Članki za dušo

15.011 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   16. avgusta, 2021 at 19:46

   Molimo v čast in slavo Svetemu Duhu!

   MOLITEV K SVETEMU DUHU

   O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
   preplavi svoje vernike v globino,
   izlij polnost milosti
   v srca, ki si jih ustvaril samo zase.
   Ti si tolažnik in zagovornik,
   ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
   živi vir, ljubezen, ki vžiga,
   maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.
   Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
   ti, prst Gospodove desnice,
   ki izpolnjuješ obljube prerokov
   in obdarjaš ustnice z novo besedo.
   Osvetli, oživi ume,
   v srca izlij voljo ljubiti,
   okrepi naše utrujene ude
   s tvojo zvesto, milo močjo.
   Poženi v beg starega sovražnika,
   hitro podeli mir z veseljem,
   tako da se bomo od tebe vodeni
   k pravemu življenju
   izognili čaru zla.
   Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
   v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
   in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
   naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
   Amen.

   Ta izjemno močna molitev je objavljena tudi v knjigi z naslovom »Spev Duha« (pater Raniero Cantalamessa), ki jo zelo priporočam v branje. Knjiga vsebuje izvrstna razmišljanja o himni »O pridi, stvarnik, Sveti Duh«.

   Odgovori
2. Miro says:

   16. avgusta, 2021 at 19:01

   DOKLER IMAMO DOBRE DUHOVNE OČI, KI JIH NESPAMET IN HUDOBIJA ŠE NISTA POKVARILI, MOREMO PRODRETI DOKAJ GLOBOKO V SKRIVNOSTI SVOJEGA SRCA (Stanko Cajnkar)

   – Kakor je odrešenje namenjeno vsem, tako je tudi Gospodova molitev prošnja vseh. Vse, kar ima smisel kot pogovor z Bogom, vse je v teh prošnjah, pa čeprav tisoči in milijoni molivcev nič ne vedo o našem Očenašu.

   – Vsaka prošnja je izraz hrepenenja naše narave. In ker je narava izšla iz božjih rok, vemo, da je tudi naša želja, v prošnji izražena, v božjem načrtu predvidena, hotena in upoštevana.

   – Dokler imamo dobre duhovne oči, ki jih nespamet in hudobija še nista pokvarili, moremo prodreti dokaj globoko v skrivnosti svojega srca. Ko pa nam hudobija zmede jasnost pogleda, pademo v temo zmote o samem sebi.

   – Že človeško ime je dragoceno. Ne smeli bi ga pačiti in spreminjati. Še manj ga smemo skruniti s kletvijo. Božje ime pa je brezmejna svetost.

   – Hinavščina je podobna notranjemu gnitju, ki ga skrbno prikriva videz zunanjega zdravja. To je rak, ki razjeda srce in obisti, pa ljudje zaradi spodobnosti in dobrega imena ne smejo zanj vedeti.

   – Še bi se ljudje lahko zanesli na veljavnost sodb, ki jih imamo sami o sebi, bi bilo na svetu velikansko število modrih in razsodnih, ljubeznivih in dobrih, poštenih in pravičnih, resnicoljubnih in sočutnih.

   (Stanko Cajnkar, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   16. avgusta, 2021 at 18:58

   BOG NAS JE POSTAVIL NA TA SVET, DA BI GA SPOZNAVALI, MU SLUŽILI TER GA LJUBILI IN TAKO PRIŠLI V NEBESA

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   KRŠČANSKA BLAŽENOST

   1720 Nova zaveza uporablja več izrazov, da označi blaženost, h kateri Bog kliče človeka: prihod božjega kraljestva (prim. Mt 4,17); gledanje Boga: “Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali” (Mt 5,8; prim. 1 Jn 3,2; 1 Kor 13,12); vstop v Gospodovo veselje (prim. Mt 25,21.23); vstop v božji počitek (Heb 4,7-11):

   Tam bomo počivali in gledali; gledali in ljubili; ljubili in hvalili. Glej, to bo ob koncu brez konca. In kateri drugi cilj imamo, če ne tega, da pridemo v kraljestvo, ki ga ne bo konca? (sv. Avguštin, civ. 22,30).

   1721 Bog nas je postavil na ta svet, da bi ga spoznavali, mu služili ter ga ljubili in tako prišli v nebesa. Blaženost nas stori deležne božje narave (1 Pt 1,4) in večnega življenja (prim. Jn 17,3). Z njo stopi človek v Kristusovo slavo (prim. Rim 8,18) in v uživanje troedinega božjega življenja.

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-krscanska-blazenost/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   16. avgusta, 2021 at 18:52

   NELLY ASTELLI HIDALGO O OVIRAH PRI OZDRAVLJANJU – PRI ODLOČITVI ZA JEZUSA SMO POPOLNOMA SVOBODNI – NOTRANJE OZDRAVLJENJE JE POT, PO KATERI NAJ BI HODILI VSAK DAN. PROSIMO GOSPODA, DA BI TO RAZUMELI. ČE ZAUPAMO V BOGA IN VZTRAJAMO V MOLITVI, HODIMO PO POTI SPREOBRNJENJA!

   Predhodno nekaj besed v zvezi z objavami g. Janeza (15. avgust, ob 19:41 in 16. avgust, ob 12:36). Spoštovani g. Janez, res škoda, da se po našem nasvetu niste najprej poglobili v knjigo »Rešiti, kar je izgubljeno«, saj bi šele potem, če bi vam bilo dano, lahko umirjeno in brez neutemeljenih očitkov zapisali vaše mnenje o dobronamernih pobudah na tej spletni strani.

   V knjigi »Rešiti, kar je izgubljeno« je vrsta pomembnih poglavij o odpuščanju kot bistvu notranjega ozdravljanja; o ozdravljenju pomnenja in spominov; o obrambnih mehanizmih; o molitvi za življenjska obdobja in drugih molitvah; o odnosih med notranjim ozdravljenjem, psihologijo, telesnim ozdravljenjem in duhovno rastjo; o stebrih notranjega ozdravljanja; o službi ozdravljanja in etiki; o služenju ubogim; o ovirah pri ozdravljanju; na koncu pa je sklepna beseda: Jezus, ključ notranjega ozdravljenja.

   Celotne knjige na tej spletni strani zaradi obsežnosti seveda ne morem posredovati. V razmislek vsem nam tokrat posredujem le poglavje o ovirah pri ozdravljanju.

   NELLY: BOG ŽELI OZDRAVITI SVOJE OTROKE. KER V VERI VIDIMO ŽIVEGA JEZUSA, NI STANJA, V KATEREGA NE BI MOGEL POSEČI.

   Če je to res, zakaj ni več ozdravljenj, zakaj je še toliko bolezni, zakaj ni več čudežev? Nelly: Zato, ker ozdravljenju postavljamo ovire.

   NELLY: PRVA OVIRA je naša slaba vera. Verujemo, da je ozdravljenje možno samo za druge. Premajhna je naša vera v moč Gospodovega ozdravljanja, ki lahko traja več let, preden se uresniči. Ozdravljenje je postopno. Nihče ne more naenkrat prejeti vse moči Gospodovega ozdravljanja. Vsak je ozdravljen glede na stanje svoje osebnosti. Gospod nas ne želi zlomiti, temveč ozdraviti.

   Pogosto človek misli, da se ne dogaja nič. Čeprav je zanj molil oče Tardif ali Ephraim ali Nelly, ni ozdravel! Še več, obtožujemo ga, da ima premajhno vero. Včasih so potrebna leta, da bi mogli razločno videti globoko rano. Kajti ko jo Gospod ozdravi, je ta rana razgaljena. Kadar Gospod z močjo poseže v naše življenje, ostro reagiramo in lahko bi imeli težave odpustiti tistim, ki so nas prizadeli. Gospod se nam približa v trenutku, ko smo sposobni prenesti resnico, ki je prej nismo mogli.

   Žena, ki sem jo srečala na duhovnih vajah, mi je dejala, da se v njenem življenju ni nič spremenilo. Odgovorila sem ji, da je to morda čas, ki ga je Gospod izbral, da bi v njej ozdravil globoko rano, ki je zaznamovala njeno življenje. Žena je imela težave v zakonu, predvsem v zakonskih odnosih. Svetovala sem ji, naj prosi Gospoda za luč.

   Jezus ji je nekega dne odkril dogodek, ki je bil temelj vseh njehih odnosov z možem. Po izgubi očeta in matere je prišla kot šestletna deklica v hišo strica in tete. Sorodnika sta imela otroke in bila je pri njih kakor služkinja. Medtem ko so otroci smeli zjutraj ostati v postelji, je morala ona po opravkih.

   Ker so živeli na deželi, je morala prehoditi dolgo pot prek polja do trgovine. Ko je šla nekega jutra spet nakupovat, se je nenadoma znašla pred moškim, ki jo je nameraval izkoristiti. Odvrgla je vse, kar je imela v rokah in zbežala. Splezala je na drevo. Mož je bil pijan. Tresel je drevo, da bi otrok padel dol. Na srečo ni bil zmožen splezati na drevo. Deklica je začela vpiti, toda kraj je bil samoten in nihče je ni slišal. Pijanec je več ur stal pod drevesom in poskušal spraviti otroka dol. Končno se je naveličal in odšel. Tako je deklica v strahu in stiski ostala ves dan na drevesu. Gospod jo je spomnil na ta dogodek. Zavedla se je, da je na nek način še vedno čepela na drevesu. Gospod ji je – kakor Zaheju – pomagal splezati dol. Njen zakon je bil glede zakonskih odnosov ozdravljen.

   Doslej žena sploh ni mogla videti omenjenega dogodka. Obtožbe, češ da je njena vera majhna, bi bile brez pomena. Jezus je v svoji modrosti izbral ugoden trenutek. Noče nas prizadeti. Njemu se ne mudi. Vendar tudi od nas pričakuje, da smo potrpežljivi in da ne obtožujemo drugih zaradi pomanjkanja vere.

   OVIRI PRI OZDRAVLJANJU sta tudi greh in pomanjkanje sprave. To je druga pregrada na poti ozdravljenja. Treba se je spraviti z Bogom, z drugimi in s samim seboj. Greh je resnično eden velikih vzrokov, zakaj ne ozdravimo. Koliko ljudi hoče ostati v grehu!

   Nekateri bolniki ne morejo ozdraviti zaradi težke krivde. Ne čutijo se vredne, da bi ozdraveli. Spominjam se žene s poškodovanim kolenom, ki je ozdravela. Vendar je ponovno padla, kajti v podzavesti je imela potrebo po bolezni. Hotela je delati pokoro, ker se je čutila odgovorno za smrt neke osebe.

   DRUGA OVIRA na poti ozdravljenja je strah. Bojimo se zapustiti svoj Egipt. Tam smo imeli na voljo meso, čebulo in veliko drugih dobrin. Ko pa začenjam ozdravljati, se pojavi resnični problem: napotil sem se proti obljubljeni deželi, tej deželi, kjer tečeta mleko in med, a nisem še prišel vanjo.

   Povabljeni smo, da bi stopili v duhovni boj napredovali v duhovnem življenju, se spreobrnili, slekli starega in oblekli novega človeka, odkrili svoje božje otroštvo, dospeli do resnice, skratka, povabljeni smo, da bi se enkrat za vselej odločili za Boga.

   Spominjam se, da sem začela drgetati od strahu, ko sem prejela milost velikega življenjskega ozdravljenja. Spraševala sem se, kaj Gospod pričakuje od mene. Nisem vedela, da nam je božje kraljestvo podarjeno. Ker vedno povsod za vse plačujemo, mislimo, da nam bo tudi Bog pod nos pomolil račun. Ozdravil nas je, mi pa pričakujemo, da bo zahteval povračilo. Bala sem se, da me ne bi zapovedovalno poklical v redovniški stan. Redovniškega življenja sicer nisem imela za nekaj najslabšega, vendar se v to nikakor nisem čutila poklicane.

   Gospoda sem prosila, naj mi odkrije svojo voljo. Jasno mi je dejal, naj ničesar ne storim. Kaj hoče od mene? Prepustim naj se njegovi ljubezni!

   Pri odločitvi za Jezusa smo popolnoma svobodni. Ponuja nam ozdravljenje, ki ga sprejmemo ali zavrnemo. Vendar mi ne želimo ozdraveti, ker se v svojem Egiptu dobro počutimo.

   Veliko ljudi želi ozdraveti, nimajo pa resnične želje, da bi se spreobrnili, kar je zopet OVIRA ZA OZDRAVLJENJE.

   »Ozdravi me, a za tem me pusti pri miru!« Tako se obnaša veliko kristjanov, zato kmalu spet težje zbolijo. Brez spreobrnjenja ni ozdravljenja. Če sem ozdravela, pa se ne oklenem Jezusa in mu ne sledim, bom spet zbolela. Če se ne spreobrnem, ne bom ozdravela.

   Zakaj smo ogorčeni nad Gospodom, če pa je greh vzrok, da se ne odpremo življenju? Ne morem reči: »Jezus, ozdravi me« in nato: »Na svidenje, Jezus!« Mislim, daje v tem razlog, zakaj Jezus ne ozdravi ljudi, ki se ga nočejo okleniti.

   Neko ženo sem vprašala, če pripada molitveni skupini. »Ne,« mi je odgovorila, »kajti od takrat, ko sem začela sodelovati pri molitvi, me obiskuje trpljenje.«

   Kaj je trpljenje? Bojimo se križa, bojimo se biti križani. Vedimo, da nismo vsi poklicani k trpljenju, pač pa k temu, da bi se rešili napačnega, nepotrebnega, brezplodnega trpljenja, trpljenja levega razbojnika. Samo eno trpljenje obstaja: Jezusovo odrešujoče trpljenje, ki rešuje svet. »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju« (Lk 23, 39). Ko se levi razbojnik upira, povzroča trpljenje drugim. Desni razbojnik pa se zaveda brezupnega položaja in se obrne k Jezusu ter mu reče: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23, 43). Jezusov odgovor poznamo: »Še danes boš z menoj v raju« (Lk 23, 43). Ko priznamo, da je naše trpljenje povezano z zlom in ko ga izročimo Jezusu, postane vir bogastva in sprave, prinaša mir in veselje.

   NASLEDNJA OVIRA je prepričanje, da smo mi tisti, ki ozdravljamo. Samo Jezus ozdravlja. Veliko ljudi me je prosilo, naj jih ozdravim. »Kolikor vem, nisem še nikogar ozdravila jaz!« Takšen je moj odgovor. »V zmoti ste. Niste dobro poučeni …« »Toda,« nadaljuje moj sogovornik, »bolan sem že dolgo časa … Ne morem spati. Ne morem več tako živeti … Zato prosim Gospoda, naj me ozdravi. To je moje edino upanje.«

   Vprašam ga: »Ali kaj molite?«
   »Kakšno zdravamarijo, če nisem preveč utrujen …«
   »Kaj pomeni za vas notranje ozdravljenje?«
   »Hm … To, da se me kdo dotakne in težava izgine!« Kakor da bi bilo notranje ozdravljenje magično dejanje.

   Včasih me prosijo, da bi molila za bolnika, ki je priklenjen na posteljo. Nenadoma se zavem, da je močno priklenjen na svojo bolezen. Odklanja ozdravljenje. Bolezen je zanj sredstvo, s katerim gospoduje nad družino, bedno sredstvo, s katerim vzbuja sočutje in se čuti pomembnega. Vsem, ki ga obkrožajo, povzroča trpljenje. Na vprašanje, ali bi hotel ozdraveti, odločno potrdi. V resnici pa tega ne želi, ker ne bi bil več v središču pozornosti.

   Mehiška žena z bolno nogo je ozdravela, a je to prikrivala. Kako naj bi živela brez svoje težave? Kdo bi se še zmenil zanjo? Pustila je, da so jo še naprej prevažali na vozičku. Nekega dne je prosila, naj jo odpeljejo v kapelo. In tam je spoznala, da noče biti zdrava, saj želi z boleznijo gospodovati nad svojo družino. Tega se je spovedala in sprejela ozdravljenje. Sedaj se izvrstno počuti.

   Še ena OVIRA ZA OZDRAVLJENJE: mi molimo za ozdravljenje zunanjih znakov bolezni, namesto da bi prosili za ozdravljenje njene korenine. Sveti Duh hoče, da se z molitvijo spustimo v globino.

   Predstavljajmo si človeka z bolnimi ledvicami. Gospodu lahko rečem: »Pred teboj sem s tem človekom, ki ima bolne ledvice. Ozdravi ga. Ne more spati, zelo trpi.« Lahko pa molim za ozdravljenje zunanjih znakov bolezni in ne upoštevam pravega vzroka.

   Molili smo za ženo, ki je imela težave. Gospoda smo prosili, naj nam pokaže korenino bolezni in poslal nam je videnje. Zagledali smo deklico, ki sedi ob bratcu. Povedali smo ji, kaj smo videli in jo vprašali, če je imela brata in koliko je bila stara, ko se je rodil. Odgovorila je, da je bila takrat stara tri leta. Priznala nam je tudi, da bratca ni sprejela. Mislila je, da ji je ukradel očetovo in materino ljubezen. Še več, bratec je bil kar naprej bolan, trpel je zaradi ledvic in močil posteljo.

   Ugotovili smo, da se je žena v svojem otroštvu čutila zapuščeno od staršev. Da bi se starši brigali zanjo – si je mislila v podzavesti – bi morala biti bolna. Ko je sama dobila otroka, se je bolezen poslabšala. Gospod je čudovit! Odkril je korenino bolezni. Žena je dozorela v odraslo osebo in sedaj se dobro počuti. Jezus ji je pokazal, da je z boleznijo hotela obrniti nase pozornost. Odpustila je bratu, ki je bil vzrok sovražnosti in vzrok njenega trpljenja, ki ga je prestajala.

   OVIRA OZDRAVLJENJU je lahko napačna diagnoza, ki jo postavimo, ko molimo za ozdravljenje znamenj bolezni. Mi vidimo samo znamenja bolezni, na primer potrtost. Če ne odkrijemo pravega vzroka, se ne bo nič zgodilo. In če živi kdo v hudi žalosti, moramo pred molitvijo za ozdravljenje najti vzrok te žalosti.

   Spominjam se deklice, ki se je morala igrati vedno na skrivnem, kajti mati jo je vsakokrat, ko se je igrala, pokarala. Kot vsi otroci, je tudi ona imela rada svoje igrače in strašno je trpela, ko je mati kakšno poškodovano igračo, na katero je bila navezana, vrgla v smetnjak. Dobro vemo, da ima igrača v otrokovih očeh tem večjo vrednost, čim starejša je. Izguba takšne igrače je zanj lahko nekaj zelo dramatičnega.

   Mislim tudi na podeželske otroke. V dar dobijo majhno žival, na primer zajčka. Z živaljo se sprijateljijo, jo udomačijo, hranijo, pripovedujejo ji svoje doživljaje. Srečni so. Nekega dne pa, ko se vrnejo iz šole, opazijo, da so žival, na katero so bili navezani, zaklali in da jo bodo pojedli. Ta pretresljiv dogodek je lahko poreklo težke bolezni. Važno je torej postaviti pravo diagnozo.

   Če kdo ozdravljenja ne more zavestno sprejeti, ga tudi ne more dobiti. Spet poudarjam, brez strahu, da bi se ponavljala: če vsak dan ne molimo, ne moremo ohraniti zdravja.

   Včasih ne morem razbrati, kaj se je dogajalo v mojem življenju. Vse je temno in motno. Da bi videla jasno, je potreben človek, ki bi mi pomagal razločevati, kaj se dogaja v meni. Po poti ozdravljanja ne moremo hoditi sami. Moramo se komu zaupati. Dejstvo, da sem komu zaupala to ali ono preizkušnjo, mi je neštetokrat pomagalo, da sem našla izhod.

   Samo po sebi je razumljivo, kako pomembna je vloga skupnosti. Tam najdem prijateljstvo, sočustvovanje in molitev bratov in sester.

   Važno je tudi, da molitvena skupina prosi za tiste brate in sestre v skupini, ki molijo za ozdravljenje, kajti za izvrševanje te težke službe potrebujejo moč Svetega Duha.

   Končno je lahko OVIRA ZA OZDRAVLJENJE družina, v kateri oseba živi. Če ozdravljeni človek izhaja iz družine, ki je v sebi ranjena, je njegovo ozdravljenje vedno pod vprašanjem.
   Enako velja za DELOVNO OKOLJE. Če je kdo trpel zaradi očetove gospodovalnosti in ima na službenem mestu gospodovalnega šefa, ni veliko upanja, da bi hitro ozdravel.

   Če je kdo ranjen na SOCIALNEM PODROČJU in mu vsi dajo čutiti, da izhaja iz preprostega okolja, bo občutil veliko težav pri zdravljenju.

   Za popolno ozdravljenje je včasih potrebno oditi iz okolja, v katerega smo vraščeni. Kraji, kjer smo odraščali – vasi in mestne četrti – lahko zavirajo ali preprečujejo ozdravljenje. V takem primeru je dobro pretrgati stik z okoljem, ljudmi in navadami.

   Notranje ozdravljenje je pot, po kateri naj bi hodili vsak dan. Prosimo Gospoda, da bi to razumeli. Če zaupamo v Boga in vztrajamo v molitvi, hodimo po poti spreobrnjenja. Prosimo tudi za spoznanje resnice, da Bog določa čas. Od njega zavisi, kdaj bo prišel in nas ozdravil. Prosimo za potrpežljivost in odprtost. Prišel bo čas, ko nas bo Gospod ozdravil, če le znamo upati in čakati.

   Povzeto po knjigi: Rešiti, kar je izgubljeno; avtorja Nelly Astelli Hidalgo, Alexis Smets, D. J.

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     16. avgusta, 2021 at 19:13

     Ja, res je . Čudovita knjiga, napisano vse popolnoma resnično.

     Pri molitvah za osvoboditev in notranje ozdravljenje, ko moli oseba nad človekom, Sveti Duh odkrije rane. Ta primer, ko ste napisali od male deklice, je živi dokaz, da LJUDJE NE OZDRAVLJAJO NOTRANJE RANE, NE OSVOBAJAJO, AMPAK TO DELA JEZUS. LAHKO GRE NEKDO K OSEBI Z DESETIMI DOKTORATI, ZDRAVI ČLOVEKA SAMO BOG, RANE PRED ROJSTVOM IN V CELI ŽIVLJENJSKI DOBI NE MORE VIDETI IN VEDETI ČLOVEK BREZ POMOČI SVETEGA DUHA. Bog pa dela to preko ljudi ali pa sam osebno. Ponavadi je zmeraj preko ljudi. Ljudje, ki jih je Bog pooblastil in opravljajo molitve za notranje ozdravljenje in za osvoboditev, jih vodi in jim pokaže sliko iz mladosti (videnje), ali iz šolskih klopi, ali v nosečnosti , kje so nastale globoke rane in potem se moli in prosi za tisto, kar pove Sveti Duh.

     Zelo huda ovira za notranje ozdravljenje in osvoboditev je IZOGIBANJE TRPLJENJU, kot je navedel lepo g. Miro.
     Brez križa ni vstajenja, brez trpljenja ni velike noči. RES TO LJUDEM NE GRE IN NE GRE V GLAVO. VSE BI IMELI, BREZ TRPLJENJA. Tako so počeli Izraelci, pa vidimo kaj se jim je zgodilo.

     Res čudovita knjiga, napisana iz življenjskih izkušenj pod vodstvom Svetega Duha.

     Odgovori
     • Miro says:

       16. avgusta, 2021 at 19:45

       Gospa Hvala, tudi tokrat hvala za vaše spodbudne besede, saj nas vedno dvigajo iz sivine. Komur je od Boga dano, mu je v življenju pač dano, pa ne toliko razumevanje kot sprejemanje v veri. Lahko je to zelo preprost človek, lahko pa intelektualec najvišjega formata kot je to denimo bil duhovnik in psiholog, prof. dr. Anton Trstenjak. Ob izjemno obsežnem osebnem znanju se je vseskozi zavedal, da v raznih kritičnih življenjskih situacijah, pa tudi sicer v življenju, v bistvu ne gre za razumevanje, ampak za sprejemanje Božje volje. In ravno to je v življenju najtežje, tudi zame osebno, pa vendar najbolj zdravilno za naše odrešenje in večno srečo!

       Odgovori
5. Hvala says:

   16. avgusta, 2021 at 16:20

   PONIŽNOST IN MOLITVE-Papež Frančišek

   GRE ZA PAST, KO SE KRISTJAN POLASTI BOŽJE BESEDE IN RAZPOLAGA Z NJO PO SVOJIH ŽELJAH

   DRAMA LJUDSTVA, KI JE UBIJALO, DA BI OHRANILO LASTNO INTERPRETACIJO. IN TAKO SO NAREDILI TUDI Z JEZUSOM

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::.

   Gre za past, ko se kristjan lahko polasti Božje besede in razpolaga z njo po svojih željah. In sicer, če ni ponižen in če ne moli. To je drama teh ljudi in je tudi naša drama! Polastili so se Božje besede. Božja beseda tako postane njihova beseda, beseda v skladu z njihovimi interesi, njihovimi ideologijami, njihovimi teologijami. V njihovi službi. Vsakdo jo interpretira v skladu z lastno voljo, z lastnim interesom. To je bila drama tega ljudstva, ki je ubijalo, da bi ohranilo lastno interpretacijo. In tako so naredili tudi z Jezusom.

   Natanko to se zgodi tudi nam, kadar nismo odprti za novost Božje besede in kadar ji nismo pokorni: Božja beseda je mrtva v srcih teh ljudi. Umre lahko tudi v naših srcih! Pa vendar je še vedno nekaj, kar daje upanje. S tem se Beseda ne konča, kajti je živa v srcih preprostih, ponižnih, v srcu Božjega ljudstva. Poskušali so ga prijeti, a strah jih je bilo množice Božjega ljudstva, ki ga je smatralo za preroka. Tista preprosta množica, ki je hodila za Jezusom – ker je tisto, kar je Jezus govoril, njihovim srcem dobro delo, njihova srca je ogrelo – ti ljudje se niso zmotili. Božje besede niso uporabili za lastne interese. Poslušali so jo in si prizadevali biti nekoliko boljši.

   Kaj lahko storimo mi, da ne bi ubili Božje besede, da bi bili poslušni, da Svetega Duha ne bi zaprli v kletko? Drža tistega, ki želi poslušati Božjo besedo je: prvič – ponižnost; drugič – molitev. Ljudje, o katerih pripoveduje današnji evangeljski odlomek, niso molili. Niso čutili potrebe, da bi molili. Počutili so se gotove, močne, počutili so se kot bogovi. Ponižnost in molitev! S ponižnostjo in molitvijo pojdimo dalje, da bi poslušali Božjo besedo in ji bili pokorni. V Cerkvi – ponižnost in molitev v Cerkvi! In tako se nam ne bo zgodilo tisto, kar se je zgodilo tem ljudem: ne bomo ubili, da bi zaščitili ‘Božjo besedo’, tisto Božjo besedo, za katero mi verjamemo, da je Božja beseda, a je beseda, ki smo jo povsem spremenili sami.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 21.3.2014)

   http://arhiv.mirenski-grad.si/poniznost-molitev

   .

   Odgovori
6. Janez says:

   16. avgusta, 2021 at 12:44

   Bog ljubi prav vsakega človeka
   Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo.

   Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu. Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: “Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja.

   Čudila sem se, ko sem premišljevala, s kako izrednimi dokazi svoje ljubezni je Bog obsipal celo velike grešnike: svetega Pavla, svetega Avguština, sveto Magdaleno in toliko drugih, ki jih je Bog tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegovo milost. Premišljevala sem o življenju svetnikov. A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti. Vpraševala pa sem se zopet, kako to, da umrje v poganskih deželah toliko ubogih ljudi, ne da bi bili kdaj slišali kako besedico o pravem Bogu. Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic. Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.”

   Pater Anton medmrežje fejstbog

   Odgovori
7. Janez says:

   16. avgusta, 2021 at 12:39

   MOLITEV ZA DUHOVNIKE KRŠČANSKE CERKVE
   Vsemogočni in večni Bog, poglej na obličje tvojega božanskega Sina in iz ljubezni do njega se usmili svojih duhovnikov svoje Cerkve. Spomni se, da so oni samo šibke in krhke stvari, prižigaj trajno v njih ogenj ljubezni in jih varuj sovražnikovih zased in pasti, da se niti v enem samem trenutku ne bi izneverili, izdali svoj sveti poklic, svoje sveto poslanstvo. Prosim te za tvoje duhovnike, verne in goreče, za tiste, ki delujejo v bližini ali v oddaljenih krajih in nalogah, za tiste, ki trpijo preizkušnje in za tiste, ki so te zapustili. O Jezus, prosim te za vse tvoje duhovnike, za mlade in stare, za tiste, ki so bolni ali na pragu smrti in za duše v vicah. O Jezus, prosim te za duhovnika, ki me je krstil, za duhovnika, ki me odvezuje greha, za tiste, pri katerih mašah sem sodeloval in sodelujem, za tiste, ki me poučujejo in mi svetujejo, za vse tiste, ki sem jim dolžan zahvalo. O Jezus, varuj jih vse v svojem Srcu, podeli jim obilje svojega blagoslova že sedaj in v večnosti. Amen.

   (Sveti Janez Marija Vianney – arški župnik)

   Odgovori
8. Miro says:

   16. avgusta, 2021 at 12:08

   MISEL Z RADIA OGNJIŠČE, KAJ JE DOBRO ZA MIR IN SOŽITJE V ZAKONU

   Radijski voditelj in urednik Jure Sešek je zadnjič hudomušno izrazil zanimivo misel glede sožitja v zakonu. Citiram po spominu, upam, da ne bom zgrešil bistva. Za zakon je dobro, da je žena nekoliko »slepa«, da ne vidi vsega, mož pa »naglušen«, da ne sliši vsega. V tem življenjskem reku je nedvomno veliko zrno resnice.

   Za mir in sožitje v zakonu je zelo pomembno, da mož in žena ne gresta takoj »v boj« na prvo žogo. V primeru jeze, razburjenja se je treba takoj ustaviti, moliti, iti na sprehod … in se o problemu pogovoriti šele pozneje. Mirno, potrpežljivo, s pazljivim poslušanjem, z vživljanjem drug v drugega, z ljubeznijo v moči Svetega Duha. Čeprav se zavedam, da je to veliko lažje zapisati, kot izpeljati, sem prepričan, da se to da uresničiti z Božjo pomočjo. Seveda le, če smo se v svojem srcu pripravljeni odpirati drug drugemu, odpuščati drug drugemu in v odnosu do sozakonca vedno začenjati znova – vse v moči Svetega Duha.

   Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   16. avgusta, 2021 at 6:40

   BOŽJA BESEDA: »V MEDSEBOJNIH ODNOSIH SE VSI OBLECITE V PONIŽNOST, KER BOG SE PREVZETNIM UPIRA, PONIŽNIM PA DAJE MILOST.« (1 Pt 5,5)

   Bogu hvala za vse, o čemer nas uči Sveto pismo, »Knjiga vseh knjig«. Vsako jutro se znova priporočimo Svetemu Duhu za razsvetljenje, da bomo lahko v Njegovi luči hodili po poti ponižnosti, vere, upanja in ljubezni do Boga in vsakega človeka. Ni ga namreč človeka, ki bi si to Luč mogel dati sam, to Luč si lahko izprosimo le v iskreni in ponižni molitvi. Odprimo torej srca za sprejem Gospoda in Njegovih darov!

   Da se bomo lahko prepustili vodstvu Svetega Duha in spolnjevali Božjo voljo, se kot božji otroci ponižno oklenimo materinske roke Preblažene Device Marije.

   ZDRAVA, MORSKA ZVEZDA

   Zdrava, Morska zvezda,
   ljuba Božja Mati,
   vseh devic Devica
   in Nebeška vrata.

   Ave – te pozdravlja
   Gabriel, nadangel,
   srečno drugo Evo,
   ki nam mir prinašaš.

   Ti jetnike reši,
   slepim vid povrni,
   zlo od nas odvrni,
   z dobrim nas obdari.

   Mater se izkaži,
   tvoje Božje dete
   naj po tebi usliši
   naše srčne želje.

   O, Devica sveta,
   blaga vsa in čista,
   vseh nas grehov reši,
   čistost v nas obnovi.

   Naj kot ti živimo,
   varno pot nam kaži,
   da se s tvojim Sinom
   v raju veselimo.

   Čast Bogu Očetu,
   Kristusu Gospodu
   in enako Duhu
   Svetemu na veke.
   Amen.

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    15. avgusta, 2021 at 20:52

    NENEHNO SE UČIMO PONIŽNOSTI PRI PRESVETI DEVICI MARIJI! – VEČKRAT SE PRIPOROČAJMO SVETEMU DUHU IN SE DUHOVNO POGLABLJAJMO V NJENO MARIJINO PREČUDOVITO HVALNICO!

    MAGNIFICAT – MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA

    Moja duša poveličuje Gospoda,
    moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.
    Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
    glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
    Velike reči mi je storil Vsemogočni,
    njegovo ime je sveto.
    Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem,
    ki mu zvesto služijo.
    Dvignil je svojo močno roko,
    razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
    Mogočne je vrgel s prestola
    in povišal je nizke.
    Lačne je napolnil z dobrotami
    in bogate je odpustil prazne.
    Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
    kakor je obljubil našim očetom.
    Spomnil se je svoje dobrote
    do Abrahama in vseh njegovih potomcev.
    Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
    kakor je bilo v začetku,
    tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. (prim. Lk 1,46-55)

    V Preblaženi Devici Mariji, kot nadvse ponižni Gospodovi služabnici (njeno skrajno ponižnost pred Bogom bomo lahko dojeli šele v večnosti), so se na najbolj popoln način uresničile tudi naslednje Gospodove besede:

    TEDAJ JE JEZUS SPREGOVORIL IN REKEL: »SLAVIM TE, OČE, GOSPOD NEBA IN ZEMLJE, KER SI TO PRIKRIL MODRIM IN RAZUMNIM, RAZODEL PA OTROČIČEM.« (Mt 11,25)

    Usmiljeni Jezus, hvala Ti za vse, kar nam razodevaš po Preblaženi Devici Mariji!

    Odgovori