Članki za dušo

15.010 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   13. avgusta, 2021 at 14:28

   TISOČ MOLITEV NE ODTEHTA ENEGA SAMEGA DEJANJA – PREPUSTITVE BOŽJI VOLJI (Aleteia)

   »Boga pogosto prosim za tisto, kar potrebujem. Včasih se mi zdi, da ves čas, od jutra do večera, ponavljam iste besede: “Gospod, prosim te za to in to” ali “Potrebujem to in to”. Svoje potrebe velikokrat omenjam tudi v pogovorih s prijatelji, kadar jih prosim, naj z različnimi nameni molijo zame.

   Čeprav si prizadevam, da se v molitvi ne bi osredotočala zgolj na svoje potrebe, te predstavljajo velik del moje stvarnosti. Pravzaprav tako velik, da se včasih, ko zaslišim svoje misli in prošnje, sprašujem, ali ne zvenim preveč ubogo. Sprašujem se, ali imam v resnici preveč potreb.«

   Več o zanimivem prispevku Ellen Mady na:
   https://si.aleteia.org/2019/07/16/najboljsa-devetdnevnica-po-jezusovem-mnenju-pa-se-kratka-je/

   Tekom dneva večkrat ponavljajmo vzklik sv. Angele Merici:

   O PRESVETA BOŽJA VOLJA, LJUBIM TE NADVSE!

   Odgovori
2. Miro says:

   13. avgusta, 2021 at 13:33

   BOŽJE SRCE JE POLNO DOBROTE, LJUBEZNI IN USMILJENJA DO NAS (Janez Zupet)

   – Pravični je v Božjih očeh tisti, ki je do kraja poslušen Bogu in njegovi sveti volji in obenem usmiljen in dober do sočloveka.

   – Marija nas uči pravega odnosa do skrivnosti življenja. Vseskozi se je živo zavedala, da je resnični podarjevalec življenja Bog.

   – V družini mora biti živa zavest Božje navzočnosti. Vsa naša dejanja in besede, vsi naši odnosi potekajo pred očmi živega Boga.

   – Če bomo Boga tu na zemlji zvesto poslušali, ga bomo nekoč zagotovo gledali v nebesih.

   – Če umiraš sebi, ostajaš živ; in življenje, ki klije v tebi, je porok, da boš živel na veke.

   – Božje Srce je polno dobrote, ljubezni in usmiljenja do nas. Po preroku nam Bog govori: Moje srce se obrača k tebi, moja notranjost v usmiljenju gori.

   – Ko Jezus zahteva od nas, da smo sol zemlje in luč sveta, hoče, da se zavedamo vzvišenosti svojega življenjskega poslanstva in se dvignemo nad povprečnost.

   (Janez Zupet, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   13. avgusta, 2021 at 12:29

   V razmislek: Zakaj trpljenje in kakšen je smisel trpljenja ?

   Trpljenje lahko definiramo kot posledico fizične, psihične ali duševne bolečine, ki je ne zmoremo sprejeti brez nelagodja in napora ali pa njena jakost zelo obremeni naše fizične, psihične in duhovne sposobnosti do nekega praga možnega sprejemanja. Posebno trpljenje povzroča strah pred bolečino, strah pred trpljenjem zaradi izgube zdravja, ljudi, ki jih imamo radi, izgube premoženja, strah pred lastno smrtjo, strah za naše otroke, pa tudi strah pred neznanim.

   Vprašanje smisla trpljenja je eno temeljnih vprašanj, ki se vedno znova zastavljajo kristjanu in človeku. V tesni povezavi s tem vprašanjem je tudi vprašanje smisla življenja. Trpljenje je in ostaja skrivnost ali velik Misterij. Odgovor, zakaj obstaja trpljenje, je možen v tem, da je trpljenje posledica človeške hudobije, grehov, ne pa delovanja Boga. Bog lahko trpljenje le dopušča glede na Božjo Modrost in Načrt, vendar ga za človeka ne želi. Veliko trpljenja si povzročimo sami, tako telesnega, duševnega in tudi duhovnega. Slednje je najhujše, saj pomeni izgubo Boga, brezbožnost, kjer ni Božje Milosti in Ljubezni. Celo Kristus na križu se je na trenutek čutil zapuščenega od Boga, a se ga je oklenil in se daroval v naše Odrešenje. Bog od nas ne zahteva, da trpimo. Zato trpljenja ni treba iskati in/ali si ga po nepotrebnem povzročati. Iskati pa se splača Boga, saj bomo potem vsako trpljenje lažje prenašali in na določeni stopnji sploh ne bo več trpljenje, temveč Radost in Mir tistih, ki verujejo v Boga. Trpljenje ima svoj smisel, saj nas najučinkoviteje uči v Božjih lekcijah, česar se ne naučimo brez trpljenja, nas prečiščuje, nas dela ponižne, nam da Božjo lekcijo in nas spokori, da se spreobrnemo. Končni rezultat trpljenja je lahko naše Človeško Odrešenje. Trpljenje lahko prenesemo in sprejmemo le z Božjo Milostjo, kar pa ni mogoče brez naše iskrene želje, zavestne volje in odločitve za to. Komur je dano, pa lahko prispeva svoje trpljenje za odrešitev ne le sebe, temveč tudi drugih. Sprejemanje trpljenja in odpuščanje povzročiteljem trpljenja je posebne vrednosti. Z globoko vero in zaupanjem, da tudi za nas velja povabilo, naj si zadenemo križ na rame in ga nosimo za Jezusom in da nam bo pomagal nositi breme, lahko naše trpljenje pridružimo Kristusovemu trpljenju. Pot h Kristusu je naporna in strma in ne gre brez naše vztrajnosti, žrtvovanja in trpljenja, ki je pot do Jezusa in naše sreče. Trpljenje pa lahko tudi darujemo za plemenite in dobre namene, kot so reševanje živih in pokojnih duš, za svojo dušo, za duhovnike, bolnike, otroke, invalide, vojne žrtve, nasilno umrle in za druge ljudi. S tem, ko osmišljamo trpljenje, prenavljamo svojo dušo, se očiščujemo, s spreminjanjem sebe pa spreminjamo tudi svet okoli nas. Tako npr. prosi Faustina Kowalska: »Vsa se želim spremeniti v tvoje usmiljenje, da bi bila živi odsev tebe, o Gospod.« Deklici Magdaleni Gornik je bilo razodeto: »Ko boš morala kaj potrpeti, prenesi to potrpežljivo in daruj svoje bolečine Bogu. Misli na Jezusa in njegovo trpljenje.«

   Večja kot je naša ljubezen do Boga in drugih ljudi, večja je vrednost našega trpljenja. Bolj čista in brez grehov ko je naša duša, večja je tedaj vrednost darovanega trpljenja. Bolj vdano in potrpežljivo kot ga nosimo, lažje ga bomo prenašali, saj nas bo Mati Božja ko jo prosimo, nesla preko najtežjih delov in ovir te poti. Vrednost ima prav vsako trpljenje, tako fizično, duševno in duhovno, ne glede na njegovo jakost, količino, pa tudi delo ‒ vse, kar je sprejeto in darovano z ljubeznijo. Trpljenje pa lahko vdano sprejema le duhovno vztrajen in močan človek, zato si je treba za to prizadevati. Trpeči človek, ki sprejme trpljenje, lahko to preobrazi v zdravilno moč za svojo dušo in kot krščanski svetilnik sije ljudem okoli sebe, da se lahko orientirajo in najdejo v sebi moč za nadaljevanje svojega življenja. Sprejemanje trpljenja in zdravljenje ran, pa lahko izhaja le iz notranje moči, potrpežljivosti, vdanosti v Božjo Voljo, iz najglobljih kamric dobrega srca, od tam, kjer se skriva tisto, kar nam je vsem položeno v dušo in srce. Človek, ukoreninjen v Kristusu, je bolj odprt za sprejemanje trpljenja. V trpljenju človek odkrije neslutene notranje sposobnosti ‒ tako nam pričajo tisti, ki so trpeli. Če so trpljenje osmišljali, je bil ta doprinos lahko ploden za človekov socialni, osebni in duhovni razvoj, prek njih pa tudi za tiste, s katerimi so stopali v občestvo oziroma so se z njimi srečevali. Višje stopnje osmišljanja trpljenja se odražajo v spravi za grehe, za poravnavo z Bogom, ko se človeško trpljenje zedini s Kristusovim in se s tem prispeva delež za spravo med Bogom in človekom, ki ga je za odrešitev sveta daroval naš Odrešenik, Jezus Kristus. V Božjih očeh pa so vredna tudi drobna trpljenja, ki jih občutimo vsi, kot nam so naložena glede na našo sposobnost prenašanja križa. Brez križa ni trpljenja in odrešitve ljudi.

   Tudi naš pisatelj moderne Ivan Cankar je izrazil vero v Boga in s seboj nosil rožni venec. Tako se pred smrtjo pisatelj preda Bogu, s tem pa doživi odpuščanje in ozdravi svoje preizkušnje in trpljenje. Zgodi se tisto, kar mu je še kot dijaku napovedovala njegova mati. Vse njegovo življenje se pred njim nenadoma ob koncu, ko pade po stopnicah, pokaže kot trpljenje in pokora, ki sta bila potrebna, da je končno lahko doživel očiščenje duše in intimni stik z Bogom. Tudi iz Jobove knjige je jasno, da Bog trpljenje nedolžnega človeka dopušča, ker ima z njim svoje Božje načrte; preizkuša ga in ga odreši. Nekateri razlagalci Svetega pisma vidijo prav v tem že napoved Kristusovega križa v prihodnje in trpljenja Odrešenika za naše grehe. Jobova knjiga nam tako jasno pove, da trpljenje lahko s strani Boga zadene tudi pravičnega, toda odgovora zakaj in čemu, nam ne daje.« Podobno tudi v Tobitu vidimo trpljenje pravičnega. Tudi tu je trpljenje Tobita preizkus njegove vere v Boga. V preizkušnji, ki mu jo je namenil Bog s slepoto, je Tobit trpel ponižanje, nato pa dočakal odrešitev. Vendar Bog človeku ne naloži toliko bremen, kolikor jih ne bi mogel nositi. Ve koliko lahko nosimo.

   Darovano trpljenje je sprejeto neizogibno trpljenje, ki ga darujemo Bogu. Najboljši zgled za to nam je Jezus Kristus sam. On je svoje trpljenje daroval. Povabil nas je, da hodimo za njim in sprejmemo križ, to pomeni, da s tem sprejmemo tudi trpljenje. Trpljenje, ki ga sprejmemo vdano in se ob tem ozremo na križ, je darovano, pridruženo Kristusovemu trpljenju. Kajti kdor ima milost, da je spoznal Sina in po njem Očeta, je dolžan poglabljati svojo vero in izpolnjevati zapovedi, med katerimi je na prvem mestu zapoved ljubezni, ki jo moramo deliti z drugimi ljudmi. Eden izmed načinov ljubezni je tudi darovanje trpljenja, da bi se milost spoznati Božjo ljubezen, lahko dotaknila še drugih, kajti samo tisti, ki jim hoče Sin razodeti, lahko spoznajo Boga, za ostale pa je treba to milost izprositi. »Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« (Mt 11, 27). Trpljenje nam tudi odpira socialni čut, smisel za druge ljudi, da smo na osnovi izkušenj trpljenja bolj, razumevajoči, sočutni, dobri, česar ne zmoremo pridobiti ali dojeti le z razumom in modrostjo ter pametjo. Dr. Anton Trstenjak v knjigi Človek in sreča pravi, da človek doseže srečo in smisel v trpljenju, ki je Božja lekcija človeku, da je dober, usmiljen, globoko veren in socialno čuteč do drugih. V trpljenju se tako oblikuje osebnost, da človek čustveno, razumsko in duhovno dozori in postane bolj vzdržljiv, potrpežljiv in da postane in ostane dober človek in dober kristjan. V Poslanici Janeza Pavla II. o odrešenjskem trpljenju je zapisano: »Moglo bi se reči, da je trpljenje v našem svetu tudi zato, da sproži ljubezen, zastonjski dar našega jaza v blagor trpečih ljudi. Obzorje človeškega trpljenja nenehno kliče po nekem drugem svetu, svetu človeške ljubezni; zastonjsko ljubezen, ki se poraja v njegovem srcu in v njegovih delih, človek v nekem smislu dolguje ravno trpljenju.« V istem viru je tudi navedeno: »Izkušnja trpljenja in vsake druge prizadetosti poraja vedno nova vprašanja, predvsem o smislu, potrebi človeške bližine, spoštovanju in potrebi pozornosti. Na ta vedno se ponavljajoča vprašanja, ki se navezujejo tudi na večno življenje, krščanska skupnost išče odgovore v ožji besedi in solidarni drži. Proti trpljenju se bori z izvajanjem dobrote, dobrih del in odkrivanja upanja v sočutje, v socialni pomoči in služenju drugim ljudem« (SŠK 2010, 20).

   Bogu je treba zaupati v vseh, tudi najtežjih trenutkih. V trenutkih, ko se nam to zdi nemogoče, vzdihnimo in molimo k njemu: »Oče, ne razumem Te, ampak zaupam vate. Naj se zgodi Tvoja in ne moja volja« Da bi lahko tako ravnali, je treba prositi za milost Gospoda. Veličina Jezusove poslušnosti se objektivno razume in meri ob »vseh stvareh, ki jih je pretrpel na križu za našo odrešitev«, subjektivno pa po ljubezni in svobodi, s katerima je bil poslušen Bogu. Tudi ob najhujšem trpljenju se je obračal na Očeta: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Na koncu pa: »V tvoje roke izročam svojo dušo.« Predal se je Bogu, ki ga je zapustil! To je poslušnost do smrti. To je »skala našega odrešenja.« Sporočilo iz Svetega pisma o trpljenju za duhovno življenje je predvsem v tem, da je Bog dober in da vse dobro prihaja od Boga. Da se nam ni treba ničesar bati, če smo povezani z Bogom. Bog nam s trpljenjem pošilja preizkušnje, vendar je v preizkušnji tudi vedno prisoten on sam ali pa posreduje svoj vpliv po svojih angelih in/ali ljudeh. »Človek ne sme zbežati stran, vztraja naj tam, kjer je v preizkušnji, ker je tam vedno pri njem in ob njem Bog. V najgloblji preizkušnji, ko smo na dnu, in obupani lahko namreč tako kot npr. trpeča Tobit ali kot Job, odkrijemo Boga. To se pa lahko zgodi le, če smo iskreno odprti za Boga.« Brez trpljenja ni sreče in Boga. Zato naj nikdar ne bežimo iz trpeče stiske, ker je tam Bog. Bogu je treba zaupati v vsaki situaciji, tudi v preizkušnji, in se nanj obračati s hvalnicami in slavljenjem ter zaupati v njegovo vodstvo. Samo Gospod daje vse dobro, ker je naš Oče. Samo Gospod ve, kaj je dobro za nas. V preizkušnji moramo prositi za spoznanje, kaj nam hoče Bog z njo sporočiti. Da vztrajamo in sprejmemo trpljenje kot nekaj, kar nas bo naredilo dobre ljudi in dobre kristjane. Vse pa v Njegovo Čast in Slavo.

   Vir: Povzetek iz: Slovenska škofovska konferenca SŠK,dr. Brkič Danijel, Thomas Merton, dr. Trstenjak: Človek in sreča, Dobro je biti človek, Vprašanja življenja in smrti Wright in Haines, lastni doprinosi ter dodatki in drugo.

   Addendum: Trpljenje in bolečine imajo smoj smisel, kar vedno ne razumemo in vidimo jasno, ker je to v domeni Boga, njegove milosti in modrosti, ko je naredil Božji načrt za nas. Trpljenje nam namreč pomaga čustveno, razumsko in duhovno dozorevati in dozoreti, se naučiti z zaupanjem sprejeti Božjo Voljo, biti bolj trpežen, vztrajen in potrpežljiv, ko se v ognju preizkušenj talijo in na novo nastajajo nove prenovljene in močnejše osebnosti, ki so se preobrazile po Božji Volji. Trpljenje nas nauči strpnosti, sočutja, skrbi za druge in se zavemo, da niso v ospredju le naše potrebe in naši problemi temveč služenje drugim. Ko trpim sem pripravljen zaupati ljubečemu Bogu, čigar milost, dobrota in modrost so neomejene in čigar modrost daleč presega naše skromno razumevanje zakaj je trpljenje potrebno. Trpljenje je tudi vir moči in vzdržljivosti, ko smo preizkušani, da smo navkljub preizkušnjam dobri in srečni v Njemu. Tudi apostol Pavel je trpel po spreobrnitvi iz rimskega državljana v kristjana: trpel je, pretepali so ga, mučili in ga povsem uničili. Po Pismu Rimljanom (Rimlj 5, 3-5) je blagoslov trpljenja v tem, da »smo lahko kljub temu mirni, spokojni, potrpežljivi in polni Božje milosti ter veseli in radostni v sebi, čeprav smo sredi preizkušenj, bolečin, bolezni in težav«. Prav zato lahko gledamo na stvari v pravi luči, smo vztrajni in potrpežljivi, ker nas bo to duhovno prenovilo, naredilo iz nas zrele osebnosti, ki upajo in zaupajo v Boga. Gospod prosim, da vodiš naše življenje in preizkušnje trpljenja tako, da se iz bolečin in trpljenja prekalim in vztrajam ter delam dobro, prispevam k boljšemu svetu in verujem v Tvoje Odrešenje. Verujem, da je smisel življenja Prihod božjega kfraljestva Ljubezni, Usmiljenja in dobrote na svet! In da se nič ne zgodi brez Božje Volje. In da vse kar pride tudi mine. Človek obrača, Boga pa obrne. In kar je prav v človeških očeh, ni vedno prav v Božjih Očeh! Boga pa nas ljunio in nam hoče le dobro. Vedno! Ker nas neskončno Ljubi kot naš Nebeški Oče.

   Janez

   Odgovori
   • Miro says:

     13. avgusta, 2021 at 13:31

     POGLEJMO, KAKO NAM JEZUS POJASNI TRPLJENJE!

     TEDAJ JE JEZUS REKEL SVOJIM UČENCEM: »ČE HOČE KDO ITI ZA MENOJ, NAJ SE ODPOVE SEBI IN VZAME SVOJ KRIŽ TER HODI ZA MENOJ.« (Mt 16,24)

     -TRPLJENJE JE NAJPREJ ŠOLA LJUBEZNI.

     -TRPLJENJE JE ŠOLA KROTKOSTI IN PONIŽNOSTI.

     -TRPLJENJE JE ŠOLA SOČUTJA.

     Več o tem na:
     http://arhiv.mirenski-grad.si/veliki-petek-smisel-trpljenja

     Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

     Odgovori
   • Janez says:

     13. avgusta, 2021 at 13:49

     Prosimo Boga Svetega Duha, da nas poduči in razsvetli, da bomo pravilno razumeli verske zadeve in Spolnjevali Božjo Voljo. Kot vidimo, je verska in bogoslovna tematika po področjih (npr. Božja Volja, Božje Usmiljenje, Strah Božji, Trpljenje, Veselje, Ozdravljenje, Odrešenje, Sveta Evharistija, Zakramentalizem, Biblija z Evangeliji, etc) strokovno zelo zahtevna in zelo obsežna za študij bogoslovja, zato je ne moremo pravilno tolmačiti sami laiki brez teologov in duhiovnikov in brez Pomoči Svetega Duha. Message je enostaven: kdor hoče kaj več vedeti verske in bogoslovne stvari kot laični vernik, je prav da poseže po strokovni literaturi in prosi za Božjo Pomoč. Ljudje hitro razumemo marsikaj preveč po človeško. Zato pa je študi bogoslovja 6 let tolko kot medicina. In vsi ne dokončajo začetih študij, ker je študij zelo naporen in zahteven! Z raznimi prispevki skušam malo pojasniti sebi in drugim laičnmim vernikom posamezne teme. Nimam pa nobenih želja, razen tega, da bi si pridobil nekoliko več vedenja kot vernik. In kar zvem, da podelim z drugimi, ki jjih to morda zanima. Janez

     Odgovori
     • Miro says:

       13. avgusta, 2021 at 14:27

       Zelo priporočam, da več molimo. Tega se nisem sam domislil. Poslušajmo Marijine klice: Molite, molite, molite! Torej začnimo že zdaj. K obali Odrešenja veslajmo skupaj v isto smer, ki nam jo zarisuje Marija, morska zvezda. Le ona nam more izprositi potrebne darove Svetega Duha.

       PRIDI, SVETI DUH

       Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
       vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
       Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
       prenovil boš obličje zemlje.

       Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
       razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
       bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
       vselej radi sprejemali njegove spodbude.
       Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

       O Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

       Odgovori
     • Hvala says:

       13. avgusta, 2021 at 14:50

       Dodala bi še, da je najpomembnejši POUK -UČENJE OD JEZUSA. Sveta Favstina Kowalska je imela le osnovnošolsko izobrazbo. Ni bila izobražena, je pa BREZMEJNO ZAUPALA V JEZUSA , ZATO JI JE TUDI ON ZAUPAL VELIKO POSLANSTVO NA SVETU.

       Sestro Speranzo so vprašali ali pozna spise s. Favstine in kaj meni o njih. Preprosto je odgovorila: “SPISI
       VSEBUJEJO ČUDOVIT NAUK, VENDAR KO JIH BEREMO, SE JE TREBA ZAVEDATI, DA BOG GOVORI FILOZOFOM V JEZIKU FILOZOFOV, PREPROSTIM LJUDEM PA V JEZIKU PREPROSTIH LJUDI-TODA SAMO TEM RAZODEVA RESNICE, KI OSTANEJO ZAKRITE MODRIM IN RAZUMNIM TEGA SVETA.

       Globino njenega duhovnega življenja razkriva Dnevnik. Pozorno branje teh zapiskov razodeva podobo o visoki stopnji zedinjenja NJENE DUŠE Z BOGOM: O VELIKI DELEŽNOSTI BOGA V NJENI DUŠI, OBENEM O NJENIH NAPORIH IN DOSEŠKIH NA POTI H KRŠČANSKI POPOLNOSTI,

       GOSPOD JO JE OBDARIL Z MNOGIMI MILOSTMI:

       – Z DAROM KONTEMPLACIJE,

       -GLOBOKEGA POZNAVANJA SKRIVNOSTI BOŽJEGA USMILJENJA,

       – Z VIDENJI,

       -SKRITIMI STIGMAMI,

       – Z DAROM PREROKOVANJA,

       – POZNAVANJA ČLOVEŠKIH DUŠ,

       – PA TUDI Z VELIK DAROM MISTIČNE POROKE.

       Tako je nadvse bogato obdarovana zapisala: “NE MILOSTI NE RAZODETJA NE ZAMAKNJENJA, KAKOR TUDI DRUGI DAROVI, NJEJ (DUŠI) PODELJENI, JE NE MOREJO NAPRAVITI POPOLNE, TEMVEČ SAMO NOTRANJE ZEDINJENJE MOJE DUŠE Z BOGOM. MOJA SVETOST IN POPOLNOST TEMELJI NA TESNEM ZEDINJENJU MOJE VOLJE Z BOŽJO VOLJO. (Dn 1107).

       Kako čudovita modrost, to kar je Favstina pisala, doživela in prejemala od Jezusa, ne more dati nobena šola. TO SO BOŽJI DAROVI.

       Jezus lahko v kratkem času usposobi človeka, ki bo najmodrejši, NJEMU NI NIČ NEMOGOČE.
       Poglejmo samo Salomona, najmodrejšega kralja, na svetu, prejel je MODROST OD BOGA, KER JE PROSIL ZANJO.

       Samo v Božji modrosti je pravo življenje .

       Lahko ima nekdo vse mogoče šole, ne bo uporabljeno znanje; GOSPOD ODKRIVA RESNICO MALIM IN PONIŽNIM, SVETI DUH DAJE SPOZNANJA, RAZSVETLJENJE itd…

       Fawstino je Jezus naučil tudi to, DA JE ZA VSAKO SPREOBRNENJE GREŠNE DUŠE POTREBNA ŽRTEV.

       Tudi sami imamo morda v sorodstvu, v družini ljudi, ki še niso dobili klica Jezusa, ZATO JE POTREBNO DA DELAMO ŽRTVE ZA TE LJUDI, DA DOSEŽEJO SPREOBRNENJE-PRAKTIČNO DELATI ŽRTVE NE TEORETIČNO.

       Zelo obožujem Fawstino in ko me nekaj tišči ali pa ne vem, pogledam v njen Dnevnik , kaj je Jezus povedal o tej in oni zadevi.

       CELOTEN DNEVNIK VSEBUJE ČUDOVITA NAROČILA NAŠEGA ODREŠENIKA JEZUSA, ZA VSE NAS , OPOMINJANJE, NAVODILA KAKO ŽIVETI, KAJ STORITI, DA DOSEŽEMO VEČNOST

       Odgovori
       • Hvala says:

         13. avgusta, 2021 at 14:52

         Meni se zdi ko sedim pred Dnevnikom in berem, kot da sedim pred Jezusom in poslušam njegovo učenje. PREČUDOVITO!

         Odgovori
4. Janez says:

   13. avgusta, 2021 at 12:22

   RADOST IN VESELJE KRISTJANA

   Kako naj v svojem krščanskem življenju doživljam veselje?
   Vsi hrepenimo po veselju, a včasih se zdi, da je veselje le težko ohranjati. Doživljanje veselja naj bi bilo v življenju vsakega kristjana prisotno čedalje bolj, saj je del sadu Svetega Duha, ki prebiva v nas (Pismo Galačanom 5,22–23). Zato je to posledica Božjega dela v nas in del Božje volje za verujoče. Vemo, da celo najzrelejši kristjani doživljajo obdobja brez veselja. Tako si je na primer Job želel, da bi bil ob rojstvu umrl (Job 3,11 isl.). David je molil, da bi lahko ubežal svojim težavam (Psalm 55,6–8). Elija je celo po tem, ko je bil priča čudežni Božji moči (Prva knjiga kraljev 18,16–46), zbežal v puščavo in prosil Boga, naj mu vzame življenje (Prva knjiga kraljev 19,3–5). Če so se ti veliki možje vere spoprijemali z obupom, le kako bi se torej lahko v krščanskem življenju nenehno veselili mi? Bog je vedno z nami, zato nikoli nismo sami. Zato ne smemo nikoli obupati, saj imamo Jezusa Odrešenika!

   Najprej moramo razumeti, da je veselje dar od Boga. Grška beseda za veselja je kara, ki je sorodna besedi karis ‘milost’. Veselje je tako Božji dar kot tudi naš odziv na Božje darove. Veselje izvira iz zavedanja o Božji milosti in iz hvaležnosti zanjo. Zato doživljamo veselje sredi preizkušenj, ko se osredotočamo na Božjo dobroto do nas (Jakobovo pismo 1,2–8). Namesto da bi bili za veselje prikrajšani, s tem ko tuhtamo o neprijetnosti težav, s katerimi se vsi soočamo, se raje razveseljujemo v razmišljanju o Božjih blagoslovih. To ne pomeni, da moramo svoja razočaranja ali negativna čustva zanikati. Če namreč sledimo zgledu številnih psalmistov, lahko stiske svojega srca izlijemo Bogu. Lahko mu brez olepševanja povemo vse, kar nas teži. In ko ta bremena v veri izročimo Bogu – v zavedanju, kdo on je – se v njem razveselimo. Dobre primere tega najdemo v Psalmih 3, 13, 18, 43 in 103. Pismo Filipljanom veliko govori o veselju, zlasti ker je Pavel pismo napisal iz ječe. V vrsticah 4,4–8 najdemo nekatere smernice za doživljanje krščanskega veselja: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. … Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« Tu znova vidimo, kako pomembno vlogo ima molitev k Bogu pri doživljanju veselja. Če se zavedamo, da je Gospod blizu, nas to vodi k molitvi o naših stiskah in nam pomaga, da ostajamo v mislih osredotočeni na Božjo dobroto do nas v Jezusu. Veselje občutimo, kadar se v mislih osredotočimo na vzvišene, pravične, čiste, ljubeznive, častne, krepostne in hvalevredne Kristusove blagoslove.

   David je napisal, da nam Božja beseda prinaša veselje (Psalm 19,9). Veselje nas navdaja, če cenimo in ubogamo Božje ukaze in zapovedi. V Evangeliju po Janezu Jezus uči, da nas stanovitnost v njem in poslušnost njemu razveseljujeta. Rekel je: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Evangelij po Janezu 15,9–11) Eden od ključnih dejavnikov veselja je življenje v poslušnosti Bogu. Še en vir veselja za kristjana je, da uresničuje evangelij v skupnosti svetih, v lokalni cerkvi (Prvo Janezovo pismo 1,1–4). V Pismu Hebrejcem 10,19–25 pa je zapisano: »Bratje … Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« Božja milost nas uči, kako naj se v zaupanju in molitvi približamo Bogu (Pismo Hebrejcem 10,19), s tem ko se zavedamo, da smo očiščeni grehov (Pismo Hebrejcem 10,22). V Kristusu smo bili pripeljani v novo občestvo, v družino verujočih. Prek povezanosti z drugimi kristjani nas Bog trdno ohranja v veri, iz tega pa vznika radostno zaupanje v njegov značaj. V radostnem upanju tudi drug drugega spodbujamo k vztrajanju v zvestobi. Kristjani ne pripadajo temu svetu (Evangelij po Janezu 17,14–16; Pismo Filipljanom 3,20). Življenje je lahko polno osamljenosti in malodušja. Hrepenimo, da bi bili že v nebesih s Kristusom, dokončno obnovljeni tako, kot smo bili prvotno zasnovani. V lokalni cerkvi nam drugi verujoči pomagajo misliti na resničnost našega prihodnjega večnega veselja. V nas raste veselje, ko drug drugemu nosimo bremena in se spodbujamo k vztrajnosti (Pismo Galačanom 6,10; Pismo Kološanom 3,12–14).

   Resnična radost je znak pravega krščanskega življenja, saj je to sad Svetega Duha, dar od Boga. Darila veselja smo deležni, ko cenimo Božjo besedo – Sveto pismo, se osredotočamo na resnico o tem, kdo je Bog in kako nas je blagoslovil, vztrajamo v Kristusu, s tem ko ubogamo njegove zapovedi, živimo po Božjih postavah in Bibliji ter se zanašamo na Jezusove Nauke v Evangelijih, ko smo nadalje dejavni v Jezusovi Krščanski Cerkvi, ki jo je on zasnoval in jo Vodi Sveti Duh. Molimo, radujmo se in se polni upanja na Božjo Milost in Ljubezen veselimo vsega, kar življenje prinese. Lepega in slabega. Vse se zgodi po Božji Volji. Pustim0 Bogu vse težave in skrbi, da se bo vse prav uredilo po Njegovi Volji! Pojmo Gospodu in se Veselimo! Upajmo, zakaj velika je Njegova MIlost in ljubezen do nas. Molimo in prosimo in uslišani bomo. In Bog ima za nas pripravljene velike in lepe reči, ki so skrivnost in ljudem nerazumljive in nevidne. Janez

   Povzeto in dopolnjeno po gotquestions et altro

   Odgovori
   • Miro says:

     13. avgusta, 2021 at 13:40

     Na temo veselja v kristjanovem življenju v razmislek priporočam tudi odličen prispevek:

     VESELJE JE KRISTJANOVO DIHANJE

     https://nadskofija-ljubljana.si/laiki/veselje-je-kristjanovo-dihanje/

     Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

     Odgovori
5. Miro says:

   13. avgusta, 2021 at 12:00

   MOLITEV NAJ NE BO SAMO PROŠNJA, MARVEČ TUDI ZAHVALA. ZNAMENJE SEBIČNOSTI JE MOLITI SAMO ZASE (p. Franc Cerar)

   – Moje osnovno zadovoljstvo je v občutku, da sem tam, kjer me hoče imeti Bog, in da delam, kar hoče Bog.

   – Človekova želja, da bi živel in bil srečen, je usmerjena v večnost. Vse to navdihuje nepokvarjenemu srcu vero, da mora obstajati neskončno bitje – Bog, ker se morejo le v njem izpolniti človekove težnje.

   – Molitev naj ne bo samo prošnja, marveč tudi zahvala. Znamenje sebičnosti je moliti samo zase. Zgled prave molitve je očenaš. Sestavljen je v množinski obliki.

   – Prva vrednota v družini je ljubezen. Kjer ni ljubezni, tam družina le životari. Ljubezen v družini vzdržujeta mož in žena, oče in mati. Od njiju prehaja na otroke in se od otrok k njima vrača.

   – Cerkev je svetilnik, ki dva tisoč let ožarja osnovne človeške vrednote. Mnogi so storili vse, da bi luč tega svetilnika ugasnila, a svetilnik žari naprej.

   (p. Franc Cerar, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Janez says:

     13. avgusta, 2021 at 12:02

     VSEMOGOČNI BOG
     Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog,
     daj nam ljudem vodstvo in poduk, da bomo zaradi tebe delali vse,
     kar vemo, da hočeš,
     in vedno hoteli, kar je tebi všeč;
     da bomo notranje očiščeni,
     notranje razsvetljeni z Lučjo Jezusa
     in vžgani z Vero in ognjem Svetega Duha,
     mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina,
     našega Gospoda Jezusa Kristusa
     in le po tvoji milosti priti k tebi, Najvišji;
     ti, ki v popolni Trojici nedeljivo Eden
     živiš in kraljuješ v slavi,
     vsemogočni Bog,
     na vse veke vekov. Amen.

     Odgovori
     • Miro says:

       13. avgusta, 2021 at 13:21

       BOŽJA BESEDA: »VELIKE VODE NE MOREJO POGASITI LJUBEZNI IN REKE JE NE MOREJO PREPLAVITI.« (Vp 8,7)

       Odgovori
6. Janez says:

   13. avgusta, 2021 at 11:58

   KAKO SEM LAHKO PREPRIČAN, DA KOT KRISTJAN MOLIM V SKLADU Z BOŽJO VOLJO?
   Človekov glavni namen na svetu je, da z Dobroto in Hvaležnostjo goreče poveličuje Usmiljenega Boga in da za vedno uživa v njem (Pridigar 12,13; Prvo pismo Korinčanom 10,31). Poveličevanje Boga v vsem, kar delamo z dobroto, vključuje molitev v skladu z njegovo voljo. Najprej moramo prositi Boga za modrost, da bi pravilno molili. »Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo« (Jakobovo pismo 1,5). Ko prosimo za modrost, moramo zaupati Bogu, da je milosten in pripravljen uslišati naše molitve: »Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil« (Jakobovo pismo 1,6; gl. tudi Evangelij po Marku 11,24). Tako molitev v skladu z Božjo voljo vključuje prošnjo za modrost (da bi spoznali Božjo voljo) in prošnjo v veri (da bi zaupali Božji volji). Tukaj je sedem svetopisemskih navodil, ki bodo vodila vernika v molitvi v skladu z Božjo voljo:

   1) Moli za stvari, za katere Sveto pismo zapoveduje molitev. Zapovedano nam je, naj molimo za svoje sovražnike (Evangelij po Mateju 5,44); naj Bog pošlje misijonarje (Evangelij po Luku 10,2); da ne pademo v skušnjavo (Evangelij po Mateju 26,41); za oznanjevalce besede (Pismo Kološanom 4,3; Drugo pismo Tesaloničanom 3,1); za vlado in oblastnike (Prvo pismo Timoteju 2,1–3); za tolažbo v stiski (Jakobovo pismo 5,13); in za ozdravljenje sovernikov (Jakobovo pismo 5,16). Kjer Bog zapoveduje molitev, lahko molimo z zaupnostjo, da molimo v skladu z njegovo voljo.
   2) Posnemaj zgled Bogu predanih junakov v Svetem pismu. Pavel je molil za odrešitev Izraela (Pismo Rimljanom 10,1). David je molil za usmiljenje in odpuščanje, ko je grešil (Psalm 51,3–4). Zgodnja cerkev je molila za pogum v oznanjevanju (Apostolska dela 4,29). Te molitve so bile v skladu z Božjo voljo in podobne molitve danes so tudi. Tako kot Pavel in zgodnja cerkev bi morali tudi mi vedno moliti za odrešitev drugih. Zase bi morali moliti tako kot David, se vedno zavedati svojega greha in ga prinašati pred Boga, da ne bo oviral našega odnosa z njim in škodil našim molitvam.
   3) Moli s pravo motivacijo za dobroto. Bog ne bo blagoslovil sebičnih motivov. »Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade« (Jakobovo pismo 4,3). Moliti bi morali tako, ne da naše vzvišene besede slišijo drugi in nas vidijo kot »duhovne«, ampak večinoma na samem in na skrivnem, da nas bo naš nebeški Oče slišal na samem in nas odkrito nagradil (Evangelij po Mateju 6,5–6).
   4) Moli z duhom odpuščanja do drugih (Evangelij po Marku 11,25). Duh zagrenjenosti, jeze, maščevanja ali sovraštva do drugih bo preprečil našemu srcu, da bi molili v pravilni podrejenosti Bogu, tako kot nam je naročeno, naj ne prinašamo darov Bogu, dokler se ne spravimo z brati in sestrami v Kristusu.
   5) Moli z zahvaljevanjem (Pismo Kološanom 4,2; Pismo Filipljanom 4,6–7). Vedno lahko najdemo nekaj, za kar smo lahko hvaležni, ne glede na to, kako nas obremenjuje naša situacija ali potrebe. Najbolj trpeči človek, ki živi v odrešujoči Kristusovi ljubezni, ki ima zagotovilo odrešitve zdaj in ki ga pričakujejo nebesa, ima razlog, da je hvaležen Bogu.
   6) Moli z vztrajnostjo (Evangelij po Luku 18,1; Prvo pismo Tesaloničanom 5,17). Vztrajati moramo v molitvi in ne odnehati ali izgubiti potrpljenje, ker nismo dobili takojšnjega odgovora. Del molitve v skladu z Božjo voljo je, da verjamemo, da ne glede na to, ali je njegov odgovor »da«, »ne« ali »čakaj«, sprejmemo njegovo presojo, se podredimo njegovi volji in še naprej molimo.
   7) Zanašaj se na Božjega Svetega Duha v molitvi. To je čudovita resnica: »Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo« (Pismo Rimljanom 8,26–27). Bog Sveti Duh posreduje pred prestolom milosti za Božje ljudstvo. V trenutkih naše najgloblje depresije ali bridkosti, v trenutkih, ko se nam zdi, da sploh ne moremo moliti, imamo tolažbo v spoznanju, da Sveti Duh pravzaprav moli za nas! Kako čudovitega Boga imamo! Kakšno zagotovilo imamo, ko se trudimo hoditi v Svetem Duhu in ne v človeškem mesu! Imamo zaupnost, da bo Sveti Duh dokončal svoje delo poučevanja, kako naj molimo k Očetu po Sinu v skladu z Božjo voljo. Počivamo lahko v spoznanju, da bo Bog poskrbel, da nam bo vse pripomoglo k dobremu (Pismo Rimljanom 8,28). Kajti Bog bo slišal in uslišal naše molitve in prošnje, ki Vanj Verjemo in Zaupamo.

   Pridi Sveti Duh Tolažnik, Vodi nas, navdihni nas, poduči nas, kaj je prav, da naredimo, ker vse to je prav v Božjih Očeh, ker je v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo. Gospod pomagaj nam, da bomo molili in spoznali, kaj želiš od nas, da ne zaidemo s človeškimi premisleki in pametjo. Naše Misli niso Tvoje Misli in Naše Želje niso Tvoje Želje. Pomagaj nam, da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja k Jezusu in poduči nas, kaj je prav v Božjih Očeh. Amen. Janez

   MOLITEV ZA VODSTVO SVETEGA DUHA
   »Dragi Oče, potrebujem Te.
   Brez Tebe Oče ne morem živeti in dihati in lahko zaidem na stranpoti.
   Odpusti mi Bog in mi Pomagaj, da bom zopet ponižen in bogaboječ kristjan.
   Priznam, da sem vodil svoje življenje po svoje in sem s tem grešil zoper Tebe.
   Hvala Ti, da mi odpuščaš grehe po Kristusovi žrtvi na križu zame.
   Zdaj trdno odločen in na priprošnjo Device Marije povabim in prosim Kristusa,
   da ponovno zavzame prvo mesto v mojem življenju.
   Naj bom v vsem podoben Kristusu in naj stanovitno hodim po Poti k Njemu.
   Bog prosim, napolni me s tvojim Svetim Duhom, kot si obljubil,
   da bom napolnjen in – kot praviš – v Tvoji besedi, da boš to storil,
   če bom vprašal in prosil v veri in molitvi.
   To molim zdaj v imenu Jezusa in na priprošnjo Jezusove Matere Marije.
   Kot izraz moje vere se Ti v svojem srcu in duši odpiram,
   Se Ti zahvaljujem, da si z menoj,
   da me Učiš in vodiš moje življenje
   ter da me Milostno napolnjuješ s Svetim Duhom.
   S Teboj je moje življenje polno Božjega Miru in Ljubezni« Amen.

   Odgovori
   • Miro says:

     13. avgusta, 2021 at 13:45

     PRIDI, SVETI DUH

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

     Odgovori
7. Miro says:

   13. avgusta, 2021 at 11:45

   SE ZAVEDAMO VREDNOSTI SKRITIH ZAKLADOV, KI JIH NOSIMO V SRCU?

   Starejša teta je umrla in zapustila zbirko kovancev svoji najljubši nečakinji. Ta je bila izredno vesela vse do tedaj, ko je ugotovila, da je v zbirki samo 35 kovancev. Čez nekaj mesecev je stresla kovance v torbo in odšla na delo.

   Med malico je stopila v prodajalno kovancev, da bi ji ocenili vrednost novcev. Ko je prodajalec videl kovance, ni mogel verjeti očem. Pred seboj je imel nekaj izredno redkih in dragocenih kovancev. Ko je to povedal dedinji, je mlada gospa rekla, da je menila, da gre res za vrednost, a se ji niti sanjalo ni da so tako dragoceni. S trgovčevo pomočjo jih je zelo dobro prodala.

   Velikokrat nosimo v sebi skrite zaklade, talente, ki se jih ne zavedamo. Z njimi bi lahko pomagali sebi in drugim. Ne pozabimo, da imajo tudi drugi v sebi veliko zakladov. Pomagajmo jim jih odkrivati.

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   13. avgusta, 2021 at 11:12

   ESCRIVA: MOLITEV K BOGU MOJEGA ŽIVLJENJA

   Molitev k Bogu mojega življenja je za nas verne kristjane zelo pomembna. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev. Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

   Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi. Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium …, Memorare …, Salve Regina …

   Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog … in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine. Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

   S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov. Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo. Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

   Pridi Sveti Duh Tolažnik, Vodi nas, navdihni nas, poduči nas, kaj je prav, da naredimo, ker vse to je prav v Božjih Očeh, ker je v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo. Gospod pomagaj nam, da bomo molili in spoznali, kaj želiš od nas, da ne zaidemo s človeškimi premisleki in pametjo v labirinte stranpoti in v greh. Naše Misli niso Tvoje Misli in Naše Želje niso Tvoje Želje. Pomagaj nam, da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja k Jezusu in poduči nas, kaj je prav v Božjih Očeh. Pomagaj nam, da bomo svojo moč po Božji Milosti črpali iz svete Evharistije in iz Jezusovega evangelija ter bili v vsem podobni Jezusu! Amen. Janez

   1 Kroniška 16, 34: Zahvaljujte se GOSPODU, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.

   Odgovori
9. Miro says:

   13. avgusta, 2021 at 11:11

   DOSTOJANSTVO ČLOVEŠKE OSEBE TEMELJI V NJENI USTVARJENOSTI PO BOŽJI PODOBI IN SLIČNOSTI; IZPOLNJUJE SE V POKLICANOSTI K BLAŽENOSTI V BOGU

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   DOSTOJANSTVO ČLOVEŠKE OSEBE

   1700 Dostojanstvo človeške osebe temelji v njeni ustvarjenosti po božji podobi in sličnosti (l.čl.); izpolnjuje se v poklicanosti k blaženosti v Bogu (2.čl.). Človeku je lastno, da se svobodno odloča za to dovršitev (3.čl.). S svojimi premišljenimi dejanji (4.čl.) se človeška oseba prilikuje, ali pa ne prilikuje dobrini, ki jo obljublja Bog in ki zanjo pričuje vest (5.čl.) …

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/prvo-poglavje-dostojanstvo-cloveske-osebe/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    13. avgusta, 2021 at 11:07

    Papež Frančišek: »Gospod, nauči nas moliti!«

    Jezus se umika na samotne kraje
    »Evangeliji so nam izročili mnoge zelo žive podobe o Jezusu kot človeku molitve. Kljub pomembnosti njegovega poslanstva in zahtevam mnogih ljudi, Jezus čuti potrebo, da se umakne v samoto in moli. Markov evangelij nam o tem pripoveduje že na prvi strani, ko začne govoriti o Jezusovem javnem delovanju (glej Mr 1,35). Jezusov prvi dan v Kafarnáumu se je končal zmagoslavno. Ko je sonce zašlo, je množica bolnih prišla pred vrata, kjer je Jezus bival. Mesija oznanja in ozdravlja. Uresničijo se starodavne prerokbe in pričakovanja mnogih ljudi, ki trpijo: Jezus je Bog, ki je blizu, je Bog, ki rešuje. A tista množica je še vedno majhna, če jo primerjamo z mnogimi drugimi množicami, ki se bodo zbirale okoli preroka iz Nazareta. V nekaterih trenutkih gre za ogromno ljudi. Jezus je v središču vsega, pričakovan s strani ljudi, je odgovor na upanje Izraela. Pa vendar se jim Jezus izmakne. Ne ostane ujetnik pričakovanj ljudi, ki so ga že izvolili za vodjo. Nevarnost je, da se voditelji preveč navežejo na ljudi in ne ohranijo distance. In Jezus se tega zaveda. Že prvo noč v Kafarnáumu dokaže, da je zares izviren Mesija. Tik pred zoro učenci iščejo Jezusa, a ga ne najdejo, dokler ga Peter navsezadnje ne izsledi na samotnem kraju, popolnoma potopljenega v molitev. In mu pravi: ‘Vsi te iščejo’ (Mr 1,37). Zdi se, da se trditev nanaša na splošen uspeh, kot dokaz, da je njegovo poslanstvo uspelo. Jezus pa pravi svojim učencem, da mora iti drugam, da niso ljudje tisti, ki iščejo njega, ampak je On tisti, ki išče ljudi. Zato ne sme ostati, ampak mora neprenehoma romati po poteh Galileje (glej Mr 38-39). Je romar, ki gre proti Očetu, medtem pa moli. Vse to se zgodi v eni noči molitve.

    Kakor da vse vodi Jezusova molitev
    Na kakšni od svetopisemskih strani se zdi, da vse vodi Jezusova molitev, njegova bližina z Očetom. Tako bo predvsem v noči na vrtu Getsemani. Za zadnji del Jezusove poti, najtežji od vseh, ki jih bo prehodil, se zdi, da dobi svoj smisel v stalnem poslušanju, ki ga Jezus namenja Očetu. Zagotovo ni lahka molitev, ravno nasprotno, je dejanska agonija, pa vendar je molitev, ki je zmožna podpirati tisto pot križa. Bistveno je, da Jezus molil. Jezus je goreče molil v javnih trenutkih, ko je s svojim ljudstvom delil bogoslužje, a prav tako je iskal kraje zbranosti, ki so bili ločeni od vrveža sveta, kraje, ki so omogočili, da se je spustil v skrivnost svoje duše. Jezus je prerok, ki pozna kamne v puščavi in se vzpenja v višine gora. Zadnje Jezusove besede, preden je izdihnil na križu, so besede psalmov.

    Gospod, nauči me moliti
    Jezus je molil kakor vsak človek na svetu. Pa vendar njegov način molitve vsebuje skrivnost, nekaj, kar zagotovo ni ušlo pogledu njegovih učencev, če v evangelijih najdemo tako enostavno in neposredno prošnjo: ‘Gospod, naúči nas moliti’ (Lk 11,1). Videli so ga namreč moliti in so se njegovega načina želeli tudi sami naučiti. Jezus jih ne zavrne, ni ljubosumen na svojo bližino z Očetom, ampak je prišel ravno za to, da bi nas uvedel v ta odnos z Očetom. Tako svojim učencem postane učitelj molitve, kar zagotovo želi biti za vsakega med nami. Tudi mi torej moramo reči ‘Gospod, nauči me moliti. Nauči me.’ Čeprav morda molimo že mnogo let, se moramo molitve vedno učiti! Človekova molitev, to hrepenenje, ki se rodi na tako zelo naraven način v njegovi duši, je morda ena največjih skrivnosti vesolja. In niti ne vemo, če je molitev, ki jo namenjamo Bogu, zares tista, ki bi jo On hotel slišati. Sveto pismo nam govori tudi o neprimernih molitvah, ki jih Bog na koncu zavrne. Spomnimo se na priliko o farizeju in cestninarju. Samo cestninar se je vrnil opravičen domov, ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’ (Lk 18,14). Molitev je vedno treba začeti s ponižnostjo, kajti ponižno molitev Gospod sprejme. Zato je najprimerneje, da prosimo z besedami učencev: ‘Gospod, nauči nas moliti!’ In On zagotovo ne bo dopustil, da bi naša prošnja padla v prazno.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 5.12.2018)

    NEKAJ ISKRIC GLEDE MOLITEV OČENAŠA
    Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih.
    Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime.
    Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo.
    Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
    Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
    Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
    Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo.
    Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega.
    Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.

    Ognjišče Božo Rustja.

    Odgovori