   Če verujemo in molimo v njegovem imenu,
   se ne bomo izogibali nadležnežev, ne bomo se imeli za vzvišene nad drugimi.
   Vsakomur se bomo približali z razumevajočo ljubeznijo,
   kakor je to delal Jezus Kristus, božji zdravnik, dobri Pastir.
   Daj, da ne bomo zvesti samo abstraktnim, včasih nejasnim načelom,
   ampak tvojemu Imenu, kakor nas je učil tvoj Sin:
   Bodite torej usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih. Amen.

   Bernhard Häring

   Odgovori
7. Miro says:

   12. avgusta, 2021 at 12:55

   LJUDJE VELIKOKRAT ZAMENJUJEJO DOMIŠLJIJO IN SRCE; MISLIJO, DA SO SE ŽE SPREOBRNILI, BRŽ KO POMISLIJO NA SPREOBRNJENJE (Blaise Pascal)

   – Največja človekova nizkotnost je iskanje časti, a prav to je hkrati največje znamenje njegove odličnosti; kajti karkoli na zemlji naj ima v posesti, naj bo še tako zdrav in uživa še tolikšne ugodnosti; ni zadovoljen, če ga tudi ljudje ne cenijo.

   – Če bomo vse podredili razumu, ne bo v naši veri nič skrivnostnega in nadnaravnega. Če pa bomo kršili načela razuma, bo naša vera nesmiselna in smešna.

   – Človek ve, da je ubog. Ubog je tedaj prav zato, ker je tak; vendar je tudi zares velik, ker to ve.

   – Ljudje velikokrat zamenjujejo domišljijo in srce; mislijo, da so se že spreobrnili, brž ko pomislijo na spreobrnjenje.

   – Nevredno Boga je, da se je povezal z bednim človekom; ni pa Boga nevredno, da ga je potegnil iz njegove bede.

   – Bolje je, da se ne postiš in si zaradi tega ponižen, kakor da se postiš in si sam sebi všeč.

   (Blaise Pascal, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 12:32

   NEKAJ MISLI IN RAZMISLEKOV O NAŠIH PROŠNJAH IN MOLITVAH K BOGU
   Velikokrat molimo in prosimo Boga da nas sliši in usliši. Vsekakor nam Kristus dostikrat zagotavlja uslišanje prosilne molitve, vendar ne avtomatično. Uslišal bo vsakega, ki bo tako prosil, kakor je on in za kar je on prosil, če živi pravično in moli goreče iz srca za blagor drugih ljudi in zase, da bo dober človek. Vsakemu molivcu bo dal Svetega Duha, če ga bo zanj prosil, vsakemu podelil pravico, če si jo bo iskal, vsakemu zmagoslavje, če bo vztrajal v veri do konca tega časa. Bog daje molivcu po navadi več od tega, kar si sam prosi, daje mu svojega duha, moč, milost, da ve, kaj naj in kako naj prosi. Noče uslišati molivca tako, kot si večkrat v svoji naivnosti predstavlja, da bi se zavedal, da z Bogom ne more razpolagati in z njim manipulirati v svojih večkrat čudnih željah. Z Bogom ni moč trgovati. Bog pa vse vidi in vse ve, tudi ko mi ne mislimo da je temu tako. Z grehi žalimo Božjo Ljubezen, ki nam hoče dobro. Tudi neuslišanje prosilca ima svojo vrednost, takrat ko Boga ne prosimo Boga za kaj lepega, dobrega in plemenitega ter zase, da bi se ozdravili, našli službo, da bo operacija zdravniku uspela v korist bolniku, da bi misijonarjem uspelo ljudem približati Kristusa, ko bi mati v porodnišnici srečno rodila novorojenčka itd. Prosite in se vam bo dalo, trkajkte in se vam, bo odprlo, pravi Jezus. Molivec postaja z Vero, Molitvijo in Vztrajnostjo vedno bolj nesebičen in bolj odprt za Božje delovanje, da živimo po Božji Volji in ne zatavamo. Šele takrat v stiski in preizkušnjah človek spozna, kako je Brez Boga in Božje Milosti ter Vodstva sam slaboten, kako je vse skupaj ničevo, kako malo je potrebnio, da pademo v greh in da potrebujemo Boga. Zavedajmo se, da človek sam iz sebe na koncu koncev ne more ničesar storiti, če pa kaj zmoreš, je pač temu zato, ker mu je bilo podarjeno iz Božje Dobrote in Usmiljenja. Človek je grešnik in včasih nam Bog Oče da potrebno spokoritveno lekcijo ter Božjo Vzgojo, kjer nam pove odločno, hoče od nas; to je da se spreobrnemo in poboljšamo ter Vrnemo na Pot Odrešenja h Kristusu tako, da sledimo Božjo Voljo, molimo, prosimo Boga za Vodstvo, delamo in služimo vližnjim ter tako pomagamo sebi. Bog je Ljubezen, Usmiljenje in Dobrotra, ki nam hoče vse dobro, le mi zatavamo in se izgubimo. Spoznati moramo zato nujnost trpljenja in križa, s katerim je bil deležen vsak človek in kristjan Kristusovega trpljenja in vstajenja v odkupitev za naše grehe in Odrešenje. Pa ne zaradi trpljenja samega, marveč zaradi doseganja obljubljene dobrine Jezusovega Vstajenja, po katerem vzdihuje ne samo on, temveč tudi vse stvarstvo. Pavel je trikrat prosil Boga, da ga reši trpljenja. Toda Gospod ga ni rešil, temveč mu je dal moč – milost, da je razumel nujnost trpljenja za svoj apostolat (prim. str. 63-64). Dalje se moramo zavedati, da Bog uslišuje na čisto navaden način, skoraj banalen. Deluje in uslišuje po srednikih – po ljudeh, ki pomagajo tistim, ki so v stiski. Bog nas uslišuje po ljubezni ljudi, ki so naši bratje in sestre v Kristusu gter Božji Otroci, ki jih Oče ljubi. Podobno se dogaja tudi v doseganju naravnih dobrin. Uslišuje nas posredno po naravnih zakonih in naši dejavnosti, „ki jih pa Bog zaradi predvidene molitve tako usmerja, da so v korist molivcu in prosilcuu, ki pravično živi in se kesa grehov ter prosi odpuščanja“. Bog hoče, da iščemo pomoč pri stvareh v svoji dejavnosti in pri ljudeh, ki nam lahko pomagajo. Bog hoče da se spokorimo in spreobrnemo ter poboljšamo ter da popravimo, kar smo zagrešili tako, da se opravičimo, povrnemo izgubljeno, se povrnbemo na Pot Odrešenja k Jezusu in začnemo vse znova z Njegovim Blagoslovom in Vodstvom. Bog nam odpušča sedemkrat sedemdesetkrat in nas čaka, da skesani in spokorjeni pridemo nazaj k Očetu, tako kot Izgubljeni Sin v Evangeliju. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Pomoč, da bodo vsi tsti problemi, ki so po človeški pameti nerešljivi, po Božji Milosti postali rešljivi, ker nam bo Bog Pomagal in nas Vodil. Kesanje in spreobrnitev pa pomeni, da se bomo odslej z Božjo Pomočjo odvračali vseh skušnjav hudobca, ki nas vabi v greh in hudobijo, ker smo majhni, šibki in nemočni brez Boga; z Bogom pa premoremo vse in vse se z Božjo Pomočjo spet postavi na svoje mesto, ker nas Bog Ljubi in je pri nas in v nas, tudi ko smo mi nezvesti in grešimo.

   MOLIMO K BOGU ZA VODSTVO IN PODUK, DA GREMO PO POTI K JEZUSU
   Gospod prosim odpusti nam grešnikom in nam vedno stoj ob strani ter nas Vodi in Poduči, da ne zaidemo na stranpoti, kamor nas vabi skušnjavec in mamon egoizma, kjer ni Boga. Bodimo stanovitrni v Veri in Molitvi! Gospod Bog prosim pomagaj v svojem Božjem Usmiljenju vsem nam, da ne bomo več grešili in da se bomo spokorili za grehe, se spovedali, prosili za odpuščanje in popravili z pridnim delom in molitvijo ter spreobrnitvijo vse, kar smo narobe storili v svoji človeški grešni naravi narobe ter da bomo vse popravili, se opravičili, spreobrnili in se poboljšali. Odpusti nam Vsemogočni in Ljubeči Oče naše grehe in žalitve! Naj se iz teh primerov grešnih napak nekaj naučimo, da ne bomo več hodili po dosedanjih poteh greha in jih ponavljali. Pomagaj nam prosim, da bomo s pridnim in zavzetim delom priuspevali k boljšemu življenju nas in drugih, ki živijo v pomanjkanju in ki iščejo Boga!. Pomagaj nam Bog, da odslej ne bomo več delali ničesar podobnega, ampak da bomo na osnovi Božje lekcije in opozorila spregledali svoje grehe in napake in se jih odslej izogibali in zaživeli v Veri do Kristusa kot pravičen, deloven, pošten človek, ki veliko moli in dela ter pomaga in služi svojim bližnjim tako, kot nas uči Jezus v Evangeliju. Vsem bratom in sestram v Kristusu iskreno želim, da nam vsem Bog prisluhne, nas sliši in usliši, nam pomaga, pripomore in nas podpira ter blagoslovi tako, da se bo spet vse uredilo po Njegovi Milosti in Ljubezni. Naj nam to pomaga, da se bomo iz tega naučili, da je treba hoditi po Poti Odrešenja h Kristusu in se izogobati vseh stranpoti, kjer ni Boga, da ne bomo deležni Božje Vzgoje ampak Božje Milosti in Usmiljenja! Amen.

   Božja Ljubezen vate zaupamo.
   Božje Usmiljenje vate zaupamo.
   Božja Dobrota vate zaupamo.
   Amen.

   Sirah 34,13: Duh tistih, ki se bojijo Gospoda, bo živel, zakaj njihovo upanje je v tistem, ki jih rešuje.

   KAJ JE ZA KRISTJANE NAJVEČJA BOŽJA ZAPOVED?
   Farizej, ki naj bi bil »strokovnjak za postavo«, je postavil to vprašanje Jezusu (Evangelij po Mateju 22,34–36). »Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: ›Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki‹« (Evangelij po Mateju 22,37–40, glej tudi Evangelij po Marku 12,28–34).

   Odgovori
9. Janez says:

   12. avgusta, 2021 at 12:19

   POMAGAJ MI GOSPOD,
   da bi bile moje oči usmiljene,
   da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti,
   ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala;
   da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah,
   da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihih bližnjih;
   da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo,
   temveč imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja;
   da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del;
   da bi bile bile moje noge usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitela na pomoč,
   ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost;
   da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih …
   Sveta Favstina Kowalska

   GOSPOD DAJ MI PLEMENITO IN DOBRO SRCE
   Jezus, daj mi plemenito srce, da ti bom bolje služil.
   Močno srce, da bom iskal visoke cilje,
   ne povprečnih izbir.
   Požrtvovalno srce za delo,
   da bom gledal v njem poslanstvo
   in ne breme.
   V trpljenju veliko srce, da bom dober vojak
   pred svojim križem in čuteč Cirenejec
   za križe drugih.
   Veliko srce za svet,
   razumevanje za njegove krhkosti,
   pa nedotakljivost za njegove ideje in mike.
   Veliko srce za ljudi, zvesto in pozorno,
   zlasti pa uslužno srce,
   predano malim in ponižnim.
   Srce, ki ne bo zagledano vase,
   ki se bo vedno opiralo nate,
   srečno v služenju tebi in bratom, Gospod,
   vse dni mojega življenja.
   Ignacio Larañaga

   Addendum;
   Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča (Georges Bernanos).

   Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti Zveličanje. Drugi pa ga dosežejo z Usmiljenjem in Dobroto do teh nesrečnih (misijonar Friderik Baraga).

   Vsi bi usmiljenje hoteli za sebe, malo pa je takih, ki bi usmiljenje hoteli izkazovati. O človek, kako si drzneš zahtevati, časar sam nisi pripravljen dati? Na tem svetu mora biti usmiljen, kdor želi biti deležen usmiljenja v nebesih (sveti Cezarij iz Arlesa).

   Ko se v tvojem srcu rodi sočutje in usmiljenje, se je Bog zganil v tebi kot bi bil otrok. (Giosy Cento)

   Biti daleč od Boga ne pomeni ubežati njegovi moči, ampak le umakniti se njegovi ljubezni.
   (kardinal in svetnik John Henry Newman)

   Sami sebi ne naredimo usluge, če se pred Bogom umaknemo, če se izmikamo, če se skrivamo, če ga zanikamo, če se preveč in samo ukvarjamo z materialnimi dobrinami in Mamonom, ki hoče še Več in Več Denarja in mu NI Nikoli Dovolj. Kajti sami pred seboj in Bogom, ki je v nas, ne moremo nikamor pobegniti. Moremo pa se odtegniti številnim milostim, darovom, dobrim stvarem, ki bi jih verjetno prejeli, če bi goreči v Veri stegnili roke po njih … Če bi odprli srce … Če bi Verjeli v Boga. Prav tako se moremo odtegniti Objemu … ga ne začutiti, če ga nočemo … Če se umikamo, se sami sebe oškodujemo za lepoto, za ljubezen, za zavetje, za varnost … Brez Boga nisem nič z Njim premorem Vse. Ljubimo Boga in Ljudi in prosimo Jezusa Milosti in Ljubezni, da se v Njem umiri naše srce. Prosimo Boga, da bomo radi molili in pošteno ter pridno delali ter služili drugim in bili dobri, usmiljeni in ljubeči do drugih ljudi. Kakor pravi Gospod in zadnji bodo prvi in prvi bodo zadnji. In vse kar boste storili kateremukoli izmed mojih najmanjši boste storili meni! Prosimo Te Gospod pomagaj nam in nas vodi, da bo po Tvoji MIlosti in Dobroti naša Vera in Molitev iskrena, goreča, da ne bo nekaj abstraktnega in filozofskega; ampak da bo vedno delujoča, vedno prisotna in pričujoča, da je Bog vedno z nami in da nikoli nismo sami!

   Če se ne naučimo, kaj pomeni usmiljenje, tako da ga izkazujemo drugim, ne bomo nikoli resnično spoznali, kaj se pravi ljubiti Kristusa. (Thomas Merton)

   Odgovori
10. Miro says:

    12. avgusta, 2021 at 7:12

    KER JE KRISTUS SVOJIM APOSTOLOM ZAUPAL SLUŽBO SPRAVE, NADALJUJEJO ŠKOFJE, NJIHOVI NASLEDNIKI, IN DUHOVNIKI, NJIHOVI SODELAVCI, Z OPRAVLJANJEM TE SLUŽBE

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    1461 Ker je Kristus svojim apostolom zaupal službo sprave (prim. Jn 20,23; 2 Kor 5,18), nadaljujejo škofje, njihovi nasledniki, in duhovniki, njihovi sodelavci, z opravljanjem te službe. Kajti škofje in duhovniki imajo v moči zakramenta svetega reda oblast odpuščati vse grehe “v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”.

    1462 Odpuščanje grehov spravi z Bogom, a tudi s Cerkvijo. Škof, vidna glava delne Cerkve, torej po pravici velja od starodavnih časov dalje kot tisti, ki ima v prvi vrsti oblast in službo sprave: on je “urejevalec določb glede svete pokore” (C 26). Duhovniki, njegovi sodelavci, opravljajo to nalogo v tisti meri, v kateri so jo prejeli bodisi od svojega škofa (ali redovniškega predstojnika) bodisi od papeža po cerkvenem pravu.

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/viii-delivec-tega-zakramenta/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

    Odgovori