Članki za dušo

15.027 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   5. oktobra, 2021 at 13:32

   SV. FAVSTINA KOWALSKA: »BOŽJE USMILJENJE BOM SLAVILA VEKOMAJ!« – PRVIČ JE V SVOJI DUŠI ZASLIŠALA BOŽJI GLAS KOT POVABILO K POPOLNEMU ŽIVLJENJU, KO JI JE BILO SEDEM LET

   Kot dvajsetletno dekle je vstopila v Kongregacijo sester Božje Matere usmiljenja, kjer je preostalih trinajst let opravljala preprosta dela kuharice, vrtnarice in vratarice. Že od otroških let pa je hrepenela po tem, da bi sodelovala z Jezusom pri reševanju izgubljenih duš.

   V dnevniku, v katerem opisuje svoja mistična doživetja in ga je začela pisati po naročilu svojega spovednika, sama pravi: »Prvič sem v svoji duši zaslišala Božji glas kot povabilo k popolnemu življenju, ko mi je bilo sedem let.«

   Tej preprosti redovnici, ki je brezmejno zaupala v Boga in se mu v brezmejni ljubezni popolnoma darovala, je Jezus spregovoril presenetljive besede: »V Stari zavezi sem k svojem ljudstvu pošiljal preroke z bliskom in gromom. Danes pa pošiljam tebe k vsemu človeštvu z mojim usmiljenjem. Nočem kaznovati obolelega človeštva, želim pa mu spregovoriti tako, da ga priklenem na svoje usmiljeno Srce.«

   Več o tem na:
   https://www.druzina.si/clanek/sv-favstina-kowalska-bozje-usmiljenje-bom-slavila-vekomaj

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!
   Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     5. oktobra, 2021 at 13:35

     MISLI SV. FAVSTINE KOWALSKE

     https://revija.ognjisce.si/spominjamo-se/90-spletna-stran-revije-ognjisce/misli-po-avtorjih/2207-misli-favstine-kowalske

     Odgovori
     • Miro says:

       5. oktobra, 2021 at 14:00

       SV. FAVSTINA KOWALSKA: GREŠNIK NAJ VE, S KATERIM ČUTOM GREŠI, S TISTIM BO KAZNOVAN VSO VEČNOST. O TEM PIŠEM PO BOŽJEM NAROČILU, DA BI SE NOBENA OSEBA NE IZGOVARJALA, DA NI PEKLA, ALI S TEM, DA TAM NIHČE NI BIL IN NE VE, KAKO JE TAM!

       SV. FAVSTINA KOWALSKA JE V SVOJEM DNEVNIKU PO BOŽJEM NAROČILU ZAPISALA NASLEDNJE BESEDE O STRAŠNEM TRPLJENJU V PEKLU (Dn 741):

       Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike kazni. Njegovo področje je strašno veliko. Vrste muk, ki sem jih videla, so: prva muka, ki spada k peklu, je izguba Boga; druga – neprestani očitki vesti; tretja – ta usoda se ne bo nikoli spremenila; četrta muka – ogenj, ki bo prešinjal dušo, a je ne bo uničil; to je strašna muka, to je čisto duhovni ogenj razvnet zaradi Božje jeze; peta muka – stalna tema, strašno zadušljiv vonj; čeprav je tema, se satani in pogubljene duše med seboj vidijo in vidijo vse zlo drugih in svoje; šesta muka – neprestana satanova družba; sedma muka – strašen obup, sovraštvo do Boga, zmerjanje, preklinjanje, bogokletje. To so muke, ki jih skupaj trpijo vsi pogubljeni, toda muk še ni konec.
       Obstajajo še posebne muke za duše, muke čutov: kakor je kakšna duša grešila, tako je mučena na strašen in nepopisen način. Tam so grozne podzemeljske jame in brezna mučenja, kjer se eno trpljenje razlikuje od drugega. Umrla bi ob pogledu na to strašno trpljenje, če bi me ne podpirala Božja vsemogočnost. Grešnik naj ve, s katerim čutom greši, s tistim bo kaznovan vso večnost. O tem pišem po Božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam.

       Jaz, sestra Favstina, sem po Božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem povedala in pričala, da pekel je. O tem zdaj ne smem govoriti; imam Božje naročilo, naj to zapustim v pisni obliki. Satani so me zelo sovražili, toda po Božjem naročilu so me morali ubogati. To, kar sem napisala, je medla senca stvari, ki sem jih videla. Eno sem opazila: da je tam največ duš, ki niso verjele, da pekel obstaja. Ko sem prišla k sebi, si nisem mogla opomoči od groze, kako strašno tam duše trpijo. Prav zato še bolj goreče molim za spreobrnjenje grešnikov, neprestano nanje kličem Božje usmiljenje. O moj Jezus, raje bi do konca sveta trpela najhujše muke, kot da bi tebe z najmanjšim grehom žalila.

       Več o Božjem usmiljenju na:
       http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

       Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!
       Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

       Odgovori
       • Hvala says:

         5. oktobra, 2021 at 15:36

         MOLIMO VSI PO NAMENU-ZA SPREOBRNENJE NAJTRDOVRATNEJŠIH GREŠNIKOV.

         NEKAJ LET TRPLJENJA NA SVETU POTRPEŽLJIVO SPREJETI- ALI PA TRPETI BREZ KONCA, CELO VEČNOST STRAŠNE MUKE!

         KAKO STRAŠNO JE TRPLJENJE V PEKLU SAMO Z MEDLIM ODTEKOM OPISUJEJO SVETNIKI, KI JIM JE BILO DANO POGLEDATI!

         O BOG OBVARUJ NAS PEKLENSKEGA OGNJA!

         Odgovori
2. Miro says:

   5. oktobra, 2021 at 10:52

   JEZUSOVO TRPLJENJE – »ČE VAS MOJA SMRT NI PREPRIČALA O MOJI LJUBEZNI DO VAS, KAJ VAS POTEM ŠE LAHKO PREPRIČA?« (Dn 580)

   Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo tudi nas:

   – Ena ura premišljevanja o mojem trpljenju je večje zasluženje kakor pa celo leto bičanja do krvi. Premišljevanje o mojih bridkih ranah je tebi v veliko korist, meni pa je v veliko veselje (Dn 369).

   – Moje Srce trpi, ker celo izvoljeni ne razumejo, kako veliko je moje usmiljenje. Kako zelo to rani moje Srce! Spomnite se mojega grenkega trpljenja in, če ne verujete mojim besedam, verujte vsaj mojim ranam (Dn 379).

   – Vidiš te ljudi, ki so v trpljenju in preziranosti podobni meni? Ti mi bodo podobni tudi v moji slavi. Tisti pa, ki so mi manj podobni v trpljenju in preziranosti, mi bodo manj podobni tudi v slavi (Dn 446).

   – Odkril ti bom skrivnost svojega Srca, kaj trpim zaradi izvoljenih oseb – nehvaležnost izvoljene osebe za tolike milosti je stalna hrana za moje Srce. Njihova ljubezen je mlačna, tega moje Srce ne more prenesti. Te osebe me silijo, da bi jih zavrgel. (…) Če vas niti moja smrt ni prepričala o moji ljubezni do vas, kaj vas potem še lahko prepriča (Dn 580)?

   Jezusove besede iz Dnevnika sv. Favstine Kowalske (izbor iz knjižice: Besede življenja)

   Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   5. oktobra, 2021 at 8:55

   RAZMIŠLJANJE…..LJUBEZEN DO BLJIŽNJEGA-nadaljevanje

   V prejšnjem članku sem omenila, kako smo ljudje na zemlji dejansko DRUG Z DRUGIM ZVEZANI V CELOTO PO BOŽJEM NAČRTU.

   BOG je ‘poslednja reč’ stvari. Pridobljeni Bog – to so nebesa; izgubljeni Bog – to je pekel; preiskujoči Bog – to je sodba; očiščujoči Bog – to so vice” (Balthasar)-Radio Ognjišče.

   Krščansko gledanje na smrt (prim. 1 Tes 4,13–14) je na poseben način izraženo v bogoslužju Cerkve: »Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih« (RiM, Hvalospev pri mašah za rajne). Smrt je konec človekovega zemeljskega romanja, časa milosti in usmiljenja, ki mu ga Bog podarja zato, da bi uresničil svoje zemeljsko življenje po Božjem načrtu in izvršil odločitev glede svoje dokončne usode. “Po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega življenja” (C 48) se ne bomo nič več vrnili v druga zemeljska življenja. “Ljudem je določeno enkrat umreti” (Heb 9,27). Nikakršne “reinkarnacije” (vnovičnega utelešenja) ni po smrti( Radio Ognjišče).

   Povezani pa smo ne le na zemlji, ampak je ta relacija povezave tudi na onem svetu; to je tako: LJUDJE NA ZEMLJI-POVEZAVA Z DUŠAMI V VICAH, DUŠAMI V NEBESIH .

   Odpustek lahko namenimo rajnim, ki so še v stanju očiščevanja in jim lahko pomagajo tisti, ki so že pri Bogu in mi, ki še romamo po zemlji s svojimi molitvami, darovanimi mašami, dobrimi deli in odpustki, sami sebi namreč ne morejo več pomagati.

   Tisti, ki so že pri Bogu lahko pomagajo vsem tistim, ki so še v vicah in nam. VSI SMO POVEZANI V CELOTO.

   MAGDALENA GORNIK JE IMELA VIDENJE VIC:
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Magdaleni so bile po Gospodovem naročilu večkrat pokazane vice, vedno pa na praznik vernih rajnih, 2. novembra.

   Duše je videla kot prosojne postave, in to v treh razdelkih. Ti ste, ki so bile v prvem oddelku vic, so bile najbližje nebes. Bile so bele in so se že malo svetile. Roke so imele dvignjene, slišala je, kako so molile. Njihovi globoki in mili vzdihljaji so razodevali njihovo trpljenje. A njihovo trpljenje je bilo manjše od trpljenja duš v drugem oddelku.

   Duše drugega oddelka so bile le po eni strani bele. Klečale so, bile so žalostne in so veliko bolj trpele. Duše tretjega, najnižjega oddelka so trpele najbolj od vseh. Bile so popolnoma rjave, niti moliti jim ni bilo dano. Magdalena jih je videla, kako so klečale in bridko jokale. Teh duš je bilo največ.

   Tudi Magdalena je v vicah občutila njihovo trpljenje. Trpela je strašno žejo. Povedala je če, da vse duše v vicah potrpežljivo trpijo in prosijo ljudi za molitev. Nekoč je rekla Dominiku Janežu »Ko bi vi videli, koliko trpijo duše v vicah, bi več molili zanje.« Vice.

   Magdalena sama je za njihovo rešitev Gospodu darovala svojo molitev, prežeto s trpljenjem.

   ŠE O NEBESIH (Radio Ognjišče)
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Neizrekljivo bogastvo večnega življenja v troedinem Bogu: »Kdor sme vstopiti v večno Božje življenje iz lastnega ozkega in dokončanega življenja, temu je, kakor da bi se mu odprli nedogledni prostori, da mu vzame sapo. Prostori, v katere se more človek vreči v najpopolnejši svobodi; in ti prostori sami so svobode, ki našo ljubezen privabljajo, sprejemajo in nanjo odgovarjajo. Kdo more že tu doli prodreti do dna druge svobode nekoga drugega? Nemogoče! Tako se stopnjujejo v občestvu svetih v Bogu pustolovščine stvariteljske, iznajdljive ljubezni onkraj vsega, kar je mogoče prešteti. Življenje v Bogu postane absoluten čudež. Nič ni dano zaključujoče, dejanje podaritve se razvija brez meja. Zato so nebeščani vedno pripravljeni pomagati zemeljskim potrebam, gotovo z večnimi, morda tudi s časnimi darovi, s katerimi bi na novo razvneli pogum, da kljub vsemu težimo po večnem življenju, in nam tako dajo predokus tistega, kar nas čaka. In če moramo trpeti, se v nas kopljejo globlji jaški, kakor smo mislili, da jih skrivamo v sebi. To so globine, ki potem v večnem življenju postanejo posode še večje sreče, še izdatnejši izviri. Izviri, ki žuborijo sami od sebe, gratis, zastonj, kajti v večnem življenju je vse gratis. Beseda ‘zastonj’, ‘neplačano’ se vleče, ko gre za Božje darove, skozi vse Sveto pismo (Iz 55,1; Sir 51,25; Mt 10,8; Raz 21,6; 22,17). Ta ‘gratis’ (zastonj) je najbolj notranje bistvo Božje ljubezni, ki nima nobenega drugega temelja kakor sama sebe, in ki odloča o vsem, kar je v večnem življenju pri Bogu. In prav zato, ker je ljubezen brezdanja (brez temelja, brez razloga), je ni mogoče izmeriti. Nikdar ji ne prideš do dna, ljubezen ostaja globlja od vsega, kar je mogoče utemeljiti, ‘izraziti v pojmih’ in razumeti. Zato apostol Pavel pravi zelo natančno: ‘Spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega sleherno spoznanje’; da bi tako ‘zaživeli v vsej Božji polnosti’ (Ef 3,19).«

   In svetniki hodijo med nami! / Srečamo na vasi jih in v mestu, / kakor kvas primešani so testu. / Skupaj gremo. Rama je ob rami (Pavel Berden).

   SVETOST JE, DA ČLOVEK DOPUSTI, DA SKOZENJ SIJE BOG.

   ZATEKANJE K PRIPROŠNJI SVETNIKOV
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
   https://svetniki.org/zatekanje-k-priprosnji-svetnikov/

   ZATEKANJE K PRIPROŠNJI SVETNIKOV je utemeljeno v verskih resnicah o Občestvu svetnikov, o Cerkvi in o učinkovitosti KRISTUSOVEGA ODREŠILNEGA DELA.

   Za upravičenost zatekanja k priprošnji svetnikov najdemo že v Svetem pismu Stare zaveze.

   Tobiju je angel Gabrijel govoril: “KADAR SI MOLIL S SOLZAMI”, SEM JAZ TVOJO MOLITEV NOSIL PRED GOSPODA (Tob 12,12).

   Dalje-Juda Makabejec je v sanjah videl, kako veliki duhovnik Onija in prerok Jeremija-oba že umrla- molita za judovsko ljudstvo.

   O Jeremiju je dejal Onija: ” TO JE LJUBITELJ BRATOV (t.j. judovskih rojakov), KI VELIKO MOLI ZA LJUDSTVO IN SVETO MESTO, BOŽJI PREROK JEREMIJA (2 vMkb 15, 12-15).

   Gotovo je s tem mišljena pri BOGU učinkovita priprošnja, če je veljalo to že za umrle pravične ljudi v stari zavezi, ko vendar še niso dosegli blaženega gledanja Troedinega Boga , koliko bolj to velja za čas Nove Zaveze, ko gre za Svetnike v Nebesih!

   In v resnici pripoveduje sv. Janez v RAZODETJU, kako je v nadnaravnem videnju gledal “zlate čaše” polne dišav, ki so molitve svetih. (5,8), kar po miselni zvezi ne more biti drugega kakor učinkovite priprošnje svetnikov za ljudi na zemlji.

   KRATEK POVZETEK :

   BOG JE ALFA IN OMEGA-ZAČETEK IN KONEC. LJUDJE SMO MED SABO POVEZANI V CELOTO-RELACIJA:ZEMLJA, VICE, NEBESA.

   ZA VSE LJUDI NA ZEMLJI JE POTREBNO MOLITI, MOLITI ZA DUŠE V VICAH IN SVETNIKE PROSITI VSAK DAN ZA POMOČ. TO JE CELOTA.

   V MOLITEV ENE ZDRAVE MARIJE LAHKO VKLJUČIMO TE PROŠNJE; ZDRAVO MARIJO, KI JO MOLIMO Z VSEM SRCEM Z VSO DUŠO IN TELESOM POMENI VEČ, KAKOR URE MOLITVE, KI SO OPRAVLJENE POVRŠNO, BLEBETAVO IN NE Z VSEM SRCEM; PA PROSIMO JEZUSA NAJ SE NAŠA ČLOVEŠKA VOLJA ZDRUŽI Z BOŽJO VOLJO!

   Odgovori
   • Hvala says:

     5. oktobra, 2021 at 9:42

     MNOGI LJUDJE MED MOLITVIJO MISLIJO LE NASE. A NAČIN MOLITVE JIH NE SPREMINJA. OSTAJAJO VES ČAS ENAKI IN SE V SVOJI DUHOVNI RASTI NE PREMAKNJEJO NITI ZA CENTIMETER.

     Odgovori
4. Hvala says:

   4. oktobra, 2021 at 22:47

   RAZMIŠLJANJE…..LJUBEZEN DO BLJIŽNJEGA

   Na tem zemeljskem potovanju smo ljudje zelo povezani, dejansko bi rekla -ZVEZANI SKUPAJ KOT Z VRVJO. Tu ne mislim na samo krvno sorodstvo, ampak na vse ljudi po celem svetu. MENIM, DA SO MEDSEBOJNI ODNOSI , TO JE ŽIVLJENJE Z LJUDMI NA SVETU, NAJTEŽJE PODROČJE, KI ZAHTEVA VELIKO ODPOVEDOVANJA, ŽRTEV, POTRPLJENJA IN GOSPODOVE POMOČI.

   Življenje posameznika se odvija v ovoju celotnega prebivalstva, vsi smo med sabo povezani, ker drug brez drugega ne moremo živeti , tako je naredil Gospod po svojem načrtu. Kar naredi posameznik, vpliva na vse ljudi, prav tako vpliva na vse, kar zagreši posameznik, kajti GREH POSAMEZNIKA NI OSEBEN, NITI NI ZAKRIT, JE RAZKRIT in prizadene celotno Kristusovo občestvo.

   Včasih se ne zavedamo oz. premalo mislimo in premalo prosimo Gospoda, da bi nam dal pogledati svet z Njegovimi očmi.

   Če nekdo meče hrano v smeti, s tem prizadene in prikrajša množice ljudi po svetu. Gospod je dal prostor vsakemu človeku na zemlji, saj je On ustvaril vse ljudi, vsakemu je dal tudi KOS KRUHA. Ljudje smo povzročitelji lakote in vsega ostalega s svojim grešnim načinom življenja.

   JEZUS PRAVI, VSEM ODPUSTITI, VSE LJUDI LJUBITI. KAKO BOMO TO URESNIČILI, ČE SMO VSI DRUGAČNI, UNIKATI, ŽIVIMO NA SVOJIH BREGOVIH, Z RAZLIČNIMI POGLEDI, VERO IN KULTURO itd….KAKO ???

   SAMI NE BOMO NIČESAR ZMOGLI, AMPAK SAMO Z JEZUSOVO POMOČJO. Da bomo sposobni huda dejanje odpustiti in živeti naprej skupaj, je možno samo z Gospodovimi milostmi. Z medsebojnimi odnosi so imeli probleme tudi svetniki. Nekateri so bili tudi vzkipljivi.

   Svetnica Favstina Kowalska JE VELIKO TRPELA ZARADI LJUDI, KI SO JO PONIŽEVALI. Jezus jo je vodil po poti svetosti, to je morala prehoditi. Sama je napisala, da brez Božje pomoči ne gre, včasih je prosila za dodatne pomagajoče milosti.

   DA JE SKUPNO ŽIVLJENJE ZELO TEŽKO, je opisala Fawstina takole: Skupno življenje je samo na sebi težko, toda dvakrat težje je živeti skupaj z ošabnimi. O Bog, podeli mi globljo vero, da bi v vsaki sestri videla tvoj sveti obraz, vtisnjen v duši (Dn 1522).

   Najbolj trpim, ko naletim na hinavščino. Zdaj te razumem, moj Zveličar, da si tako ostro grajal farizeje zaradi njihove hinavščine. S trdovratnimi grešniki si bolj prijazno občeval, ko so skesani prihajali k tebi (Dn 1579).

   Danes me je doletela velika neprijetnost s strani neke osebe, pravzaprav neke svetne
   osebe, ki je sicer na podlagi neke resnične zadeve govorila veliko izmišljenih stvari; in ker so
   drugi imeli te stvari za resnične, so jih raznesli po vsej hiši. Ko mi je to prišlo na ušesa, me je
   stisnilo pri srcu: kako je mogoče tako zlorabiti tujo dobroto? Odločila sem se, da ne bom rekla
   niti ene besede v svojo obrambo, tej osebi pa bom izkazovala še večjo dobroto. Toda opazila
   sem, da imam premalo moči, da bi mogla to, kar je trajalo tedne, mirno prenesti. Ko sem
   videla, da se pripravlja k nevihti in da veter začenja sipati pesek naravnost v oči, sem šla pred
   najsvetejši zakrament in rekla Gospodu: »Jezus, prosim te za moč tvoje pomagajoče milosti,
   ker čutim, da ne bom mogla prestati tega boja. Zavaruj me s svojimi prsi.«
   Tedaj sem zaslišala besede: Ne boj se, jaz sem s teboj. Ko sem odšla od oltarja, sta mojo
   dušo preplavila čudovita moč in mir. Nevihta se je besneče zaganjala v mojo dušo kot ob
   skalo, pena nevihte pa je legla na tiste, ki so jo zanetili. Kako dober je Gospod, ki vsakemu
   poplača po njegovem delu … Vsak naj si izprosi pomoč pomagajočih milosti, kajti včasih
   navadna milost ne zadošča Dn 1150).

   JEZUSA JE POTREBNO PRSITI ZA POMOČ IN SE ZANESTI NA NJEGA, NE NA SVOJO MOČ. TO JE OPISALA FAVSTINA TAKOLE:

   Ko sem se nekega dne odločila, da se bom vadila v neki kreposti, sem desetkrat bolj
   kot kak drugi dan zabredla v nasprotje te kreposti. Zvečer, ko sem o tem premišljevala, zakaj
   sem danes tako izredno padala, sem zaslišala besede: Preveč si računala nase, a premalo
   name. Spoznala sem vzrok svojih padcev (1087).

   Da bomo vzdržali skupaj na zemeljski poti, čeprav različni, SE JE POTREBNO PREDATI BOŽJI VOLJI. Sestra Favstina pravi takole:

   Zvesta predanost Božji volji vedno in povsod, v vseh dogodkih in življenjskih okoliščinah,
   daje Bogu veliko slavo. Takšno izročanje Božji volji ima v njegovih očeh večjo težo kakor pa
   dolgi posti, odpovedi in najstrožja pokora. O, kako veliko je plačilo za eno dejanje izročitve
   Božji volji iz ljubezni. Ko to pišem, se moja duša navdušuje s tem, kako jo Bog ljubi in
   kakšnega miru se duša veseli že tu na zemlji (Dn 724).

   Moj Jezus, vem, da ti tako ravnaš z nami, kakor mi ravnamo z bližnjimi (Dn 692).

   O moj Jezus, ti veš, kako zelo mi nasprotujejo v tej zadevi, koliko očitkov moram prenesti, koliko ironičnih posmehov moram ravnodušno sprejeti. Sama tega ne bi preživela; toda s teboj zmorem vse, moj učitelj. O, kako boleče rani porogljiv posmeh
   tedaj, ko nekaj z veliko iskrenostjo povemo. (Dn 662).

   Zdaj dobro razumem, da samoodpoved, to je zedinjenje naše volje z Božjo voljo, dušo
   najtesneje združi z Bogom. To daje duši pravo svobodo in duhu pomaga do globlje zbranosti;
   vsi življenjski napori postanejo lahki, smrt pa mila (Dn 462).

   Omenila sem, da dejanje enega človeka lahko vpliva na drugega človeka, na drugem koncu sveta. Če delamo z ljubeznijo določena dela, tudi najmanj opazna, vpliva na drugega človeka. Tudi naše molitve, ki jih opravljamo vsak dan, lahko Bog uporabi po svojem načrtu, da reši ogromno duš po celem svetu, mi tega niti ne vemo.

   Favstina je opisala, kako jo je je prišla prosit za molitev ena od sester, ki je umrla pred dvema mesecema; Božje sodbe so res nenavadne pravi:

   Neko noč je prišla k meni ena od naših sester, ki je umrla pred dvema mesecema. Bila je
   v prvem koru. Zagledala sem jo v strašnem stanju, vso v plamenih, z bolestno spačenim
   obrazom. To je trajalo kratek čas in je izginila. Presunil me je strah, ker nisem vedela, ali trpi
   v vicah ali v peklu. Kljub temu sem podvojila svoje molitve zanjo. Naslednjo noč je ponovno
   prišla, a zagledala sem jo v še bolj žalostnem stanju, v hujšem ognju, na njenem obrazu se je
   odražal obup. Zelo sem se začudila, da sem jo po molitvah, ki sem jih zanjo darovala,
   zagledala v tako strašnem stanju. Vprašala sem jo: »Ti moje molitve niso nič pomagale?«
   Odgovorila mi je, da ji moja molitev ni nič pomagala in da ji tudi ne bo. Vprašala sem jo: »Ti
   tudi molitve, ki jih je zate darovala vsa skupnost, niso nič pomagale?« Odgovorila mi je, da
   ne. Te molitve so pomagale drugim dušam. Dejala sem ji: »Če vam moje molitve nič ne
   pomagajo, potem, prosim, ne prihajajte več.« Takoj je izginila. A nisem prenehala moliti. Čez
   nekaj časa je spet prišla ponoči k meni, vendar že v drugačnem stanju. Ni bila več v plamenih
   kakor prej in njen obraz je žarel, oči so ji sijale od veselja. Povedala mi je, da imam resnično
   ljubezen do bližnjega, da so moje molitve pomagale mnogim dušam. Spodbujala me je, naj ne
   preneham moliti za trpeče duše v vicah; ona ne bo več dolgo v vicah. Božje sodbe so res nenavadne (Dn 58).

   NAJ PODAM ZAKLJUČEK:

   – VSAKO DELO, ODNOS, itd. KI NI ZAČETO S SVETIM DUHOM, Z NJIM ŽIVETO IN Z NJIM KONČANO PROPADE,

   -RAZVIDNO JE, DA JEZUSOVIM BESEDAM DANES NE VERJAMEJO MNOGI,

   – BREZ BOŽJE POMOČI NE MOREMO ŽIVETI, NE MOREMO DELOVATI V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU,

   – PROSITI GOSPODA, DA BOMO ZNALI POTRPETI Z LJUDMI,

   – VPRAŠATI JE POTREBNO JEZUSA ALI IZPOLNJUJEMO NJEGOVO VOLJO, ALI PA MOGOČE SVOJO, V ODNOSIH Z
   LJUDMI,

   – TRPLJENJE JE SESTAVNI DEL NAŠEGA POTOVANJA K VEČNOSTI, ZATO JE VSAKO PREHITEVANJE IN ODSTRANJEVANJE TRPLJENJA, BEŽANJE IZ STISK NEUMESNO, ČE NI V SKLADU Z BOŽJO VOLJO, GOSPOD REŠUJE IZHODE IZ STISK V SVOJEM ČASU, NE PO NAŠEM ČASU (vidno v situacijah v današnjem času).

   Odgovori
   • Hvala says:

     5. oktobra, 2021 at 6:59

     Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj« (1 Jn 2,15-17).

     Odgovori
5. Minako says:

   4. oktobra, 2021 at 21:23

   Z vami želim nekaj deliti. Sicer ne znam točno opisati, a bom poskusila. Če pogledate pod objave prosim za molitev, lahko vidite, kako sem v stiski, paniki, pisala in prosila za molitev, kako me je bilo strah vsega, strah življenja, strah da sem v zdaj že prejšnji službi naredila napake, da nisem vredna ničesar dobrega, sreče, ljubezni. Moje stanje, nespanja, strahu se vleče že kar nekaj časa. Bilo je res hudo, bila sem v grozni temi. Prejšnjo soboto sem pričela z devetdnevnico Marije, ki razvezuje vozle, ki sem jo zaključila včeraj. In ravno včeraj popoldan, molila sem zjutraj, me preplavi popolni mir, veselje, zaupanje, občutek da sem tudi jaz vredna Božje ljubezni in da jo doživljam zdaj. Kot da bi mi nekdo v moji temi prižgal luč. Ne znam vam opisati, ampak počutim se radostno. Zdi se mi kot da je Bog blizu mene. Ne vem kaj bo še v mojem življenju, ampak nekako čutim, da moram samo zaupati. Upam da me ne razumete narobe, želela sem to deliti z vami, ker mi srce poje.

   Odgovori
   • Miro says:

     5. oktobra, 2021 at 10:24

     Spoštovana Minako, prisrčna hvala posredovanje vaše čudovite izkušnje pri molitvi devetdnevnice »Marija, ki razvezuje vozle«. Bogu hvala za vse, kar ste že prejeli in boste gotovo tudi v prihodnje na Marijino priprošnjo. Naj vas Usmiljeni Bog še naprej obilno blagoslavlja na vaši življenjski poti!

     O tem, kako v urah obupa prositi Marijo za pomoč več na:
     https://si.aleteia.org/2018/04/04/kako-v-urah-obupa-prositi-marijo-za-pomoc/

     Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

     Odgovori
6. Miro says:

   4. oktobra, 2021 at 18:22

   V VSAKEM ČLOVEKU SMO KRISTJANI POKLICANI GLEDATI BLIŽNJEGA, ŠE VEČ – JEZUSA SAMEGA. LJUBEZEN PA OD NAS ZAHTEVA ISKANJE DOBREGA, NE GLEDE NA TO ALI NAM JE BLIŽNJI VŠEČ ALI NI. LJUBITI, POMENI IZGANJATI GREH IZ VSAKEGA ODNOSA, ISKATI RESNICO IN SE ZANJO BORITI. KAKO BI BILO LEPO, ČE BI SE V VSEH ODNOSIH BORILI ZA RESNICO BREZ LAŽI IN KRINKE!

   Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,25-37)

   Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+10%2C25-37&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Zdi se, da današnji evangelij postavlja pred nas večno vprašanje: Kako naj živim, da bom srečen? Ko v sebi čutimo jasen odgovor, da je pravo življenje le v ljubezni, pa se rodi večni izgovor: Koga pa naj ljubim?

   Ker bi se skozi vso zgodovino radi znebili odgovornosti za svojega bližnjega in uničili božji načrt, po katerem želi Bog, da smo med seboj bratje in sestre, da drugega doživljamo kot kost iz naše kosti in meso iz našega mesa, je Bog poslal na svet svojega Sina. Po njem nam je spregovoril in povedal, da je On sam v vsakem izmed nas, še posebej v najbolj ubogem. Zato pravi, da bo ob sodbi kralj rekel: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Ker pozna našo skušnjavo brezbrižnosti in ločevanja na naše in vaše, se je poistovetil z najmanjšimi, najbolj ubogimi in zavrženimi. Kristusov učenec se torej nikakor ne more opravičiti z vprašanjem: Kdo je moj bližnji? Bližnji je čisto vsak. Vsak, ker je kost iz njegove kosti in meso iz njegovega mesa. Ker smo po stvarjenju med seboj bratje in sestre ter poklicani biti varuhi svojih bratov. Ker je po Jezusovem nastopu, On sam v vsakem kot skrita božja prisotnost.

   Dejstva, da je vsak človek naš bližnji, nas ne odveže nihče in nič. Še več, tudi naloge sočutja do bližnjega nas nihče ne more odvezati. Ko vemo za odgovor, kdo je naš bližnji, pa radi začnemo iskati izgovore, da ta bližnji ni takšen, da bi bil vreden naše ljubezni, ali pa iščemo izgovore s spraševanjem: Kaj pa pomeni ljubiti?

   Če hočemo biti odgovorni, ne smemo mešati dveh vprašanj in sicer: Kdo je moj bližnji in kaj pomeni ljubiti. Na prvo vprašanje smo torej našli odgovor. Kaj pa drugo? Jezus pravi apostolu Petru, ki ga sprašuje: Kolikokrat naj odpusti svojemu bratu, če ta greši zoper njega, da mora odpustiti vedno tj. sedemdeset krat sedem krat. Hkrati pa mu pove, da je bližnji tisti, ki je za svoj greh dolžan prositi tudi odpuščanje.

   V vsakem človeku smo kristjani poklicani gledati bližnjega, še več – Jezusa samega. Ljubezen pa od nas zahteva iskanje dobrega, ne glede na to ali nam je bližnji všeč ali ni. Ljubiti, pomeni izganjati greh iz vsakega odnosa, iskati resnico in se zanjo boriti. Kako bi bilo lepo, če bi se v vseh odnosih borili za resnico brez laži in krinke!

   Današnji evangelij nam daje torej jasen odgovor: Bližnji je vsak človek in mi smo ga dolžni ljubiti.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   4. oktobra, 2021 at 14:58

   GOD SV. FRANČIŠKA ASIŠKEGA – REDKE CERKVENE OSEBNOSTI SO TAKO KOT FRANČIŠEK ASIŠKI VPLIVALE NA CERKEV IN DRUŽBO ZAHODNEGA SVETA. VSE ŽIVLJENJE JE IMEL PRED SEBOJ EN SAM CILJ: POSTATI VEDNO BOLJ PODOBEN KRISTUSU!

   Sv. Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/82 v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Krstno ime malega Frančiška je bilo Giovanni, zaradi njegove matere pa so ga od rojstva naprej imenovali Francesco (Francozek). Frančišek je bil radoživ in vesel mladenič. Njegov cilj je bil postati vitez. Leta 1202 je komaj dvajsetleten odšel v vojno med mestoma Assisi in Perugia. Enoletno ujetništvo v ječah Perugie je prineslo spremembo. Frančišek je spoznal, da mora biti v življenju poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Romanje v Rim je njegovo prepričanje še okrepilo. Očaran je bil nad češčenjem Jezusa Kristusa, vendar še ni vedel, kako naj oblikuje svoje življenje.

   Leto 1205 je bilo zanj odločilno. Kot že tolikokrat prej je Frančišek molil v mali, razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem. Nenadoma je zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Frančišek je poziv tedaj razumel dobesedno, prodal številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi obnovil kapelo. Besni oče Bernardone je od Frančiška zahteval, naj mu vrne denar, sicer se bo moral odpovedati dediščini. Frančišek je vse vrnil in se hkrati odpovedal tudi dediščini. Kmalu nato je Frančišek med mašo v takrat še majhni cerkvi sv. Marije Angelske v Porcijunkuli na ravnini pod Assisijem zaslišal besede iz Lukovega evangelija: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev.« Spoznal je, da mu je s tem nakazana njegova pot najbolj ubogega med ubogimi. Odložil je čevlje, si oblekel kuto, jo prevezal z vrvjo in se kot berač podal na popotovanje …

   Več o življenju in delu sv. Frančiška Asiškega na:
   https://katoliska-cerkev.si/god-sv-franciska-asiskega

   Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     4. oktobra, 2021 at 15:00

     MISLI SVETEGA FRANČIŠKA ASIŠKEGA

     https://revija.ognjisce.si/spominjamo-se/90-spletna-stran-revije-ognjisce/misli-po-avtorjih/2365-misli-sv-franciska-asiskega

     Odgovori
8. Miro says:

   2. oktobra, 2021 at 18:40

   NAŠI ANGELI SO DELEŽNI BOŽJEGA GLEDANJA – NA NAŠI ŽIVLJENJSKI POTI RABIMO POMOČ S STRANI ‘SPREMLJEVALCEV’, ‘ZAŠČITNIKOV’, ‘ČLOVEŠKIH KOMPASOV’, KI NAS VARUJEJO PRED NEVARNOSTMI IN PASTMI, NA KATERE LAHKO NALETIMO MED HOJO!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,1-5.10)

   Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.«

   »Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+18%2C1-5.10&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Na naši življenjski poti rabimo pomoč s strani ‘spremljevalcev’, ‘zaščitnikov’, ‘človeških kompasov’, ki nas varujejo pred nevarnostmi in pastmi, na katere lahko naletimo med hojo.

   Obstaja nevarnost, da ne bi hodili. In koliko ljudi se ustavi in ne hodi in so vse življenje nepremični, ne da bi se premikali, ne da bi kar koli počeli … To je nevarnost. Kakor tisti človek v evangeliju, ki se je bal investirati talent. Zakopal ga je in si rekel: ‘Jaz sem miren, sem brez skrbi. Ne bom mogel narediti napake. Tako ne tvegam.’ Veliko ljudi ne zna hoditi ali pa ima strah pred tveganjem in se ustavi. Mi pa vemo, da obstaja pravilo: kdor je v življenju pri miru, se bo pokvaril. Kakor voda. Kadar je voda stoječa, pridejo komarji, odložijo jajčeca in vse se pokvari. Vse. Angel nam pomaga, spodbuja nas k hoji.

   Drugi dve pasti na poti našega življenja sta ‘nevarnost, da bi zgrešili pot’, kar je láhko popraviti samo na začetku, ter ‘nevarnost, da bi zapustili pot’ in se porazgubili po trgu, šli na eno stran in na drugo kakor v labirintu, ki vara in nikoli ne vodi do konca. Angel nam pomaga, da ne zgrešimo poti in da hodimo po njej. A potrebna je naša molitev, naša prošnja po pomoči. Gospod pravi: ‘Spoštuj njegovo navzočnost.’ Angel je zanesljiv, ima oblast, da nas vodi. Poslušaj ga. Poslušaj njegov glas in se mu ne upiraj. Poslušaj navdihe, ki so vedno od Svetega Duha, angel pa jih navdihne. Ali se pogovarjate s svojim angelom? Ali poznate ime svojega angela? Ali poslušate svojega angela? Ali pustite, da vas vodi po poti ali vas spodbuja k premikanju?

   Navzočnost in vloga angelov v našem življenju pa sta še bolj pomembni, kajti ne le da nam pomagajo dobro hoditi, prav tako nam tudi kažejo, kam moramo iti. V odlomku iz Matejevega evangelija (glej Mt 18,1-5.10) beremo: ‘Ne zaničujte otrok, kajti njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.’ Pri skrivnosti angelovega varstva imamo torej tudi zrenje Boga Očeta, za kar nam Gospod mora dati milost, da bi razumeli. Naš angel varuh ni samo z nami, ampak tudi gleda Boga Očeta. Je v odnosu z njim. Je vsakodnevni most. Od trenutka, ko se prebudimo, do trenutka, ko gremo v posteljo, nas spremlja. Je vez med nami in Bogom Očetom. Angel predstavlja vsakdanja vrata, odprta v srečanje z Očetom. Angel mi pomaga hoditi, kajti gleda Očeta in pozna pot. Ne pozabimo teh spremljevalcev na poti.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     2. oktobra, 2021 at 18:46

     ANGEL VARUH – NAŠ STALNI SPREMLJEVALEC V ŽIVLJENJU

     https://si.aleteia.org/2021/10/02/angel-varuh-nas-stalni-spremljevalec-v-zivljenju/

     KO NE MOREMO K SVETI MAŠI

     Stopi, ljubi angel varuh,
     v cerkvi ti na prostor moj.
     Bodi tam pri sveti maši,
     v duhu združen bom s teboj.

     Pri darovanju tam položi
     mojo dušo na oltar:
     moje križe, moje delo
     Večnemu ponudi v dar.

     Pri povzdigovanju moli
     v sveti hostiji Boga:
     prosi, naj še mene skrije
     v rano svojega Srca.

     Dušam v vicah, mojim dragim
     nesi sveto Rešnjo Kri,
     grešnike, umirajoče
     z njo pokropi, greh izmij.

     Ko se mašnik bo obhajal,
     tudi meni angel moj,
     sveto Hostijo prinesi,
     moli Jezusa z menoj.

     Prosi, da ves svet deležen
     svetih mašnih bo darov,
     meni pa na dom prinesi
     svete maše blagoslov.

     Odgovori
9. Miro says:

   2. oktobra, 2021 at 17:01

   OKTOBER, MESEC ROŽNEGA VENCA ROŽNI VENEC IMA V MOLITVI CERKVE POSEBNO MESTO!

   ROŽNI VENEC GOVORI O KRISTUSOVI SKRIVNOSTI. V LITANIJAH TO MOLITEV CELO IMENUJEMO SVETI ROŽNI VENEC. TO PA ZATO, KER SE V NJEJ POGLABLJAMO V SAMO SKRIVNOST BOŽJE PRISOTNOSTI V NAŠEM ŽIVLJENJU.

   Zgodovina in izvor rožnega venca se ujemata s staro prakso menihov in posvečenih oseb, da so molili psalme. S temi psalmi je bil prepleten vsakdan posvečene osebe. Sčasoma se je razvila molitev 150 zdravamarij in 30 očenašev, številka 150 ustreza enakemu številu psalmov v Svetem pismu.

   Rožni venec je razdeljen na tri temeljne dele. Veseli, žalostni in častitljivi. Sveti oče, sveti Janez Pavel II., je dodal tem delom še svetli del rožnega venca.

   Rožni venec je molitev ponavljanja, saj kar 50 ponovimo eno molitev zdravamarija v enem samem delu rožnega venca. Zdi se, da se to ne ujema z mislijo sodobnega človeka. Toda molitev rožnega venca ni podajanje informacij, je ustvarjanje Božjega okolja, v katerem mi lahko Bog zelo osebno spregovori.
   Rožni venec, ki je najbolj razširjen, so zelo spodbujali bratje dominikanci. Poznamo še druge oblike te molitve: serafinski rožni venec, rožni venec Božjega usmiljenja in druge.

   Danes je rožni venec molitev mnogih laikov in družin. Obenem pa je postal skupna molitev vse Cerkve, kraj, kjer se različni stanovi v Cerkvi srečamo.

   Ob poplavi duhovnih tehnik, ki zasužnjujejo, ker grobo in nesvobodno preoblikujejo našo dušo, spoznavamo rožni venec kot blago šepetanje skrivnosti Gospoda, ki po Mariji vstopa v naše srce.

   Rožni venec nam pomaga, da na poti upodabljanja po Kristusu rastemo naproti cilju, ki je svetost. ‘Najpomembnejši razlog za ponovno odkritje in poživitev molitve rožnega venca je poklicanost vseh k svetosti.

   »Potrebujemo krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve«. Krščanska občestva naj postanejo »pristne šole molitve« v novem tisočletju.

   (Iz Apostolskega pisma: Rožni venec Device Marije, papeža Janeza Pavla II.)

   Besedilo prispevka povzeto po: marija.si

   Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     2. oktobra, 2021 at 17:30

     IZ UREDNIKOVE BELEŽNICE OKTOBER 2021 (Božo Rustja)

     https://revija.ognjisce.si/beleznica/22628-urednikova-beleznica-oktober-2021

     Odgovori
10. Hvala says:

    2. oktobra, 2021 at 16:29

    S SVETIM OBHAJILOM SE V NAS ZAČENJA VEČNO ŽIVLJENJE
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Jezus je v svojem evharističnem govoru, ki ga je zapisal evangelist Janez, oznanjal: »Če ne
    jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje
    meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,53-54).
    Čudovita je misel, da se z vsakim svetim obhajilom v nas začenja tisto večno življenje, ki ga
    bomo imeli v nebesih pri Bogu.
    Poglejmo nekaj misli sv. Janeza Vianneya, ki sveto obhajilo povezujejo z večnim
    življenjem:
    »Na sodni dan bomo videli, kako Gospodovo meso sije skoz poveličano telo tistih, ki so ga
    vredno prejemali na zemlji – kakor vidimo sijati zlato v bakru ali srebro v svincu.
    Če bi nam kdo rekel, potem ko smo bili pri obhajilu: ‘Kaj nesete na svoj dom?’ bi mu lahko
    odgovorili: ‘Nesem nebesa.’ Neki svetnik je rekel, da smo nosilci Boga. To je čisto res, vendar
    nimamo dovolj vere. Ne doumemo svojega dostojanstva. Ko odidemo od svete mize, smo
    tako srečni, kakor bi bili trije modri, če bi bili mogli vzeti s seboj Dete Jezusa.«
    »Duša, ki pogosto in vredno prejema Boga, bo lepa v večnosti! Telo našega Gospoda bo sijalo
    skoz naše telo, njegova sveta kri skoz našo kri. Naša duša bo združena z dušo našega Gospoda
    vso večnost. Tam bo uživala čisto in popolno srečo. Ko duša kristjana, ki je prejel našega
    Gospoda, pride v nebesa, poveča veselje v nebesih. Angeli in Kraljica angelov pridejo k njej,
    ker prepoznajo Božjega Sina v tej duši. Tedaj je ta duša poplačana za vse trpljenje in žrtve, ki
    jih je prestala v življenju.«
    »Kako srečni so ljudje, ki ob smrti prejmejo sveto obhajilo! Ob posebni sodbi, ki nastopi takoj
    po smrti, vidi Bog Oče svojega Sina v njih; ne more jih obsoditi na pekel. Vidite, kako
    pametno je prejeti poslednje zakramente.«
    Jezus je zagotovil sv. Favstini: »Vsako sveto obhajilo te vedno bolj usposablja za večno
    združenje z Bogom.«
    Zelo pomembno je, da se naše združenje z Jezusom ne preneha. To se bo zgodilo, če v svojem
    življenju ne bomo storili nobenega smrtnega greha. V nas je Božje življenje, ki je kakor goreč
    plamen. Stalno moramo nanj nalagati gorivo. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Kadar imamo
    ljubega Boga v srcu, moramo biti zelo goreči. Srce emavških učencev je bilo goreče že, ko sta
    ga samo slišala. Potem ko prejmete našega Gospoda, čutite, kako se vaša duša očiščena koplje
    v Božji ljubezni.«
    Arški župnik je dal primero: »Vzemite posodo, polno tekočine, in jo dobro zamašite; tekočino
    boste ohranili, dokler boste hoteli. Prav tako bi, če bi dobro varovali našega Gospoda v
    notranji zbranosti po obhajilu, dolgo čutili ta použivajoči ogenj, ki bi vašemu srcu navdihoval
    nagnjenje k dobremu in odpor do slabega.«

    Evharistično Srce Jezusovo,
    usmili se nas.

    http://www.glasslovenije.com.au/aktualno2020/Vrtnice_2020.pdf

    Odgovori