Članki za dušo

15.015 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   20. avgusta, 2021 at 16:21

   VEST JE POSLANKA NJEGA, KI NAM V SVETU NARAVE KAKOR TUDI V SVETU MILOSTI GOVORI SKOZI TANČICO, NAS POUČUJE IN VODI!

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   VEST

   1776 “V notranjosti svoje vesti odkriva človek postavo, ki si je ne daje sam, temveč se ji mora pokoravati. Glas te postave ga vedno kliče, naj ljubi in dela dobro ter se izogiblje zlega, in kadar je potrebno, zazveni ušesom srca: stori to, izogni se onemu. Kajti človek ima v svojem srcu od Boga zapisano postavo (…). Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi notranjosti” (CS 16

   SODBA VESTI

   1777 Vest, ki je navzoča v srcu osebe (prim. Rim 2,14), ji v primernem trenutku ukaže, naj stori dobro in se izogne zlega. Vest sodi tudi o konkretnih odločitvah, izbirah, ko odobrava tiste, ki so dobre, in graja tiste, ki so zle (prim. Rim 1,32). Vest izpričuje avtoriteto (veljavo) resnice s sklicevanjem na najvišje Dobro, katerega privlačnost človeška oseba čuti in katerega zapovedi sprejema. Kadar razumen človek posluša vest, more slišati Boga, ki govori.

   1778 Vest je sodba razuma, po kateri človek spozna nravnost čisto določenega dejanja, katero misli storiti, ga ravnokar izvršuje ali ga je storil. V vsem, kar reče in stori, se je človek dolžan zvesto držati tega, o čemer ve, da je pravično in pravilno. Prav po sodbi svoje vesti človek dojame in spozna predpise božje postave:

   Vest je postava našega duha, ki pa presega našega duha; postava, ki nam daje ukaze, naznačuje odgovornost in dolžnost, strah in upanje(…). Vest je poslanka Njega, ki nam v svetu narave kakor tudi v svetu milosti govori skozi tančico, nas poučuje in nvodi. Vest je prvi od vseh Kristusovih namestnikov (Newman, pismo norfolškemu vojvodu 5).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/i-sodba-vesti/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   20. avgusta, 2021 at 16:19

   MISEL SVETNIKA O PONIŽNOSTI – EN SAM TRENUTEK NAPUHA BI TE VRNIL …

   »Umazan in odpadel prah si. – Čeprav te dih Svetega Duha dvigne nad vse zemeljske stvari in naredi, da se zasvetiš kot bi bil iz zlata, ko v višavah odsevaš s svojo bednostjo nebeške žarke sonca pravičnosti, ne pozabi na siromaštvo svojega stanja. En sam trenutek napuha bi te vrnil na zemljo in prenehal bi biti luč ter postal blato. (sv. JožefMarija Escrivá, Pot, št. 599)

   Molimo: Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu!

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   20. avgusta, 2021 at 15:35

   KAJ JE PONIŽNOST, KI JE ODLIKA KRISTJANA
   V Evangelijih dostikrat slišimo Jezusa, da Uči in Govori o ponižnosti pred Bogom in Ljudmi. Celotno krščanstvo je učenje ponižnosti. Ponižnost pomeni odvisnost od Boga (Avguštin iz Hipona). Za Boga je boljši tisti človek, ki je grešil, a se je za svoje grehe pokesal, kot tisti Jud, ki je v templju po človeško mislil, da ni grešil in da je pravičen, saj je spolnjeval vse postave in plačeval davke!. Odrešenje ni odvisno od tega, ali sem grešen ali ne, ampak od Božje milosti. Kdor ni ponižen, se ne more rešiti, ker človeški napuh odklanja potrebo po Bogu (Jean Kalvin). Brez ponižnosti ni svetosti. Ponižnost prizna svoje napake, zmote, strahove, dvome in ranljivost. Ponižen človek prosi za pomoč, ko jo potrebuje, in za odpuščanje, ko uvidi svoje stanje. »Krona kristjana je ponižnost.« (M. Luther) Težko je biti ponižen. Težko je priznati, da se motim. Težko je, če se kdo ne strinja z mojim prepričanjem in to smatram kot osebni napad. Težko se je družiti z ljudmi, ki mi ne odobravajo; počutim se manjvreden. Tako in tako nas stalno bombardirajo: Nisi dovolj dober, uspešen, bogat, vitek, čeden, zdrav, inteligenten, ustrezen, sposoben, popoln … Ni čudno, da se počutimo kot žrtev.

   Bog je najbolj ponižna oseba, zaradi česar je največji in neminljivi. Bog Stvarnik je toliko ponižen, da skrbi za najmanjše stvarstvo; za ptice neba, lilije na polju, za grešnike, za vso floro in favno, za vso živo in neživp prirodo in ljudi, za vse Stvarstvo … Tako je zapisano v Evangeliju po Mateju (Mt 6,26-30). Božjo ponižnost vidimo v Jezusovem učlovečenju in križanju. Vidimo jo v Jezusovem umivanju učenčevih nog (Jn 13,14). Ponižnost nas naredi podobne Kristusu. Ponižnost je mati vseh vrlin, napuh pa vzrok vseh grehov. Izak Sirski je bil tako ponižen, da je rekel: »Raje privolim, da me vsak dan stokrat vržejo v vročo peč, kot da bi živel neodvisno od Boga.« Potem je dodal: »Človek je ustvarjen tako, da veruje v Boga. Ne verjeti vanj je sprevrženost ošabne človeške narave in je vzrok vsega zla.« Biti ponižen pomeni biti odvisen od Boga, tako kot je otrok odvisen od očeta. Zato je Jezus rekel: »Kdor se poniža kot otrok, bo naj-večji v nebeškem kraljestvu« (Mt 18,4). Spomnimo se babilonskega stolpa, ki ga je gradila človeška aroganca, a ga je Bog sesul v prah (1 Mz 11,4). Nekje piše naslednje: »Ponižnost je čudna reč; v trenutku, ko pomisliš, da jo imaš, jo izgubiš.« Mnogi žvrgolijo in razlagajo, kako so skromni in ponižni, a obnašajo se, kot da so središče vesolja. Kaj je krščanska ponižnost? Ponižnost ni nasprotje ošabnosti, kot to običajno tolmačimo. Ponižnost je odvisnost od Boga: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (Lk 18,13) Ponižnost ni v tem, da se imamo za ničvredne, ali da se dovolimo izkoriščati, zatirati in tlačiti. Ponižnost ni degradacija človeka. Ponižnost ni, da smo tihi, neopazni, poslušni, plašni, mirni, svetniški, nežni, blagi, pasivni in nezgovorni ter neprepoznavni v družbi. Jezus Kristus je bil ponižen, pa tega ni počel, ker je marsikaj povedal apostolom, ljudem in farizejem. Ne gre za temperament, niti za karakter (značaj), niti za moralnost. Poznamo veliko ljudi, ki so navidezno ponižni, a kaj ko zaupajo vase in v svojo človeško vsemogočno pravičnost, druge pa farizejsko precejajo in zaničujejo. Ponižnost je duhovna in srčna vrlina. Je krepost notranjega človeka, človeškega srca in duha.

   Ponižnost ne spodkopava ambicioznosti, znanja, napredka, inteligence, razuma, bogastva, uspeha, talentov, darov. Ponižnost ne pomeni biti ljudem predpražnik. Ne pomeni odreči se svojih pravic, klečeplaziti in se dovoliti trpinčiti in poniževati ter dovoliti da nas mogočniki in občastniki razvrednotijo kot človeka. Ponižnost ne pomeni biti nesamozavesten. Ponižnost ne označuje pokornosti in suženjstva ljudem. Ponižnost ni znak šibkosti, ampak duhovne veličine človeka ter etike in morale in globoke Vere v Boga. Jezus je presenetil, ko je med učence postavil otroka in rekel: »Kdor se poniža kot otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu.« (Mt 18,4) Otrok je postal Jezusovo učno sredstvo, impresivno zna-menje. Z otrokom je Jezus pokazal in izrazil veličino ponižnosti. »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3) Z otrokom jih je opozoril, da gredo v napačno smer, stran od nebeškega kr-ljestva. Krepost ponižnosti je izrazil z otrokovo odvisnostjo in iskrenostjo brez sprenevedanja. Célo življenje se borimo proti odvisnosti in hočemo biti neodvisni. Hočemo biti tudi pošteni in pravični. Največja težava starosti ali bolezni je, da se nismo pripravljeni soočiti s tem, da smo odvisni od drugih, pa tudi naša občasna neiskrenost. Nočemo si priznati, da potrebujemo pomoč drugih, da nas oblačijo, hranijo, umivajo in za nas skrbijo. Otrok je popolnoma odvisen od staršev. Prava ponižnost pomeni iskrenp in goreče sprejeti dejstvo, da smo odvisni od Boga. Slavnega ameriškega pianista, skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina so vprašali, katere glasbenike dobi najtežje za igranje v simfoničnem orkestru. Odgovoril je: »Tiste, ki igrajo note druge violine, druge flavte, drugega roga …, kajti vsi hočejo igrati prvo violino, prvo flavto, prvi rog.« Ljudje imamo o sebi visoko mnenje in v nas tiči rivalstvo in želja po vladanju in biti prvi in najboljši. Ponižnost je stanje duše, ko prepoznavamo svojo odvisnost od Boga; svojo šibkost in nečistost. Bog počiva v dušah ponižnih (Izak Sirski).

   Avguštin Izpovedi 10,27
   »Pozno sem Te vzljubil. Pozno sem Te vzljubil, o Lepota, večno davna, večno nova! Pozno sem Te vzljubil! Glej, ti si bil znotraj in jaz zunaj, sem Te iskal in se metal v brezoblično in nelepo, pred lepoto vsega, kar si ustvaril.Bil si z mano in nisem bil s Teboj … Drža-le so me daleč od Tebe stvari, ki niso ob-stajale v tebi.Jokal si, jokal za menoj in razbil mojo glu-hoto. Sijal si, sijal in Tvoja Svetloba je pregnala mojo slepoto. Dehtel je Tvoj vonj in srkal sem tvoj vonj, vzdihoval po Tebi in po Tebi koprnel. Okusil sem Te in sedaj sem lačen in žejen po Tebi. Dotaknil si se me in gorim in hrepenim po Tvojem Miru!«

   Avguštin iz Hipona (354-430) je bil cerkveni oče, teolog, filozof in pisec.

   Odgovori
   • Hvala says:

     20. avgusta, 2021 at 15:51

     PONIŽNOST JE, DA GOSPODU DOPUSTIMO, DA VODI NAŠA ŽIVLJENJA, DA MU ZAUPAMO, KAJTI ON JE ALFA IN OMEGA.

     Odgovori
     • Janez says:

       20. avgusta, 2021 at 16:31

       MOLITEV ZA USMILJENJE
       Gospod Jezus, spremeni me v svoje usmiljenje! Daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodil po videzu in nikogar sumničil, temveč da bi v vseh dušah videl lepo. Daj, da bodo moja ušesa usmiljena, vedno pozorna na potrebe bratov in nikoli zaprta za njihov klic. Daj, da bo moj jezik usmiljen, da ne bi nikoli rekel nič slabega o nikomer, temveč da bi imel za vse besede odpuščanja in tolažbe. Daj, da bodo moje roke usmiljene in polne ljubezni, tako da bi vzel nase vse, kar je težko in neprijetno in s tem olajšal breme drugim. Daj, da bodo moje noge usmiljenein vedno pripravljene priskočiti na pomoč bližnjemu kljub utrujenosti in izčrpanosti. Daj, da bo moje srce usmiljeno in odprto vsakemu trpljenju. Amen.

       Sveta Favstina Kowalska

       Našim sodbam manjka usmiljenje, zato ne sodimo
       Brez Boga se nič ne zgodi. Marsikdaj s človeško pametjo, ne Božjo, narobe razmišljamo. Kadar sodimo, se postavimo na mesto Boga. A naša sodba je uboga sodba. Nikoli ne more biti resnična; nikoli ne more biti enaka Božji sodbi. Zakaj ne? Ne zato, ker je Bog vsemogočen, mi pa to nismo, ampak zato, ker nam manjka usmiljenja. Kadar Bog sodi, sodi z usmiljenjem. Danes razmišljajmo o tem, kar nam pravi Gospod: ‘ne sodite, da ne boste sojeni’; način, mera, s kakršno sodimo, bo ista, ki bo uporabljena za nas … Poglejmo se v ogledalo, preden sodimo … Sicer bom hinavec, saj se postavljam na mesto Boga. Moja sodba pa je tudi revna sodba, manjka ji nekaj zelo pomembnega, kar pa ima Božja sodba, to je usmiljenje. O, da bi nam Gospod dal dobro razumeti te stvari!«

       Papež Frančišek

       »’Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo’ (Mt 7,1-2).

       Pustimo Gospodu, da bo vzel in odslej vodil naše Življenje po Božji Volji! Vse se vedno zgodi po Božji Volji!

       Odgovori
       • Miro says:

         20. avgusta, 2021 at 17:13

         Pustimo torej Gospodu Jezusu, da nas ozdravlja v moči Svetega Duha (duh, duša, telo) ter voljno, v kar največji ponižnosti in pokorščini, sprejmimo Njegovo najboljše zdravilo, ki ga je sveta Angela Merici mojstrsko izrazila le z nekaj besedami in je bilo njeno življenjsko in duhovno vodilo:

         O PRESVETA BOŽJA VOLJA, LJUBIM TE NADVSE!

         Odgovori
     • Janez says:

       20. avgusta, 2021 at 17:37

       Ponižnost je tudi v tem, da smo skromni in ljubeči, ko govorimo o Bogu in ljudeh in da včasih ohranimo svoje misli zase, ker je to le naše človeško razmišljanje in ne Božje. Sveti Avguštin se je, tako kot Jezus in drugi svetniki, umaknil v samoto in se v svoji lakoti po Bogu umiril in molil za spoznanje Božje Volje in ne človeške volje. Božja Milost je preplavila Avguštinovo dušo in srce in začel je razmišljati po Gospodovo! In takrat je Boga razumel in vedel kaj hoče od njega. O ponižnosti je sicer pri nas veliko pisal in predaval tudi dr. Viljem Lovše, kar sem že objavil na teh straneh in še veliko več povedal.

       Prav je da poudarjate Prenovo v Duhu in ozdravljenje. Vendar to za kristjana nidovolj. Tako kot avto nima le motorja, ampak tudi volan, kolesa, karoserijo etc., tako imamo tudi kristjani od Boga naloženih še dosti dosti drugih zahtev, nalog in postav, ki pa so za tiste, ki ljubijo Boga lahke za izvršitev in spolnitev. Najvišja zapoved Boja je Ljubezen in Usmiljenje, kar bomo ob slednjih dneh vprašani ali smo jo spolnjevali! Tudi to je potrebno!

       Odgovori
       • Hvala says:

         20. avgusta, 2021 at 18:09

         Spoštovani Janez!

         Lepo prosim , če odgovorite, kdaj človek razmišlja po človeško in kdaj po Božje!

         Meni je vseeno, kaj govorite, ker sem človek, če pač ne sprejemate mojih nasvetov, jih ni potrebno brati. Ničesar vas ne silim, ničesar vam ne zapovedujem. Če se počutite prizadeti, užaljeni itd,,,naj vam Gospod pomaga , vas ozdravlja, On je edini pristojni, če ga boste seveda poslušali.
         Človek, ki ne spoštuje mnenje sočloveka, NE MORE POSLUŠATI IN SPOŠTOVATI BOGA.

         POSLUŠAJTE JEZUSA, NE MENE, ČE NE ŽELITE!

         Vse dobro!

         Odgovori
         • Hvala says:

           20. avgusta, 2021 at 18:32

           GOSPOD NAJ VAM OZDRAVI RANE ZAMERE, JEZE, NE ODPUŠČANJA IN VAM PODELI SVOJ MIR!
         • Janez says:

           20. avgusta, 2021 at 18:46

           Ko človek naredi tako kot npr. sv. Avguštin ali Frančišek in gre v samoten kraj, in v miru in molitvah prosi Boga MIlosti in Usmiljenja ter spoznanja, kaj Bog hoče od njega in kaj naj naredi, tedaj se odpre nova perspektiva za človeka. Ko spregovori skozi njegova človeška usta Gospod in ko človek umre samemu sebi in misli ter govori kot mu pravi Gospod, tedaj je Orodje Božjega Miru in Ljubezni, kot pravi sv. Frančišek. Mati Terezija je podobno kot Faustina morala skozi trnjevo pot in je vztrajala na strmi Poti k Njemu in je dobila od Jezusa odgpvor: “Pojdi v Temo revežev in bodi Moja LUč!” Ko vemo kaj hoče Gospod od nas je prav, da to spolnjujemo, delamo, učimo, pomagamo, ….. Učenejši bogoslovci in duhovniki znajo o tem več povedati kot jaz, ki bom večni Učeči učenec in začetnik, ki nikoli ne zna dovolj. BVB.
         • Hvala says:

           20. avgusta, 2021 at 19:10

           ČLOVEK RAZMIŠLJA PO BOŽJE POD VODSTVOM SVETEGA DUHA!
         • Janez says:

           20. avgusta, 2021 at 19:45

           Obžalujem, če ste me narobe razumeli sestra Hvala. Zgoraj sem danes povzel odgovor upokojenega mariborskega nadškofa dr, Marijana Turnška, kjer je več napisanega. Teologi in duhovniki več vedo o verskih stvareh od nas laikov. Vsi se nenehno učimo in nikili ne bomo dovolj vedeli brez Njegove Milosti in poduka. Vse dobro vam želim. Ko govorimo po človeško se mnenja in stališča razhajajo, ker smo različni. Ko nam Bog pove, kaj hoče od nas in nas Vodi, razlike izginejo, ker nas vse napolni Sveti Duh. Zelo ste pridna in prizadevna, ker pridno in neumorno molite in ste delovna.

           Želim le, da bi na podlagi prispevkov od bolj učenih duhovnikov, ki več in kaj je prav vedo, laiki kaj več zvedeli o Veri in Bogu. BVB, Janez
4. Janez says:

   20. avgusta, 2021 at 15:15

   Zakaj Izbrati IN Reči DA Vsemogočnega Boga in Verovati ter zazupati Božji Besedi v Svetem pismu?
   Medmrežje Vsakstudent

   Ali Bog resnično obstaja? Da! Ta prispevek nam ponuja v premislek in za duhovno držo nekatere iskrene razloge, ki dokazujejo obstoj Dobrega in Usmiljenega Boga. Verujmo Bogu in Spolnjujmo Božjo Besedo, ki nam jo Bog razodeva preko ljudi, Narave in Svetega pisma!

   Veliko nas o Bogu razmišlja kot o »idealnem« Bogu; kot takšen pa bi moral biti mogočen, a vseeno skrben, vseprisotren, Ljubeč in Usmiljen. Bog, ki nas vselej razume in nam v stisdkah in preizkušnkjah vedno Pomaga!. Ki nam ob spokoritvi odpušča naše grehe! Ker je Jezus na križu umrl za vse nas ljudi in nas po Božji Volji vse Odrešil. Na nas pa je ali bomo živeli pravično in spolnjevali vse Božje postave in spolnjevali Božjo Voljo. In bili podobni Jezusu! Bili Dobri, Usmiljeni in Ljubeči do bližnjih inm jim pomagali in služili tako, kot je to počel Jezus ko je bil z nami na Zemlji. Ravno o teh kakovostih Boga nam govori Sveto pismo, zato molimo, da bomo Božjo Besedo in Božjo Voljo ter Nauke Jezusa iz Evangelija Pravilno Razumeli in jih v življenju upoštevali in ponižno ter vestno izvajali z Ljubeznijo do Boga in do Ljudi!. Naj nam vse to pomaga k temu, da bomo dobri ljudje in dobri kristjani!

   1) Božja narava – Bog, ki je mogočnejši od nas
   Ljudje smo v zadnjih nekaj letih dosegli ogromen tehnološki napredek. Naša življenjska doba je daljša od dobe naših prednikov, letimo lahko hitreje od zvočne hitrosti in lahko se povežemo z ljudmi, ki so na drugem koncu sveta, samo z računalniško tipkovnice. Toda medtem ko nam nekatere plati našega življenja kažejo velik napredek, se v drugih jasno vidi nazadovanje. Vsako desetletje lahko na novo opazujemo, kako narašča nasilje, zločin, ločitve in samomori najstnikov. Na tisoče ljudi po celem svetu zboli za koronavirusom vsak dan in na stotine milijonov ljudi trpi zaradi nenehnega pomanjkanja in lakote. Še bi lahko naštevali. V zadnjih desetletjih smo bili npr. priče rekordnemu številu vojn po celem svetu. Ljudje pogosto mislimo, da smo nekaj posebnega, nekakšna človeška božanstva, a nam ta služba na žalost ne gre ravno najbolje od rok. Kljub temu, da je naša tehnologija na višku, nas še vedno pesti kriminal, rasistični spori, ločitve in umetno ustvarjena lakota, vojne, bolezni, onesnaževanje narave itd. Ravno zato je bolje, da imamo Boga, ki je mogočnejši od človeštva – Boga, ki ima moč, da nas popelje onkraj meja naših zmožnosti in nas opozori in vodi ter uči ter tudi kaznuje zaradi grehov in žalitev Boga Očeta. Bog, ki nam ga opisuje Sveto pismo, pa je natanko takšen. On pravi, da je Stvarnik vesolja, ki skrbi za vse in vse ohranja – On je vsevedni, vsemogočni in transcendentni Bog, ki obstaja že od vekomaj. On pravi: »Jaz sem naredil zemljo in ustvaril človeka na njej, jaz sem s svojimi rokami razprostrl nebo.«1 »Jaz sem Bog in drugega ni, Bog, in ni ga kakor jaz.«2 »Jaz sem … on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega.«3

   2) Božja narava – Bog, ki ga lahko osebno spoznamo
   V današnjih dneh je zelo popularno, da o Bogu razmišljamo kot o nekakšnem nevidnem energijskem polju, ki biva v vsakem živem bitju. A četudi Božja moč iz trenutka v trenutek vse stvari ohranja pri življenju, še ne pomeni da je to edino česar je Bog zmožen. Ali ne bi bilo bolje, če bi lahko Boga dojemali kot prijatelja, starša ali vrstnika? Lahko bi se z njim pogovarjali, mu zaupali svoje težave, ga prosili za nasvet in skupaj z njim uživali življenje. Le kaj nam lahko pomeni neoseben, neveden in oddaljen Bog?
   Kljub njegovi veličini in »drugačnosti« se Bog Svetega pisma vseeno pusti spoznati in si želi, da ga spoznamo. Čeprav ga ne vidimo, se lahko vseeno z njim pogovarjamo, ga sprašujemo in poslušamo, on pa nam bo vedno odgovoril in nam dal napotke za življenje. Bog nam najpogosteje svetuje in z nami spregovori ravno preko Svetega pisma, ki ga mnogi razumejo kot ljubezensko pismo Boga človeštvu. Pravzaprav ima lahko človek z Bogom zelo podoben odnos, kot bi ga imel s kakšnim svojim sorodnikom, saj že sam Gospod poimenuje tiste ki ga spoznajo za svoje otroke in prijatelje. Tako lahko vidimo, da je Bog Svetega Pisma vse kaj drugega kot neoseben. Pravzaprav je zelo čustveno bitje, saj se zna razjeziti in užalostiti ter nam obenem pokazati milost, dobroto in odpuščanje. Gospod ima svojo osebnost in um, kar nam pove, da je razumen Bog in ta Bog si želi, da bi o njem spoznali več kot le dejstva. Želi si, da bi ga spoznali osebno – hoče biti naš najboljši prijatelj. »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga.«4

   3) Božja narava – Bog, ki človeka razume
   Ljudje pogosto razumemo Gospoda kot odsotnega in oddaljenega Boga, ki je ustvaril vesolje in ga potem zapustil. A vendar bi se nam vsem bolje godilo, če bi vedeli, da imamo Boga, ki skrbi za vesolje in spremlja dogajanje na Zemlji – kaj šele v trenutkih, ko nastopijo težave, odgovornost in ovire, ki jih moramo kot ljudje premagati? Ali se nam ne bi godilo bolje, če bi imeli Boga, ki nas razume in ki ve, kako težko je vztrajati v tem krutem svetu, ki ga je ustvaril za nas? Bog Svetega pisma ve, kako težko je biti človek, saj Jezus Kristus, ki se je utelesil v človeško telo in prevzel človeško naravo, ni le Božji Sin, temveč je hkrati sam Bog. »V začetku je bila Beseda [Jezus] in Beseda [Jezus] je bila pri Bogu in Beseda [Jezus] je bila Bog. In Beseda je postala meso [človek] in se naselila med nami.«5 O Božjem Sinu nam Sveto pismo pove naslednje: »On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja.«6 On je »podoba nevidnega Boga.«7 On je »močni Bog, večni Oče«8, ki je »postal podoben ljudem.«9 »V njem telesno biva vsa polnost božanstva«10 in »v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari.«11 Jezus je sam o sebi rekel: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.«12 »Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal«13 in »Jaz in Oče sva eno.«14
   Čeprav je Jezus Bog v pravem pomenu besede, je imel obenem tudi vso človeško naravo – čutil je lakoto, jokal je, spal in jedel. Moral je prebroditi podobne težave, kot jih imamo mi, in prestati tudi nekaj hujših. Zato nam Sveto pismo pravi, da nimamo takšnega boga, ki »ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi«15, saj je bil »kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha.«16
   Tako lahko iz Svetega pisma razberemo, da Bog ni živel brez bolečine, trpljenja in zla tega sveta, temveč je moral v življenju veliko pretrpeti, prav tako kot moramo trpeti mi. Pravzaprav je živel zelo skromno, saj se je rodil v revni družini, verjetno ni imel nekih fizičnih posebnosti, moral se je soočati z raznimi očitki in sovraštvom; pogosto ga niso razumeli niti prijatelji in sorodniki, za zaključek pa so ga še po krivem usmrtili.

   4) Božja narava – Bog, ki nas ima resnično rad
   Večina ljudi si želi, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Želimo si, da bi nas imeli ljudje radi ter da bi to svojo ljubezen in skrb dokazali z dejanji in ne le s plitvimi besedami. Ali ni podobno tudi pri Bogu? Hočem reči, ali ne bi bilo idealno, če bi nas imel Bog res rad in nam to ljubezen na očiten način tudi izkazoval? Bog Svetega pisma pa nas resnično ljubi in to ljubezen nam je izpovedal v Svetem pismu, ki pravi: »Bog je ljubezen.«17 A vsi vemo, da besede nikakor ne morejo izkazati ljubezni in skrbi tako dobro kot dejanja in ravno zato je naš Bog tako edinstven in neverjeten.

   5) Bog nam je svojo Ljubezen resnično razodel …
   »Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.«18 »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«19
   Sveto pismo nam o Bogu govori, da je popoln in svet: »Bog je luč in v njem ni nobene teme.«20 Bog je poslal na svet svojega edinega sina zato, da bi le-ta ljudem omogočil odpuščanje svojega očeta, saj bi le tako lahko z nami vzpostavil čist in nedolžen odnos, ki si ga On kot popolno bitje želi. Jezusovo življenje je bilo moralno nesporno, a so ga kljub temu pretepli, mučili in križali, kot »plačilo« za vse krivične stvari, ki smo jih mi storili v mislih, besedah in dejanju (greh). Pravzaprav je umrl v našem imenu in namesto nas: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.«21 »Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, GOSPOD pa je naložil nanj krivdo [greh] nas vseh.«22 Bog nas ima tako rad, da je poslal svojega edinega sina, da je umrl namesto nas in plačal odkupnino za naše grehe. Bog si nas je tako zelo želel osebno spoznati, da je bil pripravljen za to narediti, karkoli bi bilo potrebno – potrebno pa se je bilo soočiti z našim grehom. Sedaj imamo ljudje možnost popolnega odpuščanja in lahko začnemo brezmadežni odnos z Bogom tako da živimo pravično po Evangeliju in spolnjujemo Božjo Voljo.

   6) Božja narava – Bog, ki ima vse stvari pod nadzorom
   Vse grozote, ki se dogajajo širom sveta, nam pričajo o tem, da vsemogočni in dobri Bog ne obstaja, kajne? Pravzaprav ni tako. Tudi popoln Bog lahko dopusti, da se nekaj časa dogajajo slabe stvari, če so le te del večjega načrta. Kljub temu da Bog točno ve kaj se na svetu dogaja, nekaterih stvari noče preprečiti, saj so del njegovega velikega načrta. Takšen Bog je Bog Svetega pisma, saj pravi, da se na svetu nič ne zgodi brez njegovega vedenja. On je absolutni vladar, ki vlada nad vsemi stvarmi. »Kdo je tisti, ki je rekel, in se je zgodilo, ne da bi Gospod zapovedal?«23 »Od začetka oznanjam konec, od davnine to, kar se še ni zgodilo. Pravim: Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim.«24 »GOSPODOV nasvet pa ostane na veke«25 To sicer nikakor ne pomeni, da je Bogu vse, kar se na zemlji zgodi, po godu. Jezus je svojim učencem povedal kako naj molijo in eden izmed ključnih stavkov v tej molitvi je: »Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.«26 V nebesih se vedno godi Božja volja, medtem ko se na zemlji ne, in čeprav Bog vlada nad celotnim stvarstvom, še ne pomeni, da mu je všeč vse, kar se tu dogaja. Toda zagotovo ima dober razlog, da dopušča vse slabo na tem svetu (njegova dopustna narava); in ta razlog je svobodna volja, ki jo je poklonil vsem ljudem. A vendar ima Bog Svetega pisma poseben načrt in ne bo počival,»dokler ne uresniči in ne izpolni načrtov njegovega srca.«27 In kakšen je ta načrt? Njegov temeljni cilj je, da bi lahko z ljudmi prebival v popolnoma drugačnem okolju kot je ta, na katerega smo navajeni. O tem drugačnem okolju nam je znano naslednje: »’Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.’ Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: ‘Glej, vse delam novo!’«28

   7) Božja narava – Bog, ki daje ljudem namen in smisel življenja
   Če pomislite na kakšno pomembno delo, nalogo ali projekt, ki ste ga uspešno končali, si verjetno lahko še vedno prikličete v spomin, kako je na koncu ves trud dobil svoj smisel. Si želite, da bi bilo vaše celotno življenje takšno? Da bi bilo nekaj vredno? Ali je mogoče, da obstaja Bog, ki vas je obudil v življenje z nekim namenom in vas lahko tudi popelje do spoznanja tega namena?
   Da! Bog Svetega pisma je ta Bog. Zagotavlja nam, da lahko v naša življenja prinese namen in smisel. Preko osebnega odnosa z Njim lahko opravljamo »dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.«29 Vsak od nas lahko pozitivno vpliva na življenja drugih in tako postane del njegovega velikega načrta. Če osebni odnos z Bogom iz trenutka v trenutek poglabljamo, nam prek Svetega pisma sporoča in vodi naše korake po poti, ki ščiti naše interese, obenem pa je tudi njemu všečna. »Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.«30 To še ne pomeni, da bo naše življenje potem čudovito, saj še vedno obstajajo osebne tegobe, bolezni in težave, ki nas spremljajo celo življenje. Življenje nikakor ne postane popolno, temveč bogatejše. Sveto pismo pravi, da če bomo spoznali Boga, bo sad našega življenja »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.«31

   8) Božja narava – Bog, ki nam omogoča resnično izpolnitev
   Poudarili smo že, da se večina ljudi želi čutiti sprejete in ljubljene; prav tako si želimo doseči tudi dovršitev življenja. Celo življenje čutimo v sebi žejo, ki jo moramo potešiti, in čeprav se trudimo, da bi to potrebo zapolnili z denarjem, materialnimi dobrinami, ljubezenskimi avanturami in raznovrstno zabavo, nam to ne uspe. Ali ne bi bilo zato imenitno, če bi nam lahko Bog zapolnil ta prazni del življenja in nam že samo s svojo prisotnostjo zagotovil nenehen občutek polnosti življenja? Sveto pismo nam govori o Bogu, ki nam to polnost življenja omogoča. Jezus je rekel: »Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.«32 Dejal je tudi: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«33 Tako nam Bog v Svetem pismu zagotavlja, da lahko v nas pogasi notranje hrepenenje, ki ga ne more napolniti nobena druga stvar v življenju. (Pravzaprav nas je ustvaril prav na takšen način!)

   9) Popoln Bog
   Če bi lahko izbrali svojega Boga, kakšen bi bil? Sveto Pismo govori o edinem pravem Bogu, ki je Stvarnik vsega sveta; ta Bog je popoln in resničen. Ljudje nismo zmožni, da bi ustvarili kakšnega novega Boga tako, da bi si preprosto zamislili njegov obstoj. In tudi če bi bilo to možno, zakaj bi si želeli kaj takega? Bog, ki že obstaja, je popoln. V tem članku smo zelo na hitro preleteli nekaj stvari, ki jih vemo o svetopisemskem Bogu, če pa vas zanima še kaj v tej smeri, Več si lahko izvorno v Svetem pismu preberemo v Janezovemu evangeliju. Ali ni samoumevno, da se nam bo Nevidni in Vsempogočni Bog, če resnično obstaja, enkrat tudi razodel? Še zlasti, če si iskreno želimo njegove bližine? Sam pravi: »Ljubim té, ki me ljubijo, kateri me iščejo, me najdejo.«34 »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!«35 Za začetek je vedno potrebna zavestna odločitev, da si želimo z Bogom to vezo Vere začeti in vztrajati. Prav tako je tudi pri Bogu, ko se zavestno odločite in mu iskreno rečemo: »Da«. Jezus Kristus je za naše grehe umrl na križu, tretji dan je vstal od mrtvih in še danes kraljuje na prestolu Najvišjega. On nudi možnost novega življenja, če mu le zaupamo svoje grehe in verjamemo v njegovo odrešenje: »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«36 Tedaj bomo spoznali Boga v Nebesih in videli Jezusa, Marijo in svetnike z angeli. Bog ne dela razlik in se ne ozira na to kdo smo, kako bogati smo in kakšen položaj v družbi, podjetjih, fundacijah, drugih ustanovah in v Cerkvi zasedamo, koga vse od pomembnih oblastnikov in poslovnežev poznamo ali poznamo npr. predsednike, škofe in direktorje ipd. Vse to ni pomembno v Božjih Očeh, ki hoče, da živimo pravično in da smo dobri. Vsi ljudje smo prišli goli in bosi, brez vsega na svet brez svojega pristanka, po Božji Volji, kot sad ljubezni med miožem in ženo v zakonski skupnosti in brez vsega bogastva in premoženja bomo s sveta ob dopolnitvi življenja na zemlji tudi odšli. Vsi ljudje smo bili namreč ustvarjeni po njegovi podobi in smo del njegove velike družine: »velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov.«37 Nobena zabloda in noben greh nam ne more preprečiti osebnega odnosa z njim, saj je za naše grehe že poskrbel tako, da je za naše grehe na križu umrl in nas z vstajenjem od smrti odrešil. Sedaj je odvisno le še od nas in od našega zaupanja v resnico, da je Jezus za nas in za vse naše grehe ter prestopke, ki smo jih v preteklosti zakrivili, res umrl na križu. In da molimo, verjemo in hodimo po Poti Odrešenja h Kristusu ter spolnjujemo tudi najvišjo Jezusovo zapoved: da Ljubimo Boga in Ljudi!.

   »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« (Mt 22,36). Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 22,34-40): Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

   Povzeto, razširjeno in dopolnjeno po Medmrežju Vsakstudent

   1 Janez 4, 9: Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem.
   1 Janez 2, 5: V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem.
   1 Janez 3, 17: Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?
   1 Janez 5, 3: To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke.

   Addendum:
   Janezov evangelij 14,27.30: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši.

   SMISEL ŽIVLJENJA JE PRIHOD BOŽJEGA KRALJESTVA MED NAS
   Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Bog je prišel na svet da nas odreši in da nam pomaga. Čeprav se morda zdi, da danes prevladuje nasilje v svetu, kjer divjajo vojne in so nemiri, je resnica ta, da bolj ko deluje in je močnejša sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni bolj učinkovita je, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča Božja Ljubezen in Milost za vse ljudi. Ker vsi potrebujemo Božji Mir in Božjo Ljubezen. To velja tudi za ateiste, ki pravijo da ne verujejo. Zakaj Bog Ljubi vse ljudi brez izjem, saj drugače ne more. Pomaga nam in nam odpušča, ko ga prosimo. Uči nas, da smo dobri in ljubeči med seboj. Da si pomagamo in služimo drug drugemu. Vabi nas vse, da pridemo k Njemu, ki je Naš Oče. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Božje kraljestvo je tam, kjer se ljudje ljubijo, si pomagajo in živijo po Evangeliju in spolnjujejo Božjo Voljo. Boga pa ni tam, kjer se ljudje sovražijo in delajo hudobijo med seboj. Boga pa ni tam, kjer se ljudje sovražijo in delajo hudobijo med seboj. Bog je namreč Neskončna Dobrota, Ljubezen in Usmiljenje, ki ne mine nikdar! Ob koncu dni bomo vprašani, koliko smo ljubili, pomagali in bili dobroi in usmiljeni, kajti najvišja Božja Zapoved je Ljubezen. Na njej vse temelji! Zato bodimo dobri in usmiljeni kajti Bog vse to vidi in nam bo poplačal.

   Odgovori
   • Miro says:

     20. avgusta, 2021 at 17:25

     HVALA ZA VEČ SPODBUDNIH MISLI. KER PA SAMI PO TEJ POTI ZELO TEŽKO STOPAMO, SE KOT BOŽJI OTROCI V ŽIVI VERI IN TRDNEM ZAUPANJU OKLENIMO MARIJINE MATERINSKE ROKE. PO MARIJI K JEZUSU!

     Petek je v znamenju skrivnosti žalostnega dela Rožnega venca. Prva od skrivnosti se glasi:

     1 . KI JE ZA NAS KRVAVI POT POTIL.
     2. Čigar duša je bila žalostna do smrti.
     3. Ki je trepetal v strahu pred smrtjo.
     4. Ki je rekel: Oče, zgodi se Tvoja volja.
     5. Ki je svaril učence: Molite, da ne padete v skušnjavo.
     6. Kateremu se je prikazal Angel iz nebes in ga krepčal.
     7. Ki ga je Juda s poljubom izdal.
     8. Ki so ga vsi učenci zapustili in se razbežali.
     9. Ki ga je Peter trikrat zatajil.
     10. Ki so ga kakor razbojnika vlekli pred sodnike.

     MARIJA, KRALJICA PRESVETEGA ROŽNEGA VENCA, PROSI ZA NAS!

     Odgovori
5. Janez says:

   20. avgusta, 2021 at 15:08

   Kateheza papeža Frančiška: O Modrosti, ki je dar Svetega Duha (izvleček)

   Modrosti se ne naučimo s človeškimi prizadevanji in močmi, ker je DAR SVETEGA DUHA. Sveti Duh je življenjska limfa Cerkve in vsakega posameznega kristjana, je ljubezen Boga, ki iz našega srca naredi svoje bivališče in vstopi v občestvo z nami. »Sveti Duh je vedno z nami, vedno je v nas, v našem srcu,« je dejal papež Frančišek vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Duh sam je največji dar Boga in tistemu, ki ga sprejme, podeljuje raznovrstne duhovne darove. Cerkev jih pozna sedem – število, ki simbolično pomeni polnost, celoto. Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji, je pojasnil papež in nato začel z razlago prvega, to je modrosti.

   Modrost – gledati z očmi Boga
   Pri modrosti kot daru Svetega Duha ne gre samo za človeško modrost, ki je sad znanja in izkušnje. Sveto pismo nam pripoveduje, da je Salomon, ko je bil kronan za kralja Izraela, Boga prosil za modrost. Modrost je ravno to, je dodal papež Frančišek, je »milost, da lahko vidimo vsako stvar z očmi Boga«. Pomeni videti vse, svet, situacije, probleme, z Božjimi očmi. Včasih namreč vidimo tako kot je nam všeč, v skladu z našim srcem, s sovraštvom, zavistjo. A to niso Božje oči, je pojasnjeval papež. »Modrost je tisto, kar Sveti Duh dela v nas, da bi vse stvari videli z očmi Boga. To je dar modrosti.« In ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa z Bogom, odnosa otroka z Očetom. Ko smo v občestvu z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči zaznavati vso svojo toplino in ljubezen.

   Za modrost prosimo Svetega Duha
   Sveti Duh torej kristjana naredi modrega, je papež nadaljeval katehezo. A to ne v smislu, da bi imel odgovor za vsako stvar, da bi vse vedel. Oseba ni modra v smislu kot je moder Bog, ampak v smislu, da pozna Boga: vé, kako Bog deluje, vé, kdaj nekaj prihaja od Boga in kdaj ne. »Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu.« Takšne kristjane potrebujejo naše skupnosti, ko vse v njih govori o Bogu ter postane lepo in živo znamenje njegove navzočnosti in njegove ljubezni. Tega po Frančiškovih besedah ne moremo improvizirati in s tem se ne moremo sami oskrbeti. Je dar, ki ga Bog nameni tistim, ki so poslušni Svetemu Duhu. V sebi, v svojem srcu namreč imamo Svetega Duha, ki ga lahko poslušamo ali pa tudi ne. Če ga poslušamo, nas bo naučil to pot modrosti, podaril nam jo bo, da »bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo«. To modrost lahko imamo, a zanjo moramo prositi Svetega Duha. Papež Frančišek je kot primer navedel odnose med starši in otroki ter odnos med zakoncema, kjer je tudi pogosto potrebna modrost, povezana s potrpežljivostjo, odpuščanjem, pomiritvijo. »Tega se ne naučimo, to je poklon Svetega Duha,« je dodal. »Zato moramo prositi Gospoda, da nam da Svetega Duha in dar modrosti, tiste modrosti Boga, ki nas uči gledati z Božjimi očmi, čutiti z Božjim srcem in govoriti z Božjimi besedami.« S to modrostjo moramo iti naprej, graditi družine in graditi Cerkev, tako da se bomo vsi posvetili. »Prosimo danes za dar modrosti,« je sveti oče povabil ob koncu kateheze, »prosimo Marijo, ki je sedež modrosti, naj nam podari to milost.«

   VATIKAN, sreda, 9. april 2014, kateheza papeža Frančiška

   Odgovori
6. Miro says:

   20. avgusta, 2021 at 10:29

   KOT NAS UČI PAPEŽ FRANČIŠEK, JE ZELO POMEMBNO, DA SE V TIŠINI NAUČIMO POSLUŠATI – POSLUŠNOST SVETEMU DUHU!

   »RODITI SE OD ZGORAJ POMENI RODITI SE Z MOČJO SVETEGA DUHA. MI NE MOREMO VZETI SVETEGA DUHA ZASE. EDINO PUSTIMO MU LAHKO, DA NAS SPREMENI. IN NAŠA POSLUŠNOST ODPIRA VRATA SVETEMU DUHU. ON JE, KI NAREDI SPREMEMBO, PREOBRAZBO, TO ROJSTVO OD ZGORAJ. TO JE JEZUSOVA OBLJUBA, DA POŠLJE SVETEGA DUHA. SVETI DUH JE SPOSOBEN DELATI ČUDOVITE STVARI, KI SI JIH MI NE MOREMO NITI PREDSTAVLJATI.«

   Odlomek iz nagovora papeža Frančiška (torek, 21. april 2020)

   Celoten nagovor svetega očeta na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez-francisek/masa-v-sv-marti/2020-04/papez-med-maso-da-bi-se-v-tisini-ucili-poslusati-poslusnost.html

   Pridi, Sveti Duh!

   Odgovori
   • Miro says:

     20. avgusta, 2021 at 11:13

     VRZI SE V NJEGOVE ROKE, NE BOJ SE!

     Sv. Avguštin je imel pred svojim spreobrnjenjem vrsto pomislekov, ugovorov …, vest pa ga je vabila, naj zaupa v Boga. Takole je zapisal:

     »VRZI SE V NJEGOVE ROKE, NE BOJ SE. NE BO SE UMAKNIL, DA BI TE PUSTIL PASTI. BREZ SKRBI SE VRZI V NJEGOVE ROKE. SPREJEL TE BO IN TE BO OSVOBODIL.« (sv. Avguštin, Izpovedi, VIII, 11)

     Molimo za luč in moč, da bi z višine napuha, sebičnosti, nadutosti, samozadostnosti … s pomočjo Svetega Duha pogumno skočili v globino ponižnosti pred Bogom. Očka, Abba, nas bo kot božje otroke zanesljivo ujel in nas postavil na trdna tla!

     Pridi, Sveti Duh!

     Odgovori
7. Miro says:

   20. avgusta, 2021 at 8:07

   NAJ NAS MARIJIN ZGLED NEIZMERNE PONIŽNOSTI NAVDIHUJE VSAK DAN! – KOT POUDARJA PAPEŽ FRANČIŠEK, PONIŽNOST SRCA OČARA BOGA – PONIŽNOST JE POT, KI VODI V NEBESA!

   Po svetu še vedno odmevajo močne, globoke besede papeža Frančiška iz nagovora na praznik Marijinega vnebovzetja pred dnevi. Prav je, da se v njegova razmišljanja, še zlasti o ponižnosti v človekovem življenju, večkrat poglabljamo in z Marijino pomočjo tudi sami odločno stopimo na to pot, da bodo naše besede po Božji milosti resnično postale “meso”.

   IZ NAGOVORA PAPEŽA FRANČIŠKA

   Marija se raduje v Bogu, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle« (prim. Lk 1,47-48). Ponižnost je Marijina skrivnost. Ponižnost je pritegnila pogled Boga nanjo. Človeško oko išče veličino in se tako pusti preslepiti temu, kar je vpadljivo. Bog pa ne gleda na videz, Bog gleda srce (prim. 1Sam 16,7) in ga očara ponižnost. Ponižnost srca očara Boga. Danes, ko gledamo Marijo v nebo vzeto, lahko rečemo, da je ponižnost pot, ki vodi v nebesa. Beseda ponižnost izhaja iz latinskega pojma humus, ki pomeni »zemlja«. Sicer je protislovno, da je za priti v višine, v nebo, potrebno ostati »nizki« kakor zemlja. To nas poučuje Jezus: »kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). Bog nas ne povišuje zaradi naših vrlin, bogastva in odličnosti, temveč zaradi ponižnosti. Bog je zaljubljen v ponižnost in povišuje tistega, ki služi. Saj si Marija ne pripiše drugega kot naslov »dekla«, služiti: »Gospodova dekla« (Lk 1,38). Nič drugega ne reče o sebi, ne išče drugega zase kot da je Gospodova dekla.

   Danes se torej lahko vprašamo, vsakdo od nas v svojem srcu: kako je z mojo ponižnostjo? Iščem, da me drugi priznajo, se uveljavljam, da bom hvaljen ali pa mislim na služenje? Znam prisluhniti kakor Marija, ali pa hočem samo govoriti in pritegniti pozornost? Znam biti tiho kot Marija, ali pa vedno klepetam? Znam stopiti korak nazaj, umiriti prepire in razprave ali pa samo iščem, da sem prvi? Vsak od nas naj premisli ta vprašanja. Kako sem s ponižnostjo?

   Marija je v svoji majhnosti prva osvojila nebo. Skrivnost njenega uspeha je ravno v tem, da se ima za majhno, pomoči potrebno. Pri Bogu samo tisti, ki se ima za nič je sposoben sprejeti vse. Samo tistega, ki se izprazni sebe, ga On napolni. Marija je »milosti polna« (v. 28) ravno zaradi svoje ponižnosti. Tudi za nas je ponižnost vedno izhodišče, je začetek naše vere. Temeljnega pomena je, da smo ubogi v duhu, potrebni Božje pomoči. Kdor je poln sebe, ne da prostora Bogu. Večkrat smo polni samih sebe. Kdor je poln sebe, ne da prostora Bogu. Kdor pa ostaja ponižen, omogoči Bogu, da dela velike stvari (prim. v. 49).

   Pesnik Dante označi Devico Marijo kot »ponižno in vzvišeno bolj kot stvaritev« (Raj XXXIII, 2). Lepo je pomisliti, da je najbolj ponižna in najbolj vzvišena stvaritev v zgodovini, ki je prva osvojila nebesa, ona vsa v celoti z dušo in telesom, preživela življenje v vsakdanjosti med domačimi zidovi. Življenje je preživela v vsakdanjosti, v ponižnosti. Dnevi Milosti polne niso imeli nič izstopajočega. Pogosto so bili enaki, v tišini. Na zunaj ni bilo nič neobičajnega. Toda Božji pogled je vedno ostal na njej, očaran nad njeno ponižnostjo, razpoložljivostjo, lepoto njenega srca, ki ni nikoli ovenela zaradi greha.

   To je veliko sporočilo upanja za nas, zate, ki živiš ponavljajoče, utrujajoče in pogosto težke dneve. Marija te danes spominja, da Bog tudi tebe kliče k tej slavi. To niso le lepe besede, je resnica. To ni srečen konec, ki ga je ustvarila umetnost, to ni pobožna utvara ali lažna tolažba. Ne, to je čista stvarnost, živa in resnična kakor Marija vzeta v nebo. Praznujmo jo danes z otroško ljubeznijo. Praznujmo jo danes veseli, a ponižni, gnani z upanjem, da bomo nekega dne z njo v nebesih.

   Sedaj jo prosimo, da nas spremlja na poti, ki vodi iz zemlje v nebesa. Spominja naj nas, da je skrivnost poti skrita v besedi ponižnost. Ne pozabite te besede, ki naj nas Marija vedno spominja ter da sta majhnost in služenje skrivnosti za dosego cilja, za dosego nebes, je v nagovoru poudaril papež Frančišek.

   Povzeto pot: Radio Vatikan, p. Ivan Herceg DJ

   Marija Vnebovzeta, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     20. avgusta, 2021 at 8:12

     Lapsus na koncu pri navajanju vira. Pravilno: Povzeto po: …

     Odgovori
8. Miro says:

   20. avgusta, 2021 at 7:20

   IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE NE POMENI SEBE PONIŽATI, AMPAK SEBE V NAJVEČJI MERI IZPOLNITI

   ŽANOVO VPRAŠANJE: Prosim za obširnejši odgovor, kaj pomeni za kristjane izpolnjevanje Božje volje? Nimam dovolj verske izobrazbe, pa želim več zvedeti in me vaš odgovor zelo zanima. Sem pa doslej zasledil nekaj misli o tem. Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božjo voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne naše, človeške volje. In On bo blagoslovil vse, za kar se odločamo in kar delamo. Če si namreč z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti. Toda kako to uskladiti z življenjem? Ali pomeni izpolnjevanje Božje volje sebe ponižati, zavreči? Ali se ne človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo? Zame pa izpolnjevanje Božje volje pomeni ljubezen, usmiljenje, samaritanska pomoč ubogim, sočutje, ki vodi k pravičnosti, odpuščanje in življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih za druge ljudi. (Žan)

   ODGOVOR: Želja izpolniti Božjo voljo, je nadvse hvale vredna in naj bi bilo pravzaprav nekaj najbolj osnovnega, oziroma temeljnega v življenju kristjana – na svoj način pa vsakega človeka (pa naj to svoje hrepenenje tako imenuje ali ne). Ta izraz sorazmerno pogosto tudi uporabljamo, saj rečemo “naj se zgodi Božja volja”, v očenašu molimo, da bi se zgodila “Očetova volja”; ali pa pripomnimo, da je “pač bila takšna Božja volja”, ko se zgodi kaj nerazumljivega.

   Hkrati pa je prav, da se zavedamo, da je takšno izražanje tudi skrivnostno. Največ nam je o tej resničnosti razodel Jezus z učlovečenjem. Sorazmerno že zgodaj je Cerkev učila, “da ima Kristus dve naravni volji in dve naravni dejavnosti, Božjo in človeško, ki si ne nasprotujeta, ampak sodelujeta tako, da je učlovečena Beseda v pokorščini svojemu Očetu človeško hotela vse, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom po Božje odločila za naše zveličanje. Kristusova človeška volja ‘je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi Božji in vsemogočni volji’.” (KKC 475) Iz tega verskega prepričanja Cerkve lahko zaznamo, da izpolnjevanje Božje volje ne pomeni “sebe ponižati, zavreči”, ampak prav nasprotno, sebe v največji meri izpolniti. Reči, da se “človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo”, če je to mišljeno v nasprotju s tem, kar želi Bog za nas, bi pomenilo, da sebe postavljamo nad Boga in tako sebe, svoja spoznanja in odločitve postavljamo za malika. Kajti v nobenem primeru, tudi če bi tako mislil in ravnal, človek ni Bog. Ob Jezusu pa lahko zaznamo, da je mogoče človeška hrepenenja, želje in odločitve uskladiti s tem, kar je Bog pripravil za nas, ko nas je ustvaril. To zahteva določeno prečiščevanje naše notranjosti, a potem pride do tega, da resnično želimo to, kar je po Božje prav za nas, saj je vse drugo zmota, laž o človeku. Hudobni duh in zlo, ki je aktivno navzoče v svetu, nas želi zvabiti prav v takšno mišljenje in ravnanje, ki bi bilo nasprotno Božjemu hotenju.
   Vendar je vse skupaj še malo bolj zagonetno. Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo.

   Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”.

   Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.

   Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’.

   Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti.

   Vir: TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 90-92

   Odgovori
   • Janez says:

     20. avgusta, 2021 at 9:33

     Jaz sem vprašal glede Božje Volje na Ognjišče, ko sem po upokojitvi hotel več zvedeti o Veri in bogoslovju. Odgovor upokojenega maribosrkega nadškofa dr. Turnška me je zelo razveselil in opogumil, da sem se lotil tudi drugih verskih vprašanj. Zato moje literarno in raziskovalno delo niso neke bolečine ali travme iz preteklosti, ampak želja, da bi kot vernik vedel več in da bi bolje spoznal verske in bogoslovne zadeve, za kar preje nisem imel časa zaradi delovnih in drugih obveznosti. Na številna druga vprašanja od duhovnikov nisem dobil takoj odgovora ali pa ga sploh nisem dobil. Zato sem vztrajno iskal odgovore in študiral sam in/ali dobil kakšen odgovor od katoliških duhovnikov in/ ali nekaterih evangeličanskih duhiovnikov (predvsem glede na Sveto pismo ali Sola Scriptura!). Ker sem sam NIČ brez Boga ga prosim Pomoči in Navdiha. zato rad molim zjutraj in zvečer in na kratko parkrat čez dan in to mi pomaga, da mirneje živim in dobim tihi navdih in sporočilo, ko delam, raziskujem ali molim k Njemu in iščem uporno inm vztrajno odgovore To mi je v veselje ravno tako kot molitev, delo in raziskovalno delo. In prosim tudi za Božji Navdih in Vodstvo, da ne tavam, ampak da me On Vodi in Usmerja.

     Z vprašanji glede verskih tem sem dal zgled, kogar pač to zanima, da se o Veri in Bogu če hočemo in želimo lahko od kvalificiranih bogoslovcev in duhovnikov več podučimo, da več vemo, ker imamo za to vso pravico. Ker so veliko študirali in se poglabljali v razne teme, nam lahko dajo dobre odgovore. Potrebujemo jih za pastoralno delo, evangelizacijo, molitev in tudi, da nam po svojih močeh pomagajo pri učenju o veri. Mir in vse dobro.

     Odgovori
     • Miro says:

       20. avgusta, 2021 at 10:09

       SVETI DUH JE POPOLNOMA SVOBODEN IN VEJE, KODER HOČE!

       »VETER VEJE, KODER HOČE, NJEGOV GLAS SLIŠIŠ, PA NE VEŠ, OD KOD PRIHAJA IN KAM GRE. TAKO JE Z VSAKIM, KI JE ROJEN IZ DUHA.« (Jn 3,8)

       Sami s svojim sposobnosti – niti z največjimi talenti – v resnici nič ne zmoremo! Zato predvsem ponižno molimo: Pridi, Sveti Duh …

       Odgovori
       • Hvala says:

         20. avgusta, 2021 at 11:51

         Popolnoma se strinjam z vami g. Miro-SVETI DUH JE POPOLNOMA SVOBODEN IN VEJE, KODER HOČE!

         Človek brez razsvetljenja in spoznanja, ki mu ga daje lahko samo BOG , NE MORE NIČESAR SAM, TUDI NE KOMENTIRATI BREZ BOŽJE MILOSTI.

         Večkrat sem že navedla, da pri molitvah za notranje ozdravljenje in osvoboditev od vsega hudega, GOSPOD POKAŽE SVOJIM LUDEM, KI TO OPRAVLJAJO IN JIM JE DAL TUDI POOBLASTILA ZA OPRAVLJANJE TEH MOLITEV, POKAŽE SLIKO , DA DOBIJO SPOZNANJE IZVORA oz. KORENINE PROBLEMOV IN BOLEZNI IN STISK , ALI PA POŠLJE MOLILCU MISEL oz. GA VODI DO IZVORA PROBLEMA.

         Zato tu ni nobenih ugibanj, dilem ali človeških predvidevanj in človeškega modrovanja, to imam tega nimam, TEMVEČ SVETI DUH, KI JE BOG, POKAŽE DIAGNOZO.

         Kdor pač veruje v Troedinega Boga, pričakuje od Njega rešitve, ozdravljenje, nasvete itd, se ne zanaša na človeka , AMPAK ZAUPA, DA MU BO BOG NA MOLITVAH S POLAGANJEM ROK , ODKRIL RESNICO, ODKRIL DIAGNOZO, ODKRIL STVARI, KI JIH NOBEDEN ČLOVEK NA SVETU NE MORE VEDETI. TUDI PRI SVETI SPOVEDI GOVORI BOG PO USTIH DUHOVNIKA.

         Kdor prosi in zaupa v Gospoda, mu bo Gospod ob svojem času vse pokazal oz, ga bo peljal tam kamor je za njega potrebno, DA GRE IN MU TUDI RAZKRIL RESNICO.

         Simptomi , da je nekomu potrebna molitev za za osvoboditev in ozdravljenje ran so naslednji, že večkrat napisani:

         imate v sebi globoko žalost, ki vas spremlja že leta;
         vas je strah; ste obupani;
         ste doživeli hude krivice, pa ne zmorete odpustiti;
         dvomite, da ima vaše življenje smisel;
         imate težave z zasvojenostjo;
         vas obvladujeta jeza ali sovraštvo;
         s težavo obvladujete sebičnost, napuh, zavist, zagrenjenost;
         se borite s strahovi, travmami, kompleksi, dvomi, fobijami, fiksnimi idejami;
         vas obvladujejo misli kot: ne razumejo me, ne cenijo me, to si zaslužim…

         Vsi živimo v skupnosti drug z drugim , rane pridobivamo od kar smo na svetu, ali še prej, noben človek ni izjema. Dokler človek kaže jezo, zamero, ne odpuščanje, travme iz otroštva, vpliv prednikov zaradi katerega nekateri ne morejo živeti, je ne umestno govoriti, da ne potrebujemo molitev za notranje ozdravljenje in osvoboditve, kajti s tem BI ZANIKALI JEZUSOVO NAROČILO, KO JE NAROČIL UČENCEM IN VSE NAM POTOMCEM, DA TO OPRAVLJAJO, TUDI SAM JE TO DELAL. KAJ JE POTEM NAROBE? NAROBE JE TO, DA RAVNO S SVOJIM ČLOVEŠKEM MIŠLJENJEM NE POSLUŠAMO JEZUSA IN NE BEREMO SVETEGA PISMA, KJER JE VSE TO LEPO OBRAZLOŽENO.

         Moramo si enkrat že priznati, da smo samo grešni, slabotni ljudje. GOSPOD ODKRIVA RESNICO! RESNICA PA JE VČASIH RES ZELO BOLEČA!

         Odgovori
         • Hvala says:

           20. avgusta, 2021 at 15:48

           POANTA: KO SE ČLOVEK SPUSTI V ROKE BOGA, BOG VODI ČLOVEKA S SVOJIM SVETIM DUHOM , VENDAR BOG ŽELI , DA ČLOVEK SODELUJE Z NJIM.

           Zato sem že večkrat povedala, da mora človek z Gospodom debatirati, razpravljati, ga v CELOTI VPLESTI V SVOJE ŽIVLJENJE, sodelovati z njim, LE TAKO LAHKO BOG RAZLIVA IN USTVARJA IN DAJE POSTOPOMA HARMONIJO V ŽIVLJENJU POSAMEZNIKA.

           Gospod je človeka ustvaril po svoji podobi , unikati smo, že na zunaj po zgradbi telesa smo različni, vsi imamo nos, oči, usta, ušesa, pa je vsak drugačen, to je res čudež Božji.

           Tudi lastnosti imamo vsak različne, nekdo je tihe narave, drugi rad govori, itd,,..čustva, misli, dar vednosti itd….ima vsak prejeto po načrtu Gospoda. To je čudovito. In ker je Gospod ustvaril vsakega posameznika kot unikat, naj bi mi to spoštovali, vzeli na znanje. Vendar v življenju ni tako. Nekdo se jezi, ker ima predolgi nos, nekdo se ne strinja s svojo postavo , pojavlja se neko godrnjanje, nezadovoljstvo. TO POMENI -GODRNANJE IN NESPREJEMANJE TISTEGA, KAR JE BOG NAREDIL IN DAL. ČE ŽE PRI SVOJEM TELESU, SPOSOBNOSTIH IN TALENTIH NE SPREJEMAMO TEH GOSPODOVIH DAROV, TUDI PRI DRUGEM ČLOVEKU NE BOMO SPREJEMALI.

           Vedno se bo nekaj našlo, kar nas bo motilo na drugem, s čimer ne bomo zadovoljni.

           VENDAR SE JE POTREBNO GLOBOKO ZAMISLITI, DA JE TO NESTRINJANJE Z BOŽJIM DELOM.

           Če se človek dela pametnega in nad vsem godrnja, s tem RUŠI HARMONIJO V SVOJEM ŽIVLJENJU IN ŽIVLJENJU DRUŽBE KOT CELOTE. ČE SE ENA DOMINA NAGNE, BO PODRLA DRUGO itd, in plaz se bo vsul. Potrebno je o tem razmišljati, ne pa samo zahtevati od drugih lepoto, ljubezen, znanje, uslužnost, prilagodljivost itd……………………………

           NAJVEČ KAR LAHKO GOSPODA PROSIMO JE : PROSITI ZA DAR SVETEGA DUHA-PROSITI ZA MODROST. V tej Gospodovi modrosti je HARMINIJA ŽIVLJENJA NA ZEMLJI V CELOTI, ŽIVLJENJE V OBILJU NA VSEH PODROČJIH KOT OBLJUBLJA JEZUS- v ljubezni, v delu, v počitku, v odnosih, itd……………………….

           Ko človeka vodi Sveti Duh, bo Sveti Duh zaprl usta človeku, da ne bo govoril kadar ne sme in ne izgovoril besed, ki jih Sveti Duh ne dovoljuje.

           Mati Terezija je to opisala na svojem primeru. Ker je čutila temo v srcu-zapuščenost od Boga skoraj deset let, ni bila več prepričana če jo vodi Bog, je hotela na govor ljudi, ko so ji rekli, da je zelo verna, je hotela odgovoriti da ni, vendar ji Sveti Duh ni pustil izgovoriti besed.

           Zato bom rekla po domače, da je res “hecno” in nedopustno zanašati se na svoj prav in svojo vsevednost, SVETEGA DUHA PA ODRIVATI STRAN.
         • Miro says:

           20. avgusta, 2021 at 16:14

           Ja, to so res najbolj učinkovita zdravila za notranje ozdravljenje človeka pod vodstvom Svetega Duha. To je gotovo dolgotrajen proces (ozka pot preizkušenj, padcev, vzponov, bridkosti, pa tudi duhovnih zmag), kar je bilo na tej spletni strani v številnih prispevkih o odrešenjski moči Svetega Duha že večkrat izpostavljeno. Kot je zapisala ga. Hvala, si moramo že enkrat priznati, da smo grešni, slabotni ljudje. Še kako drži: Gospod odkriva resnico, resnica pa je včasih res zelo boleča! Smo torej na naši poti pripravljeni sprejeti grenka, a odrešenjska zdravila iz “lekarne” Božje volje? Ali pa raje še naprej vročično tekamo naokoli in iščemo druga, za naš okus bolj prijetna, sladka zdravila, vendar brez odrešenjske moči?
   • Janez says:

     20. avgusta, 2021 at 9:36

     MOLITEV ZA VODSTVO SVETEGA DUHA

     »Dragi Oče, potrebujem Te.
     Brez Tebe Oče ne morem živeti in dihati in lahko zaidem na stranpoti.
     Odpusti mi Bog in mi Pomagaj, da bom zopet ponižen in bogaboječ kristjan.
     Priznam, da sem vodil svoje življenje po svoje in sem s tem grešil zoper Tebe.
     Hvala Ti, da mi odpuščaš grehe po Kristusovi žrtvi na križu zame.
     Zdaj trdno odločen na priprošnjo Device Marije povabim in prosim Kristusa,
     da ponovno zavzame prvo mesto v mojem življenju.
     Naj bom v vsem podoben Kristusu in naj stanovitno hodim po Poti k Njemu.
     Bog prosim, napolni me s tvojim Svetim Duhom, kot si obljubil,
     da bom napolnjen in – kot praviš – v Tvoji besedi, da boš to storil,
     če bom vprašal in prosil v veri in molitvi.
     To molim zdaj v imenu Jezusa in na priprošnjo Jezusove Matere Marije.
     Kot izraz moje vere se Ti v svojem srcu in duši odpiram,
     Se Ti zahvaljujem, da si z menoj,
     da me Učiš in vodiš moje življenje
     ter da me Milostno napolnjuješ s Svetim Duhom.« Amen.

     Bogu Čast in Slava Vekomaj!

     Odgovori
     • Miro says:

       20. avgusta, 2021 at 10:13

       Lepo molitev, vnema nas v veri, upanju in ljubezni do Boga in sočloveka. Vsak dan pa se poglabljajmo še v naslednjo močno molitev:

       PRIDI, SVETI DUH

       Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
       vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
       Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
       prenovil boš obličje zemlje.

       Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
       razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
       bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
       vselej radi sprejemali njegove spodbude.
       Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

       Odgovori
9. Miro says:

   20. avgusta, 2021 at 7:17

   SAME V SEBI STRASTI NISO NE DOBRE NE ZLE. SVOJO NRAVNO KVALIFIKACIJO (OPREDELJENOST) DOBIJO SAMO TOLIKO, KOLIKOR SO DEJANSKO ODVISNE OD RAZUMA IN VOLJE

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   STRASTI IN NRAVNO ŽIVLJENJE

   1767 Same v sebi strasti niso ne dobre ne zle. Svojo nravno kvalifikacijo (opredeljenost) dobijo samo toliko, kolikor so dejansko odvisne od razuma in volje. Strasti se imenujejo prostovoljne “bodisi zato, ker jim volja ukaže, ali zato, ker se jim volja ne upira” (sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2,24,1). K popolnosti nečesa nravno ali človeško dobrega spada, da razum kroti strasti (prim. s.th. 2-2,24,3).

   1768 Velika čustva ne odločajo niti o moralnosti niti o svetosti oseb; čustva so neizčrpen “zbiralnik” podob in nagnjenj, v katerih se izraža nravno življenje. Strasti so nravno dobre, kadar prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru. Pravilna volja naravnava k dobremu in k blaženosti čutne vzgibe, ki jih privzema; zla volja podlega neurejenim strastem in jih razvnema. Vzburjenja in čustva morejo biti privzeta v kreposti, ali pa biti sprevržena v pregrehe.

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-strasti-in-nravno-zivljenje/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    20. avgusta, 2021 at 7:06

    KRISTJAN kljub vsem boleznim, trpljenju in preizkušnjam veruj v Boga, moli, vztrajaj in pojdi naprej po Poti Odrešenja k Njemu

    Če čutiš, da je Tvoje Srce polno skrbi in tesnobe, da si zbolel in imaš bolečine,
    kljub temu zmoli k Bogu in poskušaj biti prijazen ter bodrilen s sočlovekom v stiski.
    Če čutiš, da izgubljaš elan in pogum zaradi lastnih težav in problemov ter ran zaradi hudobije drugih,
    kljub temu zmoli k Bogu in poskušaj opogumiti druge, ki so malodušni in otopeli.
    Če čutiš, da je zanos Tvoje Vere v Boga nekoliko omagal,
    kljub temu zmoli k Bogu za navdih in poskušaj z zgledom in modro strpno in bodrilno besedo
    okrepiti Vero v Boga svojega bližnjega, ki je v krizi omagal in pomagal boš tudi sebi.
    Če začutiš in zaslutiš , da se v Tebi nabira neka nestrpna hudobija,
    kljub temu zmoli k Bogu in poskušaj ostati miren in dober in priskoči drugemu v stiski na pomoč.
    Če te obhaja skušnjava in neodločnost, da bi kar odnehal v boju za obstanek in boljši jutri,
    kljub temu zmoli k Bogu in vztrajaj pri graditvi boljšega sveta, saj te tvoj bližnji potrebuje.
    Če te usoda in trpljenje pritisneta k tlom in poskušata zasužnjiti,
    kljub temu zmoli k Bogu in ne zamudi priložnosti za nov začetek in duhovno prenovo sebe in drugih
    ter se ozri v Nebo k Njemu, ki ti bo pomagal in stal ob strani,
    ker moliš, delaš in vztrajaš na Poti k Njemu.
    Ali morda veš, kakšen bi bil ta Svet brez Tebe in
    drugih dobrih, ljubeznivih in usmiljenih ter sočutnih ljudi,
    kjer bi prevladoval denar, egoizem, materializem in hudobija nestrpnosti ter izkoriščanja drugih?

    To bi bil svet Mamona in Hudobije, kjer ne bi bilo prostora za vero in Boga.
    Kristus je za nas Trpel na Golgoti in umrl za naše grehe ter spolnil Božjo Voljo in Postave.
    Zato vztrajaj in kljub trpljenju ter vsem preizkušnjam moli, vztrajaj in pojdi naprej po Poti k Njemu.
    Bolezen koronavirusa se širi v svetu in pri nas in ljudje obolevajo in umirajo, ker niso dobili cepiva.
    Ljudje smo premalo usmiljeni in solidarni tako kot si bil Ti Jezus, ko si bil med nami v Palestini.
    Sebičnost nas ne bo rešila ampak medsebojna pomoč, solidarnost, pomoč in služenje drugim,
    spokorna molitev za odpuščanje k Bogu, molitev k Bogu Rešitev in Odrešitev z obljubo za našo spreobrnitev.
    In Bog bo blagoslovil Tebe, Tvoje delo, Tvojo Dobroto, Tvojo Strpnost
    in vse napore da se poboljšamo, za boljši svet in rešitev naših preizkušenj zaradi bolezni in koronavirusa.
    Odslej se bom s Tvojo Milostjo in Pomočjo trudil, da bom boljši človek in boljši kristjan,
    da bom bolj dober človek, bolj usmiljen, da bom pomagal drugim in jim služil v bratski ljubezni,
    da bom umiril svoj delovni tempo in ne bom več nekam hitel,
    da bom potrpežljiv sam s Seboj in z drugimi ter da ne bom nervozen ampak miren,
    če mi delo in opravki ter hišna popravila ne bodo šla gladko od rok.
    Sprijaznil se bom z vsakdanjimi neuspehi, drobnimi in velikimi tako,
    da mi ne bodo vzeli dobre volje in ne bodo skalili dobre volje in veselja.
    Tako bom ostal miren in strpen, poln radosti in čudenja za vse stvari okoli nas,
    da bom v srcu ohranil radost in hrepenenje ter svetlobo vsakega dne, ki pride
    in bom vse to rad delil z vsemi okrog sebe.
    Brez razlik in izgovorov, vedno in takoj.
    In vsak dan bom naredil nekaj dobrega zase in za druge ter molil k Bogu
    in se prenovil kot Človek in kot Kristjan.
    Prosim za boljši jutri in za boljši svet brez hudobije in egoizma,
    vendar polnega Dobrote in Ljubezni med ljudmi, ki bodo podobni Tebi Jezus.
    Prosim Gospod Očisti me vseh težkoč in grehov in podari mi Božji Mir. Amen.

    Delno razširjeno, dopolnjeno in prirejeno Prihajam k Tebi, molitve in premišljevanja , kapucini 1995.

    Z Vero v Njega pa sem preudaren, moder, umirjen in se trudim, kaj dobrega narediti zase in za druge; vedno in takoj, ker v Njem premorem Vse, ki mi daje Moč in Potrpežljivost. Molim in preberem Božjo Besedo v Svetem Pismu in prosim ter iščem, kaj je zame Božja Volja in kaj je prav da storim, da bo Bogu po Volji. Iščem Božji nauk, vodstvo in navdih, da delam kar je prav v Božjih Očeh. Prosim Boga za odpustitev mojih in naših grehov in rešitev vseh naših preizkušenj, da bomo rešeni koronavirusa po Božji Milosti. H komu pa naj gremo Jezus, Ti imaš Besede Večnega Življenja in vse kar obstaja bo prešlo, le Tvoje Besede in Nauki ne bodo nikili prešli. Prosim pomagaj nam, da bomo s Tvojo Milostjo in Vodstvom hodili po Poti Odrešenja k Tebi in da ne bomo nikoli zašli na stranpoti.

    Pax et Bonum. Amen. Janez

    Odgovori