Članki za dušo

13.662 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   2. marca, 2020 at 21:44

   Iz knjige »Proslogion« sv. Anzelma, škofa (1. pogl.)

   Želim te gledati in videti moj Gospod (Volo vigilate et scient quia ego Dominus)
   Poskusi pregnati za trenutek svoje skrbi, odtegni se od vznemirljivih misli. Ne beli si glave zaradi hudih težav. Izbij si za trenutek iz glave sitnosti, ki te tarejo. Posveti ta čas Bogu. Pri njem si, vzemi si kratek oddih. Stopi v kamrico svoje duše. Pusti zunaj vse, kar ni Bog in kar te ne vleče k njemu. Zapri vrata, potem ga pa poišči. Iz srca reci zdaj Bogu: Rad bi te videl, Gospod.

   Gani se že, Gospod, moj Bog; pouči moje srce, kako in kje te lahko najdem, kje in kako naj pridem k tebi.
   Gospod, če te ni tukaj, kje naj te vsaj odsotnega poiščem? če si pa povsod, zakaj te potem nikjer ne vidim navzočega? Seveda, saj prebivaš v nedostopni svetlobi! Kje je vendar ta nedostopna luč? Kako naj se ji že približam, tej nedostopni svetlobi? Koga mi daješ za vodnika? Kdo mi bo odprl vrata do nje, da bi te videl? Še to: za kakšnimi znamenji se skrivaš, pod kakšnim obrazom? Nisem te še videl, Gospod, moj Bog. Tvojega obraza še ne poznam. Kaj naj torej stori, vzvišeni Gospod, kaj naj stori tvoj daleč blodeči izgubljenec? Kaj naj stori tvoj služabnik, ki ga muči strah, da te ne ljubi? Saj si ga vrgel tako daleč proč od svojega obraza! Koprni po tem, da bi te videl, pa se mu zdi, da je tvoj obraz predaleč. Rad bi prišel k tebi, pa prebivaš v nedostopnem bivališču. Rad bi te našel, pa ne ve, kje si. Rad bi te poiskal, pa ne ve, kakšen si.

   Gospod, moj Bog si, moj Gospod, pa te še nikdar nisem videl. Ustvaril si me in odrešil. Vse si mi dal, kar imam dobrega, pa te še vedno ne poznam. Ustvaril si me zato, da bi te videl, pa še nisem prišel do cilja. Doklej še, Gospod? Doklej nas boš pozabljal? Doklej boš od nas odvračal svoj obraz? Kdaj nas boš pogledal in uslišal? Kdaj boš dal našim očem luč in nam razodel svoje obličje? Kdaj nas boš prenovil? Poglej, Gospod, usliši nas, daj nam luč, pokaži se nam. Vrni se k nam in vse bo dobro. Brez tebe pa je tako težko. Usmili se nas. Utrujeni si prizadevamo, da bi prišli k tebi, toda brez tvoje pomoči ne gre. Uči nas, kako naj te iščemo. Pokaži se nam, ko te iščemo. Saj te še iskati ni mogoče, če nas tega ne naučiš. Ne najdem te, če se ne pokažeš. Iskal te bom poln hrepenenja in ves željan. Našel te bom poln ljubezni. Ljubil te bom tako, da te bom iskal. Vedno Te bom iskal in Te prosil za Milost, da te bom tudi našel v svojem srcu, v svojih bližnjih in v naravi, ki me obkroža in kjer si Ti omniprezenten na veke vekov. Amen.

   http://www.fejstbog.si/index.php/okus-svetosti/329-zelja-po-gledanju-boga-sv-anzelm

   Brez Ljubezni
   DOLŽNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI HLADNEGA.
   ODGOVORNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI BREZOBZIRNEGA.
   PRAVIČNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI TRDEGA.
   PRIJAZNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI NEISKRENEGA.
   MODROST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI TRDOSRČNEGA.
   UREJENOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI MALENKOSTNEGA.
   POŠTENOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI DOMIŠLJAVEGA.
   VERA BREZ LJUBEZNI TE NAREDI PRENAPETEGA.
   ŽIVLJENJE BREZ LJUBEZNI JE NESMISELNO.
   ŽIVLJENJE V LJUBEZNI JE SREČA IN VESELJE!

   Medmrežje fejstbog

   Odgovori
2. Janez says:

   2. marca, 2020 at 18:56

   Ali je narobe, če smo jezni na Boga, ko se zgodi kaj tragičnega?
   Jeza na Boga je čustvo, s katerim se tako verujoči kot neverujoči spoprijemajo že od nekdaj. Ko se zgodi kaj tragičnega, marsikdo vpraša Boga: »Zakaj?« Do neke mere je tak odziv naraven. Kaj hitro pa se utegnemo od vprašanja »Bog, zakaj?« pomakniti k vprašanju »Bog, zakaj jaz?«. Tak odziv kaže na dve napaki v našem razmišljanju. Prvič, razkriva napačno predpostavko, da nam Bog dolguje láhko življenje brez vsakršnih težav. Če ne izpolni vseh naših zmotnih pričakovanj, se nanj razjezimo. Drugič, tak odziv razodeva naše nerazumevanje Božje suverenosti in vsemogočnosti – to pa spodkopava naše zaupanje v njegovo sposobnost, da nadzoruje okoliščine, druge ljudi in način, kako to dvoje vpliva na nas. Posledica je, da se razjezimo na Boga, češ da je izgubil nadzor nad vesoljem in predvsem nadzor nad stvarmi, ki zadevajo nas osebno. Ko se nam dogajajo »dobre« stvari, to pogosto pripisujemo lastnim dosežkom in osebni uspešnosti. Ko pa se zgodijo »slabe« stvari, zanje kaj hitro okrivimo Boga in se nanj razjezimo, ker da jih ni preprečil. Vse to kaže na prvo napako v našem razmišljanju, namreč da si zaslužimo biti imuni na neprijetne okoliščine.

   Pogosto domnevamo, da smo sposobni in dolžni nadzorovati izid življenjskih okoliščin. Toda »tragedije« jasno kažejo, da nad tem nimamo nadzora. V resnici ima nadzor nad vsem svojim stvarstvom Bog. Kar koli se zgodi, je posredno ali neposredno povzročil Bog. Niti vrabec ne pade na zemljo, ne da bi bilo to po Božji volji (Evangelij po Mateju 10,29). Lahko se pritožujemo, se jezimo in za dogajanje krivimo Boga – ali pa mu sredi trpljenja zaupamo in se izogibamo zameri. Če se bomo upirali grehu ošabnega uveljavljanja svoje volje nad Božjim delovanjem, bomo prejeli njegov mir in moč, da bomo lahko prestali vsakršne težavne situacije (Prvo pismo Korinčanom 10,13). To lahko potrdijo številni kristjani. Potencialnih razlogov za jezo na Boga imamo veliko. Če se torej želimo izogibati grehu, moramo sprejeti dejstvo, da s svojim omejenim umom marsičesa ne moremo razumeti, kaj šele nadzorovati.

   Potrjevanje Božje suverenosti nad vsemi situacijami mora biti osnovano na drugih Božjih atributih: ljubezni, usmiljenju, blagosti, dobrotljivosti, pravičnosti in svetosti, če navedemo le nekatere. Tako na svoje »težave« gledamo skozi leče dejstva, da Bog v vsem deluje v dobro tistih, ki ga ljubijo in ki so bili poklicani po njegovem načrtu (Pismo Rimljanom 8,28). Okrepljeni smo v vednosti, da ima Bog popoln načrt in namen za svoje ljudstvo in da se tega načrta ne dá onemogočiti (Izaija 14,24; 46,9–10). Tako začnemo na svoje »težave« gledati v luči ljubeče Božje previdnosti. Pojem Božja previdnost pomeni, da Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati. Življenje na tem grešnem planetu nikoli ne bo življenje nepretrgane sreče. Job nas spomni, da je človek »rojen za trpljenje in tisti, ki jih čaka strela, letajo visoko« (Job 5,7) ter da človek »živi malo časa in je poln trepetanja« (Job 14,1). Da smo na novo rojeni v Kristusu in s tem odrešeni večnih posledic greha, nam ne zagotavlja življenja brez težav. Pravzaprav je Jezus rekel: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Evangelij po Janezu 16,33) To nam prinaša notranji mir in radost kljub preizkušnjam, s katerimi se spoprijemamo (Evangelij po Janezu 14,27).

   Nekaj pa je gotovo: neprimerna jeza je greh (Pismo Galačanom 5,20; Pismo Efežanom 4,26–27.31; Pismo Kološanom 3,8). Nepobožna jeza je samouničujoča, saj hudiču odpira vrata v naše življenje ter nas ropa radosti in miru v Gospodu. Vztrajanje pri grešni jezi poraja zagrenjenost in zamero v srcu. Moramo se pokesati, s tem ko Gospodu izpovemo greh nepravične jeze. V njegovi odpuščajoči milosti bomo opustili grešno jezo. Ključ za premagovanje nepobožne zagrenjenosti, jeze in zamere je vsakodnevna molitev. V Drugi Samuelovi knjigi 12,15–23 beremo o Davidovi neuslišani molitvi za ozdravljenje bolnega otroka. Ko je otrok umrl, je David vstal in častil Gospoda, saj ni želel gojiti zamere do njega in se nanj jeziti (»moliti v Gospodovi hiši« je pomenilo častiti Boga). David je klical h Gospodu, ko je bil otrok bolan; po tem pa se je priklanjal pred Bogom v čaščenju. To je čudovito pričevanje, da se moramo prepustiti Božji previdnosti. David je resno molil za to, kar si je želel od Boga, a je hkrati sprejemal Božjo voljo, s tem ko je bil poln zaupanja poslušen Božji suvereni previdnosti. Ponižno moramo Bogu izraziti svoje srčne želje, nato pa sprejeti njegovo odločitev o tem, kako bo deloval v nas in prek nas v procesu posvečevanja – ter nas tako oblikoval v vse večjo podobnost sebi (Pismo Rimljanom 8,28–30). Bog torej pričakuje, da mu bomo zaupali v vsem, vključno s svojim življenjem in življenjem naših dragih. Naš Bog je sočuten, poln milosti in ljubezni; kot Kristusovi učenci mu lahko zaupamo glede vsega. V preizkušnjah vemo, da jih Bog načrtno uporablja, da bi nas privedel bližje k sebi ter da bi rasli v veri in zrelosti kot učenci (Jakobovo pismo 1,2–4). Tako nas Bog usposablja, da lahko tolažimo druge v njihovi stiski (Drugo pismo Korinčanom 1,3–7). Seveda je lažje o tem govoriti kot tako živeti. Za takšno življenje se moramo zavestno vsakodnevno prepuščati Božji volji, zvesto proučevati njegove atribute, kot so prikazani v Svetem pismu, veliko moliti in spoznanja dosledno uresničevati v praksi. Na tak način bomo postopoma zoreli v krščanski veri ter postajali bolje usposobljeni za spoprijemanje s prihodnjimi tragedijami (te so namreč neizogibne).

   Če torej odgovorimo naravnost: da, narobe je, če smo jezni na Boga. Jeza na Boga razodeva nesposobnost ali nepripravljenost, da bi zaupali Bogu, kadar ne razumemo, kaj počne. Jeza na Boga je v bistvu obtoževanje Boga, da počne nekaj napačnega. To je seveda grešna, zmotna obtožba. Ali Bog razume, kadar smo zmedeni, razočarani in preplašeni? Da, on pozna naše srce in ve, kako težko in boleče je lahko življenje na tem svetu. Ali je potemtakem jeza na Boga upravičena? Nikakor ne. Namesto da se jezimo na Boga, mu raje izlijmo srce v molitvi, nato pa zaupajmo, da ima on vse pod nadzorom in da je njegov načrt popoln. Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati.

   GotquestionsjezanaBoga

   Če Bogu zaupamo in ga Ljubimo ter Vanj Verjemo z Dušo in Srcem je narobe, da se jezimo na Boga, ko se kaj zgodi. Kot Verni kristjsni mu raje izlijmo srce v molitvi, nato pa zaupajmo, da ima on vse pod nadzorom in da je njegov Božji načrt popoln. Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati. Božja Volja naj se zgpodi ne naša človeška. Molimo in živimo pravično kot nas je učil Jezus, da bomo spolnjevali Božjio Voljo, živeli po Evangeliju in bili podobni Odrešeniku Jezusu. Amen. Janez

   Odgovori
3. Miro says:

   2. marca, 2020 at 13:29

   SVETA EVHARISTIJA NAM DAJE MOČ ZA SLUŽENJE BLIŽNJEMU!

   Sv. Mati Terezija je večkrat govorila o sveti evharistiji kot viru služenja bližnjemu.
   »Cerkev nam je zaupala veliko apostolsko nalogo, da prinašamo Kristusa v srca naših
   ljudi. Dati jim moramo Jezusa. Toda če Jezusa nimamo, ga ne moremo dati. Zaradi
   tega potrebujemo evharistijo. Res je, naš način življenja je težak. Mora biti takšen. Ne
   gre samo za tvarno uboštvo, ampak za uboštvo okolja, obdanosti s trpečimi ljudmi, s
   smrtjo. Samo evharistija, samo Jezus nam more dati vese­lje, da izvršujemo svoje delo
   s smehljajem.«

   Duhovno globoke so tudi misli, ki jih je v knjigi »Kruh, ki daje življenje« zbral Wilhelm
   Mühs. Priporočimo se Svetemu Duhu, da bi nas spodbudile k pristnemu evharističnemu
   življenju, ki se vsak dan nesebično razdaja v služenju Bogu in bližnjemu.

   – Če Jezus, Božji zdravnik, v vseh zakramentih zdravi naše duhovne bolezni, jih zdravi
   toliko bolj v zakramentu evharistije, ki vsebuje njegovo božjo in njegovo človeško naravo
   in je izvir vsake milosti (Albert Veliki).

   – Ta jed in ta pijača vzpostavljata družbo svetnikov, kjer bo mir ter polna in popolna
   edinost (Avrelij Avguštin iz Hipona).

   – V evharistiji nam Bog daje zreti njega, ki sprejema nase vse bolečine ljudi – da bi služile
   rojstvu novega človeštva (Jean Galot).

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentu krsta in pokore, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
4. hvala says:

   1. marca, 2020 at 19:18

   BITKA V UMU-JOYCE MEYER – POTRPEŽLJIVOST PRIDOBIMO S PREIZKUŠNJAMI

   PRVO POGLAVJE V JAKOBOVEM PISMU NAS UČI, DA NAM NIČESAR NE BO MANJKALO, KO BOMO POSTALI POPOLNI. HUDIČ NE MORE NADZOROVATI POTRPEŽLJIVEGA ČLOVEKA.

   JAKOBOVO PISMO NAS V 1. POGLAVJU PRAV TAKO UČI, DA SE MORAMO, KO SE ZNAJDEMO V TEŽKIH SITUACIJAH, RADOSTITI, KER JE TO METODA, KI JO BOG UPORABLJA, DA V NAS PRIKLIČE POTRPEŽLJIVOST PREKO “MNOGOTERE SKUŠNJAVE”.

   UGOTOVILA SEM (pravi Joyce), DA SO “MNOGOTERE SKUŠNJAVE” VAME SČASOMA RES VNESLE POTRPEŽLJIVOST, PRED TEM PA ŠE MNOGO DRUGIH OBČUTKOV , KI NISO BILI POBOŽNE NARAVE: PONOS, JEZA, UPORNIŠTVO, SAMOPOMILOVANJE, PRITOŽEVANJE IN MNOGO DRUGIH . ZDI SE, KOT DA SE MORAMO SPOPASTI IN OPRAVITI S TEMI STVARMI, PREDEN SE LAHKO POKAŽE POTRPEŽLJIVOST.

   PREIZKUŠNJA ALI NEVŠEČNOST – ČE SE SPOMNITE , JE BILA NEPOTRPEŽLJIVOST ENA IZMED MISELNOSTI PUŠČAVE, KI JE POSKRBELA, DA SO IZRAELCI ŠTIRIDESET LET TAVALI V PUŠČAVI.

   KAKO BI BILI TI LJUDJE PRIPRAVLJENI VSTOPITI V OBLJUBLJENO DEŽELO TER PREGNATI TAMKAJŠNJE PREBIVALCE, DA BI LAHKO PREVZELI ZEMLJO, ČE NISO MOGLI OSTATI POTRPEŽLJIVI IN TRDNI NITI MED MANJŠIMI NEVŠEČNOSTMI.

   RESNIČNO VAS SPODBUJAM, DA SODELUJETE S SVETIM DUHOM, KO BO TA RAZVIJAL SAD POTRPEŽLJIVOSTI V VAS.
   BOLJ KO SE MU BOSTE UPIRALI, DOLGOTRAJNEJŠI BO POSTOPEK.

   NAUČITE SE POTRPEŽLJIVO ODGOVORITI NA VSAKOVRSTNE PREIZKUŠNJE IN VIDELI BOSTE, DA BOSTE ZAČELI ŽIVETI KVALITETNO; V TEM NE LE VZTRAJAJTE , TEMVEČ UŽIVAJTE DO POLNOSTI.

   NAUČITI SE MORAMO BITI POTRPEŽLJIVI IN ČAKATI NA GOSPODA, ČETUDI JE VIDETI, KOT DA NAS ON PELJE NA NAŠ ŽELENI CILJ PO DOLGI POTI.

   NA SVETU OBSTAJA MNOŽICA NESREČNIH , NEIZPOLNJENIH KRISTJANOV PREPROSTO ZATO, KER SE TRUDIJO, DA BI SE NEKAJ ZGODILO, NAMESTO, DA BI POTRPEŽLJIVO ČAKALI, DA BOG POSKRBI, DA SE STVARI ZGODIJO V NJEGOVEM ČASU IN NA NJEGOV NAČIN.

   KO SKUŠATE ČAKATI NA BOGA, BO HUDIČ NEPRESTANO UDRIHAL PO VAŠEM UMU, TER ZAHTEVAL, DA “NEKAJ STORITE”. ŽELI, DA DELUJETE V MESENI GOREČNOSTI, KER VE, DA MESO NE SLUŽI NIČEMUR.

   KOT SMO VIDELI, JE NEPOTRPEŽLJIVOST ZNAK PONOSA, EDINI ODGOVOR NA PONOS PA JE PONIŽNOST.

   NAMESTO, DA PONOSNO SKUŠAMO PREVZETI VAJETI V LASTNE ROKE, SE MORAMO NAUČITI PONIŽATI SE POD MOČNO BOŽJO ROKO. BOG NAS BO POVZDIGNIL IN POVIŠAL, KO BO VIDEL, DA JE PRIŠEL PRAVI ČAS.

   KO ČAKAMO NA BOGA IN ZAVRAČAMO DELOVANJE V MESENI VNEMI, TAKRAT PRIDE DO “UMIRANJA SAMEMU SEBI¨.
   TAKRAT ZAČNEMO UMIRATI LASTNIM POTEM IN ČASU, POSTANEMO PA ŽIVI ZA BOŽJO VOLJO IN NJEGOVE NAČRTE.

   Odgovori
5. hvala says:

   1. marca, 2020 at 18:18

   Kako se človek obnaša proti revežu ali pa bogatašu, KAKŠNA RAZLIKA! (BOG JE USTVARIL VSE LJUDI, NE DELA RAZLIKE, RAZLIKO DELAMO LJUDJE).

   SVARILO PRED PRISTRANSKOSTJO (Jakobovo Pismo 2, 1-10)

   MOJI BRATJE , SVOJE VERE V NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA , GOSPODA VELIČASTVA, NE ZDRUŽUJTE S PRISTRANSKOSTJO. ČE PRIDE K VAŠEMU SHODU MOŽ Z ZLATIM PRSTANOM IN V BLEŠČEČI OBLEKI, PRIDE PA TUDI REVEŽ V UMAZANI OBLEKI, IN SE NAKLONJENO OZRETE NA TISTEGA, KI NOSI BLEŠČEČO OBLEKO, TER REČETE: “SEDI SEMKAJ NA UDOBEN SEDEŠ”, REVEŽU PA REČETE: “TI STOPI TJA, ” ALI:”SEDI K MOJIM NOGAM”- MAR NISTE DELALI RAZLIKE MED SEBOJ IN POSTALI SODNIKI S HUDOBNIMI MISLIMI?

   POSLUŠAJTE MOJI BRATJE! ALI NI BOG IZBRAL TISTIH, KI SO REVNI NA SVETU, A BOGATI V VERI IN DEDIČI KRALJESTVA, KI GA JE OBLJUBIL VSEM, KATERI GA LJUBIJO?

   VI PA STE OSRAMOTILI REVEŽA. ALI VAS NE ZATIRAJO IN VLAČIJO PRED SODIŠČA PRAV BOGATI? MAR NE SRAMOTIJO RAVNO TI ČUDOVITEGA IMENA, KI JE BILO KLICANO NAD VAS?

   ČE TOREJ PO PISMU IZPOLNJUJETE KRALJEVSKO POSTAVO: LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA KAKOR SAMEGA SEBE, RAVNATE PRAV. ČE PA STE PRISTRANSKI, DELATE GREH IN POSTAVA VAS RAZKRIVA KOT KRŠILCE POSTAVE. KDOR SE NAMREČ DRŽI VSE POSTAVE, KRŠI PA ENO ZAPOVED, JE KRIV ZA KRŠITEV VSEH.

   Odgovori
6. hvala says:

   1. marca, 2020 at 17:53

   MODROST OD ZGORAJ (Jakobovo Pismo 3, 13-18)

   KDO MED VAMI JE MODER IN RAZUMEN? Z LEPIM ŽIVLJENJEM NAJ POKAŽE SVOJA DELA V KROTKOSTI MODROSTI. ČE PA IMATE V SRCU GRENKO NEVOŠČLJIVOST IN PREPIRLJIVOST, SE NIKAR NE HVALITE IN NE LAŽITE PROTI RESNICI. TA MODROST NE PRIHAJA OD ZGORAJ, TEMVEČ JE ZEMSKA, DUŠEVNA, DEMONSKA. KJER STA NAMREČ NEVOŠČLJIVOST IN PREPIRLJIVOST , TAM JE NERED IN VSAKRŠNO ZLO. MODROST PA, KI JE OD ZGORAJ, JE NAJPREJ ČISTA, NATO MIROLJUBNA, PRIZANESLJIVA, DOVZETNA, POLNA USMILJENJA IN DOBRIH SADOV, BREZ RAZLOČEVANJA IN HINAVŠČINE. IN SAD PRAVIČNOSTI SE SEJE V MIRU TISTIM, KI DELAJO ZA MIR.

   Odgovori
7. hvala says:

   1. marca, 2020 at 17:34

   O OBSOJANJU BRATA (Jakobovi Pismo 4, 11-12)

   BRATJE, NE GOVORITE DRUG PROTI DRUGEMU! KDOR GOVORI PROTI BRATU, ALI SVOJEGA BRATA OBSOJA, OBREKUJE POSTAVO IN OBSOJA POSTAVO. ČE PA OBSOJAŠ POSTAVO, NISI URESNIČEVALEC POSTAVE, AMPAK SODNIK. ZAKONODAJALEC IN SODNIK JE EDEN, TISTI, KI LAHKO REŠI IN POGUBI. KDO PA SI TI, KI OBSOJAŠ BLIŽNJEGA ?

   Odgovori
8. hvala says:

   1. marca, 2020 at 15:25

   V postnem času, ki ni samo odrekanje hrani in pijači, ampak zajema celostnega človeka, z njegovimi čustvi, strpnosti do drugih , medsebojnih odnosih, itd…v razmislek.

   JEZUS, KI NI BIL GREŠNIK, AMPAK BOG, JE PROSIL NAJ POSLUŠAMO LJUDI. DIALOG NI TAKTIKA ALI METODA, S KATERO PRIDOBIVAMO LJUDI ZA SVOJO STVAR, AMPAK RESNIČNO SPOŠTOVANJE DOSTOJANSTVA VSAKOGAR. BOG NE POZABI NIKOGAR. JE V SRCIH VSEH, NE GLEDE NA VERO. PRAVI DIALOG NAM POMAGA, DA IMAMO NOV POGLED NA LJUDI. PRESENETILO NAS BO, KAJ LJUBEZEN DELA V DRUGIH.

   JEZUS UČI UČENCE, KER JIM SLUŽI. DOUMETI GOSPODOVO MILOST, SPREJETI ŠIBKOST SVOJEGA ŽIVLJENJA-TO NI PREPROSTO.

   PAPEŽ FRANČIŠEK POGOSTO PRAVI, DA JE MORDA NAJTEŽJE NA TEM SVETU TO, DA SPREJMEMO BOŽJO NEŽNOST IN USMILJENJE. SPREJETI MORAMO, DA NAM JE BIL DAN VELIKI DAR, DA PA NISMO LASTNIKI TEGA DARU. ČE SE NAM ZDI, DA SMO ŽE DOBRI, PRAVIČNI, JE TEŽKO SPREJETI USMILJENJE OD GOSPODA.

   SVETI ANTON PUŠČAVNIK JE SVOJE MENIHE MED DRUGIM UČIL, NAJ VSAK DAN ZAČNEJO IN KONČAJO Z MISLIJO NA LASTNO MINLJIVOST. SVOJIM MENIHOM JE NAROČIL, NAJ NIKOLI NE POZABIJO NA VEČNOST, NAJ VSAKO JUTRO PREMIŠLJUJEJO, DA MORDA NE BODO PREŽIVELI DO VEČERA, IN VSAK VEČER, DA MORDA NE BODO UZRLI JUTRA; TER DA NAJ VSAKO DEJANJE OPRAVLJAJO TAKO, KOT BI BILA TO ZADNJA STVAR V NJIHOVEM ŽIVLJENJU, Z VSO GOREČNOSTJO SVOJE DUŠE, DA BI UGAJALI BOGU.

   ODGOVORNOST TISTEGA , KI POSLUŠA: SVETI HIERONIM JE REKEL: “PAZITE, DA SI NE UMAŽETE JEZIKA IN UŠES; SE PRAVI , DA NE GOVORITE SLABO O DRUGIH IN NE POSLUŠATE , KAJ O NJIH GOVORIJO.

   SVETI TOMAŽ AKVINSKI DODAJA: “KDOR SLIŠI OBREKOVALCA IN BI GA LAHKO USTAVIL, PA SE NAD OBREKOVANJEM NASLAJA, JE ENAKO KRIV.
   KONKRETNI NASVET PAPEŽA FRANČIŠKA, KI SI ZAVZETO PRIZADEVA PROTI OPRAVLJANJU: “KRISTJAN SE MORA PRED SKUŠNJAVAMI OBREKOVANJA UGRIZNITI V JEZIK. ”

   PSIHOLOGIJA PRAVI, DA VIDIMO SVET OKROG NAS NA ENAK NAČIN, KOT FUNKCIONIRA NAŠA NOTRANJOST . TEMU SE REČE ZRCALJENJE.

   ČE SEM V SEBI NARAVNAN NA DOBRO, POZITIVNO, POTEM TAKE STVARI OPAZIM TUDI V SVETU OKOLI SEBE. IN OBRATNO, ČE OKROG SEBE VIDIM SAMO NAPAKE, ZLO, NEGATIVNOST, KAKO ME VSE MOTI, KAKO VSI NAROBE DELAJO, POTEM JE VERJETNO TO MOJA NOTRANJA NARAVNANOST.

   OPAZIM PAČ TISTO, KAR NOSIM V SEBI IN S ČIMER SE NE NAZADNJE NAJVEČ UKVARJAM V NEKEM DANEM TRENUTKU.

   NEKJE JE ZAPISANO, DA BI MORALI VSAKO STVAR, PREDEN JO IZREČEMO , PRESEJATI SKOZI TRI SITA.
   TOREJ ALI TO, KAR NAMERAVAMO POVEDATI, PRESTANE TEST TREH SIT:

   – ALI JE DOBRO?
   – ALI JE RESNIČNO?
   – ALI JE KORISTNO? (Prepis Aleteia)

   Pomembno pa je, da vsako besedo ljudi ali zadevo, ki nas je prizadela, izročamo Jezusu na Križ, da pozdravi naše rane. Če ne izročamo svojih ran Jezusu, ostanejo neozdravljene, boleče, ki spremljajo človeka. Prav tako izročimo Jezusu na križ prošnjo, da bi nam odpustili ljudje, ki smo jih mi prizadeli. Tako se bodo izboljšali medsebojni odnosi v družini, ki je osnovna celica vsake družbe, pri sosedih, v državi, v svetu.

   Odgovori
9. Miro says:

   1. marca, 2020 at 12:45

   SV. ALBIN JE BIL VEDNO ČUJEČ IN GOREČ ZA BOŽJO ČAST IN ZA ZVELIČANJE DUŠ!

   BOŽJA BESEDA: »Potem si povzdignem zvestega duhovnika, ki bo delal po mojem srcu in po moji duši« (1 Sam 2,35).

   Tak zvesti duhovnik je bil tudi sv. Albin, škof, ki danes goduje. Bil je vedno čuječ in goreč za Božjo čast in za zveličanje duš. Mi pa si izprašajmo svojo vest ter obžalujmo vse, kar nam očita, da bomo daritev svete maše vredno obhajali …

   Med mojstri duhovnega življenja so gotovo na prvem mestu svetniki. Tudi sv. Albin si je zaslužil to častno mesto. Na temelju najskrbnejše verske vzgoje, ki so mu jo nudili njegovi starši, je postal glasnik Božjega reda. V ta namen je zapustil dom in odšel v samostansko samoto. Tam se je z mladostno vnemo oprijel bogoljubnih vaj, se poglobil v svete knjige in se vadil v krepostih po navodilih in izročilih svetih menihov. Na ta način je razvil svoje izredne darove … (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveti-albin-skof

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!
   Sv. Albin, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    28. februarja, 2020 at 15:27

    USMILJENI JEZUS: »NOBENA DUŠA, KI SE MI JE PRIBLIŽALA NI ODŠLA BREZ TOLAŽBE. VSAKRŠNA BEDA SE UTAPLJA V MOJEM USMILJENJU …«

    Priporočimo se Svetemu Duhu in razmišljajmo o upanja polnih besedah Usmiljenega Jezusa sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja. Te besede življenja so namenjene tudi nam, tebi in meni. Na stežaj odprimo srca žarkom Božjega usmiljenja!

    »Vedi, moja hči, da je moje Srce usmiljenje samo. Iz tega morja usmiljenja se na ves svet razlivajo milosti. Nobena duša, ki se mi je približala, ni odšla brez tolažbe. Vsakršna beda se utaplja v mojem usmiljenju in vsaka odrešilna in posvečujoča milost izvira iz tega studenca. Moja hči, želim, da bi bilo tvoje srce bivališče mojega usmiljenja. Želim, da bi se to usmiljenje po tvojem srcu razlilo na ves svet. Kdorkoli se ti približa, naj ne odide brez tega zaupanja v moje usmiljenje, ki ga tako zelo želim za duše. Moli za umirajoče, kolikor moreš; izprosi jim zaupanja v moje usmiljenje, ker ga oni najbolj potrebujejo, imajo pa ga najmanj. Vedi, da je milost večnega odrešenja nekaterih duš v zadnji uri odvisna od tvoje molitve. Ti poznaš vse globine mojega usmiljenja, zajemaj iz njih zase, posebej pa za uboge grešnike. Prej bi zemlja in nebo prešla v nič, kakor da bi dušo, ki zaupa, ne objelo moje usmiljenje« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1777).

    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

    Odgovori