Članki za dušo

15.033 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   30. oktobra, 2021 at 20:11

   USMILJENJE IN GREH – PREJEM GOSPODOVEGA USMILJENJA ZAHTEVA OD NAS PRIZNANJE NAŠIH GREHOV

   Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:
   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

   1847 “Bog nas je ustvaril brez nas, ni nas pa hotel zveličati brez nas” (sv. Avguštin). Prejem njegovega usmiljenja zahteva od nas priznanje naših grehov. “Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnica ne živi v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti” (1 Jn 1,8-9).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/i-usmiljenje-in-greh/

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Hvala says:

   30. oktobra, 2021 at 19:32

   STRAH JE VSTOPNO MESTO ZA UJETNIŠTVO IN ZVEZANOST.

   ČE BI SATANU USPELO NAGNATI STRAH V NAŠA SRCA, BI SI Z VSAKO NEGATIVNOSTJO , KI BI SE ZGODILA, GRADIL V ČLOVEKU SVOJE POČIVALIŠČE.

   A JEZUS JE BIL JASEN: “stopi za menoj , satan!” (Mr 16,23) (Iz knjige -Osvobojen – Neal Lozano)
   _________________________________________________________________________________________

   Zadnjič smo razmišljali, da zaradi strahu , se odvija zlo v življenju človeka. Zaradi strahu dela človek greh proti Življenju in vse ostalo izvira iz strahu.

   ZARADI STRAHU NASTANE TA HUDA ZVEZANOST ČLOVEKA- REŠITEV PA GOSPODOVO USMILJENJE -OSVOBODITEV TEGA UJETNIŠTVA.

   Odgovori
   • Hvala says:

     30. oktobra, 2021 at 20:18

     V ŽIVLJENJU SE SREČUJEMO Z NEŠTETIMI OBLIKAMI ZLA: RANAMI, ZAVRNITVAMI, PREVARAMI, SMRTJO.
     ————————————————————————————————————————————————-

     ZATO PROSIMO JEZUSA, DA NAS OBJAME S SVOJIM USMILJENJEM! BOŽJE USMILJENJE, KI SI VIŠJE OD NEBES, VATE ZAUPAMO!

     Odgovori
     • Miro says:

       30. oktobra, 2021 at 20:46

       Res je. Oklenimo se Božjega usmiljenja in se povežimo v molitvah in delih ljubezni do bližnjega.

       Več o Božjem usmiljenju na:
       http://www.molitev.net/molitev/bozje-usmiljenje

       Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

       Odgovori
3. Janez says:

   30. oktobra, 2021 at 18:26

   Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče dr. Turnšek
   Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

   Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

   In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

   Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
   Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

   Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

   Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
   Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

   Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Addendum:
   Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

   Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca, ki ga odklanja. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM! Ker nam Odpušča in nas Ljubi kot Dobri in Usmiljeni Oče!

   Odgovori
4. Miro says:

   30. oktobra, 2021 at 18:15

   DOGODEK DANAŠNJEGA EVANGELIJA NAM PREDSTAVI JEZUSA V HIŠI ENEGA OD PRVAKOV MED FARIZEJI, KO POZORNO SPREMLJA POVABLJENE NA KOSILO, KAKO SE TRUDIJO IZBIRATI PRVA MESTA – PRINAŠAJMO SVETU ZAVEST, DA NAS BOG LJUBI IN DA SMO POVABLJENI, DA LJUBIMO! VZTRAJAJMO V TEJ ZAVESTI! VESELIMO SE, DA JE BOG Z NAMI, NAJ BODO TEGA VESELJA DELEŽNI TUDI DRUGI, NAJ PO NAS ČUTIJO, DA JIH LJUBI BOG!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,1.7-11)

   Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+14%2C1.7-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Dogodek današnjega evangelija nam predstavi Jezusa v hiši enega od prvakov med farizeji, ko pozorno spremlja povabljene na kosilo, kako se trudijo izbirati prva mesta. To je prizor, ki smo ga že večkrat videli, iskanje boljših mest tudi s komolčarstvom. Medtem ko je gledal ta prizor, je povedal dve kratki priliki, s katerima je dal dve pojasnili: eno je glede mest, drugo pa glede povračila.

   Prva primera je postavljena na poročno gostijo. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto. S tem priporočilom Jezus ni hotel dati pravil obnašanja, temveč lekcijo o vrednosti ponižnosti. Zgodovina uči, da so ošabnost, komolčarstvo, nečimrnost, bahavost vzrok za številna zla. In Jezus nam razloži potrebnost izbire zadnjega mesta, iskanja majhnosti ter neopaznosti. Ponižnost. Ko se postavimo pred Boga s to razsežnostjo ponižnosti, nas Bog poviša, se skloni k nam in nas dvigne k sebi; ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’.

   Jezusove besede poudarijo popolnoma drugačni in nasprotni drži. Držo tistega, ki izbira svoje mesto in držo tistega, ki prepusti Bogu, da mu ga odkaže in od njega pričakuje povračilo. Ne pozabimo tega, da Bog plača veliko več kot ljudje! On nam da veliko lepše mesto, kot nam ga dajo ljudje! Mesto, ki nam ga da Bog, je blizu njegovega srca in povračilo je večno življenje. ‘In blagor tebi… povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih’.

   Ko danes govori Jezus o tem, kako naj se obnašamo na gostijah, se ustavimo ob tem, kako On nas vabi k skupni mizi in kako stopa med nas. Najprej je preprosto z nami, da nismo sami. V izredni pozornosti in veselem sočutju nikogar ne spregleda, vsakega sprašuje: »Kako si? Kaj te skrbi?« Vsak od nas mu je pomemben, vsakega ljubi, ga ima rad kot svojega otroka, kot svojega sina, svojo hčer. Verjamete: Vsak od nas je resnično njegov ljubljeni otrok. Tako zelo smo mu pomembni, da je za nas vedno znova pripravljen trpeti. Vse naredi za nas, samo da bi bili srečni. Ljubi nas, da bi se čutili ljubljene. Ne izloča nikogar, da bi doživljali veselje nad sprejetostjo. Potrpi z nami in nam odpušča, da bi tudi sami sebi lahko odpustili.

   Z nami pa je tudi tako, da ga mi prinašamo drugim, da smo mi njegove priče, da po nas prihaja med druge. Kako pomembno je danes, da bi drugi ob nas čutili, da je Bog med nami! Torej, ko čutimo, kako ljubeč je z nami, naj nas to žene, da Njegovo ljubezen prinašamo drugim! Med nami naj ne vlada prezir in izločanje. Povsod bodimo Jezusove priče, priče njegove ljubezni! Ne delimo ljudi okrog nas na dobre in hudobne, lepe in grde, pametne in neumne. V vseh odkrivajmo božjo ljubezen in ljubimo vse. Vztrajno si prizadevajmo videti v bližnjem božjo podobo. Naj bo po nas Bog z drugimi, naj ga začutijo v naši pozornosti, naši ljubezni, našem veselju!

   Prinašajmo svetu zavest, da nas Bog ljubi in da smo povabljeni, da ljubimo! Vztrajajmo v tej zavesti! Veselimo se, da je Bog z nami, naj bodo tega veselja deležni tudi drugi, naj po nas čutijo, da jih ljubi Bog.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Hvala says:

   30. oktobra, 2021 at 15:34

   RAZMIŠLJANJE……

   Ljudje veliko govorimo o ljubezni . V Svetem pismu je definicija ljubezni naslednja: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7).

   Smo kdaj razmišljali ali imamo besedo ljubezen samo na jeziku in v mislih, v DEJANJIH PA JE MOGOČE NI!

   ČLOVEK NE MORE DATI NEKOMU NEKAJ ČESAR NIMA. TAKO TUDI LJUBEZNI NE MORE DATI DRUGIM, ČE JE NIMA.

   Iz raznih ran, ki jih človek nosi od mladosti in še celo pred pred rojstvom, pa te rane niso ozdravljene, nam lahko pomaga naš ZDRAVNIK JEZUS KRISTUS IN MATI MARIJA. Edina, ki ima PRAVO MATERINSKO LJUBEZEN JE MARIJA, ZATO JO LAHKO DA NAM, LAHKO NAS NAPOLNI S PRAVO MATERINSKO LJUBEZNIJO. Zemeljske matere imamo samo človeško ljubezen, nekatere več, druge manj, odvisno koliko katera sodeluje z Bogom.

   SAMO MARIJA IMA PRAVO MATERINSKO LJUBEZEN!

   DA PA PREJMEMO OZDRAVLJENJE RAN IN OSVOBODITEV od žalosti, krivice, strahu, travm, sovraštva, napuha, kompleksov, odvisnosti itd. pa je potrebno KESATI SE SVOJIH GREHOV, ODPUSTITI LJUDEM, ODPOVEDATI SE TISTEMU KAR JE RANILO ČLOVEKA IN VSEMU ZLU, PREVZETI OBLAST IN SPREJETI BLAGOSLOV.

   Jezus nam je dal oblast za odnose. Oblast , ki jo ima človek , ne pripada človeku. PRIPADA TISTEMU, KI MU JO JE DAL. Oblast v duhovnem svetu imamo le v edinosti z JEZUSOM KRISTUSOM IN V NJEGOVEM IMENU. Prevzeti oblast nad zlemi duhovi. To je tako, da kadar mislimo, da je na delu sovražnik, imamo OBLAST, DA MU UKAŽEMO NAJ ODIDE. Živeti je potrebno kot JEZUSOV UČENEC, KAJTI LE TAKO SE BO VEČALA RAST V SVOBODO.

   OSVOBODITEV OD NAVEZANOSTI IN NOTRANJE OZDRAVLJENJE RAN JE PROCES, JE ČUDOVITO DELO SVETEGA DUHA.
   JEZUS VODI ČLOVEKA S SVOJIM SVETIM DUHOM PO POTI OZDRAVLJENJA IN OSVOBODITVE.

   Tu ne gre tako, kot si zamislimo, da bomo pritisnili na gumb in bo osvoboditev in ozdravljenje v hipu nastalo. Lahko traja veliko let, odvisno od človeških dejanj, ki so bila storjena, ran, pripravljenosti sodelovanja z Bogom, molitve , pravega kesanja itd….

   Nekatere ljudi pa bo Bog osvobodil šele na Onem svetu.

   KAJ JE PRAVO KESANJE?

   Ko gremo k spovedi, povemo svoje grehe in molimo kesanje. KAKŠNA JE TA MOLITEV? ALI PRIHAJA RES IZ GLOBINE SRCA Z SOLZAMI IN PREŽETA Z VSO BOLEČINO, ALI PA SO SAMO IZREČENE BESEDE Z USTI.

   KAKO SE SPOVEDUJEMO? Pred spovedjo prosimo Svetega Duha, da nam pomaga, da bomo povedali svoje grehe.

   Vendar za pravo kesanje in obžalovanje vseh svojih dejanj in grehov je POTREBNO MOLITI, PROSITI GOSPODA, DA NAM ON PODARI RES PRAVO KESANJE. To lahko da samo JEZUS. Če bomo samo s svojo človeško gorečnostjo obžalovali, ne bo pravega kesanja. VSE KAR NI OBŽALOVANO NA TEM SVETU, BO POTREBNO PRAVIČNOSTI ODSLUŽITI NA ONEM SVETU.

   Razmislimo tudi o tem, če se mi sploh zavedamo svojih grehov. KAKO NAJ JAZ VEM ZA VSE SVOJE GREHE, ČE MI GOSPOD TEGA NE POKAŽE? S človeškim razumom in računanjem, pa res ne zmoremo in ne vemo, kaj moramo povedati in obžalovati.

   Omenila sem že, DA JE POTREBNO MOLITI IN GOSPODA PROSITI VZTRAJNO, DA NAJ POKAŽE TEMINE NAŠIH SRC.

   Poskusite to delati, pa vam bo Gospod pokazal skrite stvari, za katere vi sploh ne veste in je potrebno to povedati pri spovedi. MOGOČE BOSTE ZELO ŠOKIRANI! Ko Gospod posveti s svoj lučjo v vse kote naših SRC, bo razkrito marsikaj. To zelo poudarjam, da si je potrebno zapomniti!!!.

   POSEBEJ BI PA ŠE POUDARILA, DA SPREJMITE JEZUSOVO ODPUŠČANJE GREHOV. POVEJTE MU, DA SPREJEMATE NJEGOVO ODPUŠČANJE GREHOV.

   Če ne sprejmete odpuščanja grehov, to pomeni, da vam še napuh tega ne dovoljuje.

   Po vseh teh fazah pa sledi SPREJEM BLAGOSLOVOV V JEZUSOVEM IMENU.

   Najprej je potrebno JEZUSA PROSITI ZA BLAGOSLOV. Jezus želi, da blagoslovi svoje ljudstvo.

   Odgovori
   • Miro says:

     30. oktobra, 2021 at 17:53

     BOŽJA BESEDA O BLAGOSLOVU IN MILOSTI

     »GOSPOD NAJ TE BLAGOSLOVI IN TE VARUJE.
     GOSPOD NAJ DA SIJATI SVOJE OBLIČJE NAD TABO
     IN NAJ TI BO MILOSTLJIV. GOSPOD NAJ DVIGNE
     SVOJE OBLIČJE NADTE IN TI PODELI MIR.«
     (4 Mz 6,24-26)

     Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

     Odgovori
6. Miro says:

   30. oktobra, 2021 at 13:09

   BLAGOR MU, KDOR ZNA DAROVE NEBEŠKEGA OČETA SPREMENITI V RAZODETJE PRAVICE IN V LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA (Bernhard Haring)

   – Bog ni ustvaril pekla. Človek, ki malikuje sam sebe, nosi pekel v sebi po meri svoje hudobije in ošabnosti.

   – Božje zapovedi niso samovolja, temveč ljubeče navodilo ali svarilo. Prva tabla zaveze kaže pot pravega odnosa do Boga, druga tabla varuje medčloveški obstoj pred neredom.

   – Kdor ima humor, se smehlja, ker ve, da je v življenju in v zgodovini vse resno, toda nič zares tragično, vse je pomembno, toda nič nepopravljivo.

   – Jezus je za nas predvsem nenasilni, trpeči božji hlapec in je tako pot miru.

   – Blagor mu, kdor zna darove nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega.

   Misli Bernharda Haringa, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Janez says:

   30. oktobra, 2021 at 11:58

   Radio Ognjišče Pater dr. Karel Gržan: Obvarujmo se pred pandemijo strahu! 28.03.2020, 17:13

   »Ne bojte se!« je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. Z duhovnikom in patrom dr. Karlom Gržanom smo ob evangelijskem odlomku Jezus pomiri vihar (Mr 4,35-41) na Radiu Ognjišče razmišljali, kako v časih preizkušnje, kakršen je tudi sedanji, v sebi krepiti mir, zaupanje, spokojnost misli in čutenj.

   »Človek je krhko bitje, včasih se nam zdi kaj brezupno, ko se utapljamo, ko nam voda sega do grla. Zelo nevarna je nadutost, jaz sem močan, vse zmorem. Si močan, če pridobivaš duhovne moči. Tako kot telo potrebuje hrano za moč, tako potrebujemo tudi hrano za svojo srčnost. Pomembno je, kako stabilizirati sebe v najgloblji srčiki lastne biti, hvaležni moramo biti, da imamo vero, da se znamo prebujati v zaznavi Boga, da znamo stabilizirati notranjo vzvalovanost,« je dejal dr. Karel Gržan in spodbudil, da uporabljamo orodja umiritve: molitev rožnega venca, litanije, teizejske speve … Večkrat rečemo, da so bili naši predniki pobožni, toda oni so se po Bogu reševali, imeli so duhovni red, molili zjutraj, opoldne in zvečer.»Ta duhovna orodja so narejena po meri človeka, tudi na vrtu uporabljam orodja, ki so nam jih pustili predniki, motiko, da razrahljamo zemljo, z molitvijo pa razrahljamo tisto, kar nas dela utrujene. V kriznih časih je to treba »ponucat«, pravi pater Karel Gržan.

   Vsak človek ima tudi stopnjo občutljivosti
   V odlomku o viharju na jezeru valovi prestrašenost, zbeganost. Trenutki, ki jih živimo sedaj, so podobni, zato se je po besedah Karla Gržana v tem trenutku pomembno obvarovati ne samo pandemije virusa, ampak tudi strahu. Treba je iskati in najti načine, kako sami sebe prebujati v spokojnost, zaupanje, v tisto pričakovanje, da se bodo stvari uredile. Misli nas lahko speljejo v čisto tesnobo, strah. Vsak človek ima ne le stopnjo bolečine, ampak tudi stopnjo občutljivosti. Če nekdo, ki je prestrašen, gleda samo to, kar ga straši, res lahko to v njem prebudi vihar groze, v katerem je resnično samo še to, da se utapljamo, da bo vsega konec, tako kot so doživljali apostoli. Vse se zdi preveč oddaljeno, nič ni več trdnega, ni nobene opore, gotovosti, zdaj je to virus, ampak to razmišljanje, prestrašenost zaradi bolezni, se lahko zgodi večkrat, kajti veliko stvari lahko vzvalovi naše počutje. Ko te nekaj prestraši, samo še bolj gledaš v tisto, kar starši, zato je zelo pomembno vaditi pozornost, dobiti napotila, kako iz teh strahov, ki dejansko stanje samo slabšajo. Duhovnik se je navezal na svojo osebno izkušnjo: »V preteklem letu sem doživljal negotovost, ko sem zbolel in nisem vedel, ali je zelo težka bolezen ali ne. K sreči je bil potem izvid dober, toda v tistem letu čakanja so se pojavili tudi simptomi, značilni za težko bolezen, saj me je bilo strah. Tudi zdaj lahko kdo samo kihne, ima vročino in že pomisli, da je okužen. Zato je pomembno, kako se v teh težkih časih svetliti, če se sam ne bi znal umirjati, bi bila situacija težja, nekdo ti mora pomagati. Danes sem neki gospe rekel, naj se ustavi, saj brska samo po podatkih, koliko je že bolnih, umrlih. Svojo pozornost usmerjajmo v tisto, kar nam bo dalo moči.« Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Zdaj so časi, ko je potrebno ohraniti trdno vero, hkrati pa upoštevati tudi vsa navodila, ki so nam dana, saj je odgovornost na vsakem posamezniku. »Napotila je potrebno vzeti zelo zares, to kar rečjo, tega se moramo držati. Bog je postavil zakonitosti v naravo in jo je treba upoštevati, milost predpostavlja naravo. Če kdo ne stavi na modrost, je tudi kaznovan, so sankcije, ki morajo strezniti človeka,« je poudaril dr. Karel Gržan in svojo misel slikovito opisal tudi z zgodbo o utapljajočem se človeku, ki je čakal na rešitev Boga, a ker ni šel v čoln, ki mu ga je Bog poslal po ljudeh, je utonil.

   Ali Bog spi?
   Mnogo ljudje se v dani situaciji epidemije in preizkušenj sprašuje, ali Bog spi, zakaj nam ne pomaga. Karel Gržan se ob tem spet naveže na evangeljski odlomek in pojasni: » Apostoli nam kažejo, kako moramo ravnati, ko se nam zdi, kakor da Bog spi. Ampak on ne spi, mi smo v zaznavi do njega zadremali, otopeli, preveč spravljeni na površje, v površnost, premalo v duhovno prebujenost zaznave njegove bližine. Kako se buditi? Apostoli so začeli klicati Boga z njegovim imenom: Jezus, a ti je malo mar, usmili se nas. To je zame tista pomembna molitev, ko izrečeš ime Boga, gospod Jezus Kristus, usmili se me. Sam to pogosto molim, ko zaznam, da bi me misel lahko zamorila, ko se v meni prebuja tesnobnost, nelagodnost, takrat začnem moliti to molitev oziroma samega sebe prebujati v zaznavo Božje prisotnosti in imenovati Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me, objemi me, umiri me, daj da zaznam tvojo bližino. Večkrat se pošalim, da če kličeš Jankota in Metko, ne prime, »prime« pa, če kličeš Jezusa, v tebi se prebudi umiritev.«

   Izročajmo vse naše preizkušnje, probleme, težave in bolezni v Božje roke, človeška moč je omejena
   Ko nam je lepo, se zgubimo, postanemo površni, nekoč, ko so bili težji časi, so ljudje vedno imeli določen čas, zjutraj, opoldne, zvečer, ko so se prebudili v zaznavo Božje prisotnosti, da so pridobili duhovni mir, notranjo moč, svetlo, sveto zaznavnost, s katero so potem lažje gledali optimistično z zaupanjem v čas in prostor. V obdobjih, ko je kriza, ko je nekaj v zraku, je zelo pomembno, da se ne prepustimo viharnosti, da se znamo stabilizirati, da se znamo vedno znova prebujati, ampak za to moramo imeti red. Ko nam je lepo, ko niso krizni časi, pa se spomniš na Boga in pomoliš, zdaj pa je potreben red – kot ga moramo imeti, če jemljemo zdravila. Drugače nas prestrašenost spodnese in nas odnese, potem smo samo še v paniki, v tesnobi in ko te enkrat nosi strah, negotovost, potem se težko ustaviš, zato moraš imet točke stabilnosti.

   »Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Če nosiš sam vse ljudi, ki jih imaš rad, te to lahko utopi, zamori, preobremeni, zato je potrebno za tiste, ki te bi skrbelo, dati ven iz sebe v sveto. Ko izročiš samega sebe, se izjemno razbremeniš. Zelo se mi smilijo ljudje, ki morajo sami nositi tolike v svojih skrbeh in jih ne znajo izročati v sveto. Če pomislim nase, si preprosto ne znam predstavljati, kakšne cirkuse bi zganjal, kakšne strahove, kako bi obremenjeval, kako bi ob vseh poročilih še sam dodatno temnil misli in počutje, če ne bi tega izročanja opravil ne samo zjutraj, ampak tudi opoldne in zvečer. Temeljna je molitev izročanja, po Mariji k Jezusu. Potem človek mirno zaspi, ker tisti, ki so v tvojem srcu, duši, dragoceni, so izročeni v tisto varstvo, ki jih najbolj lahko doseže. Naše človeška moč je omejena,« spomni pater Karel Gržan.

   Bog hoče našo pristnost v Veri in Molitvi, ne pobožnost pravi pater Gržan
   Mnogi so v teh dneh osamljeni, strah jih je. Pater Karel Gržan pravi, da strahu ne smemo zapreti vase, ker bo rovaril in strašil v nas, v naših misli, strah je treba dati na svetlo in tam izgubi moč. Toda pomembna je povezanost z Bogom, pomembno je duhovno ravnovesje, ki stabilizira tudi naše čustveno ravnovesje in povezanost z ljudmi dobre volje. »Povezanost s svetim Bogom in ljudmi dobre volje ti da moč, da lažje sprejemaš realnost, ki jo moramo sprejeti, da ne zaidemo v paranojo. To ne pomeni, da bližnjim ne izrazimo, kaj čutimo, toda pred tem molimo, se umirajmo, poskrbimo za duhovni red, potem pa je svojo doživljajsko resničnost mogoče izražati tudi svojim najbližjim,« svetuje dr. Karel Gržan: »Apostoli so rekli, mi se utapljamo, tebi pa ni mar. Pred Bogom so bili iskreni, to spodbuja tudi nas, da smo pred Njim iskreni. Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost, do konca izrazimo čutenja: »Boga ne bomo utopili s svojimi bremeni, tam se bodo bremena utopila in mi bomo ostali na površju. Tudi če je očitek, mu ga izročimo.«

   Dr. Karel Gržan dal na Radiu Ognjišče veliko konkretnih spodbud, da bomo lažje preživeli te čase preizkušnje, zato pogumno iz dneva v dan, kajti: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18).

   https://radio.ognjisce.si/sl/224/oddaje/31296/dr-karel-grzan-obvarujmo-se-pred-pandemijo-strahu.htm

   Addendum
   Pater Gržan: Vesel sem za papeža Frančiška, ki govori jezik sožitja, spoštljivosti; ki se ne postavlja nad druge, ker se zaveda, da moramo skupaj graditi boljši svet. To pa je mogoče le v medsebojnem spoštovanju in dopolnjevanju. Raznolikost bogati, le skupne cilje človečnosti moramo ozavestiti. V krščanstvu govorimo, da je Bog Svete trojice – raznolikost v enosti Ljubezni. Pomembna je ponižna spoštljivost tudi v odnosu do stvarstva. Vse, kar je ustvarjeno, nosi globinski pečat svete Enosti, ki se izraža v raznolikosti. Sv. Frančišek Asiški pravi, da smo z vsem ustvarjenim bratje in sestre.

   Karel Gržan (1958) je duhovnik in doktor literarnih ved. Širši javnosti je postal znan leta 1997, ko je na Razborju pod Lisco ustanovil don Pierinovo komuno za dekleta. Ljudje ga poznajo po številnih literarnih delih, ljudskih igrah in tudi arheološkem delu, nedavno pa je zaslovel s političnoekonomskimi besedili s pomenljivimi naslovi, kot so Vstanimo v suženjstvo zakleti ali 95 tez, pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. To besedilo je napisal letos, ob 500. obletnici reformacije. Biva na samotni domačiji nad Lučami skupaj s kobilo Kapro. Tja se je pred leti umaknil po možganski kapi. Veliko lepega in optimističnega zna povedati pater Gržan, kar zelo potrebujemo za duhovno in versko spodbudo v teh časih vseh preizkušenj in problemov, ki nas tarejo, da bomo vztrajali v Veri in Zaupanju v Božjo Dobroto in Usmiljenje! Če je Bog z Nami, kdo je Proti Nam?!

   Odgovori
8. Miro says:

   30. oktobra, 2021 at 8:10

   V BOŽJE KRALJESTVO SE PRIDE Z NAPOROM (Aleteia)

   LJUDJE IMAMO RADI BLIŽNJICE, KAKRŠNEKOLI BLIŽNJICE, RADI IMAMO, DA NEKAJ NAREDIMO ČIM PREJ IN S ČIM MANJŠIM NAPOROM. OD NEKDAJ JE BILO TAKO Z VSAKO STVARJO. ČE POGLEDAMO NA SPLOŠNO, S TEM NI PRAV NIČ NAROBE, AMPAK …

   Temu našemu nagnjenju se imamo zahvaliti, da smo to, kar smo danes. Navsezadnje je prav ta neke vrste “lenoba” gonilo našega napredka. Danes se recimo vozimo z avtomobili, ker se nekomu pred časom ni več ljubilo hoditi oziroma ker je hotel nekam priti hitreje in udobneje kakor peš ali s konjem.

   Vendar se pri človeku rado zgodi, da svoje ravnanje pri nekaterih stvareh kar prenaša na druge, tudi tiste, pri katerih je potrebna drugačna logika. Pri načelu bližnjice problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, tako je recimo pri vzgoji, tako je tudi pri učenju, posebno pa pri odnosih itd.

   Tam logika, pri kateri izbiramo lažjo pot, sicer hipno prinese manj napora, vendar dolgoročno napravi veliko škode. Zato so naporni tisti otroci, ki jih utišamo tako, da jim v roke damo telefon, kar je sicer trenutno izredno elegantna rešitev, vendar ni dobra ne zanje ne za njihove starše.

   TEŽJE JE PRAVILNEJE

   Kratek premislek o lastni preteklosti nam bo zato povedal enake stvari, kot nam jih sporoča Jezus: da so večinoma v življenju pravilnejše stvari, ki so težje. In da je zato v “življenje” (kar pomeni “rešiti se” ali “Božje kraljestvo” mogoče priti le preko težkih, napornejših stvari, torej skozi “ozka vrata” (Lk 13,24), če uporabimo Jezusov izraz.

   Jezus je pri tem neizprosen, predstavljam si, da zato, ker je to preprosto resnica, o kateri se ne da debatirati. Nihče od nas ne bo zlahka prišel v Božje kraljestvo, ker je očitno napor za razvoj in rast človeka pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Vanj torej gremo lahko samo skozi “ozka vrata”, nekaj moramo zapustiti, da bi se stisnili skoznje, in ta ožina za vsakogar pomeni nekaj težkega (“Prizadevajte si”, potrudite se, Lk 13,24), ni pa to nujno isto kot za koga drugega.

   KAKŠNA SO MERILA?

   Merila, kako vstopiti v Božje kraljestvo – torej kako postati svet – so pač za vsakogar drugačna, ker se mora vsakdo za življenje osvoboditi prav tistega, kar samo njemu preprečuje stopiti skozi “ozka vrata”. Za koga to pomeni živeti v zakonu, za drugega živeti celibat, za nekoga to pomeni vztrajati vse življenje v zvestobi evangeliju, za drugega pa truditi se, da se spreobrneš trenutek pred smrtjo.

   In dobro je to vedeti, dobro, da se zavedamo, da za vsakogar obstajajo kakšna “ozka vrata”, saj je življenje (ali nebesa, če hočete) primerno samo za tistega, ki ni prepričan, da je dovolj dober.

   https://si.aleteia.org/2019/09/02/v-bozje-kraljestvo-se-pride-z-naporom/

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   30. oktobra, 2021 at 7:51

   Človek po svoji naravi z vso silo beži pred trpljenjem, toda z ravno tako hitrostjo beži trpljenje za človekom, celo hitreje, da ga dohiti. Ni mogoče pobegniti.

   https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/375-danijel-halas-1908-1945

   Odgovori
   • Miro says:

     30. oktobra, 2021 at 8:20

     Res je. O tem jasno in glasno govori življenje božjega služabnika Danijela Halasa. Hvala za posredovanje tega pričevanjskega prispevka. Pogosto se priporočajmo Svetemu Duhu, da bi se v veri in zaupanju mogli poglabljati v odrešenjsko logiko svetega križa. Pridi, Sveti Duh!

     Odgovori
10. Miro says:

    30. oktobra, 2021 at 7:19

    ZAKAJ GOVORITI O HUDEM DUHU IN GREHU? – O HUDEM DUHU IN GREHU NE SMEMO GOVORITI, DA BI MU DELALI »REKLAMO«, AMPAK DA SPREGOVORIMO O BOŽJI LJUBEZNI IN DARU ODREŠENJA (Aleteia)

    Nova zaveza na več mestih poroča, da se bije boj med dobrim in zlim, ko želi hudi duh – satan, zase pridobiti ljudi, že odkar je v raju prelisičil prvega človeka, da je storil, kot je hudič predlagal.

    Vendar v tem boju nismo sami, ampak imamo podporo živega in pravega Boga, ki celo svojemu Sinu ni prizanesel: evangeliji poročajo, da je tudi Jezusa v puščavi preizkušal satan in ga hotel odvrniti od njegovega odrešenjskega poslanstva.

    V teologiji je to vprašanje obrobno, saj se moramo osredotočati na Jezusa in njegovo oznanilo, po drugi strani pa danes vlada množica različnih podob o vplivu hudega duha in poplava napačnih idej in predstav, ki zmedejo celo katoličane.

    O delovanju hudega duha in o tem, kako se ga ubraniti, več na:
    https://si.aleteia.org/2021/10/10/zakaj-govoriti-o-hudem-duhu-in-grehu/

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Odgovori