Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.010 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    14. avgusta, 2021 at 7:28

    KRISTUS Z RAZODETJEM SKRIVNOSTI OČETA IN NJEGOVE LJUBEZNI ČLOVEKU V POLNOSTI RAZODEVA ČLOVEKA IN MU ODKRIVA NJEGOVO NAJVIŠJO POKLICANOST

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    ČLOVEK KOT BOŽJA PODOBA

    1701 “Kristus z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost” (CS 22,1). V Kristusu, ki je “podoba nevidnega Boga” (Kol 1,15; prim. 2 Kor 4,4), je bil človek ustvarjen po Stvarnikovi “podobi in sličnosti”. V Kristusu, odrešeniku in zveličarju, je božja podoba, popačena s prvim grehom, bila obnovljena v svoji prvotni lepoti in oplemenitena z božjo milostjo (prim. CS 22, 1).

    1702 Božja podoba je navzoča v vsakem človeku. Svoj sij razodeva v občestvu oseb, ki je podobno zedinjenju božjih oseb med seboj (prim. 2. pogl.).

    1703 Človeška oseba, obdarovana z “duhovno in neumrljivo” dušo (CS 14), je “na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same” (CS 24, 3). Od svojega spočetja naprej je določena za večno blaženost.

    1704 Človeška oseba je deležna luči in moči božjega Duha. Sposobna je s svojim razumom dojeti red stvarnosti, kakor ga je vzpostavil Stvarnik. S svojo voljo je sposobna, da se sama od sebe usmerja k svoji resnični dobrini. Svojo popolnost najde s v tem, da “išče in ljubi to, kar je resnično in dobro” (CS 15, 2).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/1-clen-clovek-kot-bozja-podoba/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  2. Miro says:
    14. avgusta, 2021 at 7:25

    BODIMO USMILJENI IN BOMO DOSEGLI USMILJENJE, KAR VELJA ZLASTI ZNOTRAJ DRUŽINE (p. Miha Žužek)

    – Ni dne, ki bi ne bil od Gospoda. Ni dne, ki bi ne bil za Gospoda.

    – Bodimo usmiljeni in bomo dosegli usmiljenje – to velja zlasti znotraj družine.

    – So moje besede morilne ali zdravilne, rušilne ali odrešilne? Polne in jedre kot kleno zrnje, ali prazne in mrtve kot pleve? Začinjene z dobroto ali zastrupljene s sovraštvom?

    – Vsi čutimo, da je življenje nekakšna vzvišena naloga. Ne določamo je mi, ona določa nas.

    – Kolikor bolj dosežemo božjo bližino, toliko bolj dosežemo sebe. Svoje bistvo. Razsežnost večnosti. S tem tudi življenjske trdnosti.

    – Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

    – Biti kristjan ne pomeni poleg drugih dnevnih dolžnosti še nekaj minut porabiti za molitev, sicer pa živeti kot drugi. Pač pa pomeni: bivati na nov način.

    – Ujeti smo v ljubezen. Ustvarjeni smo od Ljubezni, namenjeni za Ljubezen. Izdelani po modelu Ljubezni.

    (p. Miha Žužek, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Miro says:
    14. avgusta, 2021 at 7:21

    PO MARIJI K JEZUSU!

    Vedno vsem želimo vse dobro v moči Svetega Duha! To nas uči sam Gospod Jezus Kristus v svetem Evangeliju. Bodimo preroki veselja in sreče, ki ne mine in jo Gospod želi podariti vsakemu človeku. Vprašanje pa je, ali v globini srca slišimo Gospodov glas in se v življenju ravnamo po Njem. Kot nas v sporočilih vabi Preblažena Devica Marija, se posvetimo molitvi svetega rožnega venca.

    Z MOLITVIJO ROŽNEGA VENCA SE POTAPLJAMO V KOPEL LJUBEZNI, KI JE VLADALA V SVETI DRUŽINI, IN IZ NJE ZAJEMAMO VSE TISTO, KAR NAM SAMIM MANJKA. KOT PRAVI JANEZ PAVEL II.: “KRŠČANSKO LJUDSTVO SE Z ROŽNIM VENCEM PODAJA V MARIJINO ŠOLO, DA BI SE DALO UVESTI V PREMIŠLJEVANJE LEPOTE KRISTUSOVEGA OBLIČJA IN V IZKUSTVO GLOBINE NJEGOVE LJUBEZNI.”

    Priporočam, da si več o tem preberete na:
    https://si.aleteia.org/2020/10/25/10-razlogov-za-molitev-roznega-venca/

    Povežimo se torej v molitvi svetega rožnega venca. PO MARIJI K JEZUSU! Danes je sobota, ko premišljujemo veseli del rožnega venca. Z Marinino pomočjo se poglobimo še zlasti v naslednjo skrivnost:

    1. KI SI GA, DEVICA, OB OBISKANJU ELIZABETE NOSILA.
    2. Ki ti je navdihnil pesem: Moja duša poveličuje Gospoda.
    3. Ki se je ozrl na nizkost Svoje dekle.
    4. Ki ti je storil velike reči zaradi Svoje mogočnosti in svetosti.
    5. Čigar usmiljenje traja od roda do roda njim, ki mu v ljubezni služijo.
    6. Ki je razkropil nje, ki so napuhnjenih misli.
    7. Ki je vrgel mogočne s prestola in povišal nizke.
    8. Ki je lačne napolnil z dobrotami in bogate odpustil prazne.
    9. Ki je sprejel Svojega služabnika Izraela.
    10. Ki je dal Elizabeti spoznati Svojo navzočnost.

    Zelo priporočam tudi MOLITEV ZA EDINOST:

    Gospod Jezus, na večer, preden si umrl za nas,
    si molil, da bi bili vsi Tvoji učenci popolnoma
    eno, kakor Ti v Očetu in Oče v Tebi. Daj,
    da bomo živo začutili, kako velika nezvestoba
    do Tebe je naša razdeljenost. Daj nam iskrenosti,
    da bomo priznali in obžalovali ravnodušnost,
    nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost, ki se
    morda skrivajo v nas. Daj nam poguma, da bomo
    vse to izkoreninili. Nakloni nam, da se vsi
    zedinimo v Tebi, da bi se iz naših src in
    ustnic neprestano dvigala Tvoja molitev za edinost
    kristjanov, kakršno Ti hočeš. V tebi, ki si popolna
    Ljubezen, naj najdemo Pot, ki vodi do edinosti
    v poslušnosti Tvoji Ljubezni in Resnici. Amen
    (vir: http://www.skofija-sobota.si)

    Naj Gospod Jezus na Marijino priprošnjo obilno blagoslovi vse molilke in molilce rožnega venca.

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  4. Janez says:
    13. avgusta, 2021 at 22:23

    RAZLOČEVANJE – Kako deluje HUDI DUH? Kako prepoznati hudobneža ?! (Dopolnjeno!)

    Enostaven način za prepoznavanje »hudobneža » (hudobne ljudi)!
    Povzeto po spletu: Dnevno.hr – Vjera – Sreda, 6. marec 2019. Molite in prosite Boga ter Marijo za takšne ljudi, vendar se zavedajte, da niste vi tisti, ki jih morate spremeniti, ampak Gospod!

    “Kdor dela dobro, je od Boga; kdor dela zlo, ni videl Boga.« (3 Jan 1, 11)
    Jezusovo usmiljenje je veliko, neizmerno in nedvomno ima vsak človek, tudi če je njegovo srce še tako pokvarjeno, priložnost za milost, za svetlobo, za spreobrnjenje. “Luč je prišla na svet, vendar ljudje bolj ljubijo temo kot svetlobo; ker so bila njihova dela zla. Kajti vsak, ki dela zlo, sovraži luč in ne prihaja k svetlobi, da se ne bi videla njegova dela. (Jn 3, 19-20). Tega dejstva se moramo vedno zavedati: živimo v začaranem svetu, materialnem svetu konkurence in pridobitništva, ki sovraži svetlobo, kjer je kapitalizem prinesel medsebojno brezobzirno tekmovanje brez dobrote in strpnosti med ljudi!. Ljudje žal sovražijo, ko naj bi ljubili, se prepirajo, ko naj bi bili prijateljski, se borijo, ko naj bi bili mirni, povzročajo rane, ko bi jih morali celiti – zdraviti, kradejo, ko bi morali deliti drugim ubogim, delajo slabo, ko bi morali dobro delati. Molimo Gospoda Jezusa in Mater Marijo, da se hudobneži spreobrnejo in da se bo svet spreobrnil! Še je čas za poboljšanje in spreobrnitev, ker Bog vse odpusti tistim, ki se vrnejo k Njemu in se spreobrnejo!

    Slavni krščanski pridigar Billy Graham je napisal:
    Enkrat sem videl klovna z osredotočenostjo v glavi. Ne glede na položaj, ki ga bo postavil, se je obrnil na glavo. Daj ga na noge ali na stran, ko ga pustiš, se obrne na glavo. Ljudje s pokvarjenim/hudobnim srcem so ravno takšni. Naredite z njimi, kar hočete, vedno se bodo postavili na slabo stran. To je razlog, zakaj nekateri kristjanov ne prenesejo! Za slabega človeka so dobri, pošteni, pravični ljudje obrnjeni narobe! Za krivičnega je pravičnost nenavadna in čudna. Krščanska dobrota je sebičnemu človeku vznemirja vest. Pravi položaj kristjana odraža, da je svet v napačnem položaju. ” To je preprost način kako prepoznati ljudi, ki ne služijo Bogu ampak očetu laži – Satanu. Oni dobro imenujejo zlo in zlo dobro.

    5 znamenj hudobnega srca ?
    Naslednjih pet znamenj kaže, da imate opravka z ljudmi s hudobnim srcem in če prepoznate nekatere od njih, bi bilo najbolje, da se tem ljudem umaknete in prepustite duhovno zdravljenje in spreobrnjenje Jezusu. Če imate stike s takimi ljudmi, molite za njih in se postite, zanje darujte svoje trpljenje in jim odpuščajte, vendar bodite previdni in se zavedajte, da jih ne morete spremeniti vi, ampak to lahko naredi samo Gospod!

    1. Ljudje hudobnega srca so razni kvazi strokovnjaki, ki ustvarjajo zmedo, stisko in prepir: sprevračajo dejstva, varajo, lažejo, se izogibajo odgovornosti, zanikajo stvarnost (resnico, realnost), izmišljajo si zgodbice, pomembne informacije (podatke) zadržijo zase…ter tako manipulirajo z resnico.

    2. Ljudje hudobnega srca so strokovnjaki za zavajanje drugih s svojo sladkobesednostjo. Toda če pogledate sadove njihovega življenja ali če vzamete njihove besede, boste videli, da se takšni ljudje nikoli ne spremenijo in ne delajo za svojo rast in razvoj. Njihovo življenje je iluzija in trpljenje drugih ljudi je zanje duševna hrana. Nič ne prispevajo za druge in so egoistični.

    3. Ljudje hudobnega srca vedno želijo obvladovati in kontrolirati druge, sami pa so sebi najvišja avtoriteta. Zavračajo povratne informacije in konstruktivno kritiko, sami ustvarjajo pravila po katerih se ravnajo, ne upoštevajo pa obstoječih etičnih in moralnih standardov. Manjka jim sočutja in dobrote. Manjka jim Ljubezni. Njih reši le Jezus in Mati Marija na našo priprošnjo in molitev!

    4. Ljudje hudobnega srca premišljeno in inteligentno igrajo na simpatije dobrohotnih ljudi z namenom prevare. Izgleda takole: iščejo sočutje, vendar ga sami ne izkazujejo. Iščejo toplino, odpuščanje in intimnost oseb, ki so jih prizadeli brez občutka za bolečino in trpljenje drugega, brez pravega namena, da bi poskušali popraviti to, kar so storili ali da bi poskusili vrniti izgubljeno zaupanje. Taki ljudje manipulirajo in izkoriščajo zaupanje ter dobroto pravičnih in strpnih ljudi.

    5. Ljudje hudobnega srca nimajo »vesti« in ne vedo, kaj je kesanje in obžalovanje. Ti ljudje se niti ne želijo boriti proti svoji zlobi in hudobiji – pravzaprav uživajo v tem – a vse to pod krinko nekega plemenitega značaja in plemenitih ciljev. Ne mislijo na druge ampak nase.

    Gospod odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo je rekel Jezus na križu. Molimo, da bo na svetu več Ljubezni, Strpnosti in Odpuščanja! Prosim Gospod pomagaj nam pri naši spreobrnitvi! In ne sodimo, da ne bomo sojeni. Sodil bo Bog, ne ljudje!

    http://zupnija-lipoglav.rkc.si/

    Odgovori
  5. Janez says:
    13. avgusta, 2021 at 22:16

    Deset odločitev za veselje po Janezu XXIII.*

    1. Danes bom živel ta dan, ne da bi skušal razrešiti vse svoje življenjske probleme.
    2. Danes bom napravil vse, da se bom obnašal in deloval vljudno*; nikogar ne bom kritiziral in ne bom skušal popravljati ali obvladovati kogarkoli razen samega sebe.
    3. Danes se bom veselil gotovosti, da sem ustvarjen za srečo, ne samo na drugem, ampak tudi na tem svetu.
    4. Danes se bom prilagodil okoliščinam, ne da bi si domišljal, da bodo v vsem ustrezale mojim željam.
    5. Danes bom posvetil deset minut dobremu branju, pri čemer si bom priklical v spomin, da je – podobno, kot je hrana potrebna za življenje telesa – dobro branje potrebno za življenje duše.
    6. Danes bom naredil dobro delo in o njem ne bom govoril nikomur.
    7. Danes bom napravil vsaj eno stvar, ki mi ne bo prijetna; in če me bo kdo prizadel, tega ne bom pokazal.
    8. Danes bom napravil natančen načrt za svoj dan. Morda ga ne bom izpolnil v celoti, a ga bom sproti prilagodil. Varoval se bom dveh napak: naglice in neodločnosti.
    9. Danes bom trdno veroval – tudi če bodo okoliščine govorile o nasprotnem – da Božja previdnost skrbi zame, kot da ne bi na svetu obstajalo nič drugega.
    10. Danes se ne bom ničesar bal. In še posebej me ne bo strah ceniti to, kar je lepo, in verjeti v dobroto.
    *Izvirni naslov besedila je »Dekalog vedrine«; slo. prev. H. Reberc in A. Zwitter.

    Človeška dejavnost v vesoljstvu in na zemlji
    Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi vesoljstva. Posledica vsega tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo. Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi mnoga vprašanja. Kaj je smisel in vrednost te marljive dejavnosti? Kako je treba uporabljati vse te reči? Za katerim ciljem težijo napori posameznikov in združenj?

    Cerkev, varuhinja tistega zaklada božje besede, iz katerega črpamo načela za reševanje vprašanj verskega in nravnega reda, sicer nima vedno pripravljenega odgovora na vsako posamezno vprašanje, vendar želi povezovati luč razodetja z izkustvom vseh; tako bi naj bila razsvetljena pot, na katero je pred kratkim stopilo človeštvo. Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z božjim načrtom.

    Po Božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji. To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničevanju božjega načrta v zgodovini. Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika.

    Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta.
    A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti.
    Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje priklepa.

    Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora.

    Odgovori
  6. Janez says:
    13. avgusta, 2021 at 21:44

    Papež Frančišek: UMETNOST OČIŠČEVANJA SRCA – UVAJANJE V RAZLOČEVANJE DUHOV

    Življenje človeka je sestavljeno iz nenehnega odločanja. So situacije, ko se je treba odločati za bolj ali manj koristne stvari ali tudi ko se moramo pravilni odločati med dobrim in zlim in da prepoznamo kakšni hudovi nas nagovarjajo. A so situacije, ko je treba izbrati nemudoma. A nič ni hudega, če so to manj koristne stvari. Pogosto pa se moramo odločati in izbirati med dobrim in zlom. Slaba misel je pri tem stalna nevarnost. Papež Frančišek zelo poudarja, da je nujno, da znamo razločevati duhove; razločevati, ali nam neka Dobra stvar pomaga ostati v Gospodu ali pa nas hudobni duh od njega oddaljuje. Zato bomo na kratko nekaj misli posvetili prav tej temi – duhovnemu razločevanju med Dobrimi in Hudobnimi Duhovi, ki nas nagovarjajo. Naše srce ima vedno želje, hotenja, misli, zato je pomembno, da razločujemo, od kod prihajajo, ali od Gospoda ali od hudega, ali nas približujejo Gospodu ali pa nas od njega oddaljujejo. Kristjan mora bdeti nad svojim srcem, da bi razlikoval to, kar prihaja od Boga, od tistega, kar prihaja od lažnih prerokov. Papež Frančišek večkrat poudarja, da je Jezusova pot, pot služenja in ponižnost in nanjo smo poklicani vsi kristjani. Zato je za kristjana še kako pomembno, da stalno preverja, ali je na tej poti. Pomembno je, da duhovno preizkušamo. »Dajte na preizkus duhove, da bi preskušali, ali zares prihajajo od Boga, kajti na svet je prišlo veliko lažnih prerokov. Zato je nujna MOLITEV, ČUJEČNOST IN BUDNOST. Kristjan je moški ali ženska, ki zna bdeti nad svojim srcem in paziti, da smo kritični do vzgibov, misli in diuhove, ki nas nagovarjajo. In velikokrat se naše srce, z mnogimi stvarmi, ki pridejo in grejo, zdi kot mestna tržnica: v njem najdeš vse. Vse kar je ljubeznivo, dobro, milostno, usmiljeno in kar pripomore k Dobremu in kar nas približuje Bogu je Dobra Stvar. Ker Bog je Ljubezen in Usmiljenje.

    ZATO JE TREBA PREIZKUŠATI, KAJ JE OD GOSPODA IN KAJ NI, DA BI OSTALI V GOSPODU!« nas spodbuja papež Frančišek. Kaj je torej kriterij za razumevanje, ali neka stvar prihaja od Kristusa ali pa od antikrista? Po besedah papeža Frančiška ima sv. Janez jasen in preprost odgovor: »Vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista.« Da je Beseda prišla v mesu, pomeni priznati pot Jezusa Kristusa, priznati, da se je on, čeprav je bil Bog, ponižal vse do smrti na križu. »To je pot Jezusa Kristusa: ponižnost, čisto ponižanje. Če te neka misel, neka želja vodi na to pot ponižnosti, ponižanja, služenja drugim, je od Jezusa. A če te vodi na pot nadutosti, nečimrnosti, ošabnosti, na pot abstraktne misli, potem ni od Jezusa.« Pomislimo na Jezusove skušnjave v puščavi. Vsi trije predlogi, ki jih je hudič dal Jezusu, so predlogi, ki so ga hoteli oddaljiti od poti služenja, ponižnosti, ponižanja, ljubezni. Na vse tri skušnjave Jezus odgovori z ne: ‘Ne, to ni moja pot.’Pomembno je, da premislimo, kaj je v našem srcu, kaj mislimo in čutimo, kaj želimo, da pretresemo duhove. Ali preizkušam to, kar mislim, kar hočem, kar želim, ali pa vse sprejmem. Velikokrat je naše srce kot cesta, po kateri gre vse. In to je treba preizkušati. Ali vedno izberem stvari, ki prihajajo od Boga? Poznam tiste, ki prihajajo od Boga? Poznam pravi kriterij za razločevanje svojih misli in želja? Papež je povabil, naj ne pozabimo, da je kriterij učlovečenje Besede. »Beseda je prišla v mesu: to je Jezus Kristus! Jezus Kristus, ki je postal človek, Bog je postal človek, ponižal se je iz ljubezni, da bi služil vsem nam.« Apostol Janez nam daje to milost, da spoznamo, kaj se dogaja v našem srcu, in imamo modrost razločevanja tistega, kar prihaja od Boga, in tistega, kar ne prihaja od Boga.
    Papež Frančišek (povzetek)

    Namen razločevanja duhov ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim,čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Ignacij Lojolski se je učil razločevati duhove, ko se je srečeval s temi problemi. Dar razločevanja je dobil po Božji milosti in mnogem opazovanju. Njegova pravila v knjižici Duhovnih vaj (skrajšano Dv) so podana v obliki kratkih nasvetov, ki spominjajo na “apoftegme (izreke)” Cerkvenih očetov in Učiteljev. Običajno je naše notranje življenje mešanica nasprotnih si čustev in občutij. Dokler jih ne znamo razlikovati, duhovno ne obstajamo. Razlikovati eno stvar od druge pomeni, da postajamo osebe, sposobne človeških, svobodnih in odgovornih dejanj. Brez razločevanja človek ne deluje, ampak ga razni vzgibi in impulzi mečejo sem in tja. Star judovski rek pravi: “Ne dajaj otroku daril, dokler še ne loči med kamnom in orehom!” Kaj razločujemo? Človek ne deluje gnan od razuma, ampak od ljubezni. Ženejo ga globoke želje, ki obljubljajo srečo. Naj se zaveda ali ne, človeka določa to, kar bolj “čuti” in ga privlači. Pomembno je vedeti, da ima njegovo čutenje lahko tri različne izvire: njegov naravni jaz, Boga in sovražnika. Vsak ga vleče v svojo smer. Tako Bog kot sovražnik vstopata v človekovo naravno čutenje in ga pritegujeta, prvi v svobodo, drugi v suženjstvo. Da bo naše delovanje kar najbolj zavestno, svobodno in človeško, se moramo naučiti razlikovati, od kod izvirajo in kam peljejo različna čutenja. Notranji nevidni vzgibi določajo zunanja in vidna dejanja. Vsako človekovo dejanje se rodi iz notranjega vzgiba, ki ga vleče bolj v eno kot v drugo smer.

    Razločevanje duhov mi pomaga razumeti, kaj naj dobrega storim tukaj in zdaj. Tega mi ne pove nobena postava. V vsaki odločitvi prihaja do napetosti med različnimi vrednotami in ni jasno, kaj storiti. Stvar je še bolj zapletena v času velikih sprememb, kot je sedanji, v katerem to, kar se je včeraj zdelo sprejemljivo, danes pohujšuje, npr. suženjstvo, rasizem, nacionalizem, zapostavljanje žensk, časna moč Cerkve, vojne, nemiri, bolezni koronavirus… Nasprotno, kar je še včeraj pohujševalo, je lahko danes ali bo jutri popolnoma sprejemljivo. Namen razločevanja ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Ignacijeve Duhovne Vaje ali Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim, čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Bodimo pozorni in budni, kakšni duhovi nas nagovarjajo!

    Povzetek in skrajšano po patru Janezu Poljanšku o Razločevanju Duhov et altro

    Pri nas obstajata v slovenščini npr. Razločevanje duhov in preudarna ljubezen po sv. Ignaciju Lojolskem : doktorska naloga patra Viljema Lovšeta iz Radelj ob Dravi na Koroškem in Duhovne Vaje po Ignaciju Lojolskem od patra Janeza Poljanška o Razločevanju Duhov.

    Odgovori
  7. Miro says:
    13. avgusta, 2021 at 18:21

    ALI SE SME ALI SE NE SME? – JEZUS GOVORI O ZAKONU KOT O NEČEM NAJLEPŠEM, KAR JE GOSPOD USTVARIL V DNEH STVARJENJA – NE BOJMO SE POVABITI JEZUSA ZA POROČNO SVATBO; NE BOJMO SE POVABITI JEZUSA NA SVOJ DOM, DA BI BIL Z NAMI IN VAROVAL DRUŽINO. IN PRAV TAKO NJEGOVO MATER MARIJO!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 19,3-12)

    Prišli so k njemu farizeji in da bi ga preizkušali, so mu rekli: »Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?« Odgovoril je: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« Rekli so mu: »Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?« Dejal jim je: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.« Tedaj so mu njegovi učenci rekli: »Če je z možem in ženo tako, se ni dobro ženiti.« On pa jim je dejal: »Ne dojamejo te besede vsi, temveč tisti, katerim je dano. Nekateri od evnuhov so se namreč že iz materinega telesa rodili takšni, nekatere so skopili ljudje, nekateri pa so se sami skopili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more doumeti, naj doume.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+19%2C3-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Odlomek iz evangelija pripoveduje o farizejih, ki hočejo Jezusa skušati.

    Vprašanje se nanaša na zakon. Jezus govori o zakonu kot o nečem najlepšem, kar je Gospod ustvaril v dneh stvarjenja. ‘Od začetka sveta pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo’, pravi Jezus. To, kar pove Gospod, je močno: govori o enem telesu, ki se ga ne sme ločiti. Jezus pusti ob strani vprašanje ločitve in gre k lepoti para, ki mora biti eno. Ne smemo se zaustaviti pri nekem ‘sme se’ ali ‘ne sme se’ ločiti zakona.

    Moški in ženska sta ustvarjena po podobi in podobnosti Boga. Sam zakon tako postane njegova podoba, in zato je zelo lep. Zakon je tiha pridiga vsem ostalim, je pridiga vseh dni. Boleče je, ko to ne predstavlja novice. Časopisi, televizijski dnevniki o tem ne govorijo kot o novici. Da je nek par toliko let skupaj ni novica. Novica je škandal, ločitev, dva, ki se ločita. Včasih se morata ločiti, kot sem rekel, da bi se izognili večjemu zlu. A Božja podoba ni novica. To je lepota zakona – sta podoba in podobnost Boga. To je naša novica, krščanska novica.

    Zakonsko in družinsko življenje ni lahko. Potrpežljivost je morda najpomembnejša krepost pri paru, tako pri moškem kot pri ženski. Molimo h Gospodu, da bi Cerkvi in družbi dal globlje in lepše spoznanje o zakonu, kot pa ga mi uspemo razumeti in premišljevati – da je zakon namreč podoba in podobnost Boga.

    Jezus prvo od svojih izrednih znamenj, s katerimi je razodel svojo slavo, je naredil v okviru zakonske zveze. To je bila dejanje velike naklonjenosti do tiste porajajoče se družine, ki je bila spodbujena z Marijino materinsko skrbnostjo. V prizoru iz Geneze Bog konča svoje delo stvarjenja in naredi svojo največjo mojstrovino, to sta moški in ženska. Jezus pa začne s svojimi čudeži ravno pri tej mojstrovini, na poročni svatbi moškega in ženske. Jezus nas tako uči, da je mojstrovina neke družbe ravno družina: sta moški in ženska, ki se ljubita. To je največja mojstrovina!

    Od časa svatbe v Kani so se spremenile mnoge stvari, a tisto Kristusovo znamenje vsebuje sporočilo, ki je vedno veljavno. Danes se zdi, da ni lahko govoriti o poroki kot praznovanju, ki se obnavlja skozi čas, v različnih obdobjih celotnega življenja zakoncev. Dejstvo je, da je vedno manj porok. V mnogih državah narašča število ločitev, zmanjšuje se število otrok. Težava, da bi ostali skupaj, bodisi kot par bodisi kot družina, vodi v vedno pogostejšo in naglo prekinitev vezi, otroci pa so prvi, ki morajo prenašati posledice. Pri ločitvi najbolj trpijo otroci. Če od majhnega doživljaš, da je zakon vez ‘za določen čas’, bo zate nezavedno ostal ravno to. In dejansko so mnogi mladi nagnjeni k temu, da se odrečejo sami zamisli o nepreklicni zvezi in dolgotrajni družini. Treba je resno premisliti, zakaj se mnogi mladi ne želijo poročiti.

    Najbolj prepričljivo pričevanje o blagoslovu krščanskega zakona je dobro življenje krščanskih zakoncev in družine. Ni boljšega načina, da se izrazi lepota zakramenta! Zakon, ki ga je posvetil Bog, varuje tisto vez med možem in ženo, ki jo je Bog blagoslovil, ko je ustvaril svet. Je izvir miru in dobrega za vse zakonsko in družinsko življenje.

    Ne bojmo se povabiti Jezusa za poročno svatbo! Ne bojmo se povabiti Jezusa na svoj dom, da bi bil z nami in varoval družino. In prav tako njegovo mater Marijo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Hvala says:
      13. avgusta, 2021 at 19:43

      KAR JE BOG ZDRUŽIL NAJ ČLOVEK NE LOČI. Jaz pa pravim, da človek še pomisliti ne bi smel, da bo nekaj ločeval, kar je Bog združeval.

      Mene osebno ne bo nobeden prepričeval, da se ne da urediti ali živeti skupaj, čeprav pridejo hude in težke zadeve, stiske itd…. NE BO PA ME PREPRIČAL ZARADI TEGA, KER JE JEZUS REKEL, DA NI STISKE, KI JE ON NE BI REŠIL, ALI PA PROBLEMA. ALI IMAMO JEZUSA SAMO NA PAPIRJU, DA BEREMO LEPE BESEDE, KI JIH JE POVEDAL, ALI MORDA VERJAMEMO V NJEGOVO MOČ, V ZDRAVILNO MOČ BESED, V NJEGOVO USMILJENJE.

      Seveda je treba trpeti, POTRPETI , ne samo v zakonu, v vsakem stanu, to nam bi lahko bilo že jasno ob Jezusovih besedah, ko je rekel,- DA NA SVETU BOMO IMELI STISKE, PREIZKUŠNJE, PROBLEME, VENDAR JE OBLJUBIL, DA BO ON Z NAMI DO KONCA SVETA.

      Kaj bi potem mi še radi? Samo lepo se imeti, ko pa pride bolezen, težave, itd…PA GREMO. Meni se zdi to zelo neodgovorno do vseh ljudi okoli, posebej pa še do Boga. Enkrat sem že napisala, zakaj se podpisuje Izjava na Matičnem uradu in pred Bogom, DA BOMO SKUPAJ V DOBREM IN HUDEM, DOKLER SMRT NE LOČI ČLOVEKA, če se te izjave ne spoštuje.

      Osebno vidim problem v tem, DA IMAMO NEZAUPANJE V BOGA. TO JE NAJVEČJI PROBLEM. Ali se je mogoče kdaj koli v zgodovini že zgodilo, da BOG NI USLIŠAL VPITJA PRAVIČNEGA? PRAVIČNEGA V BOGU, NE PO SVOJI PRAVIČNOSTI. JE MOGOČE ZAPUSTIL VPITJE OD JUTRA DO VEČERA. NE NI.

      Problem smo mi ljudje . Na vsakem koraku bi želeli iztrebiti vse kar nam ne “paše”, samo da ne bi zadeli ob kamen.

      Jezus ves čas poudarja, govori, je povedal in še pove, da je na prvem mestu ZAUPANJE V NJEGA, Ali res še mislimo, da smo sami s svojim egoističnem gledanju in zanašanjem na lastno moč sposobni nekaj narediti?

      RES SE NE ZAVEDAMO, KAJ JE DOPRINESEL IN NAREDIL JEZUS S SVOJIM TRPLJENJEM IN SMRTJO IN VSTAJENJEM NAM GREŠNIKOM. VSE JEMLJEMO SAMOUMEVNO, DA BI PA SE ZANAŠALI NA TISTEGA, KI JE DAL ŽIVLJENJE ZA NAS, TO PA NE GRE V NAŠE GLAVE.

      Odgovori
  8. Miro says:
    13. avgusta, 2021 at 17:29

    Za pravilno razumevanje prispevkov s področja krščanske duhovnosti v razmislek priporočam pričujoče razmišljanje o zmotah v razumevanju duhovnega življenja, povzeto iz odlične knjige z naslovom: OSNOVE KRŠČANSKE DUHOVNOSTI (Slomškova založba, 1998), ki jo je napisal češki jezuit in univerzitetni profesor Tomáš Špidlík.

    ZMOTE V RAZUMEVANJU DUHOVNEGA ŽIVLJENJA

    Zmota ni isto kot laž, napačnost, potvorba, prevara. Često poudarja zelo resničen, nemalokrat pozabljen vidik, vendar tako pretirano, da postane trditev enostranska in privede v drugo skrajnost. Popolno duhovno življenje pa je harmonično sodelovanje vseh sestavin naše osebnosti: telesa, duše, duha, družbene in zgodovinske razsežnosti; vse mora biti na svojem mestu in v pravi meri. Enostransko poudarjanje ene ali druge sestavine vodi v zmotne težnje, ki jih moremo razdeliti v naslednje miselne tokove:

    1. MATERIALIZEM

    Je očitno nasproten krščanskemu duhu. Vendar se je Cerkev morala že na začetku distancirati tudi od izključujočega ”spiritualizma” platonikov in pretiranih idealistov. Materija ni zlo, je delo dobrega Stvarnika. Telo ni bilo ”dodano” duši šele po grehu, ampak pripada našemu ”jazu”. Prav tako pa ni mogoče sprejeti nasprotne skrajnosti, teorije, ki uči, da duhovna dejavnost duše ni nič drugega kot rezultat materialnih pogojev. Takšnim trditvam so v preteklosti avtorji odločno nasprotovali, zdele so se jim nevredne svobodnega človeka. Včasih pa so tudi oni pretiravali v zatrjevanju o neodvisnosti duha od telesa in od okolja. Glede tega je treba pritrditi nekaterim popravkom modernih študij, vendar le do te mere, da ne zanikamo prvenstva duše in prednostnega daru človeške svobode.

    2. PSIHOLOGIZEM

    Božje življenje sicer ima svoj ”sedež” v duši, vendar v ničemer ne ovira njenih značilnosti, zakonitosti in funkcij. Psihologija je v zadnjih časih znatno napredovala. Pokazalo se je, da more razložiti nekatere pojave, za katere se je v preteklosti zdelo, da so nadnaravni, neposredni učinek Svetega Duha. Krščanska asketika je hvaležna psihologiji za njen prispevek pri spoznavanju človeka. Z druge strani pa je radikalno nasprotna težnjam, ki hočejo s psihologijo vse razložiti in skrčiti delovanje Svetega Duha na skupek funkcij duše in človekovih sposobnosti. Zmota psihologizma ima različne odtenke. Razdelimo jih lahko v tri kategorije.

    a) Racionalizem, intelektualizem

    Človek je razumno bitje. Vse hoče razumeti, išče razloge za to, kar je moč dokazati, dvomi, kjer mu ni vse jasno. Takšna je njegova narava. Tudi kristjan mora rabiti razum, ga gojiti in razvijati s poukom in osebnim razmišljanjem. Razumna mora biti tudi naša vera. Teologija išče poti do boljšega in jasnejšega umevanja. Kdor rabi razum na verskem področju, nikakor ne dela napačno.

    Um spoznava stvarnost. Sholastična filozofija uči, da je v bistvu vsa stvarnost dosegljiva razumevanju človeškega uma (Ens est intelligibile). Vendar ne smemo pozabiti, da človeški um ni božji um in da je omejen, torej nepopoln. Racionalizem to pozablja in priznava za stvarnost samo to, kar razume. Podoben je otroku, za katerega je ves svet to, kar zaobseže s svojim pogledom. Od Boga razodetih verskih resnic, ki se človeškemu razumu ne zde jasne, racionalisti ali ne sprejemajo ali pa jih izkrivljajo.

    Na drugačen in včasih še nevarnejši način podlegajo racionalizmu krščanski intelektualci. Jezusovo sporočilo je sv. Pavel dojel kot tako neizmerno, da je kakor v ekstazi zapisal: ”O globočina bogastva in modrosti in vednosti v Bogu! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledna njegova pota” (Rim 11,33). Kaj delajo teologi, moralisti in misleci teh 2000 let? Skušajo prevesti sporočilo evangelija v doktrinalna in moralna načela, v poučevanje.

    Dogaja se, da imajo nekateri tudi krščanstvo za neke vrste velik program, sistem resnic ali teorijo za spremenitev sveta. Celo nasprotniki priznavajo, da je krščanski nauk ”zelo soliden sistem”, ki je v stoletjih prepričal že mnoga ljudstva.

    In vendar Kristusovo sporočilo v svojem bistvu ni samo nauk; slednji je samo njegov del, polnost pa je življenje v Kristusu, v Svetem Duhu. Solovjev se ni obotavljal v gnusu imenovati L.N. Tolstoja Antikrista, zaradi njegovega napačnega pojmovanja krščanstva, češ da evangelij ni nič drugega kakor zbirka odličnih nasvetov za moralno življenje.

    V tem primeru bi upravičeno mogli podvomiti, ali je to sporočilo zares čisto novo. Različne zapovedi evangelija najdemo tudi drugod. Celo sam Jezusov prihod na svet (in v tem Solovjev sledi cerkvenim očetom) bi bil odveč. Zadostovalo bi razodetje evangeljskih predpisov brez Odrešenikove smrti in vstajenja.

    Tej nevarnosti racionalistične enostranosti so izpostavljeni danes mnogi, ki se preveč ubadajo s soočanjem krščanstva z drugimi svetovnimi nazori. Že sv. Irenej je opozoril, da Kristus s svojim učenjem ni prinesel vseh novosti. Marsikaj od tega, kar beremo v evangeliju, so oznanjali že preroki. In vendar je Kristus prinesel ”vso novost” s tem, da je ”dal samega sebe”, ko se je rodil, umrl in vstal od mrtvih, dal življenje za nas, da bi tudi mi imeli večno življenje (prim. Jn 10,28).

    b) Voluntarizem

    Človeška volja je velika moč, sposobna neverjetnih reči. Tudi odrešenja ne dosežemo brez nje. ”Bog te je ustvaril brez tebe – piše sv. Avguštin – vendar te odrešiti brez tebe ne more.” Po drugi strani ne smemo pretiravati, kakor da bi bila že dobra volja dovolj (pelagijanska zmota) ali da bi morali ocenjevati in vrednotiti krščansko popolnost zgolj po učinkovitosti, še zlasti zunanji.

    Proti koncu prejšnjega stoletja so nekateri trdili, da v modernem času t.i. pasivne kreposti niso več primerne in da bi jih morale nadomestiti t.i. aktivne kreposti. Človek našega časa naj bi se ne osredotočal toliko na ponižnost, meditacijo, adoracijo, odpovedovanje, ampak naj bi zbral vse sile, da naredi kaj konkretnega za Cerkev, za socialno pravičnost, za človekove pravice. Ti programi, porojeni iz dobrih namenov, vsebujejo velik del resnice. Če pa jih prepustimo njihovi enostranski težnji, se kmalu pokaže, kako v marsičem nasprotujejo Kristusovemu življenju in evangeljskemu nauku.

    Poleg voluntarizma govorimo tudi o moralizmu. Ljudje z močno voljo očitno bolje ohranjajo moralne zakone in cerkvene zapovedi: so bolj zvesti v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Toda ali moremo biti gotovi, da so zato boljši in bolj sveti kot drugi? Brez dvoma izpolnjevanje zapovedi posvečuje. Toda dejstvo, da je Jezus večkrat nasprotoval farizejstvu, dokazuje, da je zunanje izvrševanje predpisov lahko tudi maska, ki zakriva resne pomanjkljivosti notranjih vrednot.

    c) Sentimentalizem

    Navzočnost Svetega Duha očiščuje vse naše zmožnosti, tudi naša čustva. Uho glasbenika, ki napreduje v svoji umetnosti, postaja vse občutljivejše za harmonijo zvokov in tok melodije. Napredek v duhovnem življenju prebudi čut za to, kar sv. Pavel imenuje ”od zgoraj” (Kol 3,1), za svet božjega in pobožnost. Rodi se notranje veselje, tolažba, mir, ki ga svet ne more dati. Takšni pa so, po besedah apostola, ”sadovi Duha” (Gal 5,22).

    Duhovni avtorji so se vedno vpraševali, ali so ta stanja nujno potrebna ali ne, in ko pride do njih, ali so nezmotno znamenje navzočnosti Svetega Duha. Kako soditi o stanju človeka, ki teh stanj ne pozna, ali celo nasprotno, ki se čuti potrtega, polnega protislovij, v skušnjavah, čuti odpor do vsega? Tudi sedanja teologija obravnava ta težavni problem: kako se človek ”zaveda” božje milosti?

    Gotovo je, da se moramo ogibati zmot, ki jih je Cerkev že obsodila, recimo mesalianizma (4. stol.). Taje učil, da imamo božjo milost le, če jo čutimo, skušnjava in nemir pa da sta že znak greha. Tudi iz časa reformacije imamo pomembne izjave cerkvenega učiteljstva.

    ”Čutiti se opravičenega” ni zadosten znak, da smo zares ”opravičeni”. Proti Baiusu so poudarili, da ”poželjivost ima v grehu svoj izvor, sama po sebi pa še ni greh.” Duhovni avtorji analizirajo stanja tolažbe in potrtosti in ugotavljajo, kako se ta stanja pogosto menjujejo.

    Življenja milosti torej ni mogoče meriti po prijetnih ali neugodnih čustvih. Z druge strani pa verjamemo, da navzočnost Svetega Duha praviloma prinaša človeku mir in notranje zadovoljstvo. To dokazujejo tisti, ki izpričujejo, da so v duhovnem življenju našli tolikšno veselje in blaženost, kakršnih svet ne more dati. Vsak kristjan sprejema takšne darove s hvaležnostjo. Ogiba pa se temu, da bi načrtno gojil sladkobne sentimentalne pobožnosti, ki iščejo predvsem takšna stanja navdušenja in zanesenosti ter jih umetno podžigajo.

    3. PRETIRANI SPIRITUALIZEM

    Verujemo, da je Jezus Kristus pravi Bog, da se je učlovečil, bil rojen in je živel kot človek, umrl in posvetil vsak trenutek človekovega življenja ter vse njegove vrednote. Duhovno življenje je življenje v Svetem Duhu. On ”poduhovlja” vso človekovo osebnost. Na ta način dobi smisel vse, kar pretirani spiritualizem prezira: normalno vsakdanje življenje s svojimi skrbmi in interesi. Če bi bil svet popolnoma nasproten Bogu, potem bi bil zares nič, ki bi ne zaslužil nobene pozornosti. Toda svet v Bogu in z Bogom v resnici že sestavlja začetek nebeškega Jeruzalema, h kateremu stremi dialektika celotne zgodovine.

    Pretirani spiritualizem se izraža na razne načine. Nekateri ljudje precenjujejo čudeže, pričakujejo izredne posege od Boga, s svoje strani pa ne uporabljajo dovolj niti rednih sredstev, ki so nam na voljo, da bi delali dobro. Gotovo je dobro misliti na nebeško blaženost. Vendar ne smemo pozabiti, da bo slednja plačilo za dela ljubezni, storjena tukaj na zemlji. Nič ni svetejšega od molitve, le-to pa mora spremljati delo, kakor to simbolizirata Marija in Marta, sestri iz evangelija (Lk 10,38sl). Pravilno je načelo: reši dušo, ostalo ni pomembno. Vendar se z druge strani ne moremo odvezati od dolžnosti sočutne solidarnosti z revnimi in potrebnimi, ne moremo opravičevati napačne strpnosti z družbenimi krivicami in zatiranji vseh vrst.

    T.i. KVIETIZEM (latinsko: quies = mir) želi, da bi božja milost prežela in umirila človekovo srce. Vendar pozablja, da je Bog ”čista dejavnost”; zato tudi božje življenje v srcu ljudi človeške dejavnosti nikdar ne duši, temveč jo nenehno spodbuja. Duhovna izkustva ne smejo voditi k neke vrste duhovni pijanosti, pasivnosti in lenobi.

    4. ENOSTRANSKI KRŠČANSKI SOCIOLOGIZEM

    Ljubezen do Boga se uresničuje preko ljubezni do bližnjega. V skladu z zahtevami našega časa je tudi dela ljubezni potrebno organizirati. Cerkev kot neokrnjeno Kristusovo telo se ne more odtegniti javnemu, političnemu in kulturnemu življenju. Prav tako pa v navdušenju za družbeno dejavnost ne bi smela pozabiti Jezusovih besed: ”Moje kraljestvo ni od tega sveta” (Jn 18,36). Evangelij je mnogo več kot zgolj socialni in družbeni program.

    Povzeto po: Osnove krščanske duhovnosti, Tomáš Špidlík (Slomškova založba, 1998).

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  9. Miro says:
    13. avgusta, 2021 at 15:35

    SREDIŠČE VEROVANJA JE V TEM, DA VERUJEMO V KRISTUSA, KI JE TRPEL IN UMRL ZA NAS, POTEM PA PREMAGAL SMRT IN ZAŽIVEL ZA VEDNO, DA BI NAM ZAGOTOVIL TO SREČO, KI JE PO ČLOVEŠKO ŠE SLUTIMO NE! (Vinko Kobal)

    – Pozornost ni zgolj olikanost v odnosih, ampak nekakšna religiozna drža pred skrivnostjo človeka, ki je sicer vidno prisoten, v resnici pa je v jedru še nepoznan. Tak je Bog do nas. On nas razume, da bi mi znali razumeti druge.

    – Človek se ne more zadovoljiti z zunanjim videzom, zanima ga predvsem skrivnost. Skrivnost je za slehernega človeka izmed vsega najbolj vabljiva.

    – Daruje lahko, kdor ima rad, kdor ljubi. Bog nas ljubi, zato nas je obsul s svojimi darovi: od stvarstva do vseh notranjih sposobnosti – talentov.

    – Izviri nezvestobe so tam, kjer ljudje bežijo od pameti in jim je odveč vsako razmišljanje.

    – Če mladim trpljenja ne prikrivamo, ampak jih nanj pripravljamo, nas ne sme biti strah, da bi jih odbili. Vzgojitelj zrele krščanske osebnosti ne sme misliti, da si jih bo več pridobil, če jim bo trpljenje prikrival ali jih od njega oddaljeval.

    – Središče verovanja je v tem, da verujemo v Kristusa, ki je trpel in umrl za nas, potem pa premagal smrt in zaživel za vedno, da bi nam zagotovil to srečo, ki je po človeško še slutimo ne.

    (Vinko Kobal, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  10. Miro says:
    13. avgusta, 2021 at 15:06

    Spoštovana gospa Hvala,

    V enem od prejšnjih prispevkov ste zelo dobro, lahko rečem »z zadetkom v polno«, ocenila nek pojav z duhovnega področja, ki je že dalj časa evidenten. Žal na vašo dobronamerno pobudo za zdaj še ni pravega odziva. Kaj nam preostane? Zaupajmo v Božjo previdnost, vse je za nekaj dobro, Gospod ravno piše tudi po krivinah. Povežimo se v molitvah rožnega venca z močnim zaupanjem v Marijino priprošnjo in v moč Svetega Duha, ki veje, kjer in kadar hoče. Nazadnje je v vsakem primeru vedno tako, kakor Bog hoče in to je bistvenega pomena za človekovo odrešenje.

    Naj Bog obilno blagoslovi vse sodelujoče na tem portalu!

    Odgovori
    • Janez says:
      13. avgusta, 2021 at 17:56

      Ja ampak nekoga, ki nam je nadležen bi se pa radi zlepa odkrižali z subjektivnimi razlogi. Po Sokratu in njegovih treh sodilih gornje povedano ni vredno omembe in je zame brezpredmetno. Vse nas gleda Bog v Srce in nihče ne bo ušel Božji sodbi. Janez

      Odgovori
      • Miro says:
        13. avgusta, 2021 at 18:25

        Bog vas obilno blagoslovi, g. Janez. Vedno vsem zaželimo vse dobro v moči Svetega Duha! To nas uči sam Gospod Jezus Kristus v svetem Evangeliju.

        Odgovori
      • Janez says:
        13. avgusta, 2021 at 22:02

        Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo. Nikoli pa ne sodimo da ne bomo sojeni! kaj pa mi vemo in razumemo glede ljudi ? In kdo sem jaz da bom sodil, pravi papež Frančišek!

        Vedno se moramo kristjani vesti in živeti, kot da nas nenehno gleda Gospod Jezus. Da je naše mišljenje, delo in molitev brez graje. In biti zgled tako, da bomo vedno podobni Jezusu Kristusu in pustili nepomembne stvari pri miru. Pomemben je Bog in ljudje nas gledajo, prav tako vidi Bog v naše srce. Želel bi, da enkrat prenehamo presojati in soditi, ker to je Božja domena, ne naša človeška. To poudarja tudi papež Frančišek na več mestih v pridigah! Bodimo skromni in ponižni in si ne domišljajmo ničesar, da lahko kar tako govorimo in sodimo o ljudeh! Materi Tereziji so v Kalkuti rekli Indijci, da sovražijo kristjane, ker eno govorijo, drugo pa delajo! In dodali so da bi veliko Hindujcev sprejelo Jezusa če bi vsi kristjani živeli tako, kot so podani Božji Nauki! Kristjani so apostoli in misijonarji Jehzusa Kristusa, ki ga živimo 9n izžarevajmo na vsakem koraku!

        Odgovori
        • Miro says:
          14. avgusta, 2021 at 7:14

          Ponavljam, tu smo predvsem zato, da molimo. Vedno vsem zaželimo vse dobro v moči Svetega Duha! To nas uči sam Gospod Jezus Kristus v svetem Evangeliju. Bodimo preroki veselja in sreče, ki ne mine in jo Gospod želi podariti vsakemu človeku. Vprašanje pa je, ali v globini srca slišimo Gospodov glas in se v življenju ravnamo po Njem. Kot nas v sporočilih vabi Preblažena Devica Marija, se posvetimo molitvi svetega rožnega venca.

          Z MOLITVIJO ROŽNEGA VENCA SE POTAPLJAMO V KOPEL LJUBEZNI, KI JE VLADALA V SVETI DRUŽINI, IN IZ NJE ZAJEMAMO VSE TISTO, KAR NAM SAMIM MANJKA. KOT PRAVI JANEZ PAVEL II.: “KRŠČANSKO LJUDSTVO SE Z ROŽNIM VENCEM PODAJA V MARIJINO ŠOLO, DA BI SE DALO UVESTI V PREMIŠLJEVANJE LEPOTE KRISTUSOVEGA OBLIČJA IN V IZKUSTVO GLOBINE NJEGOVE LJUBEZNI.”

          Priporočam, da si več o tem preberete na:
          https://si.aleteia.org/2020/10/25/10-razlogov-za-molitev-roznega-venca/

          Povežimo se torej v molitvi svetega rožnega venca. PO MARIJI K JEZUSU! Danes je sobota, ko premišljujemo veseli del rožnega venca. Z Marinino pomočjo se poglobimo še zlasti v naslednjo skrivnost:

          1. KI SI GA, DEVICA, OB OBISKANJU ELIZABETE NOSILA.
          2. Ki ti je navdihnil pesem: Moja duša poveličuje Gospoda.
          3. Ki se je ozrl na nizkost Svoje dekle.
          4. Ki ti je storil velike reči zaradi Svoje mogočnosti in svetosti.
          5. Čigar usmiljenje traja od roda do roda njim, ki mu v ljubezni služijo.
          6. Ki je razkropil nje, ki so napuhnjenih misli.
          7. Ki je vrgel mogočne s prestola in povišal nizke.
          8. Ki je lačne napolnil z dobrotami in bogate odpustil prazne.
          9. Ki je sprejel Svojega služabnika Izraela.
          10. Ki je dal Elizabeti spoznati Svojo navzočnost.

          Zelo priporočam tudi MOLITEV ZA EDINOST:

          Gospod Jezus, na večer, preden si umrl za nas,
          si molil, da bi bili vsi Tvoji učenci popolnoma
          eno, kakor Ti v Očetu in Oče v Tebi. Daj,
          da bomo živo začutili, kako velika nezvestoba
          do Tebe je naša razdeljenost. Daj nam iskrenosti,
          da bomo priznali in obžalovali ravnodušnost,
          nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost, ki se
          morda skrivajo v nas. Daj nam poguma, da bomo
          vse to izkoreninili. Nakloni nam, da se vsi
          zedinimo v Tebi, da bi se iz naših src in
          ustnic neprestano dvigala Tvoja molitev za edinost
          kristjanov, kakršno Ti hočeš. V tebi, ki si popolna
          Ljubezen, naj najdemo Pot, ki vodi do edinosti
          v poslušnosti Tvoji Ljubezni in Resnici. Amen
          (vir: http://www.skofija-sobota.si)

          Naj Gospod Jezus na Marijino priprošnjo obilno blagoslovi vse molilke in molilce rožnega venca.

          Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
          Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
          Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

          Odgovori
        • Hvala says:
          14. avgusta, 2021 at 8:49

          Spoštovani Janez!

          Naj dodam nekaj misli o BRATSKEM OPOMINJANJU LJUDI IN OBSOJANJU LJUDI!
          Med tema dvema je ogromna razlika-opominjanje je NUJNO IN ZAPOVEDANO PO BOŽJI ZAPOVEDI, OBSOJANJE JE GREH .

          Papež Frančišek pravi takole: BODIMO VZTRAJNI V OPOMINJANJU IN SPREJEMANJU OPOMINOV. PO TEM BOMO DELEŽNI TUDI SKUPNE MOLITVE, KI BO PRINAŠALA ČUDOVITE SADOVE.

          JEZUS OBLJUBLJA ZEDINJENJE, ČE BO PRED TEM OPOMINJANJE

          JEZUS začenja s povabilom k opominjanju in končuje z obljubo: »Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih.« Cilj torej ni opominjanje, ampak zedinjenje, ki bo prinesla čudovito uslišanje s strani nebeškega Očeta. Priznam, pravi p. Peter da se mi pred tridesetimi leti niti sanjalo ni, da je zediniti se, postajati eno z bližnjimi tako težko. Danes mogoče razumem globlje, zakaj je tako. Jezus obljublja zedinjenje, ČE BO PRED TEM OPOMINJANJE. SLEDNJEGA BREZ PRVEGA NI, A PRAV TU SE ZAPLETE. Prvega sploh ne poznamo oz. ne razumemo.

          V enem samem stavku, ki ga je Jezus povedal svojim učencem je kup tujk, neznanih in neuporabnih besed. Kdo le še kaj razume? V povabilu: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári …« najdem tri danes nepoznane besede: prva je greši, druga je pojdi in tretja posvari. Kaj sploh pomeni grešiti? Ali to pomeni, da nekdo npr. loputa z vrati in nas moti? Ali to pomeni, da nam ne uresniči naših želja? Ali grešiti pomeni, da drugi ne sprejema naših predlogov? Ne, grešiti pomeni, da nekdo dela nekaj narobe. Ampak, saj je narobe, če nekdo loputa z vrati, ne uresničuje naših želja ipd. To je tisto, kar nam ne ugaja, ni pa nujno narobe. Kaj pomeni, da je narobe? Da ni v skladu z božjo, ne našo voljo. In kako naj bi to prepoznavali? Vsekakor ne tako, da smo merilo mi sami, ampak Bog, ki ga prepoznavamo po Božji besedi in po odgovornih odnosih z drugimi, ko nam Bog govori tudi po bližnjih.

          Naši naši odnosi morajo težiti za tem, da smo si blizu, da pristopamo drug k drugemu in si povemo, kaj si mislimo. IGNORANCA NI KRŠČANSKA!. Začenja se s pozdravljanjem, nadaljuje z zavzetim pogovorom. Tretji korak kristjana je, da bližnjega posvari in svarilo tudi sprejema. Tu ni prostora za izmikanje, hinavščino in pretvarjanje. Prav tako ni na mestu užaljenost, če nas je nekdo posvaril. KRISTJAN SVARI IN OPOMINE SPREJEMA.

          Kdo pa danes še sanja o tem, da bi v nekem občestvu resnično iskali resnico in jo branili. Nastajajo različne interesne skupine, ki branijo različne interese.

          TA NAŠA MOLITVENA SKUPINA, KI JO VODI g. MIRO IN G. ADMINITRATOR
          je tudi občestvo, zato smo dolžni iskati in podajati BOŽJO RESNICO, se truditi, drug drugega opozarjati in sprejemati opomine, lepo sodelovati, v nasprotnem primeru pa, ČE BO V NAS PREVLADOVALA UŽALJENOST, GOSPOD NE BO IMEL VESELJA NAD TEM DELOM.

          G, Janez večkrat ste že napisali in opominjali naj opravljamo dobra dela, dela usmiljenja. JA, RES JE, OPRAVLJAJMO JIH, PA NE SAMO TISTA, KI SO NAM PO VOLJI AMPAK VSE V CELOTI.

          KRISTJANI SMO DOLŽNI PO JEZUSOVI ZAPOVEDI OPOMINJATI LJUDI, KAJTI ČE SPREJEMAMO TELESNA DELA USMILJENJA IN O NJIH NEPRESTANO RAZPRAVLJAMO, MORAMO SPREJETI TUDI DUHOVNA DELA USMILJENJA IN JIH IZVRŠEVATI, TA PA SO:

          DUHOVNA DELA USMILJENJA:

          -GREŠNIKE SVARITI
          -NEVEDNE UČITI
          – DVOMLJIVCEM PRAV SVETOVATI
          – ŽALOSTNE TOLAŽITI
          – KRIVICO VOLJNO TRPETI
          – ŽALJIVCEM IZ SRCA ODPUSTITI
          – ZA ŽIVE IN MRTVE BOGA PROSITI

          V našem romanju po tej zemlji proti večnosti se moramo držati NAUKA JEZUSA KRISTUSA. Od Boga ne moremo sprejemati samo tisto kar je nam všeč in nam “paše”, ampak vse, kar zapoveduje, KER DRUGAĆE IGNORIMAMO GOSPODA IN DELAMO PO SVOJE.

          Sama sem že večkrat poudarila, DA JE BOG HARMONIJA V VSEM, DA ČLOVEK NE SME IZLOČATI NJEGOVIH ZAPOVEDI IN UKAZOV IN JIH PRIREJATI PO SVOJE. SPREJETI JE POTREBNO VSE-CELOTO!

          Bog je nas ljudi, rastline in živali ustvaril po svoji podobi, VSAK JE NJEGOV UNIKAT. VSAK JE ENKRATEN. IN ČE PRAVIMO, DA SPOŠTUJEMO BOGA IN NJEGOVE ZAPOVEDI, MORAMO TUDI SPOŠTOVATI MNEJENJE SOČLOVEKA.

          Primer dam: če jaz ne poslušam mnenja sočloveka, -sedaj govorim o POSLUŠANJU- ČE NE POSLUŠAM MNENJE ČLOVEKA IN GA Z JEZO IGNORIRAM , POTEM IGNORIMAM TUDI BOGA. ON JE USTVARIL NEBO IN ZEMLJO, NE ČLOVEK. Z nepravilnim odnosom do sočloveka, če prenehamo z opozorili in opomini, NASPROTUJEMO BOGU.

          V Svetem Pismu pravi Bog po prerokih, da bo terjal od drugega človeka odgovornost , če ne bo opozarjal in delal tako kot je On zapovedal. Ljudje smo tako tesno povezani v Gospodovih očeh, da si niti zamišljati tega ne moremo.

          Če ne spoštujem in dovoljujem povedati mnenja sogovornika pomeni tudi , da ne spoštujem Boga, ki je ustvaril tudi človeka, pri katerem mi ni nekaj ni všeč.

          Čisto nekaj drugega pa je obsojanje človeka.
          O opominjanju in obsojanju si lahko preberete v priloženih člankih papeža Frančiška.

          Lepo vas pozdravljam in Gospod naj vas blagoslovi!

          http://arhiv.mirenski-grad.si/bratsko-opominjanje
          http://arhiv.mirenski-grad.si/n23-gresi-pristopi-posvari
          http://arhiv.mirenski-grad.si/n23-ce-tvoj-brat-gresi-ga-posvari
          https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-09/papez-francisek-bratsko-opominjanje-da-opravljanje-ki-je-kug.html

          Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja