Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.025 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    KRISTJANI SMO ŠE VEDNO RAJE SUŽNJI PRAVIL, ZAPOVEDI IN PREPOVEDI, KOT SVOBODNI BOŽJI OTROCI

    SUŽENJ NE MORE BITI HVALEŽEN BOGU, HVALEŽNO SMO LAHKO LE, ČE SE ČUTIMO SVOBODNE IN OBDARJENE

    VSE JE DAR IN IZ TEGA IZVIRA SVOBODNO VESELJE IN HVALEŽNOST

    ŽIVLJENJE RAZUMEMO KOT DAR NA TREH RAVNEH: NA TELESNI, DUŠEVNI IN NA DUHOVNI
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Suženj ne more biti hvaležen, hvaležni smo lahko le, če se čutimo svobodne in obdarjene. Sprašujem se, zakaj se otrok pogosto tako težko zahvali? Ker ima občutek, da mu vse pripada oz. da je krivica, če nima vsega. Zakaj tako? Ker se giblje znotraj dolžnosti, prepovedi in zapovedi, ne pa znotraj svobodne obdarjenosti. Bog nam je vse podaril. Vse je dar, je brezmejna božja svoboda in ljubezen do nas. Vsakega je svobodno poklical v življenje, se ga veseli, vanj verjame in nanj stavi. In mi?

    se je dar na telesni ravni. Bog želi, da se veselimo tega, kar smo telesno. Da čutimo lepoto, ki jo zaznavamo s svojimi čuti: vid, sluh, okus in tip. Jezus sam se je veselil življenja, občudoval naravo in jo doživljal scela. Želi, da pojemo hvalnico stvarstvu s Frančiškom Asiškim. Da se veselimo, tega, kar lahko slišimo in kar lahko izgovarjamo in pojemo. Bog želi, da se veselimo tega, kar okušamo. Veseli se, da lahko otipljemo in z nežnostjo pokažemo veselje nad stvarstvom okrog nas. Vse to nam je podarjeno in vse to smo povabljeni podarjati – služiti, ne pa se napihovati in postavljati nad druge.

    Vse je dar na ravni našega doživljanja. Jezus je polno doživljal svoj notranji svet: se vselil in jokal. Bog nam podarja svet slikovitega doživljanja: veselja in žalosti, hvaležnosti in jeze, navdušenja in obupovanja, ljubezni in sovraštva, sočutja in prezira. Bog želi, da vanj vstopamo svobodno, se med njim svobodno sprehajamo in svobodno odločamo za dobro. Svobodni smo da ljubimo ali sovražimo. Bog nas vabi k izbiri tistega, kar prinaša resnično veselje.

    Vse je dar na ravni mišljenja. Jezus nas vabi, da odprto razmišljamo ob njegovih prilikah. Sogovornikom pogosto ne daje jasnih odgovorov, ampak jih vabi na pot razmišljanja – kdo je moj bližnji, kaj je največja zapoved, kako je z večnim življenjem itd. Odpira nam pogled, vabi nas k ustvarjalnemu razmišljanju in želi, da se svobodno odločamo za dobro.

    Danes je zahvalna nedelja. Vabim vas, da se Bogu iz srca zahvalimo, da verjame v nas kot svoje otroke, da nam daje sebe in svet v roke, da svobodno z vsem upravljamo. Pogosto imamo vsega v obilju, le svobode se bojimo. Naj vadimo v svobodi in hvaležnosti.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/en/node/5383

  2. Miro says:

    SV. PATER PIJ – 25. maj 1887, Pietrelcina, Italija; † 23. september 1968, San Giovanni Rotondo, Italija (Ognjišče)

    NA SODBO NEKEGA PROFESORJA, DA JE PATER PIJ DOBIL RANE SAMO ZATO, KER SE JE TAKO MOČNO POGLABLJAL V KRISTUSOVO TRPLJENJE, JE SAM PATER HUDOMUŠNO ODGOVORIL: “KO BOŠ VIDEL TISTEGA PROFESORJA, MU RECI, NAJ NA VSO MOČ MISLI, DA JE VOL. BOMO VIDELI, ČE MU BODO ZRASLI ROGOVI!”

    OD ZIBELKE ZA TA SVET DO LESTEV ZA NEBESA

    Pietrelcina, ki je povezana z imenom patra Pija, je njegov rojstni kraj, nedaleč od mesta Benevento v italijanski pokrajini Kampanji. Tam je zagledal luč sveta 25. maja 1887 ob petih popoldne. Bil je četrti od sedmih otrok, ki sta jim posredovala življenje zakonca Grazio Forgione in Maria Giuseppa De Nunzio. Krščen je bil že naslednji dan na ime Francesco … Pri enajstih letih je prejel prvo sveto obhajilo in birmo. Ko je petnajstleten razmišljal, da se popolnoma posveti Bogu, je imel videnje, ki mu je pokazalo, da bo vse njegovo življenje nenehen boj proti satanu. 6. januarja 1903 je Francesco Forgione prišel v kapucinski samostan v kraju Morcone, kjer je opravil noviciat in 22. januarja 1904 izrekel začasne redovne zaobljube ter dobil ime Pij iz Pietrelcine, po katerem ga zdaj pozna ves svet. Od tam se je preselil v samostan v kraju Pianisi, kjer je nadaljeval študije. Leta 1907 je izrekel večne redovne zaobljube. Pogosto ga je mučila neka skrivnostna bolezen in bali so se, da ne bi umrl pred mašniškim posvečenjem, zato je bil s posebnim dovoljenjem iz Rima 10. avgusta 1910 v stolnici v Beneventu posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 14. avgusta v svojem rojstnem kraju. 8. septembra je na pristavi Piana Romana, nedaleč od doma, kjer je kot otrok pasel, prejel nevidna, toda boleča znamenja Kristusovih ran. Poslali so ga v samostan v kraju Venafro, kjer pa je ostal le dobra dva meseca. Zaradi bolezni se je moral vrniti v domači kraj, kjer je ostal do februarja 1916, ko so ga predstojniki poslali v samostan Svete Ane v mestu Foggia. Tudi tukaj je ostal prav malo časa, kajti sredi leta 1917 je bil prestavljen v San Giovanni Rotondo, kjer so tedaj kapucini imeli zelo skromen samostan, in tam je ostal do konca svojega zemeljskega bivanja, ki se je izteklo 23. septembra 1968.

    “GLEJTE JEZUSA, NE MENE!”

    San Giovanni Rotondo je kmalu po prihodu patra Pija začel privabljati romarje od vsepovsod, potem ko se je razvedelo, da tam živi pater s stigmami – vidnimi znamenji Kristusovih ran. Te rane je prejel 20. septembra 1918 dopoldne med molitvijo v samostanskem koru. Prikazalo se mu je skrivnostno Bitje (trpeči Kristus), ko je bilo videnja konec, je pater Pij opazil, da so njegove roke, noge in prsna stran prebodene in da iz njih kaplja kri. “Zamislite si mojo grozo, pa tudi bolečine, ki sem jih takrat občutil, in jih čutim nenehoma vsak dan.” Nekaj dni po tem dogodku je v pismu eni od žena, ki jim je bil duhovni voditelj, napovedal: “Ta križ, ki mi je bil poslan od Boga, me bo spremljal vse do konca mojega potovanja.” In res je bilo tako. Kljub vsem poskusom zdravnikov, da bi jih zacelili, so rane ostale sveže celih petdeset let, nikoli pa se niso ognojile. Pater Pij je vedno nosil rokavice, ki jih je sam pral. Med zadnjo mašo, ki jo je daroval 22. septembra 1968, en dan pred smrtjo, je rokavice snel in vsi so lahko videli, da so rane izginile. Številne zdravniške preiskave so potrdile, da pater Pij – prvi duhovnik v zgodovini s stigmami – teh ran ni dobil po naravni poti. Na sodbo nekega profesorja, da je pater Pij dobil rane samo zato, ker se je tako močno poglabljal v Kristusovo trpljenje, je sam pater hudomušno odgovoril: “Ko boš videl tistega profesorja, mu reci, naj na vso moč misli, da je vol. Bomo videli, če mu bodo zrasli rogovi!” Veliko je pretrpel zaradi sumničenj raznih visokih predstavnikov Cerkve, a njegov odgovor je bil: “Cerkev je naša mati; tudi kadar nas tepe, nam želi dobro.” Ljudem, ki so strmeli vanj, ko je molil, je dejal: “Kaj gledate mene, glejte Jezusa!”

    Več o življenju sv. patra Pija na:
    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/priloga/1905-sveti-pater-pij

    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!
    Sv. pater Pij, prosi za nas!

    • Miro says:

      MOLITEV SV. PIJA, KO JE MOLIL ZA DRUGEGA

      O moj Jezus, rekel si: »Resnično, resnično povem vam, prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« Glej, trkam in prosim za milost … (tu navedite svojo prošnjo). Očenaš … Zdravamarija … Slava Očetu … Presveto Srce Jezusovo, Vate zaupam.

      O moj Jezus, rekel si: »Resnično, resnično povem vam, Oče vam bo dal, karkoli ga boste prosili v mojem imenu.« Glej, v Tvojem imenu Očeta prosim za milost … (tu navedite svojo prošnjo). Očenaš … Zdravamarija … Slava Očetu … Presveto Srce Jezusovo, Vate zaupam.

      O moj Jezus, rekel si: »Resnično, resnično povem vam, nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« Ob spodbudi Tvojih nezmotljivih besed Te zdaj prosim za milost … (tu navedite svojo prošnjo). Očenaš … Zdravamarija … Slava Očetu … Presveto Srce Jezusovo, Vate zaupam.

      O presveto Srce Jezusovo, ki si usmiljeno do vseh trpečih, usmili se nas ubogih grešnikov in nam nakloni milost, za katero Te prosimo, na priprošnjo Žalostnega in Brezmadežnega Srca Marijinega, ki je Tvoja in naša milostna Mati.

      Vzkliknite Zdrava, Presveta Kraljica, in dodajte: sveti Jožef, Jezusov rednik, prosi za nas. (molitev povzeta po: aleteia.si)

      Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

      • Miro says:

        Dodal bi še, da sv. pater Pij za ozdravljenje in odrešenje ljudi ni samo molil, ampak je v ta namen v svojem življenju tudi ogromno pretrpel po zgledu trpečega Jezusa Kristusa, ki se je za nas daroval na križu. Ob tem bi omenil še misel sv. patra Leopolda Mandiča, da čudeži ogromno stanejo. Prav svetniki so zgled junaškega darovanja trpljenja za odrešenje ljudi. Daleč najvišjo ceno, nepredstavljivo visoko, pa je za naše odrešenje s svojim neizmernim trpljenjem na križu plačal naš Odrešenik Jezus Kristus.

        Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  3. Miro says:

    DANAŠNJI EVANGELIJ PRIPOVEDUJE O TRENUTKU, KO JEZUS POŠILJA DVANAJSTERE V POSLANSTVO – TA EVANGELJSKI DOGODEK SE TIČE TUDI NAS, IN TO NE SAMO DUHOVNIKOV, TEMVEČ VSEH KRŠČENIH, KI SMO POKLICANI PRIČEVATI V RAZLIČNIH ŽIVLJENJSKIH PODROČJIH KRISTUSOV EVANGELIJ!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,1-6)

    Poklical je k sebi dvanajstere ter jim dal moč in oblast nad vsemi demoni in za ozdravljanje bolezni. Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike. Rekel jim je: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek. V katero koli hišo stopite, ostanite tam in od tam pojdite dalje. In kjer vas ne sprejmejo, si otresite prah z nog, ko odidete iz tistega kraja, v pričevanje proti njim.« Razšli so se in hodili od vasi do vasi ter povsod oznanjali evangelij in ozdravljali.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C1-6&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnji evangelij pripoveduje o trenutku, ko Jezus pošilja dvanajstere v poslanstvo. Potem ko jih je enega po enega poklical po imenu, da ‘bi bili z njim’, poslušali njegove besede ter opazovali njegove čudeže ozdravljanja, jih sedaj ponovno zbere, da bi jih ‘poslal po dva in dva’ v vasi, kamor se je namenil iti. To je neke vrste ‘pripravništvo’ za to, kar bodo poklicani delati po vstajenju z močjo Svetega Duha. Evangeljski odlomek se zaustavi ob misijonarskem stilu, ki ga lahko povzamemo v dveh točkah: poslanstvo ima središče in poslanstvo ima obličje.

    Učenec, misijonar ima predvsem svoje središče sklicevanja, ki je Jezus. Pripoved to nakaže s tem, da uporabi stavke kot ‘poklical je k sebi (Jezus)’, ‘jih začel pošiljati’, ‘dajal jim je oblast’, ‘naročil jim je’, ‘govoril jim je’. S tem je odhod in delovanje apostolov prikazano kot razširjanje iz enega središča, torej kot predlaganje Jezusove navzočnosti in delovanja v njihovem misijonskem delovanju. To razodeva, kako apostoli nimajo nič svojega oznanjati, niti pokazati svojih sposobnosti, temveč govorijo in delujejo kot poslani, kot Jezusovi glasniki.

    Ta evangeljski dogodek se tiče tudi nas, in to ne samo duhovnikov, temveč vseh krščenih, ki smo poklicani pričevati v različnih življenjskih področjih Kristusov evangelij. Prav tako pa je tudi za nas to poslanstvo pristno samo, če izhaja iz nespremenljivega središča, ki je Jezus. To ni pobuda posameznih vernikov, niti skupin, še manj velikih združenj, ampak je to poslanstvo Cerkve neločljivo povezano z njenim Gospodom. Noben kristjan ne oznanja evangelij iz sebe, temveč poslan po Cerkvi, ki je od Kristusa prejela to poslanstvo. Ravno s krstom postanemo misijonarji. Krščeni, ki ne čuti, da bi oznanjal evangelij, oznanjal Jezusa, ni dober kristjan.

    Druga značilnost misijonarskega stila je, če tako rečemo, ‘obličje’, ki temelji na skromnosti sredstev. Njegova oprema namreč odgovarja kriteriju skromnosti. Dvanajsteri imajo namreč naročilo ‘naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu’. Učitelj želi, da so svobodni in gibčni, brez podpore in brez uslug, z gotovostjo samo do ljubezni Njega, ki jih pošilja, okrepljeni samo z njegovo besedo, ki jo gredo oznanjat. Palica in sandali so oprava romarjev, kajti ti so glasniki Božjega kraljestva in ne vsemogočni menedžerji, ne neodstavljivi funkcionarji in tudi ne zvezdniki na turneji.

    Imeli so to ‘obličje’. In k temu ‘obličju’ pripada tudi način, s katerim je sprejeto sporočilo, saj se lahko zgodi, da niso sprejeti ali poslušani. Tudi to je uboštvo, torej izkušnja polomije. Dogodek z Jezusom, ki je bil zavržen in križan, vnaprej naznanja usodo njegovega glasnika. Samo če smo povezani z Njim, ki je umrl in vstal, uspemo najti pogum za evangeliziranje.

    Devica Marija, prva učenka in misijonarka Božje Besede, naj nam pomaga prinašati svetu sporočilo evangelija v ponižnem in žarečem veselju, kljub zavračanju, nerazumevanju ali preganjanju.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  4. Hvala says:

    ALI JE KRISTJAN LAHKO OSAMLJEN?

    NAMESTO, DA BOLESTNO IŠČETE ČLOVEKA, KATEREMU BI LAHKO ZAUPALI, SE OSREDOTOČITE POPOLNOMA NA BOGA

    EDINI ON JE VREDEN VAŠEGA POPOLNEGA ZAUPANJA
    KO TO POČNETE, NEHATE V SEBI ZAHTEVATI OD LJUDI, DA BI SE DRUŽILI Z VAMI
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Osamljenost je dandanes eden največjih
    problemov, s katerim se sooča posame-
    znik. Teoretično sicer nikoli nismo sami,
    ker je Jezus Kristus, naš prijatelj nad vsemi
    prijatelji, rekel: »Nikoli vas ne bom zapus-
    til.. (Heb 13:5). On živi znotraj nas in mi
    imamo za to razloge, o katerih nekristjani
    ne vedo ničesar.

    Kljub temu se kristjani še vedno borijo z občutkom
    osamljenosti. To je čisto človeško. V iskanju, kako
    se izognemo osamljenosti, se navadimo upoštevati
    nekaj pomembnih pravil:

    • Namesto da bolestno iščete človeka, kateremu
    bi lahko zaupali, se osredotočite popolnoma
    na Boga. Edini On je vreden vašega popolnega
    zaupanja. Ko to počnete, nehate v sebi zahtevati
    od ljudi, da se bodo družili z vami.
    • Vzemite si čas v dnevu, da ste sami z Bogom,
    ne glede na urnik in pritiske. Molite glede
    slehernega problema, naj bo velik ali majhen.
    Sveto pismo pravi: »Ne skrbite za ničesar;
    namesto tega molite za vsako stvar; povejte
    Gospodu svoje potrebe in ne pozabite se
    Mu zahvaliti za Njegove odgovore. Če tako
    počenjate, boste izkusili Božji mir, ki je mnogo
    čudovitejši kot si človeški um lahko predstavlja.
    Njegov mir bo držal vaše misli in srce tiho in
    v počitku, medtem ko boste zaupali v Jezusa
    Kristusa« (Flp 4:6-7).

    • Naučite se reči: ne! Če ste »deloholik« (pomeni,
    da je edino vaše veselje v življenju vaše delo) se
    morate s tem soočiti. Odstranite vaše nesmisel-
    ne aktivnosti, ki vas usužnjujejo stran od Boga,
    od družine, od sodelovanja v Cerkvi in od
    potrebne rekreacije ter počitka.

    • Namesto stalnega ukvarjanja z lastnimi proble-
    mi, stopite ven do nekoga drugega in preprosto
    začnite klepetati v medčloveškem prijateljstvu.
    Prejmete lahko nesorazmerno več kot dajete.
    Če se boste potem še vedno počutili osamljene,
    se zavedajte, da je Jezus vir vseh vaših potreb (Andrej Justinek-Revija Prenova v Duhu-september 2021)

    https://drive.google.com/file/d/1vpu8BNCnIh7O5Vi0Frp6pjmFt-h6DwF9/view
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Res je, Jezus je vir vseh naših potreb. Zakaj bi bolestno iskali človeka za tolažbo, tolažbo daje Jezus, to je prava Božja tolažba. Vemo kako izgleda človeška tolažba, ki je lahko pristna ali pa ne, to se se zelo hitro spozna.

    BOG BO POSKRBEL ZA VSE.

    40 Let je skrbel za Izraelce, ko jih je peljal iz sužnosti, pa so venomer godrnjali. Niso bili zadovojlnji z Njegovo pomočjo, z Njegovimi čudeži, hoteli so po svojem udobju živeti.

    KAJ JE ČLOVEŠKA TOLAŽBA, KI JE MINLJIVA? ZAKAJ SE NE ŽELIMO SOOČATI Z TEM IZZIVOM? ZARADI PADLE ČLOVEŠKE NARAVE, KI ZAHTEVA VSE PO ČLOVEŠKI MISELNOSTI, ZANEMARJA PA VRELEC ŽIVE VODE, BOGA, KI DAJE PRAVO ŽIVLJENJE!

  5. Hvala says:

    ODLOČITI SE MORAMO, ALI BOMO ŽIVELI ZA LASTNE CILJE, UDOBJE IN ZADOVOLJSTVO ALI PA BOMO S POMOČJO BOŽJE SLAVE STREMELI K OBLJUBLJENI NAGRADI V NEBESIH. PRAVZAPRAV JE LE TO ŽIVLJENJE, VSE DRUGO PA ŽIVOTARJENJE

    “Vsakega, ki ima ime po meni, sem sebi v slavo ustvaril, upodobil in naredil,” pravi Bog
    Največji dosežek, ki ga lahko dosežemo v življenju, je živeti za Božjo slavo, piše Rick Warren, avtor knjige Življenje z namenom. S tem ko izpolnjujemo svoj namen na zemlji, častimo Boga. Ptice ga slavijo z letanjem in čivkanjem. Celo drobna mravljica slavi Boga, ko izpolnjuje namen, s katerim je bila ustvarjena. Kaj pa mi?

    Boga lahko slavimo na naslednjih pet načinov:

    https://si.aleteia.org/2020/03/14/nekaj-nacinov-s-katerimi-lahko-vsak-dan-slavimo-boga/

  6. Miro says:

    KATEHEZA PAPEŽA FRANČIŠKA O POTOVANJU V BUDIMPEŠTO IN NA SLOVAŠKO: ROMANJE MOLITVE IN UPANJA

    Romanje molitve, romanje h koreninam in romanje k upanju. To so bili trije vidiki papeževega apostolskega potovanja v Budimpešto in na Slovaško, o katerem je sveti oče danes govoril pri splošni avdienci.

    Več o tej katehezi na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-09/kateheza-potovanje-v-budimpesto-in-na-slovasko.html

  7. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE…

    Res je in potrebno je upoštevati kot naroča g. Miro še posebej glede ZAHVALJEVANJA BOGU.

    BOGU SE JE POTREBNO VEDNO ZAHVALJEVATI ZA VSE NAM DANO, TUDI TAKRAT, KO NE RAZUMEMO NJEGOVIH POSEGOV IN KO PRETAKAMO SOLZE.

    Zavedati se je potrebno, DA BOG VE KAJ DELA IN NE BO NIČESAR DOPUSTIL, KAR NAM NE BI BILO V KORIST ŽE NA TEM SVETU IN ZA ZVELIČANJE. KO BOMO DOJELI TO VELIČINO, TO NJEGOVO MODROST , NE BO VEČ PROBLEMA Z PETJEM HVALNIC IN SLAVILNIH MOLITEV GOSPODU.

    Zakaj nekateri ljudje tako težko izgovorijo zahvalo Bogu in pa tudi človeku?

    Po mojem razmišljanju je najprej to, da človek oceni po svoji človeški logiki, da se mu godi krivica, oceni, da preveč trpi, se samopomiluje itd,,,,,gleda vse negativno in nepotrebno dogajanje v njegovem življenju.

    Drugič je to, da se človeku zdi vse samoumevno, da mu vse dobrine pripadajo itd….Včasih koga slišimo ko pravi- ZAKAJ BI PROSIL BOGA IN ZAKAJ BI SE ZAHVALJEVAL, SAM SEM NAREDIL, NOBEDEN MI NI DAL.

    Vidite tako govorjenje je res mimo Boga, oz. se ima tak človek sam za boga.

    ČE BI POSLUŠALI JEZUSOVE BESEDE, PA NE SAMO POSLUŠALI, ČE BI JIM RES VERJELI, NE BI BILO TEŽAV S SLAVLJENJEM IN ZAHVALJEVANJEM BOGU.

    Celoto sestavljata dve polovici. Če mi ljudje gledamo s človeškimi očmi, bi TA CELOTA NAJ BILA VEDNO SONČNA, POPOLNA, VESELA , BREZ TRPLJENJA itd…

    NAJVEČJA POANTA TEGA NAŠEGA ZEMELJSKEGA ROMANJA PROTI VEČNOSTI JE, DA VERUJEŠ V BOGA, MU ZAUPAŠ, KER SAM POPOLNOMA NIČESAR NE MOREŠ BREZ GOSPODOVIH MILOSTI, DA SE PREPUSTIŠ NJEGOVEMU VODSTVU IN NJEGOVI VZGOJI IN SE ZAHVALJUJEŠ ZA CELOTO, TO POMENI ZA VSE, KAR TI PRINAŠA VSAK DAN POSEBEJ, DA SE NE OTEPAŠ TRPLJENJA, KI PRIDE.

    Zelo pogosto vidimo, kako se neradi soočamo s trpljenjem, z Resnico, ne sprejemamo in ne poslušamo nasprotnika, kaj želi povedati, ampak želimo slišati samo tisto, kar nam “paše”. To se dogaja vsakodnevno!

    NAJBOLJ ŽALOSTNO OD VSEGA PA JE TO, DA JEZUSOVIH BESED NE JEMLJEMO RESNO, NE VERUJEMO NJEGOVIM OBLJUBAM ALI PA JIH JEMLJEMO S ČLOVEŠKEGA VIDIKA! Bo že, če bo…………………….itd…

    ČLOVEK, KI NE VERJAME V JEZUSOVE BESEDE IN MISLI, DA MORA VSE TAKOJ IMETI IN DOBITI JE PAČ sam sebi bog.

    ČE BI Z VSO MOČJO VEROVALI, KAR JE JEZUS POVEDAL, BI NJEMU PREPUSTILI VSA SVOJA NAČRTOVANJA IN ODLOČANJA IN BI HODILI SKUPAJ Z NJIM Z ROKO V ROKI, PO TAKEM ŽIVLJENJU BI BILO STANJE DRUGAČNO V DRUŽINI, KI JE OSNOVNA CELICA DRUŽBE IN V CELOTNEM SVETU, TUDI KO NASTOPI ŽIVLJENJSKI VIHAR.

    ČE NE ZAUPAŠ BOGU, KOMU ZAUPAŠ? KDO JE ZA TEBE ALFA IN OMEGA IN KOMU SE ZAHVALJUJEŠ IN KOGA SLAVIŠ?
    Razmislimo o tem!

    ZAHVALJEVATI SE GOSPODU IN GA SLAVITI PA MOLITI ZA LJUBEZEN NAJ NAM JO PODELI.

    Vsako družino naj preplavi Božja Ljubezen, le tako bomo lahko živeli in preživeli na tem romanju na zemlji.

    • Miro says:

      Spodbudno razmišljanje o pomenu zahvaljevanja slavljenja Boga. Potrjujejo ga pričevanja številnih ljudi po vsem svetu! O tem si lahko več preberemo v knjigah Prenove v duhu; med njimi je tudi knjiga Merlina R. Carothersa z naslovom “Iz ječe v slavljenje in Moč slavljenja”. Gre za pretresljive življenjske zgodbe ljudi, ko dostikrat na njihovi trnjevi poti, po človeško gledano, ni bilo nobenega upanja, pa so bili pri Bogu deležni uslišanja. Še pomembnejše pa je, da se jim je v moči Svetega Duha “odprlo” tisto najlepše, po čemer je globoko v njihovi notranjosti hrepenelo njihovo srce in je Bog za njih predvidel v Odrešenjskem načrtu. Ko so ljudje stopili na pot vsakodnevnega zahvaljevanja in slavljenja Boga, so bili deležni čudovitih milosti – v osebnem, zakonskem in družinskem življenju, pa tudi na drugih področjih našega sobivanja.

      Usmiljeni Jezus, hvala Ti za vse, kar nam vsak dan podarjaš na priprošnjo Preblažene Device Marije. Slava Tebi, Jezus, zdaj in vekomaj. Amen.

  8. Miro says:

    NIKOLI NE SMEMO POZABITI, DA JE SATAN SOVRAŽNIK LJUBEZNI IN EDINOSTI. SOVRAŽI SKUPNOST, KJER LJUDJE RASTEJO V LJUBEZNI IN POZNAVANJU JEZUSA (Jean Vanier)

    – Dokler bodo v človeškem srcu strahovi in predsodki, bodo na svetu vojne in krivice. Šele ko bodo srca ozdravljena, ko se bodo odprla in postala ljubeča, bodo rešeni veliki politični problemi.

    – Trpljenje vsakogar izmed nas ohranja majhnega in ponižnega; sili nas, da v molitvi kličemo k Bogu in da si prizadevamo razumeti in ljubiti resnico, bolj kot svoje ideje.

    – Nikoli ne smemo pozabiti, da je satan sovražnik ljubezni in edinosti. Sovraži skupnost, kjer ljudje rastejo v ljubezni in poznavanju Jezusa.

    – Zakon ni le medeni mesec, je tudi čas izgubljanja. Vsakdo izgubi svojo osebno neodvisnost. Vsak žrtvuje svoj sebični jaz zaradi odnosa, v katerem mož in žena postaneta eno.

    – Mi smo obraz Jezusa Kristusa, mi smo njegove roke, mi smo njegove besede, mi smo zdaj njegova ljubezen. Zato je vsakdo od nas prejel njegovega Duha, da bi njegovo veselo oznanilo lahko oznanjali ubogim, da bi lahko podirali pregrade, ki nas med seboj ločujejo, da bi postali ustvarjalci miru med seboj.

    – V vsakem od nas je nekaj zlaganega. Bistvena lastnost zlaganega pa je, da ne želimo gledati tega, kar je v nas slabega. Potreben je čas, da vstopimo v svojo notranjost in da odkrijemo svoje rane.

    Jean Vanier, izbor misli, Ognjišče

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    DANES PRAZNUJEMO SPREOBRNJENJE SV. MATEJA. ON SAM NAM V EVANGELIJU PRIPOVEDUJE O SREČANJU, KI JE ZAZNAMOVALO NJEGOVO ŽIVLJENJE – VSAK MED NAMI LAHKO REČE: TUDI JAZ SEM GREŠNIK, KI GA JE JEZUS POGLEDAL. NJEGOVA LJUBEZEN JE PRED NAMI, NJEGOV POGLED PREHITEVA NAŠE POTREBE. ON ZNA VIDETI ONKRAJ VIDEZA, GREHA, NEUSPEHA ALI NEVREDNOSTI!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,9-13)

    Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+9%2C9-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Danes praznujemo spreobrnjenje svetega Mateja. On sam nam v evangeliju pripoveduje o srečanju, ki je zaznamovalo njegovo življenje. Vpelje nas v igro pogledov, ki lahko spremeni zgodovino. Nekega dne, ko je sedel za mizo, kjer je pobiral davke, je mimo šel Jezus, ga videl, se mu približal in mu rekel: ‘Hodi za menoj.’ In Matej je vstal, in šel za njim.

    Jezus ga je pogledal. Kakšno moč ljubezni je imel Jezusov pogled, da je tako premaknil Mateja! Kakšno moč so morale imeti tiste oči, da je vstal!

    Jezus se je pri Mateju zaustavil; ni šel hitro mimo njega, brez naglice in mirno ga je pogledal. Pogledal ga je z očmi usmiljenja; pogledal ga je, kot ga prej ni pogledal še nihče. In ta pogled je odprl njegovo srce, ga osvobodil, ga ozdravil, dal mu je upanje, novo življenje. Četudi si mi ne upamo dvigniti pogleda h Gospodu, on nas prvi gleda.

    To je tudi naša osebna zgodba. Vsak med nami lahko reče: Tudi jaz sem grešnik, ki ga je Jezus pogledal.

    Njegova ljubezen je pred nami, njegov pogled prehiteva naše potrebe. On zna videti onkraj videza, greha, neuspeha ali nevrednosti. Zna videti onkraj družbene kategorije, kateri pripadamo. On je prišel iskat ravno vse tiste, ki se čutijo nevredni Boga, nevredni drugih. Pustimo se gledati Jezusu, pustimo, da njegov pogled prehodi naše poti, pustimo, da nam njegov pogled prinese veselje in upanje.

    Potem, ko ga je pogledal z usmiljenjem, je Gospod rekel Mateju: ‘Hodi za menoj.’ In on je vstal in šel za njim. Po pogledu – Jezusova beseda. Po ljubezni – poslanstvo. Matej ni več isti, notranje se je spremenil. Srečanje z Jezusom, z njegovim usmiljenim pogledom, ga je spremenilo. Za sabo pusti mizo z denarjem, pusti svojo izključenost. Prej je sedel, da bi jemal od drugih; zdaj, z Jezusom, pa mora vstati in iti, da bi dajal, dajal drugim. Jezus ga je pogledal in Matej je našel veselje v služenju. Jezusov pogled rodi misijonarsko dejavnost, služenje, predanost.

    Jezus gre naprej, je pred nami, odpira pot in nas vabi, da mu sledimo. Vabi nas, da hodimo počasi in presegamo svoje predsodke. Bog je Oče, ki želi zveličanje vseh svojih otrok.

    Pustimo se gledati Gospodu v molitvi, evharistiji, spovedi, v naših bratih, predvsem tistih, ki se čutijo zapuščene in same. Učimo se gledati kakor On gleda nas. Delimo njegovo nežnost in njegovo usmiljenje z drugimi. Poklicani smo, da se učimo od Jezusa, ki vidi vedno tisto, kar je najpristnejše v vsakem človeku.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  10. Miro says:

    KRIŽ JE RESNIČNO V SREDIŠČU NAŠE VERE. VENDAR PA SAMO TAK KRIŽ, KI JE ŽE OBSIJAN Z ZARJO VELIKONOČNEGA JUTRA, Z ZMAGOSLAVJEM KRISTUSOVEGA VSTAJENJA

    – Če priznavam osebnega Boga, potem prosilne molitve sploh ne bom mogel imeti za nekaj nesmiselnega. Samo da nas takšna molitev niti malo ne odvezuje od lastnih prizadevanj.

    – Zaradi delovanja Svetega Duha v našem srcu božja beseda ne udarja le ob naša ušesa, ampak se obrača na naš razum in naše srce.

    – Kristjani se ravno zaradi tega imenujejo kristjani, ker so ljudje, ki živijo v Kristusu in v katerih živi Kristus.

    – Križ je resnično v središču naše vere. Vendar pa samo tak križ, ki je že obsijan z zarjo velikonočnega jutra, z zmagoslavjem Kristusovega vstajenja.

    – Le čisto srce se more v Bogu resnično veseliti s tistim veseljem, ki nam ga nihče ne more vzeti.

    – Verska resnica o Sveti Trojici je neločljivo povezana s skrivnostjo veličastnega odrešenja, v katerem skrivnostni “Bog nad nami” (Oče) postane “Bog z nami” (učlovečeni Sin) in “Bog v nas” (Sveti Duh).

    Misli Antona Strleta, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

Dodaj odgovor za Hvala Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja