Članki za dušo

15.031 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   24. oktobra, 2021 at 17:56

   VESELO OZNANILO JE, DA BOG ŠE VEDNO LJUBI SVET PREKO TEBE. TI SI BOŽJE VESELO OZNANILO … MI MORAMO IZŽAREVATI BOŽJO LJUBEZEN! (sv. Mati Terezija)

   – Raje vidim, da delate napake iz dobrote, kot pa čudeže brez dobrote. Pogosto je dovolj ena beseda, en pogled, eno nepremišljeno dejanje – in tema napolni srce človeka, ki ga ljubimo.

   – Bog je tako ljubil svet, da nam je dal svojega Sina – prvi veliki dar. Čeprav bogat, je postal ubog zame in zate. Povsem se nam je dal. Pa to še ni bilo dovolj. Želel nam je dati nekaj več: možnost, da bi se mi dali Njemu.

   – Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje.

   – Veselo oznanilo je, da Bog še vedno ljubi svet preko tebe. Ti si božje veselo oznanilo. Ti si božja ljubezen v delovanju. Vsak trenutek prihaja kdo v stik z nami; ljudje morajo postati drugačni in boljši, ker nas srečujejo. Mi moramo izžarevati božjo ljubezen.

   Misli sv. Matere Terezije, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Hvala says:

   24. oktobra, 2021 at 16:51

   TRPLJENJE

   Naše lastno trpljenje nam pogosto onemogoča, da bi vstopili v svet trpljenja drugih ljudi. Za nas bo velikokrat zdravilno, da pokažemo sočutje z drugimi. Sočutja ne moremo doseči, ne da bi ‘stopili’ v trpljenje drugih. Drugega ne moremo tolažiti, če ne stopimo v njegovo trpljenje in sami nismo okusili trpljenja na lastni koži. Če sami nismo nikoli jokali, ne moremo brisati solz drugih. Če sami nismo bili nikoli v temi, ne moremo drugim pokazati poti iz nje.
   Rane drugih nam morejo pomagati, da ozdravimo naše lastne. V tem duhu lahko razumemo besede iz pisma apostola Petra: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (1 Pt 2,24). Kristus je moral biti ranjen, da razume naše rane. Bil je ranjen, da bi mi lahko ozdraveli.

   Na smrt se je treba pripraviti … na dolgo zadnje potovanje … zato moramo biti čuječi … vsak človek razmišlja o svoji prihodnosti. Mora si postavljati vprašanja: “Kaj potem?” Tudi vprašanje o zadnjem ‘potem’. Človek, ki si tega vprašanja ne bi postavljal in ne iskal odgovorov nanj, bi osiromašil svoje življenje. Človekov odnos do življenja je v veliki meri odvisno od tega, kakšen je njegov odnos do«zadnjega potem«.

   pripravlja Marko Čuk-Ognjišče

   Odgovori
3. Miro says:

   24. oktobra, 2021 at 14:59

   PAPEŽ FRANČIŠEK: GOSPODA, KI NAM LAHKO DA VSE, PROSIMO VSE, KAKOR BARTIMAJ – BARTIMAJ NE UPORABLJA VELIKO BESED. IZREČE BISTVENO TER ZAUPA BOŽJI LJUBEZNI, KI LAHKO STORI, DA VZCVETI NJEGOVO ŽIVLJENJE, KO NAPRAVI TO, KAR JE LJUDEM NEMOGOČE – MARIJA, MOLEČA DEVICA, NAJ NAS UČI OBRAČATI SE NA BOGA Z VSEM SRCEM IN V ZAUPANJU, DA ON POZORNO PRISLUHNE NAŠI MOLITVI

   »Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja pripoveduje o Jezusu, ki je, ko je zapuščal Jeriho, povrnil vid Bartimaju, slepemu človeku, ki je beračil ob poti (prim. Mr 10,46-52).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 30. nedeljo med letom.

   Gre za pomembno srečanje. Zadnje pred Gospodovim vhodom v Jeruzalem za veliko noč. Bartimaj je izgubil vid, ne pa glasu. Saj je, ko je slišal, da gre mimo Jezus, začel kričati: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (v. 47). In vpije, to vpije. Učencem in množici je bilo njegovo kričanje v nadlego in zato so ga grajali, naj bo tiho. On pa je še močneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« (v. 48). Jezus je slišal in se takoj ustavil. Bog vedno prisluhne vpitju reveža in ga prav nič ne vznemirja Bartimajev glas, ampak nasprotno je opazil, da je poln vere, vere, ki se ne boji vztrajati in trkati na Božje srce, ne glede na nerazumevanje in grajanje. In od tu izvira čudež, saj mu je Jezus rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« (v. 52).

   Več o nagovoru svetega očeta na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papez-francisek-gospoda-ki-nam-lahko-da-vse-prosimo-vse-kako.html

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   24. oktobra, 2021 at 12:46

   POSLANSTVO KRISTUSA IN SVETEGA DUHA SE DOVRŠUJE V CERKVI, KRISTUSOVEM TELESU IN SVETIŠČU SVETEGA DUHA

   Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   737 Poslanstvo Kristusa in Svetega Duha se dovršuje v Cerkvi, Kristusovem telesu in svetišču Svetega Duha. To skupno poslanstvo poslej pridružuje Kristusove vernike njegovemu občestvu z Očetom v Svetem Duhu: Duh pripravlja ljudi, jih prehiteva s svojo milostjo, da bi jih pritegnil h Kristusu. Razodeva jim vstalega Gospoda, jih spominja na njegovo besedo in jim odpira duha za razumevanje njegove smrti in vstajenja. Ponavzočuje jim Kristusovo skrivnost, na najodličnejši način v evharistiji, da bi jih spravil, jih pritegnil v občestvo z Bogom, da bi jim dal obroditi “veliko sadu” (Jn 15,5.8.16).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/v-duh-in-cerkev-v-poslednjih-casih/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Hvala says:

   24. oktobra, 2021 at 12:41

   SVETNICA FAVSTINA KOWALSKA JE REKLA:

   V trpljenju ne iščem pomoči pri ustvarjenih bitjih, ampak mi je Bog vse, čeprav se mi
   včasih zdi, kot da me Gospod ne sliši. Takrat se oborožim s potrpežljivostjo in molkom kakor
   golobica, ki se ne pritožuje in ne žaluje, ko ji vzamejo mladiče. Želim vzleteti do samega
   sonca, ne maram bivati v megli. Ne bom odnehala, ker sem se oprla nate – ti, moja moč (Dn 209).
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ljudje smo ustvarjeni od Boga kot unikati, ne kopije. Vsak ima svoje značilnosti, svoje želje do hrane, odnos do ljudi, nekateri strmijo za dolgimi pogovori z ljudmi, nekateri se odmaknejo v samoto, itd……

   Mene osebno ne potolažijo samo človeške besede, zanesem se na Božjo tolažbo, ki pride, kadar Bog želi.

   Odgovori
6. Miro says:

   24. oktobra, 2021 at 11:34

   ČUDOVITA PREMOČ SRCA: NA ZEMLJI BOGA NE MOREMO DO KRAJA SPOZNATI, LAHKO PA GA Z VSEMI MOČMI LJUBIMO (Raoul Follereau)

   – Najbolj gotovo, kar vemo tu doli na tem našem svetu, je to: ljudje nas potrebujejo.

   – Vsako zrno ljubezni, ki smo ga zasejali, bo prej ali slej vzcvetelo.

   – V svojih majhnih srcih ustvarite veliko poletje; bodite pripravljeni umreti za bratstvo med ljudmi. Glasno kričite svetu svoj sen, kajti živeti pomeni boriti se.

   – Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko pa ga z vsemi močmi ljubimo.

   – Veliko znati, a ne znati ljubiti, je nič, včasih celo slabše kot nič.

   – Ni dovolj krščanstva v naših srcih ali pa je neko krščanstvo, ki je na poti izgubilo svojo pričevanjsko silo in je postalo le neki nadomestek krščanstva.

   – Ljubiti ne pomeni darovati, ampak z nekom deliti.

   – Najbolj se bojijo smrti tisti, ki sploh nikdar niso živeli.

   Misli Raoula Follereauja, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   24. oktobra, 2021 at 8:40

   KDO SMO MI, DA BI ZAPIRALI VRATA SVETEMU DUHU?

   SVETI DUH VEJE, KJER HOČE. TODA ENA NAJPOGOSTEJŠIH SKUŠNJAV VERNIKA JE, DA MU PREGRADI POT IN GA PREUSMERI V DOLOČENO SMER. TA SKUŠNJAVA NI BILA TUJA NITI OB ZAČETKIH CERKVE.

   KO NAM GOSPOD POKAŽE POT, KDO SMO MI, DA BI REKLI:”NE GOSPOD, TO NI PAMETNO!

   KRISTJANI MORAMO PROSITI GOSPODA ZA MILOST POSLUŠNOSTI SVETEMU DUHU

   ODLOČITVE SVETEGA DUHA SO NEPOJMLJIVE

   BOG TUDI DANES VODENJE CERKVE PUŠČA V ROKAH SVETEGA DUHA

   SVETI DUH CERKEV VODI S SVOJIMI DAROVI

   http://arhiv.mirenski-grad.si/kdo-smo-mi-da-bi-zapirali-vrata-svetemu-duhu

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Tudi danes zapiramo ljudje vrata- pot Svetemu Duhu. Namesto, da prosimo za vodenje Svetega Duha in za pokorščino Svetemu duhu, raje delamo GREHE: GREH GODRNJANJA, NEZADOVOLJSTVA, itd.. To so zelo težki grehi.

   Poglejmo najprej vsak pri sebi. SE STRINJAMO Z ODLOČITVIJO BOGA , Z VODSTVOM SVETEGA DUHA, ALI PA PONUJAMO VSAK DAN SVOJE NEUMESNE REŠITVE IN KOMENTARJE.

   KDO SMO MI LJUDJE, DA KAR NAPREJ GODRNJAMO ČEZ ODLOČITVE JEZUSA? TO POČNEMO ZATO, KER GLEDAMO NA ZADEVE, DOGODKE, itd .s svojimi človeškimi očmi.

   ČE BOMO PROSILI GOSPODA, DA NAM NAJ DA POGLEDATI S SVOJIMI OČMI, BO DRUGAČE.

   Marsikaj v življenju res ne razumemo, ZATO GODRNJAMO, ZAKAJ SE JE MORALO TO ZGODITI.

   TAKO SE NAJPREJ POKAŽE-NEZAUPANJE V BOGA

   Odgovori
   • Hvala says:

     24. oktobra, 2021 at 10:50

     POGLEJMO ABRAHAMA! S človeško razumnostjo in pametjo res ne moremo RAZUMETI, KAR JE BOG ZAHTEVAL OD NJEGA, TO SE LAHKO ZGODI SAMO V TRDNI VERI!

     1 Mz 12,1-4 : Gospod je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. 2 Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov.
     3 Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.«
     4 Abram je šel, kakor mu je naročil Gospod, in Lot je šel z njim. Ko je Abram odšel iz Harána, je bil star petinsedemdeset let.

     Pojdi iz svoje dežele …: Božji ukaz, ki pomeni začetek odrešenjske zgodovine. Najverjetneje je Abraham potoval v Harán in dalje v Kánaan v prvi polovici 2. tisočletja pr. Kr.,

     NO, SEDEDAJ SI PREDSTVAVLJAMO, KAKO SE JE POČUTIL ABRAHAM, KO MU JE GOSPOD NAROČIL NAJ GRE IZ SVOJE DEŽELA, OD SVOJEGA DOMA PRI PETINSEDEMDESETIH LETIH? KAJ BI MI POČELI OB TAKEM NAROČILU? VERJETNO SO SE MU VSI OKOLIŠKI LJUDJE POSMEHOVALI, DA SE MU JE ZMEŠALO.

     POTEM MU JE GOSPOD OBLJUBIL, DA BO IMEL SINA S ŽENO SARO. MINEVALA SO LETA IN LETA IN LETA, SIN SE MU PA NI RODIL.

     KO SE JE RODIL,POTEM PA JE BOG UKAZAL NAJ GA DARUJE NJEMU NA GORI, KI MU JO BO POKAZAL.

     Abraham daruje Izaka

     1 Po teh dogodkih je Bog preizkušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« 2 Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« 3 Abraham je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govoril Bog. 4 Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj. 5 Rekel je hlapcema: »Ostanita tukaj z oslom, jaz in deček pa greva tjakaj, da pomoliva. Potem se vrneva k vama.«
     6 Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih naložil svojemu sinu Izaku, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj (1 Mz 22,1-6

     Bog preveri Abrahama v njegovi veri in ta mu je pripravljen darovati največji dar in upanje, svojega edinega sina, ki ga je imel rad bolj kot vse. Ni mu bilo treba darovati sina, ker je Bog hotel videti le njegovo vero.

     ZATO PONAVLJAM PONOVNO-NE GLEJMO S ČLOVEŠKIMI OČMI IN NE RAZMIŠLJAJMO S SVOJIM RAZUMOM, GOSPOD ŽELI NAŠE ZAUPANJE. VERA SE ZAČNE TAM, KJER SE KONČA ČLOVEŠKI RAZUM!

     Odgovori
8. Hvala says:

   24. oktobra, 2021 at 8:16

   18. dan: TEMA V DUŠI

   VERA JE DAR OD BOGA. BOG JO DAJE, LAHKO PA JO TUDI VZAME. LUCIJA JE BILA DELEŽNA ŠTEVILNIH MILOSTI, VIDELA JE TOLIKO ČUDOVITIH ZNAMENJ IN RAZODETIJ, DA JO BOG LJUBI. PA VENDAR JE BOG DOPUSTIL, DA SE JE TUDI ONA BORILA Z DVOMI IN NEVERO.
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::.

   Po drugem videnju nebeške Gospe, so se otroci odpravili v Fatimo. Ljudje, ki so bili ob videnju z njimi, so veselo pripovedovali o vsem kar so videli in doživeli. Lucijine matere pa to še vedno ni potolažilo. Skrbelo jo je, da je vedno več ljudi zapeljanih v prevaro. Odločena je bila, da se mora vsa zadeva čim prej končati.

   S tem prepričanjem je šla do župnika. Ta ji je svetoval, naj ne pretepa hčere in naj je ne straši. Predlagal je, naj otroke pripelje v župnišče, kjer jih bo sam že zasačil pri laži, če so res lažnivci.

   Še isti dan je mati Marija Rosa rekla svoji hčeri: “Jutri greva k prvi maši. Potem boš šla v župnišče h gospodu župniku. On naj te prisili, da priznaš resnico, naj bo karkoli; naj te kaznuje, naj naredi s tabo kar hoče … Ni pomembno kako te bo prisilil, da le priznaš, da si lagala, pa bom zadovoljna.”

   Lucija se je prestrašila. Na njeno presenečenje jo je župnik mirno in ljubeznivo spraševal o dogodkih. Tudi Jacinto in Frančiška je izprašal. Na podlagi vsega kar je izvedel, pa je zaključil, da otroci sicer ne lažejo, da pa sam zelo dvomi, da je bilo razodetje nebeško. Zelo verjetno se mu je zdelo, da gre za Satanovo prevaro.

   Te besede so Lucijo zelo prizadele. Materino nasprotovanje in župnikov dvom sta v njeni duši povzročila veliko zbeganost. Spomnila se je, da hudi duh povzroča nemir in nered. In res ni bilo več veselja in miru v domači družini, odkar so se ji začeli dogajati vsi ti nenavadni dogodki. O svoji tesnobi je potožila Frančišku in Jacinti, onadva pa sta ji odločno zatrjevala: “Ni Satan, ni! Pravijo, da je Satan zelo grd in da je pod zemljo, v peklu; tista Gospa pa je tako lepa! In videli smo jo, kako je šla gor v nebesa.”

   Lucija se je v njuni družbi nekoliko opogumila, a strah je ostal. Temo v njeni duši so povečale še čudne sanje. V njih je Lucija videla hudiča, ki se ji je smejal, ker jo je prevaral. Zgrabil jo je in jo hotel zvleči v pekel. Začela je vpiti in tako glasno klicati Marijo, da je prebudila mamo.

   Stiska je bila za desetletno deklico prevelika. Bližal se je 13. julij, Lucija pa je vsa zbegana takole razmišljala: “/…/ če je hudič, čemu naj ga grem gledat? Če me bodo vprašali, zakaj ne grem, bom odgovorila, da se bojim, da se morda prikazuje hudič, in da zato ne grem. Jacinta in Frančišek naj naredita kar hočeta, jaz pa se nikoli ne vrnem v Irijsko globel.”

   *

   Vera je dar od Boga. Bog jo daje, lahko pa jo tudi vzame. Lucija je bila deležna številnih milosti, videla je toliko čudovitih znamenj in razodetij, da jo Bog ljubi. Pa vendar je Bog dopustil, da se je tudi ona borila z dvomi in nevero. Prosi Gospoda, naj ti v lepih in težkih trenutkih pomaga ohraniti vero.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/en/node/3990

   Odgovori
9. Miro says:

   23. oktobra, 2021 at 21:02

   PAPEŽ: DA SMO VSI BRATJE, NI NEURESNIČLJIVA UTOPIJA – TO SO MOŽNE SANJE

   Med srečanjem s člani fundacije Centesimus Annus pro Pontifice je Frančišek dejal, da družbeni nauk Cerkve prispeva k viziji sveta, ki je nasprotna individualistični viziji, saj temelji na medsebojni povezanosti oseb in ima za cilj skupno dobro. Biti bratje ni neka iluzija, temveč so sanje, ki so enake sanjam troedinega Boga.

   Papež je sprejel v avdienco člane fundacije Centesimus Annus pro Pontifice, ki so se udeležili mednarodnega simpozija na temo »Solidarnost, sodelovanje in odgovornost. Protiutež za zoperstavljanje nepravičnosti, neenakosti in izključevanju«. Dogodek je potekal 21. in 22. oktobra v Vatikanu ter se sklenil z današnjim srečanjem s svetim očetom.

   Več o tem dogodku na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-10/papez-srecanje-fundacija-centesimus-annus-pro-pontifice.html

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    23. oktobra, 2021 at 20:47

    JEZUSU SO NEKATERI PRIPOVEDOVALI O GALILEJCIH IN O ONIH, KI JIH JE UBIL STOLP V SÍLOI. OČITNO JE V NJIHOVEM PRIPOVEDOVANJU ZAČUTIL NEKAJ, KAR GA JE IZZVALO. KAJ? DRŽA PRIPOVEDOVALCEV – EVANGELJSKI ODLOMEK PA GOVORI ŠE O SKRBNEM VINOGRADNIKU, KI VIDI, DA SMOKVA NE OBRODI, A MU JE ŠKODA ZAVREČI MLADO DREVO …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 13,1-9)

    Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

    Prilika o nerodovitni smokvi

    In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+13%2C1-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Jezusu so nekateri pripovedovali o Galilejcih in o onih, ki jih je ubil stolp v Síloi. Očitno je v njihovem pripovedovanju začutil nekaj, kar ga je izzvalo. Kaj? Drža pripovedovalcev.

    Mislim, da je drža nas kristjanov pogosto takšna: zaupamo vase, da smo pravični, in zaničujemo druge ali pa se sprenevedamo, da greha okrog nas in v nas sploh ne vidimo. Zdi se, da tudi odgovora nimamo na to, kako naj gledamo na tiste, ki so vsaj na videz slabši od nas.

    Uporaben odgovor najdem v priliki o talentih. Gospodar je razdelil talente: »Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval « (Mt 25,15). Gospodar je ob vrnitvi vesel tako prvega, ki je s petimi talenti pridobil pet drugih kot tudi drugega, ki je z dvema pridobil dva. Nezadovoljen je le s tretjim, ki ni naredil nič.

    Ob pogledu na ljudi okrog sebe in ob misli nase, se mi zastavlja vprašanje: Ali vem, koliko talentov sem prejel in koliko sem jih že pridobil? Ali vem, koliko talentov so prejeli drugi in koliko so jih pridobili? Odgovor zame je preprost: Ne! Nikakor ne morem vedeti ne zase, ne za druge. Slutim lahko, da sem len in bi moral narediti več. Mogoče pa sem grozljivo len in sem glede na talente naredil strašansko malo! Kdo ima odgovor zame in za druge? Samo Bog.

    Vsako postavljanje nad drugega je v tej luči zame čisto brezpredmetno. Jasno je le to, da mi nič ni jasno. Ta prilika mi pomaga, da se lahko oddaljujem od presojanja drugih, se ne postavljam nadnje in ne sodim.

    Zaključek evangeljskega odlomka pa govori še o skrbnem vinogradniku, ki vidi, da smokva ne obrodi, a mu je škoda zavreči mlado drevo. V sebi ohranja upanje, da bo vendarle prihodnje leto rodilo. Prilika nakazuje, da bo prihodnje leto v svojem sočutju in dobroti svoje upanje obnovil. To je podoba našega usmiljenega Očeta, ki se za razliko od nas, ne spotika nad nerodovitnostjo bližnjih, ampak naredi vse, da bi vendarle nekega dne obrodili.

    Lepa spodbuda za naš čas. Ko opazimo, da naš bližnji ni rodoviten, naredimo vse, da ga ne bomo obsojali in gledali z viška. Lotimo se okopavanja, vendar z vso nežnostjo, da ne poškodujemo tistega, kar je že tako ali tako ranjeno. Mogoče bo zaradi naše ljubezni in sočutja vendarle zaživel.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori