Članki za dušo

15.011 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   15. avgusta, 2021 at 14:01

   POSEBNO SI MORAMO PRIZADEVATI, DA SMO DO LJUDI DOBRI V MAJHNIH STVAREH (Friderik Baraga)

   – Obrekovalci se ne zavedajo, kaj govorijo. Včasih opravljajo poštenjaka, norca pa spoštujejo. Vse prehitro človek obsodi bližnjega, še preden ga zares pozna.

   – Stalno govoriš, da se ljudje okoli tebe žaljivo vedejo. Vendar ne uvidiš, zakaj te pravzaprav obsojajo. Preuči samega sebe in skušaj se spoznati. Morda ti vedno karaš druge, nikogar pa ne pohvališ, zato pa tudi ljudje tebe ne pohvalijo.

   – Posebno si moramo prizadevati, da smo do ljudi dobri v majhnih stvareh. Brez cene so tiste visoke misli, ki včasih pridejo, kako velikodušno bomo ravnali z bližnjim. Naša ljubezen do bližnjega se mora kazati v vsakdanjih rečeh.

   – Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti zveličanje. Drugi pa ga dosežejo z usmiljenjem do teh nesrečnih.

   – Zemlja se osuši, postane pusta in nerodovitna, če dolgo ni dežja; tako postane duša pusta in nerodovitna in ne obrodi nobenih lepih del pravega krščanskega življenja, če začne kristjan opuščati molitev, ali pa če le z usti moli, ne da bi srce za to kaj vedelo.

   – Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

   (Friderik Baraga, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   15. avgusta, 2021 at 13:57

   BLAGRI SO ODGOVOR NA NARAVNO HREPENENJE PO SREČI. TO HREPENENJE JE BOŽJEGA IZVORA: BOG GA JE POLOŽIL V ČLOVEKOVO SRCE, DA BI GA PRITEGNIL K SEBI, K BOGU, KI GA EDINI MORE IZPOLNITI!

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   HREPENENJE PO SREČI

   1718 Blagri so odgovor na naravno hrepenenje po sreči. To hrepenenje je božjega izvora: Bog ga je položil v človekovo srce, da bi ga pritegnil k sebi, k Bogu, ki ga edini more izpolniti.

   Prav gotovo hočemo vsi živeti srečno in ni v človeškem rodu nikogar, ki se ne bi strinjal s to trditvijo, še preden je sploh v polnosti izrečena (sv. Avguštin) …

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-hrepenenje-po-sreci/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   15. avgusta, 2021 at 13:00

   Redemptor hominis (Fejstbog) Človekov Odrešenik

   Človekov Odrešenik Jezus Kristus je središče vesoljstva in zgodovine. Osrednja resnica, na kateri sloni vera, je: “Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.” Odrešenje sveta, ta nezaslišana skrivnost ljubezni, je v svojih najglobljih koreninah polnost pravičnosti v človeškem srcu Sina prvorojenca, da bi mogla postati pravičnost v srcih mnogih ljudi, ki so bili v tem prvorojenem Sinu od vekomaj izbrani, da postanejo Božji otroci. Bog stvarjenja se je tu razodel kot Bog odrešenja, Bog “zvest sam sebi”, zvest svoji ljubezni do človeka in sveta. Njegova ljubezen je večja kot greh, kot slabost in pokvarljivost stvari, močnejša kot smrt; to je ljubezen, ki je vedno pripravljena dvigati in odpuščati, vedno pripravljena iti naproti izgubljenemu sinu. To razodetje ljubezni se imenuje tudi usmiljenje, imenuje se Jezus Kristus. Človek ne more živeti brez ljubezni. V odrešenjski skrivnosti pa zopet odkrije veličino in dostojanstvo svoje človečnosti, spet najde sam sebe, svojo bogopodobnost, najvišjo poklicanost in smisel bivanja na svetu, ki mu je bil dan že od začetka.

   Temeljna dolžnost Cerkve v vseh časih je oznanjati to odrešenjsko skrivnost, hkrati pa biti pripravljena na pogovor z vsemi ljudmi, ne da bi se ob tem odpovedala zakladom Božje resnice. Vsakemu človeku pa naj se vedno približa s priznavanjem, upoštevanjem in razločevanjem. Cerkev je tudi varuhinja svobode, saj je svoboda pogoj resničnega dostojanstva človeške osebe. Kristus je Cerkvi pokazal edino pot, po kateri naj hodi, ko se je z učlovečenjem nekako združil z vsakim človekom. Ta prva pot je človek. Zaradi Kristusa Cerkev ne more ostati neprizadeta, ko gre za resnični človekov blagor, vedeti mora za vse, kar nasprotuje procesu počlovečevanja. Človek je na zemlji edina stvar, ki jo je Bog hotel zaradi nje same, ga poklical in določil za milost in slavo. Vsakdo od šestih milijard zemljanov je deležen skrivnosti Jezusa Kristusa, tudi če se tega ne zaveda. Današnjega človeka največkrat ogrožajo in usužnjujejo prav proizvodi njegovih rok in misli, napredek tehnike žal ne povzroča, da bi tudi človek postajal boljši (ekologija, sporni gospodarski mehanizmi …). Deliti s Kristusom kraljevsko službo pomeni dati etiki prednost pred tehniko, osebi pred stvarmi in duhu pred materijo. Upanje za prihodnost zbuja tudi OZN, ki je opredelila nedotakljive človekove pravice, kamor spadata tudi pravica do verske svobode in do svobode vesti. Kristus se je torej nekako združil z vsakim človekom. To skrivnostno združenje rojeva novega človeka, ki je deležen Božjega življenja. Večno življenje, ki ga slehernemu človeku obljublja in ponuja Oče v Jezusu Kristusu, je izpolnitev tiste usode, ki jo je Bog človeku od vekomaj pripravil. Cerkev skuša gledati na človeka nekako z očmi Kristusa. Vedno znova prosi: “Pridi, sveti Duh”, kar pomeni, da se stalno poglablja v celotno vsebino vse skrivnosti odrešenja, po kateri nam Kristus, združen z Očetom in z vsakim človekom, nenehno daje tistega duha, ki nam posreduje Jezusovo čutenje in nas vodi k Očetu. Ko Cerkev s svojim Učenikom in Odrešenikom deli “trojno službo” – duhovniško, preroško in kraljevsko, postaja vedno bolj sposobna služiti človeku. Tega poslanstva in službe pa je deležen vsakdo izmed nas. Jezusove besede “Brez mene ne morete ničesar storiti,” so poziv, da vsa Cerkev bolj vneto in več moli. Da bomo v moči te molitve prejeli Svetega Duha, ki bo prišel v nas, in bomo tako Kristusove priče “do konca sveta”.

   Po zakramentih Cerkev prejema moč odrešenja. V evharistiji se po Kristusovi volji stalno obnavlja skrivnost daritve, ki se je v njej Očetu daroval na oltarju križa. To žrtev je Oče sprejel in je v zameno za to popolno daritev svojega Sina dal svoj očetovski dar, dar novega nesmrtnega življenja z vstajenjem; saj je Oče prvi vir in dajavec življenja že od začetka. To novo življenje je hkrati učinkovito znamenje tistega novega, ljudem poklonjenega daru, ki je Sveti Duh, ki po njem vsi ljudje, ki se povežejo s Kristusom, prejmejo Božje življenje, ki ga ima v sebi Oče in ga daje Sinu. Najpopolnejši zakrament te povezave je evharistija, kjer se združujemo z zemeljskim in nebeškim Kristusom, ki za nas posreduje pri Očetu, vedno pa se z njim povezujemo po njegovem odrešilnem žrtvenem dejanju. V evharistiji Kristus nenehno in v vedno novih oblikah sam v Svetem Duhu pričuje našemu duhu, da lahko vsak izmed nas, ki smo deležni odrešenjske skrivnosti, zajema od sadov sprave sinov z Očetom, ki jo je on izvršil in jo po službi Cerkve vedno izvršuje med nami. Cerkev živi iz evharistije, ki je hkrati zakrament in daritev, zakrament in občestvo ter zakrament in navzočnost. V Cerkvi, ki želi, da bi pravo evharistično občestvo postalo znamenje edinosti vseh kristjanov, pa mora biti živa tudi praksa pokore.

   Marija je Mati Cerkve, ker jo je po neizrekljivem sklepu izbral sam večni Oče, da je po posebnem delovanju Duha ljubezni dala človeško življenje Božjemu Sinu. Odrešenjska skrivnost se je uresničila pod srcem nazareške device, ko je izgovorila svoj “zgodi se”. Ljubezen večnega Očeta, ki se je v zgodovini človeškega rodu razodela po Sinu, prihaja do nas po tej materi; tako je laže razumljiva in dostopna vsakemu človeku.

   ČLOVEKOV ODREŠENIK (povzetek okrožnice papeža sv. Janeza Pavla II.)

   Bog vsakega izmed nas nagovarja na različne načine, v različnih jezikih in oblikah. Ko sem bil v Ameriki kot turist na obisku pri Mormonih v deželi Utah v mestu Salt Lake City, je neka njihovo sestra iz Kanade kar malo atogantno nastopila proti meni, ki sem bil samo turist pri njih z znanci v mestu. Ko je njihova druga sestra iz Švedske to videla, je to ljubeznivo popravila in rekla: “God talks to us in different languages. Who am I to make any judgement? Evereything is Gods’ Will”. In smo se lepo mirno in strpno pogovorili, pozdravili in razšli. Tudi oni verjejo v Kristusa Slednjih Dni, vendar so drugačni od nas, čeprav pripoznavajo Sveto pismo. Isto strpnost in dobroto sem doživel službeno na Kosovu ter v Turčiji pri muslimanih. Ko so slišali da verujem in da nisem ateist, je bilo vse v redu. Lepo strno smo se vse dogovorili. Bog že ve, zakaj nas različno nagovarja in nas Obiskuje na različne načine! In sprašajmo se vedno, kaj je Božja in ne naša človeška volja in bodimo strpni in sočutni do drugačnih od nas.

   Dodajam še to, da je študij bogoslovja zelo potreben, saj imamo veliko potrebo po duhovnikih in redovnikih ter redovnicah, ki imajo kvalificirana znanja za pastoralno delo v Cerkvi in župnijah. Marsikatero bogoslovno zagonetko (npr. Božja Volja, Usmiljenje, Odrešenje, Eshatologija etc.) morajo prediskutirati v Cerkvi teologi in zavzeti uradna stališča, da si prav tolmačimo stvari. Zelo pa se strinjam, da Bog ko govori na različne načine z ljudmi, po Božji Volji nagovori tudi npr. preganjalca kristjanov Savla in pripomore, da postane Sveti Pavel; nadalje delavce na Božji Njivi brez bogoslovne izpbrazbe kot npr. svetnike kot e.g. Sveta Favstina Kowalska in sveta Mati Terezija, pisci Evangelijev po Božjem Navdihu et altri, da delajo po Božji Volji za Cerkev. Vse je potrebno in vse je treba spoštovati, ker je taka Božja Volja. In vse naj bo Bogu v Čast in Slavi Vekomaj! Stvari se dopolnjujejo ne pa izključujejo. In Bog že ve zakaj. In to je pomembno. Zato pa Verujemo in Zaupamo v Božje Usmiljenje in Dobroto!

   P.s.: gornjega prispevka papeža sv. Janeza Pavla II. jaz nisem svojim znanjem usposobljen in zmožen napisati; in vse kar je zapisano stoji in je strokovno verodostojno. Tudi iz teh stvari se učimo.

   Odgovori
4. Janez says:

   15. avgusta, 2021 at 11:18

   VIDIM TE MATI MARIJA (Zdenka Serajnik)
   Vidim te, Mati Marija.
   Vidim zapuščeno, prezirano.
   Vidim v nepopisni duševni stiski, ko si izgubljala in izgubila to,
   kar si imela najraje, čemur je služila vsa tvoja skrb in ljubezen,
   veljalo vse tvoje življenje.
   Čisto praznih rok, a z veliko rano v srcu.
   občutek, kakor da so ti iztrgali še srce in je ostala v tebi samo bolečina.
   Kam je izzvenel tvoj vzhičeni Magnificat?
   Kje je njegova neomajna trdnost? Nikomur ne moreš potožiti. Kdo bi te tudi razumel?
   Edini Janez je ostal s tabo, pa še ta bolj čuti izgubo Učenika Jezusa na Golgoti,
   kakor tvojo žensko in materinsko žalost.
   Magdalena? Stiska se k tebi, pa bolj išče lastne tolažbe, kakor da bi
   tolažila tebe. Uboga žena! Kje in kakšen je zdaj njen Ljubljeni?! Vojaki in farizeji in množica?
   Mar je vojakom, če je eno življenje manj, in to še življenje ”Čudaka”, ”Upornika”!
   Farizeji zmago slavijo: ”Končno smo rešeni neprijetnega Preroka!”
   Množica morda čuti izgubo, pa ne tvoje, ampak svojo: ”Kdo nam bo odslej
   ozdravljal bolnike in množil kruh? Sicer pa: če sam sebe ni mogel rešiti,
   je verjetno njegova čudodelna moč pošla in bomo morali čakati drugega, pravega preroka.”
   Vse to bereš v očeh, ki polzijo po tebi in te obsojajo.
   Dež, ki zazebe v mozeg.
   Mati Obsojenega, Umorjenega Jezusa. Brez pomoči, čisto sama.
   Najhuje pa je, da nisi mogla Sinu Jezusu olajšati trpljenja, da je nasprotno
   še sam trpel, ko je videl tvojo bol.
   Trenutek, ko mu je bila tvoja neomajna ljubezen in zvestoba
   bolj verjetno v breme, kakor v tolažbo. Le kako moreš zdržati?
   V tem, kar je bilo v tebi: neizmerna usmiljenju in sočutju!
   Usmiljenje pa je vonj ljubezni, ki ozdravlja najgloblje rane
   in prepodi celo smrt.
   Napolnjuje te usmiljenje do Sina Jezusa. Toliko večje, kolikor manj mu
   moreš z dejanji pomagati.
   Prevzema te usmiljenje s tistimi, ki so Sinu Jezusu povzročili toliko
   krivic in gorja, saj niso vedeli, kaj delajo.
   Vidiš usodno praznino njihovih duš, ki jih je zamorilo sovraštvo,
   omrtvil napuh in sebičnost napravila jalove.
   Tvoje sočutje se zliva v eno s Sinovim usmiljenjem in z njegovo
   željo in voljo, da odreši tiste, ki so odrešenja najbolj potrebni.
   Sinova ljubezen živi kljub njegovemu prebodenemu srcu.
   Živi tudi v tebi in ti daje moč.
   Zato si tako silna, zato te tudi največja izguba ne omaje.
   Škoda, da ista ljubezen ne živi v materah, ki more telesca lastnih
   otrok. Pa tudi v tistih materah, ki more lastni zarod tudi duhovno,
   ko mu ne govorijo o božji ljubezni, temveč se celo trudijo, da
   bi mu še drugi ne spregovorili o njej.
   Vidim te, Odrešenikova in Naša Mati.
   Tvoja Materinska Ljubezen se še vedno bori, da bi premagala smrt in hudobijo.

   Zbrana dela Zdenke Serajnik – 6. Meditacije.

   Rojena: 4. avgust 1911, Prihova (Občina Oplotnica); Umrla: 22. februar 2003, Slovenske Konjice.
   Zdenka Serajnik, pesnica, prevajalka, pedagoginja in pisateljica je bila rojena v družini Lovrenca in Božene Serajnik, ki sta bila oba učitelja na osnovni šoli Prihova pri Slovenskih konjicah. Po končani osnovni šoli se je preselila v Ljubljano, kjer je zaključila gimnazijo in na filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega jezika z nemščino in zgodovino južnoslovanske književnosti. Leta 1942 se je v Slovenskih Konjicah zaposlila kot pomožna knjigovodkinja, kjer je ostala vse do leta 1945. Po osamosvojitvi se je zaposlila na konjiški osnovni šoli kot učiteljica slovenskega jezika, kjer je ostala vse do upokojitve. Bogat arhiv obsega na stotine strani obsežnega in pestrega literarnega dela tako s posvetno kot z religiozno tematiko. Zdenka Serajnik je bila ena od prvih prevajalk Alme M. Karlin in tudi Bogoslužnega molitvenika iz latinščine v slovenski jezik. Nekaj pesmi je tudi uglasbenih in jih še danes uporabljajo pri bogoslužju.

   Odgovori
5. Hvala says:

   15. avgusta, 2021 at 11:10

   Misel sv. patra Pija

   “Ponižnost in ljubezen hodita z ramo ob rami. Ena poveličuje in druga posvečuje. Ponižnost in čistost navad sta krili, ki človeka dvignejo k Bogu in ga skoraj pobožanstvijo.”

   Odgovori
   • Janez says:

     15. avgusta, 2021 at 11:32

     Ker ljudje premalo vemo drug o drugem in ker v naših presojah in kritikah nismo usmiljeni in pravični, papež Frančišek odsvetuje, da ljudje sodimo drug o drugem. Vsakdo bo odgovarjal pred Bogom, ki bo sodil ne mi grešni ljudje. Ki imamo za počistiti vsak pred svojim pragom. O tem sem že pisal. Obžalujem sestra Hvala, če sem kaj narobe razumel in prenagljeno rekel. Ko ste povedali Mirotu, da vse kaj živite in delate ni iz fotelja, se je v meni marsikaj zganilo. Tako sem tudi sam, ker rad služim in pomagam, saj sem po duši zdravnik. Tako sem ustvarjen. In na vse kar je bilo storjenio pravično in z dobroto se rad po upokojitvi na storost spominjam. Lahko pa bi naredil še več, kot je rekla Sveta Mati Terezija. In ko sem pomagal in služil drugim sem pomagal sebi. Božji Duh res veje kjer in kadar hoče. In vsakdo dobi svoj Nauk od Boga. In zelo lepo ste rekli, pomembno je kaj meni Bog ne ljudje. Želim Vam vse Dobro, zdravja in Moči, ter Božjega Blagoslova, da boste še naprej mogli moliti, pomagati ljudem in delati Dobro. In naj vam Bog nakloni Pomoč in Usmiljenje, da boste ostali močni, stanovitni in vztrajni na Poti k Jezusu! Janez
     Janez

     Odgovori
6. Janez says:

   15. avgusta, 2021 at 11:02

   Papež Frančišek: Bog je izkustvo ljubezni

   Da bo srce gorelo
   »Člani centrov in šol za novo evangelizacijo ste razpravljali o osrednji temi evangelizacije: kako prižgati željo po srečanju z Bogom, kljub znamenjem, ki zatemnjujejo njegovo navzočnost. Kot izhodišče premišljevanja bi ponudil prizor dveh učencev, ki gresta proti Emavsu. Tam je bil tudi Kristus, ki je hodil z njima, a zaradi pobitosti v srcu ga nista bila zmožna prepoznati (glej Lk 24,13-27). Tako je tudi za mnoge naše sodobnike: Bog jim je blizu, a jim ga ne uspe prepoznati. Skrivnost je torej v tem, da skupaj s svojimi negotovostmi začutimo čudovitost te navzočnosti. To je ista osuplost, ki je zajela učenca na poti v Emavs: ‘Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?’ Povzročiti, da bo srce gorelo, je naš izziv.

   Ko Cerkev skrbi le lasten uspeh
   Pogosto pa se dogaja, da je Cerkev za današnjega človeka ‘hladen spomin’, če ne pekoče razočaranje. Mnogi, predvsem na Zahodu, imajo občutek, da jih Cerkev ne razume in je daleč od njihovih potreb. Nekateri Cerkev obsojajo kot preveč šibko v odnosu do sveta, spet drugi jo vidijo kot preveč mogočno glede na veliko revščino na svetu. Rekel bi, da je prav biti zaskrbljen, predvsem pa skrbeti, ko se Cerkev zaznava kot posvetno, ki torej sledi načelom uspeha sveta in pozabi, da ne obstaja za oznanjevanje sebe, ampak Jezusa. Cerkev, ki jo skrbi za širjenje svojega dobrega imena, ki se s težavo odpove tistemu, kar ni bistveno, več ne doživlja gorečnosti pri vnašanju evangelija v današnji čas. Na koncu je bolj neka lepa muzejska najdba kot pa preprosta in radostna Očetova hiša.

   Ljubiti in biti ljubljeni
   Pa vendar je veliko otrok, ki jih Oče želi imeti doma. To so naši bratje in sestre, ki medtem ko uporabljajo mnoge tehnološke osvojitve, živijo vsrkani v vrtinec pobesnelosti. In medtem ko v sebi nosijo globoke rane in se trudijo najti stabilno službo, se znajdejo obdani z zunanjim blagostanjem, ki mrtviči znotraj in odvrača od pogumnih odločitev. Koliko ljudi ob nas živi v naglici, sužnji tistega, kar bi moralo služiti njim, da bi bili bolje, a pozabijo na okus po življenju: lepoto številčne in velikodušne družine, ki napolni noč in dan, a hrani srce; svetlobo, ki se najde v očeh otrok, ki je ne more dati noben smartphone; veselje ob preprostih stvareh; vedrino, ki jo prinaša molitev. Kar nas pogosto prosijo naši bratje in sestre, pa čeprav jim ne uspe zastaviti vprašanja, se ujema z najglobljimi potrebami: ljubiti in biti ljubljeni, biti sprejeti takšni, kot smo, najti mir v srcu in veselje, ki traja dlje od zabave.

   Bog pomeni izkustvo ljubezni
   Mi smo vse to izkusili v Jezusu in naše poslanstvo je naslednje: Srečati naše sodobnike, da bi jim dali spoznati njegovo ljubezen. Ne toliko, da bi jih poučevali, nikakor obsojali, ampak da bi postali njihovi tovariši na poti. […] Kako pomembno je čutiti se nagovorjeni z vprašanji moških in žensk današnjega časa! Brez domišljanja, da imamo takojšnje odgovore, in brez dajanja v naprej pripravljenih odgovorov, ampak z deljenjem besede življenja; ne da bi postali prozeliti, ampak da se pusti prostor ustvarjalni moči Svetega Duha, ki osvobaja srce od suženjstva in ga obnavlja. Posredovati Boga torej ne pomeni govoriti o Bogu in upravičevati njegov obstoj – tudi hudič vé, da Bog obstaja! Oznanjati Gospoda pomeni pričevati veselje, da ga poznamo, pomeni pomagati živeti lepoto srečanja z njim. Bog ni odgovor na neko intelektualno radovednost ali na zavzetost volje, ampak je izkustvo ljubezni, ki je poklicana postati zgodba ljubezni. Kajti – in to velja predvsem za nas – ko se enkrat sreča živega Boga, ga je treba naprej iskati. Skrivnost Boga se nikoli ne izčrpa, neizmeren je kakor njegova ljubezen.

   Bog je ljubezen
   ‘Bog je ljubezen’ (1 Jn 4,8). Uporabljen je glagol biti. Bog se namreč ne spreminja glede na naše obnašanje. Je brezpogojna ljubezen, ne spreminja se. Je ljubezen, ki se ne potroši. Kako lepo je tega zvestega Boga oznanjati bratom, ki živijo v mlačnosti, ker se je prvotno navdušenje ohladilo. Kako lepo je reči: ‘Jezus Kristus te ljubi, daroval je svoje življenje, da bi te odrešil, in zdaj vsak dan živi ob tebi’ (Evangelii gaudium, 164). Pomembna so ta srečanja, ki nam pomagajo rasti v veri: približati se tistemu, ki je v stiski, graditi mostove, oskrbeti trpečega, poskrbeti za revne, maziliti s potrpežljivostjo tistega, ki je ob tebi, tolažiti obupanega, blagoslavljati tistega, ki ti povzroča hudo … tako postanemo živa znamenja Ljubezni, ki jo oznanjamo.«

   (Papež Frančišek udeležencem mednarodnega srečanja akademskih centrov in šol za novo evangelizacijo, na temo ‘Je mogoče srečati Boga?’, Vatikan, 21.9.2019)

   Človek se ne spreobrne zaradi besed, ampak zaradi Ljubezni (Operando Rajgelj)
   Če želiš, da bi se ljudje okoli tebe spreobrnili, potem jih ljubi in tako izpolnjuj Božjo Voljo. Več kot besede jim bo o Bogu povedala tvoja ljubezen. Morda poznaš bolečino ob tem, ko drugi ne želijo slišati in sprejeti veselega oznanila o Božji ljubezni. To je del tvoje poti, je bolečina, ki lahko postane rodovitna. To so lahko polja, kjer rasteta tvoja ponižnost in potrpežljivost. Je najboljši način, da rasteš v ljubezni. Da ljubiš, tudi če ne vidiš rezultatov. Če misliš, da se mora nekdo še posebno spreobrniti, potem ga ljubi s še večjo ljubeznijo. Če mu želiš povedati, kako veliko dostojanstvo ima kot Božji otrok, potem ga spoštuj. Če bi mu rad govoril o usmiljenem Bogu, bodi z njim usmiljen in prizanesljiv. Če bi ga rad spodbudil, da se vrne k Očetu, ki mu odpušča, potem mu odpuščaj najprej ti sam. Najtežje bo sprejel sporočilo o Bogu nekdo, ki v svoji okolici ni izkusil ljubezni. Če mu želiš približati Boga, potem ga ljubi. Bog je ljubezen. Prihajaj k Bogu, dopusti mu, da ti podari izkušnjo svoje ljubezni. Šele ko boš prežet z Njegovo lučjo, boš lahko svetil drugim. Takrat mnogokrat niti ne bo treba besed. Če boš v sebi nosil obilje Božjega miru, če boš dobrohoten in v srcu vesel kristjan, bodo ljudje sami prihajali k tebi. Želeli bodo priti k luči, ki bo žarela v tebi. Včasih bi radi drugim oznanjali, a si ne vzamemo časa za molitev, ampak ta čas namenjamo zgolj oznanjevanju, govorjenju o Bogu. Takrat so naše besede prazne in ne morejo nagovoriti. Posvečaj svoj čas temu, da napolniš svojo dušo pri izviru žive vode.Veruj v Boga in Spolnjuj Njegovo Voljo ter Jezusov Evangelij. Bog je Ljubezen.

   Medmrežje Operando, Rajgelj Barbara

   Odgovori
   • Janez says:

     15. avgusta, 2021 at 11:13

     MOLITEV (Barbara Rajgelj Operando)

     Ljudem sem govoril o Tebi, Gospod. Niso želeli slišati Tvojega oznanila. Mislil sem, da zavračajo mene, na koncu pa sem se zavedel, da zavračajo Tebe. Pomislil sem, kako pogosto moraš biti zavrnjen Ti, ki si sama ljubezen. Takrat sem si zaželel le to, da bi Te mogel še bolj ljubiti. Obljubil sem si, da bom storil vse, kar je v moji moči, da Ti služim. Gledal sem Te in opazil, da daješ prav vsem, tudi tistim, ki Te zavračajo. Vem, da stvari ne morem storiti bolje, kot jih delaš Ti. Zato te poskušam v vsem posnemati. Ljubiti hočem vse, še posebno pa tiste, ki nočejo slišati zate. Če je to način, na katerega jim bom govoril o Tebi, ga hočem z vso silovitostjo živeti. Zdaj sem tu, pred Teboj, da napolnim svoje srce s Tvojo ljubeznijo. Nato bom to ljubezen ponesel v svet, da začuti lakoto in žejo po Tebi, ki si žarišče Ljubezni in Usmiljenja. Želim, da se vsi ljudje vrnejo k Tebi.Prosim pomagaj nam, da bomo pravično živeli Te Slavili in se Ti Zahvaljevali za vse, kar v Življenju pride dobrega ali slabega, ostali stanovitni v Veri in Molitvi, spolnjevali Božjo Voljo in Jezusov Evangelij.

     Avtor: BARBARA RAJGELJ na Omrežju

     Prenova v Duhu in druge spremembe v Cerkvi so pripomogle, da je Sveta katoliška in Apostolska Cerkev z misijonarji spet odpirala srca nevernih in jih pridobivala, ker se je približala potrebam sodobnega človeka in se zavedala, da ljudem oznanja Jezusove Nauke in Odrešenje ter jim prinaša LUČ! V Latinski Ameriki, Afriki, Aziji in drugod se je prenovljena in aktualna Kristusova Cerkev dotaknila ljudi, jih pridobila za Kristusa in vklljučila v svoje Občestvo. Zato ne pozabimo, da smo kristjani tudi apostoli in misijonarji Krščanske Vere in da je prav da pravično živimo in dajemo zgled drugim! Ecclesia semper reformanda je zato nuja in potreba, da so bo krščansko Občetvo širilo med ljudmi, ki jo podpira papež Frančišek! Da ne bodo ateisti govorili da en0 govorimo, drugo pa delamo in živimo! Da bomo v vsem podobni Jezusu in spolnjevali Božjo Voljo!

     Odgovori
7. Janez says:

   15. avgusta, 2021 at 10:58

   ČUJ MARIJA MOJO PROŠNJO
   Čuj, Marija, mojo prošnjo, ki naslavljam jo k Tebi iskreno in izrekam iz srca vročo,
   o ne izpusti me iz Svojih Materinskih rok.
   Mati mila in dobrotna ob meni bodi in ostani sredi križev in nadlog.
   Vem, da Ti ne boš pustila, da se Tvoj otrok izgubi,
   verjem, da ob meni si vedno Marija Ti
   in da Tvoja roka me skrbno drži.
   Marija prosim, Ti me čuvaj, Ti me brani,
   vedno mi v Življenju ob strani stoj.
   Milo sodbo pri Jezusu mi izprosi,
   da pridem k Očetu in se vrnem v raj s Teboj.
   Čuj, Marija, klic moje duše, poslušaj prosim glas mojega srca,
   prosim bodi nam kot naša dobra Mati vselej usmiljena!
   Saj Ti dobrotna, ljuba, mogočna, sveta Mati, nam ljudem na zemlji moreš vedno pomagati.
   Ko nikjer ni več pomôči, si nam svetla zvezda upanja v temni noči.
   Ne presliši prošnje ki izrekamo jo Ti na glas, ljuba Mati, reši nas!
   Glej, otroci Tvoji smo, Tebi vse zaupamo in k Tebi v varstvo se zatekamo.
   Ti nam moreš vselej pomagati, o, pokaži in objemi nas Marija,
   saj verjem, da si naša Draga Mati! Amen.

   Prirejena in dopolnjena molitev Skupnosti krščanskega življenja

   Mati Marija prosi za nas in nas Varuj!

   Odgovori
8. Janez says:

   15. avgusta, 2021 at 10:38

   Marijino Vnebovzetje
   Papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil dogmo Marijinega vnebovzetja in s tem uradno potrdil še enega izmed darov, ki jih je Devica Marija prejela v povezavi s svojim vzvišenim poslanstvom. Božja Mati je bila z dušo in telesom – kot prva izmed ljudi – vzeta v nebeško slavo. Čeprav ta vsebina verovanja v Svetem pismu ni očitno izražena, pa je nauk o Marijinem vnebovzetju od ranih začetkov krščanstva del verovanja. Marijino materinstvo je ustvarilo najtesnejše, nerazdružne vezi med Sinom in Materjo, tako da bi bilo neprimerno misliti, da Sin ne bi obvaroval telesa svoje Matere pred razpadljivostjo. Kot je Bog v Svoji Vsemogočnosti in Modrosti posredoval, ko je Marijo ohranil nedotaknjeno od vsakega greha in jo tako pripravil za spočetje učlovečene Besede, je smiselno verovati, da je podobno storil tudi, ko je bilo potrebno obvarovati telo Device pred razkrojem. Svetišče učlovečene Besede je čudežno ostalo nedotaknjeno vse življenje in takšno je moralo ostati tudi po smrti. In ker je bila Marija tesno pridružena svojemu Sinu Jezusu v boju zoper peklenskega sovražnika, bi bilo dejstvo, da njeno telo propada v grobu, hudičeva zmaga, in tako zmaga nad grehom in smrtjo ne bi bila popolna in dokončna. Končno pa lahko rečemo, da dar brezmadežnosti v sebi že vključuje tudi vznebovzetje. Immaculata, ergo et assumpta! Nanj lahko gledamo kot na krono izjemnega življenja Božje Matere: Bila je edinstvena v jutranji zarji, ko je vstopila v svet brez madeža izvirnega greha. Bila je edinstvena opoldne, ko je kot devica postala mati in ostala deviška. Bila je edinstvena ob večerni zarji, ko je bila – edina med vsemi otroki človeškega rodu – z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo. Materino vnebovzetje se tiče tudi vseh nas vernih kristjanov pa tudi neverujočih ljudi dobre volje, ki dejansko in vsebinsko pošteno živijo in delajo po desetih Božjih zapovedih. Je znamenje in obljuba ter ima vesoljni pomen. Kot je Kristusovo vstajenje vir upanja, da bomo v njem nekoč tudi mi vstali, tako je tudi Marijino vnebovzetje čudovita najava našega prihodnjega poveličanja.

   Marija je bila od Našega Boga posebej obdarovana, najčistejša, polna milosti, Častilka Boga in Devica
   Kadar Bog določi koga za posebno poslanstvo, ga zanj tudi primerno pripravi in usposobi. Ker govorimo o Devici Mariji, ki je bila določena za mater Bogu, je potrebno poudariti, da jo je Bog s polnostjo svoje milosti usposobil za to vzvišeno nalogo. Zaradi edinstvene vloge, ki jo ima v zgodovini odrešenja, je bila Marija obdarovana z izrednimi darovi. Njene posebne vrline so duhovne narave in preko njih je dosegla najvišje vrhove svetosti: bila je obvarovana vsakršnega moralnega madeža ali nepopolnosti in bolj kot vsako drugo ustvarjeno bitje potopljena v Božjo svetost. Trajno devištvo v celotnem teku življenja in vnebovzetje z dušo in telesom ob koncu zemeljskega romanja očitno razodevata, kako je ta blagoslovljena žena dragocena v očeh Svete Trojice, ki jo je Marija proslavila bolj kot kdorkoli izmed angelov in ljudi.

   Pri Slovencih je praznik Marijinega vnebovzetja izredno priljubljen in ima različna imena. Največkrat mu pravimo veliki šmaren, pogosto velika maša, nekoliko redkeje velika gospojnica. Vsa ta in še druga imena hočejo poudariti, da je to eden največjih Marijinih praznikov. Zelo pomenljivo je, da so bile najstarejše cerkve v tistih krajih, kjer se je krščanstvo med Slovence širilo iz Ogleja, vse posvečene Mariji vnebovzeti. Na današnji praznik je zato pri številnih Marijinih božjepotnih svetiščih, tako na gosto posejanih po slovenski zemlji, glavni romarski shod. Romarski shodi so bili in so v glavnem še vedno pričevanja zaupne vernosti slovenskih ljudi. Dobro čutijo, da je Marija mati in da kot taka ve, kaj njeni otroci potrebujejo. Njihove prošnje posreduje svojemu vsemogočnemu Sinu.

   Sveta Martija zaščitnica slovenskega naroda prosi za nas in nas varuj vsega hudega!

   P.s.: O Mariji se bogoslovci učijo pri predmetu Mariologija. O Mariji iz knjig pa ne bomo nikoli zvedeli v sega. Marsikaj pa nam bo povedal in nas podučil Sveti Bog, ko bomo molili ter z delom in pravičnim življenjem Slavili Boga in Marijo!.

   Jaro fejstbog, exodus, et altro
   Moja duša poveličuje Gospoda,
   moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.
   Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
   glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
   Velike reči mi je storil Vsemogočni,
   njegovo ime je sveto.
   Iz roda v rod izkazuje usmiljenje
   vsem, ki mu zvesto služijo.
   Dvignil je svojo močno roko,
   razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
   Mogočne je vrgel s prestola
   in povišal je nizke.
   Lačne je napolnil z dobrotami
   in bogate je odpustil prazne.
   Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
   kakor je obljubil našim očetom.
   Spomnil se je svoje dobrote
   do Abrahama in vseh njegovih potomcev.
   (prim. Lk 1,46-55)

   Naša Molitev k Mariji, Ljubljeni Materi
   Marija, ljubljena hči Boga Očeta, svojo dušo zaupam v tvoje varstvo. Varuj Božje življenje v meni. Ne dovoli, da bi ga izgubil/a zaradi greha. Varuj moj um in mojo voljo, tako da bodo vse moje misli in želje všeč Gospodu.
   Zdrava Marija …
   Marija, ljubljena Mati Božjega Sina, svoje srce zaupam v tvoje varstvo. Naj te ljubim z vsem srcem. Naj si vedno prizadevam ljubiti svoje bližnje. Pomagaj mi, da se bom izognil/a ljudem – tudi »prijateljem« – ki bi me vodili stran od Jezusa in v grešno življenje.
   Zdrava Marija…
   Marija, ljubljena Nevesta Svetega Duha, svoje telo izročam v tvoje varstvo. Naj se vedno spominjam, da je moje telo dom Svetega Duha, ki prebiva v meni. Naj nikdar ne grešim proti Njemu z nečistimi dejanji – sam ali z drugimi – naj ohranim krepost čistosti.
   Zdrava Marija…
   Sveti Jožef, prosi za nas.
   Sveti nadangel Rafael, prosi za nas.
   Sveta Marija Goretti, prosi za nas.
   Amen.

   Odgovori
9. Janez says:

   15. avgusta, 2021 at 10:19

   Papež Frančišek: Sočutje ti pomaga razumeti prave dimenzije realnosti
   »Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase. V odlomku iz Lukovega evangelija beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naima: ‘Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila’ (glej Lk 7,11-17).

   Naš Bog je Bog sočutja
   Evangelist ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da ‘ga je zajelo veliko sočutje’. Kakor da bi rekel, da je bil ‘žrtev sočutja’. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost. Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije. Sočutje je tudi jezik Boga. Sveto pismo se ne začne s prikazovanjem Jezusa. Bog je rekel Mojzesu ‘Videl sem stisko svojega ljudstva’ (glej 2 Mz 3,7). To je sočutje Boga, ki Mojzesa pošlje, da reši ljudstvo. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.

   Ali običajno gledam na drugo stran?
   Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti žival. ‘Ubožček’, in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje. Gospod namreč gre ravno tja. Kot drugi primer je evangeljski dogodek pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko jo oni hočejo odsloviti. Bili so previdni. A če upoštevamo Jezusov odgovor ‘Vi jim dajte jesti’, lahko verjamemo, da se je v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki iščejo rešitev, a brez popuščanja, ne želijo si umazati rok. In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Eden od našim fotografov z L’Osservatoreja Romana je naredil fotografijo, ki se imenuje Brezbrižnost. O tem sem že govoril. Neke zimske noči pred prestižno restavracijo gospa, ki živi na ulici, steguje roko drugi gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, in ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pojdite si pogledat to fotografijo: to je brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat gledamo na drugo stran. In tako zapremo vrata sočutju. Lahko naredimo izpraševanje vesti: Ali jaz običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost Boga.

   Sočutje vodi na pot pravičnosti
   Ob koncu bi izpostavil še Jezusove besede, namenjene materi: ‘Ne jokaj!’ Kar je ljubkovanje sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo, zaprtostjo vase. Nadaljujmo današnjo evharistijo z besedami: ‘Jezusa je zajelo veliko sočutje.’ Da bi imel sočutje tudi do vsakega od nas. To potrebujemo.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.9.2019).

   Psalm 135,14: Zakaj GOSPOD bo sodil svoje ljudstvo, nad svojimi služabniki bo imel sočutje.

   Odgovori
10. Janez says:

    15. avgusta, 2021 at 10:15

    Papež Frančišek: Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dejanjih
    Evangelij Ozka vrata Luka 13, 22-30 (Mt 7,13–14.21–23)
    22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

    Lukov evangelij Ozka Vrata (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: ‘Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?’ (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na ‘kvantiteto’: ‘je malo teh’ in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’ (v. 24).

    Pravi prehod je za vse, a je ozek
    S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega dokončnega števila v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: ‘Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…’. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So ‘ozka vrata’, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več, prizadevanje, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje ‘dober boj vere’ (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

    Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih
    Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: ‘Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹’ (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: ‘saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.’ Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za ‘delavce krivičnosti’. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. ‘Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…’ Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo! Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

    Kristjani smo poklicani vzpostaviti občestvo z Jezusom
    Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v Cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo ‘porabiti’ svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

    Devica Marija – Vrata nebeška
    Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: ‘Vrata nebeška’. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusa, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 25.8.2019).

    Odgovori